Srečanje z generalom Nogijem
| Hči cesarja Montezume. Zgodovinska povest. W. Komakizzy pl. Nohara |
| |||||||||||||
Vojna je minila, vrnil sem se, z odlikovanji posut, domov, pa vendar sem bil žrtvoval stotisoče najboljših sinov domovine. Tedaj sem vedel: Moje življenje je zapadlo v tretje, in vendar mi ga je cesar znova podaril. Poslej je moje življenje v njegovih rokah, na njem je, da ga zahteva, in jaz se ne bom obotavljal, da ga dam."
Sklenil je z majhno, skoraj plaho kretnjo leve roke, kakor bi prosil oproščenja, v tem ko sva baron in jaz sedela globoko zatopljena.
General je spil čašo vina in pokazal na napis:
"Sicer me pa to spominja na resnično zgodbo iz vojne, ki mi je bila prišla na uho. Toda odigrava se med priprostimi ljudmi in vas bo dolgočasila."
Oba sva seveda odločno ugovarjala in nujno prosila generala, naj nama zgodbo pove. General drugega tudi pričakoval ni, kajti bil je pač znan kot zelo molčeč, a tudi kot dober pripovedovalec, če je kdaj začel in bil dobro razpoložen. Še enkrat si je dal natočiti vina in začel:
"V neki vasi blizu Kanagave, katere ime je postranskega pomena, je živelo mlado dekle; kakor je tisoče drugih; imenujmo jo Hana. Živela je v precej skromnih razmerah, in njen zaročenec, Taro Tamaki ga imenujmo, je ob začetku vojne odšel k vojakom, dočim se je bil preje, ker je imel njegov oče zelo veliko posestvo, odkupil od redne službe.
Ko je odhajal, mu je obesila Hana okolu vratu amulet, kakor jih nosijo pri nas: majhna vrečica, večinoma iz zlatega brokata, ki vsebuje na tenkem papirju zarotitev iz duhovniške roke. Taro je utegnil misliti na izrek, ki visi tukaj, utegnil pa ga tudi ni poznati; na vsak način je rekel za slovo: "To veš, Hana, da se vrnem, če ostanem živ. In vedno veruj, da sem živ in da mislim nate. Če ti pa pošljejo ta amulet, ki si mi ga obesila okolu vratu, potem vedi, da sem mrtev in da si prosta in moreš vzeti drugega — če maraš."
Hana je jokala in obljubila, da bo vedno mislila na te besede. Svojega zaročenca ni smela spremiti na kolodvor, v pozni noči, brez godbe in hrupa je odšel polk, in le od daleč je videla v yokohamskem pristanišču prevozno ladjo, ki je s četami odplula proti Koreji.
Potem so prišli zanjo težki dnevi, dnevi, ko ni vedela ni kod ni kam s svojim srcem, tako težko ji je bilo. Hrepenela je, postala bleda in bolehna* kakor tisoči njenih sester, pa ji vendar ni bila v tolažbo, v oporo zavest, da v svoji bolesti ni bila sama; kajti taka žalost je dana, da jo nosi vsak sam, kakor ve.
Slednjič ji je prišlo na misel, da je za svojega zaročenca sestavljala majhne zavoje, sele ženske ljubezni, dani je vedet la, da ga njegov oče z vsem obilo preskrbuje. Upala pa je, da mu bodo njeni skromni darovi ljubši od bogatih očetovih.
Vsak dan je prihranila po dva vinarja, in ko je imela skupaj zaokroženo vsoto, je nakupila jestvin, pletenini predvsem pa tobaka in cigaret in iz tega napravila majhen zavojček. Tega je nesla uro daleč v Kangavo na pošto, kjer je dobivala tudi pisma, ki so prihajala po enkrat do dvakrat na teden, kajti vojaki večkrat niso smeli pisati.
Vojna se je vlekla, na obeh straneh je bilo mnogo ranjencev in ujetnikov. In nekega jutra ko je šla Hana zopet z zavojčkom na pošto, so stali na obeh straneh poljske poti visokoraščeni tuji ljudje v zelenkastih uniformah in delali na njivah. Straže, ki so stale poleg, so dejale, da so to ujeti Rusi. Ti se pa nikakor niso zdeli pobiti, marveč veseli in vedri; bodro so delali, se zraven pogovarjali ali prepevali, in če si je kateri ogreval premrle roke na ta način, da je z njimi mlatil okolu sebe, je bilo videti, kakor če se mlin na veter hitro vrti. Majhne in žolte so stale poleg straže v svojih oguljenih uniformah in nerodno nosile svoje težke puške, kakor bi z njimi ne znale ravnati. Tedaj je Hani neugnan ponos razširil njeno malo srce, da so ti mali, šibki vojaki zmogli velike Ruse in jih celo mnogo ujeli. Potem so se ji pa vendarle tudi zasmilili mladi dolgini, ki so včasih, ko so počivali, stali tako sami in se otožno ozirali proti zapadu.
Posebno eden je bil med njimi, ki je bil vedno nekako sam zase; ni bil čisto tako velik kakor drugi, ne čisto tako širok in močan; imel je podolgovat, bled obraz in obilo črnih las. Ta je vzbujal pri Hani prav posebno zanimanje in usmiljenje, in ko ga je videla tako sedemkrat ali osemkrat, je vprašala eno izmed straž, kdo je — in če bi mu smela dati kako malenkost. Kajti junaško se je bila odločila, da mu da polovico zavojčka, ki ga je bila namenila Taru. To je storila tem raje, ker je tiho upala, da bo s tem dobrim delom nad sovražnikom odkupila od usode življenje svojega ljubega.
Na kaj drugega pri tem ni mislila in tako ga je v večkrat obdarovala.
Toda zapadnjaki, in posebno Rusi, pravijo, so drugačni. Po njihovem ni mogoča nikaka pozornost bodisi moškega nasproti ženski, bodisi ženske nasproti moškemu, za katero se ne bi skrivalo nekaj drugega — močno nagnenje, odlikovanje ali celo ljubezen. Kajti oni ne razumejo nepreračunanega podarjanja, kakor ga pozna narava, cvetlica na primer, ki ne vidi, koga obsipa s svojim bogastvom. Posebno pa je zanje pri ženski najmanjši del moškemu le člen v verigi največjega daru, ki ga [nejasno] dati ženska.
Tako je prišlo, da je Rus, ki je bil častnik in so ga pritegnili k poljskim delom samo kakor tolmača, v pozni popoldanski uri dekletu odkrito priznal svojo ljubezen.