Syllabus errorum

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Syllabus)
Jump to navigation Jump to search
Maximae quidem Syllabus errorum
papež Pij IX.
Multiplices inter
Bula je bila izdana v latinščini 8. decembra 1864. Prevod v slovenščino: Janez Jelen, ¸15. april 2016.
Dovoljenje: Heckert GNU white.svg Ta datoteka je objavljena pod Dovoljenjem GNU za rabo proste dokumentacije (GFDL).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Syllabus errorum * Latinski izvirnik
Seznam zmot * Slovenski prevod

§ I. Pantheismus, naturalismus et rationalismus absolutus
1. Nullum supremum, sapientissimum, providentissimumque Numen divinum exsistit, ab hac rerum universitate distinctum, et Deus idem est ac rerum natura et idcirco immutationibus obnoxius, Deusque reapse fit in homine et mundo, atque omnia Deus sunt et ipsissimam Dei habent substantiam; ac una eademque res est Deus cum mundo et proinde spiritus cum materia, necessitas cum libertate, verum cum falso, bonum cum malo et iustum cum iniusto. 26’
2. Neganda est omnis Dei actio in homines et mundum. 26’
3. Humana ratio, nullo prorsus Dei respectu habito, unicus est veri et falsi, boni et mali arbiter, sibi ipsi est lex et naturalibus suis viribus ad hominum ac populorum bonum curandum sufficit. 26’
4. Omnes religionis veritates ex nativa humanae rationis vi derivant; hinc ratio est princeps norma, qua homo cognitionem omnium cuiuscunque generis veritatum assequi possit ac debeat. 1’ 17’ 26’
5. Divina revelatio est imperfecta et idcirco subiecta continuo et indefinito progressui, qui humanae rationis progressui respondeat. 1’ 26’
6. Christi fides humanae refragatur rationi; divinaque revelatio non solum nihil prodest, verum etiam nocet hominis perfectioni. 1’ 26’
7. Prophetiae et miracula in sacris Litteris exposita et narrata sunt poetarum commenta, et christianae fidei mysteria philosophicarum investigationum summa; et utriusque Testamenti libris mythica continentur inventa; ipseque Iesus Christus est mythica fictio. 1’ 26’

§ II. Rationalismus moderatus
8. Cum ratio humana ipsi religioni aequiparetur, idcirco theologicae disciplinae perinde ac philosophicae tractandae sunt. 13’
9. Omnia indiscriminatim dogmata religionis christianae sunt obiectum naturalis scientiae seu philosophiae; et humana ratio historice tantum exculta potest ex suis naturalibus viribus et principiis ad veram de omnibus etiam reconditioribus dogmatibus scientiam pervenire, modo haec dogmata ipsi rationi tamquam obiectum proposita fuerint. 27’ 30’
10. Cum aliud sit philosophus, aliud philosophia, ille ius et officium habet se submittendi auctoritati, quam veram ipse probaverit; at philosophia neque potest neque debet ulli sese submittere auctoritati. 27’ 30’
11. Ecclesia non solum non debet in philosophiam umquam animadvertere, verum etiam debet ipsius philosophiae tolerare errores eique relinquere, ut ipsa se corrigat. 27’
12. Apostolicae Sedis Romanarumque Congregationum decreta liberum scientiae progressum impediunt. 30’
13. Methodus et principia, quibus antiqui Doctores scholastici Theologiam excoluerunt, temporum nostrorum necessitatibus scientiarumque progressui minime congruunt. 30’
14. Philosophia tractanda est nulla supernaturalis revelationis habita ratione. 30’[1]

§ III. Indifferentismus, latitudinarismus
15. Liberum cuique homini est eam amplecti ac profiteri religionem, quam rationis lumine quis ductus veram putaverit. 8’ 26’
16. Homines in cuiusvis religionis cultu viam aeternae salutis reperire aeternamque salutem assequi possunt. 1’ 3’ 17’
17. Saltem bene sperandum est de aeterna illorum omnium salute, qui in vera Christi Ecclesia nequaquam versantur. 13’ 28’
18. Protestantismus non aliud est quam diversa verae eiusdem christianae religionis forma, in qua aeque ac in Ecclesia catholica Deo placere datum est. 5’

§ IV. Socialismus, communismus, societates clandestinae, biblicae, clerico-liberales [2]

