Svitanje (Fran Govekar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Svitanje (Govekar))
Jump to navigation Jump to search
Svitanje
Fran Govekar
Izdano: Slovenski narod 6. julij 1920 (53/44–300?), 1
Viri: dlib 44, 45, 46, 47, 48, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 58, 59, 60, 63, 65, 67
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

št. 44, 45, [ 46], [ 47], [ 48], [ 49], [ 50], [ 51], [ 52], [ 53], [ 54], [ 55], [ 56], [ 57], [ 58], [ 59], [ 60], [ 61], [ 62], [ 63], [ 64], [ 65], [ 66], [ 67], [ 68], [ 69], [ 70], [ 71], [ 72], [ 73], [ 74], [ 75], [ 76], [ 77], [ 78], [ 79], [ 80], [ 81], [ 82], [ 83], [ 84], [ 85], [ 86], [ 87], [ 88], [ 89], [ 90], [ 91], [ 92], [ 93], [ 94], [ 95], [ 96], [ 97], [ 98], [ 99], [ 100], [ 101], [ 102], [ 103], [ 104], [ 105], [ 106], [ 107], [ 108], [ 109], [ 110], [ 111], [ 112], [ 113], [ 114], [ 115], [ 116], [ 117], [ 118], [ 119], [ 120], [ 121], [ 122], [ 123], [ 124], [ 125], [ 126], [ 127], [ 128], [ 129], [ 130], [ 131], [ 132], [ 133], [ 134], [ 135], [ 136], [ 137], [ 138], [ 139], [ 140], [ 141], [ 142], [ 143], [ 144], [ 145], [ 146], [ 147], [ 148], [ 149], [ 150], 151, [ 152], [ 153], [ 154], [ 155], [ 156], [ 157], [ 158], [ 159], [ 160], [ 161], [ 162], [ 163], [ 164], [ 165], [ 166], [ 167], [ 168], [ 169], [ 170], [ 171], [ 172], [ 173], [ 174], [ 175], [ 176], [ 177], [ 178], [ 179], [ 180], [ 181], [ 182], [ 183], [ 184], [ 185], [ 186], [ 187], [ 188], [ 189], [ 190], [ 191], [ 192], [ 193], [ 194], [ 195], [ 196], [ 197], [ 198], [ 199], [ 200], [ 201], [ 202], [ 203], [ 204], [ 205], [ 206], [ 207], [ 208], [ 209], [ 210], [ 211], [ 212], [ 213], [ 214], [ 215], [ 216], [ 217], [ 218], [ 219], [ 220], [ 221], [ 222], [ 223], [ 224], [ 225], [ 226], [ 227], [ 228], [ 229], [ 230], [ 231], [ 232], [ 233], [ 234], [ 235], [ 236], [ 237], [ 238], [ 239], [ 240], [ 241], [ 242], [ 243], [ 244], [ 245], [ 246], [ 247], [ 248], [ 249], [ 250], [ 251], [ 252], [ 253], [ 254], [ 255], [ 256], [ 257], [ 258], [ 259], [ 260], [ 261], [ 262], [ 263], [ 264], [ 265], [ 266], [ 267], [ 268], [ 269], [ 270], [ 271], [ 272], [ 273], [ 274], [ 275], [ 276], [ 277], [ 278], [ 279], [ 280], [ 281], 282, 283, 284, 285, 286, 287,288, 289, 291, [ 292], [ 293], [ 294], [ 295], [ 296], [ 297], [ 298], [ 299], [ 300]


I.[uredi]

Lovrenček je likal kaplanove kanonske škornje. S krtačo jih je navoščil, nato drgnil in čohal in končno s cunjo gladil In skobljal, dokler se niso svetili kakor zrcalo.

Težko, naporno delo! Ves rdeč je bil Lovrenček od napora in vneme. Dasi je bila zima, mu je bilo vroče. In že dolgo so se škornji lesketali, a še vedno jih je likal in likal.

Njegove oči niso videle ničesar in le mehanično so se gibale njegove roke.

A kar naenkrat sta mu padla škorenj in cunja iz rok, sesedel se je na tla in na ves glas je zajokal.

Tedaj so se odprla vrata na hodnik in star duhovnik, širokopleč, belolas, a zdravo zardele polti je zaklical z mehkim očitanjem: »Ali, Lovrenček! Spet jokaš! Kakšen vojak pa boš, če si tak cmerikavec?« 

»Jaz ne bom nikoli vojak, gospod! Nikoli!« je odgovoril deček in ihteč lovil sapo.

»I, kaj pa boš? Glej ga!« 

»Učitelj, kaplan — kar hočete, — sam o vojak ne!«

»Kar ti hočeš, Lovrenček, ne kar jaz! Če boš priden in se boš učil, postaneš lahko še kaj boljšega kakor jaz,« se je smehljal duhovnik. »Na, daj, prinesi škornje v sobo! Lepi so in svetijo se že kot luč. Midva pa lahko zopet malo bereva …«

In kaplan je zaprl vrata. Deček si je z rokavom obrisal solze, vtaknil je v škornje kopito in lesove in jih odnesel v sobo.

Kaplan je stal ob oknu, gledal na cesto in vzklikal: »O Bellona saeva! Ubožci! Gorje jim! Spet gredo – gredo — gredo!«

Takoj je stal deček tik njega, gledal skozi okno in ihtel, ihtel … In zaihtel je tudi stari kaplan in ihtela sta skupaj.

Po razrovani blatni cesti se je plazil čuden izprevod.

Spredaj vojaki v umazano sivih plaščih, z nekdaj belim jermenjem opasani, v blatnih belih gamašah na nogah, v čakah, sličnih loncem, s puškami in dolgimi bajoneti. Osorni so bili, grdo so gledali, kričali so, pretili in preklinjani. Za njimi kmečki fantje in možje s culami na hrbtih ali pod pazduhami, nekateri šepajoči ob palicah nejasno besedilo se dalje vlečoči, vsi umazani, nejasno besedilo in utrujeni nejasno besedilo od dolge, naporne hoje. nejasno besedilo 44

Marsikdo nejasno besedilo popolnoma nejasno besedilo prsti ali pete nejasno besedilo bos ter je kazal nejasno besedilo okrvavljene noge. Nekateri so le še jedva lezli naprej; pepelnato bledi, povešenih glav in krvavih, blazno zročih oči so se oklepali svojih tovarišev. Kolena so jim klecala in vsak hip je kdo padel na tla in ni mogel vstati več.

In pograbili so ga in vrgli na vozove, ki so se počasi pomikali za izprevodom. Vsi polni so že bili tisti vozovi, polni docela oslabelih, bolnih, od utrujenosti, lakote, mraza, os prestanih muk, obupnosti in žalosti napol mrtvih rekrutov. Ležali so na slami vznak kakor mrliči, drugi so sedeli tik njih sključeni, drgetajoči, a udani in tihi. Brez solz in brez glasu so se dali kakor nema živina voziti v klavnico.

Za vozovi pa so stopali nekateri drugi, ki so kričali, kleli, na glas jokali in prosili s pretresljivo obupnim glasom:

»Ljudje božji, v imenu Kristusovem, rešite nas! Rešite nas!«

In dvigali so z vrvicami zvezane, od mraza zabrekle roke proti nebu, se metali po tleh, suvali z nogami okoli sebe ter se vedli kakor uklenjeni razbojniki ali blazniki.

Gologlave, razkuštrane, krvaveče, napol nage in z blatom pokrite od temena do nog so jih pehali vojaki pred sabo. Korporali so z leskovkami bili po njih hrbtih, da je grmelo, in velik, kosmat feldvebelj je mahal z rumeno trstiko brez usmiljenja po njih glavah ali po ožuljenih nejasno besedilo odrtih nogah.

nejasno besedilo od bolesti; še streš- nejasno besedilo kričali in divjali. nejasno besedilo

»Dopoldne so gnali takole mojega strica – Gašperja! O Bog, ves krvav je bil! Umrl bo stric – umrl bo!« je pripovedoval Lovrenček in ihtel, ihtel …

Vojska je! Brezkončna vojska! Cesar zahteva že štiri leta vedno in vedno novih vojakov. Rihtarji in beriči love vsak čas novake. Ponoči in podnevi jih zalezujejo in napadajo. Po vseh vaseh jih love, po gozdovih jih preganjajo in najeti lovci podkupujejo ljudi, da izdajajo skrivače. Vsa dežela joka, moli, preklinja. Noben mladenič, ki je star vsaj osemnajst let, nima zdaj več mirnega trenotka. Vsaka občina mora oddati par sto fantov; zdravi in bolni, krepki in pohabljenci, vsi, vsi morajo na vojsko — borit se, delat, kopat, vozit, prenašat, šivat, kovat, kolarit ali za kakoršnokoli opravilo. Vsak je potreben in vseh je še vedno premalo.

In davki, kontribucije, rekvizicije vedno pogostejše, vedno večje, vedno neznosnejše! Kmetje vozijo preklinjaje na rihte vreče pšenice, rži, ječmena, ajde in ovsa; dan na dan so ceste polne visoko naloženih vozov klaje in slame, a še je zmerom vsega premalo.

Vedno več rekrutov! Vedno več denarja! Vedno več živil! Vedno več zobí, slame in mrve! Vedno več živine! Po vaseh so že pobrali večino mladeničev in mož, konj, krav in volov. Povsod jok, obup in beda … Pustili so le otroke, nedorasle dečke, starce, pohabljence, slepce, glušce, ženske, stare mrhe in mršavo živino, ki ni vredna niti toliko, da se zakolje.

Hudo je: vojska! Brezverski Francozje so vdrli čez mejo, napadajo naša mesta in rušijo naše trdnjave. V Nemčiji, v Belgiji in v Lombardiji teče kri v potokih. Cesarske vojske so imele spočetka sijajne uspehe, a tudi jakobinci so premagali že več naših in nemških generalov. Preko vseh državnih mej se vsipajo begunci. Vse beži pred grozoviteži: vojaki, škofje, gospoda in kmetje. Strah in trepet se širi po vsej Avstriji in kaj bo, če pridejo jakobinci še na Kranjsko!

