Telečja pečenka (Slovenski narod)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Telečja pečenka (SN))
Jump to navigation Jump to search
Telečja pečenka: Obraz iz mestnega življenja
Josip Jurčič
Izdano: Slovenski narod 11. april 1872 (5/41), 1–2; 18. april 1872 (5/44), 1–2; 20. april 1872 (5/45), 3–4; 25. april 1872 (5/47), 1–3.
Viri: dLib 41, 44, 45, 47
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Telečja pečenka (novela)


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Gospod Bitič je stanoval že mnogo let v mali izbi v hiši mestnega mesarja Kriva. Njegov posel je bil najlažji ali najtežji na tem svetu, kakor že hočemo soditi: Bitič namreč ni imel za bóga ničesar drugega opraviti, nego prazen čas potratiti, ki je od jutra, ko je iz ženske rojeni slabi človek slabe volje s postelje zleze, pa do večera, ko mrmraje zopet v posteljo leze. In Bitič je spaval kakor polh, spaval od zgodaj do poznega. To je bilo morda krivo (vsaj Eskulapi tako govoré), da je Bitič vedno čemeren, nezadovoljen, kisel obraz po mestnih ulicah nosil, kadar se je »prsi ven, trebuh notri« soldaški po konci sklonen, roke pod hrbtom držeč, šetat hodil, korake broječ počasi, počasi, kakor se človeku spodobi, ki nema nobenega dela.

Ta kisel obraz, rastoč iz beloj ruto mnogo ovitega vratu, in čepeč pod velikim precej zbeganim in menda večkrat posedenim in zmečkanim vehastim klobukom, čegar oglavje je smélo rastlo v vzvišen špiček; — ta kisel obraz z upalim licem, dolgim nosom in malo zmršeno brado, je nosil v kavarno, kjer je stal cele ure poleg biljarda ali poleg kartne mize, igralcem napotje, točajem izogibek, kartačem neljub »majer«; — ta kisel obraz je nosil tudi vsak dan v krčmo k staremu Zeleniku — — vendar, ne! tu v krčmi je ginila njegova čemernost, njegov obraz se je tu jasnil.

A treba, da vas prej natančneje z možem seznanim, predno povem uzrok njegove edine zadovoljnosti.

Bitič je bil penizijoniran oficir. Ker je bil že okolo petdeset let star, in že jako dolgo v mestu, ne dâ se izvedeti, pod katerim slavnim generalom je služil in kako. Kdor je njegovo suho malo postavo ogledal, imel bi ga bil pač prej za kakega starega advokatovskega pisarja, ali davkarskega uradnika, kajti njegov osobni videz ni bil nikakor martijalen. Ali kar je, to je, on je bil penzijoniran oficir, in sicer že davno penzijoniran. Njegovo dostojanstvo v slavni cesarski vojski gotovo ni bilo veliko, kajti pri kasi je potegoval prav malo več nego trideset forintov na mesec.

S tem pičlim dohodkom je baje prejšnje čase dolgo izhajal, ne da bi krajcarja dolga imel, in ne da bi bila njegova večkrat okolo ovita zavratnica kedaj bolj ali menj bela, kot v zadnjih časih, ko so ljudje pravili, da je nekde podedoval prilično veliko svoto novcev, kar se je na tem poznalo, da si je kupil novo zimsko suknjo, da njegovi črevlji niso več tako brez šuma po mestnem tlaku stopali in da je hodil ne samo zvečer, nego tudi opoludne v krčmo k staremu Zeleniku, dà, poznalo se je celo po tem, da je več večerjal in nekaj pol maslicev več vina popival nego prej.

Pri starem Zeleniku je imel svoj stol. Bog varuj in joj kletarici in krčmarju, ako bi se bil, predno je on prišel, kdo drug usedel zvečer tja, kjer je »hauptman« Bitič posajal neimenljivi del svojega telesa.

Kadar je po zimi ura udarila šest — punktum šest! — odprla so se vrata in Bitič je počasi vstopil, ne pogledal ni na desno ni na levo, klobuka ne snel prej nego je do svoje mize prišel, in nikogar pozdravil, tudi ako je bila vsa nizka, staro-krčemska izba, z ukajenim obokanim stropom, dolbkom polna. Da pa vsak večer pride, v burji in nevihti, kakor ob vedrem vremenu, na to se je smelo priseči.

