Tat (Ivan Baloh)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Tat (Baloh))
Jump to navigation Jump to search
Tat
Ivan Baloh
Izdano: Slovenec 45/203 (5. 9. 1917), 45/204 (6. 9. 1917)
Viri: dLib dLib 2
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Slikarja Franceta so našli mrtvega pri kapelici Žalostne Matere Božje, Strela ga je ubila ponoči. — Ta glas se je raznesel po vasi zgodaj zjutraj in šel od ust do ust.

Bila je izredno viharna noč. Veter je silovito trgal strehe slamnatih koč, lomil vrhove dreves in ruval težke smreke iz zemlje ter jih metal na tla. Strele so švigale na črnem nebu ter razsvetljevale temno noč skoro neprenehoma, semtertje pa udarile z neizmerno silo ob kamenite skale. Ljudje so preplašeni vstali, prižgali luč, molili — boječ se nesreče ter čuli do jutra. Bila je strašna noč, kakor je niso pomnili stari možje.

Strela je udarila v cerkveni stolp in ga poškodovala, v grajskem gozdu je vrgel vihar polovico najlepših hoj — in enega je tri kapelici ubilo — tako so govorile žene, ko so prišle iz cerkve.

»Koga je ubilo?« so vpraševali otroci.

»Rubinovega Franceta, slikarja, tiste ki je popravljal kapelico« — so hitro govorile.

»Dobro, da ni hujše škode in ognja, ker je bilo tako grozno celo noč« — so dejale druge.

In razšle so se.

Na konci vasice je v mali bajti stanovala Francetova mati. Bila je priletna ženica, suha in slabotna. Sama je bila v hiši. Imela je trganje v nogah in vsako leto jo je prijelo par dni. Njena pot je bila vsak dan v cerkev in potem takoj domu. Pri svojem šivalnem stroju je sedela cel dan in nazun ropotanja šivalnega stroja in tiktakanja stenske ure ni bilo življenja v hišici. Soba je bila majhna, a vse je bilo čudno in snažno. Stene so bile lepo poslikane: to je bilo delo njenega sina — Franceta. Ni ga bilo doma, šel je v trg po barve, ker mu jih je zmanjkalo.

Mati in sin sta se ljubila, kot v nobeni drugi hiši cele vasi. Franc je imel po svoji materi mehko srce, po svojem rajnkem očetu pa svoje talente. Že v svojih otroških letah je kazal nadarjenost za slikarstvo ter nase obrnil pozornost svojih učiteljev. Dobil je dobrotno roko, da je šel v mesto, da se je nadalje izuril v svoji stroki. Njegovi uspehi so bili lepi. A njegova srčna želja, da bi šel na Dunaj na akademijo, se mu ni izpolnila. Manjkalo je sredstev — in mati njegova je bila uboga šivilja.

Po smrti svojega očeta se je moral vrniti domu, da je s svojim zaslužkom mogel preživljati bolehno mater. Ona je ljubila Franceta, kot zamore le mati sina; bil je njen ponos, njena sreča in veselje.

Mestni zrak ga ni pokvaril. Sicer slabotnega, šibkega telesa, a bil je nadarjen na svojem umu. Njegova mati mu je bila vse in domača hiša najljubši dom. Njena edina pot je bila v cerkev slednji dan in semtertje po opravkih v trgovino. Če jo je pa bolezen prijela, je skuhala in pospravila soseda Neža. France je slikal od jutra do večera in ko je delo zagotovil, je sliko prodal in zopet sta bila z materjo preskrbljena za par tednov. V druge hiše nista hodila — in cela vas skoro ni vedela zanje.

Nekoč stopi v hišo domači župnik ter povpraša po Francetu. Mati se je v trenotku prestrašila tega nenavadnega obiska, a prijazna beseda jo je koj pomirila.

