Tat (Mirko Javornik)
| Tat Mirko Javornik |
| |||||||||||||
Pavlu se je zdelo, da je v parku ljudi kakor noben drug dan. Nepretrgoma so se iz mesta privijale gruče, dvojice, vrste in posamezniki in vsi so krenili pod kostanji na desno, mimo klopi, kjer je sedel on.
Kot da bi vsak vrag vedel, zakaj čaka tu na klopi, si je mislil in se nemirno presedal. Klop je ob vsakem pregibu boječe zaškripala. Njeni cvileči, hrapavi zvoki so se neugodno in neumno slišali med blebetanjem gramofonov in poskakovanjem vrtiljaškega avtomata na levi strani. Ta avtomat je moral imeti nekaj piščali nemih, zakaj muzika se je kar sredi kosa na lepem oddihavala, da je Pavel nehote dvignil glavo, kaj je, kadar se je preveč zagledal v tla in pozabil na to, da je vedel, kaj je muziki.
S kostanjev se je vsipalo cvetje, uvelo in obledelo kakor smehi žensk, ki so se gnetle ob vrtiljaku in se ozirale po vojakih.
Drobni listki so Pavla neprijetno žgačkali po obrazu, da se je nevoljno premikal od enega konca klopi do drugega, pa jim ni mogel uiti, zakaj kostanj je bil širok in cvetja se je zdelo, da je za cel naliv.
Med vejami in med listjem so se rinili redki žarki in zvoki nežne, oddaljene godbe, ki je morala prihajati s plesišča pred hotelom tam gori.
Kadar niso hreščali avtomati in gramofoni, je bilo tisto godbo prav dobro čuti, žarki in zvoki so silili v senco, kakor da jo hočejo vzbuditi in vzdramiti.
Pavel je zrl v tla in begal z očmi za svetlimi lisami in z ušesi za daljno godbo, ki je udarjala na uho v presledkih vsako toliko, kakor so jo pač zanašali valovi toplega vetra, ki je bežal od mesta čez strehe in čez drevje bogvekam.
Nihče ni hotel sesti na klop poleg njega, čeprav je sedel tu in čakal že skoraj od poldneva. Gledal je v tla, si grizel razpokano kožo na ustnicah in hrepeneče sledil vsakim nogam, ki so stopile v kratki in ozki prostor, kolikor so ga mejile njegove, v tla uprte oči.
Sto, tisoč in več korakov je že odbežalo mimo, vsem je sledil do roba, ki ga je tvoril v tla zabiti pogled. Kadar so noge izginile, so se oči vrnile na drugi rob in čakale novih nog.
Kadar je nova noga stopila v ta prostor, je Pavle že kar takoj vedel, da ne bo zašla k njemu, a jo je vendar spremljal s pogledom, dokler je mogel in potem je šel iskat drugih.
Zdaj je stopil na cesto lep, rdeče rjav čevelj, ki ni bil še prav nič obrabljen ne na prstih ne na peti in nič pokrevljan – sploh tak, kakor, da je pravkar skočil iz izložbe. Zgoraj ga je senčila zlikana hlačnica iz svetlosivega blaga, rahla prašna meglica je medlila novi blesk usnja. Noge so stopale trdno, odločno, kakor hodi človek, ki nima nič dolgov, mnogo denarja in ve, da samo on na svetu nekaj pomeni. Levi in desni čevelj sta se v enakih presledkih izmenoma kazala zasledujočim očem. Tik pred Pavlom so čevlji za hip obstali in Pavel je začutil, da ga elegantni gospod gleda. Vedel je, da ni njegova obleka prav nič nedeljska, čevlji so pa blatni in še za v delavnik preslabi. Zavedel se je, da ni prav, da sedi tu med prazničnimi ljudmi in jih bode v oči s svojo razcapanostjo, zato se je stisnil in potegnil noge pod klop.
A oditi ni hotel. Moral je čakati, čakati ... sicer bo vsega konec.
Lepi čevlji so trdo odšli dalje in Pavlova misel je hrepenela za njimi še čez rob, do koder je segel pogled.
