Katalena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Svetlana Makarovič: Katalena)
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Katalena
... Prikaži več
Svetlana Makarovič
Spisano: Pretipkala iz Katalena 2009, Andreja Primožič.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Počakaj, da se dodobra zdani in da vzide sonce, je ukazala mati Kataleni, ko se je ta odpravljala s polnim jerbasom perila, da bi ga oprala v bližnjem potoku. »Ah, mati, saj je že čisto svetlo,« je ugovarjala hčerka, »o belem dnevu pa se menda ni bati, da bi tod okoli lomastil Črni Vogrin - ta prihaja vendar zmeraj samo ponoči - in razen tegaje že dolgo tega, kar nam je odpeljal konja iz hleva.«

Konja? Ukradel nam je najlepšega in najbolj iskrega plemenskega žrebca. Sam vojvoda gaje želel odkupiti od očeta. Še sreča, da so bili naši hlapci pripravljeni! Oklali so Vogrina tako temeljito, da jim je komaj ušel čez mejo. Pa kaj, žrebec je zanas vendarle izgubljen, in oče tega ne bo nikoli prebolel, pa četudi imamo še dvajset drugih vogradi.

Vtem je vzšlo sonce in obsijalolepi dekletov obraz.Vzdignila je jerbas in se napotila k potoku. Zamišljeno je drgnila in ožemala očetove in bratove srajce, materine in svoje rute in peče, rokavice in predpasnike. Nenadoma pa se ji je zazdelo, da jo izza vrbovja nekdo opazuje. Zdrznila seje in dvignila pogled. Skozi vejevje jo je nepremično opazoval teman obraz neznanega moškega. Globoka brazgotina se je vlekla od njegovega čela do brade, obraz so mu senčili razmršeni črni kodri. Precej divji je bil ne pogled, a njegove ogleno črne oči so sijale s toplim žarom. Kataleno je prešinil srh groze. Komaj je izdavila: »Ti si ... Ti si zagotovo strašni razbojnik Črni Vogrin! Joj, nikar mi ne stori žalega, poklicala bom očeta, poklicala bom brata, poklicala bom oborožene hlapce, če se mi samo za korak približaš.« Črni Vogrin je dolgo molče strmel vanjo. Potem je dejal s tihim, raskavim glasom: »Pridi bliže, Kata Katalena, pridi bliže kmeni.« Katalena je hotela zbežati, hotela jezaklicati na pomoč, a je v hipu začutila vroč val, ki je preplavil njeno telo in jo ponesel naravnost k Vogrinu. »Bliže k meni, Kata Katalena, še bliže,« je velel Vogrin, toda jegov glas ni bil ukazujoč, bil je poln hrepenenja, v njem je bilo čutiti prošnjo in povabilo. Katalena je, sama ni vedela kdaj in kako, stopila čisto k njemu. »Odloži obleko, Kata Katalena, in se privij k meni,« je zašepetal razbojnik. Katalena je odvrgla obleko in pustila Vogrinu, da jo je tesno privil k sebi. V omotici, ki jo je zajela, se je zavedala samo še tega, da si želi za zmeraj ostati v njegovem objemu. »Pojdeš z menoj, Kata Katalena,« jo je čez čas vprašal Črni Vogrin, »pojdeš z menoj na moj dom tja daleč v Črno hosto?« »Pojdem,« je šepnila Katalena, »kamor koli.« »Daleč je moj dom,« je dejal Vogrin, »tri dni in tri noči ježe daleč. Še enkrat te bom vprašal, Kata Katalena, pojdeš z menoj?« »Pa če me še tisočkrat vprašaš,« je vzkliknila Katalena, »zmeraj ti bom odgovorila enako - kamor greš ti, grem tudi jaz, moje mesto je ob tebi. To ti prisegam!« Zdaj je Črni Vogrin dvignil dekle ksebi v sedlo in oddirjal z njo načrnem žrebcu daleč daleč proč od njene rodne vasi.

Privedel jo je v svojjo temačno, z mahom obraslo graščino sredi temnega gozda. Zvečer ji je rekel: »Odloži obleko, Kata Katalena, previj se k meni!« Po mnogih divjih, neprespanih nočeh sta oba vse dni počivala, pila žlahtno vino in se utrujeno ljubkovala. A nekega večera se je Katalena, preden je legla k možu, nekoliko obotavljala. Potem je rekla: »Veliko se klatiš po svetu, moj Vogrin. Upam, da mi boš kdaj prinesel kakšno lepo darilo!« Ko je naslednjič Črni Vogrin odjezdil z gradu, se je vrnil z veliko košaro, polno prelepega sadja. »Res, to sadje je prav okusno,« je prijazno pripomnila Katalena,»z jabolki iznašega domačega sadovnjaka pa se le ne more primerjati.« Nslednje dni je bila Katalena ves čas nekam zamišljena in otožna. Na Vogrinova vprašanja je odgovarjala precej na kratko in skoraj nejevoljno, Nazadnje si je začela brisati solze in priznala, da zmeraj bolj pogreša svoj stari dom in družino.

