Srce v okovih
| Srce v okovih. Roman. Boris Rihteršič |
Objavljeno že prej (1931) v reviji Roman (Ljubljana) dLib, obakrat pod psevdonimom Mirko Brodnik.
| |||||||||||||
Prvi del
ŽIVI MRTVEC[uredi]
Prvo poglavje
MLADA LJUBEZEN[uredi]
Tih večer je legel na gorenjsko stran. Poslednji žarki zahajajočega solnca so svetili po dolini in v njihovem soju je bila rdečkasto zlata in lepa, da bi se človek zasanjal vanjo in si jo zaželel zmeraj tako, tako lepo, tako žarečo. Kakor zlat prt je bila. V lahnem vetriču se je zibala pomladanska pšenica in valovi kakor morje. In vmes se je šopiril rdeči mak in kadar je potegnil vetrič, mu je odletel list kakor kaplja rdeče krvi in utonil na tleh.
Mehka, prijetna utrujenost je ležala v prirodi. Od daleč so se videle gore v nejasnih oblikah, kakor bi se vsak trenutek izpreminjale, se krčile in širile. Časih se je zasvetilo sedlo med njimi; ozek pramen solnca je šinil mimo njega, da se je zaiskril in potem utonil v polmraku.
Daleč za drevjem je vstajal trg. Samo nekaj streh se je svetilo izza vrhov in zvonik je kipel pod nebo kakor ostra, velika igla. In zadaj za trgom je bil hrib, zelen, skoraj sinikast. Kakor kralj se je dvigal iznad okolice; ozka, malo izhojena steza je držala na vrh, da si jo v somraku komaj videl. Potem se je izgubila med leščevjem kakor rjav trak.
Po tej stezi sta šla Zora in Branko, ko je tisti večer zahajalo solnce. Tesno sta se oklepala drug drugega, zakaj rosa je že pokrivala travo in drselo jima je. In čudno: prav nič vesela nista bila, čeprav jima je sreča žarela iz oči. Saj sta le predobro vedela: samo še nocoj, ta večer, potem pa se morda dolgo ne bosta videla — ali pa celo nikdar več.
Samo še ta večer ... Jutri, ko bo vstajal dan, bo čez širno ravan sopihal vlak in v njem se bo vozil Branko, nazaj na fronto ... in morda, morda ...
“Zakaj si tako žalostna, Zora?” Njegov glas je bil proseč in skoraj otožen. “Nikar ne premišljuj, Zora, saj ne bo več dolgo. Morda še mesec ali dva — in ko se vrnem, bom zmeraj tvoj, samo tvoj ...”
“Mesec ali dva ...” je ponovila, toda njene misli so bile vse drugje. Potem se je nenadoma zresnila in si potegnila z roko po čelu. “Ne vem, kaj me je nocoj prijelo ... Tako čudno se mi vse zdi — tako čudno, da me je skoraj strah.”
Nasmehnil se je.
“Strah te je? Zakaj? Zame? Glej: tri leta bo že, kar sem odšel na bojne poljane, in prav nič se mi ni zgodilo. Ne vem, kako je to. Časih, kadar premišljujem o tem, se moram samemu sebi čuditi. Nikdar se nisem izogibal boja. Neštetokrat sem nesel kožo na prodaj in vendar ... zmeraj je ostala cela. Takrat lani — saj sem ti pisal. Dvesto nas je šlo v boj — vrnilo se nas je sedem. In jaz edini nisem bil ranjen. Kadar na to pomislim, začenjam ver jeti v čudeže.”
“V čudeže?”
“Da, v čudeže,” je počasi ponovil. “Ne verjameš? V tem peklu pride človek na misli, ki jih drugače ne bi nikdar srečal.”
Nenadoma pa se je zresnil.
“Odpusti mi, Zora, da te dolgočasim. Toda človek mora koga imeti, da mu odkrije vse, kar mu teži dušo ... Vidiš, jaz sem našel tebe ...”
Obstala sta sredi poti. Pred njima je ležala dolina in lahna meglica je vstajala iz nje, kakor bi dihala. Sama ne vedoč kedaj sta sedla v travo. Branko se je je še tesneje oklenil in jo privil k cebi, tako krčevito, kakor bi se bal, da mu je kdo ne iztrga v tej sveti uri, ko ni govoril z njo, ko je govoril z njeno dušo, z njenim srcem.
Skrila je glavico na njegovih prsih in zazdelo se mu je, da je zaihtela. Plaho, kakor bi se bal, je med dlanmi dvignil to glavico k sebi in videl: v njenih očeh sta se lesketali dve solzi, dve debeli solzi. Sklonil je glavo k njej in jo je jel poljubljati da ji je popil tiste dve solzi. In potem je skril obraz v njene lase in jih pobožal z drhtečimi ustnicami.
“Vidiš, Zora,” je rekel mehko, “tako bi te hotel zmeraj imeti. Tako dobro in vdano. In da bi pozabil vso grozo, ki me je ubijala mesece in mesece, ko sem bil sam, tam daleč brez tebe, brez tvojih oči in sem komaj čutil tvoje misli, ki so kradoma prihajale k meni vsak večer. Da bi ti lahko rekel: zdaj si moja in nihče več te mi ne vzame ...”
Umolknil je. Ona pa je dvignila k njemu svoje dobre oči in mu šepnila:
“Branko, verjemi mi, kmalu bo to, kmalu, nenadoma bo prišlo, ko še slutil ne boš. In takrat vedi: Zora te čaka, težko te čaka, da jo pritisneš na svoje prsi in ji rečeš: Zdaj užijva plačilo za vse te grde dneve, ko sva bila ločena, ko so bile med nama dežele in glad in boj.”
Drhtela je. Skrivnostno vznemirjenje jo je prevzelo, da mu je komaj mogla reči te besede, ki jih je poslušal s tako srečnim obrazom.
Zvezde so bile na nebu neme priče. Zora se je zagledala vanje, proseče, kakor bi se bala, da ne bodo izdale njene in njegove skrivnosti. In neutešena groza jo je stisnila. Druga za drugo so izginjale zvezde za oblake, ki so se prikradle na nebo.
“Stopiva! K nevihti se pripravlja!” se je tedaj oglasil Branko. In kakor v odgovor se je v daljavi posvetil prvi blisk in zamolklo je zagrmelo izza hriba. Oklenila se je njegovega hrbta in se stisnila k njemu:
“Branko, strah me je, tako strah, da še skoprnim.”
“Saj si pri meni,” jo je skušal potolažiti. “Še četrt ure, pa bova doma.”
Kakor brezkončna kača se je vila pot tisti večer. Čedalje manj zvezd je bilo na nebu, čedalje več črnih oblakov je zagrinjalo južno stran. Že čisto blizu so migotale trške svetilke, toda čim dalj sta hodila, tem dalje so se jima zdele.
“Branko, čuj! Kaj poreko doma?”
Prve kapljice so orosile njeno glavico. Zavil jo je v svoj plašč in jo pritisnil k sebi. “Vidiš, kako se odmikajo luči ...”
“Naj se odmikajo. Še lepše bo potem, ko se zasvetijo nad nama in nama pokažejo pot ...”
“Da, še lepše bo ... je verno ponovila za njim. “Še lepše ... dosti lepše ...”
Tedaj pa se je nenadoma razklalo nebo nad njima. Kakor podnevi se je v blisku razsvetlila vsa dolina. Zora je kriknila. Pred sabo, čisto blizu je zagledala
obraz, ki je strmel v njo, topo, nemo. In potem je utonil njen krik v grom, ki jo je skoraj oglušil. Branko je začutil, kako je popustila njena roka, ki se ga je prej tako krčevito oklepala, čutil je, kako je ta ročica, ki jo je oboževal, kakor mrtva zdrknila ob njem.
Zora se je onesvestila.
Drugo poglavje
PRI STOJANOVIH[uredi]
Komaj jo je prestregel, da mu ni omahnila na tla.
“Vi, Slavec?” je tedaj začul glas tik sebe. “Stojanovi so v skrbeh zaradi Zore.”
Tedaj šele je Branko spoznal neznanca. Bil je njegov poveljnik, stotnik Peter Kregar, rezervni oficir kakor on. Zora sama je rekla, da se je napovedal za nocoj.
“Dolgo vaju ni bilo,” je rekel nekam zbadljivo. Potem šele je opazil, da nekaj ni v redu. Zora je kakor mrtva ležala na Brankovih rokah.
“Naj vam pomagam. Težko boste zmogli. Čakajte, jaz bom odnesel gospodično domov.”
Hotel mu jo je vzeti iz naročja, toda Branko je odmahnil z roko.
“Ne! Ne!” Njegov glas je bil skoraj srdit. Hitro je krenil naprej, ne meneč se za stotnika, ki je stopal za njim.
Nekaj minut nato so se odprla vrata visoke razsvetljene hiše in na pragu se je prikazala starejša ženska.
“Jaz sem, poročnik Slavec. Gospodična je v omedlevici.”
Stojanovi so bili tisti večer res v skrbeh. Zora je bila odšla s poročnikom Brankom kmalu po kosilu. Rekla sta, da mislita napraviti kratek izlet in se kmalu vrniti. Toda ure so tekle in pričelo se je že temniti.
Gospod Stojan, notar v gorenjskem trgu, kjer se odigrava ta prizor naše povesti, je jel stopicati po sobi. Tudi gospo je skrbelo. Vedeli so — vojna je in bog ve, kdo vse se klati po okolici ... Ko je pod večer prišel stotnik Kregar, sorodnik gospe notarke, jih je za nekaj časa ta obisk premotil, da so na hčer skoraj pozabili. Toda kmalu se je skrb spet oglasila, še z večjo silo kakor prej. Niso vedeli, kaj naj store, dokler se ni Kregar ponudil, da ju gre iskat.
Ko je gospa cula poročnikove besede, je od strahu onemela. Zora nezavestna? Kaj se ji je le moglo zgoditi?
“Tistega bliska se je ustrašila. Nekje blizu je moralo treščiti. In prav takrat je prišel tudi gospod stotnik.”
“Mene se ni prestrašila,” je mrko odgovoril Kregar, kakor da čuti ost v Brankovih besedah. Toda nihče ni tega opazil. Po materini želji je poročnik odnesel Zoro v sobo in jo položil na zofo.
Njeno lice je bilo bledo kakor zid in ni bilo opaziti znaka življenja. Branko se je že pripravil, da skoči po zdravnika; takrat pa so se pobarvale mladenkine ustnice in kri ji je zalila obraz. Odprla je oči, samo čisto malo je pogledala izpod trepalnic, a njen pogled je objel vse, ki so bili v sobi. Očeta in mater, Branka in Kregarja. Plaho se je za trenutek ustavil na vsakomur, najdalje pa je počival na Branku in v njem je bilo nekaj, kar je Branka presunilo. Potem se je sklonila k materi in se razjokala na njenih prsih.
Branko in Kregar sta tiho stopila iz sobe in šla v pritličje. Na stopnicah se je Kregar nenadoma ustavil.
“Je bilo lepo na izletu?”
“Cisto lepo,” je odvrnil Branko, ki je komaj zadrževal jezo. Čutil je strupeno ost v stotnikovih besedah, vendar tega ni pokazal.
“Slovo, kaj?”
“Kakšno slovo?”
“I, no, slovo. Saj menda niste pozabili, da jutri odideva nazaj na fronto.”
“Ne, nisem pozabil.”
Stopil je mimo stotnika v salon. Tam je večerja že čakala. Notar je sedel pri oknu in gledal ven. Ko je opazil, da je še nekdo drugi v sobi, se je obrnil in zagledal Branka. Komaj vidno se mu je nagubalo čelo.
“Upam, da vam ni bilo neprijetno. Precej dolgo ste jo morali nesti.”
Branko bi se bil skoraj izdal, toda pogled na notarja ga je osvestil. “Hvala bogu ni bilo hudega. Upam, da gospodični ne bo škodovalo.”
