Stroj (Marijana Željeznov Kokalj)

Stroj

Besedilo je bilo objavljeno pod imenom Marijana Željeznova-Kokalj

Izdano:	Prosveta 24/239, 241–242; 1931
Viri:	dLib 239, 241, 242
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Stroj ropota noč in dan. Danes poje, jutri stoka, pač kot je razpoložen Janez. Deset let že stoji ob njem. Poji ga z oljem, siti s premogom. Kako dolgo še? Zdi se Janezu, da počasi in težko sope od tedaj, ko so si ga ogledali delničarji v družbi inozemskega inženirja. »Doslužil je. V staro šaro spada ... Novi model je bolj rentabilen. Sto delavskih moči manj, večja sigurnost, natančnost ...« je vjel Janez.

Zmeglilo se mu je. S pogledom je obe objel stari stroji in postalo mu je težko. »Rad te imam in tvoje včasih kar preglasno godrnjanje. Moj prijatelj si bil. Koliko dolgih, pa tudi kratkočasnih uric sva skupaj prebila. Vedel si, kako se mi godi in kadar si se pokvaril, bil sem žalosten. Bilo je tako prazno brez tvoje pesmi ...

dober si prijatelj moj!«

Da, da, stari stroj.

Po delovnem času je Janez že dolgo stal ob njem. Tovariš Tonček ga je potrepljal po rami: »Kam si se pa zagledal?«

»Vanj.«

»Kaj se ga nisi nagledal med delom?«

James je skomizgnil z rameni.

»Kaj ti je, da si tako čuden?«

»Kaj ne bi bil … Šel bo in z njim mi ...«

»Vraga, ta je pa žaltava!«

Pristopil je k njima še Miha, ki je imel nočno službo. »Hitita domov kaj postajata? Solnce zahaja.«

»Kaj solnce! Skrbi, skrbi.«

»Kdo pa je brez njih. Moja žena že leži dva meseca. Nihče se ne spozna, kaj ji je!«

»Tako bomo bolni kmalu vsi. Pomanjkanje in kup otrok ...« je dejal zategnjeno Janez.

»Beži, beži! Obljubili so nam poboljšanje mezd!« je rekel Miha.

Povedala sta mu o starem in novem stroju.

»Hudiča … nas je ravno sto, ki smo vpleteni pri tem stroju ... Petdeset podnevi, drugih petdeset pa ponoči ... Vesta, slišal sem že o strojih, ki sami režejo, zlagajo, povezujejo in vrag vedi kaj. Zato sta potrebna le dva delavca. Tolažil sem se, to je le pravljice kot tista: mizica pogrni se!«

»Seveda je resnična tudi ta: mizica pogrni se! Toda ne pri nas delavcih ...« Je dejal Janez.

»Pa lahko noč!«

Še pogled. V svitu žarnic je bil stroj kakor velika črna prikazen, ki je ječala v smrtnem strahu.

II.

Delavci so bili silno potrti, posebno še Janez. »Kaj bo z nami? Kam za delom?« se je spraševal neprestano pri delu. »Osem otrok in žena, ki že zdaj tako gara. Pere in riba drugim. Pa komaj rinemo. Potem bom pa še jaz postopal.« Na jok mu je bilo. »Prokleti novi stroj! Sovražim te, sovražim …«

Inženir je pogosto prihajal, meril.

Janez se je ohrabril in ga vprašal v slabi nemščini: »Gospod, zakaj boste zamenjali ta stroj? Saj je še dober.«

»To staro škatljo, mislite?«

»Ne, ne ... Ta-le strojček!«

»O, kakšna nežnost! Zastarel je. Nič ne pomaga. Je kot povsod. Mladi prihajajo, stari se jim umikajo. Novi stroji bo zahteval novih ljudi – strokovnjakov.«

»Prokleta moda!« je siknil Janez in stisnil pesti.

Inženir ga je začudeno pogledal. »Kaj se razburjate? Tak je napredek! Stroj in človeško delo tekmujeta. Strojno je hitrejše, boljše in cenejše kot pa ročno …«

»Je že res. Ampak naš kruh. Tudi mi moramo živeti.«

»Na to pa nisem mislil.«

»Saj to je; vedno sem mislil na stroj, nikoli pa na ljudi! Rad bi bil takle prekleti stroj!« Janezu se je zableskalo v očeh. Inženirju je postalo neprijetno: »Sovraži me … ogibaj se ga ...«

Janez je buljil pred se. »Zakaj me ni zgrabil in razmesaril! Prej bi bil končal kot on. Toda dober je dober. Boljši kot mi ljudje, smilimo se mu.«

Prišel je dan, ki so se ga najbolj bali Janez in njegovi tovariši. Stari stroj so demontirali … Blagoslovili so temelj. Od daleč so prišli gostje. V cerkvi je zvonilo. Sirena je tulila. Vse v zastavah. Dele novega stroja so peljali ...