Sirota je bil Lovrenček; oče in mali, revna kajžarja na Ubeljskem, sta mu umrla pred leti, ko je imel jedva pet let. Stric Gašper Celedin, takrat šele sedemnajstleten fant, je bil hlapec pri »cesarju na Ubeljskem«. Matija Premrov, najbogatejši in obenem najučenejši posestnik pod Nanosom, je imel med ljudstvom tako imeniten pridevek. Pisati in brati je znal Premrov, v Trst in Gorico se je vozil, ljubljanske slovenske bukve je naročal, se shajal s postojnskim poštarjem Hueberjem in zadnje čase še z župnikom Wenigarjem, ki je bil po vsem Krasu slaven pismouk ter je imel polno omaro najrazličnejših bukev v vseh jezikih države, s Prašnikarjem pa sta bila neločljiva prijatelja in somišljenika.

»Cesarjev« hlapec Gašper je prevzel po bratu kajžo in siroto Lovrenčka. Ni se utegnil dosti brigati zanj; pa tega niti ni bilo treba: Lovrenčku je dajal »cesar« jelo in odelo, stari Blaž Prašnikar pa ga je jemal preko dneva k sebi ter mu je bil učitelj in vzgojitelj.

Vsak dan še pred šesto zjutraj je prihajaj Lovrenček v kaplanijo. Bil je ministrant, sluga in spremljevalec svojemu starčku dobrotniku; likal mu je škornje, snažil obleko, pometal, brisal prah, stregel pri maši ter spremljal svojega gospoda po vseh njegovih potih.

Skupaj sta hodila tešč v cerkev in po maši sta skupaj zajtrkovala: kaplan skledico mleka iz »cesarjevega« hleva, deček pa kos kruha iz »cesarjeve« shrambe.

Ko je Lovrenček opravil po sobi svoj posel, sta šla skupaj v »šolo«. V prazni sobici v pritličju kaplanije se je zbiralo po zimi — a poleti in v jeseni le ob deževnih dneh ter ob nedeljah in praznikih popoldne — po deset dvanajst dečkov in deklic. Prostovoljno jih je učil Prašnikar moliti, brati, pisati ter nekoliko celo številiti. Bukve in tablice, papir, črnilo in gosja peresa pa je plačeval »cesar«.

Samo poldrugo uro je trajal Prašnikarjev pouk, a Marka Pohlina »Abezedika« in »Bukuvze sa rajtenge« sta rodila vsaj pri večini ubeljskih šolarjev in šolaric lepe sadove. Včasih seveda so morali otroci oditi domov tudi brez pouka ali sredi »prestavnosti«, »prekladnosti« ali »dobropisnosti«, če je bil njih učitelj nepričakovano poklican k bolniku ali umirajočemu. In takrat ga je spremljal zopet Lovrenček, ki je svetil, molil in zvončkljal pred njim.

Daleč sta morala včasih. Počasi in dolgo sta hodila, in če nista srečala voznika tja ali nazaj grede, sta se vračala šele pozno ponoči. In tedaj je bil Lovrenček staremu kaplanu posebno potreben: kakor maček je tudi v najhujši temi opazil vsako deblo, vsako globel, vsak štor in vsako skalo ter je vodil svojega gospoda, držeč se ga pod pazduho, preko vseh nevarnosti.

Včasih je bilo treba maševat k podružnicam, bodisi visoko zgoraj na kakem holmcu ali daleč tam kje v dolini ob Pivki ali Unci. Takrat je prišel Lovrenček v kaplanijo že zvečer ter je ondi prenočil. Naslednjega jutra pa sta jo še pred solnčnim vzhodom mahnila preko travnikov, polja in rogov ter preko Krasa, v megli in rosi, v dežju in mrazu, pogumno in vztrajno k samujoči cerkvici.

Toda Lovrenček je bil takih izletov posebno vesel. Bil je s svojim učiteljem sam, nihče ga ni motil, nihče jezil: vso pot mu je pripovedoval stari gospod povesti, zgodovinske in svetopisemske, pravljice in pripovedke, mu pravil iz življenja svojega in drugih, ga opozarjal na rastline, tiče, žuželke, golazen in ribe ter mu je pokazal mimogrede marsikaj, česar bi ne bil deček sam nikoli opazil. Tako se je Lovrenček naučil marsičesa, o čemer njegovi tovariši v šoli niso nikoli slišali in česar niso nikoli zvedeli.

Zlasti lepo je bilo po maši pri sv. Danijelu. Tja sta hodila najčešče in najrajši. Tam je živel stari mlinar Marka Šaplja. Lovrenčku se je zdel podoben sv. Petru na oltarju ubeljske cerkve. Prijatelja sta bila kaplan in mlinar, oba starca preko šestdesetih let, oba belolasa hrusta vesele duše in blagega srca in oba sila zgovorna in modra.

Kadar sta dospela na streljaj blizu cerkvice sv. Danijela, jima je že od daleč klical mlinar Marka: »Bog vam daj dobro jutro!« — Ob cesti na konfinu ju je vselej pričakoval in potem spremil v cerkev. Vso mašo je preklečal Marka, brumen mož, nato pa ju je odvedel v svoj mlin. In ondi ju je čakala polenta z debelimi ocvirki, s kuhanim mlekom ali z zabeljenim kislim zeljem.

Izvrstna kuharica je bila mlinarica, a tudi ponižna žena. Poljubila je gospodu roko, prinašala na mizo še ocvrtih jajec, gnjati in mleka, a sama je ostala ves čas v zakajeni kuhinji, svetlikajoči se od črne žlindre, da bi ne motila modrih razgovorov, ki jih njena ženska glava itak ne bi razumela.

Ministrant Lovrenček pa je moral ostati poleg gospoda in je smel biti deležen ne le vseh dobrot iz mlinarjeve kuhinje in kašče, nego tudi priča prav posebno zanimivih pomenkov in novic.

Poleti pod kostanjem, pozimi pa v hiši sta starca, ko sta se počasi in obilo najela, začela razprejati razgovor, ki je trajal včasih ure in ure, ki pa je bil Lovrenčku vendarle še zmerom prekratek.

Zunaj je Šumela voda, iz mlina je prihajal enakomeren ropot in hrup, a včasih se je oglasil zvonec ki je klical praznim mlinskim kamenom na pomoč. Mlinar pa se ni genil, ker je vedel, da skrbi žena danes tam v kuhinji za vse. In pomenek je tekel dalje mirno in brez prestanka, kakor je šumela zunaj po rakah voda ter so hrupela in brnela mlinska vretena, sita in kolesa.

V Šapljovem mlinu je slišal Lovrenček prvič o francoskih svobodnjakih. Starca sta se hudo togotila nanje, se razburjala in toliko, da nista klela, tako sta jih psovala. Ti francoski svobodnjaki so se zdeli Lovrenčku kakor nekdanji pasjeglavci: ljudi žro, človeško kri pijo, požigajo cerkve in gradove in rušijo vse povsod. Tam je slišal tudi o nekem novem drevesu, kakršnega ni videl še nikoli. »Drevo svobode« se imenuje! A to drevo ne rodi niti jabolk, niti češarkov, niti ježic, niti pomaranč ali limon, nego je rodilo — krvavo vojsko. Čudno, nerazumljivo! — In tam je zvedel tudi, da so pasjeglavski francoski svobodnjakarji odsekali glavo svojemu kralju Ludoviku in prelepi kraljici Mariji Antoniji, hčerki naše cesarice Marije Terezije.

Drobno nemško knjižico s čudnimi sličicami sta prebirala starca, se križala, se za glavo grabila in se končno zjokala. In Lovrenček se je zjokal ž njima ter se ves tresel od groze in strahu.

Tedaj pa je dvignil kaplan Prašnikar svojo pest ter udaril ž njo po mizi:

»Strela naj trešči v te razbojnike!« 

In mlinar je dejal:

»Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo!«

In kaplan je dejal:

»Sam sveti Oče jih je preklel, te rokomavhe! Izgubljeni so. Božja kazen jim je že za petami!« 

In starca sta grozila s pestmi in si prepričevalno dopovedovala: »Cesarske vojske jih pobijejo zdaj zdaj! Kakor muhe jih poteptajo, te krvoločne jakobince! Nemcev in Avstrijcev je kot listja in trave, a Francozov vsak dan manj. He, le čakajte, lopovi, mi — mi vam že pokažemo! Italija bo grob Francije.« 

Kmalu nato pa sta govorila starca že manje samozavestno. Zamišljeno sta zrla predse in majala beli glavi. Kako je vse to mogoče? Ali so res ti jakobinci nepremagljivi, če jih ne zgrabijo obenem še Angleži in Moškovitarji? — Pa zakaj se ne zedinijo vsi krščanski narodi, kakor so se v križarskih vojskah proti Turkom?

»O, da bi se že vendar posrečilo modremu angleškemu državniku Pittu združiti armade vseh krščanskih držav proti jakobinskim steklim psom!« je zdihoval Prašnikar. »Potem bosta zmagali sveta katoliška cerkev in božja pravičnost!« 

Slabe volje je bil nekaj mesecev stari dobri gospod in v šoli se je hitro razburjal zaradi malenkosti, ki jih je prejšnje čase jedva pograjal. Njegova vesela razgovornost se je umaknila mračni molčečnosti. Vznemirjen je zahajal k »cesarju« vsak večer in bil vsako jutro le še čmernejši in osornejši. Jezil se je na staro kuharico, bil je brez teka, brez spanja ter je očividno propadal. Skoraj nikoli več ni živahno kramljal z ministrantom, pač pa ga je ošteval in zmerjal zaradi vsake ničnosti, a večkrat celo po krivici in brez povoda.

Težko je bilo Lovrenčku. Že od rojstva nežnočuten, zaradi svoje osirotelosti vedno bolj samoten, je mnogo razmišljal in ugibal, zakaj se je njegov dobrotnik tako izpremenil in ali ni morda res kriv njegove neprijaznosti. Trudil se je na vso moč, da bi mu ustregel; likal, brisal, pospravljal, stregel mu je in se učil z največjo vnemo, a stari gospod kakor bi se za vse to ne menil.

Bridko je bilo dečku in včasih se je skrivaj razjokal.