Tu v krčmo prišedši je obešal »stotnik« svojo vrhovno suknjo na klin, potem nekaj v papirje zavitega iz žepa poiskal, to na mizo del, stol z žepnim robcem prahu otepel in počasno sel. Ali njegov obraz je bil še zmirom kisel, tudi še, ko mu je lepa kletarica, ktere niti pogledal nij (kar ga bode pri sovražnikih žensk gotovo prikupilo), vina in vode prinesla. Pil je en požir, odstokal se, potem začel razvijati v papirje zavito stvar. Prišli so na dan rezki salami-klobase, ali kak fineji sir. S tekom je to zaužil, časi pa časi primakoval si grlo; ali obraz se mu ni zvedril, niti ni govoril z ljudmi, če so pri isti mizi sedeli. br>

Ko je ura bila sedem, prinesla mu je kletarica telečje pečenke! Lepa porcija, lepo opečena, rumena; in duh udarja prijetno v nos in golt. To je »stotniku« po godu! Zdaj se mu obraz razsveti, oči zadovoljno gledajo na krožnik, roke polagano razvijajo servieto, katero zna Bitič tako obvezati okolo vratu, da dva uhla gledata zadaj na straneh kvišku, tako, da se baš vidi, kakor da bi gospod stotnik imel štiri ušesa, in sicer dva daljša nego dva. Potem kadečo, rumeno pečenko bliže primakne, in jo pogumno nasadi na vilici.

Nos gospoda stotnika se približa mizi, od mize pak se porcija na vilicah približa nosu, obadva prideta v sicer ne posebno estetiličen dotik, a samo za hip, kajti z zadovoljstvom se vrne stotnikov obraz v prejšnji raven položaj nazaj. Zdaj poje nož po talerji. Zanimljivo je gledati to lice, na kterem se pozna, da stotnikovi zobje in čeljusti že nemajo več zapriseženih osnovnih ustanov, a da z veseljem še službo opravljajo. Ali lice je vedro, malo oko bistro, zdaj je gospod Bitič srečen videti, kakor je srečen mladenič, čegar čisto srce je čiste ljubezni polno, ko prvič poljublja nedolžno, — trepetajočo nevesto.

Tako je bila telečja pečenka edino, kar je Bitiča na tem svetu veselilo, edina sladost njegovega življenja!

Filozofični slaninar in klobaso-prodajalec, gospod Jugec, kateri je vsak večer pri sosedni mizi sedel, razkladal je včasi, kadar je Bitič ob udarci desete ure napasen in zadovoljen krčmo zapustil, svojim poslušalcem prav psihologično, zakaj se »stotnik« tako veseli svoje telečje pečenke. »Prej, dokler je bil stotnik ubog in samo na svojo penzijo navezan, — govoril je Jugec — ni mogel pošteno zajutrkovati, niti obedovati. Jedel je samo zvečer, samo svojo telečjo pečenko, prinašel torej velik apetit seboj. Kadar se pa človek navadi kaj ljubiti, ljubi to tudi kasneje, ko mu že ne treba tako. Tu pomaga domišljija, spomin.«

Tako je bilo z Bitičem, dolgo, več let — — — ko naposled odurna roka neizprosljive osode stegne svoje neusmiljene prste in pretrga Bitiču vse to, veselje na življenji.

II.[uredi]

Kakor vsi penzijonirani vojaki, bil je tudi Bitič velik nemškutar, ali prav za prav, je hotel v politiki posebno klobaso. »Jaz sem tudi rojen Slovan«. Kadar je Bitič to izgovoril, tačas si smel v svesti biti, da bode pripovedoval, kako bi najbolje bilo, vse te slovenske, česke, hrvatske rogovileže in motoboreže, šuntarje in puntarje kar pozapreti, povesiti, postreljati.

Tako je tudi nekega večera, to se ve, stoprv po telečji pečenki, malo poljutil se na svoje slovenske rojake, ki zdaj »noré«. Nek mlad človek izmed one vrste ljudi, ki radi v krčmah eno sulico za domovino zlomijo, ga je zavračal. To je Bitiča jezilo, tem bolj, ker že v obče mladih ljudi, »ki nič ne vedo, nič niso izkušali, pa hočejo povsod nos vtikati«, ni mogel trpeti. Da bi si jezo ohladil in pa (e saj veste zakaj!) — mora Bitič iti iz izbe za čas ven. Tu ga osoda zaleti.