Za temi so se prikazali drugi, obnošeni čevlji, črni in skrbno očiščeni a vendar že toliko razmajani, da jih ni mogel imeti za nove. Stopali so trudno, počasi, kakor da jih teži skrb.
Tako najbrž hodim tudi jaz, si je mislil Pavel, a ni nehal, zakaj ta hip so pritekle po cesti drobne nožice v gumijastih copatah, drsale in plesale po pesku, da jih je bilo komaj mogoče ločiti. Pod copate so padale debele drobtine kruha. Copate so jih brezskrbno mečkale in tlačile. Pavel je pogledal svetleje.
Kruh!
Zraven se je spomnil na Francka, ki težko čaka doma. Sinoči sta zadnjič jedla kruh, danes ga bosta, ko se Pavel vrne. Francek težko čaka, morda se premetava po postelji in kašlja, kašlja. Kadar je kašljal, se je Pavlu tako smilil, ker je videl na skremženem obrazu, kako ga boli. Zdaj ga pa ne bo mogel nihče vzdigniti in ga držati, dokler mu ne odleže. Oči so na drugem robu srečale svetlo sinje čeveljčke, ki so pretrgali misli. Čeveljčki so imeli visoke pete, vanje so se iztekale svilene nogavice. Kadar se je noga dvignila s tal, je čevelj skočil nazaj in pokazal se je ozek rob strgane pete.
Za njimi je udarilo v ozki pas ceste vse polno čevljev. Vseh barv in oblik so korakali v vrsti. Nekateri so bili še precej novi, drugi malo manj, tretji sploh nič in četrti so imeli votle podplate in bili na pregibih počeni. Tisti, ki jih je nosil, je stopal, kot da bi ga bilo sram.
Potem dolgo ni bilo nič in Pavle je začel misliti in obupavati, da bi sploh prišel kdo, kaj šele, da bi sedel k njemu in bi mu Pavel rekel tisto, kar- ga je tako težilo.
Trikrat je poskusil, da bi se dvignil in šel, a se kar ni mogel odločiti. Nekaj mu je branilo iti in je vsako pot spet obsedel. Ko je tretjič obsedel, je zazrl nove čevlje, ki so pristopicali proti njemu.
Prav za prav sta bila to dva para čevljev, eden moški, drugi ženski. Čevlji niso bili ne posebno lepi, ne posebno stari; prah je ležal na njih od dolge hoje in po zunanji strani sta bila leva čevlja oškropljena: najbrž ju je dosegel curek škropilnega avtomobila.
Notranja čevlja sta stopala tesno drug ob drugem. Ne izmenoma, kakor po navadi hodijo ljudje v dveh, temveč oba na isti mah, počasi, skoraj obotavljaje se. Nogi sta se stiskali druga k drugi in zgoraj sta morali biti zelo tesno skupaj, si je mislil Pavel in počasi lezel z očmi navzgor, kakor da hoče s pogledom nekaj ukrasti.
Ženski korak je malce omahnil in čevlji so obstali. Pavla je spreletelo, ni mogel več gledati v tla. Kradoma je švignil z očmi navzgor in videl, kako sta se oba človeka oklenila drug drugega in si vsa opojena zrla v oči.
Takrat mu je po hrbtu vzrasla vročina in spomnil se je na Tilko.
Nekdaj bo tudi on imel lepe čevlje in lepo obleko in jo bo v nedeljo popoldne peljal v park mimo vseh ljudi in prav tako bosta hodila ... Zamižal je in se ves tresel v slasti ter nekaj sam s seboj na glas spregovoril.
Mlada dva sredi ceste sta zardela, se v zadregi malo razdaljila in zrla v tla napol smeje se; sta že mislila, da ju je hotel preplašiti.
Pa mu ni bilo zato in skoraj žal mu je bilo, da se je tako ogrel ob misli na Tilko; kdo se ne bi. Samo, da je zdaj bila Tilka tako daleč in da je on moral čakati tu na klopi, kdaj bo prišel tisti neznani človek, ki bo sedel poleg njega in ga bo potem on po tihem vprašal, če bi, tako in tako ...