Tisti trenutek sta stopila v sobo gospa in Kregar. Potom so sedli za mizo. Pri večerji je Kregar neprestano zatrjeval, da še ni tako dobro jedel, in delal poklone gospe, ki je vsa žarela od sreče. Notarju to ni bilo povšeči in Branku tudi ne. Ni maral hvalisanja, čeprav je bila večerja res dobra. Razen tega pa se je še spominjal, kako je pred letom Kregar enako govoril, ob povratku pa je potem čez notarko zabavljal. Topla molčal je. Njegove misli so se vrnile k Zori. Bog ve, ali bo lahko še govoril z njo pred odhodom? Ali je ne bodo zadržali v postelji? Kar bal se je te misli.
Po večerji so še nekaj časa ostali pri mizi. Kregar je govoril, kakor bi bil imel jezik z medom namazan. O vsem, največ pa o svojem junaštvu. Branku je bilo tega kmalu dovoli. Rekel je, da ga boli glava in je šel iz sobe.
Zunaj v veži je bilo vse prazno. Odprl je hišna vrata in stopil na prosto.
Še zmeraj ni bilo nevihte, toda Branko je čutil, da se mora kmalu vliti. Tako soparno je bilo, da ga je kar dušilo. Hudo mu je bilo pri srcu. Počasi je stopal po dvorišču, nenadoma pa je obstal. Nad njim je bilo Zorino okno. Prav tiho je poklical. Z naglo kretnjo je odgrnila zastor.
“Počakaj, Branko.”
Nato je izginila. Kmalu je začul tihe korake na stopnicah. Ko je stopil k vratom, je stala Zora že tam.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Kakor udarec z bičem je zazvenel ta klic, da je Branku poledenela kri v žilah. Toda le za trenutek; naslednji mah je že skočil naprej in se zakadil, sovražniku pod noge, da mu jih je izpodnesel. Rus je pal čezenj. Preden se je zavedel, je klečal Branko na njegovem hrbtu in ga zagrabil za vrat. Toda Rus je bil orjak in strah za življenje mu je še podvojil moči. Stresel je Branka s sebe, in takrat se je med njima vnel boj na življenje in smrt. Sovražnik si je sprostil roke: z eno je objel Branka okrog vratu, z drugo pa je skušal sneti bajonet s puške, da ga zasadi v Branka. Prepozno! Preden je dosegel orožje, se mu je zasadilo Brankovo bodalo v prsa, in to bodalo je bilo ostro ko britev. Branko je bil v trenutku ves oblit s krvjo. S poslednjim naporom svojih sil je vrgel mrtveca s sebe, toda niti toliko moči ni imel več, da bi vstal. Samo to je čutil, da je ves krvav, da se mu lepi kri po rokah in po vsem životu.
Tedaj se je priplazil Janez za njim. Ko je videl svojega poročnika vsega v krvi, se je zgrozil in v strahu zavpil:
“Ježeš — kaj se je zgodilo? Ali ste ranjeni?”
“Na tla!” mu je velel Branko. “Nič mi ni. To ni moja kri.”
Težko je dihal. Rusov oprijem okrog vratu mu je bil za nekaj časa vzel sapo in se je šele zdaj opomogel. Potegnil je Janeza k sebi. “Molči, za Boga! Vse povsod so straže. Če nas opazijo, smo izgubljeni, ker smo preveč raztreseni. Splazi se nazaj in povej fantom, naj se podvizajo. Zberejo naj se pri meni, da jim povem, kako in kaj.”
Janez je ubogal in komaj pet minut nato se je zbralo dve sto mož. Branko je poklical vseh pet prapoščakov k sebi in jim naročil, naj prodirajo na čelu svojih oddelkov proti kotlini. Vse ruske straže, ki nanje zadenejo, je treba zajeti, brez hrupa. Kjer ne pojde zlepa, naj si pomagajo z noži, nikakor pa ne s streli.”
“Še pol kilometra, pa bomo tam,” jim je velel. “Janez, ti ostaneš tu. Ko uzreš zeleno raketo, ustreliš s puško in pritečeš za nami. Vi pa,” se je obrnil k praporščakom, “vi se skrijete z vojaki ob robu kotline. Ko začujete strel, udarite kozakom v hrbet. Dotlej pazite na kritje. Medtem bo glavni oddelek, ki ga vodi stotnik, prišel z druge strani in udaril na sredo in sovražnike presekal na dvoje. Ste razumeli?”
“Da!”
“Torej naprej!”
Ukazi so bili razdeljeni. Praporščaki so se vrnili k svojim oddelkom in malo nato se je neslišno plazilo dve sto mož, ki niso vedeli, kaj jih čaka, ki niso vedeli, kaj jim je namenila usoda za prihodnjo uro.
Še tri sto metrov. Kotlina je zijala pred njimi kakor ogromno žrelo pošasti, ki čaka plena. Branka je stisnilo za srce, ko se je spomnil Zore. Ne, ne — zdaj ne sme misliti nanjo, zdaj mora imeti zbrane vse čute. Stresel je z glavo, kakor bi se s silo hotel otresti teh misli. In ko je zdaj pogledal podse v dolino, kjer so se svetlikali taboriščni ognji kozakov in so njih plameni kakor velike krvave roke grabile pod nebo, je bilo njegovo čelo vedro, njegova misel bistra. Za taborom, skoraj čisto blizu je bil gozd, ki ga je svoji četi določil za zbirališče in skrivališče. Tisti trenutek ga je prešinila misel, da mu niti strojnic ni dal stotnik s seboj. In strojnice bi potreboval, če se bo moral umakniti.
Samo z njimi bo lahko zadržal naskok kozakov. Hrbet hriba, kjer so se doslej plazili, se je nenadoma spustil v dolino.
“Na levo!” so zdajci culi vojaki njegovo povelje.
Pol ure nato jih je sprejel gozd.
“Pripravljeni?”
“Da!”
“Bajoneti na puškah?”
“Da!”
“Pazite! Pet ljudi potrebujem!” Komaj je dogovoril, že se mu jih je ponudilo petdeset. Izbral je najbližje.
“Mi gremo naprej poizvedovat. Praporščak Novak, vi prevzamete vodstvo čete. Če se mi kaj pripeti, vam to vodstvo ostane, dokler stotnik drugače ne odloči. Razumeli?”
“Da!”
“Ko začujete strel s hriba, pridrvite za nami. Mi se takrat vržemo na tla, da boste streljali na sovražnika. Razumeli?”
“Da!”
“Naprej!”
V kozaškem taboru je bilo zbranih kakih tisoč vojakov. Le malo jih je spalo; pripravljali so se na napad, ki je bil določen za nocoj.
V poveljnikovem šotoru je bilo posebno živo. Neprestano so prihajali oficirji po navodila. Poveljnik, star bradat mož, je sedel za mizo in jim delil ukaze. Zraven njega je sedel mladenič, skoraj premlad za vojaka, in študiral zemljevid.
Ko je poslednji četovodja šel, se je starec obrnil k mladeniču:
“Sin, ali si že premislil?”
“Že, oče. Takole bo po mojem najboljše: Napasti jih mora majhen oddelek. Potem se umakne in izvabi sovražnika za seboj. Ko bodo v kotlini, jih napademo iz vseh strani in ni vrag, da jih ne bi uničili. Potem imamo odprto pot.”
“Pametno, sinko,” se je nasmehnil starec. “Časih se mi zdi, da si celo modrejši od mene, čeprav sem star in izkušen vojak.
Sin se je nasmehnil. Očetova pohvala ga je navdala s ponosom.
“In vendar ... Če pomislim, da so te zadnjič dobili v roke ...” Starec se je zresnil.
“Pa sem se le rešil!”
“Vem ... a če ne bi bilo tistega poročnika ...”
“Da, če njega ne bi bilo ... “ Sin se je sanjavo zazrl predsed. “Zakaj neki je to storil?”
“Tudi med njimi so pošteni ljudje.”
“So. Bil sem ujet in zvezan ... Kdo ve, kaj bi me še čakalo! Pa se priplazi ponoči k meni tisti poročnik ...”
“In te razveže.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Ko se je drugo jutro pričelo svitati, je stotnik poslal oglednike tja, kjer je minuli večer divjal boj. Vojaki so se kmalu vrnili; njih vodja je poročal, da so vsi ranjenci mrtvi. Kozaki so naredili z njimi tako, kakor je bil Janez napovedal prejšnji večer pred umikom. Vodja je tudi povedal, da so njegovi ljudje vsa trupla pokopali.
“Tudi poročnika Slavca?” je naglo vprašal stotnik.
“Ne,” je bil odgovor. “Njegovega trupla ni bilo nikjer.”
Osmo poglavje
VERA[uredi]
Drugi dan, potem ko je Zora oddala pismo, je dobila obisk. Prišla je sestrična Vera, njena najboljša prijateljica, edina, ki ji je lahko vse zaupala, ne da bi se ji bilo treba bati, da zve še kdo drugi. Lahko si mislimo, kako vesela je bila Zora! Saj je bila dobila prijateljico, ki ji lahko odkrije svojo bol.
Ali nismo ljudje čudni? Kadar skrivamo sami zase v srcu bolest, ki nas muči, in strah, ki nas ubija, nam je težko. Toda če svoje trpljenje lahko komu odkrijemo, nam pade s srca kakor težak kamen.
Vere že dolgo ni bilo pri Stojanovih. Učiteljica je bila v majhni hribovski vasi in si je vzela dopust, da je prišla k sorodnikom na obisk. Vedela je, da na božič, ki ni bil več daleč, tega ne bi mogla storiti. Takrat je vsakdo rad doma in tudi njo bi zadržali. Zdaj pa ...
Čisto nepričakovano je bila prišla z jutranjim vlakom. Zora je ravno čakala pismonošo z Brankovim pismom, ko je okrog vogala zavil voz in v njem je zagledala vedri obraz svoje prijateljice. Tudi ona jo je opazila. Velela je ustaviti voz in skočila k njej. Kakor sestro jo je pozdravila in skupaj sta šli v hišo, kjer so bili nemalo presenečeni nad nenadnim prihodom. Gospa Stojanova se je kar topila v ljubeznivosti; venomer jo je izpraševala, kako ji gre in kako je doma. Notarja hvala Bogu ni bilo doma, sicer Zora sploh ne bi bila prišla do tega, da bi nemoteno govorila z Vero. Ko je notarka končno vendarle zaprla zatvornice zgovornosti, je Zora odvedla Vero v svojo sobo.
Vera je takoj opazila, da pri Zori nekaj ni v redu. Ko sta bili sami, jo je takoj tudi povprašala. Zora je samo malce prebledela. Za trenutek jo je obšla misel, da bi tudi Veri prikrila, kar jo boli, čeprav je prej tako hrepenela po človeku, ki bi se mu lahko izpovedala. Toda premagala se je. Po kratkem obotavljanju je odprla predal svoje omarice in poiskala v njem Brankovo sliko.
Dala jo je Veri v roko.
“Poglej ga!”
“Kaj? Tvoj izvoljenec?” se je nasmehnila sestrična. “To vendar ni nič hudega! Zaradi tega ti pač ne bi bilo treba delati tako žalostnega obraza.”
“Ko bi bilo samo to!” je rekla Zora grenko. V nekaj besedah je povedala Veri vse.
“Nič se ne boj!” jo je skušala Vera pomiriti. “Saj si mu pisala! Kot mož se mora zavedati, kaj je zdaj njegova dolžnost. Vrne se k tebi, Zora, in potem bo dobro, potem boš samo njegova. Saj ga ljubiš, Zora?”
“Če ga ljubim? Še vprašaš me, Vera? Tega ti ne odpustim. Kako ga ne bi ljubila, njega, ki sem mu dala vse, njega, ki je oče otroka, ki se zbuja pod mojim srcem! Vera, kako moreš kaj takega vprašati?”