Nekega dne pa se je gospod odpeljal s »cesarjem« v Postojno ter se ni vrnil dva dni. Ko pa so »cesarjevi« konjiči končno pripeljali oba gospoda zopet nazaj na Ubeljsko, je opazil Lovrenček že na gospodovem prvem odzdravu, da so težki časi minili.

»Hej, Lovrenček!« je zaklical kaplan dečku, ko mu je tiščal škorenj v zajca za sezuvanje, »nocoj pa ostani kar pri meni, ker jutri morava na vse zgodaj k sv. Danijelu! Oh, Marka bo naju vesel ... le čakaj! Novice imam, — joj, novice!« 

In veselo je poskakljaval po sobi:

»Hvala bogu! Hvala bogu! Drevo svobode se že maje … ; Božja sekira je padla nanj! Zvrne se, zvrne, moj deček, kakor bi strela udarila vanj, se zruši!« 

In nato se je Prašnikar razgovoril kakor nekdaj. In Lovrenček je poslušal žarečih lic in plamtečih oči veselo kaplanovo pripovedovanje da je bil glavar jakobincev, — najkrvoločnejši pasjeglavec Marát — tam v svojem pariškem brlogu zaboden. In zabodla ga je prekrasna in silno pobožna deklica! Sam Bog jo je poslal na Maráta. Karolina Kordetova se je pisala božja junakinja. Šele štiriindvajset let je bila stara Karolina. Kakor svetopisemska Judita k Holofernu se je Karolina Kordetova upala v Marátov brlog ter je zasadila človeški zveri nož v srce. Kakor prasec je poginil, in hudiči so ga še gorkega odnesli v pekel.

»Božja kazen! Pravična kazen! Saj sem vedel, da bog pravičnikov ne zapusti ... Molil sem, upal trdno in čakal, težko čakal, a zdaj se je zgodilo. Hvala bogu in sv. Devici!« 

Ves srečen si je kaplan mel roke ter široko razprejal novico, ki jo je zvedel v Postojni pri župniku Wenigarju. In naslednjega jutra je v mlinu razprejal veselo novico iznova in iznova, Šaplja mu je pritrjeval in energično prikimaval s svojo sivo in bradato glavo sv. Petra, vedno vso belo od moke in smeti.

Dolgo sta se zamudila tistega dne v mlinu in že na poldne je šlo, ko sta odkoračila zopet na Ubeljsko. In takrat se je zgodilo prvič, da je Lovrenček komaj dohajal starega gospoda, tako čvrsto in urno je stopal pred njim. In kar naenkrat je starček začel polglasno govoriti sam s seboj, biti s petami ob tla in zamahovati z desnico čudno po zraku.

»Kako pravijo, gospod?« je vprašal deček, a kaplan mu ni odgovoril, nego momljal dalje zase, butal s petami po cesti in mahal z rokami.

Tesno je postalo Lovrenčku in plaho je tekel za njim ter se oziral v kaplanov obraz. Toda Prašnikar se je smehljal, lici sta mu žareli od zdravja in navdušenja in iz oči mu je sršel nenavaden pogum. In kar naenkrat le začel:


»Svobode drevo se že maje,
brez korenin je, nima staje,
naglo usiha, mre brez slave,
čepica je že brez glave!«


Tako se je navdušil stari kaplan ob novici o zabodenem Maratu in junaški Karolini. Vso pot se je smejal in spesnil še celo vrsto takih kitic na sramoto jakobincev in na čast katoliške device, francoske Judite.

Lovrenček pa je strmel, in njegovo občudovanje do modrega gospoda je postalo neskončno. Saj je vedel, da je Prašnikar sila učen gospod, ki zna govoriti in pisati latinski, nemški in laški; toda da zna delati celo slovenske pesmi, ne, tega ni vedel.

Veselo so se učili tiste tedne v kaplaniji; prepisovali so Prašnikarjevo pesem in se je učili na pamet, čeprav je imela petnajst kitic. In učitelj kaplan je prinašal v šolo nove bukve ter jim iz njih narekoval še druge lepe slovenske pesmi.

Takrat je slišal Lovrenček prvič, da sestavlja te pesmi Valentin Vodnik, ki je tudi duhovnik in živi v Bohinju. In hitro se je naučil vseh ter jih rad govoril na glas. Prelepe, prekrasne so se mu zdele in nezavedno je občutil, da dotlej še ni vedel, kako lep je domači slovenski jezik. Najbolj všeč pa sta mu bili pesmi »Zadovolne Kraync« in »Dramilo«.


»Men' sonce is straže Horvatske gor' pride,
In na Korothannu za hribe zajide,
Is Burjo me Štajerc po zimi hladv,
Is Jugam mi Lah po lejt' čelu puty …«


Ali ni to prekrasno? — In oči so kar bleščale Lovrenčku in njegovim tovarišem, kadar so deklamirali presladke verze:


»Špehove jest žgance zravn kislega zela
Štemam, kader pridem od teškega dela.
Klobasa je dobra, tudi dobre je sok
In kar se še cmare na ražnu okrog.« 


»Otroci, to je naša najlepša pesem!« je dopovedoval Prašnikar šolarjem. »Ampak nič manj lepa — gospod župnik Wenigar trdi celo, da je vendar mogoče še lepša — Je »Dramilo«.

Jaz bi dejal po pravici: Ena je kakor solnce na nebu podnevi, a druga kakor polna luna ponoči: obe sta najboljši in najlepši pesmi v našem jeziku, zato ne sme biti poštenega Krajnca, ki bi ju ne znal kakor očenaš!« 

In Lovrenček je deklamiral z očitnim ponosom:


»Krajnc tvoja dežela je zdrava,
Za pridne nje lega ta prava,
Pojle, kupčija, rude, goré,
Nogradi, gojzdi tebe redé.

Imaš za vuk zbrisano glavo,
Prov čedno in terdno postavo;
Sreča te iše, vum ti je dan,
Najdel jo boš, če nisi zaspan.« 


In dejal si je: »Ne, zaspan ne bom!«

Vsakomur je pripovedoval stari kaplan tiste dni, da je jakobincem že odzvonilo. Kakor škorpijoni se podavjjo in pokoljejo sami med seboj. Drug drugega vlačijo pod sekiro giljotine, — francoske grozovlade bo brž brž konec, — le še malo, to vse bo pobito in premagano, — naši vojaki pa se vrnejo spet srečni domov ...

Toda cesarski patenti so izhajali vedno pogosteje: davki so rasli čim dalje tem višje in višje, — kontribucij in rekvizicij ni hotelo biti konec, — oblasti so postajale vedno osornejše in neizprosnejše, — ob Reni in na Laškem so imeli cesarski nesrečo za nesrečo, a novake so lovili rihtarji in beriči dalje ter so jim zdaj morali pomagati še grajščinski lovci in logarji.

In naenkrat se je zvedelo, da se je unela na Laškem spet nova, še hujša vojska. Ubeljski cesar, Matija Premrov je prinesel to novico iz Postojne.

Kakor gora visok in širok je bil »cesar«, koščenega, golo obritega obraza in z debelo bradavico nad levo nosnico. Držal se je ravno kakor jelka in govoril je s silnim basom, da je bilo slišati kakor oddaljeno gromenje. Nad petdeset let je že imel, a zdrav je bil, kraška burja ga je svežila in dobro življenje ga je mladilo, da je bil videti mlad mož ne preko štiridesetih.

Ko pa je prišel v kaplanijo s to vestjo, se je zdel Lovrenčku bolehen starec.

»Vse je izgubljeno!« je zaječal z glasom, hripavim, kakor bi ne bil njegov. »Na Renu se umikamo, na Laškem bežimo. Francozi so dobili novega generala, ki zmaguje kot satan. Že nekaj mesecev gre vse narobe, a zdaj smo šele zvedeli vsaj pol resnice. Novica podi novico, vsaka je slabša, vsaka žalostnejša. Hueber je zbolel od žalosti in Wenigar je obupan! Edina nada je menda še general Wurmser; vse druge odrekajo ali pa so že odrekle.«


In »cesar« je pripovedoval, kaj vse je zvedel na postojnski pošti pri Henriku pl. Hueberju in v postojnskem župnišču. Ljubljanski Thurnov pešpolk se je po levje boril pod poveljstvom hrabrega starega generala Wurmserja ob gorenjem Renu. A nič ni izdalo kranjsko junaštvo proti jakobincem, ki jih je kakor kobilic vsak dan več. Ogromne so izgube Kranjcev, in porenska zemlja se je na debelo namočila s slovensko krvjo. Kranjski plemiči grof Gallenberški, grof Kajetan Lichtenberški in baron Franc Lazarini so se odlikovali prav posebno in žanjejo povsod izredno pohvalo. Ali pa so danes še živi? — Toda najzanimiveje je, da je kranjski kmečki sin, Juri Vega, doma iz Moravč na Gorenjskem, kot major topničarjev dobil viteški križec Marije Terezije, ker je izumil posebne vrste možnarjev ter ž njimi odločil več zmag. Kranjec, slovenski kmet, je rešil državo!

Toda vse nič ne pomaga: kranjski, hrvaški, ogrski, češki, nemški in poljski regimentje morajo zdaj brž brž na Laško rešit, kar se še rešiti da. Ali ni že prepozno? — Nova novačenja, novi davki, nove kontribucije! Gorje nam, če pridejo jakobinski krvosesi in volkodlaki preko Tirolske ali Benečije vendarle na Goriško, Kranjsko in Koroško!

Po vseh večjih mestih v cesarstvu so se vršile in se vrše še zmerom procesije za zmago in mir.

Tudi iz Ljubljane je zvedel Wenigar, da je vodil sam knezonadškof baron Brigido ob asistenci škofa barona Raigersfeldskega procesijo, ki je bila tako velikanska in krasna, da take Ljubljančanje ne pomnijo. Spredaj strelci z godbo, nato škofa z vsem konsistorijem, prošti in kanoniki, samostanskimi redovi in bogoslovci, nato šolska mladina in študentarija, potem cehi z zastavami, mestno svetovalstvo z županom, deželni glavar z vsemi uradnimi načelniki in uradniki, nato pa meščanje, moški in ženske, reveži in bogataši ter končno generali, častniki in veliki tropi vojakov in novakov, brezkončen izprevod.