Mlada dva sta odšla in kakor sta se oddaljevala, tako je počasi nekaj upadalo v njem.
In spet je čakal in čakal.
Nič ni bil lačen, čeprav je bilo prav za prav že dolgo, odkar sta s Franckom zadnjič jedla; zato je naredil tisto, česar ne bi smel, zato mora zdaj čakati, da pride kdo sem in bo potem spet vse dobro in bosta s Franckom večerjala in lahko bo stopil po večerji čez ulico in videl Tilko. A zdaj je bilo treba čakati.
Malo se ga je prijemala malodušnost in strah, da bo kdo uganil, čemu čaka. Prvič se je od dopoldne oglasil strah, prej mu še na misel ni prišlo, da bi se moglo kaj zgoditi. Saj ni bilo druge poti kot ta: ali biti lačen in strmeti v sive stene in poslušati, kako počasi odteka življenje ali pa ...
Mislil je na to, kar je bil naredil; kot na nekaj neprijetnega a neizogibnega, česar bi se rad iznebil, pa ni šlo. Ni si upal tiste reči predstaviti v pravi podobi in s pravim imenom, ampak, kadar se je spomnil nanjo, se je spomnil samo kot na nekaj, o čemer je vedel, da je težko in hudo, dovolj hudo, če si prav v vsakem hipu ne ponavlja, kaj je tisto. Kakor je mislil in se spominjal na tisti čas, ko je padel z odra na stavbi in je mislil, da bo umrl, ali kakor se je s strahom spominjal oči hude učiteljice v šoli, ki je ob njih moral vedno jokati, kadar ga je pogledala.
Kadar je resno in strogo prikorakal mimo stražnik in ga sunil z nezaupnim, prodornim pogledom, je moral stisniti zobe, da ni zatrepetal.
Spomnil se je obotavljaje, da kaj takega prav za prav še ni nikdar naredil v vseh osemnajstih letih svojega življenja. Zato se je bal in pa zaradi ljudi.
Prej so ga motili čevlji in ljudje, zdaj pa se je vse zredčilo in dan se je nagnil, da je sonce gledalo na cesto že pod vejami. Ljudi ni bilo več, le poredko je še kdo zabredel mimo. Krog njega in v njem se je vse nekam stesnilo, da mu je bilo neprijetno, kakor da bo prišlo kaj hudega. Ampak res ni mogel drugače. Francek je bil bolan, on pa brez dela. Saj bi vsakomur to povedal. Samo Bog ve ali bi verjeli. Danes ljudje ničesar več ne verjamejo.
Pavel je premišljal, premišljal. O Tilki, o kruhu, o Francku, da skoraj ni dobro videl, kdaj je prisedel k njemu napol star gospod s plešo in hudim pogledom.
Pavlu se je zdelo, da ne bo imel poguma, da bi ga nagovoril. A ni hotel dolgo premišljati, ali bi ali ne bi, ker je vedel, da čim dalje bo premišljeval in se odločal, tem bolj mu bo plahnel pogum.
Počakal je še minuto, dve. Ozrl se je še enkrat na gospoda, ki je strmo zrl predse, potem je zaprl oči za dva. tri hipe. Ognjeni kolobarji so se privrteli od nekod in plavali pred očmi. Zato jih je spet brž odprl, se s sunkom obrnil h gospodu, obstal za hipec, potem pa drhteče vprašal: »Gospod, ali bi vedeli, koliko je ura?«
Pri prvi besedi je skočilo vanj razburjenje.
Gospod ga je ostro, nezaupno pogledal, kakor bi mu hotel reči: »Potepuh!« potem je zmajal z glavo: »Nimam ure!«
Pavla je odgovor za polovico potolažil in ojunačil. Komaj vidno se je primaknil in tiho dejal:
»Gospod, jaz imam eno, pa bi jo prodal.«
Gospodu so se oči poglobile in izginile za naočniki, da se je zdelo Pavlu, da strme vanj votla stekla.