Skoraj jo je posilil jok.
Vera pa jo je sočutno prijela za roko in jo pobožala po laseh.
“Saj veš, da ti želim vso srečo, Zora. Nikogar ni, ki bi ti jo bolj želel kakor jaz. Kdaj si mu pa pisala tisto pismo, kjer si vse povedala?”
“Včeraj.”
“V treh, štirih dneh ga mora imeti. Verjemi mi, ko bo teden okoli, bo pri tebi.”
“Ko bo teden okoli ... Ko bi res prišel ... ko bi res prišel ... Toda jaz se bojim, tako zelo bojim ... In če se mu kaj pripeti? Saj veš, vojna je ...”
“Pogumna bodi, Zora! Nikar ne obujaj žalosti. Naj spi! Zaradi njega te prosim, ki še ni rojen, samo zaradi njega.”
Vzela je njen obrazek med dlani in ji pogledala globoko v oči.
“Saj mi obljubiš, Zora?”
“Da,” je dahnila, da je bolj slutila njen odgovor kakor razumela. “Obljubim ti.”
In kakor bi se bil zgodil čudež, so se takrat pordečila njena licžl in rahel nasmešek je obkrožil njene ustnice. Vera je to videla. Vstala je, položila roko na ramo in ji rekla:
“Vidiš, taka moraš biti zmeraj, Zora! Kaj poreče tvoj Branko, če te ob prihodu najde vso objokano?”
Na ves glas se je zasmejala, prijela Zoro za roko in odhitela z njo po stopnicah. Toliko da se nista zaleteli v veži v gospo notarko, ki je pravkar prišla iz kuhinje.
“Ne tako divje!” ju je pokarala, toda Vera ji ni dala do besede.
“Zakaj ne, tetka? Ali ste vi v mladosti zmeraj čepeli za pečjo in molili?”
Ta odgovor je zalegel. Notarka se je pol od srca, pol prisiljeno nasmehnila in se vrnila v kuhinjo.
Na vrt sta prišli prav takrat, ko je mimo hiše zavil pismonoša.
“Kje imate moje pismo?” ga je Zora hitro ustavila.
“Vaše pismo? Ne vem, če je danes kaj prišlo.”
Zora se je tako prestrašila, da je pismonoši postalo žal, da ji ni odkrito povedal.
“Saj je prišlo” jo je potolažil. “Tukajle je!”
Iztrgala mu je pismo iz rok in zbežala z njim v konec vrta. Naglo je raztrgala ovitek in jela čitati. Branko ji je pisal takole:
“Draga Zora!
Nocoj sem sam in v tej samoti čutim tvojo dušo, ki bedi nad menoj, in nocoj ti pišem to pismo, da boš vedela, kako zelo te ljubim, kako zelo hrepenim po tebi, Zora moja.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Dvanajsto poglavje
BRANKOV OČE[uredi]
Gori visoko v rebri je imel svoje kraljestvo stari Matevž Slavec, Brankov oče. Kakor vsa lepa in nova se je svetila njegova domačija v dolino, v trg. In okrog nje travniki in njive kakor bi jih bil odmeril in lepo razdelil, da ni bilo nikjer premalo, nikjer preveč. Nekaj dreves je stalo okrog hiše, ravno dovolj, da je niso zakrivala. In zidan hlev zraven, poln živine. Zgoraj je bil senik. Izza hiše je lahko z voli pripeljal vanj voz. In če je potem stopil na mostovž, kjer je še zmeraj viselo vse polno kit koruznih storžev, in pogledal v dolino pod seboj, si je res lahko mislil, da je kralj. Pred hišo je bila majhna brajda, ki je bila zmeraj na solncu. Malokatero leto je rodila, saj je skoraj vselej prišla slana, preden je grozdje dozorelo, a stari Matevž je ni posekal! Debele trte so se bohotno širile in delale streho, tako da je bil poleti, kadar se je proti večeru vračal z dela, kakor v lepi senčnici. In če je trta res kdaj rodila, tedaj je sam iztisnil ves sok iz grozdja. Res ga je bilo malo in vino je bilo kislo kakor vrisk, a vendar ga je bil Matevž vesel. Samo o praznikih ga je velel prinesti na mizo. Nalil ga je v kozarec in pogledal proti luči, kjer se je svetilo kakor kri. In pokušal ga je, čeprav mu je usta skupaj vleklo, in pokimal: Dobro bo!”
Žena mu je umrla že pred leti, ko je Branko še hodil v srednje šole. Ko ga je zadela ta izguba, je mislil, da je ne preboli. Saj je bila dobra njegova Polona, da ne bi našel več druge, ki bi ji bila po dobroti vsaj od daleč podobna. In po pridnosti. Dobro se je še spominjal, kako je bilo pred štiridesetimi leti, ko sta se vzela. Takrat je bila hiša še majhna, skoraj koliba, in samo nekaj njivic je bilo zraven. Pa sta pljunila v roke in posestvo se je večalo od leta do leta. Zdaj je prikupil kos gozda, zdaj njivico, zdaj senožet. In potem, ko sta videla, da ne zmoreta več dela sama, sta vzela hlapca. Stanovanje in jed sta mu dajala, pa še nekaj denarja povrh in obleke, da se ni mogel pritožiti. In dober je bil hlapec Miha. Kakor črna živina je delal in nikoli ga ni bilo treba priganjati. In potem sta popravila in prezidala hišo, da so ljudje iz trga kar zijali, ko so jo videli kakor mlado nevesto na rebri.
Takrat je šel Branko v mestne šole. Dobro se je učil in veselje sta imela z njim. Kadar se je vrnil domov na počitnice, je hodil oče z njim v trg in ponosen je bil nanj. Ljudje so gledali za njima in tiho pravili drug drugemu:
“Poglej ga, starega Slavca, kakšnega sina ima! Še velik gospod bo Slavcev Branko!”
Starec jih je čul in srce se mu je kar topilo v veselju. Toda na zunaj tega ni nikdar pokazal. Veselje ni prišlo čez razorane gube, ki so mu pokrivale čelo in obraz. Le časih se mu je nabralo na ustanicah. In takrat je vzel pipo v usta in se pridušil svoji ženi: “Polona, sodim, da nisva delala zastonj. Zastaven fant je najin sin. Samo če bo dober gospodar. Saj veš, v mestu se kmečki fantje spridijo. Kaj meniš?”
Vprašal jo je, čeprav je dobro vedel, kaj, mu bo odgovorila. Vedel je da mu bo rekla: “Branko ni tak kakor so drugi. Nikar se ne trapi s tako neumnimi mislimi.”
In tudi če mu ni odgovorila, je vedel, da je tako mislila, in je bil vesel in zadovoljen.
In potem je prišlo tisto leto, ko je pritisnil tako hud mraz. Polona že dalj časa ni bila prav pri moči. Slavca je kar skrbelo, ko je videl, kako se obira v kuhinji. Slutil je, da mora nekaj biti. Vzel je staro dekle, ki je prej služila pri sodnikovih. Ti sodnikovi! Nihče jih ni prav maral. Preveč gosposki so bili. In tudi, kako grdo so naredili s staro Meto. Prestara je bila, pa so jo odpustili iz službe, čeprav je dvajset let pri njih garala. In potem je prišla k njemu pod reber. In on jo je takoj vzel, da pomaga gospodinji. In rada je delala Meta.
Potem je prišlo tisto, česar se je tako bal. Polona je legla in ni več vstala.
Branka takrat ni bilo doma. Matevž je šel na pošto in mu brzojavil, naj pride domov, če hoče videti mater še živo. In Branko je prišel, toda prepozno. Mati je že ležala na parah sredi sveč in rož. Matevž ni jokal. Preveč je bil ranjen, da bi bil mogel pokazati s solzami. Tudi Branko. Ko je drugi dan odšel v mesto in so pokojnico odnesli na pokopališče, je ostal sam z Meto in Mihom.
Drugo leto je šel Branko na Dunaj. In od ondod je pisal, da mu gre dobro in da ima že majhno službo, tako da od doma ne potrebuje nič denarja. Matevž ni bil trd za denar, a vendar se mu je to dobro zdelo. Kar stotak mu je poslal in mu napisal, naj si le časih kaj privošči in naj pride domov, kadar bo imel počitnice. Ko je bilo prvo leto okoli, se je Branko res vrnil. Kako zastaven fant je postal, kar je bil v tujini! Kar veselje ga je bilo gledati. In kako moder je bil! Matevž kar verjeti ni mogel, da so ga na tujem tako izučili.
Takrat so počili streli v Sarajevu. Matevž je slutil, da nič dobrega ne prineso. Mesec nato je izbruhnila vojna. Matevž je bil miren kakor zmeraj, a vendar ga je nekaj grizlo v srcu, ko je čital razglas o mobilizaciji. Vedel je, da je Branko pri prvih, ki bodo morali na fronto.
In res je nekaj dni nato prišel ukaz. Branko je dobil povelje, da pride v Ljubljano na nabor. Potrdili so ga. Ko je povedal očetu, je stari Matevž samo stisnil zobe in rekel: “Pazi, da česa ne iztakneš!” Nič drugega — in vendar je Branko vedel, da pomenijo te besede več kakor potok solz in dobrih besed. Poznal je dobro svojega očeta.
Mesec nato je bil že v Galiciji kot praporščak. In od tam je pisal očetu, da se mu dobro godi in naj se zanj nikar ne boji. Pisal mu je tako, čeprav je bilo v resnici vse drugače, čeprav je bil v resnici na fronti pekel.
Ko se je vrnil na dopust, pa je oče videl, da mu sin ni vsega povedal. Leto bojev mu je pustilo dosti sledov!
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Tedaj pa so se nenadoma odprla vrata in na pragu se je prikazal — Vinko. Od presenečenja je Veri padel prtiček, ki ga je delala, na tla.
“Vinko! Kdaj si prišel, da te nisem čula?”
“Pravkar,” se je nasmehnil in dvignil k ustnicam roko, ki mu jo je podala.
“Tak sedi vendar,” mu je rekla nato. “Povej, kaj veš novega, Pri vas gori se zmeraj kaj zgodi!” se je v zadregi zasmejala.
“Novega dosti,” je rekel. “Kako pa da si doma?” jo je vprašal.
“Dopust sem dobila,” mu je povedala. “Z notarjevo Zoro sem tu. Saj jo moraš poznati, moja sestrična je, pravila sem ti že o njej. S poročnikom Slavcem je bila zaročena. Daj, povej, kaj veš o njem. Tam nekje blizu na meji je moral biti, kjer si bil tudi ti.”
“S poročnikom Slavcem? Moram ga poznati. Tako znano ime. Seveda — na Dunaju sva se spoznala.” Zdajci pa je prestal. “Slavec ... Slavec ... Bog!”
Obrnil se je k njej in ji čudno resno pogledal v oči.
“Ali ona že ve?”
“Da je padel? Ve, revica. In kje si ti zvedel? Ali veš? Povej, povej!”
“Prav malo vem,” je odvrnil. “Nismo bili tako blizu. Zvedel sem samo, da jih je dva dni pred mojih odhodom strašno dosti padlo in med temi je bil tudi poročnik Slavec. In šušljali so, da ni bilo vse v redu. Majhno četo so poslali v boj kakor v klavnico. Sicer pa je to pri nas nekaj navadnega ...”
Premolknil. je. Vero je kar groza obhajala, ko ga je poslušala.
“Ničesar drugega ne veš?”
“Ne, ker sem potem odšel na dopust. Zdaj pa pojdiva v kuhinjo. Kakor bi mi nekaj reklo, da si ti tu, sem prišel kar sem in se pri tvoji materi niti oglasil nisem. Spodobi se, da jo grem pozdravit.”
“Pojdiva,” je rekla in vstala. Potem pa ga je prijela za roko. “Če te Zora kaj vpraša, ji nikar ne omeni govoric, ki si jih čul. Morda niti res ni in bi bilo škoda, da bi se še bolj žalostila, kakor se že. Ali mi obljubiš?”