§ V. Errores de Ecclesia eiusque iuribus
19. Ecclesia non est vera perfectaque societas plane libera, nec pollet suis propriis et constantibus iuribus sibi a divino suo fundatore collatis, sed civilis potestatis est definire, quae sint Ecclesiae iura ac limites, intra quos eadem iura exercere queat. 13’ 22’ 26’
20. Ecclesiastica potestas suam auctoritatem exercere non debet absque civilis gubernii venia et assensu. 25’
21. Ecclesia non habet potestatem dogmatice definiendi, religionem catholicae Ecclesiae esse unice veram religionem. 8’
22. Obligatio, qua catholici magistri et scriptores omnino adstringuntur, coarctatur in iis tantum, quae ab infallibili Ecclesiae iudicio veluti fidei dogmata ab omnibus credenda proponuntur. 30’
23. Romani Pontifices et Concilia oecumenica a limitibus suae potestatis recesserunt, iura principum usurparunt atque etiam in rebus fidei et morum definiendis errarunt. 8’
24. Ecclesia vis inferendae potestatem non habet neque potestatem ullam temporalem directam vel indirectam. 9’
25. Praeter potestatem episcopatui inhaerentem, alia est attributa temporalis potestas a civili imperio vel expresse vel tacite concessa, revocanda propterea, cum libuerit, a civili imperio. 9’
26. Ecclesia non habet nativum ac legitimum ius acquirendi ac possidendi. 18’ 29’
27. Sacri Ecclesiae ministri Romanusque Pontifex ab omni rerum temporalium cura ac dominio sunt omnino excludendi. 26’
28. Episcopis, sine gubernii venia, fas non est vel ipsas Apostolicas Litteras promulgare. 18’
29. Gratiae a Romano Pontifice concessae existimari debent tamquam irritae, nisi per gubernium fuerint imploratae. 18’
30. Ecclesiae et personarum ecclesiasticarum immunitas a iure civili ortum habuit. 8’
31. Ecclesiasticum forum pro temporalibus clericorum causis sive civilibus sive criminalibus omnino de medio tollendum est, etiam inconsulta et reclamante Apostolica Sede. 12’ 18’
32. Absque ulla naturalis iuris et aequitatis violatione potest abrogari personalis immunitas, qua clerici ab onere subeundae exercendaeque militiae eximuntur; hanc vero abrogationem postulat civilis progressus, maxime in societate ad formam liberioris regiminis constituta. 32’
33. Non pertinet unice ad ecclesiasticam iurisdictionis potestatem proprio ac nativo iure dirigere theologicarum rerum doctrinam. 30’
34. Doctrina comparantium Romanum Pontificem principi libero et agenti in universa Ecclesia doctrina est, quae medio aevo praevaluit. 9’
35. Nihil vetat, alicuius Concilii generalis sententia aut universorum populorum facto summum Pontificatum ab Romano episcopo atque Urbe ad alium episcopum aliamque civitatem transferri. 9’
36. Nationalis concilii definitio nullam aliam admittit disputationem, civilisque administratio rem ad hosce terminos exigere potest. 9’
37. Institui possunt nationales ecclesiae ab auctoritate Romani Pontificis subductae planeque divisae. 23’ 24’
38. Divisioni Ecclesiae in orientalem atque occidentalem nimia Romanorum Pontificum arbitria contulerunt. 9’