Na hodnik ven se je moralo iti mimo kuhinje. Le-ta je bila navadno zaprta; Bitič se je za vse na svetu premalo pečal, da bi bil prej kedaj v kuhinjo pogledal. Denes so bila slučajno vrata na stežaj odprta, ko je Bitič iz sobe stopil; in bog ga vedi kaka muha ga je prijela, da je obstal in pogledal v kuhinjo.

Tam je na ognjišči cvrčelo, kipelo in kadilo se iz ponev in lončičev, da je bilo na prvi vid zanimivo. Ali kuharica! Ta stara, debela, grda baba njegovo pečenko pripravlja? Nekoliko las, na pol sivih, jej izpod glavače gleda, umazan, krvav in sajast zastor ima predpasan! In glej, baš jemlje telečje meso z žreblja, neokusno, z obema rokama, in — cmokne ga na ploh; niti obrisan ni! In sekira, s ktero meso seka, ni niti očedena! In mačka, najgnjusneja žival Bitiču, skoči v tem hipu na okno tik poleg pečenke, kuharica jo niti ne podi proč!

»Fej te bodi!« zavpije stotnik. Medlo mu je bilo pred očmi. Tako se torej njegova pečenka pripravlja!

Kakor je sveti Peter ven šel, šel je Bitič ven, ali ni se milo zjokal zunaj kakor sveti Peter, pač pa se mu je nekaj prigodilo vsled česar je prišel bled ko zid v sobo nazaj, klobuk vzel in suknjo, nobenega odgovora dal, in odšel.

»Fej te bodi!« mrmral je po potu domu in zima ga je stresala.

Celo noč ni spal, proti jutru je zadremal ali imel je hude sanje.

Od tistega večera ni bilo Bitiča več videti na davno-navadnem stolu pri Zeleniku. Zahajal je v druge gostilnice, v največje in srednje, ali nikjer ni dolgo ostal, nikjer ni imel prejšnjega teka, nikjer zaupanja. Telečje pečenke ga ni videl nihče več jesti, pač pak je rad jel kaj celega, kaj tacega kar si človek sam pripravlja.

Ali to mu ni teknilo. Sušil se je in slabel je. Čemerni in kisli obraz je še bolj očemerel skisal. Sam sebi je bil neznosen.

V tej zadregi si je kupil kuharske bukve, in sploh knjig o kemični sestavi jedil in o njih racijonelnem pripravljanji. To ga je navelo, kupiti si umeteljen železen lonec novejše iznajdbe, da bi si kuhal sam. Dva dni je poskušal, zjutraj sam po meso hodil, tja kjer ga je najlepša mesarica prodajala, sam varil in cmaril. Prvi dan je imela jed čuden duh, drugi dan je bila preslana, tretji dan — je Bitič dobil sitno želodčno bolezen! Za božji čas kaj početi?

To svojo težavo je Bitič potožil naposled enemu svojih tovarišev. Ni imel sicer navade pritoževati se, sosebno ne o sam sebi. Torej je bil ta slučaj nekaj izredno nenavadnega in njegov tovariš, tudi star samec, a bolj jovijalne vrste — se je smejal.

»Oženi se, oženi se!« vpil mu je in se zopet krohotal. »Čemu čepiš na novcih, — čemu ješ po gostilnicah, čemu si še močan mož, vzemi si snažno, čedno, lepo, čisto gospodinjo, in zopet boš jedel lepo pečenko in čisto.«

Bitič je oči zverižil in svojega prijatelja hudo pogledal. Oženiti se! To se mu je smešno zdelo, vsaj javno in glasno je prijatelju rekel, da je »smešno.«

A ko je šel domu, gledal je v tla in zmerom mu je prijateljev svèt po ušesih brenčal: »oženi se! oženi se!«

In ko bi hotel, kako, kje, koga? I — — i!

To sicer res ni dosti prida življenje, če mora človek za vse, za vsako postrežbo, vse plačati. In v krčmi plačevati, pa še nesnago in nečistost uživati, fej! Tudi drugim ljudem gotovo ni tako dolgčas doma, kakor njemu. Hm!