“Dobro. Če me vpraša, ji povem samo, da sem čul, da ga ni več.”
“Niti tega ji ni treba reči. Rajši sploh molči.”
Takrat so se odprla vrata. Na pragu se je prikazala Zora in obstala, ko je zagledala neznanega človeka v sobi. Vera je stopila k njej in jo prijela za roko:
“Vidiš, to je moj prijatelj Vinko. Pravkar je prišel.”
Mladi častnik in Zora sta sta se hitro seznanila, toda besede jima niso hotele prav z jezika. Nihče ni hotel začeti. Vinko, ki je vedel, kako je, je molčal, ker se ni hotel izdati, da že nekaj ve o njej, pa tudi Zora se je bala načeti vprašanje. Končno je vendar rekla Vera:
“Zora, vprašala sem Vinka, pa pravi, da ni ničesar izvedel, ker je prej odšel na dopust.”
Deklica je samo nemo prikimala.
Potem so vsi trije odšli v kuhinjo, kjer se je gospa nemalo začudila, ko je zagledala mladega častnika, ki ga je pričakovala šele pod večer.
Za popoldne so se domenili, da napravijo majhen izlet na hrib.
Šestnajsto poglavje
NA IZLETU[uredi]
Nedaleč za hišo se je dvigal hrib, kamor so se namenili. Mladi častnik, ki se je bil med tem preoblekel v civilno obleko, si je oprtal nahrbtnik; v njem je Vera pripravila malico.
Vera je pregovorila tudi mater, da se jim je pridružila. In tako so po kosilu stopali v hrib. Stara gospa je šla z Zoro, Vera in Vinko pa pred njima.
Dan je bil lep in solnce je skoraj pripekalo. Zora, ki že dolgo ni bila vajena takih izletov, je kmalu začutila, kako se je loteva utrujenost Tudi gospa je precej, težko šla v hrib, tako da sta jim Vera in Vinko, ki sta šla pred njima, kmalu izginila izpred oči.
Sama nista vedela, kdaj sta se odtrgala od ostalih. Ko sta se čez nekaj časa ozrla, nista videla nikogar. Vinko je hotel počakati, toda Vera ga je pregovorila:
“Pojdiva počasi naprej. Drugače se utegneva prehladiti, ker sva oba precej zasopla.”
Vera je bila od hoje vsa rdeča v obraz in oči so ji žarele. Vinko kar ni mogel odtrgati oči o nje. Čutil je, kako ga nekaj vleče k njej, toda znal se je premagati in ostati na zunaj ravnodušen.
V tem sta prišla na sleme. Majhna kapelica je stala tam, staro znamenje, o katerem ni nihče vedel, kako dolgo je že, kar so ga postavili. Majhen lik križanega je visel v njem in okrog nekaj suhih cvetic, Bog ve kako dolgo so bile že tam in kdo jih je prinesel?
Vera jih je vrgla proč in jih zamenjala s telohom, ki ga je med potjo nabrala.
“Vidiš,” se je nasmehnila Vinku, “rekel si mi, zakaj trgam cvetje. Samo zato sem ga potrgala. Ali ne veš, kaj pravijo o tej kapelici?”
“Ne!”
“Poslušaj. Še iz turških časov je. Zgradili so jo takrat, ko so skoraj vsako leto divjali Turki tu okoli. In tisti dan, ko so jo blagoslovili, je bila vsa polna cvetja. Kmalu pa se je začela širiti govorica, da se tu godi nekaj čudežnega. Tisto cvetje ni ovenelo, čeprav je bilo brez vode. Mesece in mesece je ostalo tako in ljudje so začeli k znamenju romati. In ko so nekega dne spet prišli, cvetja ni bilo več. Nenadoma je zvenelo in se spremenilo v zgrbančene rjave lističe. Župnik, ki je takrat pasel ovčice v tej fari, je bil pobožen mož. Vedel je, da se to ni zgodilo kar tako brez vzroka. Svetoval je faranom, naj se pripravijo, ker se je bal, da to ne pomeni nesreče. Povedal jim je tudi, da je imel sanje, v katerih se mu je prikazal križani in mu rekel, naj zbere svoje ovčice. In res so se zbrali vsi farani v cerkvi in prinesli s seboj vse imetje. In ko so bili sredi molitve, so nenadoma začuli kričanje. Turki so bili v vasi, in njih domovi so zagoreli. Če se ne bi bili takrat zbrali v cerkvi — Bog ve kaj bi bilo z njimi?”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Tisto popoldne niso nikamor šli. Vreme se je poslabšalo in ves dan je bilo oblačno, da so vsak čas pričakovali snega, ki jim je že itak dovolj dolgo prizanašal. Vinko, ki mu je dopust tekel h koncu, je tudi prišel in tako so sedeli v jedilnici in se pogovarjali. Zora je poskušala čitati neko knjigo, toda po nekaj straneh jo je zaprla. Ni se ji dalo brati. Vzela je ročno delo in odšla v kuhinjo, kjer je samevala teta.
Tako sta ostala Vera in Vinko sama v sobi. Vera je stopila k oknu. Naslonila je glavo na steklo, da si ohladi vroče čelo. Sama ni vedela, odkod je kar naenkrat prišla tista vročica, ki jo je žgala. Gledala je skozi okno, kako so se jeli kupičiti oblaki in se nemirno poditi po nebu. Potem je njeno oko zašlo sanjavo v daljo in nekaj kakor hrepenenje po daljnem, neznanem se je oglasilo v njeni duši.
Vinko je sedel na stolu pri mizi in jo skrivaj opazoval. V tistem trenutku se mu je zdela tako lepa, da bi padel pred njo na kolena. Videl je njene lepe oči, ki so se odražale na steklu. Videl je njene nemirne roke, ki so drhtele. In potem se je mahoma obrnila in ga pogledala.
“Vinko, ali hočeš, da ti nekaj zaigram?”
“Daj, daj!” jo je poprosil. “Saj veš, kako rad te poslušam. Tako dolgo te že nisem čul ...
Sedla je za klavir in njeni prsti so jeli brzeti po belih tipkah. Izpod njih se je Oglasila pesem. Sprva je bila tiha, potem pa je postajala čedalje nemirnejša, kakor bi nekaj gorelo v njej in ne bi moglo ugasniti. In potem se je Vera sklonila še nižje čez bele tipke, in pesem je postala skoraj divja, drhteča kakor klic po ...
... kakor klic po tem, kar obide vsakogar vsaj enkrat v življenju. Kakor klic po ljubezni.
Vinko je to dobro čutil. Tudi njega je zbudila ta pesem, tudi v njem je zabrnela in udarila kakor struna v srcu, ki drhti in prisluškuje pesmi večne mladosti, večne lepote.
Sam ni vedel, kdaj je primaknil stol k njej, kdaj je prijel njeno roko, kdaj je poljubil te male prstke, ki so znali zapeti to lepo pesem.
Šele takrat se je zavedel, ko je pesem utihnila in je začutil, kako se je njena roka stisnila v njegovi. Obšlo ga je kakor mrzlica, divje hotenje, da bi vzel to sladko bitje v naročje in ga stisnil k sebi in zakričal vsemu svetu, da mora biti njegovo, samo njegovo, in mu ga nihče ne sme vzeti. Toda premagal se je. Samo nežno, tako nežno, kakor rožo, ki usahne, če se je človek dotakne, je vzel med dlani njeno glavo in jo približal ustnicam. In potem jo je poljubil, da se je komaj dotaknil njenih ustnic, in s tiho svetostjo je poklical njeno glavo in jo približal ustnicam. In potem jo je poljubil, da se je komaj dotaknil njenih ustnic, in s tiho svetostjo je poklical njeno ime.
“Vera ..
Ljubeče ga je pogledala in umaknila svojo glavico.
“Vinko, vedela sem, da pride ta trenutek, in čakala sem ga. In zdaj sem srečna, tako srečna ...
Umolknila je. Tako polno je bilo njeno srce, in vendar ni mogla tega povedati z besedami, saj je vedela, da nobena beseda ne more povedati tega, kar hoče srce. Pobesila je glavo in [nejasno] roka, ki se je izmuznila iz njegov [nejasno] je jela igrati na njegovem kolenu.
“Vera, povej, ali me imaš kaj rada? Pri svetosti tega trenutka mi povej, ali me ljubiš tako, kakor ljubim jaz tebe. Povej, povej,” jo je rotil.
“Da, ljubim te,” je dahnila in skrila glavo na njegovih prsih. Nagnil se je k njej in zakopal svoj obraz v njene lase. Tesneje so se je oklenile njegove roke. In v sobi je bilo tako tiho, da se je čulo samo utripanje dveh src, ki sta peli najlepšo pesem, pesem ljubezni.
In potem sta sanjala v pozni večer. Tako zaverovane so bile njune sanje, da nista videla, kako je nekdo odprl vrata in pogledal v gobo. In nista videla, kako so se potem vrata zaprla in se je zunaj na hodniku naslonila na zid na smrt bleda — Zora.
Osemnajsto poglavje
SNUBAČ[uredi]
Tisto noč Zora spet ni zatisnila očesa. Vse to, kar je podnevi doživela, ji je šlo tako do srca, da je trpela kakor še nikdar, kar je zvedela, da Branka ni več med živimi. Vse se ji je vrtelo pred očmi: izlet, Kregarjevo pismo, odgovor nanj, prizor med Vero in Vinkom ... Nemirno se je premetavala po postelji in poslušala zavijanje vetra, ki je prihajal od juga in prinašal sneg. In kadar je veter za trenutek pojenjal, je cula enakomerno dihanje Vere. Bolest ji je stisnila srce, kadar je pomislila, kako je Vera zdaj srečna, in nekajkrat se ji je zazdelo, da čuje, kako kliče v sanjah svojega dragega. Ne, ni ji zavidala — a zakaj ona ne bi smela, biti srečna?
Proti jutru je šele zatisnila oči v nemiren sen. In kakor v blodni viziji je zagledala pred sabo Kregarjev od strasti spačeni obraz. Potem pa se je nenadoma ta obraz izgubil v megli, ostale so samo še roke, ki so se poželjivo iztezale po njej, da je v sanjah vsa v strahu planila pokoncu. Zbudila se je. Ustnice so ji krčevito drhtele in se trgale, toda ni bilo solza, ki bi se vanje sprostila njena bol.
Potem je spet zaspala. In, zdaj, kakor bi se sami usodi zasmilila, so se ji prikazale lepe sanje. Zdelo se ji je, da vidi pred seboj Brankov obraz, nežen, in mil, tako dober, kakor je znal biti samo on, in od nekod daleč je prihajal njegov glas:
“Zora, saj bo konec vsega. Potem ...”
Takrat je njegov obraz izginil, nenadoma kakor je bil prišel. V sanjal je iztegnila roko za njim in kriknila ...
Zagledala se je v postelji. Skozi okno je silil v sobo dan. Veter je že pojenjal in izpod neba so se vsipale goste bele snežinke in pregrinjale prirodo — kakor bi hotele s prtom pokriti vse, kar je že bilo.
Dva dni nato se je pripeljal Kregar. Prišel je s popoldanskim vlakom. Vera in Zora sta imeli z njim kratek pogovor. Zora se je vdala v neizprosno usodo: s težkim srcem je pristala, da postane njegova žena, in mu rekla, naj stopi do očeta in ga prosi za njegovo roko. Sama se vrne drugim dan domov.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Janez ga je hotel še nekaj vprašati, toda mladi mož je bil že med vrati. Stopil je k oknu in ga videl, kako se je vzpel na konja in oddirjal po cesti.
Grad je bil tih in kakor zapuščen. Janez je pogledal v kuhinjo, kjer je našel staro kuharico. Naročil ji je, naj bo pripravljena, če jo bo kdaj potreboval.
