Tragedija na oceanu
(Preusmerjeno s strani Tragedija na oceanu I–IX)
| ← Pristan | Tragedija na oceanu Pesmi Srečko Kosovel |
Ostri ritmi → |
| |||||||
- I
- Mrzel, mrzel je ocean,
- če ti je tesnó stopi vanj!
- Dovolj globoka je hladna temà,
- potôpi svojo bolest do dna!
- Kdo si? — Jaz. —
- Kaj je jaz, kdo je jaz?
- Jaz mu uničim obraz,
- moj obraz je temà,
- tema — tema,
- ne tista tema, tema srca,
- ki dobro dé,
- ona, ki sega od goré do goré,
- od morjá do morjá.
- Jaz ne varujem najlepših sanj,
- moj grob je širok, moj grob je teman,
- in kdor ima svoj obraz,
- mu ga raztrgam jaz, ocean.
- II
- O, ná, mornar, teh lepih rož,
- teh lepih rož, teh sladkih rož,
- o, tiho ulezi se v svoj čoln,
- lepó, lepó zasanjal boš.
- Strupene so, pa se ne boj,
- po njih takó sladak pokoj,
- zapreš oči, lepo zaspiš,
- pozabiš vse in onemiš.
- O kaj, o kaj te gosli pojo,
- da me čaka na bregu nekdo?
- Glej, skoro ne čujem ničesar več,
- truden sem, truden; o, rože te
- dehte takó sladkó, sladkó.
- III
- Ti boš rastlina, med plastjo plast,
- in skozi tebe kipela bo rast,
- neviden boš in nepoznan,
- ti boš na dnu vseh žrtvovanj.
- Mogoče ti bo tesnó kedaj,
- zemljó bo razsvetlil maj,
- nad tabo vse zelenelo bo,
- cvetelo bo, živelo bo. —
- In ti boš tesno med plastmi,
- zemljó presijale ti bodo oči
- in tvoje oči bodo rasle v svet,
- nad njimi vzhod z zatonom spét.
- Nad zemljo sinje sinje nebo,
- kot da vse mrtve oči vanj sijó,
- in z roko v roki nevidni vsi,
- v živem koraku mrtvi zveni.
- IV
- Izza gorá — hahá, hahá,
- tam hodil je mlad študent,
- vedno zakrit, v črno ovit,
- hahá, tam deklico je imel —
- tiho, dobro deklico, hahá.
- Zdaj se z vsem igra temà.
- O, dober, prijeten bi grob bil tesán,
- na poti neznani pod goró,
- mogoče bi me razbojnik ubil
- pod gozdom in me za vedno skril.
- Sezi z belo rokó skozi noč,
- draga, daj mi roko v pomoč! —
- Jaz sem živih temán oceán,
- ne ščitim hrepenenj, ne nad ne sanj,
- v večnost, temò bo pokopan,
- kogar vzamem v naročje,
- moj grob je širok, moj grob je teman.
- V
- Joj, rešite me, jaz sem poet,
- joj, rešite me, jaz nisem bankir!
- Mrzla voda pljuiska po ladji.
- Rešitelj je kapitan, on je zver.
- V črnem čolnu sam sedi,
- z lučjo rdečo sveti v temò,
- kdor ni dobro dovolj potopljen,
- z veslom razkolje mu glavó.
- Širok, širok je ocean
- in šum njegovih valov hladan,
- a še strašnejši mir njegov,
- ko veter ne prši valov.
- Le nekateri utopljenci ne morejo
- se potopiti do dna, do dna,
- a se ne morejo rešiti.
- Strašnó je strmeti v potop sveta.
- Ti vstajajo, padajo po veri,
- ki jih je dvigala do Boga,
- a zdaj je utihnil sredi temè
- klic njegov iznad temè.
- VI
- Eni hočejo nazaj,
- a kako bi nazaj, kako,
- duše njihove ne morejo umreti,
- tiho duši jih pod vodó.
- Bodo li večno v temi živeli,
- o razodeni skrivnosti, zakaj?
- Ali, ko bodo vode vzblestele,
- v jutri splavajo nazaj? —
- Pa so njihovi bregovi utonili,
- in sami ne vedo kam ne kod,
- pa so se njihovi cilji izgubili,
- pa saj so morali na pot.
- VII
- Po tihi, temni vodi
- plava mlad in lep mrlič;
- lep, o, lep mu je obraz,
- bled, ko da je iz cvetja vstal,
- da je vstal in zacvetel. —
- Po vodi plava mlad mrlič.
- In če je vstal, zakaj je vstal?
- Ali je dobojeval
- ves boj strasti,
- vse boj ljudi
- in zdaj ne more pasti na dno?
- Bog temni pada na temò.
- VIII
- Čez dvajset tisoč let mogoče,
- ko vstanejo ti otoki iz tal,
- pride na goro s palčico v roki
- geolog in bo preiskoval.
- In bo iskal predpotopnih ljudi
- in bodo strmele njegove oči,
- toda zaman, zaman, zaman
- se bo trudil, da bi spoznal ocean.
- Ta ocean, strašnó odprt,
- bodočim življenje, nam pa smrt,
- ta preizkušnja, naval in strast,
- strašen pogin za novo rast.
- Geolog bo učil: Vzporedne plasti,
- tukaj nič boja bilo ni,
- tukaj je tiho pokrilo morjé
- doline, polja in goré.
- IX
- Štirje veslači v noč gredó,
- v noč gredó, strašnó pojó
- in bijejo z vesli v temni val
- in kličejo: Pridi, pridi, kralj!
- Štirje veslači gredó skozi noč:
- Pridi, ga kličejo, na pomoč.
- ali reši v Evropi nas
- ali pa v strašnost potopi nas!
- Ali rešitvene zvezde ni,
- v njihovih očeh ni več oči,
- v njihovih očeh le še ogenj gori,
- ubija in v smrti združuje ljudi.
- Štirje veslači v noč gredó,
- v noč grdó, strašno pojó
- in bijejo, kličejo ga zaman.
- Tih je nad mrtvimi ocean.