Umetnik (Rado Murnik)
| Jari junaki Umetnik Rado Murnik |
| |||||||||||
Vedrega julijskega jutra je zajtrkoval mlad popotnik na takoimenovanem vrtu graškega hotela in listal v novinah. Bil je sam; drugi
gosti so spali menda še vsi. V kotu za kostanjern
je dremal in kirnal bled natakar; včasi je skrivaj
izpod čela pogledal tujca.
Gospod je odložil pusti časnik in se oziral po vrtu. Nič posebnega ni videl onduka]: pet starih kostanjev, dvanajsterico kričavih vrabcev, par železnih stojal, svetilke, nekaj stolov in belo pogrnjenih miz. Zdajci mu je obtičal pogled na olušenem zidu, koder je bilo več čudno oblikanih modrih pa urnazanosivih lis in marog.
Počasi se je vzravnal zaspani natakarček in jel mahati s svojo servijeto, kakor bi hotel pokazati, da je vendar še zmeraj živ. Po hreščečem belem pesku pa se je bližal tolsti posestnik hotela, glupo dostojanstven dedec z obrazom sitega Mefista. Z medvedjo gracijo se je poklonil, edinemu gostu tako svečano in vdano, kakor američanskemu milijarderju.
"Čast mi je, da želim vašemu blagorodju lepo dobro jutro!" je deklamiral zvelikonočnim glasom.
Mladi tujec mu je odzdravil pravtako svečano in ga vprašal, kako je to, da je zid tam tako oškraban, in kaj pomenijo pisane lise.
"E, umetnika imam v hiši, gospod doktor, umetnika!" je odgovarjal prijazni debeluh, "Slika mi Miramar. Počašča me mnogo gostov iz Italije, s Primorja; no saj veste, radi vidijo kaj takega."
"Iz tega naj bo Miramar?"
"Tako je, gospod doktor. Dovolite, da vam razjasnim nekoliko to reč. Moj zanimivi umetnik je malo bolj čuden človek. Vendar - glavna stvar je ta, da slika dobro, kajne! Zmenila sva se, da mi naredi Miramar v osmih dneh. Danes je - danes je šesti dan. Pojutrišnjem opoldne bo grad na zidu. Ne verjamete? Pogrešali ne bomo nobenega okna, nobenega nadzidka, nobene pičice!"
"Ali, ako se vaš umetnik trudi že pet dni in ni izdelal več nego par lis, kako naj izvrši vse drugo v treh dneh?"
"No, boste že videli, gospod doktor!"
"Dovolite mi, to, kar je zmazal vaš Raffael skoraj v enem tednu, vam naredim jaz v par sekundah, in še zastonj, če hočete."
"E, mož je čuden, kakor sem vam že imel čast povedati. Kar danes dovrši, zbriše zopet jutri. Začel je preteklo sredo. Prav pridno je delal in ure in izpil štiri vrčke piva. Malone je bilo vse lepo dogotovljeno, grad in morje. Drugi dan, v četrtek pa so se lotile slikarja muhe, in vse je spraskal raz steno. V petek je samo gledal v zid, saj v petek ne smeš začeti ničesar. Piti pa ni pozabil! V soboto je naredil tole tukaj. V nedeljo je počival, kajpa."
"Potemtakem zbriše danes zopet vse z zidu?"
"Menda že, Naj! Vendar, v sredo opoldne bo Miramar na steni, da ga bo milota gledati! Vse kakor v resnici - vidite, gospod doktor - umetnik že prihaja. Ta tam s širokim klobukom. Čast mi je, da se klanjam in priporočam vašemu blagorodju."
S svojimi prenapeto ljubeznivim uklonom je odcincal debeli prijatelj lepe umetnosti. Visok, tenak mlad mož z dolgimi črnimi lasmi pod širokokrajnim slamnikom je počasi stopal po vrtu. Oddaleč je bil videti kakor živa velika goba. Mimo hitečega gostilničarja je pozdravil brez pretiranega spoštovanja tako, da je pošlatal pokrivalo in malo pokirnal z glavo. Temne oči so mu gledale sanjavo, motno, brezizrazno, kakor obrnjene v se, v dušo. Zamišljen si je gladil dolgo, gosto brado. Nosil je rjavobaršunasto suknjo, tupatarn že precej ogoljeno in odrgnjeno, pa oglodane in zlasti spodaj razcefrane hlače. Šel je naravnost k mizici tik okrušenega zidu, odprl majhen kovčeg in razpostavil po dveh stoleh svoje tube, piskrce in čopiče. Lonček mu je padel v pesek; ali on se ni zmenil zanj in ga ni pobral. Sedel je za mizo in strmel v zid. Natakar mu je prinesel vsiljivo dišečega solaša in vrček temnorjavega bavarskega piva.
Samevajočemu gostu se je zdel slikar znan, toda ni se mogel precej domisliti, kje in kdaj bi bil ze videl znanega neznanca.