»Res, gospod. Za šest kovačev ...« je nadaljeval. Šest kovačev, to bi bilo za dolgo dovolj.
Gospod je strmel naprej vanj in poteze na obrazu so se mu polagoma zaostrile:
»Kje imaš uro? Pokaži!«
Pavel jo je privlekel s tresočimi se prsti iz notranjega žepa in jo pomolil proti njemu. Gospod jo je vzel v roke, jo obračal, gledal zdaj uro, zdaj njega, kot da meri, kdo je več vreden. Pavlove oči so sledile njegovim pogledom z upanjem in strahom. Ure ni dal iz rok, držal jo je na verižici; bal se je, da mu je ne bi vzel.
Potem je gospod izpustil uro, in oči so mu spet vzrasle iz praznote: »Kje si dobil uro?«
Pavel bi bil neskončno rad ušel odgovoru in očem. Ali bi vstal in pobegnil?
Hotel se je premakniti, a se ni mogel; tisti hip so mu odpovedale moči, da se je z obupom vdal.
»Moja je ...« je jecljal.
Zagledal je pred seboj Francka in kruh in zazdelo se mu je, da je tuji gospod ves iz kruha, samo oči, oči ima tako čudne. Še enkrat je ponovil skoraj neslišno:
»Moja je ...«
»Ampak jaz te vprašam, kje si jo dobil!« je gospod še bolj strdil glas in prijel za uro.
Pavel je vedel, da ne bo nič s kruhom, ne s Tilko, in ga je bilo še bolj strah. Čemu je sploh ogovoril tega človeka.
»Kaj vas briga!« Hotel je potegniti uro nazaj, a gospod je tisti hip že vstal, uro je držal trdo, se ozrl okoli in poklical stražnika, ki se je pokazal na koncu ceste. Ko je začul glas, si je popravil pas in pospešil korak.
Pavel je vzdihnil in obsedel. V hipu ga je obšla naveličana trudnost in malobrižnost. Vedel je, da bo zdaj konec. Vse je padlo z njega, čul in štel je brze korake, ki so bili vedno glasnejši, kot da so zdaj zanj edini na svetu.
Zadnji hip je skočil pokonci in stekel po cesti. Po treh korakih ga je stražnik dohitel in ga odvedel s seboj. Zakaj Pavel je bil uro ukradel. Tuji gospod je z rahlim nasmehom zrl za njima kakor človek, ki je storil svojo dolžnost, potem si je prižgal cigaro in odšel svojo pot.
Pavel in Francek sta bila že tretje leto v mestu. Vprav tiste dni je bilo tri leta, odkar jima je umrla mati. Po pogrebu sta zaprla bajto in odšla v mesto, kjer je Pavel delal. Na stavbi. Že prej, ko je bila mati bolna.
Prav pohvaliti se ni mogel s plačo, ampak nekaj je že poslal domov. Če bi bil še Francek za delo, bi vsi trije nekam dobro tolkli, a Francek je bil prav od malega drobcen in desnica se mu je polagamo sušila. Po pogrebu ga Pavel ni mogel pustiti v vasi; saj bi nihče ne skrbel zanj in pa še trpel bi pred ljudmi, ker je bil pohabljen. Zato ga je vzel s seboj v tisto podstrešnico, kjer sta spala skupaj na eni postelji. Navsezadnje je bilo še čisto prav, da Francek ni hodil na delo, je bil vsaj kdo za gospodinjo. Pospravljal je, kar je bilo treba, potem pa je ves ljubi božji dan brskal po zaprašenem pajčevinastem podstrešju, ali pa po cele ure gledal skozi okno, čez strehe, čez hiše, mimo zvonikov in dimnikov naprej, dokler mu niso pogleda ustavili zeleni gozdi.
. Sonce je vsak dan takole pod večer za pol ure pogledalo v ozko sobo. Takrat je bilo za oba brata, kakor nedelja. Pavel se je žuril, da je ob sončnih dneh prišel že zgodaj domov. Potem sta sedela na postelji, se stisnila drug k drugemu in gledala zlato srečo, ki se je vila skozi motna stekla in iztezala mehke roke na vse strani in v vse kote.
