Srečanje (Mara Stepanova)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Srečanje (Mara Stepanova)
Jump to navigation Jump to search
Srečanje
Mara Stepanova
Izdano: Vigred 13/10 (1935), 358-363
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekoč je bilo, ko je bila zima in se je trdo kraško kamenje odelo v mehko belino. Tedaj sem jo srečala prvič in zadnjič, kakor jih srečamo sto in sto. Sedela je v vlaku zraven mene, preprostoelegantna, mlada in lepa. Imela je obraz Madone in žalostne, čudno tihe oči. Zrla je skozi okno v bežeče pokrajine in ni odmaknila pogleda od zahajajoče zarje na zapadu. Od melanholičnega večernega vzdušja opojena, sem se zamislila tudi jaz.

Zunaj so rasli mrakovi. Begali so v kraške planote in mimo oken brzovlaka so se vzpenjale prečudne sence. V dalji je medlela sinjina gora in tam nekje za njo je ostala moja zemlja. Preko nje je lebdela misel in spomin; prav od triglavskih grebenov, skozi širna, zasnežena polja in temna hrastovja, preko Gorjancev do Kolpe in še čez ... In sem postala žalostna kakor otrok. Solze so mi silile v oči in trdno sem morala stisniti ustne, da nisem naglas zajokala.

Tedaj pa se je vsa mirna obrnila k meni.

»Žalost vidim v vaših očeh,« je dejala in mi podala roko. »Pa vem, zakaj. Dom zapuščate in vam je težko. Tudi jaz sem morala od doma, zato razumem, kaj je to. Pa to je že dolgo in danes bolečina slovesa ni več tako bridka. Človek more preboleti vse, zato, ker mora. Tako je pač življenje. Ne zahteva prav nič drugega, kakor da si mu pokoren v vsem in povsod in da ga hvališ z lepo pesmijo. Pa če tudi ti samo trnje meče na pot. Za vse mora biti človek hvaležen. Za trnje pa včasih še prav posebno. Saj tudi ono ne zraste iz nič in ne zastonj. Vse ima svoj smoter in cilj in trnje raste pač zato, da čuva cvetje, ki klije v njegovi sredini. Nekoč nisem razumela tega, a danes razumem. Življenje samo nauči človeka živeti; in prav živeti je velika umetnost.«

Gledala sem jo brez besed, ko je končala in se zopet zazrla skozi okno. Njen lep, skoro klasičen profil me je nehote spominjal na nekaj daljnega. Čez čas se je zopet obrnila k meni.

»Morda se čudite, ker vem za vaše slovo?«

V resnici sem se čudila in zato sem ji prikimala. Nasmehnila se je in si šla z belo roko preko čela.

»Psihologa ne more biti dosti v vas, kakor vidim. No, pa saj sama tudi nisem bila prej nič boljša v tem oziru. Ampak z menoj se je potem nekoč nekaj zgodilo. Težko je bilo, a obenem kakor luč.«

Pri teh besedah ni bilo več nasmeška na njenih ustnah. Moralo je biti v resnici nekaj bridkega.

»In od takrat,« je nadaljevala, »sem se naučila spoznavati človekove skrite misli. Ne zato, ker sem morda tako hotela, ampak, ker sem morala vsled neke nezavedne sile, vsled napol zavednega ukaza. Zato, da še pred migljajem vem, kaj mi je storiti. Pa tako ni bilo od vedno z menoj. O ne! Začelo se je od onega dne in od takrat je moje poslanstvo: tolažiti in pomagati. Da vsaj malo izbrišem veliko krivdo, ki se drži kakor temna proga moje duše in kakor krvava kaplja mojih rok.«

Nehote se je ozrla na svoje orokavičene roke in videla sem, kako ji je bridka misel sklonila glavo.

Zamislila sem se težko. Poslednja zarja naju je obsevala in zazdelo se mi je, da vidim temne kaplje na dolgih, finih prstih ... Zdrznila sem se ... Ne, saj ni mogoče! Moralo je biti nekaj povsem drugega. Saj tako nežni prsti niso zmožni ničesar takega.

Ona pa je, kakor bi zaslutila moje težke misli, zopet dvignila svojo lepo glavo in se mi zazrla v oči. O te oči! Nikoli jih ne bom pozabila, in takrat sem morala povesiti pogled pred njimi, radi svojih rahlo obsojajočih misli.

