Ujetnik (Slovenec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Ujetnik (Slovenec 1915))
Jump to navigation Jump to search
Ujetnik
P. T.
Izdano: Slovenec, 43/6 (9. 1. 1915), 1–3.
Viri: dLib, 1–3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ta teden sem imel nepričakovan, a izredno ljub poset, slučajen sicer, a dvojno zanimiv. V Ljubljano je prišel službeno kot vojak nekdanji sošolec moj, učitelj P. iz Sore.

In kakor je že ta doba sploh doba presenečenj, mi je bila presenečenje novica, da služi pri vojakih pri istem oddelku kakor moj prijatelj Visoki, to je pri... pehotni diviziji nestalnega bivališča. Isti diviziji je prideljen tudi major T..ev bataljon krnskih postojank, k čegar moštvu spada naš — Otrobar.

O tem čestitem tovarišu sem doslej povedal že toliko, da se je gotovo priljubil vsem cenjenim čitateljem »Slovenčevim« kot drag znanec že iz opisov. Kdor ima priliko spoznati ga osebno, temu ne uide več iz spomina.

Prigodilo se je, da je imel Otrobar posla pri divizijskem štabu in tako je prebil 24 ur v družbi z Visokim in učiteljem P. Da je, zlasti poslednjega naravnost osrečilo to novo znanstvo, se razume skoro samo po sebi. Saj ga je poznaj že nekoliko iz opisov Visocega ter iz »Slovenčevih« podlistkov, ki vzbujajo na fronti splošno zanimanje in veselost, tako da me znanci še danes po par tednih prosijo, naj bi jim postregel ž njimi, kar sem tudi storil, v kolikor mi je bilo mogoče po prijaznosti upravništva.

Ko je torej opravil svoj posel in prejel naročila za svoje poveljništvo, se je posvetil imenovanima, ki sta ga pred vsem morala izdatno založiti s tobakom. Čudom se je čudil P., da v vsem tako skromnem možu duhana ni bilo izlepa zadosti, nikar že preveč. Toda kaj ve on, kaj se pravi trpeti glad in žejo ter vsa urja in neurja v strelskem jarku po krnskih skalnih pustinjah!

Prinesel mi je tudi list, a ker se tiče le-ta po večini ožjih družinskih razmer, ni da bi ga priobčeval. Le konec bom navedel h sklepu teh vrst, v ostalem pa dal besedo prijatelju P. v pripovedovanje. Seveda je vse to pripovedoval tovarišema Otrobar sam, če je zato vmes kaj latinskega, naj ne moti nikogar. Po bistvu utegne biti vse resnično.

Kako je bil odlikovan, je povedal že sam. Teden dni pozneje in sicer ponoči pa je bil — ujet. A ne ustrašite se, lisjak se jim je izvil, prizadevši hkrati sovražniku znatno škodo s svojimi napačnimi informacijami.

Ko se je stemnilo, je dobil dvanajst mož in ukaz, naj zasede postojanko št…. in ako mogoče in če nanese po okolnostih, naj se pomakne tudi više, sploh naj se priplazi kolikor mogoče blizu k sovražnim jarkom. Kako naj izvrši povelje, o tem naj premisli sam, kakor najbolje pojde. Samo toliko mora naziti, na ostane v stiku s telefonsko postajo pri najbližji postojanki, odkoder naj poroča, kar bo našel.

Dokler je šlo varno, so prodirali skupaj, on in njegovo moštvo, junaški Dalmatinci. Otrobar je imel s seboj psa, a ščene mu je napravilo zgago. Preveč se je bil zanesel nanj, dasi je bil še premalo izurjen.

Ko pa so prišli bližje sovražnim, skrbno pazečim stražam ter se je pojavila nevarnost, da bi jih strelci zapazili, so izginili v prvi bližnji jarek. Vodnik je poznal kraj, zato ni bil kar nič v zadregi, kako bodo prodirali proti naznačeni postojanki. Dal je odviti ljudem vrvice, katere imajo pri sebi vsi krnski lovci. Vsa komu je dal v roko konec, sam prijel prvi konec in se namenil plaziti prvi.