Ko se je potem vračal v sobo, se mu je nenadoma zazdelo, da čuje vrati neki šum. Prisluhnil je. Nato je tiho odprl vrata.
Pri Brankovi postelji je stala neka ženska in se sklanjala čezenj. Janez ji ni videl v obraz, opazil je le, kako je poročniku popravljala lase. Nekaj dobrega, materinskega je bilo v njenih kretnjah. Potem je morala zaslutiti, da jo nekdo opazuje. Hlastno se je ozrla in se preplašila.
Janezu je ušel krik presenečenja. Kakor bi bila strela udarila predenj in ga oslepila, mu je bilo, ko je zagledal njen obraz s sanjavimi plašnimi očmi in dolgimi lasmi, ki so se ji spuščali na tilnik. Tako lepe ženske Janez še ni videl.
Takrat pa se je neznanka že zavedla. Skočila je za zaveso ob oknu. Ko je Janez pohitel za njo, je ni bilo nikjer več. Čul je samo, kako so se nekje daleč z glasnim treskom zaprla vrata.
Neznanka je izginila.
Hotel je skočiti za njo, toda stena mu je zaprla pot. Naglo je odgrnil zaveso, da je slabotna rdečkasta luč iz sobe malce osvetlila zapuščeni kotiček pri oknu. Nikjer ni bilo vrat, ki bi mu pokazala pot za neznanko.
“Tu nekje je morala zbežati,” si je rekel. “Naj me vrag vzame — ali sem mar sanjal?”
Z mrzlično naglico je jel tipati okoli sebe. Vdolbina za okno je bila precej široka, skoraj tolikšna kakor majhen balkon. V sredi je bilo dokaj ozko okno, obakraj pa s tapetami pokrita stena. Potrkal je po njej, toda na veliko razočaranje je moral ugotoviti, da stena ni votla. Sklonil se je na tla in si jih pozorno ogledal — nikjer ni bilo skrivnega vhoda. Tla so bila iz trdnih desk.
“Potem je morala iti skozi okno,” si je dejal, pa je koj izprevidel, da tudi to ni mogoče. Okno je bilo zaprto od znotraj.
Obupan je obstal; ni si več vedel pomagati. Neznankin beg je bil tako tajinstven, da se mu je hotelo zdeti, da je bilo vse to samo sen, blodna halucinacija, posledica vseh teh naporov zadnjih dni. Pa ne! Stresel je z glavo in se prijel za čelo.
“Ne, ne, saj ni mogoče, saj ne spim!” je zagodrnjal. “In trezen sem tudi, bi rekel!”
Še enkrat se je vživel v trenutek, ko je stopil v sobo. Ali ga luna nosi? Ali ni bil pri pameti — prisegel bi bil, da je videl neznanko kraj poročnikove postelje, in kako lepa je bila: že zato ni mogoče, da bi se bil zmotil. Tako lepe ženske svoj živ dan še nisem videl.
Odprl je okno in pogledal na dvorišče. Globoko pod njim je bilo — ne, pameten človek se ne bi upal skočiti tu dol.
In tedaj je nekaj zbudilo njegovo pozornost. Prostor med notranjim in vnanjim oknom je bil zelo širok, preširok za navadno okno. Z utripajočim srcem je potrkal na leseni opaž.
Ali je res ali se mu je samo zdelo, da je votlo odjeknilo?
Da, tu bo! Tu bo tisti skrivni izhod, ki ga je tako dolgo brez uspeha iskal. Tu zadaj. Samo kako naj odkrije pot do skrivališča? Kako naj dobi skrivni vhod?
Spomnil se je, da imel poročnik električno žepno svetiljko. Skočil je v sobo in hlastno prebrskal poročnikovo obleko. Hvala Bogu, našel jo je.
Vrnil se je k oknu in jel pazljivo preiskovati leseni opaž. Vse zaman. Skrivnostnega gumba, ki ga je iskal, ni našel nikjer.
Sklonil se je k tlom. Od vročičnega pričakovanja mu je udaril pot na čelo. Otrl si ga je z rokavom. Pretipal je vsak košček okna, dokler se ni prepričal, da bi bilo tu vsako nadaljnje iskanje docela brezuspešno. Zdajci pa se mu je pogled ustavil na stari zaprašeni sliki, ki je visela na zidu. S trepetajočo roko jo je prijel in privzdignil. Nič. Potem je žarek električne svetiljke nameril na tapeto pod sliko. Od presenečenja toliko da mu ni zastal dih. Zagledal je bil droben žebljiček. Z drhtečo roko je pritisnil nanj.
Tisti mah je začutil udarec v hrbet in možgane mu je preletel bliskovit strah. Instinktivno je odskočil in se obrnil.
Okno se je bilo zavrtelo v tečajih in ga sunilo v hrbet, pred njim pa je zazevala odprtina. Posvetil je z električno svetiljko v temo pred seboj in zagledal ozke stopnice, ki so držale nizdol. Hotel je že stopiti nanje, tedaj pa se je okno prav tako nenadoma spet obrnilo v. tečaju — in spet je bilo kakor prej.
Janez se je oddahnil. Njegovo iskanje ni bilo brez uspeha!
Kar nenadoma ga je obšla neka podjetnost, ki si je ne bi bil nikdar prisodil. Nekaj ga je gnalo, da razkrije to tajnost do dna. Čeprav ni vedel, kam te stopnice drže in kaj se utegne z njim zgoditi, če krene po njih, je spet odmaknil sliko in pritisnil na žebljiček. Ko se je okno odprlo, je skočil v odprtino in odhitel po stopnicah navzdol, preskakujoč jih kar tri na mah. Okno za njim se je zaprlo. Toda bil je trdno prepričan, da mora nekje spet priti na dan; zato ga to ni prestrašilo.
Ustavil se je pred nizkimi vrati. Sodil je, da mora biti že v višini pritličja. Rov je postajal čedalje ožji. Tudi zatohlo in vroče je bilo v njem, da ga je že skoraj dušilo.
Neodločno je pritisnil na kljuko. Vrata so se odprla. Ko je posvetil predse, je opazil, da gre rov še nekaj časa naprej, potem pa se cepi na dvoje.
Na razpotju se je odločil za rov, ki se je odcepil v stran. Zakaj, si sam ne bi vedel odgovoriti. Nekaj mu je reklo, da bo ta pot prava. Zdelo se mu je, kakor da bi se plazil po velikanski topovski cevi, kjer se ozki pramen žepne svetiljke odbija od sten.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Janez, ki ni razumel, ga je samo začudeno pogledal. Ko pa je videl njegov prestrašeni obraz in drhteče ustnice, se je zbal.
“Pomirite se! Kaj vam je, gospod poročnik?”
Branko pa ga ni čul. Nekaj, sam ni vedel, ali je strah ali čudna slutnja neznanega, mu je trgalo dušo.
“Moj Bog, kje je njena slika?” je neprestano ponavljal.
“Njena slika? Kakšna slika? Gospod! poročnik, povejte mi, katero sliko mislite!” Prijel ga je za ramo in ga stresel.
“Ne razburjajte se, gospod poročnik!
Zaupajte mi, kaj vas teži, morda vam lahko pomorem. Samo nikar se tako ne vznemirjajte. Slabi ste še. Utegnilo bi vam škodovati.”
Branko ga je mrtvo pogledal. Bolestno so se utrgale iz njegovih ust besede, ki jih je Janez komaj razumel.
“Njena slika ... izginila je —”
“Saj ni mogoče,” ga je hotel prepričati. “Ves čas, od kar so naju zajeli, sem pri vas. Nihče je ni mogel vzeti. Razen —”
Premolknil je. Dve misli sta se zasvetili v njem. Morda je bil Kregar? Takrat, ko je bil sam pri njem ... ali pa tajinstvena graščakinja? Toda to misel je takoj zavrnil. V dušo se mu je zagrizlo prepričanje, ki je postajalo čedalje bolj gotovo in odločno: to je mogel biti samo stotnik! Povedal je svojo sumnjo Branku.
“Da, on je bil!” je pritrdil poročnik s slabotnim glasom. “Samo on! Sovraži me, ker ve, da ljubim njo, ki si je tudi on želi. In tudi pismo mi je on vzel — ne verjamem, da bi ga bil že prej izgubil.”
Bolestno je zajeeal in si zakril obraz z dlanjo.
“On je bil — on —” je ponavljal. “On mi je vzel edino tolažbo, ki me je spremljala v tej samoti, daleč od doma in nje —”
Bolest ga je premagala. Zagrizel se je v dlan, da ga je zabolelo. Potem pa je potegnil roko z obraza. Njegove oči so se zasrepele v daljo in roka se je stisnila v pest. Vzpel se je na komolce in zaškrtal:
“To mi poplača ...!”
Potem se je iz njegovih ust izvil krik, ki je pretresel sobo. Janez se je zgrozil. Videl je, kako je Branko prebledel in se zgrabil za čelo. Skočil je k njemu, toda mladi poročnik je brez zavesti omahnil na blazino.
Sedmo poglavje
NADJA[uredi]
Janez se je prvi trenutek tako prestrašil, da ni vedel, kaj na stori. Pokleknil je k Brankovi postelji in mu pogledal v obraz, ki je bil bled kakor obraz mrliča. Težak, svinčen obroč ga je stisnil okoli senc. Iz Brankovih prs je prihajalo zamolklo hropenje, ki je Janezu razbijalo po ušesih.
Tedaj pa se mu nenadoma zazdelo, da se je nekaj v sobi zganilo. Z občutkom preganjane divjačine se je naglo obrnil in zagledal neznanko, ki je bila pravkar stopila izza zastora in se ozrla po sobi. Na obrazu ji je bral, da jo nekaj vznemirja. Ko se je prepričala, da ni nikogar drugega v sobi, je prihitela k postelji.
“Kaj se je zgodilo? Kaj pomeni ta krik?”
Janez ji ni odgovoril. Ko jo je bil zagledal, mu je pognalo kri v obraz, da je zardel kakor petnajstletno dekle. Nekaj, česar ni poznal, mu je zategnilo grlo, da ni mogel izpregovoriti besedice. Z roko je pokazal na posteljo.
“Pojdite k vratom in stražite.” mu je velela.
Brez ugovora se ji je pokoril in počasnih korakov odšel. Bil je tako zmešan, da je čisto pozabil na besede mladega kozaka, ki je rekel, da nihče ne pride v sobo.
Naslonil se je ob podboj in pogledal po hodniku. Gledal je, gledal, toda neprestano je nekaj obračalo njegove oči k neznanki, ki je še zmeraj stala ob postelji.
Potem se je nenadoma sklonila in položila Branku roko na čelo. Janez je prav dobro videl, da je nepretrgoma počival njen pogled na bledem Brankovem obrazu.
“Skočite v kuhinjo! Prinesite malo kisa!”
Zdajci se je obrnila.
“Pa brž!”
Kakor bi mu bilo šlo za življenje, je stekel po stopnicah. V kuhinji je dobil staro kuharico, ki se ga je pošteno prestrašila. Ne da bi se bil zmenil zanjo, je odprl vrata v shrambo in poiskal pravo steklenico. Potem je odhitel nazaj.
Ko je odprl vrata v sobo, kjer je ležal bolnik, je za trenutek obstal na pragu. Mislil je, da ga varajo oči: dekle je klečalo ob postelji, glavo pa je bila naslonila na Brankova prsa.
Ko ga je opazila, je naglo skočila pokonci in obraz ji je zalila škrlatna rdečica. Nekam zmedeno se je obrnila k njemu.
“Ne bo hudega. Srce bije mirno. Bala sem se, da ne bo prepozno.”
Brez besed ji je ponudil steklenico. Vzela jo je. Kanila je nekaj kapljic na robec in ga podržala bolniku pod nos.
Janez je opazil, kako je njena roka drhtela. V obraz ji ni mogel videti, ker so ga zakrivali njeni gosti črni lasje, ki so se ji vsuli s tilnika. In slutil je, kaj to drhtenje pomeni.