§ VI. Errores de societate civili tum in se tum in suis ad Ecclesiam relationibus spectata
39. Reipublicae status, utpote omnium iurium origo et fons, iure quodam pollet nullis circumscripto limitibus. 26’
40. Catholicae Ecclesiae doctrina humanae societatis bono et commodis adversatur. 1’ 4’
41. Civili potestati vel ab infideli imperante exercitae competit potestas indirecta negativa in sacra; eidem proinde competit nedum ius quod vocant „exsequatur", sed etiam ius „appellationis", quam nuncupant, „ab abusu". 9’
42. In conflictu legum utriusque potestatis ius civile praevalet. 9’
43. Laica potestas auctoritatem habet rescindendi, declarandi ac faciendi irritas solemnes conventiones (vulgo „Concordata") super usu iurium ad ecclesiasticam immunitatem pertinentium cum Sede Apostolica initas sine huius consensu, immo et ea reclamante. 7’ 23’
44. Civilis auctoritas potest se immiscere rebus, quae ad religionem, mores et regimen spirituale pertinent. Hinc potest de instructionibus iudicare, quas Ecclesiae pastores ad conscientiarum normam pro suo munere edunt, quin etiam potest de divinorum sacramentorum administratione et dispositionibus ad ea suscipienda necessariis decernere. 7’ 23’
45. Totum scholarum publicarum regimen, in quibus iuventus christianae alicuius reipublicae instituitur, episcopalibus dumtaxat seminariis aliqua ratione exceptis, potest ac debet attribui auctoritati civili, et ita quidem attribui, ut nullum alii cuicumque auctoritati recognoscatur ius immiscendi se in disciplina scholarum, in regimine studiorum, in graduum collatione, in delectu aut approbatione magistrorum. 7’ 10’
46. Immo in ipsis clericorum seminariis methodus studiorum adhibenda civili auctoritati subicitur. 18’
47. Postulat optima civilis societatis ratio, ut populares scholae, quae patent omnibus cuiusque e populo classis pueris, ac publica universim instituta, quae litteris severioribusque disciplinis tradendis et educationi iuventutis curandae sunt destinata, eximantur ab omni Ecclesiae auctoritate, moderatrice vi et ingerentia, plenoque civilis ac politicae auctoritatis arbitrio subiciantur ad imperantium placita et ad communium aetatis opinionum amussim. 31’
48. Catholicis viris probari potest ea iuventutis instituendae ratio, quae sit a catholica fide et ab Ecclesiae potestate seiuncta, quaeque rerum dumtaxat naturalium scientiam ac terrenae socialis vitae fines tantummodo vel saltem primario spectet. 31’
49. Civilis auctoritas potest impedire, quominus sacrorum antistites et fideles populi cum Romano Pontifice libere ac mutuo communicent. 26’
50. Laica auctoritas habet per se ius praesentandi episcopos et potest ab illis exigere, ut ineant dioecesium procurationem, antequam ipsi canonicam a Sancta Sede institutionem et Apostolicas Litteras accipiant. 18’
51. Immo laicum gubernium habet ius deponendi ab exercitio pastoralis ministerii episcopos, neque tenetur oboedire Romano Pontifici in iis, quae episcopatuum et episcoporum respiciunt institutionem. 8’ 12’
52. Gubernium potest suo iure immutare aetatem ab Ecclesia praescriptam pro religiosa tam mulierum quam virorum professione, omnibusque religiosis familiis indicere, ut neminem sine suo permissu ad solemnia vota nuncupanda admittant. 18’
53. Abrogandae sunt leges, quae ad religiosarum familiarum statum tutandum earumque iura et officia pertinent; immo potest civile gubernium iis omnibus auxilium praestare, qui a suscepto religiosae vitae instituto deficere ac solemnia vota frangere velint; pariterque potest religiosas easdem familias perinde ac collegiatas ecclesias et beneficia simplicia etiam iuris patronatus penitus exstinguere, illorumque bona et reditus civilis potestatis administrationi et arbitrio subicere et vindicare. 12’ 14’ 15’
54. Reges et principes non solum ab Ecclesiae iurisdictione eximuntur, verum etiam in quaestionibus iurisdictionis dirimendis superiores sunt Ecclesia. 8’
55. Ecclesia a statu statusque ab Ecclesia seiungendus est. 12’

§ VII. Errores de ethica naturali et christiana
56. Morum leges divina haud egent sanctione, minimeque opus est, ut humanae leges ad naturae ius conformentur aut obligandi vim a Deo accipiant. 26’
57. Philosophicarum rerum morumque scientia, item civiles leges possunt et debent a divina et ecclesiastica auctoritate declinare. 26’
58. Aliae vires non sunt agnoscendae nisi illae, quae in materia positae sunt, et omnis morum disciplina honestasque collocari debet in cumulandis et augendis quovis modo divitiis ac in voluptatibus explendis. 26’ 28’
59. Ius in materiali facto consistit, et omnia hominum officia sunt nomen inane, et omnia humana facta iuris vim habent. 26’
60. Auctoritas nihil aliud est, nisi numeri et materialium virium summa. 26’
61. Fortunata facti iniustitia nullum iuris sanctitati detrimentum affert. 24’
62. Proclamandum est et observandum principium, quod vocant de noninterventu. 22’
63. Legitimis principibus oboedientiam detractare, immo et rebellare licet. 1’ 2’ 5’ 20’
64. Tum cuiusque sanctissimi iuramenti violatio, tum quaelibet scelesta flagitiosaque actio sempiternae legi repugnans non solum haud est improbanda, verum etiam omnino licita summisque laudibus efferenda, quando id pro patriae amore agatur. 4’