III.[uredi]

Misel, oženiti se, katera je že toliko pametnim in nerazumnim v glavo prišla in že tolikokrat s preudarkom ali brez preudarka izvedena bila, kolikor je nesrečnih in srečnih zakonskih ljudi bilo in jih je — utrdila se je tudi Bitiču v glavi kot edina rešitev. Če je reč bolj in bolj premišljal, bolj mu je ugajala, in kar škoda se mu je zdelo, da prej nij tega sklepa storil in izvršil, ko je bil še mlajši. Sicer se pa sam sebi nikakor nij vdal, da bi star bil, a drugim ljudem še menj, ker nij nikogar za svèt vprašal.

»Lepa, bogata, dobrosrčna, izobražena« in bog ve kake so še lastnosti, katere zahtevajo oni, ki nemajo drugega posla nego iskati neveste. Moj penzijonirani znanec vseh teh lastnosti nij terjal. »Dobra kuharica, čedna in mlada, ter dobra postrežnica« to bi bilo vse kar bi bil rad. Koliko jih nosi zemlja, ki imajo te lepe lastnosti v izobilji in ki niso niti toliko po mladezni hrepeneče, kadar jim Himen migne, da bi bile i Bitiča vzele in mu pred poroko obečale péči pečenko po najboljšem okusu. Ali Bitič nij imel znanstva in v obče si pomagati nij znal, kde in kako dobiti po čemer je želeti začel, čem bolj si je o koristnosti stvari glavo belil.

A nekaterim ljudem bog srečo dâ ob pravem času, akoravno jim je nij bil že v zibel položil. Tudi Bitiču je pomagal slučaj, da se mu je upanje zasvetilo, lepo upanje!

Baš v tem času je bil njegov hišni gospodar, mesar Kriv, iz službe dal svojo staro hišino in dobil novo.

Ta je bila mlada, lepa, skakala je iz sobe v sobo, po stopnicah gori, po stopnicah doli, da so jej veselo ključi v žepu žvenkljali, da so jej goste rumene kite las okolo lepega vratu opletale. In pela je pesni nabrane od vseh vetrov: zdaj od »mile lunice«, zdaj od »moje ljubice« ali »ljubčka moj'ga,« zdaj »kje dom je moj«, zdaj Garibaldijevo himno, h kateri teksta nij znala, zdaj zopet nemško študentovsko od »pijane lune« ali »kneza Torna;« in kadar je pesni zmanjkalo, nabrala je rudeča ustna v čuden a poljubljiv čop in zažvižgala si eno, baš ne slabše kakor mlad voznik na veliki cesti, kadar je pod klancem kola odvrl, klobuk na uho nameknil in vesel poleg konjičev korači po cesti, prek travnikov zelenih. In kadar je utegnila doli spodaj na veliki prag stopiti za en trenotek in pogledati, z delavno roko na kok nasloneno, da so mimogredoči občudovatelji lepe ženske rasti, ukraden pogled metali na okrogle bele laktí, rastoče iz kratkega rokava, — ej! kako so pogledovale njene iskre oči po svetu, kakor bi hotele reči: »Kaj pa ti veljaš, lepi beli svet, jaz te kupim, en poljub dam za-té, pa si moj!«

»Ta bi bila!« rekel je Bitič — a to je rekel samo sam pri sebi.

Ali kako se seznaniti ž njo? To bi bilo za vsakogar lehko, za njega nij bilo. Vsak dan je hodila bog ve kolikokrat mimo njegovih dveri, srečaval jo je na stopnicah, iz svoje sobe je jo čul vsako jutro v sosedni, gospodarjevi peti, kadar je pospravljala. Ali kako jo ogovoriti, da bode »spodobno«. To je bila težava.

Bitič se z ženstvom nij pečal prej, to smo že rekli. Kako je v svoji mladosti delal, kako zlasti je izhajal pri vojacih, le-teh naglávnih deležnikih ženskega čisla: o tem vlada za pripovednika te povesti in za njegove vire neprodrljiva temota, ne da se torej čisto ničesa povedati. Poznali smo ga samo v njegovi priletnosti in v tej je bil glede vseh ženskih alotrij soliden in pameten kakor menih, to stoji, kakor ko bi notar potrdil.