»Ga ni doma, šel je v sosednjo vas k teti. da mi pripelje nekaj drv, ker sama ne morem. Je priden, mi rad pomaga, ga ni sram delati. «

»Vem, nisem še nič slabega slišal o njem,« pravi župnik. »Pravili so ti ljudje, da je nadarjen, da zna dobro slikati. Rad bi dal popraviti kapelico Žalostne Matere Božje. Če bi si Franc upal, bi dal njemu, ker je domačin.«

»O prav rad bo, se bo potrudil. Saj so tudi grajska gospa zelo zadovoljni, ker jim je naslikal rajnkega gospoda.«

»Pa naj se oglasi pri meni, do se zgovoriva,«

»Se bo gotovo precej, ko pride domu,« je veselo odgovorila mali.

Gospod je odšel.

Komaj je čakala Franceta mati, da se je vrnil. In koj mu je povedala, da naj se zglasi pri gospodu, da bo delal za cerkev.

Sin je ubogal, se opravil in šel vesel od doma. Zadovoljna, da — ponosna je zrla mati skozi okno za odhajajočim Francetom.

Pogodba je bila gotova. Slikar je obljubil, da se bo kolikor mogoče potrudil in naročeno delo po svoji najboljši moči izvršil, saj se gre za domačo rojstno vas.

Kapelica je bila oddaljena kake četrt ure od vasi. Stala je sredi gozdička in bila stara že veliko let. Bila je sezidana tik glavne ceste in priljubljena vsem ljudem. Vsi so imeli do nje neko posebno spoštovanje. Ko so gonili kmetje po cesti živino mimo kapelice, se je skoraj slednji ustavil ter vrgel v železno škrobco kaj drobiža z namenom, da bi dobro prodal. Pravili so, da se pri kapelici v škrabco precej nabere in da ljudje radi dajo. V kapelici je bila podoba žalostne Majke. Bila je stara, lesena in vsa trhljena. Ni čuda; saj je bila izpostavljena najbolj različnemu vremenu. Obleka, ki je bla na njej, je bila nekdaj morda lepa, d vsled snega, prahu in vročine, vsa razpadla in umazana. Župnik je sklenil, da napravi: ali novo podobo, ali kip, ali sliko, ker so imeli ljudje do kapelice zaupanje. Odločil se je za sliko, da bi dobil prostora tudi za najsvetejšo daritev, ker je bila kapelica majhna, ako bi prišlo dovoljenje.

Francetu je bilo torej naročeno naslikati za kapelico podobo Žalostne Majke.

Lotil se je dela z največjim veseljem. Ker se zaradi vremena itak ni mudilo, je napravil doma najprej poskusno sliko — skico, Potrudil se je. Slikal je neumorno ter je nekega jutra pokazal svoji materi; »Glejte, majka, taka bo v kapelici, samo večja.«

Mati je bila vesela tega njegovega dela bolj kot desetero drugih, na katera je bil on ponosen. Obesila je sliko na steno poleg svoje postelje ter nepretrgoma zrla vanjo. Zdelo se ji je, da ima Žalostna Majka prav njene oči in mali Jezušček prav oči Francetove.

Nekega jutra je župnik obiskal slikarja in gledal skico in pravo sliko. Prav dopadlo se mu je delo. Slika za kapelico je bila skoro gotova, potrebno je bilo le še nekaj malenkosti in sedmi meč Marijin še ni bil izgotovljen. Slikarju je zmanjkalo rdeče barve.

Šel je po barve v bližnji trg in se pozno zvečer vračal domov. Vlak je imel zamudo. Bližala se je nevihta. — Mati je sedela pri šivalnem stroju in nekam čudno ji je bilo pri srcu. Ta dan ni šla v cerkev, ker so ji odpovedale noge. Celo noč ni skoro zatisnila uči in nekaj hudega je slutila. Franceta ni bilo še domu. Šel je v trg, a obljubil, da pride zvečer nazaj. Ni ga bilo.

Ker je bila temna noč in silen vihar, je pač mislila, da je počakal jutra pri svoji teti in da se bo opoldne vrnil ter dokončal Žalostno Majko, Ni ga bilo, dasi se je bližala ura že poldnevu.

Ženske so se po maši že davno razšle in vsaka hiša je že vedela, kaj se je ponoči zgodilo.

Tedaj je vstala soseda Neža in šla pogledat k Rubinki. »Kaj delate? Ali ste kaj hudo žalostni? « je vprašala Neža, misleč, da že mati vse ve.