»Saj vem,« je dejala, »da mislite morda več, kakor pa je v resnici. Pa ne zamerim vam tega. Nejasno sem se izrazila in sem si sama kriva, če ste me za hip obsodili dejanja, ki bi ga nikdar ne bila zmožna storiti.«

Sedaj sem se hitro zavedla in sem začela opravičujoče:

»Oprostite, nisem mislila nič takega! Le tako nejasno se človeku včasih kaj zazdi, ker so misli preveč hitre.«

»Le mirni bodite! Niste me prav nič užalili. Vse vam hočem povedati. — Toda, morda vas dolgočasim?«

Iznenada ji je prišlo to vprašanje na jezik. Meni ni bilo kaj takega niti na mislih. V resnici sem bila zamišljena v njeno čudno tragiko, ki mi jo je počasi odkrivala. Priznala sem ji odkrito, da mi je draga njena družba. Zahvaljujoče se je nasmehnila in zdelo se mi je, da so v smehu njene oči še bolj žalostne.

»Pravzaprav se čudim, da sem danes tako zgovorna. To namreč ni v moji navadi. Nocoj pa mi je nekako posebno težko. Pa ne vem pravzaprav, zakaj. Tako mi včasih pride. In v takih urah si želim, da bi bil z menoj nekdo, ki bi imel isto bol in bi isto občutje nosil v srcu kakor jaz. Toda to je skoro nemogoče, ker se ni menda še nikomur zgodilo, kar se je meni. Vem, da mi ne bo nikdar nihče v tem enak. Lahko bi morda kdo bil, saj toliko doživi en sam človek v svojem življenju. A dvomim, da bi vsaj eden izmed vseh teh milijonov, ako bi se mu zgodilo kaj enakega, čutil po vsem tem tako, kakor čutim jaz. Dvomim.«

Prestala je in opazila sem, kako so njene oči iskale med sopotniki v vozu. Prav v kotu je stara ženica metala svoje košare s police in jih vsa upognjena težko dvigala. Tedaj pa sem videla: mlada, elegantna dama je stopila k njej in ji znosila vse košare k vratom. Sopotniki so gledali in gledala sem jaz ... Koliko je bilo gospodov, a niti eden ni bil kavalir! Mlada dama pa je šla in se ni ozirala na nič; niti na elegantne gospodiče, ki so se pred dobro uro kosali, kateri bo lepi sopotnici dvignil kovčeg na polico. In ta stvarca ni tehtala niti tri kilograme!

Čudno se je nasmehnila, ko je šla mimo njih na svoje meso ob meni. Jaz pa sem opazila, da so bili globoko ponižani, da so jo občudovali in jih je bilo sram.

»Zelo plemeniti ste,« sem dejala tiho, ko je sedla.

»Le ne preveč poklonov, gospodična,« je dejala in se zazrla skozi okno. Ni odmaknila pogleda, ko je nadaljevala:

»Kakor sem vam že rekla, tega ni bilo nekoč pri meni. Danes pa vem, da je življenje samo takrat lepo, če je plemenito; in če si plemenit, si srečen. Tedaj imaš vse. Imaš srečo drugih in v sreči drugih je tvoja sreča. Jaz sem to prepozno spoznala in zato ta sreča ni popolna. Kali mi jo zavest, da sem bila nekoč okrutna in strašna, in da mi je Bog s prstom moral pokazati kakšnega hoče imeti človeka.«

Vlak se je ustavil pred dolgo osvetljeno postajo. Pet minut postanka. Meni se ni hotelo ven in tudi ona je ostala. Molčali sva. Jaz sem mislila čudno: bogve, kako ji je ime? Zazdelo se mi je, da bi jo mogla nazvati za Ido. Pa sama ne vem zakaj. Morda zato, ker je imela prečudno lepe kostanjeve lase in bled obraz z velikimi, žalostnimi očmi. Vse to jo je delalo nekam podobno sliki, ki sem jo videla pred par tedni, sama ne vem več kje. Spodaj je bilo zapisano Ida in še neko drugo ime, ki pa si ga nisem zapomnila.

Ko sva nekaj časa molčali, se je obrnila k meni:

»Predstavila vam se še nisem. Dovolite: Silva Madjarevičeva.«

Stisnili sva si roki in tudi jaz sem ji povedala svoje ime.

»Vi ste Slovenka? Se mi je takoj zdelo, dasi izborno govorite hrvatsko. Slovenko poznam že od daleč. Nekaj mehkega veje od nje, nekaj mirnega, ki pa prehaja že skoro v rahlo sentimentalnost. Ne vem zakaj, a zdi se mi, da so vaše tihe in zasanjane planine tega vzrok. Ker pijete iz njih vso ono lepoto, ono mirnost in kipečo sanjavost, in vas iz dneva v dan ziblje njih prečudna pesem v prečudno edinstveno življenje. No, naj bo kakor že! Tako je, kakor sem rekla: mirne ste, a me Hrvatice, kakor bi si ne mogle najti mesta. Menda je preveč življenja v nas.«

Prekinila se je zopet. Odprla je okno, da je svež val utonil v voz kot bel oblak. Ljudje so se vračali. Mrzloto so prinesli s seboj in po ostri svežini so se čudno razbistrile misli.