Torej je naravno, da nij mogel začeti tako brž kakor bi rad. Vendar se je vestno in hrabro pripravljal. Da se je z novo obleko, s česanjem las itd. pomladil, kolikor se je dalo, tega bi ne ne bilo treba niti omenjati, ker baje večina kandidatov sv. zakonskega jarma tako ravna. Omenjevanja je menda bolj vredno, da si je prizadeval svoj čemerni obraz odložiti, in prijazen (kadar je njo srečal: smehljajoč) obraz natekniti; isto tako, da je več stvari nakupil, katere bi njej podaril. Res neki nemški pisatelj pravi, da se lepi ženski ne sme druga pokloniti nego cukrnine, rožic ali k večjemu še knjig — a Bitiču se te zapovedi nij mogel držati, ker je poznal nij. Tudi ga lehko oprostimo, da je grobejše in praktičnejše reči skupljeval, ako vzamemo, da se morda hišine v obče ne kapricirajo samo na cukrnino in rožice; knjige niti omeniti ni treba.

Ko je bil pripravljen, nij se še zmerom ponudila prilika v delo stopiti.

In tak čas, ko se nekaj hoče a se ne more, ko bi se nekaj rado, a se neče, ki je lehko in težko doseči — tak čas človeka vzbuni. Tudi Bitiču je bilo tako. Naenkrat je pozabil uzrok, pečenko, kuharico, vse, samo namen je imel pred očmi; rad, neizmerno rad bi bil dobil ono lepo veselo igračico ali stvarco. Kaj bi ž njo kadar bi jo imel, o tem ni niti mislil več.

Česar je srce polno, usta govoré. Ispregovorila so naposled tudi Bitičeva, in sicer zjutraj ali popoldne, kadar je kje na hodniku bila. Dolgo dni sta se zmenila s hišino: ali je lep dan, ali nij lep dan. Stari »stotnik« je imel vselej grlo zadrhneno. Kadar je bil sam in malo slabe volje, misliti si je upal, da je deklina prav za prav neumna. Zakaj ne vidi, zakaj ne ve, čemu jo ogovarjam, čemu —? Naj bi k meni prišla, potem bi jej rekel: ná, tu imaš, vzemi!

In ko je enkrat zopet tako premišljeval, pride mu srečna misel, ta misel porodi v njem odvažen sklep in pogum, kar na enkrat — po vsem posreči, naravnost do konca priti.

IV.[uredi]

Sicer je Bitič že dolgo let stanoval v mesarjevi hiši, točno vsak mesec na prvi dan sam in osobno v roki nesel svojo mesečno plačo za stanovanje in postrežbo gospodinji mesarici izročit, ali kljub temu nij bil znan niti z gospodarjem niti z gospodinjo. Z nobenim nij govoril več nego je trebalo za posel. Minilo je po cel mesec, da jih nij niti ogovoril. V tem je bil aristokrat in je mislil, da imajo ljudje največ respekta pred človekom, ako jih zanemarja.

Zdaj je bil trenutek tu, ko mu je bilo žal, da se nij sprijateljil z gospodinjo. Ona ima oblast črez svojo hišino, ona jej lehko ukaže, da se mora možiti, in tako odpade sitni posel, da bi on sam moral z deklino govoriti. A je tudi spodobno in pravično, da ženska sama pride, in ne da bi jo mož (Bitič je bil cel mož) še le prositi moral. To delajo mlada zijala, ki imajo preveč besedi. Saj je že v svetem pismu o ženski zapisano, da bode vse zapustila in za možem hodila.

Tako je Bitič temeljito stvar preudaril in nekega popoldne dal poročiti gospodinji, naj pride k njemu v njegovo sobo.

Debela mati mesarica Krivka se je čudom začudila tej prošnji. Hitro je — radovedna kakor so vse priletne majke — vstala s svojega stola v mesnici in šla v Bitičevo sobo, kder nij bila nikdar kakor kadar je dekla na vsake kvatre tla umivati imela, ob kakoršnem času pa Bitiča doma nij bilo. Mislila je, da ima gospod »stotnik« gotovo kako veliko pritožbo zarad postrežbe.

V njegovo sobo prišedši morala je sesti na zofo. Bitiču se je videlo, da ne ve kako bi začel. Žena ga torej jame izpraševati, kako je s tem in onim zadovoljen. Bitič je bil z vsem neizmerno kontent, dekla je pridna, šum v hiši ga nič ne moti, postrežba je izvrstna, postelja dobra, ob kratkem: boljega in ugodnejšga stanovanja nij iskati nego je to njegovo.