§ VIII. Errores de matrimonio christiano
65. Nulla ratione ferri potest, Christum evexisse matrimonium ad dignitatem sacramenti. 9’
66. Matrimonii sacramentum non est nisi quid contractui accessorium ab eoque separabile, ipsumque sacramentum in una tantum nuptiali benedictione situm est. 9’
67. Iure naturae matrimonii vinculum non est indissolubile, et in variis casibus divortium proprie dictum auctoritate civili sanciri potest. 9’ 12’
68. Ecclesia non habet potestatem impedimenta matrimonium dirimentia inducendi, sed ea potestas civili auctoritati competit, a qua impedimenta exsistentia tollenda sunt. 8’
69. Ecclesia sequioribus saeculis dirimentia impedimenta inducere coepit, non iure proprio, sed illo iure usa, quod a civili potestate mutuata erat. 9’
70. Tridentini canones, qui anathematis censuram illis inferunt, qui facultatem impedimenta dirimentia inducendi Ecclesiae negare audeant [3], vel non sunt dogmatici vel de hac mutuata potestate intelligendi sunt. 9’
71. Tridentini forma [4]sub infirmitatis poena non obligat, ubi lex civilis aliam formam praestituat et velit hac nova forma interveniente matrimonium valere. 9’
72. Bonifatius VIII votum castitatis ordinatione emissum nuptias nullas reddere primus asseruit. 9’
73. Vi contractus mere civilis potest inter Christianos constare veri nominis matrimonium, falsumque est, aut contractum matrimonii inter Christianos semper esse sacramentum, aut nullum esse contractum, si sacramentum excludatur. 9’ 11’ 12’ 23’
74. Causae matrimoniales et sponsalia suapte natura ad forum civile pertinent. 9’ 12’

§ IX. Errores de civili Romani Pontificis principatu
75. De temporalis regni cum spirituali compatibilitate disputant inter christianae et catholicae Ecclesiae filii. 9’
76. Abrogatio civilis imperii, quo Apostolica Sedes potitur, ad Ecclesiae libertatem felicitatemque vel maxime conduceret. 4’ 6’

§ X. Errores, qui ad liberalismum hodiernum referuntur
77. Aetate hac nostra non amplius expedit, religionem catholicam haberi tamquam unicam status religionem, ceteris quibuscumque cultibus exclusis. 16’
78. Hinc laudabiliter in quibusdam catholici nominis regionibus lege cautum est, ut hominibus illuc immigrantibus liceat publicum proprii cuiusque cultus exercitium habere. 12’
79. Enimvero falsum est, civilem cuiusque cultus libertatem, itemque plenam potestatem omnibus attributam quaslibet opiniones cogitationesque palam publiceque manifestandi conducere ad populorum mores animosque facilius corrumpendos ac indifferentismi pestem propagandam. 18’
80. Romanus Pontifex potest ac debet cum progressu, cum liberalismo et cum recenti civilitate sese reconciliare et componere. 24’[5]

Datum Romae, 8. Decembri Anno Domini 1864., Pontificatus nostri Anno XVIII., Pius IX, Servus servorum Dei.


§ I. Panteizem, naturalizem in popolni racionalizem
1. Ne obstoji nikakršno najvišje, najmodrejš in najbolj previdnostno božansko bitje, različno od te celotne snovi; Bog je isto kot tudi narava stvari in je torej podvržen spremembam; Bog je pravzaprav v človeku in v svetu, in vse to je Bog in ima samo Božjo bit; Bog je ena in ista stvar s svetom; dosledno duh s snovjo, nujnost s svobodo, resnično z lažnivim, dobro s hudim in pravično s krivičnim.
2. Treba zanikati kakršnokoli Božje delovanje na človeka in na svet.
3. Človeški razum presoja, ne glede na Boga, resnico in zmoto, dobro in hudo; on je sam sebi zakon ter more iz svoje naravne moči skrbeti za blaginjo človeka in ljudstev.
4. Vse verske resnice izvirajo iz pirojene zmožnosti človeškega razuma; razum je torej najvišje merilo, po katerem človek more in mora spoznati vse resnice katerekoli vrste.
5. Božje razodetje je nepopolno in zategadelj podvrženo trajnemu in neomejenemu napredku, ki ustreza napredku človeškega razuma.
6. Krščanska vera nasprotuje človeškemu razumu; Božje razodetje ne le da nič ne koristi, ampak celo škoduje človeški popolnosti.
7. Prerokbe in čudeže sveto pismo razlaga in pripoveduje na pesniški način, medtem ko so skrivnosti krščanske vere vrhunec modroslovnih raziskav; tudi v knjigah obeh zavez nahajamo mitološke vsebine; sam Jezus Kristus je izmišljena osebnost.