Z vseh stolpov je odmevalo svečano zvonjenje, vse ulične laterne so gorele in vse ulice so bile natlačeno polne pobožnega ljudstva tudi iz bližnje in daljne okolice. In vse je pelo, molilo in na glas prosilo boga za zmago in mir.

»Toda procesijo je motil droben dež, ki je rosil neprestano na zbrane pobožne trume.« je pripovedoval Matija Premrov. »A vidite, gospod Blaž, prav tisti dež je bil vzrok, da je bila procesija zanimiva kakor še nikoli.«

»Zakaj neki?« 

»Zaradi dunajske novotarije, ki je zašla tudi že v Ljubljano. Najbogatejši udeležniki so prišli namreč na procesijo prvič z velikimi rdečimi, modrimi ali celo pisanimi strešicami — dežniki.« 

»Ali je mogoče! Pa na procesijo! — Kakor na maškarado torej?« 

»Res, vse se jim je čudilo, marsikdo pa se je tudi smejal tej najnovejši dunajski modi, ukradeni Kitajcem in Japoncem!« 

»Oj, ti blazni svet! Niti v časih največje groze ne pusti norčavih komedij!« se je zgražal stari kaplan.

»No, nekateri trdijo, da so prav prilične te nove strehe in da so bili Kitajci nazadnje pametnejši kot mi Evropejci,« je nadaljeval Premrov. »Baje je bilo iz hiš, zlasti z višjih nadstropij, celo prav lepo videti procesijo, polno pisanih ornatov, uniform, bander, zastav, praporov in oblek, med njimi pa dežnike vseh barv in velikosti ... Baron Zois je pisal gospodu župniku Wenigarju, da mu je bilo, ko je gledal na izprevod skozi okno svoje hiše ob Ljubljanici, kakor bi videl pod sabo cvetoče makovo in plavic polno polje ali pa sijajne maškaradne izprevode tam v Trstu ali Benetkah v času veselega karnevala ... No, seveda, brez radosti je bilo v Ljubljani, ker tužna, polna strahu, obupa, pobožnega koprnenja in zdihovanja se je pomikala procesija pod Zoisovim oknom ...« 

»O Bellona saeva!« je zaječal kaplan zopet in zopet, »cesar« pa je ponavljal:

»Izgubljeni smo, če nas ne reši kak čudež! Niti Wurmser ne zna čarati.« 

»A nadvojvoda Karel?« je vprašal Prašnikar. »Kako sodita Hueber in Wenigar? Kaj če prevzame on poveljstvo na Laškem? O, on bi ugnal vse, vse ...!« 

Premrov pa je le skomizgnil z rameni, zavzdihnil in molčal ... Tedaj je zavzdihnil tudi starec kaplan, majal glavo, njegove ustnice pa so šepetale tiho molitev ... Potrta sta se ločila ...

In novica je podila novico, a katera je starejša, katera je mlajša, ni bilo mogoče razločiti več. Danes se je govorilo o sijajni zmagi, ki se je že v nekaj dneh premenila v strahovit poraz; imena generalov, še pravkar spoštovanih junakov, so čez noč pomenjala bojazljivce ali tepce.

A v vseh ustih je bilo naenkrat ime novega, baje še čisto mladega in doslej popolnoma neznanega poveljnika Francozov, ki mu ni mogoče do živega. Ko je prišla I. 1796. pomlad v slovenske dežele, je poznal to ime že vsak človek.

Kdo je ta strašna prikazen? Napoleon Buonaparte! Čudno ime! Ali je človek ali sam Lucifer? Ali Je Francoz ali Lah?

Kakor bi imel peroti, je preletel Alpe in vihral od zmage do zmage. Nihče se mu baje ne more upirati. Kakor hudournik hrumi dalje in dalje ter ruši in odnaša vse za seboj ter goni armade pred seboj kakor volk čredo ovac … Sardinjskega kralja je že prisilil k miru in pregnal je vladarja iz Milana; Modena, Parma, Toskana, Neapolsko in papeška država so sklenile mir z Buonapartom, ki zdaj že drvi na Mantovo, kamor se je zaprl toliko proslavljani naš general Wurmser. Kaj bo, kaj bo?

A medtem se je že bližal Mantovi tragični konec. Kranjski polk je med obleganjem izgubil že večino svojih vojakov. Kar se jih je rešilo pred francoskimi kroglami, so pomorile neznosna vročina, najstrašnejša lakota in kuga …

Le malokdo na Kranjskem je slutil resnico. Tudi ranjenci, ki so jih dovažali, so vedeli povedati le zastarele stvari, ki so jih bili novi dogodki medtem prehiteli že davno.

Med redkimi poučenci pa je bil postojnski poštar Hueber. Na njegovi pošti so se ustavljali kurirji, častniki in uradniki, hiteči v Trst ali preko Benečije v Lombardijo ali pa odondot preko Postojne in Ljubljane proti Celovcu in na Dunaj … Od njih je zvedel Hueber marsikaj, dasi ne vsega, ostalo pa sta si skombinirala s prijateljem Wenigarjem, ki sta jima bila ubeljski »cesar« in kaplan Prašnikar zanesljiva zaupnika.

In dalje in dalje, skoraj vsak dan so gonili skozi Ubeljsko nove trope novakov, — tudi Gašperja Čeledina so odvedli s seboj, — in dan na dan so bile ceste polne krika in kletev, stoka in viharnega petja obupanih vojnih žrtev ...

Jesen je minila, burja je brila ostreje in silneje, a po hribih je že zapadel sneg.

Prašnikarjeva šola se je polnila, a vneme za učenje ni bilo niti pri šolarjih, niti za poučevanje pri starem kaplanu.

»Antikrist se bliža deželi, in kaj bo z nami?« — ta misel je kljuvala v duši vseh, starcev in otrok. In žalost in groza sta kraljevala po Ubeljskem.

Mlinar Šaplja pa je majal glavo sv. Petra ter godrnjal:

»Buonapart? Hm! Za Francoze Buonapart, a za nas prokleto Malapart! — Pa vzemi hudič vse skupaj! Stara, pošlji po bokal vina! Piti moram, piti, da pozabim kar je in kar še bo.« 


II.[uredi]

Na mali višni tik župne cerkve sv. Štefana je stalo ponižno bivališča prvega, a vrlega postojnskega župnika.

Jožef Leopold Wenigar je bil šele dve leti župnik v Postojni, a prijateljev je imel že obilo po vsem Krasu. Vesel, odkrit značaj je imel in ker ni poznal nestrpnosti v nobenem oziru, so ga spoštovali povsod in gostov se ni manjkalo njegovi gostoljubni mizi nikoli.

Teden pred Božičem sta se pripeljala v Postojno zopet Matevž Premrov in Blaž Prašnikar. Hotela sta zvedeti v župnišču ali na pošti poslednje novice ter si nakupiti česa za sv. večer in Novo leto.

Na pošti sta pustila voz in prišla peš k cerkvi.

Veselo ju je sprejel rejeni, rdečelični župnik v svojem dopetnem talarju že na stopnicah, ki so vodile s cerkvene planote navzgor k župnišču. Takoj ju je odvedel v obednico, kjer je stala vedno pogrnjena miza. In ničesar mu ni bilo treba naročati v kuhinji, ker Marijana je že sama vedela, kakšne so gospodove želje in kaj se spodobi za ugledno farovško kuharico.

»Ave! Ave!« je klical kaplan Blaž v oravcatem kmečkem kožuhu in z veliko polhovko preko ušes. »Ne zameri, zopet sva tu …« 

»Dobrodošla, vedno dobrodošla!« se je branil Wenigar. »Odložita, sedita … novic imam za vaju cel koš!«

»Dobrih ali slabih?« je vprašal »cesar« Premrov.

»In kako se bo imenoval?« je vprašal in si odvijal široko in dolgo pahavko. »Ni naju držalo več doma … morala sva priti ...« 

»Prav, prav ... Kar pričakoval sem vaju ... že nekaj dni sem iztegal vrat, okoli katerega vogla se prikažeta … res, res, prav zares,« je pripovedoval župnik in pomagal gostoma iz kožuhov. »Novic pa sem nabral kar na izbero: dobrih, slabih, najslabših, pa tudi najboljših.« 

»Začni z najboljšimi! Obupana je najina duša in po tolažbi koprni kot žejen jelen po studenčnici!« je prosil kaplan Blaž, rdeč od mraza in zdravja.

»Slovenski časopis dobimo in izdajati ga začne naš Valentin Vodnik!« je izpregovoril svečano župnik Jožef Leopold.

Nato je počakal, da vidi učinek svoje novice, in se smehljal.

»Slovenski časopis? — Vodnik? — Kdaj? — Kdo ga bo tiskal? — Ljubi bog, torej vendar gremo naprej in kvišku!« sta vzklikala gosta, se srečna smejala in sedla za mizo, na kateri je že stala bela štruca poleg bokala vina.

»Takoj po Novem letu izide že prvi list,« je nadaljeval župnik. »Izhajal bo dvakrat na teden: izdajal ga bo Janez Friderik Eger v Ljubljani, urejal In pisal pa naš Balant.«

»In kako se bo imenoval?« Je vprašal Premrov.

»Ljubljanske Novice od vseh krajev sveta"!« je odgovoril Wenigar in že brskal po polici, ki je visela na zidu. »Evo, poslušajta: naš pesnik urednik mi piše sam« — našel je Vodnikovo pismo in bral —: »Eger me je na govoril. Rad sem mu svoje tumpasto pero posodil v štero in zdaj se kremžim in pačim ter gledam, kako bi naš jezik najbolje prirezal po drugih, že osnaženih evropejskih jezikih.« 

»Zlat človek, čudovit mož!« je dejal kaplan Blaž z iskrenim občudovanjem. »V najstrašnejši dobi so ga nam rosila nebesa kakor mano izstradanim Izraelcem v puščavi. Naš prvi resnični pesnik! Naš prvi žurnalist! In ta pogum, izdajati »Novice« med ljudi v tem času! — O, nič več ne velja, da inter arma silent Musae.« 

»Pa koliko bodo stale »Novice«? Je vprašal »cesar« ter je že odpenjal svoj pas.

»Po pošti prejemane šest goldinarjev za vse leto,« je odgovoril župnik in natakal.

