Stana (Alojzij Merhar)
| Stana Silvin Sardenko |
| |||||||||||||
Takih deklic nisem srečal na svojem potu, kakršna je bila Stana. Takih, ki bi že v svoji nežni dobi umevale, vse svoje nadnaravno življenje prikriti v prijetno naravno obliko in vse svoje naravno vedenje ožariti z nekim toplim nadnaravnim sijajem.
Pred štirimi leti je prišla k meni in zaprosila, da jo sprejmem med vrste tistih, ki so pripravljene romati na Marijino goro: ki so se hotele izobraževati po Marijinem vzoru.
Rad sem jo sprejel.
Z velikim veseljem se je pripravljala Stana na veliki sprejemni dan.
Ali na Goriškem so zagrmeli sovražni topovi, šola se je pred časom zaključila in Stana je odšla domov z neizpolnjeno željo v srcu. Vstopila je v šolo drugod.
Poslej se je le še mimogrede pojavila v vrstah ljubljanskih sovrstnic. Mimogrede?
Upala je vedno, da morda tako enkrat vendarle vjame tisti veliki dan, tisti zaželjeni praznik, ko jo vpišemo v zlato knjigo Brezmadežne.
To lepo željo sem videl v očeh prihajajoče in čital v obrazu odhajajoče Stane, Zdelo se mi je, da razumem to tiho dekliško dušo, ki je skrivoma hodila po višjih potih, ki jih najde le maloktera deklica njenih let.
Prihajala je med nas za par trenutkov, , molčala, trpela.
Trpela?
Vsako skrivnost bi bilo prej izdalo njeno srce kakor besedo o svojem skritem trpljenju. Ker se nje trpljenje ni hotelo razodeti, je toliko huje morilo njo samo.
Bilo je dvojno trpljenje. Prvo, tiho in vdano: Kal bolezni; drugo, nemirno in tužno, ki je bolelo huje: skrb, da ne bi mogla bolezni skrivati in zakriti pred starši. Toliko skrbi imajo in sedaj naj začno še s posebno skrbjo skrbeti za njeno zdravje.
Ne! Ne! To skrb mora nositi sama. Nosila jo je dolgo ... dolgo ... eno, dve, tri, štiri leta.
Ali telo je prešibko, da se ne bi na njem prejalislej pokazali sledovi razdirajoče bolezni.
»Kaj ti je, Stana?«
»Ah, nič hudega, mamica!«
In spet je hodila v šolo, hodila na vrt, hodila v kuhinjo, učila bratce in sestrice, vodila svojo malo družinico, vse kakor časih.
»Glej, mamica, da ni nič hudega!«
»Pa zakaj siliš z jedjo samo druge, sama pa nočeš jesti?«
Zakaj?
Na to vprašanje ni odgovorila, le prosila je, da bi, kadar je, mogla biti sama.
Sama, tako sama, da nihče ni videl, da predložene hrane ne použije časih nič, časih skoraj nič, marve jo odda drugam in drugim, ki morejo in morajo molčati ...
Torej pustite Stano, naj je sama, naj trpi sama. Ali prišla je tista grenka ura, ki se je je Stana tako bala, ko so vsi domači spoznali: Upada, umre nam.
Vest je prišla tudi do mene.
»Stana je vedno slabša.«
To so mi povedali pred praznikom Marijinega Vnebovzetja. Vedel sem, kaj pomenijo zame te besede.
Pohitel sem na kolodvor in za praznik Vnebovzetja sem bil že gost v družini, ki je imela v svoji sredi tiho mučenico Stano.
Tisti dan smo praznovali 350 letni spomin smrti sv. Stanislava.
Lep praznik — pomenljiv spomin.
»Stana bodi vesela! Prišel sem, da te sprejmem v vrsto Marijinih otrok.«
Vidno veselje je kakor lahen plamenček zatrepetalo na njenem usihajočem obrazu.
Stopila mi je nasproti in poljubila roko.
In tedaj ...
Hotel sem, da ne bi povedal tega, a bodi, vseeno vam zapišem.
In tedaj se je zgodilo tisto, vsled česar sem napisal to-le črtico.
Tedaj me je pogledala Stana s tako hvaležnim pogledom, ki mi je povedal več, kakor pa bi mogel povedati najzgovornejši jezik.
Stana, tako je, za en sam tvoj hvaležen pogled se mi je splačalo napraviti dolgo pot.
Zvečer smo pripravili v prostorni sobi — oltar.
Ali so je angeli razlili, ali so je izdihala nedolžna srca, tisto čudovito nebeško razpoloženje, ki je prevzelo naše duše tisti praznični večer?
Ob Mariji je bolj slonela ko klečala — Stana, ob njej dobra mamica trpeča varihinja trpeče varovanke.
Jaz pa sem izpregovoril besedo o Žalostni Materi božji pod križem. »Glej, tvoja mati!« ...
Sredi sobe pa se je vil živ venec nedolžnih obrazov Staninih bratcev in sestric.
Kaj jim je bila Stana še-le v tistem trenutku, ko jim je bila že sicer več kot sestra.
Med njimi, v krogu svakinj in tašče je sedel z otožnim veseljem tudi oni, ki je bil pripravljen dati vse, samo da se mu deklica ozdravi — njen oče.
Četrt ure in slovesnost je bila končana.
Taki trenutki ostanejo nepozabni in kar je nepozabno, je tudi neizrazno. Dovolj, da ve — spomin.
Stani se je izpolnila vsaj ena želja: Otrok Marijin sem.
V tem veselju je plavala nje duša le še nekaj tednov na zemlji; zakaj bližal se je dan, ko sprejme Brezmadežna sama svoje dete med svoje.
»Stana ne bo več dolgo.«
Tak glas sem slišal.
In spet sem pohitel, da jo še enkrat vidim, in morda še en sam hvaležen pogled ...
Stana je spala.
»Stana!«
Mamica jo je klicala, budila.
»Milostiva! Pustite jo! Naj spi!«
Dolgo časa sem stal ob postelji. Morda se pa deklica prebudi, obrne in me pogleda z enim samim hvaležnim pogledom.
»Stana, Stana!«
Deklica je spala in zaspala za vselej.
In upam, ko se je prebudila v večnosti, je z nebeško hvaležnim pogledam zagledala Marijo, ki ji je izpolnila zadnjo in najlepšo željo, ko ji je za smrtni in poslovilni dan poslala v hišo Jezusa, da se je deklica z njim združena preselila v domovino večnega solnca in veselja.