»Svaki neka drži tvrdo u rukama konec. Ja idem prvi. Ako povućim lahno, onda za menom svi po redu dok se čuti gibanje. Ako povućim jako jedan put, onda svi: stoj i mir! Ako povućim jako dva puta, onda svaki ostavi mjesto te odlazi bez rijeći natrag ovamo. Ovdje se dočekamo. Razumjeli?«

»Jesmo, gospodine!«

»I da mi šutite! Ako se tko ne povrati, ostali znadete, što vama je učiniti. Tko se povrati, javi što je video! Bog, braćo!«

»Pa ako On će, svi ćemo se povratit, inaće Njemu dušu našu!«

Nato kratek molk v vročo tiho molitev in naposled ukaz: »Za menom!«

Otrobar je ovil okrog prstov konec vrvice in se splazil oprezno iz jarka. Dočim se je napel prvi del konopca, se je splazil za njim drugi, za njim tretji in tako vsi do poslednjega. V gosti temi so se plazili neslišno, brez najmanjšega šuma in polahno se je napenjala vrvica, ki je vodila junake za vodnikom. Ker so znali, da so mu znani vsi obronki, se nihče ni zmenil za pot, temveč plezal za prednikom, kamor ga je vlekla zanjka.

A le počasi so mogli napredovati; mnoge prirodne in zgrajene ovire so jih ovirale prav temeljito, posebno tudi zato, ker je bilo treba skrbno paziti na vsak šum. Dolgo so bili že na hudem potu.

Sovražnik je k sreči miroval, le malokak strel so je razlegel po pogorju. Seveda je šinil pogostoma širok žarek te ali one sovražne žarnice preko reber, a ker so se znali potuhniti vedno o pravem času, jih polentarji niso zapazili.

Zdajci je zarenčal pes, ki je stopal tik pred Otrobarjem. Mož mu je zatisnil gobec hipoma in krepko nakratko potegnil vrvico. Nepremični so obstali vsi. Večkrat je še poskusil zarenčati pes, gospodar ga ni mogel ukrotiti drugače, da mu je trdno zavezal gobec. Znal je sicer, da čuti pes bližino tujih ljudij, a znati se naposled ni moglo, jeli so sovražniki ali prijatelji. Zato so vsi ležali nepremično na svojih mestih četrt ure, pol ure, kdo zna koliko. Merilo za čas poide skoro popolnoma na nevarnih patruljah; da bi bil pogledal na uro ter si zato prižgal žepno žarnico, si ni upal.

A ko se vendar ni pojavilo ničesar sumljivega, je naposled vodnik dal znamenje »naprej«, potegnivši nalahko vrvico. Kmalu se je začutilo, da plezajo ostali, in Otrobar si je odločno pomagal naprej.

Zopet so plezali dokaj dolgo in se po vodnikovi sodbi približali že dosti dobro postojanki, katero bi morali zasesti. Ker je bila dobro prikrita, je sicer ni bilo opaziti nikakor, a Otrobar jo je vedel najti tudi v temi. Še par nevarnih čeri, še nekaj potez in drug za drugim se bodo lahko zavihteli v varni jarek, počili par ur in šli oprezovat dalje, ta v tej, oni v oni smeri.

Nenadoma je udaril junaku v nos duh po tobaku. Mož ne bi smel biti tako strasten kadivec, da ne bi bil temeljito ponosljal prijazne vonjave. In glej ga spaka, že po vonjavi je poznal, da prihaja ta dim od »caballeros ludros stineadores«, kakor je on v obče nazival slabe italijanske cigare.

To dejstvo ga je napravilo dvojno opreznega. Le po pednjih daljave se je bližal zatišju, pazeč, prisluškujoč na vse plati. Sumil je sovražnika v najbližnjem jarku. Od daleč ne bi bilo toliko čutiti duha gorečih smotk.

In ni se motil. Nenadoma je začul pritajeno laško govorico, krepko je potegnil ob vrvici. Hotel je prisluškovati nemoten, da bi izvedel morda kaj koristnega, potem napadel ali se umaknil, kakor bi že kazalo. Potisnil se je še malo bliže in pritajeval sapo, da se ne bi izdal in čul bolje.

Pes je legel poleg njega. Ker je imel zavezan gobec, ni pazil nanj in v tem si je zdrsala žival s prednjima tacama vez z gobca. Najbrž je vzbudil pri tem kaj šuma, nenadoma se je prikazal iz jarkov alpinski klobuk.