Takrat, v tistem trenutku se je zavedel, da občuti do nje nekaj več kakor golo radovednost. Takrat se je zavedel, da jo ljubi, ponižen hlapec visoko gospo, in groza ga je obšla. Kako se mu je moglo to zgoditi, njemu, ki je komaj vedel, kaj je ženska, njemu, ki so ga še otroka poslali iz šolskih klopi v boj in so ga leta napravila neobčutljivega za vse? V tistem trenutku groze se je zbal, da ne bo naslednji trenutek zdrknil pred njo na kolena in ji poljubil čevelj, kakor se hlapcu spodobi. Kolena so mu že klecala in morda bi bil to storil, da se ni takrat obrnila k njemu in mu rekla trdo:
“Nazaj na stražo!”
Te besede so ga zadele kakor bič. S pobešeno glavo se je vrnil k vratom. Njegov pogled je blodil po hodniku, toda misli so mu bile drugod. Če bi bil takrat kdo prišel, bi ga bil pustil mimo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Enajsto poglavje
NADJINA SKRIVNOST[uredi]
Trije dnevi so minili od takrat. Za dogodek na dvorišču ni od naših ujetnikov nihče zvedel. Janez, ki je večkrat prišel v dotik s kozaki, je sicer videl, da so nekam potrti, toda vzroka ni vedel in. tudi poizvedoval ni po njem.
Branko se je že čisto opomogel. Skrbna nega Nadje, ki mu je stregla ves čas, skoraj vse noči, je delala čudeže. Ta dan je Branko že drugič vstal in razen rahle omotice, ki pride zmeraj po dolgem ležanju, ni občutil ničesar. Rane so se bile že zacelile in Janez je jel misliti na beg in vse pripravljal zanj. Čudil se je le, da mladega kozaškega, poglavarja že dva dni ni bilo na obisk.
Popoldne je bila Nadja spet v sobi pri obeh ujetnikih. Tedaj ji je Janez povedal, da ne mislita več dolgo ostati tu, ker jima je mladi kozaški poveljnik obljubil, da jima pomore pri begu. Toda premagala se je. Dvignila je glavo in vprašala tiho, kakor ne bi mogla verjeti:
“Zapustiti me mislite?”
“Morava!” je trpko rekel Branko. “Pojdite z nama.”
“Ne, ne morem,” je žalostno odkimala. “Ne morem, ne smem.”
Obrnila se je in odšla v svoje skrivališče. Čez nekaj časa se je vrnila, obložena z vsem, kar je potrebno za beg. Z jedjo in orožjem. — “Vzemite to s seboj,” jima je rekla. “Utegnilo bi vama dobro služiti. Pred vsem orožje,” je dodala.
Tako suho je rekla te besede in vendar sta oba prav dobro čutila, da se s težavo premaguje. Videla sta njen žalostni, obupani obraz, ki je govoril čisto druge besede kakor njene ustnice. Branka je zabolelo srce. Stopil je k njej in jo pobožal po roki.
“Nadja, ne bodite žalostni. Saj bo vse kmalu pri kraju. Vaši se vrnejo in potem bo vse dobro.”
“Ne, ne,” je odkimala. “Ne vrnejo se. Dobro vem. In vendar ... vendar moram ostati tu.”
“Zakaj, Nadja?”
“Ne smem vaju ovirati pri begu. Še brez mene se bosta težko izkopala iž nevarnosti —”
Umolknila je in žalost ji je legla na obraz. Njena roka je nervozno mečkala robec. Pogled ji je počasi romal k oknu, odkoder se je videlo v daljavo po brezkrajni planoti in v gozd, ki je kakor velik črn madež vstajal iz snega. Vse je bilo zavito v tišino. Poveljnik je bil odpeljal vojake na vaje in grad je bil skoraj prazen.
Potem se je Nadjin pogled nenadoma zjasnil, kakor bi jo bila prevzela srečna misel. Bežen nasmešek je preletel njen obraz, toda izginil je prav tako, kakor je bil prišel. Njene velike oči so se nenadoma uprle v Branka, da mu je kar čudno postalo pri srcu. Takih pogledov ni bil vajen. Preveč so ga spominjali — sam ni vedel česa.
“Kmalu pride večer,” je rekla Nadja. “Poglejte, kako pada počasi mrak na zemljo. Kakor bi se plazil mimo nas in nas hotel skriti drugega pred drugim. In morda nas bo skril in ko bo dan, nas ne bo nikjer več — nikjer ve —”
Umolknila je. Branko jo je začudeno pogledal. Kaj pomenijo te besede, ki jim ni vedel zmisla?
In potem se mu je spet zazrla v obraz.
“Da, mrak, sam mrak — in ljudi loči — prijatelje loči, več kakor prijatelje. In v njem pozabijo na vse, tudi nase. Pa pride spet dan — drugi dan — tretji dan — in kakor bežne sence se spet najdejo in pozabijo, kaj je bilo, in spet žive drug ob drugem, drug za drugega ...”
Kaj naj pomenijo te skrivnostne besede? Kdo naj jih razume? Branko si je zaman razbijal glavo. Stopil je k Nadji in jo prijel za roko. Čutil je, kako je ta roka hladna, kakor bi bila mrtva. In ji je tiho rekel:
“Nadja, kaj ste hoteli reči s temi besedami?”
Stresla je z glavo, kakor bi se bila prebudila iz sanj, in si potegnila z roko čez čelo:
“Kaj sem rekla? — Sama ne vem —”
“Nadja, kaj vam je?”
“Moj Bog, ko bi sama vedela! In to je že od takrat ... Ne, ne, zakaj bi vama pravila. Ne bi mi verjela.”
Umolknila je. Dolgo je premišljala in se obotavljala. Potem je nenadoma rekla:
“Vseeno vama povem, da me ne bosta krivo sodila.”
Sedla je na posteljo in začela tiho pripovedovati.
“Moj oče je bil visok uradnik na dvoru. Med carjeve zaupnike so ga šteli in to mu je nakopalo dosti zavidnežev in nasprotnikov, ki so ga očrnili pri carju. Prestavili so ga daleč v Sibirijo. To je bilo tisto leto, ko se je poročil ...
Prav za prav sama ne vem, kdo je bil kriv. Oče mi ni nikdar hotel vsega povedati. Nerad je govoril.
Naselil se je z mojo materjo v majhnem gradiču, ki stoji še danes, če ga niso rdeči požgali in razbili. Ker je vedel, da iz Sibirije ne bo prišel tako hitro nazaj na dvor, ga je kupil. Tam sem prišla na svet. To je bilo pred devetnajstimi leti.”
Umolknila je in se zamislila, kakor se ne bi mogla vsega spomniti. Šele čez nekaj časa je nadaljevala:
“Mladosti se prav malo spominjam, samo to vem, da je bilo strašno dolgočasno. Lahko si mislite. Prave družbe nismo imeli in očeta je bolela ta nezaslužena kazen. Tih je postal in zmeraj je bil najrajši sam zase. Edina zabava mu je bil lov. Časih se cele dneve ni vrnil domov. Ko mi je bilo dvanajst let, me je vzel prvič s seboj. Streljati sem se že zgodaj navadila, saj pravijo, da se Sibirci prej nauče ravnanja s puško kakor očenaša.
Ne vem, kako sva potem izgubila pravo pot in zašla v gozdu. Nekaj dni sva blodila po gozdu. Nekoč proti večeru sva zagledala kočico. V njej je bila samo stara ženska. Prijazno naju je sprejela in nama dala jesti. Vendar sem že prvi trenutek začutila nekakšen strah, nekaj kakor gnus pred njo. Ne vem, kaj je bilo temu vzrok. Oče ji je povedal, kdo je, in takrat so se ji zasvetile oči. Čedalje bolj sem se je bala.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Čedalje več oblakov je zagrnilo nebo. Kmalu je potemnela ravnina. Gosti oblaki so vse prepregli. Janez je vedel, da bo nevihta, morda celo snežni metež, ki je ob tem času tako nevaren, in vendar je bil zadovoljen. Vedel je da bo potem beg lažji, da se jima ne bo treba tako bati kakor v mesečini, ko ju lahko že od daleč vsakdo opazi.
Samo za trenutek se je še raztrgalo nebo in mesec se je izvil izza oblakov. Kakor bi hotel še enkrat videti vso ravnino v sijaju in luči, je Janez napel oči in vse objel s pogledom. In takrat je kriknil.
Daleč od gradu je zagledal postavo, ki je bežala po ravnini. Bolj s srcem kakor z očmi jo je spoznal. Nadja! Hotel je planiti za njo, da bi jo še enkrat videl, da bi ji poslednjič stisnil roko in se za zmeraj poslovil od nje, toda resnica mu je stopila pred oči. Čakati mora. Morda še dvajset minut, morda samo četrt ure — tedaj pride kozak. In kaj, če ga ne dobi? Ne, ne sme se izdati. Ker bi s tem izdal tudi njo. Nihče ne sme izvedeti za Nadjo!
“Bog ve, kam se je zatekla?” si je rekel, in še bolj sta ga prevzela nemir in skrb za njo. “Morda je šla v vas, kjer ima prijatelje, morda ...”
Misli so se mu ustavile. Še četrt ure!
Mesec je bil že davno spet za oblaki. Veter, ki je prišel bog ve odkod, je zažvižgal okoli vogala in takrat so tudi zaplesale prve snežinke.
“Sneg!” se je obrnil k Branku.
Potem je spet pomislil na Nadjo. Kaj, če jo zajame, preden pride na varno?
Sneg je postal čedalje gostejši. Iz drobnih snežink, ki jih je gnal veter, so nastali veliki kosmi. Prej je bilo v sobi vsaj malo svetlo, zdaj pa se je nenadoma stemnilo, da je postalo tema ko v rogu.
Nihče ni izpregovoril besedice. Preblizu je bil trenutek, ki sta ga oba čakala s toliko tesnobo. Branko je moral neprestano misliti na Zoro in njeno usodo, Janez pa na Nadjo, ki je tavala bog ve kje daleč v tem snegu in morda klicala na pomoč. Pa ji ni smel pomagati, in tudi mogel ji ni ...
Nemirno je jel stopati po sobi. Najmanj petkrat je prestavil culi, ki sta si ju pripravila. Končno je vendarle ura odbila dvanajst. Počasi sta štela udarce in po vsakem jima je bilo tesneje. Komaj je poslednji udarec zamrl v odmevu, sta začula korake na stopnicah. Bile so težke stopinje, ki so se počasi bližale po hodniku. Malo nato je nekdo potrkal na vrata in v sobo je stopil star kozak. V temi ju niti ni videl. Šele ko sta se zganila, je tiho rekel:
“Moj gospodar vaju čaka za hišo. Pripravita se in pojdita tiho za menoj.”
Naglo sta se zavila v debele kožuhe, ki jih je Janez našel v graščakovi sobi, pobrala culi in s komaj slišnimi koraki krenila za starim kozakom.
“Ali je kje v bližini straža?” je tiho vprašal Branko, ko so prišli do vrat.
“Ne, nocoj ni straž,” je tiho odgovoril kozak. “Nocoj vojaki počivajo, nekaj pa jih je odšlo pomožnim četam naproti.”
Ko je Branko čul ta odgovor, ni kozaka nič več nadlegoval z vprašanji. Počasi je šel za njim, Janez pa je zadaj pazil, da ju kdo ne odkrije.
Tiho so šli čez dvorišče. Temno je bilo tako, da drug drugega niso videli in so se morali klicati, če se niso hoteli zgrešiti. Zavili so okrog vogala. Malo nato jih je ustavil kozaški častnik, ki je že nestrpno čakal.
“Tamle imam konje,” jima je rekel. “Naglo moramo odjezditi proti gozdu, da nas kdo ne odkrije. Tam čaka voz, ki vaju potegne do meje.”