»Naročite jih za naju oba, prijatelj župnik!« je dejal »cesar«. »Pišite mu, da ga pozdravljava in da mu želimo toliko naročnikov, kolikor je zvezd na nebu in peska na dnu morja!« — In položil je na mizo dvajset goldinarjev, si odrezal kos štruce ter hrabro jedel in pil.

Veselo razburjeni so se razgovarjali prijatelji dalje o prvem slovenskem časopisu, ki je tako ljubo iznenadil vse in ki se ga ni v tem času nadejal nihče.

Wenigar je pripovedoval, da bodo prinašale »Novice« vesti iz domačih in tujih krajev ter z raznih bojišč, da bodo zabavale svoje bralce s povestmi smešne in resne vsebine, jih seznanjale s slovstvom, s svetovno in prosvetno zgodovino slovensko in slovansko, poučevale o kmetijskih gospodarskih in obrtnih zadevah, naznanjale najnovejše izume ter razglašale uradne oklice in oznanila sodne in mestne gosposke, žitne cene, loterijo In umrle.

»Koliko pridnosti, koliko vztrajnosti, koliko učenosti je treba za vse to!« je strmel kaplan Blaž. »Oh, to je mož, to je mož!« 

»In vse sam — sam!« je klical »cesar«, »in vse to le zato, da bi naš jezik kar najbolje prirezal, ugladil in opilil! – Da, da, prav piše naš Balant: jezik je prvo, vse drugo bo narodu navrženo. Narod živi, dokler živi njegov jezik. Brez narodnega jezika ni naroda. In karkoli Ima narod velikega, položi v svoj jezik!«

In že se je začel razpredati med družbico razgovor, in vsak je hitel povedati svoje misli in svoja čustva.

»Kremen je naš Vodnik!« je vzklikal stari Blaž. »In kadar bo tak kremen vsakdo izmed nas, bo ves naš narod iz kvadrov!« 

Župnik Wenigar pa je dejal:

»Usoda malih narodov je ali poginiti ali izginiti med velikimi. Tega pa se mali narodi, kakoršni smo tudi mi, ubranijo le takrat, če se odlikujejo s svojo kvaliteto, ko več ne morejo tekmovati s svojo kvantiteto!« — In obrnil se je ter pokazal na steno, na kateri sta viseli v ozkih, zlatih, ovalnih okvirjih dve črni tiskani sliki: »Glejta: tale dva sta nas učila: Edini sodnik, ki se ga bojimo, bodi naša vest! — Edino orožje, ki mu zaupamo, bodi kultura našega razuma in srca! — Edina naša bramba proti vsem usodnim viharjem je in ostane moralna sila naše ljubezni do rodne zemlje in maternega jezika!«

Na steni pa sta viseli sliki rajnega cesarja Jožefa II. in rajnega ljubljanskega knezoškofa — grofa Karla Herberšteinskega.

»Vidita, s temale možema šele se je prenehal za Slovence temni, srednji vek!« je nadaljeval Wenigar. »Ž njima šele začenja med nami doba svobode razuma, prepričanja in vesti: ta dva moža sta prizadela obskurantizmu smrtni sunek, na katerem mora poginiti prej slej!«

In govorili so dalje, vsi navdušeni za reforme Marije Terezije in njenega neizprosnega svobodomiselnega sina Jožefa ter za blagoslovljeni vpliv knezoškofa Herberšteinskega. Njihova zasluga je, so razlagali, da je končno slovensko ljudstvo dobilo tudi šole, v katerih se je poučevalo tudi v domačem jeziku in te pod vplivom idej, ki so se zanje borili vse življenje Marija Terezija, Jožef II. in grof Herberšteinski, se je končno, končno začelo razvijati med Slovenci tudi posvetno slovstvo. Ž njimi se zaključuje absolutno molitveniška in cerkvena slovstvena doba slovenska ter pričenja ljudstvu namenjeno pesništvo, pripovedništvo in znanstvo.

Pater Janez Damascen Dev s svojimi »Pisanicami lepih umetnosti« in pater Marko Pohlin s svojimi slovnicami in računicami sta začela, a Valentin Vodnik nadaljuje in v kratki dobi nekaj let je že nadkrilil daleč obadva.

Svobodoljubje Jožefovo je oživilo v Ljubljani društvo učenjakov in pesnikov — Academia Operosorum — z nepozabnim pospeševateljem narodnega šolstva grofom Ivanom Edlingom na čelu.

Jožefinec Edling pa je najel vrlega naslednika v herberšteinovcu Antonu Linhartu, okrožnem šolskem komisarju, našem prvem znanstvenem zgodovinarju in našem prvem narodnem dramatiku.

»Za življenje in ljudstvo! Za narodno kulturo telesa, okusa in vesti!« je postalo geslo vseh slovenskih inteligentov.

Pisati knjige za potrebo in v pomoč kmetom je začel p. Marko Pohlin; rajni Anton Linhart je nadaljeval to koristno delo z bukvami o kugah in boleznih goveje živine in zdaj se je pripravljal napredovati s svojimi »Novicami« še Valentin Vodnik.

Vsak kmet in delavec naj bere knjige, naj se uči, kar mu je koristno in donosno. Le čim več bukev med ljudstvo v domačem jeziku! Za pratikami zdaj še časopis! S svobodo duha svobodo telesa! S kulturo k nesmrtnosti!

Navdušeno se je razgovoril župnik Wenigar in vzklikal:

»Svita se! Solnce vstaja iz nočnih mrakov, prijatelja! Če nas doslej niso mogli ugonobiti, ko smo ležali v duševnih verigah v globoki temi — nas pa poslej ne uniči noben sovrag več, ker že bdimo in gledamo v vstajajočo zarjo ... Kot rastlina se držimo s tisočerimi koreninicami svoje rodne grude in z vso dušo svojega maternega jezika. Kdor bi nas hotel iztrgati od nje, bi mu ostalo samo steblo v pesti; a korenine bi vztrajale ter bi pognale nove mladike in nove cvetove! — Svita se, prijatelja, zato le ne obupavati: — Bog je z nami!« 

»Vivat Vodnik!« je vzkipel »cesar« in njegov gromki glas je zabobnel, da so zašklepetale šipe na oknih.

»Vivat, vivat!« je pritrjeval kaplan Blaž, dvigal polno čašo in trkal s prijateljema.

»Vivat Vodnik —!« je vzkliknil tudi župnik Jožef Leopold in dostavil »— in baron Žiga Zois! On nam je pridobil za narodno delo rajnega Linharta in Vodnika; on ju je učil, vodil in vzpodbujal in on je še danes mož, kakoršnega nismo imeli, odkar žive na zemlji Slovenci. Vivant Vodnik in Zois!« 

»Vivant! Vivant!« je zadonelo, čaše so zapele, vrata pa so se odprle in vstopil je visok, suh gospod majhnih sivih oči v poštarski uniformi in vojaško strumnega držanja.

»Za boga, molčite! Naj vas kdo sliši —!« je zaklical in pokazal na okno.

»Kaj pa je, Hueber?« je vprašal Wenigar in stopil k oknu. In že se je začudil: »O, o! Francoski ujetniki!« 

Vsa družba je skočila in gledala izprevod, ki se je pomikal po cesti naravnost k cerkvi.

Spredaj okoli petnajst vojakov v sivih plaščih in z belimi gamašami, s kašketi na glavah ter z nasajenimi bajoneti na puškah, nekaj vojakov ob strani in zadal cela četa.

V sredi pa ujetniki.

Bili so iz raznih polkov, brez orožja, večinoma v temnomodrih uniformah in z rdečimi, zelo obledelimi epoletami. Na glavah so nosili ali črne klobučke na tri roge ali grenadirske čepice, kosmate kučme, tu in tam tudi visoko okroglo huzarsko čako, a vsi brez trobojnih kokard in perjanic, ogoljeni, razcapani, povaljani in oblateni. Celo par pariških rdečih huzarjev je koračilo med ujetniki v zmečkanih dolmanih, z umazanimi in potrganimi žnorami in za huzarji je krevsalo nekaj dragoncev v čepicah ali še v čeladah z oskubljenimi perjanicami in z razkuštranimi čopi. Nekateri so bili brez pokrivala ter so imeli ovite robce okoli glav, polbosi, le s cunjami okoli nog, vsi bledi, sestradani, prepadli in očividno silno utrujeni. Tu in tam je kdo šepal, se podpiral ob gorjačo ter se le še stežka vlekel dalje.

Visok, dolgokrak huzar z navitimi kodrčki ob sencih pa je vodil pod pazduho starejšega majhnega tovariša, pešca, žoltega obraza in zavezanega očesa.

Kakor pogreb je bila ta povorka, tiha, žalostna, pobita. Tudi oboroženi stražniki so gledali topo, trudno predse in niso kazali z ničimer, da se čutijo srečne zmagovalce.

»Taki so tisti strašni jakobinci?« se je čudil Prašnikar. »Težka je božja kazen, ki jih je zadela. In vendar —« zazrl se je v žolti obraz malega pešca, ki je pravkar omahnil na tla brez glasu, brez zavesti — »0, smilijo se mi!«

»Siromak umira!« je vzkliknil Wenigar. »Hitiva, Blaž, morda mu pomoreva! Vzemi s seboj, kolikor moreš nesti!« 

In že sta stekla iz sobe. Wenigar je zgrabil poln bokal vina in kozarec, a Prašnikar je nesel za njim velik ostanek štruce. Hipoma sta bila pri nezavestnem ujetniku. Dolgokraki huzar je sedel na tleh in si je položil bolnikovo glavo v naročje.

»Pour l' amour de Dieu!« je zavzdihnil, ko je videl duhovnika hiteti s pijačo in kruhom. Ni si mogel misliti, da hočeta pomagati njegovemu prijatelju, nego je bil prepričan, da nameravata pogostiti le stražnike. Ko pa mu je Wenigar pomolil polno čašo vina in mu dejal, naj omoči bolniku ustnice in mu da piti, je z drhtečim glasom ponavljat: »O, merci, merci, merci, monsieur abbé!« 

In kmalu se je osvestil pešec, poželjivo je srkal iz čaše, se oddihoval in ječal: »Merci!« Nato pa je za ječal: »Ah, ma tête! Ma têtel« ter se grabil za glavo.