»Zakaj bom žalostna? Saj bo moja bolezen kmalu minula, potem bom šla zopet v cerkev,« je odgovorila mirno Rubinka.

»Pa zaradi Franceta, ali ne veste?« »Zaradi Franceta? Kaj pravite?« — In mrzel strah je pretresel njeno telo.

»Ja,« — in tedaj se je Neža sklonila k njej in jej povedala v obraz: »Ali še ne veste, da so ga pri kapelici mrtvega našli na tleh? Strela ga je ponoči ubila!«

»Strela — ubila — Franceta —!« — Za hip sta umolknili obe. Le stroj je zaropotal še nekaj časa naprej sam od sebe.

»Strela — Franceta« — te besede je ponavljala mati neštetokrat. Neža je hitro odšla. Pred hišo so se zbrali ljudje — in ženske, ki niso nikdar poprej prišle k njej v hišo, so jo hodile vpraševat, če je res.

Prišel je orožnik, napisal nekaj v zapisnik ter naznanil, da so mrliča že prenesli v mrtvašnico . . .

Gori iz stene doli je gledala Žalostna Majka tako milo na žalostno mater, kakor še nikoli. In stiskala je še bolj k Sebi svoje Dete.

Šivalni stroj je obstal in šivanke so bile vse mokre, ker so se v solzah namočile.

*

Nastopilo je jasno jutro po viharni noči. Na drugem koncu vasi so se čuli udarci kovačevega kladva. Bila je to stara pesem, ki se je slišala vsako jutro preko vasi, a danes so bili ti glasovi počasnejši, kot drugekrati. Vsak otrok je vedel, da kuje stari kovač in ne mladi.

Ko se je zdanilo, je vstal kovač in koval cel ljubi božji dan. A to jutro mladega ni bilo, Zato je stari vstal in šel klicat Martina: »No, kaj spiš, lenoba? Živina te čaka, ali ne boš šel kovat? Kje si hodil po noči, govedo, da se ti ne ljubi vstati?«

Oče je poznal svojega sina, da ni len delavec, ampak ljubil ga ni. Razumela se nista. Ni se mu še zgodilo, da bi sina klical, a to jutro, ko čaka toliko blaga pred kovačijo in bo dober zaslužek, ga pusti samega!

»Ne bom šel oče, sem bolan, pa sami podkujte!«

»Pa spi, mrcina grda, nobenega solda več ne dobiš od mene. Rajši vse prodam, ja — zažgem, kot bi tebi dal — temu lumpu in špilavcu.«

In kletev je zadonela iz kovačnice. Martin ni bil bolan — ampak nekaj težkega je bilo v njegovi duši. Kar se je zgodilo v tej strašni noči, sam ni vedel, ali je resnica, ali ne.

Martin je bil pri hiši mlajši sin, starejši je bil v Ameriki. Svojega očeta ni mogel videti; dasi mu je delal noč in dan, ni dobil od njega vinarja, niti za tobak, niti za igro. Martin je bil priden delavec, močan človek, Delo pri očetu je čutil kot silno breme, edino veselje mu je bila igra ob nedeljah s tovariši. V cerkev ni hodil; hodil je oče, ki je bil nadušljiv — in je vsaj tisto uro bil Martin doma brez starega očeta pri svojih tovariših. Sovraštvo med njima je bilo vedno večje: sin je očital očetu, da je skopuh, oče pa Martinu, da je postopač in igravec. Zdelo se je obema, da mora enkrat priti do razdora.

Martin je imel zadnje nedelje pri igri nesrečo. Vedno je izgubil in sc zadolžil. Dal je besedo, da bo vse moško povrnil. Sreča ga je zadnjo noč popolnoma zapustila in zastavil je uro — svoje edino imetje. Šel je nemiren k pokoju — zgodaj — kot še nikoli.

Premetaval se je po senu semtertja in čudni, nenavadni načrti so šli mimo njega . . . »Ko bi — ko bi — šel v kapelico ter pobral, kar je v škrabci? Nobeden ne bi vedel! Nobeden?«

In zopet je pomislil.

