Tkalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Tkalec (Obraz iz življenja))
Jump to navigation Jump to search
Tkalec.
Obraz iz življenja.

Anonimno
Izdano: Domoljub 20. februar 1890 (3/4), 30—35
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Posestnik predilne tovarne (fabrike) v mestu B. z imenom Hartman ima danes s svojimi tkalci plačilni dan. Z dežele, posebno iz mestne okolice pridejo tkalci s svojim narejenim delom, katero imajo oddati in za delo dobiti primerno plačilo. Pred gospodarjevo pisarno stoje delavci bledih obrazov, z narejenimi kosovi platna, s katerimi so se mudili po več tednov. Hlapci jemljejo delavcem kos za kosom in poslovodja delo ogleduje, poskuša, meri in v pisarni nazadnje zračuni z gospodarjem zaslužek vsakemu delavcu. Molčé čakajo tkalci, eni jeznih in kljubujočih, drugi nepomenljivih mrtvih obrazov, kakor bi se bili že tudi privadili najhujšemu. Kako tudi ne? Noč in dan se gibljejo v statvah in skoro ne zaslužijo toliko, da bi skromno shajali, kaj pa še le da bi kaj na stran djali za čas bolezni ali za stara leta. Kakor se vtapljajoč človek na sredi moria bori z vsemi silami s smrtjo, a brez upa rešitve, tako so se trudili ti tkalci, a so tudi skoro obupali, da bi mogli shajati.

Med temi tkalci vzbuja posebno eden naše zanimanje, zdi se, kakor da je bolj vesel in zadovoljen, kakor so drugi; to je marljivi Erjavec, znan kot izvrsten delavec in varčen pošten mož v celi mestni okolici. Od štirih zjutraj pa do polunoči je on vedno pri delu dan za dnevom in ako se on oddahne ali gre vžit skromno kosilce, tedaj njegova skrbna žena nadaljuje delo za statvami. Ako stopimo v njegovo domačo hišico, vidimo snago povsod, znamenje, da vlada v hiši modra gospodinja; obleko nosita delavca obrabljeno, skrbno pozašito; tudi otroci so slabo oblečeni, vendar ne raztrgani, ko tekajo v šolo in iz šole, zakaj v prostem času je že tudi za male roke dela veliko, tembolj ker tudi njih mali zobje urneje meljejo. S stradanjem si je vendar le prihranil Erjavec vsakih 4 ali 5 tednov, kadar je nesel delo gospodarju, kakih par goldinarjev ter jih dal na stran za posebne potrebe.

Tudi danes upa, da se mu obnese račun; njegov kos je precej večji od drugih; ravno kar je prišla vrsta nanj, da odda svoje delo. Poslovodja pregleda delo, zmeri in potem začne govoriti z gospodarjem:

»Erjavec je danes zopet prinesel cel kos, večji kakor drugi.«

»To ni mogoče,« pravi gospodar; »eden delavec tega ne zmore, gotovo je delo njegovo pod nič.«

»Ne,« reče poslovodja, »delo Erjavčevo je kakor po navadi tudi danes izvrstno.«

»To znese torej pri njem po 6 gld. na teden; in potem ti delavski psi še tožijo, da imajo majhno plačo,« rohni gospodar.

»Ne, toliko jaz delavcu ne dam, napravi račun za 5 gld. 50 kr. na teden, ako je zadovoljen, prav, ako ne, naj si drugod poišče dela.«

Poslovodja obmolkne in obstane; vedel je, da Erjavcu drugod ni mogoče dela dobiti in smilil se mu je ubogi Erjavec.

»No, ali bote napravili hitro račun,« zadere se nad njim brezsrčni gospodar; on ni imel nobenega sočutja, nobene lepe, prijazne besede za svoje delavce. Kaj mu je bilo do tega, da so delavci njegovi stradali, saj njemu je vsega preostajalo, bil je srečen v svoji družini, srečen pri svoji tovarni.

Poslovodja izroči Erjavcu plačilo ter mu pove gospodarjeve besede. Potrle so Erjavca, nič ne more spregovoriti, v trenotku se mu zaiskrijo oči, a kmalu se mu umiri obraz in tiho odide, kaj je hotel: tukaj je saj nekaj, drugod ni nič.