Pes je zarenčal, skočil in zalajal. Otrobar mu je porinil med rebra bodalo, ali prepozno. Hkrati se je pokazalo več glav izza roba, zadonel je običajni sovražni klic. »Sveti križ božji, sedaj sem izgubljen,« si je mislil Otrobar ter v hipu prevdaril, kaj bi bilo najbolje.

Napasti ne more, tovariši so še predaleč doli, upor bi bil junaški, a nespameten. Kdo zna, koliko jih je makaroncev, žrtvoval bi sebe in svoje po nepotrebnem. Čc zbežim, ga ubijejo. Najbolje bo, da ga ujamejo. A če ga že ujamejo, ujamejo naj njega samega, tovariši morajo nazaj.

Samo trenotje je trajal la pomislek in krepko je potegnil dvakrat za vrv in izpustil konec, ki se je nemudoma zdrsal nizdolu, znamenje, da se njegovi ljudje umikajo kakor dogovorjeno.

Iznova je zadonel sovražni stražni klic, hkrati se je razlegel strel. Krogla je udarila sicer v zemljo, a prav tik Otrobarja.

»Non tirare, sono solo e m' arrendo! - Ne streljajte, sam sem in udajam se!« je zaklical, ko je spoznal, da je hipoma najkoristneje ujetništvo. Kdo zna, ali bode dolgo, Krn je Krn in on ga pozna vsekakor bolje kakor nasprotnik, bogme! Plena pa pri njem tudi ne bo zajel mnogo; revolver, nekaj patron, bodalo, no, škoda domovini baš ne bo preobčutna. Tako se mu je podilo po glavi, dočim se je namerilo preko obronka nanj več puškinih cevi.

»In alto le mani! — Kvišku roke!« se je začul ukaz v najvišjem tenorju in osvetilo ga je več svetilk.

»Grom in strela, to pa ni baš prav lepo,« je zagodrnjal pri sebi siromak. »Toda sveta Majka božja na Brezjah, ti vidiš, da ne morem drugače,« je vzdihnil in dvignil roke.

Stoprav sedaj sta se približala dva sovražna alpina in ga vzela medse. A ko sta opazila podčastniške znake, sta ga odvedla h kapetanu, odvzemši mu revolver, patrone in bodalo.

Italijanski stotnik ga je jel izpraševati o tem in onem. Ker je govoril ujetnik gladko italijanski, je trajalo zasliševanje dosti dolgo. Seveda je opazil laški oficir kar hitro, da je boljši človek, in postregel mu jc s cigaretami.

Zanimal se je tudi, kje in kako si je pridobil odlikovanje, in Otrobar mu je povedal krasno latinsko-grško zgodbo o svojih bojih v Karpatih, ki jih nikoli doživel ni, imenoval pri tem nebroj poljskih in ruskih imen, ki jih ni častnik ni on še nikoli slišal ni, ter naštel nekaj tucatov galiških manjših in večjih mest, ki jih še svoj živ dan videl ni.

Končno je častnik kar tako mimogrede vprašal o nekaterih postojankah, telefonskih mestih, baterijskih stojiščih, o številu strelnih strojev in kar je še drugih enako zanimivih stvari in Otrobar ga je seveda poučil v vsem natančno in temeljito, da bi ga bil Lah požrl, ako bi bil poznal resnico.

Pa še nekaj drugega je doznal ujetnik. Po okolici se je prepričal, da ni daleč od onega dupla pod skalo, v katerem so vedrili nekoč izletniki in sicer takrat, ko je bil Krn srdit. Srce se mu je smejalo zadovoljstva, ko je doznal to okolnost. Kdo zna, ali mu ne bo koristila. Ko bi se dalo priti na kak način do onega dupla. Po rovu v ozadju bi izginil, rov vede v kamin, tu bi se spustil nizdolu in prišel bi k svojim.

»Sveta Majka božja na Brezjah, stoj mi na strani!«

Ko se je odpočil, mu je rekel sovražni oficir, ali ne bi jih povedel, dokler je še temno, do strelnega stroja, ki obvladuje dohod na planino Kuhinjo. A uveril se je takoj, da zahteva preveč.

»Nossignore! Traditore io non sono, piuttosto muoio! — Ne gospod! Izdajavec nisem, rajši umrjem na mestu!« se je obregnil in nabral obraz v užaljene gube.