»Pa, cerkven denar — to vendar ne gre! Kaj, denar je denar, saj so ga ljudje dali! Pa plačal bi vse — in fantovska beseda mora nekaj veljati, da plačam, kar sem izgubil.« In kuhalo se je v njem in bojevalo na obe strani. Bil je ves premočen.

Denar je zmagal.

Proti polnoči je vstal, vzel iz kovačnnice močno dleto in šel po cesti proti kapelici. Nobenega človeka ni bilo slišati — bila je temna, črna noč in iz daljave se je dišalo grmenje. Ravno prav, kakor nalašč! Čez pol ure bo že doma in rešen bo vseh skrbi.

Prišel je do kapelice. Zabučalo je v vrhovih.

»Ali bi? Zakaj ne? Hitro, mudi se!« 

In zahreščalo je dleto v škrabci.

Poznal jo je; bila je njegovo delo. Močno jo je napravil pred tatovi; zdaj jo je prvi on poskusil,

»Tresk« — in odskočil je pokrov. Zagrabil je z roko v škrabco in djal v žep. Srce mu je močno bilo.

Po cesti gori so se zaslišali lahki koraki. Počakal je. Nič ni bilo. Le šum drevesnih vrhov.

Čudil se je, da je tako malo notri. Zagrabil je v drugič, nekaj stresel po tleh, drugo dal zopet v žep.

Zmotil se je, da bo vse dobil, kar so darovali sejmarji. Župnik je šel po opravku zjutraj mimo ter pobral, kar je bilo v škrabci. Ostalo je le to, kar so darovali kmetje nazaj grede, ko so dobro prodali.

Martin se je okrenil ter zagledal na cesti podobo človeka.

»Tatovi« — se je začul nežen glas.

Tedaj je zletel nekdo proti njemu.

»Ali te ni sram, da kradeš Materi Božji?« — zavpil je nad njim nekdo ter ga hotel prijeti.

Martin se je za hip prestrašil in vrgel dleto na tla. Zapustila ga je za trenotek silna telesna moč in zdel se je sam sebi kot otrok. A zopet se mu je povrnila nazaj z vso neznansko močjo in pridružila se mu je divja, krčevita strast, da sc je vrgel na tujca, ga zagrabil z orjaškimi rokami, ga udaril po glavi, kar je mogel, ter ga vrgel silovito na tla. Votlo je zabobnelo po gozdu in veter je tulil naprej.

»Na, tu imaš.« — Martin sc je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo. Blisk je razsvetlil obraz tujca in Martin je videl, da je bil bled.

Pustite me, če ne zaradi mene, pa zaradi matere . . . O, Marija Žalostna . . .«

Še to je slišal Martin, več ni mogel. Bežal je. Vihar je zatulil, veter ga je podil, da je tekel proti domu, kot še nikdar v življenju. Ploha se je ulila.

Pribežal je domov in se vrgel na seno. Čim bolj je tulili vihar, ljubše mu je bilo. Le miru ne in solnca in svetlobe . . .

Ležal je celo jutro. Zdelo se mu je, da so bile sanje! Ni res? Kdo je bil tisti tujec? Prijel se je za suknjo in posegel v žep, Zažvenketalo je. Tedaj je spoznal, da je resnica. Pa kdo je bil? Glas se mu je zdel znan, a vendar ni bil gotov.

Če ga je hudo udaril in če je v tej strašni noči tam obležal? —

Martin je vstal šele opoldne, ko je odzvonilo. Zvonilo je tudi mrliču. Sapa mu je zastala. »Pa, najbrž je umrla sosedova stara Mica, ki je bila pred tednom predvidena « — in šel je potolažen iz hiše. Stari dekli Mani je naročil, da ne bo nič jedel, da je bolan in da nanj ni treba čakati.

Sosedova mati je stala na pragu in zagledala Martina. »Kam greš?« ga vpraša.