»Pa da vam končno povem. Začela bom prav od kraja, tako, kakor mislim od takrat vse dni. Začelo se je s prvo hvalo o moji lepoti. Ne vem v katerem letu, a bilo je takrat, ko sem se jela zavedati in se začenja setev v otroške duše. Ne samo enkrat mi je kdo v lice dejal: lepa si, punčka! A kolikokrat sem isto slišala za svojim hrbtom, in kolikokrat sem slišala svojo mater, ki je prosila: ne pripovedujte ji tega! To je največji strup za otroka! — Takrat nisem mogla razumeti njenih besedi, in ni mi šlo v glavo še dolgo potem, kako bi mogla pohvala moje lepote mene pogubiti. Danes pa vem, da je bilo vse ono hujše od strupa.

Prav dobro se še spominjam nekega dogodka, ko sem se igrala z drugimi otroki. Tedaj sem zahtevala, da mi strežejo kot kraljici, in ko me je mati nato pokarala, sem ji kujavo in visoko odgovorila: Mar sem jaz kriva, če sem lepša od vseh!

Mati je zidala, drugi so podirali, a jaz sem rastla v leta in z menoj zavest, da sem lepa in občudovanja vredna, in da se vsi drugi morajo ponižati pred menoj.

0 kako strašno razdejanje otroštva!

Potem pa je čez leta prišlo ono čudno izpreminjanje. Ko nisi ne otrok, ne dekle, ko si kakor rahel, nemiren cvet in lahko vsak vetrič vrže sem ali tja, v dobro ali zlo. Koliko se je takrat trudila moja mati! A vse zastonj. Stara zavest v meni se je še povečevala iz dneva v dan, saj sem imela vedno novih povodov za to. Polagoma so mi začeli dvoriti. Če sem šla iz šole, ali kamorkoli, sem imela vedno novih prilik, da sem lahko spoznala, kako so oči mladih gospodov iskale za menoj in me spremljale. Tedaj sem bila najsrečnejše bitje, saj se ni nobena v mojem okraju mogla ponašati kakor jaz. To mi je dajalo čudno veliko samozavest, da sem stopala odločno in dostojanstveno kakor kraljica.

Potem pa so prihajali oboževatelji: Lepa si, Silva! Imaš obraz Madone in oči kakor angel. Poljubljal bi noč in dan tvoje fine aristokratske roke in belino tvojega vratu bi božal v večnost. O vrtoglava neumnost!

Včasih pa se je zgodilo, da je kdo slučajno potreboval moje pomoči. Tedaj se je oglasil strup v meni z vso peklensko močjo: Ne ponižuj se, Silva! Ti si kakor kraljica in tvoje roke so ustvarjene samo za zvezde. — Tedaj se je zgodilo, kar se je pač zgodilo in danes ne morem več vedeti vsega.

Potem pa je nekoč prišel dan, ko mi je Gospod Bog s prstom moral pokazati kakega hoče imeti človeka in od takrat se začenja druga polovica mojega življenja.«

Za minuto je umolknila in se zamislila. Če bi bila to storila jaz, bi ona prav gotovo vedela, kaj premišljujem, jaz pa njenih misli nisem mogla uganiti. Za hip so me potegnile nase oči gospodov, ki so naju neutrudno opazovali. Zavedla sem se šele, ko je ona zopet nadaljevala.

»Vozila sem se prav tako kakor danes. To je namreč moja stalna proga: Z dopusta v službo in zopet nazaj. V zgodnji jeseni je bilo, ko so sadovi dozorevali in so se lastovice počasi odpravljale na pot. Jesen čudno deluje name že od nekdaj.

Mehkost njenih barv in tiha sanjavost njenega žitja me je že preje včasih kar razorožala. V takih trenutkih sem bila zmožna dejanj čisto proti svoji pokvarjeni naravi. Tako je bilo z menoj tudi takrat. Storila bi bila, kar nisem storila, če bi ne bilo po nesrečnem naključju dveh mladih gospodov.

Na neki liški postaji je vstopil starček. Sedel je na nasprotno klop. Moralo mu je biti kakih sedemdeset do osemdeset let. Čez čas je začel pripovedovati sopotniku ob svoji roki. Nisem poslušala vsega, kar pa mu je pravil nazadnje, se mi je čudno zajedlo v dušo. Če se danes spomnim na one besede in na vse, kar je sledilo, mi je, da bi si pljunila v lastni obraz pred vsem svetom ...