»To je vnebovpijoča krivica,« spregovori Erjavec, ko stopi iz hiše; »tako brezčutno delavcem odtrgavati krvavi zaslužek. Ne, tega ne bo mogoče prenašati. O Bog, saj si vendar tudi oče ubogih, oče delavcev, ali pač moreš trpeti, da tudi take ljudi obseva tvoje solnce, kakor je naš gospodar, da se take krivice gode na svetu? Ko bi ne imel vere, tedaj bi zbral delavce-tovariše in šli bi skupno nad gospodarja; ne, kaj bi to pomagalo; priplazil bi se zvečer v predilnico in zažgal bi jo in krohotal bi se, ko bi gorela in smejal bi se zasluženi kazni, ako bi v ognju našel smrt tudi naš brezsfčni gospodar. Tega storiti, vem, da ne smem; krivica je grda in kaznjiva, naj jo stori bogatin ali revež; vera nam jo prepoveduje. Vendar, o Bog, prosim te, ne pošiljaj mi več toliko hudih poskušenj.«

V takih in enakih mislih šel je Erjavec proti domu; omahoval je na cesti na vse strani. »Nabral se ga je,« rekel bi tujec, ki ni poznal Erjavca; mi pa vemo, da ga lakota mori, saj drugega, kakor košček trdega kruha, ni še imel danes v ustih in vendar solnce že kaže na popoludue ...

Bilo je na večer istega dne. Gospodar tovarne peljal se je s svojo ženo na sprehod iz mesta. Urno drdrá kočija s čilima konjičema po cesti; gospod in gospa se pogovarjata na vozu o svojih otrocih, o 22letnem Henriku in o 17letni Angeli. Omenila je med drugim žena, da po njenih mislih Henrik na visokih šolah porabi preveč denarja.

»Ej,« pravi gospodar, »saj imava dovolj, tudi on naj okuša naše bogastvo; mlad je in živi se le enkrat, privošči mu sedaj nekaj brezskrbnih let, saj ko prevzame gospodarstvo, imel bo polno skrbij in vedne sitnosti z nikdar sitimi delavci. Toda povem ti, da sem vesel, ker je tudi naš Henrik tako odločen in brezoziren v denarnih stvareh; saj veš, kako podaja delavce, ki zahtevajo večjo plačo, ako je on doma, že zdaj kaže, da bi urno spoznal, kje mu kaže več dobička in kako bo delavske moči bolje porabil za svoje namene. Kaj da dela v svojih prostih urah, kod da hodi ponoči, to le njemu prepusti, star je dovolj in pameten tudi toliko, da ne bo nikoli s sodnijo imel opraviti; tudi vé, kaj da primoremo v denarju in si ne bo nakopal na vrat kakega beraškega dekleta.

»Saj mu ničesar no očitam,« pravi gospa, in popolno pritrdim tvojim besedam, »vendar se mi zdi, da je njegovo vedenje nekako preveč drzno, da premalo gleda na nravnost.«

»Kaj nravnost,« pravi gospodar, »kdo danes še vpraša po tem. Da le vestno spolnujemo svoje trgovske dolžnosti; koga briga, kaj delamo sami za-se?«

»A otrokom vendar ne smemo tako govoriti,« ugovarja mu žena, »vzgoja otrôk nam ukazuje drugače.«

»Saj Henrik in Angela nista več otroka; spoznati morata svet, kakoršen je, da se bosta ložje sukala v sedanjih družbah,« pojasnjuje mož svoji ženi. — Vidi se iz teh pogovorov, da vere ni bilo mnogo pri teh ljudeh; gospa bi sicer saj na zunaj rada nekaj enacega kazala, a ker v srcu ni nobenih korenin, le slabo brani svoje misli in se večinoma v teh zadevah strinja s soprogom. Henriku pripustiti dobro vrejeno tovarno in bogastvo, Angeli preskrbeti imenitnega in imovitega ženina, to je bilo vse, po čemer sta hrepenela gospod tovarnar in njegova gospa. Vse to le za čas, a za večnost? — Na to nista mislila. In vendar: Za nekaj let tako oskrbovati otroke in za milijone in milijone let nič preskrbeti, je li to naloga starišev, je li to prava ljubezen? ...

»Kaj pa je tam,« vsklikne nenadoma gospa, ko pogleda skozi okno iz kočije. Pred vasjo se je pri neki hišici zbralo vse polno vaščanov. V malo trenotkih je bila tudi kočija ondi in gospodar zvé, da je neko ženo naenkrat napadla bolezen in da ji je umreti. Bolj zavoljo lepšega, kakor iz sočutja stopita gospod in gospa izvoza; gospodar reče vozniku, naj počasi vozi skozi vas, sam pa gre v hišico; ljudje gosto zbrani se mu umikajo z nekim strahom, kmalu je blizo bolnice; na tleh leži na slamnici žena mrtvo-bleda, pojemajoča. Poleg nje kleči duhoven, ki jo je previdel za smrt ter moli molitve za umirajoče. Na koncu postelje kleči sklonjen mož, zdaj pa zdaj se mu privije kak globok vzdihljaj iz prsij in ko pogleda na posteljo, zapazi gospodar tovarne, da je to njegov delavec Erjavec, katerega je ravnokar tako grdo odpravil s premajhnim plačilom. Bil je v veliki zadregi. Rad bi se tihoma umaknil iz hiše, a ljudje so za njim rinili v sobo in ko bi hotel preriti vrste, vzbudil bi splošno pazljivost, zato ostane, upajoč, da ga Erjavec ne zapazi. — Bolnica je bila namreč Erjavčeva žena, Erjavca ni bilo čez navado dolgo domu, šla mu je žena naproti, in ko je zvedela krivico, ki se mu je zgodila, tedaj se je v trenotku sesedla; kar so že dalje časa pripravljale revščina, bolehnost in neprimerno težko delo, to je dovršila srčna britkost. Zanesli so jo ljudje v prvo hišo vasi in tu pričakuje rešitve uboga trpinka.

