Tragedija na oceanu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Tragedija na oceanu I–IX)
Jump to navigation Jump to search
Pristan Tragedija na oceanu
Pesmi
Srečko Kosovel
Ostri ritmi
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
Mrzel, mrzel je ocean,
če ti je tesnó stopi vanj!
Dovolj globoka je hladna temà,
potôpi svojo bolest do dna!
Kdo si? — Jaz. —
Kaj je jaz, kdo je jaz?
Jaz mu uničim obraz,
moj obraz je temà,
tema — tema,
ne tista tema, tema srca,
ki dobro dé,
ona, ki sega od goré do goré,
od morjá do morjá.
Jaz ne varujem najlepših sanj,
moj grob je širok, moj grob je teman,
in kdor ima svoj obraz,
mu ga raztrgam jaz, ocean.
II
O, ná, mornar, teh lepih rož,
teh lepih rož, teh sladkih rož,
o, tiho ulezi se v svoj čoln,
lepó, lepó zasanjal boš.
Strupene so, pa se ne boj,
po njih takó sladak pokoj,
zapreš oči, lepo zaspiš,
pozabiš vse in onemiš.
O kaj, o kaj te gosli pojo,
da me čaka na bregu nekdo?
Glej, skoro ne čujem ničesar več,
truden sem, truden; o, rože te
dehte takó sladkó, sladkó.
III
Ti boš rastlina, med plastjo plast,
in skozi tebe kipela bo rast,
neviden boš in nepoznan,
ti boš na dnu vseh žrtvovanj.
Mogoče ti bo tesnó kedaj,
zemljó bo razsvetlil maj,
nad tabo vse zelenelo bo,
cvetelo bo, živelo bo. —
In ti boš tesno med plastmi,
zemljó presijale ti bodo oči
in tvoje oči bodo rasle v svet,
nad njimi vzhod z zatonom spét.
Nad zemljo sinje sinje nebo,
kot da vse mrtve oči vanj sijó,
in z roko v roki nevidni vsi,
v živem koraku mrtvi zveni.
IV
Izza gorá — hahá, hahá,
tam hodil je mlad študent,
vedno zakrit, v črno ovit,
hahá, tam deklico je imel —
tiho, dobro deklico, hahá.
Zdaj se z vsem igra temà.
O, dober, prijeten bi grob bil tesán,
na poti neznani pod goró,
mogoče bi me razbojnik ubil
pod gozdom in me za vedno skril.
Sezi z belo rokó skozi noč,
draga, daj mi roko v pomoč! —
Jaz sem živih temán oceán,
ne ščitim hrepenenj, ne nad ne sanj,
v večnost, temò bo pokopan,
kogar vzamem v naročje,
moj grob je širok, moj grob je teman.
V
Joj, rešite me, jaz sem poet,
joj, rešite me, jaz nisem bankir!
Mrzla voda pljuiska po ladji.
Rešitelj je kapitan, on je zver.
V črnem čolnu sam sedi,
z lučjo rdečo sveti v temò,
kdor ni dobro dovolj potopljen,
z veslom razkolje mu glavó.
Širok, širok je ocean
in šum njegovih valov hladan,
a še strašnejši mir njegov,
ko veter ne prši valov.
Le nekateri utopljenci ne morejo
se potopiti do dna, do dna,
a se ne morejo rešiti.
Strašnó je strmeti v potop sveta.
Ti vstajajo, padajo po veri,
ki jih je dvigala do Boga,
a zdaj je utihnil sredi temè
klic njegov iznad temè.
VI
Eni hočejo nazaj,
a kako bi nazaj, kako,
duše njihove ne morejo umreti,
tiho duši jih pod vodó.
Bodo li večno v temi živeli,
o razodeni skrivnosti, zakaj?
Ali, ko bodo vode vzblestele,
v jutri splavajo nazaj? —
Pa so njihovi bregovi utonili,
in sami ne vedo kam ne kod,
pa so se njihovi cilji izgubili,
pa saj so morali na pot.
VII
Po tihi, temni vodi
plava mlad in lep mrlič;
lep, o, lep mu je obraz,
bled, ko da je iz cvetja vstal,
da je vstal in zacvetel. —
Po vodi plava mlad mrlič.
In če je vstal, zakaj je vstal?
Ali je dobojeval
ves boj strasti,
vse boj ljudi
in zdaj ne more pasti na dno?
Bog temni pada na temò.
VIII
Čez dvajset tisoč let mogoče,
ko vstanejo ti otoki iz tal,
pride na goro s palčico v roki
geolog in bo preiskoval.
In bo iskal predpotopnih ljudi
in bodo strmele njegove oči,
toda zaman, zaman, zaman
se bo trudil, da bi spoznal ocean.
Ta ocean, strašnó odprt,
bodočim življenje, nam pa smrt,
ta preizkušnja, naval in strast,
strašen pogin za novo rast.
Geolog bo učil: Vzporedne plasti,
tukaj nič boja bilo ni,
tukaj je tiho pokrilo morjé
doline, polja in goré.
IX
Štirje veslači v noč gredó,
v noč gredó, strašnó pojó
in bijejo z vesli v temni val
in kličejo: Pridi, pridi, kralj!
Štirje veslači gredó skozi noč:
Pridi, ga kličejo, na pomoč.
ali reši v Evropi nas
ali pa v strašnost potopi nas!
Ali rešitvene zvezde ni,
v njihovih očeh ni več oči,
v njihovih očeh le še ogenj gori,
ubija in v smrti združuje ljudi.
Štirje veslači v noč gredó,
v noč grdó, strašno pojó
in bijejo, kličejo ga zaman.
Tih je nad mrtvimi ocean.