Čudni umetnik je jedel malo; sedel je kakor v sanjah. Polovico mesa je zmetal debelemu velikemu psu, ki ga je bil privabil ostri voh. Kmalu je slikar porinil krožnik daleč od sebe, hitro, divje, da so vzletele vilice in nož na tla. Prestrašen je odskoćil pes, umetnik pa je prijel čašo in jo izpraznil na dušek do dna. Zaspani natakar je prišel pobirat, odnesel ostanke in prinesel drugi vrček piva. Tedaj je zamaknjeni čudak vzdignil glavo, pogledal gosta pri samotni mizi v oči, in mahorna sta se spoznala bivša sošolca.
.Dragotin!« je zaklical slikar. "0, servus!' "Bog te živi, Slavko!" mu je odzdravil Dragotin, šel k njemu in mu stisnil roko.
Z začudenimi, velikimi očmi ga je gledal slikar.
Nasmehnil se je v zadregi in zardel nalahko. Sram ga je bilo, da ga je videl Dragotin takega. Vendar naposled je veselo vzkliknil: O, o, o! Ti si tukaj, Dragotin! To me pa res veseli, no!"
"Dolgo se nisva videla, Slavko!" je dejal Dragotin in prisedel k slikarjevi mizi.
"Od mature - kje so tisti časi! Kakšna zverina si pa že? Pristav ? Koncipijent?"
"Drugo leto bom sodnik."
"Vidiš, Dragotin, vsi vi drugi ste nekaj dosegli in ste preskrbljeni, ste v dobrih službah, samo jaz se takole potepam po svetu kakor Ahasver in slikam gradove v oblake. O sveta umetnost s praznim želodcem! O zlata slava in prazen žep!"
"Zato bo pa tvoje ime nesmrtno, dočim bodo naša perela kvečjemu na grobnih kamenih ali v kakšnih zaprašenih aktih."
Odgovoril ni nič. Na čelu se mu je pojavila guba.
"Kje pa si bil vse, Slavko, odkar se nisva videla ?"
"Najprvo sem šel na Dunaj. Tam se mi je godilo izvrstno. Risal sem tvorničarju vzorce, zriske in delal tudi za ilustriran list. Tako sem si zaslužil vedno dosti in se z veseljem učil vsega, kar je treba slikarju. Profesorji mi niso bili Bog ve kako všeč - je vse zastonj, umetnost ne mara paragrafov. Naveličal sem se lesenih doktrinarjev in šel v Pariz. Tam sem kmalu pognal skoraj ves denar, kar sem si ga bil prihranil na Dunaju. Prignalo me je v Monakovo. No, to je bilo veselo življenje! Že sem gagal ob poslednjih reparjih, ko sem na vso srečo dobil naročilo bogatega češkega aristokrata. Pol leta sem slikal v njegovem gradu. Strokovnjaki so hvalili mojo "fantastično, bujno domišljijo in svežo originalnost". Grof mi je plačal kavalirsko. Denarja sem imel spet kakor smeti. O - da bi bil takrat pameten!"
Zamahnil je z rokama. Nosnici sta se mu širili in lahno trepetali, in oči so se mu užigale. Tresel se je kakor v mrzlici.
"Seveda sem bil s svojimi tisočaki že drugi dan na potu v Italijo," je nadaljeval zopet mirno. "Lahko sem si bil prislužil lepe denarce, ali še laže, nego sem jih bil pridelal, sem jih zapravil. Stotak za stotakom so izginili kaj naglo. Res je, videl sem skoraj vse, kar naj vidi umetnik v tej deželi magičnih barv, čarobnih smaragdnih jezer, zamolklo zelenih oljčnih gozdov, lavorjevih in mirtovih gajev, polente in pomaranč, čudovito vonjavih magnolij in fig, genijev in banditov. Ah, italijanske galerije! - Bil sem ves omamljen od tolike lepote. Ali prekmalu so mi pošle lire. Komaj sem se vrnil v domovino. Rad bi bil zopet risal dunajskemu tvarničarju; toda že je imel drugega. Naročil ni bilo nobenih. Stradal sem. Po cele mesece sem živel ob sami melanži in grudil suhe skorjice. Ponosen sem bil, kaj ponosen, neumen sem bil, neumen, da sem se branil nižjega dela. To je bil zame strašen čas. Težak je boj za ideale proti neumnežem in intrigantorn. Ti ne veš, Dragotin, kako mučno je človeku, ki koprni, da bi se otel ovirajočih spon vsakdanjosti in zbežal v zakrilje čiste umetnosti! Ti ne veš, kako težko je človeku, ki čuti v sebi moč in nima gmotnih sredstev da bi izvršil svoje velike lepe načrte. Slikal sem manjše stvari, trosil sem svojo moč ob malenkostih. In še vesel sem moral biti, če je kdo kaj kupil! Preselil sem se v to mesto in zdaj - haha - zdaj slikarn Miramar in takele stvari - haha - o, kar kdo hoče, samo da je o čem živeti. V štero ti hodim kakor kakšna šivilja. Haha, hahal"
Zasmejal se je na ves glas.