Po hudem napadu se zave in spregleda; poda možu svojo roko v slovo, rekoč: »Anton, z Bogom! Varuje naj Bog tebe in drage mi otroke: Ano, Jerico, Franceta in malega Tončka. Kje so otročiči, da jih blagoslovim poslednjikrat?« — In stopili so k materi otroci in umirajoča jih je blagoslavljala, križala na čelu in izročala jih varstvu Gospodovemu. Zaiskrilo se je pri tem materino oko, videla jih je pred seboj zdrave in nedolžne in ložje ji je bilo pri srcu in smrt jej ni bila več tako grenka. »Bog bode preskrbel zanje,« šepetala je poluglasno.

»Anton, pazi nanje,« reče možu, »kakor do zdaj, na njih telo, a pred vsem ne pozabi njih nedolžnih src. — Še nekaj, dragi mož, mi obljubi, predno se ločim od tebe. Ako to storiš, tedaj mirna umrjem.«

»Vse, draga žena, vse rad obljubim in storim, le da te Bog ohrani otrokom in meni.«

»Brezsrčni tvoj gospodarje kriv moje prezgodnje smrti« — pri teh besedah se strese pričujoči tovarnar — »on nima srca ne za te in ne za nikogar; oderuh je in kazni vreden; vem da ti grebe v tvoji duši, znam, da se ti vzbujajo strašne maščevalne misli, znositi se nad krivičnežem, toda ne pozabi: Sodbo in kazen za krivice je Bog pridržal sebi, obljubi mi torej, da v tem oziru nič ne storiš, kar bi bilo proti tvoji vesti.«

»Zaradi Boga in zaradi tebe in sebe ti to rad, dasi zelo težko, obljubim, in kar s em rekel, tega ne bom oporekel; mož-beseda je tudi revež brez denarja.«

Mirno mu stisne žena roko; dosegla je, kar je želela. Še enkrat, poslednjikrat vsplapola bolnici ugašajoča luč življenja in tedaj pogleda po hiši okrog in oko ji obstane na — brezsrčnem gospodarju tovarne.

»Vi, gospod, tukaj, pri smrti reve? — Pravični — bodite — do delavcev. — Dajte zasluženo plačo — možu — otrokom mojim — in vsem! — Povrnite krivično blago; reva sem — uboga, a vendar — smrt mi je lahka — krivičnega vinarja — nimam na svoji vesti − − O Jezus − − in obnemogla je bolnica, zaspala je v miru za vselej.«

Nesrečni Erjavec stopi k svojemu gospodarju ter mu reče resno: »Nič nimam na srcu proti vam — Bog pozna naju oba, on bo sodnik.« Molče stopi tovarnar iz hiše; nenadoma je prišel na kraj, kjer je videl nesrečne žrtve svoje brezsrčnosti. Glasovi umirajoče zdeli so se mu kakor glasovi iz večnosti, ki so ga opominjali, da naj poravna svoje krivice; priča smrti pogledal je po dolgem času zopet enkrat resno — v večnost in razjasnilo se mu je mnogo kaj.

Zadele so ga britke kazni; Henriku se je zmešalo vsled razbrzdanosti in norišnica je njegov dom; Angela se je nesrečno omožila, žena mu je nenadno umrla. To se mu je zgodilo malo let po tem pretresljivem dogodku. Nesreča ga je zmodrila. Postal je drug mož.

Tkalci so imeli dobrega gospodarja. »Pravičen je do pičice in rajši doda, kakor odtrga,« tako so od tedaj sodili delavci o njem. Blagajnico je napravil za svoje delavce; nekaj so mesec za mesecem sami vkladali; veliko denarja pa je gospodar vlagal svojega ; v bolezni dobivali so tkalci obilno pomoč, upamo, da molitve teh hvaležnih delavcev zadostujejo pred Bogom za one kletvine, s katerimi so se v prejšnjih letih rotili po krivici zatirani tkalci nad tovarnarjem, ki je še v pravem času spoznal, da samo denar zbirati in zibati se v bogastvu — ni namen človekov ter je z dobrodelnostjo in pravo krščansko ljubeznijo popravljal, kar je zagrešil s krivičnostjo.