Umetnik (Ilustrirani glasnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
»Umetnik«.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/3 (1915)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Solnce je padalo na zapad. Vrhovi gora so se blesteli. Ljudje so večerjali. Vse se je podajalo k počitku, povsod je legal svečan mir.

Le jaz sem moral še v vojašnico, da si ogledam nove rekrute. Stali so na dvorišču v civilni obleki, stisnjeni v kopico, nekateri poparjeni, drugi strmo v pozoru, kot bi hoteli imponirati prvi trenutek. Pogledali so me vsi z dolgim, radovednim po- gledom. Zapazil sem takoj, da stoji eden njih ob strani, kot do ne spada k njim. Bila je to nekoliko upognjena postava z dolgima rokama in predebelo glavo. Bil je golorok in v desnici je držal culo.

Ko sem pregledal vrste rekrutov, sem stopil k temu. Narednik mi je dejal s smehom, da so se mu tresla široka lica: »Pred tem ne bo bežal sovražnik.«

Opazoval sem revni obraz rekrutov, ki se je spačil v obupen izraz. Zabit je bil, to je bilo jasno, toda videl sem takoj, da je to eden izmed tistih ljudi, ki si ne znajo pomagati, in to me je ganilo, posebno, ko sem videl, da se je, ločen od drugih, čutil čudno zapuščenega in obupanega.

»Obdržimo ga,« sem dejal. Proti možu pa: »Zakaj niste oblekli jopiča, saj je hladno?«

»Ga nimam,« je odgovoril ta v čudnem narečju in se pri tem posmejal.

Narednik mi je pojasnjeval: »On je namreč iz popolnoma zapuščene vasice. Bil je kravji pastir pri nekem kmetu in jopiča sploh ni nikdar imel.«

Novinci so pogledali radovedno nanj, z nasmehom, šepetali so. Bilo jim je nerazumljivo in čudno, da mož ni imel nikdar jopiča. Strnili so se okrog njega in ga opazovali od vseh strani.

»Pazite,« sem dejal, »da moža ne bodo dražili ali zasramovali.« — »Kaj imate pa v culi?« sem se obrnil na moža.

Njegov topi obraz je v tem trenutku zablestel in odvezal je iz rute harmoniko in mi jo je pomolil. Zopet je šel šepet med novinci. »To je pa imenitno!« sem dejal, da bi ga ne žalil, pa me je najbrž napak razumel, kajti začel je igrati. Nagnil je glavo v stran in njegov grdi obraz je bil popolnoma miren, zatopljen ... Še nikdar nisem slišal igrati harmonike tako lepo. Slišal sem ga še mnogokdaj igrati. Zvečer, v nedeljskih popoldnevih, ob vseh prostih urah je igral Blazij svojo harmoniko.

Bil je najslabši vojak v svoji kompaniji. Šestkrat je napravil vsako stvar napak, da je pravo zadel, rabil je mnogo potrpežljivosti in tudi v uni ni zgledal bolje. Vedno upognjene postave, grd, neumen obraz, bil je predmet zasramovanja. Pa ni se brigal, ker je vedel, da umolknejo najhujši zasramovalci, če prime za harmoniko.

Ko je nastala vojna in je Blazij pozneje kot drugi spoznal, za kaj gre, je skrivaj zavil harmoniko, 'jo nesel iz kasarne in nam jo šele na bojnem polju zopet pokazal.

Spočetka smo mislili, da smo na vajah. Ko pa nas je pozdravil od meje prvi govor sovražnih pušk, smo videli, da je resno. Ko je letela čez nas prva granata, sem videl Blazijev obraz poleg sebe. Pogledal je začuden na mejo.

»Ali se ne bojite?« sem ga vprašal.

Potresel je glavo in dejal: »Nič ne de. Če le rok ne izgubim, da bom mogel igrati harmoniko.« — In zvečer je igral zopet, lepše kot kdaj prej.

Nato so prišli težki dnevi. Noč in dan smo ležali v strelskih jarkih. Neprestano so pele puške in grmeli topovi. Naša kompanija še ni imela izgub. Razpoloženje je bilo veselo, dnevi jasni in krasni.

Nekega solnčnega popoldne smo zapazili, da nasprotna artiljerija vedno bolje strelja na nas. In naenkrat so nas zadeli. Ne morem popisati trenutka. Zapustila nas je skoraj zavest po tem strahovitem udarcu. Granata je bila zadela naš strelski jarek. Ko sem odprl oči, sem videl blede, potrte obraze in v očeh vseh grozo. — Nekoga sem videl ležati na tleh. Bil je Blazij.

Šel sem k njemu in se sklonil. Neumen, obupan nasmeh mu je igral na bledem obrazu. Zagledal sem, da mu manjka leva roka. Vročina je šla skozi mene in bojeval sem se, da sam ne omedlim.

Vojak sanitejec mu je slačil jopič: »Ko bi ga mogli le prenesti tja za skale.«

Tu je zbral Blazij vse moči, se je dvignil in opiraje se na sanitejca je šel opotekaje v ozadje.

Naenkrat je postal.

»Moja roka,« — je dejal otroško žalostno. Tu je videl, da oči cele kompanije zrejo nanj, videl iznenadenje, grozo v očeh. Zabliskalo se je v njegovih očeh in se je zasmejal, kot nikdar preje. »Nič ne de,« je dejal in pogledal po obrazih. »Če ne bom mogel igrati, pa — plesal bom lahko.« Zažvižgal je par glasov, trepetajočih, negotovih taktov in napravil nekaj opotekajočih plesnih kretenj.

Padel je po dolgem na tla. Sanitejec ga ni več mogel držati ...