Svitanje (Fran Govekar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Svitanje (Govekar))
Skoči na: navigacija, iskanje
Svitanje
Fran Govekar
Iz SN je treba prenesti sem vsa nadaljevanja romana in jih korigirati.
Izdano: Slovenski narod 6. julij 1920 (53/151), 1
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Dalje.)

Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal.

»Še pred mrakom hočem biti v Logatcu«, je dejal. »Zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga izkazujete mojim tovarišem in meni!« — In prijel je čašo, polno krvavordečega Vipavca, in jo dvignil. »To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!« in trčil Je z župnikom ter jo izpraznil do dna.

Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika.

General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel.

Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z masnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več.

»Do svidenja, gospodje!« je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severa.

Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec mu je bflo pri srcu in žalost mu je silila v dušo.

  • * *

»Sam Bog je z našo republiko!« se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. »Sam Bog je s Francozi in Buonapartom. V Italiji so bile vse struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha, a tukaj diši že po pomladi.« 

Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so Jima prijazni Francozi nataknili povrhu čepic bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: »Papa! Mama! Glejta, glejta!« 

Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, črpala vodo v vedrice ??? dvigala deklam na glavo, jim govorila ??? sicer nerazumljene, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Smela sta bila mlada konjenika in črnolase mlade dekle v enobojnih krilih kavne barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navskriž preko prsi so jima bile seveda prav všeč.

»Ti neumni dedec!« se je zajezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej ko nevoljen.

»Pusti me vendar, sitnež!« se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonika zardelih lic in blestečih oči, ki so kazala vse prej ko sovraštvo.

»Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!« se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku.

»Poznajo se jedva šest dni, pa že počenjajo neumnosti!« se je dobrodušno jezil župnik.

»Božič Eros je začel plesti zlate mreže med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Sinoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu«, je pripovedovat Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski; vendarle sta se menda razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že davna znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil.« 

»Kar ni bilo prav!« je grajal župnik, posvariti bi ju bili morali!« 

»Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!« se je šalil poštar.

»Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa!« je dejal Murat in se ozrl pozorno..

V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napol glasno z njim.

Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust.

»To je ogleduh — Francoz!« je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa.

»Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse pošteni ljudje!« se je zgražal župnik in vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je med tem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča.

»Jutri zjutraj se poslovimo«, je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. »Ukaz je prišel preje, nego sem ga pričakoval.«