»Edini sin mi je bil Andrej. Edini otrok. Ko je odšel v vojsko, se ni več vrnil. Leto dni za njim mi je umrla tudi žena. Neki dan sem jo našel mrtvo, ko sem se vrnil s polja. Nisem se začudil, saj sem vedel, da mora tako priti in ob njenem grobu mi je ostalo oko čudno suho. Tako mi je bilo, kakor človeku, kateremu vzamejo najdražje zato, da mu drugi dajo ono, česar mu ti nisi mogel dati.

Moj otrok leži nekje na Krasu. Vem, pisali so mi takrat. Mati pa mu počiva v ravni slavonski zemlji. Ko je v dolgih nočeh jokala za njim, mi je naročala: »Poišči ga in iz moje gomile nesi grudo naše zemlje na njegov grob. Da mu bo lažja žemljica in bo mirneje spal.« Tako mi je naročila in umrla. Od takrat hodim na Kras do danes. Dolga leta. Italjan je tam in težko sem dobil dovoljenje, da smem preko. Sedaj grem. In tu« — pokazal je bel zavitek, povit z rdečo vrvico — »je grudica naše zemlje; z njene gomile je. Vem, da ne bom našel sinovega poslednjega domovanja, zato bom to grudo razpršil na vse strani. Da bo posvetila vsem: njemu, ki je kri moje krvi in vsem našim, ki v tisočih snivajo tam preko. Od tam pa bom prinesel kamen s kraške planote. Dal ga bom na njen grob, da ji bo slajši sen, in še pod svojo trudno glavo, kadar se mi iztečejo ure. Še vejico s kraških borovcev bom utrgal in jo vsadil v naša rosna in otožna polja.«

Tako je govoril starček z belimi lasmi in jaz sem takrat imela solze v očeh. Saj je bila jesen in v jeseni sem bila čudno druga. Zazdelo se mi je, da bi morala objeti ono belo, trudno glavo in jo poljubiti kakor očetovo. Še več: kakor glavo človeka, ki gre nekam, da v imenu nas vseh stori, kar bi moral storiti sleherni izmed nas.

Potem pa se je zgodilo drugače. Sopotnik je odšel in ostala sem sama s starčkom in dvema gospodoma. Onadva sta me opazovala z občudovanjem, jaz pa sem molčala in molčali so vsi drugi. In v tem molku sem postajala zopet stara. Kakor da so pogledi onih dveh tujcev netili strup v meni. In tako je menda tudi bilo. Kajti tedaj se je pač zgodilo, kar se je zgodilo. Starček je dremal. Palica ob njem je zdrsela na tla in v meni se je zgenilo, da bi jo pobrala. Tedaj pa sem se nehote ozrla na ona dva. Videla sem njune oči, kako so dvorljivo in občudovaje iskale v moj obraz in tedaj se je s peklensko hudobijo oglasilo v meni: Ne ponižuj se, Silva! Ti si kakor kraljica in tvoje roke so ustvarjene samo za zvezde. — In nisem storila, kar bi drugače bila. Gledala sem dremajočega starčka, gledala palico na tleh, kar tako brez posebnega zanimanja in videla še naprej: kako se je starček predramil, kako se je sklonil in hotel pobrati palico. In tedaj je Silva, »mlada in lepa dama« videla, kako je omahnil in udaril s čelom ob oster rob klopi, kako se je sesedel in se mu je preko lica pocedila temna, krvava proga ... In še je videla, kako jo je dvoje neskončno žalostnih oči proseče pogledalo, in kako so bile te oči polne solza ... Oči sedemdesetletnega starčka, ki je nesel grudo naše osvobojene zemlje tam preko, mrtvim borcem v posvetilo ...

Vse to sem videla. Potem pa sta ona dva gospoda pomagala starčku na noge. In ko se je eden nekoliko zadel v mene, mi je dejal do skrajnosti vljudno: »Oprostite, madame!«

O, kaka ironija! Jaz naj odpuščam!?

Na prvi stanici sem izstopila, dasi sem bila komaj čez polovico svoje poti. Tavala sem do naslednjega vlaka in še danes ne vem dobro ne kje, ne kod, ne to, kako sem prišla na mesto. V onih dolgih nezavednih urah se je zrušil ves strup v meni kot pod silnim udarcem.«

Končala je, z očmi, uprtimi nekam v daljo. Povečana bledost njenih lic mi je očitno kazala, kako bridek ji mora biti ta spomin. Čez čas sem tiho poiskala njeno roko in ji toplo dejala:

»Zelo čutim z vami; razumem vas. In po vsem tem, kar sem slišala, je moja bol slovesa veliko lažja. Zato, ker sem našla trpečo dušo ob svoji.«

»Saj to sem v neki meri hotela tudi doseči. Če z boljo prideš k boli, se združita in lažje je človeku.«

Pogledali sva si globoko v oči, kakor sestri, ki se poznata že davno, in utihnili.

Zunaj so utrinjajoče zvezde begotno iskale poti v zimsko pokrajino.