Taktat o domoljubju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Taktat o domoljubju
J. S. Machar
Izdano: Proletarec, Chicago, 1909.
Viri: Proletarec, 1909, št. 104.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kos sveta, kjer sem rastel, živel
kot dete, deček svoja mlada leta
z zaljubljenostjo prvo sladko glupo
in z muko prvo in prevara kruto
v ravnini labski jedno belo mesto
z gozdovi modrimi v obzorju daljnem,
in z gradom starim in zarastlim parkom,
in z mirnim trgom, s cerkvijo brez sloga,
ki nizki stolp svoj dviga nad krajino,
nad polja valovita, drevorede,
nad znamenja nad križpotih, nad loge
ob tihi reki, znane krog vasice —
ta zemlje kos je vse, po čimer v mesta
krščenih ulicah se toži srcu.

A pravzaprav po letih mladih mojih,
ki tam sem živel jih, se toži mi . . .
ker duša kraje te si čudno slika,
po njih želi in hrepeni — in upa,
da pomladi se, če se tja povrne . . .

Vem, da enako ljubil kraj bi drugi,
če bi drugje mladost preživel svojo.

Ta dom je moj. Nič več, naučen nisem
ta pojem zemljepisni obožavat,
ki stvorjen bil od gladkih diplomatov
je v kabinetih; ki na zemljevidih profesorji so kázali ga nam, in
ki kot vsak drug zemljepisni pojem
se jutri lahko skrči ali zraste –
po tem, če padlo kje je na bojišču
V morilni bitvi, ki do nje nam nič ni,
več mladih bitij z te strani al z one!

Ponosa nisem našel v zgodovini,
sanjači kjer pobožni v praznovjerju
na zemljo padajo, bijó se v prsa, da tudi Čehi so: ne; kot povsodi.
povest i naša — vrsta strašnih činov,
od nas storjenih in od nas prestrnih);
ljudi ničvrednih, razdivjani strasti,
izdajstev, suženjstva, krivice;
bili so tudi dnovi svetli, ki so
žvenketajoč denar vsakdanjih fraz
zdaj zvitežem postali, kot povsodi.

Pouosem nisem niti na dni naše.

Od drugih boljši nismo mi.

Površni, plitvi smo, kjer moč je, tilnik
se vkloni suženjsko, zato ponižnim
smo zli gospodje. Hlastavo sebični,
vznetljivo blazni, smešni smo v napuhu
in maloduni v ogorčenju praznem.

Sleparje imamo, bedake, lumpe,
trgovce tudi s češkim rodoljubjem,
in par ljudi, poštenih in odkritih —
vse to ima vserod vsak drugi narod—
bogovi, naj ponos odtod izvira?

Ne, nisem domoljub in domovine
ne ljubim, nimam, ne poznam, ne vem zakaj naj ljubim jo.

Sem Čeh, kot lahko bi bil Nemec,
al Grk, cigan al pa zamorec, če bi
drugje se bil rodil. In čestvo moje,
življenja mojega je del, ki čutim
ga ne kot slast, razkošje, a kot resno
dolžnost vrojeno. V meni dom je moj, in
po modi dnevni ga ne bom pobarval,
pristrigel na povelje ne nikogar;
ne vzemó mi ga; on živel bode,
ko cvetla trava bo nad grobom mojim,
nadalje v drugih dušah — če zaide
v njih, mrtev bo, kot pel je Kollá stari.

Če delam zanjga, je tedaj to delo
za čestvo, kakor jaz ga čutim v sebi.

In če kdaj nanje bom ponosen, bodem ponosen na življenje svoje le . . .

Dr. Ant. Dermota.

(Iz knjige »Golgatha«).