§ II. Zmerno razumarstvo
8. Z bogoslovnimi panogami je treba ravnati enako kot z modroslovnimi, saj se človeški razum enači s samo vero.
9. Vse krščanske verske resnice so brez izjeme predmet naravne vede ali modroslovja. Človeški razum je izveden le zgodovinsko; torej more s svojimi naravnimi zmožnostmi in načeli doseči resnično spoznavanje vseh, tudi najskrivnostnejših verskih resnic, če mu te dogme predložimo za predmet razumevanja.
10. Modroslovec je eno, a modroslovje drugo; zate se more in mora podvreči oblasti in avtoriteti, katero ima on sam za pravilno; modroslovje ne čuti potrebe, da bi priznalo kakršnokoli oblast.
11. Ne le, da se Cerkev ne sme nikoli vtikati v modroslovje, ampak mora prenašati modroslovne zmote in filozofiji prepustiti njeno lastno popravljanje.
12. Odloki Apostolskega sedeža in Rimskih uradov preprečujejo prost znanstveni napredek.
13. Metode in načela, na katerih so stari sholastični učitelji zgradili bogoslovno vedo, nikakor ne ustrezajo potrebam znanstvenega napredka v našem času.
14. V modroslovskem razvoju ni treba upoštevani nikakršnega nadnaravnega razodetja.

§ III. Indiferentizem, laksizem
15. Vsak človek ima sme prosto sprejeti in izpovedovati tisto vero, ki jo s spoznanjem zdravega razuma ima za pravo.
16. Ljudje lahko najdejo pot večnega zveličanja in dosežejo večno odrešenje, če udejanjajo katerokoli vero ali religijo.
17. Imeti moramo vsaj dobro upanje glede zveličanja tistih, ki nikakor niso pripadali pravi Kristusovi Cerkvi.
18. Protestantizem ni nič drugega kot različna oblika iste prave krščanske vere, v kateri je možno ugajati Bogu prav tako kot v katoliški Cerkvi.

§ IV. Socializem, komunizem, skrivna, svetopisemska in kleriško-svobodomiselna društva

§ V. Zmote o Cerkvi in njenih pravicah
19. Cerkev ni prava, popolna in celostna družba, niti nima svojih lastnih in trajnih pravic, ki jih je dal njen božanski utemeljitelj; zato mora državna oblast določiti pravice Cerkve in meje, znotraj katerih se lahko poslužuje teh pravic.
20. Cerkvena oblast ne sme izvajati svoje avtoritete brez dovoljenja in soglasja državne uprave.
21. Cerkev nima oblasti dogmatičnega določanja, da je vera katoliške Cerkve edina prava religija.
22. Dolžnost, kateri se morajo popolnoma podrejati katoliški učitelji in pisatelji, je omejena le na tisto, kar nezmotna cerkvena sodba predstavi, da morajo vsi verovati kot versko resnico.
23. Rimski papeži in vesoljni cerkveni zbori so prestopili meje svoje oblasti; prisvojili so si pravice knezov, a tudi motili so se pri določbah glede vere in nravnosti.
24. Cerkev nima oblasti uporabljanja prisile, niti nima nobene nepostredne ali posredne svetne oblasti.
25. Škofovski zbor ima svojo lastno oblast; drugo je posvetna oblast, ki jo je Cerkev doblia izrečno ali molče; zategadelj jo lahko državna oblast prekliče, kadar bi to želela.
26. Cerkev nima nobene prirojene in zakonite pravice do pridobivanja in posedovanja zemeljskih dobrin.
27. Posvečene cerkvene služabnike in rimskega papeža je treba popolnoma izključiti od vsake skrbi in oblasti nad časnimi zadevami.
28. Apostolskih pisem ne smejo škofje razglašati brez odobritve državne oblasti.
29. Predparavice, ki jih je podelil rimski papež, je treba imeti za neveljavne, kolikor jih ni potrdila državna uprava.
30. Nedotakljivost Cerkve in cerkvenih oseb izhaja iz državljanskega prava.
31. Iz družbe je treba popolnoma izločiti cerkvena pooblastila za posvetne kleriške spore, najsi bodo državljanski ali kazenski; glede tega ni treba vpraševati ali pa kljub oporekanju Apostolskega sedeža.
32. Osebno nedotakljivost, po kateri so kleriki izvzeti od vojaške obveznosti, sme država odvzeti, ne da bi kršila naravno pravo in pravičnost; ta odvzem zahteva državni napredek, ki ga je vzpostavila večina v družbi z obliko svobodnejše oblasti.
33. Upravljanje in poučevanje teoloških ved z lastnim in prirojenim pravom ne spada le pod oblast cerkvene pristojnosti.
34. V srednjem veku je prevladavalo učenje tistih, ki so primerjali rimskega papeža s svobodnim knezom, ki deluje v celotni Cerkvi.
35. Ničesar ne preprečuje, da bi se na osnovi sklepa kakega vesoljnega zbora ali z odločitvijo vseh narodov vrhovno duhovništvo od rimskega škofa in rimskega mesta preneslo na kakega drugega škofa ali na kako drugo mesto.
36. Odločitev narodnega zbora ne dopušča nikakršne nadaljnje razprave; državna uprava lahko deluje v skladu s temi določili.
37. Lahko se ustanovijo narodne Cerkve izvzete izpod oblasti rimskega papeža in od njega popolnoma ločene.
38. K delitvi Cerkve na Vzhodno in Zahodno je prispevalo preveč samovoljnosti rimskih vrhovnih duhovnikov.