Gledalcev ni bilo. V delavskih hišicah so bila zastrta okna, prazni vrtovi. Le tam na stranski poti je bila gruča delavcev, ki so bili odpuščeni.

Janez je stal na posekanem štoru ob poti. »Tovariši! Dobili smo popotnice: s trebuhom za kruhom! Kam! Jesen je … Polja so prazna, v premogovnih revirjih je dovolj delavcev! Kaj naj storimo?«

»Po podporo!« je dejal glas.

»Ne … Mi hočemo dela!« je rekel ponosno Janez. »Roke so močne in –«

»In nevarne!« je dejal nekdo.

»Pojdimo v mesto!« je predložil Miha.

»Poizkusimo srečo!« je menil Janez.

Vsi so se hkrati zakrohotali. »Srečo? Ali slišite kako pojo zvonovi pri našem pogrebu ...« je pripomnil Tonček.

»Ne postajajmo,« je opomnil Miha. »Čas je za zlato!«

»Res? Ne vidimo časa, niti zlata!« je pristavil Janez. »Toda križem rok ne bodimo ... Z večernim vlakom gremo!« 

Zvonovi so utihnili. Razkropili so se po hišah. Žene so bile objokane, otroci preplašeni.

»Urška, zdaj pa zbogom! Grem. Morda se vrnem sit, morda pa sestradan in premražen.«

»O, Janez, Janez! Tako hitro!«

»Ne tarnaj ...«

»Urška, skrbi doma kakor veš in znaš …« Pogledal je otročičke. Bledi, prozorni – človek bi mislil, da so steklene lutke, zavite v krpe. Niso bili nikoli zdravi, pa tudi bolni ne. Niso polegali, pa tudi skakali niso. Niso bili veseli, ne žalostni. Bili so mladi starčki, katerim se je zrcalila na licu skrb staršev. Poljubil je vsakega z drhtečo roko pobožal lice. »Bodite pridni ...« je stisnil iz sebe.

Ozrl se je po sobi. »No, zdaj pa srečno!«

Vrata so zaškripala. Koraki so se oddaljili. Bil je tih večer.

Urška je vzdihnila: »Ubogi moji malčki!« Vsi so glasno zajokali. In ta jok je šel od hiše do hiše in nesli so ga s seboj možje, ki so stopili v vlak, da jih ponese bog ve kam.

Na borzi dela so se gnetli. »Dajte nam dela!« so vpili.

»Ne bodite no kot huda ura!« jih je miril prileten gospod za pisalno mizo. »Malo potrpite. Saj pridete na vrsto tudi vi.«

»Siti smo besed! Zaposlite nas! Žena in otroci stradajo. Sneg naletava.«

»Kaj pa znate? Saj niste ničesar izučeni!« je rekel spet gospod.

»Smo. Deset let smo stali ob stroju,« je odgovoril za vse Janez.

»To ni nič. Ali imate kako izpričevalo, da ste izučeni strojni mojstri?« je zaničljivo vprašal spet.

Delavci so osupli. »Še to ... Še to ... kaj ni dovolj desetletno in marljivo delo?« je rekel Miha.

»Ha, sem vas spravil v zagato! Veste, zato so vas pa odpustili, ker niste kvalificirani … Vi ste, vi ste kakor pri šahu kmetje … Pojdite kidat sneg. – To je kruh brezposelnih!«

V Janezu se je nekaj pretrgalo. Upadel mu je pogum, izginila samozavest, izginilo veselje do dela in družine »… kakor tisti moj stari stoj sem … Brez vrednosti sem … Brez zaslužka!« Poveznil je oguljeni klobuk globoko na čelo in nemo odšel. Tovariši so se ozrli za njim. »Kam gre?« je vprašal Miha.

»Za zaslužkom! Prosit dela od hiše do hiše kakor berač milodarov ...« je menil Tonček.

»Sneg je šel kidat,« je velel priletni gospod in pogledal nanje. »Pameten je ... kruh je kruh! Če je deset let stal ob stroju, bo pa zdaj švigal z lopato po ulicah!« Zakrohotal se je. Všeč mu je bila lastna duhovitost.

»Izborno!« je rekla gospodična uradnica, ki si je čistila nohte. »Pojdimo še mi!« je rekel Miha.