»Allora non la dovrebbe dire neppure delle cose già dettemi. — Torej ne bi mi bili smeli povedati tudi onih rečij, ki ste mi jih že povedali.«

Ujetnik se je udaril s pestjo po čelu, kakor bi se bil še-le sedaj domislil budalosti, ki jo je napravil. Obenem se je ugriznil v ustna kot v znak kesanja, v resnici se je komaj vzdrževal smeha. Vendar ni odgovoril na nobeno vprašanje več. Ostal je nem, dokler ga oficir ni dal odgnati ranega jutra v dolino.

Gnala sta ga dva laška vojaka. Pot jih je vedla tako, da bi morali priti baš mimo znanega dupla. Ko so prišli do otline, je prosil Otrobar nekoliko odmora, češ, lotila se ga je slučajna težnja. Stražnika sta mu dovolila in — čakala zunaj. Da bi bila opazila škodoželjni nasmeh Otrobarjev, ko je stopil v duplo, najbrž bi bil še danes laški ujetnik.

Tako pa je hlastno odrinil dračje in se porinil na rov v ozadju otline. Kar jo mogel naglo, se je potiskal dalje: za minuto časa je preplezal rov in se zavihtel v kamin, tu se je drzno spustil nizdolu, in ko je morda pet minut kasneje zavil okolo zadnje čeri pred domačimi prvimi jarki, je bil gotovo štiristo metrov daleč od svojih dosedanjih stražnikov. Koliko pomeni v gorah taka razdalja, ve le hribovec. Da bi ga mogla dohiteti, ni misliti ni bilo.

Drzno se je nastavil ob porobek, odkoder je lahko videl stražnika pred duplom, in zaklical navzgor.

»Ho-ha! Tanti saluti al capitano! — Pozdravite stotnika!« In skril se je. Obrazov bi itak ne bil razločil več, strela v odhodnico si pa ni želel.

Po ovinkih je prišel do svojega krdela, kjer so ga v tem že obžalovali kot ujetnika, a se ga sedaj razveselili odkrito. Iznova je moral k štabu. Major je pazno poslušal njegovo zgodbo, dal mu cigar, potrkal ga po rami in dejal z nasmehom:

»Dragi Otrobar, vi ste mi lopov jedan! Pazite se ih; da vas uhvatu sada, mila mi majka!«

»Da, mila mi majka, a nemaju me još.«

In Bog ga čuvaj, da ga ne dobe, častitega tovariša. V kolikor so pa porabili njegova pojasnila, prinesla so jim kasneje neizrecnega napora in nebroj krvavih glav.

Da, Krn je hud; Otrobar pa je predlagan v novo odlikovanje.

*

In tu evo vam završetka njegovega zadnjega pisma:

»K sklepu, častiti tovariš, sprejmi našo toplo zahvalo za poslane »Slovence«. Da me boš počastil s priobčenjem mojega pisma, nisem pričakoval, zato tudi ni bil pisan za tisk. A Ti, ki večkrat napraviš kak literaren greh, si že umel dati dostojno obleko, da se je mogel predstaviti čitateljem, kakor je prav in spodobno. Mene si narisal uprav klasično. Listi sami nam napravijo mnogo zabave in razvedrila, po vsem Krnu romajo. Ej, hudi duh rabi hrane, da ne pohudi v tem peklenskem šumu.

Bodi tako vljuden, pošiljaj nam listov tudi nadalje, ako so Ti na razpolago.

V zadnjem sem čital, da pojdete Kranjci na božjo pot na Brezje. Častiti tovariš! Mila Mati božja ščitila me je doslej tako očividno, da sem ji dolžan posebne zahvale. Žal, da jo moram odložiti za pozneje po vojni. A Vi, ki pojdete k nji, priporočite nekoliko tudi nas, uboge pare, ki sami ne moremo do nje. Naj nam tudi nadalje ne odtegne svojih milosti, naj nas varuje, naj nam tudi v bodoče blagohotno stoji na strani. Če ni drugače, spomnite jo, da smo ji mi udanejši otroci, kakor makaronci, ki jo vsak hip obkladajo z najgršimi priimki. Zato naj udari nje, nam pa dodeli končno zmago nad vsemi sovražniki in vsekdar jo bomo vdano častili tudi nadalje.

Ali se ne čuje to skoro tako, kakor: »Toča, pusti mojo njivo, pobij pri sosedu! Vidiš, jaz sem nepoboljšljiv divjak, še pri resnih rečeh ne gre brez šale. Mati Marija, ne zameri mi tega!

Zdravstvuj, častiti tovariš!«