Sedela sta in mislila na mater, nase, na srečo, ki bo nekoč, in na večerjo, ki se je smejala z zaboja, ki jima je bil za mizo in za omaro hkrati.
Francek je s tihim, šibkim glasom pravil, kaj je bilo podnevi, o čudnih knjigah, ki jih je našel na podstrešju, o črni ženi, ki je vsak dan hodila sedet na vrh stopnic in ni izpregovorila besede, o branjevcu nasproti, kaj je novega razpostavil na stojnici, kolikokrat je pogledala Tilka na njuno okno, da je bil lačen, in da je narisal spet lepo cerkev z monštranco in Jezusom in zlato glorijo in da ni danes nič maševal. In še vse mogoče. Pavel ga je poslušal, kimal, natančno izpraševal o Tilki, pripomnil to, popravil ono, kar po njegovi misli ni bilo prav in Francek ga je s spoštovanjem gledal.
Francek bi bil rad duhovnik, to je povedal že rajni materi. Kadar je bil sam, je vedno risal cerkve in oltarje, vse sive stene so bile navešene z njimi. Včasih je tudi maševal, samo priprave ni imel in lončeni vrč, ki sta ga imela za vodo, mu je bil za kelih.
S Pavlom sta velikokrat govorila o tem in premišljala ter se tolažila, kako bo nekoč vse lepo in dobro. Pavel bo zidar, mojster in bo imel svojo hišico. Tilka bi bila pa lahko njegova žena. Tega ni povedal Francku, to si je komaj sam prav na tihem upal želeti, čeprav ni dosti verjel, da bi moglo kdaj biti res, kakor vse drugo.
Govorila sta dolgo, dokler ni začelo sonce ugašati. Potem sta pojedla in Pavle je pomagal Francku, da se je slekel.
Ko je ležal na postelji, je Pavel pomil, potem je sedel k njemu na postelj. Bila sta tiho, samo včasih si je Pavel podrgnil trde, ožuljene roke, ker so ga srbele od apna in od cementa. Francek je gledal v okno in, kakor je pojemala luč, je počasi zadremal.
Pavel je še sedel nekaj časa, potem je legel še sam. Francek se ga je v snu oklenil krog vratu in tako sta spala do belega jutra.
Včasih – zadnje leto – je pa potihoma odšel doli na cesto in počakal, da je odkod prišla Tilka. Če je pa ni bilo, je pa tako dolgo hodil, da je videl na oknu senco njene glave.
Dve leti sploh ni vedel, da ima branjevec hčer. Takole pred letom dni je pa šel nekoč zjutraj na delo. Pred branjarijo je videl črnolaso dekle, ki se je trudilo s težkim zabojem.
Pristopil je, dvignil in zanesel, kamor mu je pokazala. Zahvalila se mu je, še bolj s pogledom kot z besedo, in od takrat jo je pozdravljal, spregovoril dve, tri besede z njo in zmeraj je bila prijazna. Potem se je včasih ustavil pred stojnico in pokramljal, in ugajalo ji je. Francku je dala včasih pest črešenj, ali jabolko in Pavel bi bil ne vem kaj storil zanjo.
Mislil je nanjo vse bolj pogosto in povsod. Na stavbi, ko je metal in lovil opeko, ko je mešal beton, mu je lopata včasih kar omahnila in zastrmel je v lepi misli, dokler ni zakričal nanj polir, da se je ves v zadregi divje zagnal na delo.
Saj bi bilo tudi lepo, takole s Tilko. Sicer je on res samo delavec, ampak morda bi že kako slo; zato je Tilkinega očeta prav pridno pozdravljal. Hudo mu je bilo samo to, da je bil razcapan in da ni mogel v nedeljo nikamor z njo. S Franckom sta sicer šla vedno kam, včasih v park do vrtiljakov, včasih po obrežju za reko, nekoč na Franckov god je Pavel najel celo čoln in sta se celo uro vozila. Ali s Tilko pa ni mogel kar tak; ona je bila v nedeljo lepa, da se ne bi upal pokazati zraven nje.