§ VI. Zmote o civilni družbi glede na sebe in glede na njen odnos do Cerkve
39. Obstoj države, ki je izhodišče in izvir slehernega prava, vsebuje pravo, ki ni omejeno z nikakršnimi omejitvami.
40. Nauk katoliške Cerkve nasprotuje dobru in blaginji človeške družbe.
41. Državna oblast, pa četudi bi jo udejanjal neveren načelnik, ima neposredno in negativno oblast nad svetim; zategadelj ima ne le oblast, ki ji pravijo exsequatur (izvršna), ampak tudi ius appellationis (pravico do priziva), ki obstaja ab abusu (zaradi zlorabe).
42. Pri spopadu zakonov obeh oblasti prevlada civilno pravo.
43. Laična oblast ima pravico razdreti, razlagati in razveljaviti slovesne sporazume (v ljudskem jeziku konkordate) ki so sklenjeni s Svetim sedežem o uporabi pravic glede na cerkveno nedotakljivost brez ali zoper njeno privolitev.
44. Civilna oblast se lahko vtika v zadeve, ki se tičejo vere, nravnosti ali duhovnega vodenja. Tako lahko presoja o navodilih, ki jih po svoji službi izdajajo cerkveni pastirji kot merilo vesti; lahko vrh tega odloča glede delitve Božjih zakramentov in glede potrebnih pogojev za njihovo prejemanje.
45. Celotno upravljanje z javnimi šolami, v katerih se izobražuje mladina kake države, od česar so na neki način izvzeta škofijska semenišča, se sme in mora zaupati civilni družbi in sicer v tolikšni stopnji, da ne prizna nobeni drugi oblasti pravica vmešavanja v ureditev šol, načrtovanje pouka, podeljevanje akademskih naslovov, v izbiro ali odobritev učiteljev.
46. Celo v samih cerkvenih semeniščih je podvržena civilni oblasti metoda, ki jo uporabljajo pri študiju.
47. Tehtni razlogi civilne družbe nalagajo, da naj bodo ljudske šole, ki so odprte vsem otrokom kateregakoli stanu iz ljudstva, kakor tudi vse javne ustanove, ki so določene za predavanje književnosti in resnih predmetov ter skrbi za mladinsko vzgojo, izvzete od sleherne cerkvene avtoritete, pravice vtikanja in vodenja, ter jih je popolnoma podvreči odlokom civilne in politične oblasti, po želji vladajočih in po usmeritvi javnega mnenja.
48. Katoliškim možem je možno zaupati tisti način izobrazbe mladine, ki je ločen od vere in od cerkvene oblasti; nanaša se le, ali vsaj prvenstveno, na naravoslovne vede in na cilje zemeljskega družabnega življenja.
49. Civilna oblast lahko prepreči cerkvenim posvečenim predstojnikom in vernemu ljudstvu, da ne bodo mogli biti prosto in vzajemno povezani z rimskim papežem.
50. Posvetna oblast ima po sebi pravico predlagati škofe in sme od njih zahtevati, da sprejmojo upravo škofij, še preden prejmejo od Svetega sedeža kanonsko imenovanje in apostolsko pismo.
51. Svetna oblast ima pravico odstavljati škofe z opravljanja njihove dušnopastirske službe; pri tem se ji ni treba pokoravati rimskemu škofu v tem, kar se nanaša na ustanovo škofovstva in škofov.
52. Posvetna uprava lahko po svojem pravu spremeni dobo, ki jo je predpisala Cerkev za polaganje redovniških zaobljub, kakor za ženske tako tudi za moške; ukaže lahko vsem redovnim skupnostim, da naj nikogar ne pripustijo k delanju slovesnih zaobljub brez njenega dovoljenja.
53. Ukiniti je treba zakone, ki se nanašajo na varstvo redovnih skupnosti, njihovih pravic in dolžnosti; vrh tega lahko civilna uprava nudi vsakovrstno pomoč tistim, ki bi hoteli zapustiti sprejeti način redovniškega življenja ali prekršiti slovesne zaobljube; prav tako lahko popolnoma ukine same redovne skupnosti, občestvene cerkve in preproste nadarbine, tudi pravico patronata, a njihovo premoženje in dohodke lahko podvrže in prepiše pod pristojnost državne uprave.
54. Kralji in vladarji ne le da so izvzeti izpod cerkvene pristojnosti, ampak so v vprašanjih dvomne pristojnosti nad Cerkvijo.
55. Cerkev je treba ločiti od države in državo od Cerkve.

