Sreča v nesreči (Domoljub februar)
| Sreča v nesreči. Anonimno |
| |||||||||||||
Bilo je 18. avgusta leta 1856. Takrat Italija še ni bila zedinjena in naš cesar je imel še v svoji oblasti Beneško in Lombardijo; oče Radecki pa 90letni general in oblastnik v Lombardiji je ondi varoval bistrim očesom in krepkim duhom črno-rumeno zastavo avstrijsko. Vojaki v mestu Veroni so imeli ta dan slovesen praznik: bil je rojstveni dan cesarja Franca Jožefa. Mesto je bilo ozaljšano in neštete množice so hitele na vežbališče proti »Porti Nuovi«, kjer se je imela praznovati slovesna sv. maša za vojake.
Bil je to lep prostor; v čveterokotu stali so razpostavljeni regimenti vojakov vsi v svetlih vojaških opravah, v sredi pa je bil napravljen šotor s križem na vrhu; v šotoru je stal altar, kjer naj se sv. daritev daruje za blagor svetlega cesarja. KanoKanonirji pa so se nastavili na zidovih trdnjave, vzvišenih nad mestom ter težko čakali, da bodo pri poglavitnih delih sv. maše streljali s svojimi kanoni. Imeli so kanone nabasane seveda s samim smodnikom in zraven so imeli pripravljene patrone, nekaj rosnate slame, da bi po strelu takoj zopet nabasali; vojaki so prosili generalmajorja, naj bi smeli dati nekaj slame vmes, da bi huje pokalo. Ko je bilo vse pripravljeno, zasliši se iz mestnih vrat živahno klicanje in vojaška godba.
»General že gré,« šlo je od ust do ust. Stotnik kanonirjev vpraša še enkrat vojake, da li imajo vse pripravljeno. »Po ukazu, gospod stotnik,« bil je kratek vojaški odgovor. »No, to bo generalu donelo na ušesa, ravno proti šotoru ste obrnili svoje kanone. In ti boš gotovo najbolje naredil,« reče stotnik prostaku, ki je bil za šalo vsem tovarišem, bil je zeló kratkega uma in zato se ga je prijelo ime bedak. Ta vojak se namuzne in ko stotnik odide, mrmra sam seboj: »Bote že videli, čegav kanon bo hujše grmel, moj ali drugi?«
»Pozor!« zavpije poveljnik.
Radecki se je prikazal izza mestnih vrat in se je bližal šotoru. Lepo je bilo videti 90letnega generala med svojimi oficirji; 46 najvišjih in dragocenih redov se je svetilo na njegovih junaških prsih; konj njegov, arabec, bil je bel kakor mleko. Prijazno se je razgovarjal s svojimi vojaki. »To bo lepa slovesnost cesarska,« pravi jim, ko zagleda pred seboj šotor in vojaštvo lepo v vrstah razpostavljeno. V tem trenotku odskoči Radeckijev konj mahoma v stran in strah je bil velik, ko Radecki pade raz konja. Hitro priskočijo njegovi vojaki k njemu, da bi ga vzdignili.
»Na tleh leží zmagovalec pri Novari,« reče s smehljanjem Radecki, a obraz mu je bil obledel; zelo se je pretresel starček in posadili so ga na bližnjo klop, da si odpočije. Kmalu vstane in hoče na konja, a ne more; dvakrat poskusi, pa vse zastonj.
»Bog mi hoče pokazati, da ne bom več dolgo na svetu,« pravi Radecki; videli so, kako mu je to hudo, posebno še, ker je ura za službo božjo že odbila. »Hitite v mesto po voz, da preveč ne zadržimo slovesnosti,« pravi Radecki. Hitro so izpolnili njegovo povelje, a v tem zapiše silen vihar v vrtincih, da ljudem kar sapo jemlje.