Prašnikar je v hipu razrezal ves kruh in ga razdelil med najslabotnejše, Wenigar je potočil vino, in skupaj sta hitela nazaj v župnišče ter prinašala še vina, kruha in sadja, in delila sta med vojake in ujetnike vse, kar sta našla in kar sta jim mogla prinesti.

Hueber in Premrov pa sta prišla za njima in medtem že docela izpraznila svoja tobačna mehurja ter osrečavala tobakarje brez razločka. Ker pa je bilo še vsega premalo, sta tekla na pošto in se vrnila z novimi zavoji tobaka; poštni hlapec in par vojakov ž njim je prineslo nekaj butar drv, velik kotel, vrečico moke in poln koš krompirja in repe. Hitro so vojaki zakurili, in v kotlu se je začelo kuhati.

Wenigar in Prašnikar pa si nista dala miru in sta begala po Postojni od hiše do hiše:

»Imejte usmiljenje in usmiljenje dosežete sami! Ljudje so kakor mi, morda krivoverci, a zato še nesrečnejši kakor mi! — Nič divjega, nič krvoločnega ni na njih. Pojdite, poglejte jih sami, in zasmilijo se vam kakor so se nama! Od lakote cepajo! In koliko jih pomre! A pomislite: Tudi ti imajo svoje očete, matere in otroke — tudi njih svojci skrbe zanje, jokajo za njimi, kakor naši očetje, naše matere in naši otroci. Koliko naših vojakov je danes na Laškem in Francoskem ujetnikov! In Bog vidi nas in na naših sinovih poplača vse, kar storimo francoskim nesrečnežem. Dajte jim kar morete, pomagajte jim pour l' amour de Dieu — iz ljubezni do Boga in do njegovega križanega Sina!«

In iz marsikatere postojnske hiše so prinesle ženske in možje kruha, krompirja, polente, suhega sadja in kuhanega sočivja tja k cerkvi sv. Štefana, kjer se je razgrnilo celo taborišče. Zaplamtelo je več ognjev in nad vsemi se je kadilo in kuhalo za gladne vojake in izčrpane vojne ujetnike ...

Komaj dobro uro nato pa se je pomikal izprevod zopet dalje, zakaj povelje se je glasilo, da morajo biti do noči vsaj že v Planini.

In takrat je sedela Wenigarjeva družba že zopet za mizo ter uživala blagre župnikove kuhinje.

Le Hueber je odšel domov. Bil je molčeč mož, a tem bolj zgovorni so bili zato ostali.

»Nikdar ne pozabimo,« je dejal Wenigar, »da ostane večno resnično, kar nas je učil v svojem nepozabnem, zgodovinsko slavnem pastirskem pismu blagopokojni Herberstein: Posnemajmo Izveličarja, ki je izprebračal zablodele s svojo dobrotnostjo! Vsak človek ima prirojeno pravico živeti v tisti veri, ki se mu zdi po njegovem spoznanju in po njegovi vesti najbolj prava!' Le Bog je sodnik!« 

Govorili so obširno o tolerančnem ediktu cesarja Jožefa in o tolerančnem pastirskem pismu Herbersteinovem. Nikdar ni izdal kak vladar plemenitejšega proglasa, nikoli še kak škof pisma širšega duševnega obzorja. Ogromna večina takratne duhovščine je obsojala besno oba, nekateri iz egoizma, drugi iz neizobraženosti. Wenigar pa je bil med onimi redkimi prosvetljenimi svečeniki, ki so odkrito zastopali njuna plemenita, napredna in modra načela pri vsaki priliki; zastopal jih je in se po njih tudi ravnal, govoril je o njih, razlagal, utemeljeval in jih v dejanju izpolnjeval.

In nato so govorili o vojni.

»Čemu ta vojna? Kaj hočejo Francozi?« je govorit Wenigar. »Premišljal sem mnogo o tem, čital to in ono, izpraševal in izkušal priti zagonetki do dna. A do resnice je priti težko ... Baron Zois pa mi je pisal te dni: Morda se navdušujemo za nekaj, kar je krivično, morda se napenjamo vzdržati živo, kar je že davno zaslužilo pogin? Nato odgovori zgodovina in vse je v božjih rokah. Toda meni se zdi, da se borita zdaj dva sistema: germanski absolutistični in fevdalni državni sistem in republičanski sistem demokratizma. Ali naj zmaga suverenost vladarjev in aristokracije ali suverenost narodov in individijev? — Tako mi je pisal baron Zois ... In zopet pravim ž njim vred: Le Bog bo sodnik!« 

Stari Prašnikar pa je majal svojo belo glavo: »Da bi nam Francija prinesla s svojimi giljotinami in s frigiško čepico na drevesu svobode lepšo usodo? Ne, ne, Avstrija je še vedno najmočnejša opora in najtrdnejši zid katoličanstva in kulture!« 

»Gotovo najtrdnejši zid katoličanstva in — germanstva«, je pritrdil Wenigar. »Toda brez teh dveh bi brzčas tudi današnje Avstrije ne bilo: Zahvaliti se morata torej drug drugemu ... Ali kaj pravilo narodi? Kdo vpraša za želje in tožbe narodov? Ali so zadovoljni ali nesrečni za tem ozidjem? — Blaž, jaz ne trdim ničesar. Toda te dni sem čital iznova Linhartovo zgodovino in v uvodu med vrstami sem bral misel, ki sem vam jo razodel ravnokar sam ... Čakajte! Takoj vam prečitam tisto mesto ...« 

In Wenigar je posegel v knjižnico po knjigo ter hitro listal po njej. Nato je čital:

»Davno je že učeni svet edin v tem, da so se Slovani razširili kakor noben drug narod; da so, preden je vedel o njih Rim in Bizanc, bili mogočni, snovali države in jih razdirali; da posedajo še sedaj pol Evrope in Azije, da ne zasluži nobeno ljudstvo tolike pozornosti s strani zgodovinarja, modroslovca in državnika. — Da so med narodi avstrijske monarhije Slovani po številu in moči najodličnejši. da bi se morala Avstrija prav tako imenovati; slovanska država kakor Rusija, ako bi bila v državoslovju navada, vsoto združenih moči, na katerih sloni mogočnost te države, imenovati po največji enakovrstni moči, na to se je doslej premalo oziralo. Ako se hočeš o tem prepričati, poglej od Jadranskega morja preko notranje Avstrije, Ogrske in pridruženih kraljestev — s postranskim pogledom proti vzhodu — skozi Galicijo, Vladimirijo, Šlezijo, Moravsko, Češko — preštej potem milijone Slovanov in preudari: kaj so Slovani za Avstrijo in kaj lahko postanejo!' — Prijatelji tako je pisal Anton Linhart že I. 1791; — že preko leta dni počiva v grobu, — a Slovenci si njegovih besed niso niti zapomnili, niti njegovih misli še doumeli, niti njegovih vprašanj še preudarili.«

»Kaj so Slovani za Avstrijo?« je ponovil Prašnikar. »In kaj lahko postanejo?« Nato je zmajal z ramo in se je zamislil.

Tudi Hueber se je le nasmehnil, skomizgnil dvomljivo z ramo, si počasi nalil vina, požirkoma pil in vztrajno molčal.

Premrov pa je dejal: »Nič nismo, a kdo ve, kaj je še zapisano v zvezdah! — Moj ded je bil še hlapec, moj oče že gruntar in danes jaz ne menjam z nikomur tam od Razdrtega do Postojne! Moj Matevžek bo morda spet berač. Ampak moja kri ostane v njem in moja pamet ne umre z menoj: kdo ve, kaj bodo že spet moji unuki, ki morda presežejo v svoji imovitosti celo mene! Slovani smo bili, smo in bomo: še pred Avstrijo, danes v Avstriji in morda tudi za njo!«

Wenigar pa je udaril z roko po knjigi in odgovoril: »Po številu smo največji, po vplivu najničnejši! Ne v šoli, ne uradu, ne v armadi ne veljamo nič: le kot krma za topove in puške smo dobri, pri rekvizicijah in kontribucijah nas poznajo, sicer pa nas povsod odrivajo in zaničujejo! Vse žrtvujemo za državo, ljubimo jo, umiramo zanjo, a ona? Avstrija bi morala biti slovanska država, je pisal Linhart, a je prav tako germanska kakor izdajalska Prusija … Tlačani smo, robovi, nič drugega. — In kaj lahko še postanemo? V Avstriji menda nikdar več kot tlačani in robovi … A brez nje in sami iz sebe? — no, le Bog bo sodnik! Toda obupati ne smemo!«

»V Avstriji robovi, a v Franciji mrliči!« je zinil končno Hueber. »Bič ali sekira: le to dvoje nas pričakuje, prijatelji. A vse kaže, da se nam bliža sekira — smrt! Pri Lodiju na Addi smo bili že maja meseca strašno tepeni in pretekli mesec smo pri Arkolu izgubili prav vse. Na tanki nitki visi naša usoda! Naj pade še Mantova, in Avstrije je konec! In potem?«

Malo je govoril Hueber, a kar je povedal, je vselej dokazal z vestmi, ki jih je zbiral na pošti in jih sestavljal v verigo, ki se ni dala raztrgati. Montenotte, Millesimo, Dego, Ceva, Mondovi, Lodi, Castiglione, Roveredo in Bassano ter končno Arcole so od aprila do srede novembra sama krvava bojišča, na katerih je zmagalec vedno in vedno le Buonaparte.

Ali je še mogoče, da reši našo razbito vojsko feldzeugmeister pl. Alvinzy s svojimi hrvaškosrbskimi polki? Ali bi ne bilo najmodreje, da sklene naš minister Thugut mir s Francijo, še predno se razlije jakobinska povodenj preko naših dežel? — Lahko je junačiti notranjim avstrijskim kronovinam, ki so daleč od meje in jim vojni vihar še ne preti tako od blizu. A kaj bo z nami, z našimi kraji? Kam z našimi ženami in otroki, kam s starci, živino in z našim imetkom? Našo domovino naj požro plameni, razrušijo roparske tolpe in razorjejo topovi? Čemu? Za koga? Komu na korist?

Polna težkih skrbi sta se vračala Prašnikar in Pristov tistega popoldne na Ubeljsko. Skoraj vso pot sta molčala.