Krivka je že mislila, da jej je stotnik hotel samo to povedati, in ker je imela opravkov mnogo, hotela je oditi. Zdajci je Bitič moral govoriti. Reče tedaj, da jej ima nekaj povedati, za pomoč prositi jo, kar pa težko izgovori. Mesarica misli, da je morda v denarni zadregi, da bi rad na posodo prosil. Reče torej hitro in z veliko prijaznostjo.

»O gospod stotnik, ne sramujte se, kolikor hočete vam posodim, če ste v zadregi. Kolikor hočete, samo imenujte svoto. Tak natančen mož, kakor ste vi, pri nas dobi vedno. Hvala bogu, imamo zmerom denarja pri rokah. Takoj vam prinesem«.

Bitič zarudi v lice, naglo vstane sè stola in se z obema rokama brani: »ne, ne, ne; tega ne potrebujem; imam, imam.« Rekši dirja naravnost k svoji miznici, odklene predal in razkazuje ženi svoje novce in denarne papirje.

Zdaj je bila na ženi vrsta sramovati se, pa nij utegnila, ker čuditi se je zopet morala. Da je gospod Bitič po nekom precèj premoženja podedoval, kar je v njeni hiši na stanovanji, to je čutila, ali da je tako bogat, tega nij slutila. »Za božji čas, in vse to pustite tako hranjeno, in ne da bi uživali, ne da bi bolje živeli! Za koga hranite? Ne zamerite, gospod! Otrok nimate, žene nimate …«

»To je, to je, to je« vsklikne Bitič vesel, da mu je pravo besedo iz ust vzela, in od veselja raztegne usta na smeh, da so se po suhem lici še bolj videle goste gube. »To je, to je, otrok nemam, žene nemam, rodovine nemam, nobenega človeka nemam, sam sem, prav sam! In drugi ljudje so tuji ljudje, nič se ne od njih ne dobi, niti za denar se ne dobi čista jed, kanijo, varajo, goljufajo, kder morejo. Vso grdobo mora človek jesti, a niti ne ve, da je grdobo jel. Kdor jê doma, ve vsaj kako jê, reče lehko, ukaže lehko kako hoče. Kaj mislite, ali bi …«

Do tu je bil Bitič hitrojezičen, a tu je od srama zarudel na svojem starem obrazu, kakor štirnajstletna deklica.

In mati Krivka je tudi zarudela, ker razumela ga je. Ženiti se hoče! Bog in sveti Anton! Katera ženska se more v te stare gube zaljubiti, v tega odurnega moža, ki nij za ta svet, ki ne govori z ljudmi! To je bila njena prva tiha misel, ali ženske baje ne govoré kar mislijo. Poleg tega ima baje vsaka omožena manijo, še druge omožiti in oženiti, naj bode na dobro ali ne. Tudi je tu denar, tega je ves svet lakomen, tudi ženstvo, torej bi bilo kaki ubogi deklici pomagano iz nadlog. Bitič ne bode dolgo živel in njegova udova bi si nadomestila po njegovi smrti vse, kar ne bi bilo ugodnega ž njim. To je bila njena druga misel in obljubila mu je vso svojo pomoč.

Ali da bi se pomagati moglo, moral je Bitič več povedati, kako hoče, kakšno, katero. To mu je težko, a bilo je zadnje in tudi to je premagal srečno.

Mesarica pa nij mogla smeha več zadržavati, ko je čula, da je oko starega Bitiča obtičalo na veseli, vrtavi in živi njeni hišini. Da bi Bitič ne bil s tem smehom razžaljen, pohitela je žena opravdati ga s tem, da je rekla: »O ta deklica je uboga, ako je pametna, z obema rokama bode prijela po tej lepi priliki.« In to je razkladala še na dolgo in široko, ter govorila mnogo tudi zato, da bi se sama iznebila osupnenosti in čuda zarad nenavadne tajnosti, katero je čula. Končno je obetala še denes z njo govoriti, takoj kadar pride domu.