To ga je grizlo in dostikrat je bil žalosten in še na Francka siten, da se ga je ta kar bal in se plašno stiskal v kot.
Zaslužil je prav toliko, da sta plačala stanovanje in da sta vsak dan Cnkrat jedla. Kuhal je Francek, kakor je pač znal. Zraven sta si prihranila še za tisto bore obleke, kar sta jo za največjo silo potrebovala.
Pozimi je Francek večinoma ležal, da ni bilo treba kuriti. Pavel je od kod prinesel kake knjige, da jih je fantek prebiral. Tudi Tilka mu jih je dajala zanj.
Navadila sta se na to življenje in nista bila nič nesrečna, saj sta vedela, da bo nekoč najbrž boljše, če pa ne, bo pa tudi šlo.
A v kolikor se je nebo na eni strani svetlo odpiralo, toliko se je na drugi strani zmračilo. Na svetu so dvoje vrste ljudje: eni imajo pravico do sreče, drugi pa ne. Pavel je videl, da ne spada med prve.
Zadnjo zimo se je Franckovo zdravje nevarno obrnilo na hujše. Ostajal je v postelji. Kadar je vstal, se je s težavo vlačil okrog.
Sredi pomladi je legel za stalno.
Pavlu se je smilil, ko je tako ležal vse dolge dneve in strmel v sive stene in v okno. Oči so se mu povečale, da so zvečer gorele kot dva nemirna ognja, izpraševale so nemo, a vendar jim človek ni mogel uiti. Pavel ni vedel, kaj je prav za prav Francku. Saj slaboten in šibak in bled je bil vedno, a to vendar ni treba, da je vedno znamenje hude bolezni. Ali nekega jutra je po hripavem glasu in krvavi slini spoznal, da je jetičen.
Zdaj je podvojil skrb zanj, ko je slutil, da je fantek zapisan smrti.
Mučil se je in ubijal, jemal najtežja dela, da je zaslužil kak dinar več.
Zmeraj je gledal, da je zvečer kaj prinesel domov. Sadja, ali kako rožo, ali karkoli.
Tilki je potožil in tolažila ga je. Tudi ona mu je dostikrat kaj dala za bolnika. Pavel ji je bil iz dna srca hvaležen. Prosil bi jo bil rad, naj včasih pogleda k Francku, da ne bo tako strašno sam, a se ni upal in tudi ni hotel, da bi dekle videlo njuno revščino tam pod streho. Tako so tekli meseci. Vsak večer ga je pozdravil izprašujoči Franckov pogled, vsako jutro mu je z nasmehom sledil do vrat. Včasih se je sredi dela spomnil nanj in srce ga je zabolelo. Rad bi bil šel domov pogledat, kako mu je.
Francek je ležal vse dolge dneve negibno v postelji. Dopoldne je opazoval na oknu, kako je počasi, počasi rasel dan, popoldne pa je umiral s solncem, ki se je počasi spuščalo za strehe.
Ni mu bilo nič dolgčas. Mislil je, kako bo lepo, ko bo spet zdrav in velik in bo maševal, mati bo gledala z neba in bo vesela. Zdelo se mu je, da ju bo takrat obiskala in vsi trije bodo šli popoldne za reko, ki se bo svetila srebrno kakor nekoč in se bodo vozili s čolnom pod pobešenimi vejami daleč, daleč, do tja, kjer se začenja srebrna proga, ki sega čez vse valove od začetka do konca. Za roke se bodo držali in bodo srečni, kakor da so v cerkvi.
Včasih je zahrepenel, da bi mogel ven, da bi spet videl strehe in zidove in gozde in nebo, da bi čutil prijetni vonj iz Tilkine branjarije in da bi hodil po ozki ulici gor in dol: od čevljarja, ki mu je nekoč podaril jermene, mimo peka, kjer zjutraj diši po žemljah in po testu, pa tja do konca ulice, kjer je kasarna in kjer skozi zamrežena okna gledajo vojaki.