Tiho, a ostro je požvižgal in že so pridirjali trije konji. Vešče se je zavihtel na prvega in ukazal Branku in Janezu:
“Na konje!”
Branko je trenutek nato že sedel v sedlu. Janez, ki ni še nikoli jezdil, pa je šele po dolgem naporu splezal v sedlo. Potem so pognali.
Jezdili so tesno skupaj in mladi kozaški časnik jima je dajal navodila.
“Ne bosta se smela peljati naravnost proti meji. V gozdu vaju čaka voz, trojka, ki je dovolj prostorna. Ukazal sem naložiti precej cena za konje, ker morda nekaj dni ne bosta videla hiš — pa tudi nevarno bi bilo trkati na vrata. Še nekaj: kadar srečata ljudi, naj se eden vselej skrije. Nevarno je, če vidijo ljudje dva moža na enem vozu proti meji. Saj vesta, naši niso prav prijazni.”
Zasmejal se je. Potem pa se mu je spet zresnil obraz.
“Rekel sem vama že, da pot ne bo lahka ...”
Skozi snežni vrtinec so naglo jezdili dalje. Branko se je čudil, kako je mogel mladi kozak tako varno jezditi, ne da bi se bal, da ne zgreši poti. Hotel ga je že vprašati, toda mladi mož je sam izpregovoril, kakor bi bil uganil njegove misli.
“Vidite,” mu je rekel, “nam je čut prave poti že prirojen. Vi tega ne poznate. Zato bosta morala še bolj paziti. Če le malo zgrešita smer, bosta v nekaj dneh v osrčju Rusije. In od ondod bi bil povratek domov dokaj težji. Dal bi vama s seboj vojaka, ki bi vaju varno vodil, pa nimam nikogar, ki bi mu brez skrbi zaupal. Edini je sluga, ki vaju je prišel iskat. Ta pa ne pozna poti in vama ne bi dosti pomagal.”
Govoril je na glas skoraj kričal je, toda Branko in Janez sta ga skozi žvižganje vetra komaj razumela.
“Zdaj nimamo več daleč do gozda. Voz stoji na ozki cesti, ki preseka gozd. Sam sem ga prej pripeljal tjakaj.”
Čez dolgo, dolgo — Branku se je zdelo, da tečejo meseci, ne ure — je prednji konj nenadoma obstal in se zdrznil. Čeprav ga je Janez priganjal, ni hotel naprej. Oba sta skočila na tla.
“Kaj je?”
Vse je bilo tiho, nikjer glasu, ki bi pretrgal tišino. Pač! Nenadoma se jima je zazdelo, da čujeta iz daljave kakor pridušeno bobnenje viharja. Janez se je prvi zavedel.
“Jezus! Rusi gredo!”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Edino veselje ji je bil otrok. Samo njemu je živela. Ves dan je bila pri njem, zmeraj se je z njim igrala. Imela je zanj posebno vzgojiteljico, ki ji je pomagala, kadar sama ni utegnila. In otrok je rasel, da ga je bilo veselje gledati. Skrbna nega in materina ljubezen sta ga okrepila, da bi mu bil vsakdo prisodil tri lta, čeprav je dopolnil komaj drugo.
Časih se je povpraševala, kaj bi bilo, če bi izgubila otroka. Kaj bi jo še priklepalo na svet? Pri taki misli jo je vselej obšel strah. In potem je opazila, da Kregarju ni nič do otroka. Skoraj se je jela zanj bati.
Razen otroka ji je bil najsvetejši spomin na Branka. Kolikorat se je zbudila sredi noči in ni mogla več zaspati v mislih nanj! Takrat je vselej vstala in šla počasi k oknu. Odprla ga je in zastrmela se je vnoč in mislila nanj. In kadar je pomislila, kako bi bilo, če bi bil ostal živ, si je morala obrisati solze. Takrat je šele čutila, kako strašno je življenje, ki ga je že prestala, in kako nejasno in le zlo obetajoče je to, kar jo Še čaka.
Drugo poglavje
ZDRAVNIK[uredi]
Še zmeraj je klečala pri otrokovi postelji. Neprestano je počival njen pogled na malem, od bolečin in vročice izmučenem obrazu, še zmeraj je njeno uho tesnobno poslušalo vsak stok, ki je prišel iz teh drobnih prs. Z drhtečim srcem je opazovala neredno malčkovo dihanje in čedalje bolj se je bala. Bog, kod le hodi zdravnik tako dolgo?
Pogledala je na uro. Polnoč. Samo deset minut je minilo, in v tem kratkem času je preživela v mislih vse dogodke od časa, ko jo je usoda navezala na Kregarja.
Negibno je klečala ob postelji. Potem pa, kakor bi bilo nenadoma prišlo življenje v njo, je skočila pokoncu in odhitela k oknu.
“Hvala Bogu,” se je oddahnila. Zagledala je v parku avto, ki se je našlo bližal vhodu. Poznala ga je predobro. Bil je avto njenega moža. Mahoma je pozabila na vse, kar je pravkar mislila. Samo ena misel je prevladala vse. Da se z možem vozi zdravnik, ki jo reši negotovosti.
Potem so se odprla hišna vrata. Začula je korake na stopnicah. Mož se je z zdravnikom pogovarjal. Stopila je na prag in ga poklicala.
Zdravnik, star mož, ki se mu je na obrazu videlo, da je že mnogo izkusil, je stopil k postelji in pogledal otroka, ki se je kuhal v vročici. Zora je napeto stresla na vsak njegov gib. Videla je, kako se je njegov obraz zmračil.
“Gospod doktor, ali je nevarno?” je hlastno vprašala in slednja žilica v njej je vzdrhtela.
Zdravnik je tiho prikimal. Šele čez nekaj časa se je obrnil k njej in rekel:
“Če bi bil prišel le uro kasneje, bi bilo morda že prepozno!”
“Moj Bog!” je kriknila. In tedaj se je spet v njej oglasil črv, ki jo je grizel. Spomnila se je, kako dolgo ni bilo moža nazaj.
“Kje si bil tako dolgo?” ga je vprašala in njen glas je jasno razodeval sovraštvo. “Zakaj se nisi takoj vrnil iz mesta, saj si moral vedeti, da je otrok nevarno bolan!”
“Nisem mislil, da je tako hudo,” se je izgovoril. Skomignil je z ramo in šel iz sobe. Zdravnik je slučajno prestregel Zorin pogled, ki je spremljal moža. Izpreletelo ga je kakor razodetje: kakor bi bil odkril sledove tajnosti, zavite v neprodirljiv plašč molka.
Ko Kregarja že davno ni bilo več v sobi, je Zora še zmeraj strmela v vrata, ki so se za njim zaprla. Potem se je mahoma streznila in stresla glavo. Zavedla se je, da stoji ob postelji sina, ki je v smrtni nemirnosti. Pobesila je glavo in se zazrla v tla. Potem pa jo je spet dvignila in proseče pogledala zdravnika.
“Gospod doktor, povejte mi, ali smem upati?”
“Zdaj vam še ne morem reči,” je odvrnil. “Prihodnjih dvanajst ur bo odločilo usodo. Bolezen je nevarna in malokdo jo prestane. Vaše dete je močno. Morda jo preboli ...”
“Gospod doktor, povejte mi, ali smem je zaihtela. Nenadoma jo je bilo premoglo. “Rešite mi ga, vse vam dam, kar imam ... edino mi je, kar imam še na svetu ...”
Vrgla se je pred njim na kolena in objela njegove noge. Njene oči so se uprle v obraz, ki je bil miren in negiben. Nič več govorila, toda njene ustnice so se še zmeraj premikale v nemi prošnjo. Toliko bolesti je bilo na njenem obrazu, da bi se bila morala kamnu smiliti.
“Nikar ne klečite pred menoj, gospa,” se je branil zdravnik. “Tudi jaz sem brez moči proti tej bolezni. Zaupajte usodi in otrokovi moči. Drugega vam ne morem reči. Pri njem ostanem, dokler se ne odloči.”
Razklenil ji je roke, ki so se še zmeraj oklepale njegovih kolen, in jo dvignil na noge.
“Ne obupujte,” je rekel. Njegov glas je bil miren in tako dober, da se je v njej zbudilo upanje. Brez besed jo je odvedel k naslanjaču, ki je stal pri postelji in kjer je že tolikrat bedela pri otroku. Brez moči se je spustila vanj.
Počasi so tekle ure. Sedela sta pri postelji in čakala, čakala. Kregarja ni bilo več blizu. In čez dolgo se je zdravnik sklonil k otroku.
“Bolezen se ni poslabšala,” ji je rekel. “Zdaj lahko poskusim. Prosim vas, da stopite za trenutek iz sobe.”
“Ali je res potrebno?” je zajecljala vsa v strahu.
“Da!” je tiho prikimal.
Počasi, negotovih korakov je odšla. Zdelo se je, da jo tlači nekaj k tlom, in zgrudila bi se bila, da se ni na pragu ujela za kljuko. Potem je počasi zaprla vrata za seboj, da so zaškripala v tečajih.
V zadnjem trenutku, ko je pogledala po sobi, je videla, da je zdravnik nekaj iskal po svoji torbi. Toda premagala se je. Nekaj ji je velelo, da tega ne sme videti, da bi se morda potem še bolj bala. Z zadnjim naporom svoje volje se je opotekla po hodniku. V kotu je stal starinski stol. Spustila se je nanj.
Potem je s strahom štela trenutke, ki so prinašali odločitev. Počasi so potekale sekunde za sekundami, minute za minutami. Ničesar ni cula, čeprav je poslušala vsaka mišica v njej. Tesnoba, ki jo je tako mučila, je postajala čedalje neznosnejša.
In potem je nenadoma nekaj začula, kar jo je vrglo kvišku. Iz sobe se je oglasil pretresljiv otroški krik. Planila je s stola in skočila k vratom otroške sobe. Toda še preden je utegnila prijeti zakljuko, so se sama odprla in na pragu je stal zdravnik.
Mahoma jo je minil ves strah. Videla je, da je zdravnikov obraz sicer še zmeraj resen, da pa je vendar na njem nekaj kakor prikrito zadovoljstvo. Nemo ga je prijela za roko.
“Otrok je rešen,” je odgovoril na njeno neizgovorjeno vprašanje. “V nekaj dneh bo že tekal okoli.”
“Hvala vam. Več vam ne morem reči,” je šepnila komaj slišno. “Rešili ste mi življenje — več ko življenje.”
“Samo svojo dolžnost sem storil ... Zdaj lahko stopite v sobo,” je rekel nato. “Otrok spi. Rad bi nekaj besed govoril z vami.”
Nemo je šla za njim. Ko so se odprla vrata, je njen pogled najprej zletel na posteljico. Tam je ležal njen sinček, mirno in pokojno, in rahel usmev mu je ležal na ustnicah. Nič več ni težko dihal, nič več ga ni dušilo. Počasi je stopila k postelji in pobožala malčka po glavi. Ljubeče je obstala njena roka na njegovem čelu, ki je bilo skoraj hladno.
“Hvala Bogu,” je šepnila.
Potem se je obrnila k zdravniku in mu ponudila stol, sama pa je sedla na otomano.
“Kaj ste me hoteli vprašati, gospod doktor?” je rekla tiho in mu pogledala v oči.
“Morda boste rekli, da se vtikam v stvari, ki mi niso nič mar,” se je jel opravičevati stari zdravnik. “Toda sami veste, da nismo zdravniki samo zato, da zdravimo bolno telo. Tudi duše moramo zdraviti.” Nasmehnil se je. “Zdrav duh v zdravem telesu ...”
Premolknil je. Zora, ki ni niti slutila, kaj naj pomeni ta uvod, ga je začudeno pogledala. Hotela je nekaj reči, toda zdravnik jo je prehitel.