& VII. Zmote o naravni in krščanski nravnosti
56. Božji nravni zakoni skoraj ne rabijo sankcij; nikakor ni potrebno usklajevanje človeških zakonov z naravnim pravom ali sprejmanje njihove obveznosti od Boga.
57. Vedenje o modroslovskih in nravnih zadevah, kakor tudi civilni zakoni, lahko in morajo odstopati od Božje in cerkvene avtoritete.
58. Ni treba priznati druge sile, razen tistih, ki se nahajajo v snovi; sleherni nravni red in poštenje je treba vpreči v grabljenje in povečanje bogastva na kakršenkoli način, in v zadovoljevanje počutnosti.
59. Pravo se sestoji v stvarnem dejanju; vse človeške službe so prazne besede, a vsa človeška dejanja imajo pravno moč.
60. Oblast (auctoritas) ni nič drugega kot seštevek snovnih sil.
61. Koristno krivično dejanje ne povzroča nikakršne škode svetosti prava.
62. Razglašati in izvajati je treba načelo o nevmešavanju.
63. Dovoljeno je zakonitim vladarjem odreči pokorščino, ali se jim celo upreti.
64. Ne samo, da ni obsodbe vredna prelomitev še tako svete prisege ali kako hudodelsko in sramotno delovanje, ki nasprotuje večnemu zakonu, ampak je vredno najvišjih pohval kot popolnoma dovoljeno, kar je storjeno iz ljubezni do domovine.

§ VIII. Zmote o krščanskem zakonu
65. Nikakor ni sprejemljiva trditev, da je Kristus povzdignil sveti zakon na dostojanstvo zakramenta.
66. Zakrament svetega zakona ni drugega kot neki dodatek pogodbi, od nje ločljiv; sam zakrament obstaja le v poročnem blagoslovu.
67. Po naravnom pravu poročna zveza ni neločljiva; v različnih primerih sme torej izvesti ločitev posvetna oblast.
68. Cerkev ni pooblaščena uvajati razdiralnih zadržkov, ampak le-ti spadajo pod svetno oblast, ki more razveljaviti obstoječe zadržke.
69. Cerkev je v poznejših stoletjih začela uvajati razdiralne zadržke; ne po lastnem pravu, ampak z oblastjo, ki ji jo je podelila državna oblast.
70. Tridentski kanoni, ki izobčujejo tiste, ki si drznejo odrekati Cerkvi pravico uvajanja razdiralnih zadržkov, ali niso dogmatični, ali pa jih je treba razumevati v smislu sposojenega pooblastila.
71. Tridentska oblika ne veže pod kaznijo neveljavnosti tam, kjer je civilni zakon predpisal drugo obliko z zahtevo, da naj bo poroka veljavna z uporabo te nove oblike.
72. Bonifacij VIII. je prvi zatrdil, da zaobljuba čistosti, ki jo stori kandidat pri mašniškem posvečenju, napravlja poroko neveljavno.
73. Zgolj z močjo posvetne poroke kristjani sklepajo zakon v pravem smislu besede v moči čisto naravne pogodbe; zato je zmotna trditev, da je poročna pogodba med kristjani vedno zakrament; ali da ni pogodbe, če se izključi zakrament.
74. Zadeve poroke in zaroke po svoji naravi spadajo v svetno pristojnost.

§ IX. Zmote o posvetni vlasti rimskega papeža
75. Sinovi krščanske in katoliške Cerkve naj razpravljajo medsebojno o združljivosti časne in duhovne oblasti.
76. Ukinitev posvetne države, ki jo poseduje Apostolski sedež, bi zelo veliko prispevala k cerkveni prostosti in sreči.