»Torej še to,« pravi Radecki, »Bog noče, da bi se slavnost sijajno izvršila. On bolje vé zakaj, kakor mi.« In precej dá povelje vojaštvu: »Urnih korakov v mesto, v cerkveni paradi!«
Hitro se vredé vojaki in brzih korakov stopajo v mesto v stolno cerkev, kjer se ima izvršiti služba božja, ker vihar, ki je jel zunaj divjati, ni bil po tem, da bi bili na prostem mogli darovati sr. mašo. Tudi kanonirjem se je zmedlo in stotnik jim zavpije: »Kanone izbasati!« Molče in neradi spolnijo to povelje, rajše bi bili izstrelili, da bi se bili tresli mestni zidovi. Hitro so bili izbasani vsi kanoni do zadnjega; pri zadnjem so se dolgo mudili; niso mogli spraviti strela iz njega. Že ko so poskušali izbasati kanon, je praskalo, kakor da bi bila kroglja v njem. Sedaj pristopi stotnik in zavpije nad vojaki: »Kaj pa mečkate tukaj, sto kanonov bi bili že lahko izbasali v tem času!« Potem ukaže poveljnik cev izvzeti in ko še dolgo poskušajo, pade nekaj trdega v slamo zavitega na tla.
»Kaj vraga,« zakriči prestrašeni stotnik, »saj je bil s krogljo nabasan;« hitro raztrga slamo in v njej najde pest debel zavit kamen. Stotnik obledi: »Za božjo voljo,« pravi, »strašna nesreča bi se bila lahko zgodila. Kanoni so bili namerjeni ravno na šotor, strah in groza, nesreča bi bila lahko velika; ali altar, ali mašnik ali Radecki bi bil lahko zadet. Kdo je kamen vtaknil v kanon?« vpraša poveljnik. In precej so zakričali vojaki: Bedak! — »Zakaj si to storil?« ga vpraša stotnik. »Mislil sem, da bo potem moj kanon najbolj počil,« odgovori prostak. »Bedak,« zadere se stotnik nad njim, »tega pa nisi pomislil, kam da so kanoni namerjeni in kam da bi bil kamen letel, ko bi bili pri maši prvič vstrelili. Vklenite bedaka, v trdnjavi naj premišljuje, zakaj je kamenje mašil v kanon.«
Služba božja v stolni cerkvi je bila končana; vihar je ponehal, razgnal je oblake in bil je zopet miren lep dan. Popoludne so imeli Radecki in višji oficirji skupno kosilo. Oče Radecki, ki je popolno okreval od svojega padca, se je šalil, češ, slabo se je danes izkazal vaš general; ne zamerite mu, star je in ne bo več dolgo vojakom ukazoval, ure so že štete. V tem stotnik kanonirjev šepne polkovniku nekaj na ušesa. Ta se silno začudi, pove generalu in ta vstane ter prosi Radeckega, naj mu dovoli izpregovoriti par besedi. »Ekscelenca,« pravi, »dovolite, da si nekoliko pojasnimo vašo zjutranjo nezgodo. Vidi se iz tega jasno, kako nad našim ljubljenim generalom in očetom čuje previdnost božja.« In nato pove, kar je nam že znano, da je bil po nerodnosti vojaka-bedaka kanon basan s kamnom, namerjen ravno na šotor, in da bi bila nesreča gotova, ko bi ne bil Radecki padel raz konja in ko bi ne bil nastal vihar, ki ni dovolil, da bi bili na prostem pri sv. maši.
Dolgo časa so po teh besedah vsi molčali; vse jo gledalo na Radeckega. Te besede so starčka zelo pretresle; dolgo časa tudi on ni mogol ničesar izpregovoriti. »O Bog,« reče slednjič s sklenenima rokama, »o Bog, kako si ti dober in milostljiv!« In vsi so pritrdili tem besedam.
Nesreča, da je Radecki padel raz konja in ni mogel do šotora, bila je velika sreča, ker sicer bi so bila s kanonom pripetila strašna nezgoda, ki bi bila morda doletela ravno Radeckija.
To je bil za očeta Radeckija zadnji cesarjev rojstveni dan, ki ga je obhajal s svojimi ljubljenimi vojaki. Pol leta potem, l. 1857 v februarju, stopil je 91letni general odlikovan in spoštovan od cesarja in vseh prijateljev in sovražnikov v zasluženi pokoj in eno leto pozneje v sredi januarja je v Milanu umrl kakor zvest sin katoliške cerkve in truplo njegovo so pripeljali v njegovo rakev blizo Dunaja, kjer pričakuje svojega vstajenja na sodnji dan slavni vojskovodja avstrijski, ljubljeni oče Radecki.