»Malo na zrak, mi danes ni dobro. Kaj je novega? Kako je materi?« 

»Nič hudega. Danes so boljši.« 

In Martin je šel naprej in prišel v gostilno. Začudili so se njegovega prihoda, ker je bil redek gost,

»Kaj pa ti je, da si tako bled?« ga vpraša krčmar, »Kaj? Nič posebnega ni. Nič mi ni dobro in slabo sem spal« .— je odgovoril Martin.

»Ni čuda, ker je bila tako strašna noč,«

»Prinesite mi požirek dobrega.«

Tedaj je vstopil pismonoša.

»Ti, Miha, komu pa je opoldne zvonil ? « ga vpraša Martin.

»Kaj ne veš? Rubinovega Franceta je po noči pri kapelici strela ubila in zjutraj so mrtvega našli. Ves je bil črn po obrazu.«

Martina je pretreslo po celem telesu in nehote je pogledal svoje črne roke.

Dekla Špela, ki je pazila na vsako besedo, ki se je spregovorila v hiši, pa je hitro vmes posegla: »Ja, kazen božja ga je zadela. Okradel je Mater Božjo, pa ni dosti dobil. Saj so dobili dleto na tleh in škrabca je bila vsa polomljena.«

»Nikar ne sodi tako hitro,« je vmes posegel krčmar, »saj se ne ve nič gotovega, bo že komisija odločila.«

»Kaj ne bo ros! Saj mi je zjutraj žandarska kuharica vse povedala, ko sem šla iz cerkve, Fantalin ni bil dosti prida. Zmerom je hodil okoli tiste nove poštarice. Kedar sem prišla na pošto, je imela sveže pušelce. Pa še pravijo, da ji je kupil zlato uro in prstan. «

»Špela, bodi tiho, ker nič ne veš,« pravi gospodar.

»Nič ne vem, to pa le veni, da ga ne vidimo v cerkvi,« odgovori hitro Špela ter obrača v naglici krožnike in sklede v počivalniku,

»E, Špela, sedemdeset let imaš na hrbtu,« poseže vmes poštar, pa imaš tak jezik, da seže čez deset vasi na okoli, če tudi hodiš vsak dan v cerkev. Kaj misliš, da hodimo za to, da bi nas ljudje gledali?

Špelo je to razjezilo, bila je preurna, pa ji je skleda padla na tla in se razbila. »Na, to je pa kazen za-te« — pravi krčmar. »Ja, to je nesreča, ampak tam je kazen božja«. Še gospodu sem zamerila. Staro lepo podobo, kateri so še moja ranjka manj pomagali delati zlato obleko, bodo ven vrgli, da ta fantalin, ki se nikjer nič učil, nai, napravi novo, ker nič ne zna. —

»Bodi no tiho« pravi gospodar. »Saj je nova slika že skoro gotova, samo sednega meča še manjka, ker je barv zmanjkalo.

In gostilničar je zaprl duri kuhinje, da je Špela umolknila.

»Pij, Martin, je dober, te bo pogrelo!«

»Res dober je, boljše mi je« je odgovoril in nekaka tiha zadovoljnost je šla čez njegov obraz. »«

»Bom plačal.«

»Ne, bova že pri tvojem računu poravnala.«

Martin je odšel iz krčme. Zvenele so mu po ušesih še vedno besede: Strela ga je ubila, on je denar pokradel, kazen božja ga je zadela. — To mu je nekako čudnoprijetno donelo na uho. A burja iz daljave mu je odgovarjala: Ni res!

Sedmi meč sem pa jaz naredil. Strah ga je bilo, če ni teh besedi izpregovoril naglas. —

Martin je prišel domov in se vlegel zopet na seno. Naročil je, naj ga pustijo pri miru, da je bolan.

Slikar je ležal v mrtvašnici v občinski rakvi. Ni bilo ne sveč, ne venca, ne cvetic. Stara ženica, ki je vedno čuvala pri mrličih, mu je iz ostankov olja prižgala skromno lučico.

Čakali smo komisije. Zakasnila se je. Mrlič je ležal že tretji dan. Komisija je prišla kakor se je izvedelo, da je čisto gotovo, da ga strela ni ubila in da se nič gotovega ne ve.