Med Hruševjem in Goričani pa sta srečala nepretrgano vrsto sanitetnih vozov, polnih bolnikov, ranjencev in mrtvecev.

Glasno ječanje se je slišalo iz vozov, pokritih s platnenimi plahtami in le slabo zavarovanih z zastorji. Nekateri so bili raztrgani, drugi so vihrali v vetru, pri tretjih pa jih sploh ni bilo več.

Sestradana kljuseta so korakoma vlekla vozove, omagovala, se vsak čas ustavljala in počivaje mulila blatno travo ob raju ceste. Vozniki so kleli in vihteli biče po živih okostnjakih. Toda brez uspeha. Žival ni mogla hitreje, in vozovi so se jedva še premikali dalje, dalje, v vedno globljo temo, v vedno večjo bolest, v vedno bližjo smrt …


III.[uredi]

Prvi, najodličnejši ljubljanski hoteljér Johann Rechter je od razburjenosti izpreminjal barvo. V očeh se mu je vse smejalo, a obenem so se mu tresla kolena; poln skrbi in strahu je bil, toda vendarle nepopisno srečen in ponosen.

Pred njim je stal huzarski stotnik, po dvorišču pa sta dva huzarska podčastnika prepeljavala troje visokih, mršavih konj, upehanih in mokrih, da se je kar kadilo od njih.

»Torej pripravite akoj vse svobodne sobe!« je ponavljal stotnik in si otiral z robcem čelo. »V drugem nadstropju za njuni visokosti, v tretjem za generala in zame. Podčastnikoma dajte postelji blizu hleva; ostali ostanejo pri konjih.«

»kakor ukazujete, preblagorodje!« se je skrivil Rechter do pasu in mečkal čepico po rokah. »Toda tisočkrat prosim odpuščanja: vojska je … vsak dan imam gostov, — a na tako visok poset nismo prav nič pripravljeni …«

Še je hotel izgovarjati, toda stotnik ga je prehitel:

»Dajte podčastnikoma jesti in piti … konjem ovsa! … pa še meni karkoli! Lačni smo.«

In stotnik se je obrnil ter krenil navzgor v prvo nadstropje v gostilno. Tam je snel težko čako in odložil kožušno atilo. Nato se je zleknil po usnjati črni zofi za okroglo mizo. Prekrižal je roke pod glavo, se zagledal v jajčasto sliko cesarja Franca, ki je visela v širokem zlatem okviru na steni in takoj zaspal.

Med tem je bil Rechter v kuhinji.

»Katka, dva princa … pomisli, dva cesarska princa in en general dospejo vsak hip!« je pripovedoval mladi, skoraj majhni, a jedroviti, ko piruh rdeči in ko polh tolsti ženici v širokem, belem predpasniku za ognjiščem. »Dušica, peci, praži, cvrí, kuhaj najboljše in najimenitnejše, kar veš in znaš! Ampak le brž, brž! — Joj, taka čast — Katka, pa taka reklama — Katka in pa tak zaslužek — zaslužek, Katka! Strela božja, Bidelman pa le ni karsibodi.«

In že se je zatrkljal na dvorišče. Podčastnika sta bila med tem oddala konje hlapcem, ki so jim sneli sedla ter jih odvedli v hlev, da jih ondi odrgnejo s slamo in pokrijejo s koci, preden jim prineso zobi in vode.

»Prosim, kar v pivnico, gospoda, ko bosta gotova!« je vabil Rechter podčastnika, ki sta nadzirala hlapce ter si brisala pot. »Naročita si, kar želita ... Takoj na levo, prosim. Tam vama postrežejo z vsem, kar premoremo. — Le brez skrbi! Moji hlapci so vajeni ravnati z vojaškimi konji.« 

In stekel je zopet nazaj v vežo na levo v pivnico.

»Ančka, hitro, hitro! Bokal brežanke gospodu stotniku, pa povej mu, kaj imate v kuhinji gotovega!« 

Hip nato je že dirjal po hodniku drugega nadstropja zasopljen in zaripljen.

»Janez! Nežika! Katrica! Jezus, kje ste vendar? Brž, brž! Pripravite vse sobe, odprite okna, zakurite, na postelje sveže rjuhe, preoblecite blazine, pobrišite prah, pa sveže vode v vse umivalnike! Zavrtite se! Kaj zijate? Dva princa, en general in sam Bog ve, kakšna gospoda pride vsak trenotek! — Ljubi Jezus, kakšne skrbi! — Torej le urno, urno!« 

Velikansko razburjenje je zavalovilo povsod, kjer se je pojavil tolsti, kratkonogi Rechter. Hlapci, dekle, sobarice in sluge so tekali tja in sem ter z največjo naglico izvrševali gospodarjeve ukaze.

Dva princa, dva živa, prava avstrijska princa, dvoje cesarskih visokosti, ki ju ni videl še nihče v Ljubljani, in ž njima seveda sijajno spremstvo, generali, mladi, lepi častniki pridejo!

Koliko bo dela, a koliko tudi lepega zaslužka in napitnin, hvala Bogu!

Največ vznemirjenja je nastalo v kuhinji. Pripraviti večerjo takim gospodom, v vsem razvajenim in pe lačnim, ni šala. Toda Rechterica je umela svoj posel in zadrege ni poznala.

Hitro je bilo poklanih, poparjenih in razrezanih nekaj piščancev, rac in gosi, pripravljenih nekaj postrvi, ščuk in krapov ter vrhu vsega še cel koš velikih rakov. In kmalu se je peklo, cvrlo, pražilo, dušilo in kuhalo, da je bil ves hotel poln šumenja, cvrčanja in izparjevanja. Povsod beg, hrup, krik.

Tudi v veliki jedilnici z jajčastim cesarjem Francom v tesni beli suknji in rdečih hlačah sta begali dve mladi, polnolični natakarici sem ter tja. Polagali sta po mizah krožnike, prtiče in namizni pribor. Toda begali sta previdno po prstih, hiteli in se tiho smejali.

Tam za okroglo mizo, na kateri je stal poleg velike čaše bokal brežanke, pa je ležal huzarski stotnik ter mirno in glasno smrčal.

. . .

Na Glavnem trgu tik ob levi strani mestne hiše je stal Rechterjev trinadstropni hotel, ena najvišjih hiš ljubljanskih.

Na pročelju med prvim in drugim nadstropjem je visela okrogla plošča, na kateri je neznan, laški ali nemški umetnik naslikal orjaka, napol golega, rjavopoltega, zavitega v levji kožuh in z batom v roki. Menda je bil Heraklej; morda pa krimski Divji mož, o katerem je v tistem času še živela ljudska pravljica. Vsekakor je stal pod sliko temni, zagonetni napis »Zum Wildenmann«. Ljubljančanje pa s rekali gostilni in hotelu kratko — Bidelman.

Tisti čas so bila hotelska dvokrilna vrata z vozom rumeno popleskana in od vrha do tal poslikana z ogromnim črnim cesarskim orlom. Nad njim je visela deščica z napisom »Kais. Hauptquartier«.

V pritličju hiše na levi je bila pivnica za priprostejše goste, na dvorišču so ležali hlevi, kolarnica, prostor za hlapce in razne shrambe; v prvem nadstropja so bile jedilnica in gostilniška soba za odličnejše goste ter na dvoriščni strani kuhinja. Vse drugo in tretje je imelo na cestni strani le sobe in sobice za potnike. V trinadstropnem dvoriščnem poslopju z visečimi hodniki je bilo nad hlevi in kolarno ob pobočju Gradu v prvem nadstropju stanovanje hotelirja, Rechterja, v drugem in tretjem nadstropju pa so stanovali hotelski posli in služabniki došlih tujcev.

Potujoči plemiči in njih obitelji, častniki, uradniki, trgovci in tovarnarji so prenočevali pri Divjem možu. L. 1784. in 1788. je sprejel hotel pod svojo streho živahnega in priljudnega cesarja JožefaII. ter dve let! nato njegovega čmernega brata, debeloustnega in izžitega cesarja Leopolda II.

Imeniten hotel je bil torej »Divji mož«, in Ljubljančanje, ki so imeli pač že v tistih časih premnogo gostil in krčem, a nobenega drugega hotela, so bili na »Bidelmana« prav zelo ponosni. Le najboljša družba, zlasti člani oblasti in častniki, so se shajali v njegovi gostilni, in kdor je bil stalni gost Rechterjevega hotela, je moral biti ne le ugleden, nego tudi premožen meščan.

Ako bi mogli tisti suhokraki, razkuštrani mramorni možje na Robbovem obelisku, kjer že od l. 1752. brez prestanka izlivajo vodo iz svojih vrčev v vodnjakov kotel, pripovedovati svoje doživljaje pred Divjim možem, bi zvedeli pač marsikaj zanimivega iz pozabljene zgodovine naše idilske Ljubljane.

Tistega dne pa se je začenjalo novo historično poglavje; zato bodi zabeleženo, da je bilo v soboto, dne 18 februarja 1797. leta popoldne.

Na stolpu cerkve sv. Nikolaja je pravkar odbilo pet, ko sta po Slonovi ulici z velikim hrupom priropotali dve ogromni kočiji. Na visokih, silnih kolesih so počivala debela in čudno zvita peresa, na njih pa je kakor ladja plavala ter se zibala pravcata doba. Večja spodnja polovica je bila iz gladkega, črno popleskanega lesam zgornja polovica in streha nad njo pa it debelega črnega usnja. Da je mogel človek zlesti v to kočijo je bilo treba stopnic. Visoke duri so imele dokaj majhno okno, a steklo je bilo mogoče zastreti in zapažiti proti vetru in mrazu z debelo klobučevino.

V tej karosi se je dalo živeti. Na kipečih blazinah je mogel potnik sedeti ali ležati in spati; svileni zastorji, zrcala, sličice, mizice in police so pomnoževale občutek velike udobnosti.