»Bolje vrabec v roki kot golob na strehi! V tem času se bo le kaj našlo morda!« je dejal Tonček.

Odšli so.

Priletni gospod se je še vodno krohotal. »Prešmentano so domišljavi. Organizirani so kot čreda. Kamor rine prva ovca, pa vse za njo! Česa človek ne doživi ... Organizacija bedakov! Kakšen sijajen dovtip! Kaj ne, gospodična Danijela! Nagnil se je k njej, ki si je rdečila zdaj ustnice.

Prikimala mu je rekoč: »Banda beračev! Čemu so le na svetu!«

»Zato, da posedate brez dela vi,« je dejal s poudarkom suhljat možiček.

»Drzen ste! Marš! Ne boste dobili dela!« se je razjaril priletni gospod.

»Gospod, ceneje boste dajali. — Kadar take ovce vzrojijo — pa ni ravno prijetno gospodi ... Vzrojile pa bodo … Videli ste one, ki so šli sneg kidat! Nevarni so ...« 

»Čudno … Inteligenten človek,« je šepnil gospodični. »Takle gadje so pa res nevarni ...« Ljubeznivo je dejal možičku: »Morda bi bilo to-le za vas. Veletrgovec išče skladiščnika. Tu je naslov. Pojdite pogledat!«

Suhljati možiček je odšel. »Ta si bo le pomagal,« je dejal priletni gospod, zazehal in si prižgal cigareto.

Janez in tovariši so kidali sneg. »Mana brezposelnih, da bi padala večno!« Toda po dveh snežnih dneh je natopil mraz in zopet so bili mnogi brez dela. Iskali so zopet zaposlitve v borzi dela, ali v raznih delavskih posredovalnicah. Čitali so pridno male oglase, hodili se ponujat po hišah, podjetjih ... Vse zaman. Kdo rabi v teh težkih časih navadne delavce? Še kvalificirani dobe redko službo.

Janez je bil obupan. »Živ vendar ne morem v grob!« Potem pa otroci … Kadar se jih je spomnil, bi bil najraje glasno zajokal. »Kakor prozor jagode na molku so. Ponižno so nanizane. V veselje so lastniku, brez vrednosti drugim … Če bi šel za mejo? Kje naj vzamem denar? Kdo bo zaposlil tujca v zimskem času? ... Čemu smo reveži? Prokleto življenje! Tu godba in ples, topla soba, obleka, hrana — tam lakota, mraz, skrb, žalost ... Kje je pravičnost? Maščeval se bom — potem pa naj bo, kar hoče ... Vse se je uprlo v meni ... Čakajte, Ie izmisliti se moram!«

Tuhtal je. Tuintam se mu je oglasila vest. Janez, ne prenagli se ... Potrpi ... Vsaj bo bolje! Poštenjak si ... Malo je potlačil svojo maščevalnost, jezo in sovraštvo, da je nato še z večjo močjo bušknilo ... »Ta prokleti novi stroj ... Blizu mu moram … Potem pa bodo videli, da se razumem na stroj!«

Čez nekaj dni se je odpeljal z večernim vlakom. Izstopil je postajo preje. Peš je šel po zmrznjeni in temni cesti. Usmeril je korak proti tovarni, četudi ga je vleklo srce kot še nikoli proti domu. »Janez, ne hodi! Bodi pameten!« mu je govorila vest. »Kaj imaš od tega? Bežati boš moral in pahnil boš svoje otroke še v večjo bedo. Gorje, če te izslede! Vzel boš sebi čast, otrokom pa pošteno ime. Zakon ne pripozna ozadij človeških dejanj, pozna le krivdo, zločin in obsoja ...« Obstal je. Omahoval je. »Ne ... ne smem popustiti. Zadostiti moram svojemu ponosu. Maščevati se moram stroju. Pokazati jim moram kaj znam in kaj zmorem. Pokvarili so me ... postal sem hudoben kot so oni.«

Nadaljeval je pot. Previdno se je bližal stranskim vratom tovarne. Vedel je, da nočni stražar sedi pri vratarju. Tako je bilo vsaj včasih. Z vitrihom je odprl vrata. Splazil se je k hiši, kjer spuščajo premog v kurilnico. Tiho je stopal mimo kurjačev. Ko je prestopil prag, kjer je skoraj neslišno tekel novi stroj, se mu je stisnilo srce: »Prokleti vrag!« Ozrl se je po strojarni. Nihče ni čuval stroja ponoči. »Zakaj? Kaj ni potreben … ali pa so strokovni delavci tako vestni!« Hip je opazoval ogromno železno prikazen. Nasmehnil se je: »Še so tu stare klešče za vijake.« Pritisnil jih je na lice. »Zveste ste … Čakale ste me in – pomagale mi boste.« Potem se je stegnil in s kleščami omehčal droben vijak. »V kratkem času bo odletel … Stroj bo zatulil v pomoč in se vstavil. To bo tekanje, iskanje, modrovanje ...«