Pokopali so ga. K pogrebu je došlo le malo ljudi. Ni bilo niti tete. Mati je hotela ostati vsled bolezni doma, a neka neznanska sila ji je dala moč, da se je privlekla do groba. Ko so dejali v grob občinsko rakev in v njej njega, je zaplakala, da se je slišalo do kapelice:

»Ne, France, ti ne, ne, nikdar ne, ti nisi bil tat . . .« Ko je prišla domov, jo je pogledala Žalostna Majka tako milo, kot še nikdar ne.

Martin je pil cele tri dni, dokler niso pokopali mrliča. Ni slišal zvonov — in ko so se oglasili, je udarjal s kladivom tako močno, da so udarci prevpili zvonove.

Ko se je vršil pogreb, je bil zopet bolan. Vglegel se je, naročil slivovke in izpil do zadnje kaplje iz steklenice. Tedaj je bil prvikrat popolnoma pijan in ni slišal ničesar.

Zbudil se je šele, ko je pogreb že davno minul.

Minuli so tedni. Martin je postal redkobedeseden tudi pri igri. Stari prijatelji njegovi so se mu zdeli sovražniki. Za slherneim voglom je prčakoval napadalca. Ogibal se je ljudi, najrajše je bil sam.

Par tednov pozneje sta se pošteno sprla z očetom. Martin je naredil na tihem svoj načrt, da gre od doma v rudokope v Nemčijo, kjer bo že njegovi tovariši iz šolskih let.

Prijatelj mu je posodil za vožnjo.

Martin je odšel iz hiše ne da bi se poslovil od očeta. Oče je zvedel šele potem, ko je Martin odšel. Klel je, kot po navadi.

Ko je odhajal iz domače vasi, so šla za njim nehote vprašanja: »Zakaj si ga? Zaradi tistih borih petih kron? Kaj ti je naredil? Ali ga je res strela ubila? Ali si videl žalostno Mater Božjo na sliki in videl živo v borni koči? Kdo ji je zasadil sedmeri meč?«

Martin je hitel od doma kot nekdaj od kapelice. Ko je stal na vrhu hriba ter se še enkrat ozrl v dolino, je za hip luna obsejala tudi belo kapelico — in videl jo je. Streslo ga je — in bežal je naprej od domovine — v tujino.

Pretekla so leta.

Martin je bil priden delavec, kot popreje. Zaslužil je precej, a igral ni več. Kedar je videl obilo denarja skupaj, se mu je zdelo, da se ga drži rdeča kri in sto- in stokrat mu je sililo v spomin vprašanje: Zakaj si za pet kron ubil človeka? —

Nekega pustega jesenskega večera je bil Martin globoko zamišljen v svoji sobi. Bil je pri zdravniku. Prosil ga je, naj ga preišče ter mu pove prav odkrito svoje mnenje.

In zdravnik je odgovoril: Če hočete, Vam povem odkrito: Ako redno živite, boste živeli k večjem še eno leto. —

Martin se je zavedal svojega položaja.

Napisal je nakaznico za 100 mark ter jih poslal župniku v domačo vas s prpombo, naj shrani njegov priloženi testament. Predno je oddal, je prebral še enkrat sam sebi naglas takole:

»Prilagam Vam po nakaznici 100 mark, da jih porabite za kapelico Žalostne Matere Božje. Moj priloženi testament pa odprite takrat, kedar zveste za mojo smrt.« Zapečatil je in oddal.

Zdelo se mu je lažje pri srcu in tudi v noči ga niso več motili različni preganjalci in ni več slišal klicev: tat, ropar, ubijalec, morilec . . .

Šel je zopet k zdravniku. Ta pa mu je povedal, da naj bo vse pripravljen in da rešitev ni več mogoča. —

Martin je plačal in odšel — s trdnim sklepom, da hoče doma umreti.

Še isto noč je pospravil in šel na pot. Dolga je bila.

Seboj je vzel vse, kar je prislužil. Prišel je do postaje, ki mu je bila toliko znana. Svojo prtljago je pustil na kolodvoru in šel peš domu. Nekaj neznanega ga je vleklo proti rojstni hiši. Vedel je že davno, da je tujec, da ni nikogar domačih več pri hiši, ki je prišla v tuje roke.