»Doma semzmeraj spala na mehkih pernicah in se pokrivala z rjuhami iz najtanjšega platna,« je potožila, »tukaj pa moram ležati na medvedjih kožuhih in se pokrivati s pregrinjali iz grobe volne, tako da se nikoli pošteno ne naspim.« Črni Vogrin je molče zapustil gradin se vrnil s tovorom rahlih pernic in svilenih pregrinjal. Ko je Katalena omenila, da pogreša domačo skrinjo, polno lepih pražnjih oblek, ki jih je bil njen bogat ioče pripravil za razkošno poročno balo, je neke noči Črni Vogrin prinesel dvajset prelepih oblek iz žameta, svile in najmehkejše volne - a Katalena jih je komaj pogledala. Ko je nejevoljno pripomnila, da je med potjo v grad izgubila materino verižico z zlatim križcem, ji je Vogrin kmalu prinesel skrinjico, polno dragocenega nakita. S svojih roparskih pohodov ji je nanosil najdražjih in najlepših daril, a mlada žena je bila kljub temu vsak dan bolj slabe volje. Po cele ure je naštevala, kaj vse ji je kupoval njen oče, kako jo je razvajala njena mati in kako hraber je bil njen brat. Brisala si je solze in zmeraj pogosteje očitala Vogrinu, da jo je iztrgal iz ljubečega objema njene družine. »Vprašal sem te,če si pripravljena iti z menoj na moj dom,« je rekel Vogrin, »in prisegla si, da greš z menoj kamor koli. Dobroveš, kako me tvoj oče sovraži. Veš, da za tvojo mater sploh nisem človeško bitje. Veš, da mi tvoj smrkavi brat že ves čas streže po življenju, čeprav si me ne upa napasti sam, ampak se skriva za krdelom oboroženih hlapcev, ki so me že do kosti oklali ...« »Seveda, ko si pa razbojink,« muje zabrusila Katalena. »Vedela si, kaj in kdo sem,« je zaškrtal z zobmi Črni Vogrin, »pa si bila kljub temu voljna oditi z menoj.Daj, Kata Katalena, zdaj pa odloži obleko in pridi k meni.« »Ne! Ne bom! Nimaš me zadosti rad,« je zavpila Katalena, »nihče na svetu me nikoli ne bo imel tako rad, kot me je imel moj oče! Oh, če bi lahko vsaj še enkrat uzrla njegov dragi obraz ...« Jokala je na ves glas, jezno odrivala moža od sebe in tolkla s pestmi ob zid. Te noči je Črni Vogrin osedlal konja in oddirjal kot vihar. Vrnil se je šele šesto noč, vrgel po mizi okrvavljeno sabljo in prebudil nejevoljno Kataleno. Dvignil je v krvav prt zavit okrogel predmet in ga zakotalil po postelji. Prt se je razmotal in iz njega je zdrsnila odsekana človeška glava. »Kata Katalena,« joje vprašal z ledenim glasom, »ali poznaš to glavo?« Katalenaje predirljivo zakričala: »Kaj bi ne poznala glave svojegaočeta? Preklet bodi. Črni Vogrin, tisočkrat preklet naj bo dan, ko semte srečala!« Vogrin se je divje zakrohotal: »Tako sipogrešala svojega dragega očeta, zdaj sega pale do sitega naglej!« Vrgel se je na ležišče in v hipu zasmrčal. Vse dni je Katalena objemala in poljubljala glavo svojega ubitega očeta, prižigala nad njo sveče in bridko jokala. Nekoč pa je bilo Vogrinu tega dovolj in je zarohnel: »Kata Katalena, če se boš jokala, ti prihodnjič prinesem še glavo tvoje matere, ki te jetako rada imela, kot praviš!« In ko ženinim tožbam ni bilo ne koncane kraja, je neke viharne noči Črni Vogrin spet oddirjal z gradu in ji res prinesel odsekano glavo njene matere. Zdaj je Katalena jokala še huje in še glasneje. In neke noči se je Vogrin vrnil ranjen in okrvavljen od glave do nog. Vrgel je ženi na posteljo še odsekano glavo njenega brata ... Daleč naokoli je po gozdu odmeval predirljiv Katalenin jok. Črni Vogrin je vse pogosteje odhajal ponoči zdoma in se vse bolj poredkoma vračal. Doma si je zaman mašil ušesa in se nalival zžganico, da ne bi slišal Kataleninega hlipanja. Nekega dne pa si je ovil njene zlate kite okrog roke, se ji čisto od blizu zagledal v obraz in s komaj pridržanim besom izdavil: »Kata Katalena, če takoj ne nehaš jokati, bom še tebi odsekal glavo!« Kataleni je od strahu zledenela kri vžilah in v hipu so se ji posušile solze. Z vso silo je poskušala raztegniti ustnice v nasmeh. A kakor hitro se je nasmehnila, je njen nasmeh okamenel. Tudi njen obraz se je začel spreminjati v kamen, njene roke,noge, vsetelo - in pred Vogrinovimi očmi je nenadoma stala kamnita soha z nasmejanim obrazom ...

Črnega Vogrina že zdavnaj ni več. Tudi njegovega gradu ne. Črno hosto so do golegaposekali. V mestnem muzeju pa še zdaj stoji v stekleni omari kamnita soha lepotice z nasmehom na obrazu. Obiskovalci muzeja zaman ugibajo, kaj naj bi to pomenilo. Pod soho je samo preprost napis: KATALENA.

Pred leti se je menda med ljudstvom pela pesem o Kataleni in Črnem Vogrinu. Ampak danes je gotovo že zdavnaj pozabljena.