Neopaženo se je splazil na prosto »Lažje mi je, lažje. Kar odleglo mi je. Zdaj pa domov!«

Nalahno je potrkal na okno, kjer je bila še Urška. Pritajeno je rekel: »Urška, odpri, jaz sem!«

»Janez, moj Janez!« zaihtela je.

»Kaj si še pokonci?« je vprašal, da bi skril ganjenost.

»Kakor vidiš … Saj moram!«

»Kaj pa ti je to?«

»Šivam pletenine za novo tovarno. Zaslužim kak dinarček še posebej.«

»Urška, pa tako ne gre. Zdelala se boš!«

»Ne bom ... Janez, pa sedi! Malo kruha in kave je še. Potem legni ...«

Že mu je prinesla jesti. »Potem pa hitro spat! Truden si!«

»Ne nazaj moram!«

»Zakaj? Tu v novi pletilnici bi se dobilo morda tudi zate kaj!«

»Prepozno. Stran moram in daleč ... Ko bo zjutraj tulila sirena ob nenavadni uri, boš vse razumela, ker so me vrgli v revščino, jaz sem se maščeval.«

»Janez!«

»Urška, čas hiti! Ne jadikuj! Železni moramo biti kot stroji. Grem še na polnočni vlak na sosedno postajo. Tam me nihče ne pozna in tudi več potnikov je ... Med njimi bom utonil, kot sem utonil v grehu. Urška, pazi na otroke! Izučiti jih daj kako rokodelstvo, da ne bodo nepotrebna nadlega kot sem jaz. Če jim boš pripovedovala o očetu, reci jim, da jih je ljubil do zadnje kaplje krvi. Delal bi zanje noč in dan, toda njegovega dela nihče ni maral. Šel bom ... Če bom zaslužil, se bom vrnil, če ne, pa – me ne bo nikoli več!«

»Janez! Kaj si tako malodušen! Obstani pri nas! Zaslužim za silo, no in potem bi morda ...«

»Molči! Žena me ne bo redila. Saj je dovolj sramotno, da preživlja osem otročičkov, medtem ko se jaz potikam po svetu brez dela …«

»Saj bo bolje!«

»Ostani zdrava! Zaradi otrok mi odpusti.« Usmeril se je k vratom. »Zbogom vsi, vsi!« Pokril si je lice z rokami in jokal. »Morda smo zadnjikrat skupaj!«

Urška ga je božala in zadrževala solze. Dvignil je glavo še pogled na speče otročičke in ženo – in bil je sam v temi.

Urška je trenutek postala na vratih. »Gre, in nikoli več ga ne bo nazaj. Čutim … Vse, vse kar sem skrivaj upala, se je sesedlo v nič … kako obupno je življenje.«

Drugo jutro je odpovedal novi stroj. Sirena je tulila. Urški pa je bilo hudo: »Janez, zakaj si to storil … Odtrgal si se s tem od nas in sedaj hodiš z vetrom brez počitka …«

V tovarni je nastala silna silna zmešnjava. Inozemski inženir je moral priti. Dolgo so iskali vzrok defektu. Žene odpuščenih delavcev so se posmehovale novemu stroju. »Hitro in je zagodel. Stari ni nikoli naredil take navihanosti! Pošten je bil … ta, ta je pa zvit ...« Urški je bilo čudno, kadar je slišala take pomenke. Bila je tedaj kar ponosna na Janeza.

Čas je hitel. Stroj je zopet tekel.

Urška je garala noč in dan. V poznih urah se je sklanjala nad delom. Mislila je na moža, ki je taval bog ve kje; mislila na otroke, na jutri. Solze so ji padale na delo. Kolikokrat se je ozrla k vratom. »Kdaj se bo povrnil? Tako strašne slutnje imam ...« Potem se ji je pogled zavstavil na otročičkih, ki so bili še prozornejši. Kolikokrat so jo vprašali po očetu. Tako jim je bilo dolgčas po njem. Čakali so vsaki dan na pismo. Pisma ni bilo.

In Urška je ob potu svojega obraza ter v solzah jedla svoj ovseni vsakdanji kruh in ga delila z otročički ...