Pol ure kasneje je vedela cela Krivova družina in vsa hiša, da bode stari tihi stotnik hišino za ženo vzel. Dekle so po kuhinjah roke sklepale, vsaka je rekla, da ga ne bi marala, pomagači in hlapci so delali kosmate opombe, a Bitič, ki, to se ve, o vsem tem nij ničesa slišal, slonel je na oknu, staro srce mu je mladostno utripalo in iskreče male oči so prežale ob hišah po ulici, kedaj bode deklica prišla domu. Kakor da bi ga kača pičila, odmakne se od okna, ko jo priti zagleda.

Razburjen koraka po sobi gori in doli. Sluti, da jej bode gospodinja zdaj v tem trenotji razložila njegovo željo. Njegova osoda se bode torej odločila. Ker je tako nemiren, meni, da je najbolje iti na sprehod. Izid stvari bode lahko jutri čul. Vzame klobuk in palico, sobo zaklene in tiho kakor tat stopa po stopnicah navzdol.

Mimo gospodinjine sobe gredóč, čuje, da se govori, čuje svoje ime. Kdo na njegovem mestu bi se bil premagal in ne bi bil storil kakor je on: postal in poslušal. Gospodinja je bila hišini menda baš dopovedala, kaj jej Bitič ponuja in jo prepričala, da nij šala, temuč gola in prava resnica. Pa kaj odgovarja prevzetno neumno dekle? Smeje se grohotom!

»In ko bi imel celo dolino polno zlata, ne bi vzela tacega bedastega starega krampa.«

»Krampa! krampa!« Bitiču se vrtoglavi. Palica nij dovolj zaslombe, z roko se opre ob zid. »Bedast, star, kramp! In to pravi ona, ta opica, ta …«

Bitič tava ob zidu do praga, črez prag na ulico, po ulici dalje, kakor pijan. In one grde besede mrmra vedno pred-se.

Ničesa ni terjal Bitič od veselosti tega sveta, samo poštene pečenke si je želel, in dobre postrežbe. In za to bi bil dal, kar je imel, storil, kar storiti more človek kakor je bil on. A kaj je za to dobil? Ljudje, katerim je dobro hotel, zasramujejo ga.

Ubogi mož! Danes je videl, da je prav za prav nepotreben na tej zemlji.

Star, bedast, kramp!

V.[uredi]

Eno črez polnoči je ura odbila, po ulicah je bilo temno, tudi medla svečava svetilnic nij dosti svetila, kajti naredilo se je bilo z mrakom za dež, in lilo je curkoma z neba.

Pri vratih velike hiše je pod podstreškom stal zaspan policaj. V tem dežji sluga zakona in javnega reda pač nij imel dosti posla, tudi je bilo ugodneje pod streho čakati, nego po ulicah zasledovati, je-li je kaj nevarnega.

Zdajci prideta dva kasna ponočnjaka z brzim korakom mimo njega. Zagledavši ga obstaneta in mu pripovedujeta hlastno in brzo, da tam gori pri tej in tej hiši leži človek v dežji na tlaku tik poleg stene, ki se ne gane, ki je morda pijan ali ubit. Policaj meni, da ga hočeta za nos zvoditi, tembolj ker jima pozna, da od vesele kaplje prihajata. A naposled, ko se mu grozita, da bosta njegovo ime na komisarijatu oznanila, — zapusti policaj svoje zavetje in korači proti naznanjenemu mestu.

Tam najde res v polutemi človeško truplo ležati. Kliče in suje z nogo — vse zastonj. Zažvižga, in kmalu pride na znan klic drug tovariš njegov iz bližnjega stala. Pobereta na tleh ležečega. Bil je mrtev. Pri bližnji svetilnici spoznata — Bitiča.

Preiskavanje drugega dne je pokazalo, da je bil starega »stotnika« kap udaril. Tisti večer je bil odšel v krčmo, enkrat zopet k staremu Zeleniku. Nij jel telečje pečenke, nij govoril z nikomur, a pil je mnogo, toliko kot nikdar. Odšel je kasno iz krčme, noge ga skoraj niso hotele nositi. Vsled mnogega nenavajenega pitja, pitja iz obupanja, in vsled nenavadnih duševnih vtiskov tega dne, zadela je moža — smrt, ter ga rešila skrbi za pečenko, za ženitev, in ga rešila žalostnega čuta, da je — nepotreben na tem svetu.

J.