Vse to si je želel in zdelo se mu je silno veliko, toliko, da bi imel za vse življenje dovolj, če bi se začelo izpolnjevati.
Včasih ga je prijel kašelj in moral se je tiščati za prsa. Zdelo se mu je, da mu hoče vse skočiti iz njih.
Pavlu ni nikdar potožil, da ga boli, ali da mu je hudo, bal se je, da ga ne bi preveč skrbelo. Smilil se mu je, ko je moral toliko delati in vse samo zanj. Zato se je delal vedno veselega, kadar je prišel Pavel domov in mu je pripovedoval, kaj je mislil in sanjal ta čas, ko ni bilo njega doma.
Glas mu je postajal od dne do dne tišji, pa ni nič opazil in Pavel je moral nazadnje sesti čisto blizu njega, da ga je slišal.
Pred dobrim tednom se mu je vdrla kri. Ustrašil se je, da ni nič mogel. Nikdar še ni videl toliko krvi.
Skril je madeže, kolikor je mogel, da ne bi Pavel opazil.
Dan se ni hotel nehati. Pavla dolgo ni bilo domov, da je Francka skrbelo, da si ne bi kaj naredil. Ležal je nemirno, soba je bila že napol temna.
Nenadoma je zaprasketalo ob oknu. Ozrl se je, pa nič videl. Potem je zaprasketalo znova in oglasilo se je čivkanje.
»Ptič!« je pomislil Francek in se vzpel v postelji. Zdaj je zagledal ptička, moral je biti vrabec ali kaj. V solncu se mu je perje vse zlato svetilo. Brskal je nekaj po polici in se priklanjal na vse strani. Francek je pridržal dih.
Gledal je, gledal, kakor da je priletela k njemu zlata ptička in mu prinesla čudo lepih pravljic.
Nenadoma se ga je polotilo silno hrepenenje, da bi stopil k oknu in ujel ptičko in jo nesel k sebi v posteljo. Zdelo se mu je, da bo potem zdrav, da bo dobil peruti kakor ptička in bo zletel ven tja pod zlato solnce. Tam nekje mora biti mati.
»Moram jo imeti!« je šepetal vročično in lezel s postelje. Z opotekavim korakom se je zibal do okna. Pridržal je dih in ko je bil čisto pri oknu, je iztegnil roke, da bi sprejel ptičko.
Ptič je prestrašen čivknil, ko je videl suho, belo roko, udaril s kreljutmi, šinil pod nebo in utonil v zlati luči večera.
Francek je stal pri oknu in iztezal drobne roke za njim. V očeh mu je ugašal ogenj, po telesu se je tresel.
»Moram ... jo ... imeti!« je šepetal.
Potem je padel na obraz pred oknom na tla.
Pozno zvečer se je vrnil Pavel z mrkim obrazom domov. Opotekel se je po stopnicah, kakor pijan, zakaj dokončavali so stavbo in odpustili so vse delavce za nedoločen čas.
Blodil je po ulicah, da bi prišel bolj pozno domov. Zdelo se mu je, da ne bo mogel prenesti izprašujočih plamenov.
Našel je Francka ležečega na tleh. Ihtel je in na vsa vprašanja mu je šepetal samo o zlati ptički.
Pavel ga ni razumel. Nesel ga je na posteljo, fantek se ga je vroče oklepal krog vratu. Tako sta ostala ves večer in Pavel se ni upal povedati, kaj ju je zadelo.
Drugo jutro se je navsezgodaj splazil ven in brodil po mestu za delom. Vprašal je pri vseh mojstrih, tožil o bedi in nesreči, pa ga nikjer niso uslišali. Ponekod so zmajali z rameni, češ, da ima dobre izgovore, drugi so bili milostni in so dejali, da se jim smili in nekje je dobil celo kovača. Dela pa ni dobil nikjer in zvečer je šel spet s strahom domov.
Francek je ležal negibno, ves dan je hrepenel samo, kdaj bo spet priletela zlata ptička. Trdno je upal, da jo nocoj ujame.