Tudi na dogodke svoje mladosti je pozabil.

Bila je noč. Moral je iti mimo kapelice. Ko se ji približa, začuti v srcu nekaj nenavadnega.

Obstal je pod lipo. Ni bila več tista košata, kot nekdaj. Stari spomini so se zbudili. Neznana sila ga je vrgla na kamen.

»Tukaj je bilo. Tukaj sem ga — po nedolžnem, tu sem slišal njegove zadnje besede: O Marija Žalostna! In zaradi tistih pet kron! Seboj jih nesem tisoč, za kaj mi bodo.«

In zabučalo je zopet v vrhovih. Zagrmelo je tako, kot nekdaj. Strah ga je bilo. »Kot nekdaj! O marija, ti vse veš, veš tudi, da ga nisem nalašč. Šest mečev si imela, jaz sem ti zadal sedmega. O Marija sedem žalosti — usmili — —«

Strela je udarila v lipo in jo razklala.

Težko deblo je padlo na popotnika in ga ubilo . . .

Drugo jutro so ga našli ljudje. Rekl so, da ga je strela ubila, ker pri kapelici tako rado udari. Orožniki so ga preiskali, dobili njegovo potno listino. Vsi ljudje so se čudili, da je imel ta tujec pri sebi toliko denarja in v taki slabotni obleki.

Pobrali so ga kot siromaka in denar izročili sodniji . . .

Čez nekaj tednov je župnik brskal po svoji blagajni in mimogrede naletel na pismo, ki ga je pisal tisti, ki je bil mrtev najden pri kapelici. Vse se je ujemalo: Ime, hiša in številka. Odprl je pismo in čital: Kar sem poslal denarja, upam, da ste prejeli. Naj se obrne vse za kapelico. Ko že stojim pred sodbo, izpovem: Pred let je pri tej kapelici bil mrtev najden človek. Reklo se je, da je bil od strele ubit. Ni bilo res! Jaz sem ga udaril — preveč. Bog mi je priča, da ga nisem mislil ubiti. A strah in sram me je bilo, ker sem se hotel polastitit denarja v kapelici, pa me je on zalotil . . . Kar bom imel premoženja, zapuščam občinskim revežem. Usmilite se moje duše! S polnim podpisom Martin . . .

Župnik se je zamislil in vzdihnil: Resnica je prišla na dan.

Vzel je pismo in šel na konec vasi.

Stara Rubinka je še vedno živela.

Stokrat je že prosila smrti, pa ni hotela priti. Usoda je menda hotela, da doživi resnico.

Bilo jo je le še kost in koža. Po tistem strašnem dogodku so se jo ljudje nkaj časa ogibali; drugi so se je usmilili, češ, da je revica, da je bila vedno poštena in pošten njen France in da se o tatvini nič gotovega ne ve . . .

»Mati, kako vam je ?« jo vpraša župnik.

»O hvala, boljša sem samo dihati mi ne da,« je odgovorila.

»Bodite potolaženi, saj ste bili velikokrat prevideni. Nekaj veselga vam prinašam.«

»Kaj?« In odprle so se njene velike, globoke oči.

»France vas pozdravlja, vaš France«

»France, moj France on, — kaj pravite?«

»Ja, France je bil nedolžen! Ubil ga je en tat, ropar, ki je okradel Mater Božjo.«

»Kaj, ubil ga je? Kdo? Ali ga ni strela ubila?«

»Ne! Tudi jaz sem to mislil. Le mirni bodite mamica. France je bil čisto nedolžen in vas čaka v nebesih.« —

»Kaj? France nedolžen in me čaka?« Kar je imela še moči v svojem koščenem telesu jih je zbrala z neznano silo, dvignila kvišku svoje telo, razpela svoji roki ter jih zopet sklenila, gledajoč na Žalostno Majko.

»O Marija, zdaj pa rada umrjem.«

Padla je na ležišče in zahropela.

Duhovnik je vzel v roke knjigo in molil molitve za umirajoče.

In izdihnila je v njegovem naročju.