Vendar - vse nade še nisem izgubil," je dostavil resno. "Ko si prihranim dovolj mamona, se lotim velikega dela: "Boj ideala z realnostjo".
O da bi imel zdaj tiste tisočake, ki mi jih je dal češki grof! - E, bo že! Nisem še obupal. Pride že še tudi moj dan! V kopriva ne trešči! Nič se ne boj, vse izvrširn, vse načrte! Bom! Bom! Nisem še propal ne. Kdor pivo pije, ta je še zmeraj dober! Haha! Le kadar pride žganje na vrsto, tahat je žoltava ... "
"Zakaj pa nisi še dovršil tega Miramara, Slavko ?"
Saj nisem neumen. Gostilničar mi je dovolil osem dni. Toliko časa imam tudi pravico do jedi in pijače tukaj." .
Dragotin je dal za burgundca v proslavo svidenja. Od veselja je zmetal Slavko več piskrcev z barvami vred v zid.
V sredo opoldne je bil res dovršen obmorski vilinski grad na steni. Črte so bile jasne in ostre; barve so bile razdeljene precej brezskrbno in na debelo, vendar z gotovo roko in smelo močjo.
Slavka pa Dragotin ni več našel v hotelu.
"Ali vidite?" mu je dejal goštilničar, z obrazom, kakor bi bil on sam naslikal sliko, "ali izvolite videti? Ali nisem pravil? Ali ni to krasna slika, ta grad, ki je prebival v njem nesrečni mehikanski cesar, slavni nadvojvoda ferdinand Maksimiljan? Ali ni vse natanko izvedeno in lepo, kaj? Poslopje v normanskem slogu, park, stopnice, morje, barke z belimi jadri, kaj? Dal sem umetniku še petak povrhu. Kaj izvoli reči vaše blagorodje ?"
Nagnil je glavo nazaj in odobrovalno stokal pred sliko.
Drugič je Dragotin srečal Slavka v veži predmestne hiše. Nič več ni nosil baršunaste suknje;
docela je bil zanemarjen. Obleka in brada mu je
bila oškropljena od raznih barv, in čevlji so mu
bili raztrgani. Sedel je na lesenem zaboju in slikal
na izvesku.
"0 - servus, Drago!" je pozdravil znanca s hripavim, jecavim glasom. in ga pogledal s kalnimi, nepokojnimi očmi. "Kam pa tako moško?"
Podal mu je drhtavo roko in se nasmehnil prisiljeno. Kretal se je nerodno, minula ga je vsa nekdanja gibka živahnost. Dišal je po žganju, povešal glavo in delal bridkoskrbni obraz pijanca.
"Poglej, kaj delam, prijatelj!" je dejal. "Temu prevzetnemu kramarju tu zraven slikam žlahtne stvari, katerih prodaja, riž in salame, safalade in sveče, makarone in milo, sol in kranjske klobase, sladkor in sir. Vse brez modela, brez palete in palice, kakor slavni Anglež George Frederik Watts, vse brez študij in popravkov. Te safalade in ta sir in tako dalje zajemam iz svoje priznano bujne domišljije, ljubi moj Dragotin, in salame in klobase slikam po fantastičnih vizijah! Zakaj ta neumni kramar se boji, da mu ne bi snedel dragocenih modelov. Haha! Haha! Vidiš, vse sem že poizkusil, samo da orehov še niso trli na moji glavi."
Nagubančil je čelo in jezno stisnil zobe.
"Kako pa kaj drugače, Slavko?"
,,0 - cvilil bi od veselja!" je odgovoril. "Od rok do ust je dolga pot. Slabo plačujejo! Muči se ali ne muči, vse zastonj! Zdaj pijem žganje, pa le boljše! Nikar ne misli, da sem tak! - Pivo ni zdaj za nič, sama pobarvana voda, in vino ni nič boljše."
Molčala sta obadva.
"Pa nikar nikomur ne pravi doma - kakšnega si me videl," je prosil, ko sta se poslavljala. "Se bom že nekako izvlekel iz blata. Bom!
Bom!" Dragotin mu je ponudil bankovec; Slavko se je namuzal zadovoljno in ga naglo vtaknil v telovnik.
Vročega poletnega dne je imel Dragotin komisijo v večji vasi. Župan, obenem krčrnar, si je
bil dal beliti sobe in jih slikati; pleskar, ki mu je
opravljal to delo, je bil padel pijan z lestve in
se ubil.
Prišli so na kraj nesreče. Na tleh je ležal v beraški obleki, ves umazan in razcapan - bedni Slavko. Glava je bila vsa v krvi. Tako je umrl v gnusnih cunjah mož, nekdaj tako lep, mož, ki je videl toliko lepega in ki je toliko sanjaril o lepoti. V desnici je imel osušen čopič, levica pa je lučevito držala razbito steklenico žganjarsko.