Ko je Pavel prišel, se je moral skloniti prav do njegovih ust, da je slišal, kaj bi mu rad povedal. Gledal je Pavlovo nagrbančeno čelo in na vsak način je hotel vedeti, kaj mu je.
Ali se je Tilki kaj zgodilo?
Pavel je zamahnil z roko; zdaj ni utegnil misliti na Tilko. Potem je Francku povedal vse.
Francek je gledal pozorno in zdelo se je, da premišljuje. Potem se mu je obraz zmračil: to je bilo vse zato, ker je zlata ptička ušla. Kadar jo ujame, bo že boljše.
Ko je šel Pavel tretji dan od doma, je videl pri sosedu vrata odprta. Na steni nasproti vrat je visela srebrna ura, svetla in nepremična.
Ni vedel, zakaj jo je tako dobro pogledal, da mu je ostala ves dan pred očmi. Kamor je šel, je povsod najprej zagledal uro.
Tudi ta dan je zastonj iskal za delom.
Francek ni nič izpraševal, samo pogledal je na Pavlovo čelo, pa je videl, kako je z njim. Potem se je obrnil v steno in molčal, dokler ga ni Pavel poklical jesti.
Četrti dan je zmanjkalo denarja, peti dan sta živela na upanje, šesti dan pa ni Pavel več upal ne k peku ne v trgovino. Ura pa mu ni šla iz misli.
Ko se je zvečer vrnil domov, mu je Francek šepetal svoje sanje, da je bila mati pri njem, da je ujel zlato ptičko in da je on, Pavel, dobil delo, in pa da je lačen.
Pavla je zgrabilo za grlo, stisnil je malega k sebi in ga tolažil, da bo jutri že vse boljše, vse po starem, da bo jutri prinesel kruha in vsega.
»Kruha ...« je šepetal Francek in zaspal na bratovih prsih.
Tiste hipe je Pavel v obupu sklenil, da bo ukradel sosedu uro, da jo bo prodal in da bo kupil zanjo kruha.
V nedeljo dopoldne je Francek še spal, ko se je Pavle odpravil ven. Dolgo je oprezoval po temnem hodniku, kdaj se bo odprlo pri sosedu in kdaj bo šel ven.
Iz sobe, kjer je bila ura, se je culo zehanje, umivanje, hoja, ropotanje. Pavel je zadrževal sapo in komaj čakal, kdaj se bo odprlo. Natančno je premislil, kako bo stopil noter, če pusti gospodar vrata odprta, potem pa bo stekel po stopnicah in šel po mestu. Bo že dobil koga, ki bo kupil uro.
Nič ni mislil, da bi ga mogli dobiti. Kdo? Kje?
Vrata so zaropotala. Pavel se je stisnil v temen kot. Mož je prišel ven in žvižgaje odkoračil po temnem hodniku proti stranišču.
Pavel je smuknil v sobo, ko je čul, da je mož zaprl za seboj in zaklenil. Nič ni pogledal okrog sebe, skoraj miže je iztegnil roko in potlačil uro v žep.
Potem je zdrvel brez misli po stopnicah in bežal po ulicah.
Čez štiri dni po tistem, ko ga je odgnal stražnik, je pod večer ves izmučen in strt lezel domov. Misli so bile mrtve in srce prazno.
Ni se ozrl pred branjarijo, če bo videl Tilko, potegnil je ovratnik kvišku in po prstih lezel po stopnicah. Hušknil je mimo sosedove sobe in prisluhnil pred svojimi.
Bilo je vse tiho.
Skozi špranjo je sijala ozka proga rdeče luči.
Pritisnil je na kljuko, odprl vrata in obstal.
Za strehami je sijalo sonce in zalivalo s krvavo lučjo vso sobo. Pristopil je k postelji.
Francek je ležal napol sklonjen iz postelje. Roke so mu bile trde in mrzle, stegnjene so ležale na blazini, kakor da segajo za zlato ptičko. Od ust se mu je vlekla ozka rdeča proga in vse naokrog je bil sam škrlat. Pavel se je opotekel nadenj, potem je sedel ob njem in topo strmel v ugašajoči večer.