§ X. Zmote, ki zadevajo današnjo svobodomiselstvo (liberalizem)
77. V našem času ni več mogoče smatrati katoliške vere za edino državno vero in pri tem izključiti vse druge vere.
78. Zategadelj je po nekaterih katoliških deželah hvalevredno omogočeno novim priseljencem, da se lahko vsak ravna po svojem prepričanju.
79. Napačno je mnenje, da državljanska svoboda za vse vere, kakor tudi popolna možnost vsem, da lahko odprto in javno izražajo katerakoli stališča in mnenja, vodi k temu, da se lažje spridi nravnost in duša ljudstva in da se širi kuga ravnodušnosti.
80. Rimski papež se lahko in mora spraviti in uskladiti z napredkom, svobodomiselnostjo in novo omiko. [6]

Dano v Rimu, 8. decembra 1864, v osemnajstem letu našega pontifikata; Pij IX., služabnik Božjih služabnikov..

Okrožnice, nagovori in pisma Pija IX., iz katerih črpa Syllabus
1’ Okrožnica Qui pluribus; 9. november 1846.
2’ Nagovor Quisque vestrum; 4. oktober 1847.
3’ Nagovor Ubi Primum; 17. december 1847.
4’ Nagovor Quibus quantisque; 20. april 1849.
5’ Okrožnica Nostis et Nobiscum; 8. december 1849.
6’ Nagovor Si semper antea; 20. maj 1850.
7’ Nagovor In consistoriali; 1. november 1850.
8’ Pismo Multiplices inter; 10. junij 1851.
9’ Pismo Ad Apostolicæ Sedis; 22. avgust 1851.
10’ Nagovor Quibus luctuosissimis; 5. september 1851.
11’ Pismo sardinijskemu kralju; 9. september 1852.
12’ Nagovor Acerbissimum; 27. september 1852.
13’ Nagovor Singulari quadam; 9. december 1854.
14’ Nagovor Probe memineritis; 22. januar 1855.
15’ Nagovor Cum sæpe; 26. julij 1855.
16’ Nagovor Nemo vestrum; 26. julij 1855.
17’ Okrožnica Singulari quidem; 17. marec 1856.
18’ Nagovor Nunquam fore; 15. december 1856.
19’ Pismo Eximiam tuam; 15. junija 1847 kölnskemu kardinalu-nadškofu.
20’ Apostolsko pismo Cum catholica Ecclesia; 26. marec 1860.
21’ Pismo Dolore haud mediocri; 30. april 1860 breslauskemu škofu.
22’ Nagovor Novos et ante; 28. september 1860.
23’ Nagovor Multis gravibusque; 17. dezember 1860.
24’ Nagovor Jamdudum cernimus; 18. marec 1861.
25’ Nagovor Meminit unusquisque; 30. september 1861.
26’ Nagovor Maxima quidem; 9. junij 1862.
27’ Pismo Gravissimas inter; freisinškemu nadškofu z dne 11. decembra 1862.
28’ Okrožnica Quanto conficiamur mærore; 10. avgust 1863.
29’ Okrožnica Incredibili afflictamur; 17. september 1863.
30’ Pismo Tuas libenter; freisinškemu nadškofu z dne 21. decembra 1863.
31’ Pismo Cum non sine; freiburškemu nadškofu z dne 14. julija 1864.
32’ Pismo Singularis Nobisque; monrealskemu škofu z dne 29. septembra 1864. [7]

Sklici

  1. Cum rationalismi systemate cohaerent quoad maximam partem errores Antonii Guenther, qui damnantur in 19’ et in 21’.
  2. vide: 1' 4' 5' 13' 28'
  3. [cf. Denz 1803s ]
  4. [cf. DH 1813-1816]
  5. Številke zraven latinskih stavkov se nanašajo na spodaj navedene okrožnice, nagovore in pisma Pija IX., iz katerih so "iztrgane".
  6. Denzinger H. – Hünermann P., Zbirka sažetaka vjerovanja, definicija i izjava o vjeri i ćudoređu, U pravi trenutak (UPT), Đakovo, 2002., str. 538.-549. [št. 2890-2980]
  7. [1] Syllabus von Papst Pius IX. Oder Sammlung der von Papst Pius IX. in verschiedenen Äußerungen geächteten Irrtümer Veröffentlicht zugleich mit der Enzyklika »Quanta cura« desselben Papstes am 8. Dezember 1864