Dvoje parov močnih konj, ki st ju jezdila dva okožuhana služabnika, je v lahnem diru peljalo karosi. Pred njima in za njima so jezdili paroma huzarji v modrih uniformah. Vse prsi so se jim svetile od zlatih port in gumbov. Preko leve rame jim je koketno visela atila s širokimi obšitki iz krzna za vratom in za pestjo: na glavi so nosili visoko, navzgor razširjeno čako, ki jo je krasila ob robu za rozeto zataknjena in trdo navpik stoječa črnožolta perjanica. Preko prs jim je visel od desnega boka preko leve rame bel širok bandeljé, okoli pasu se je vil črn usnjat pas, ob njem pa se je zibala in nihala široka nožnica z brušenim palašem. Na živordečih šabrakah, ki so pokrivali konjske hrbte, so bila z jermeni privezana sedla, v njih pa so sedeli mladi, zarjaveli huzarji.

Ko so tako z velikim hrupom in truščem dirjali po Slonovi ulici, se je odprlo tu na desni, tam na levi okno in so gledale nanje lepe oči zlatolase ljubljanske žene ali dekleta. Toda huzarji so bili mrki in nobeni lepih radovednic se niso nasmehnili. Zakaj utrujeni so bili in so jedva še vzdržali na svojih konjih. Nemo so jezdili čez Špitalski most in skozi tesno, mračno Špitalsko ulico.

Pred Divjim možem se je izprevod ustavil. Stotnik in podčastnika, ki so dospeli jedva uro prej, so pred hotelom togo stoječ salutirali … kočija je počasi izginila v vežo, za njo pa sta podčastnika zaslonila velika vrata.

Bliskoma se je razširila po Ljubljani vest:

Nadvojvoda Karel, cesarjev brat, je dospel!

Nadvojvoda, zmagalec Francozov pri Ambergu, Würzburgu, ob Reni, hrabri krotitelj krvoločnih morilcev francoskega kralja in kraljice, rešitelj Nemčije, največji ponos in najzanesljivejša nada Avstrije, je prevzel vrhovno poveljništvo nesrečne avstrijske armade v severni Italiji!

»Kamorkoli je doslej Karel prišel, povsod je spremljala zmaga zastave njegovih regimentov. Bog mu daj tudi na Laškem premagati revolucionarne tolpe in nas rešiti nadlog! Naj premaga še generala Buonaparta, in mir in red se vrneta zopet v nesrečno Evropo!« so si dopovedovali Ljubljančanje, ki so čitali časopise. In s prižnice v šenklavški cerkvi so slišali minolo nedeljo, kaj so današnji Francozi:

»To so le še podivjane črede požigalcev, razbojnikov in morilcev. Današnji Francozi so izrodki krvostramnih zvez resničnih peklenskih hudičev, vlačug in coprnic. Vodi jih od zmage do zmage sam Antikrist, ki se je včlovečil v Buonapartu. Vsi dobri katoličanje, vsi cerkvi in bogu udani plemiči in plemkinje, pa tudi priprosti krščanski poštenjaki vseh stanov so zbežali pred temi potomci Satanovimi. Z grozo in studom ostavljajo nesrečno Francijo. Nobene stvari se ne dotakne zvest katoličan, ki so jo rabili ti peklenski izmečki. Kamorkoli so prišči francoski vampirji, povsod so krvaveli kipi svetnikov, so jokale slike Device Marije in so se odpirale rane Kristusove …«

Ampak nadvojvoda Karel, pobožni junak krščanstva, najzvestejši sin katoliške cerkve, blagoslovljen od papeža Pija VI., spremljan od gorečih molitev milijonov in milijonov duhovnikov in vernikov ter obdan od brezmejnega zaupanja vseh nemških in avstrijskih državljanov, on užene s pomočjo Boga in Marije tudi satanskega pritlikavca s Korzike.

In nocoj so doživeli brumni Ljubljančanje srečo, da vidijo iz obličja v obličje mladega heroja Karla, vojskovodjo, ki mu ni nihče enak. Od vseh strani so se zbirali ljudje in okoli vodnjaka pred Divjim možem so stale skupine in zrle v razsvetljena okna navzgor.

Nepričakovano so se odprla hotelska vrata, in iz veže sta planila dva huzarja na konjih. Za njima se je pojavila zaprta Rechterjeva kočija, ki pa sta jo peljana vojaška konja. Na kozlu je sedel livriran kočijaž in poleg njega lakaj posebno nadutega držanja.

Ljudje so osupnili in se umaknili.

V kočiji je sedel mlad mož v generalski uniformi. Dolgo, ozko, otožno lice in debela spodnja ustnica sta izdajala, da je gladko obriti general z belo vlasuljo in čopom kotarinški Habsburgovec.

[do št. 57]


[št. 151:]

Bernadotte si je zapisal Vodnikovo ime in bivališče ter vstal.

»Še pred mrakom hočem biti v Logatcu«, je dejal. »Zato se poslavljam, prečastiti. Hvala vam za gostoljubje, ki ga izkazujete mojim tovarišem in meni!« — In prijel je čašo, polno krvavordečega Vipavca, in jo dvignil. »To poslednjo čašo na zdravje vam. Živeli!« in trčil Je z župnikom ter jo izpraznil do dna.

Pod stopnicami k župnišču in cerkvi so že rezgetali konji in na njih so sedeli francoski kirasirji v kovinskih oklepih in repastih šlemih. Pričakovali so poveljnika.

General Bernadotte je krepko stisnil župniku roko, se naglo poslovil od Murata in tovarišev ter nato lehkih in urnih korakov odšel.

Vsa družba je hitela za njim pred župnišče. Z masnega neba je svetilo solnce in o jutranji otožnosti ni bilo v naravi nobenega sledu več.

»Do svidenja, gospodje!« je še zaklical Bernadotte s svojega rjavca, ga izpodbodel ter na čelu kirasirjev kakor lastovka odletel proti severa.

Sredi pestrih uniform je stal župnik in zrl zamišljen za letečo eskadrono. Kakor bi ga bil ostavil star, dober znanec mu je bflo pri srcu in žalost mu je silila v dušo.

  • * *

»Sam Bog je z našo republiko!« se je na tihi petek popoldne šalil general Murat, ko sta mu na poštnem dvorišču Wenigar in Hueber pripovedovala o tamošnjih ostrih zimah, rezki in silni burji ter o velikanskih zametih snega, ki se nagomili včasih prav do prvega nadstropja postojnskih hiš. »Sam Bog je s Francozi in Buonapartom. V Italiji so bile vse struge napol prazne, vodovje povsod plitko, močvirja skoraj suha, a tukaj diši že po pomladi.« 

Na obširnem dvorišču postojnske pošte so trije karabinjerji s čohali in ščetmi snažili, gladili in česali konje ter se obenem zabavali s Hueberjevima dečkoma, ki sta tekala okoli njih. Dasi se niso mogli razumeti, so bili karabinjerji in dečka vendarle skoraj neločljivi. Vojaki, oženjeni možje in očetje, so se radi igrali s petletnim Gvidonom in šestletnim Henrikom, dečka pa sta sijala od same sreče, kadar so Jima prijazni Francozi nataknili povrhu čepic bleščeče čelade z ogromnimi rdečimi grebeni ter ju posadili na neosedlana konja. Vodili so konja počasi po dvorišču, se smejali in šalili, dečka pa sta klicala vsa blažena: »Papa! Mama! Glejta, glejta!« 

Ob vodnjaku sta stala dva francoska konjika, črpala vodo v vedrice ??? dvigala deklam na glavo, jim govorila ??? sicer nerazumljene, a povsem dobro občutene besede, jih lovila za gole roke in jih ščipala v polna lica. Smela sta bila mlada konjenika in črnolase mlade dekle v enobojnih krilih kavne barve, goloroke z belimi ošpetlji in s franžastimi robci navskriž preko prsi so jima bile seveda prav všeč.

»Ti neumni dedec!« se je zajezila prva in ošinila vojaka s pogledom, ki je bil vse prej ko nevoljen.

»Pusti me vendar, sitnež!« se je togotila druga, ga rahlo sunila v ramo, a se hitro vrnila zopet k vodnjaku ko potonika zardelih lic in blestečih oči, ki so kazala vse prej ko sovraštvo.

»Evo, tudi mojim fantom in vašim dekletom se bude pomladna čuvstva!« se je smejal Murat in mežikaje pomignil k vodnjaku.

»Poznajo se jedva šest dni, pa že počenjajo neumnosti!« se je dobrodušno jezil župnik.

»Božič Eros je začel plesti zlate mreže med Francozi in Kraševkami. Neverjetno! Sinoči, ko sem se vračal iz župnišča, sem zagledal visoko v rogovilah stare murve dragonca, ki je šepetal z dekletom na oknu«, je pripovedovat Hueber. »Kako je to možno? On je govoril francoski, ona slovenski; vendarle sta se menda razumela, saj sta se smejala, kakor da sta že davna znanca. Napravil sem seveda velik ovinek, da ju nisem zmotil.« 

»Kar ni bilo prav!« je grajal župnik, posvariti bi ju bili morali!« 

»Ne, ne, v vaš poklic nočem posezati!« se je šalil poštar.

»Ljubezen ima svoj čisto poseben jezik, ki druži in veže vse narodnosti in vse vere ter ne pozna nikakega političnega programa!« je dejal Murat in se ozrl pozorno..

V tem hipu je namreč stopil na dvorišče berač v ponošenem in dokaj umazanem kranjskem kožuhu, s polhovko na glavi in z debelo gorjačo v rokah. Ponižno se je priklonil in čudno zamahnil z gorjačo. Takoj se mu je približal Murat in govoril napol glasno z njim.

Začudila sta se Wenigar in Hueber, kako se more francoski general razgovarjati s kranjskim beračem, a od strmenja sta onemela, ko sta ujela nekaj francoskih besed, ki so prišle gladko in pravilno iz beračevih ust.

»To je ogleduh — Francoz!« je pošepnil poštar in po njegovem obrazu se je razlil izraz zaničevanja in gnusa.

»Ah, špijon! Nizkotna sredstva uporabljajo ti navidezno nad vse pošteni ljudje!« se je zgražal župnik in vznemirjen bi se bil rad naglo poslovil. Toda berač se je med tem že poklonil, čudno zamahnil z gorjačo ter odšel urnih korakov z dvorišča.

»Jutri zjutraj se poslovimo«, je dejal general, ki se je vrnil h gospodoma. »Ukaz je prišel preje, nego sem ga pričakoval.«

[...]