“Ko sem prejle prišel, sem čul neke besede, ki si jih nisem vedel razložiti. Zbudile so v meni sum ... kako naj vam rečem ... da med vami in vašim soprogom ni pravega soglasja ... da ni tistega, kar bi moralo vladati v srečni družini. Ali sem se motil?”
Zora je odvrnila pogled od zdravnika. Zakaj jo to izprašuje? Kaj njemu to mar? Takrat pa se je zavedla, kaj je storil zanjo. Spomnila se je njegovih oči, ki so jo ves čas tako sočutno opazovale.
“Niste se ...” je rekla tiho.
“To sem slutil,” je odgovoril zdravnik. “Zato, vidite, sem hotel z vami govoriti. Opazil sem, da vašemu soprogu ni toliko do otroka, kakor bi mu moralo biti, da ne kaže tiste ljubezni, ki jo mora oče kazati do svojega otroka ...”
Prestal je. Zora je sedela na otomani m strmela v tla. Nekaj ji je reklo, naj temu zdravniku, ki je videti tako dober poznavalec človeka in njegovih slabosti, odkrije, kaj jo teži, pa ni vedela, kako bi začela — in razen tega — bala se je, da bi človeku, ki ga prvič vidi, odkrila stvari, ki jih ni doslej nihče zvedel, niti njeni starši ne. Naposled pa se je odločila.
“Moj mož ni oče tega otroka,” je rekla z ubitim glasom.
Težko bi bilo popisati začudeni obraz, ki ga je pokazal zdravnik, ko je čul te besede. Potem pa se je spoštljivo priklonil.
“Zdaj mi je marsikaj jasno, česar prej nisem razumel,” je rekel sočutno. “Zdaj razumem neprijaznost vašega moža in besede, ki sem jih prestregel ob prihodu. Toda ... ali mi ne bi hoteli vsega povedati?”
Za trenutek je pomislila, potem pa mu je začela pripovedovati svojo žalostno povest. Zdravnik jo je nemo opazoval. Videl je, kako je trpela, ko je pripovedovala o svoji ljubezni do Branka, kako so ji drhtele ustnice, ko je povedala, kako je zvedela, da je pal, in kako blizu obupa je bila v negotovosti tistih dni pred poroko.
“Če pomislim nazaj, kako je bilo od tistega dne, ko sem stopila čez cerkveni prag kot Kregarjeva žena, me strese groza. Res, moj mož me ljubi, a vendar, koliko srečnejša bi bila, če ga ne bi nikdar bilo k meni, če ne bi nikdar križal moje poti! Njegova vsiljiva ljubezen, ki se je ne morem ubraniti, in njegova prikrita mržnja do otroka, o katerem ve, da ni njegov — vidite, vse to me žene v obup.”
Utihnila je in nervozno z roko mečkala robec. Kaj naj bi mu še povedala? Samo njegovega odgovora je čakala, nenadoma si je zaželela tolažbe, ki jo je že tako dolgo zaman čakala. Hrepenela je po njej kakor bolnik po spanju. Zdravnik pa je molčal.
“Zakaj ne odgovorite, gospod doktor?”
“Žal mi je vaše usode,” je sočutno odvrnil zdravnik. “Vredni bi bili boljše.”
Vstal je in začel zamišljeno hoditi po sobi iz kota v kot. Zdajci pa se je ustavil pred njo.
“Rekli ste, da je vaš zaročenec padel. Kdo vam je to sporočil?”
“On — Kregar.”
“In nihče drugi?”
“Ne,” je začudeno ponovila.
“Pravite, da ni bilo nikakega drugega obvestila?”
“Kolikor vem, ne.”
Čudna so se ji zdela ta vprašanja. Ni jih razumela. Kaj naj pomenijo? Kaj se skriva za njimi?
“Kako se je pisal vaš zaročenec?”
“Branko Slavec,” je rekla tiho.
“Branko Slavec ... Branko Slavec,” je zamrmral zdravnik. Nato se je spustil na stol in se zamislil. Šele čez nekaj časa je spet izpregovoril:
“Kolikor se spomnim, so ga šteli med pogrešane. Bil sem takrat na gališki fronti, in če se ne motim ... če se ne motim, sem ga celo poznal. Tako od daleč, kakor se poznajo vojaki na fronti. “Da,” je rekel čez nekaj časa, “zdi se mi zelo,” nenadoma je vstal in se potrkal po čelu. “Zdaj vem: izginil je pri tistem napadu, ko je Kregar zakrivil poraz čet.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Uredil je še nekaj računov, potem pa je odšel v spalnico k počitku.
Drugo jutro se je zgodaj odpeljal v Ljubljano. Njegov obraz je bil veder, kakor bi se ponoči ne bilo nič zgodilo. Mimo grede je pohvalil slugo, ki je tako spretno postavil poznega obiskovalca na cesto. Naročil mu je, naj prav tako stori, kadar ga ne bo doma, in mu dal za trud čisto nov desetak.
Iz Ljubljane je brzojavil Zori, da se zvečer vrne z avtomobilom; prosil jo je, naj ga čaka, ker bo morda prišel bolj pozno.
Potem se je lotil svojega dela. Komaj toliko Časa si je vzel, da je pokosil.
Ko se je znočilo, je poklical šoferja in sedel v avtomobil.
Četrto poglavje
NA SAMEM[uredi]
Branka, Nadjo in Janeza smo pustili v mali koči sredi velike zasnežene planjave. Vrnimo se k njim.
Nekaj kakor prikrito veselje je bilo v vseh treh, ko so se našli. Branku in Janezu se je odvalil težak kamen od srca, ko sta zagledala lepo Rusinjo, ki se je odločila, da ju spremlja na tej nevarni poti navzlic vsem težavam, ki so ju še čakale, navzlic vsej negotovosti, ki ju je mučila. Tisti občutek praznine, ki ju je tlačil, kar sta sedla na voz in se odpeljala v noč, je mahoma prešel. Postala sta mirna in upanje, ki se jima je prej komaj skrivaj zbujalo v srcih, je postajalo čedalje jasnejše, odločnejše.
Na ognjišču je ves dan plapolal svetal plamen. Zunaj je bilo mraz. Jug se je nenadoma izprevrgel v sever in burjo, ki je človeka premrazila do kosti. Drug za drugim so prišli k ognju in strmeli v plamen, ki je lizal suha polena. Zunaj se je pričelo temniti, čeprav je bila ura komaj tri, in stemnilo se je, da sami niso vedeli kdaj. Molčali so. Nikomur se ni prav tipala beseda priti na jezik, preblizu so bili še trenutki negotovosti, preveč se je že zgodilo ta dan. Čeprav sta se hotela Janez in Branko prepričevati, da je rešitev blizu, sta vendar morala reči, da ni tako blizu, kakor se jima zdi. Kozaške čete, ki so jima presekale pot, so bile vzrok, da sta morala zaviti precej daleč v deželo in da ni bila meja nič bliže kakor takrat, ko sta se odpeljala iz malega gozdiča nedaleč gradu, kjer sta dobila Nadjo.
Deklica je stala mirno ob Branku in skoraj ni umaknila pogleda z njegovega obraza. Časih je srečal njene oči in vselej ga je pretreslo. Smilila se mu je sirota, tako sama je bila. Kaj bo z njo, ko pridejo čez mejo? Kaj bo, ko se vrne domov? Če je pomislil na to, ga je zabolelo srce. Kradoma se je vselej ozrl na Janeza, ki ves čas še ni zinil besedice. Zakaj se je morala sirota zaljubiti vanj in ne v Janeza, ki mu je koprnenje po njej sijalo z obraza? Čeprav je fant molčal, je le predobro razumel, kaj mu je. Opazil je bil to že takrat, ko ju je prvič videl skupaj.
In kaj bo, če se jim beg ne posreči? Če zaidejo na tej brezmejni ravnini, ki ji ni videti konca? Na to še misliti ni smel Kradoma mu je prilezel na lice žalosten izraz, da je bil Janez ves v skrbeh, ko ga je opazil.
“Kaj vam je, gospod poročnik?”
“Kaj mi je?” Zdrznil se je. Obrnil se je proč in se zamislil. Potem pa je odmahnil z roko.
“Nič mi ni,” je rekel, toda te besede je izpregovoril tako počasi in s tako čudnim poudarkom, da sam ni vedel, odkod mu je prišel ta glas ... “Glava me boli,” se je izgovoril, da bi ga pomiril, toda Janezu to ni bilo dovolj.
“Tudi mene,” je pomenljivo zategnil. Nenadoma ga je spet prevzelo vse, kar je prej ob snidenju za trenutek zbežalo od njega. “Tudi mene boli, in prekleto me boli ...”
Hripavo se je zasmejal, da je odjeknilo po koči.
Nadja ju je začudeno pogledalo. Potem je počasi stopila k oknu. Naslonila je glavo na zamrzla stekla, da so se pod toploto njenega vročega čela začele topiti ledene cvetice. Zastrmela se je v temo. Roka ji je omahnila in se zadela ob polico okna. Kozaška čepica ji je zdrknila na tla in izpod nje so se ji vsuli na čelo gosti temni lasje, da so ji zakrili oči. Globok vzdih se ji je izvil iz prs in počasi, da sama nista vedela kdaj, prešel v otožno pesem, ki je kakor z nožem zarezala Janezu v srce.
Hlastno je stopil k njej.
“Nadja, odpustite nama, razumite naju.” Naglo se je obrnila in si popravila lase.
Potem ga je prijela za roko.
“Pomirita se. Vem, česa se bojita. Da sta zašla. Pomirita se. Poznani pot, ki pelje odtod proti meji...”
Ni mu pogledala v obraz. Prav mu je bilo tako. Bal se je njenega pogleda že takrat, ko ga je prvič obšlo spoznanje, da jo ljubi.
“Odpočijmo se,” se je obrnila potem k Branku. “Jutri nas čaka dolga pot.”
Te besede so šele prebudile Branka. Počasnih korakov je odšel proti staji, kjer so rezgetali konji. Tiho je stopil čez prag in se ozrl okrog sebe. Sredi kupov sena so stali in se stiskali drug k drugemu, da se vsaj malo ubranijo mraza. Dva je objel z rokami okrog vratu, k tretjemu pa je pritisnil svoje čelo.
“Zebe vas, siromaki,” je rekel, kakor bi govoril z ljudmi. “Ležite.”
Kakor bi vedeli, kaj hoče, so ubogali. Zadelal jih je s senom, potem pa je vzel pod vsako roko velik kup in ga nesel v hišo, da pripravi ležišče.
Peto poglavje
BREZNADNA LJUBEZEN[uredi]
Pol ure nato so stanovalci samotne hišice že spali. Napori zadnjih dni so pokazali svojo moč.
Jutro je že vstajalo, ko se je Janez prebudil. Zaspano se je ozrl okrog sebe. Sodil je, da mora biti ura že osem, če ne še več. Skozi okno je videl drobne oblačke, ki so žareli v jutranji zarji. Na njegovi levi je ležal Branko. Mirno je dihal in v njegovih očeh je bil pokoj. Sanjati je moral, zakaj časih so se nenadoma zganile njegove ustnice, kakor bi hotele nekaj reči. In nasmešek mu je legel nanje. Potem pa je nasmeh izginil in ustnice so se umirile.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Kmalu bomo tam, kamor si želite.”
Grenko se je nasmehnila. Pogledala je Branka in v njenih očeh je čital očitek. Tedaj se je šele zavedel, kako krivico ji dela, in sram ga je postalo pred samim seboj. Zavedel se je, da je ta ženska žrtvovala vse, da ga reši, in tako ji vrača vse to ... Toda kaj naj ji reče?
Pol ure je morda preteklo, ko je rekel Janez, da bi bilo dobro nadaljevati pot. In spet se je začel peklenski dir. Nadja je vzela vajeti v roke in Branko se je moral čuditi, ko je gledal, kako spretno je vodila konje. Kakor ne bi bila nikdar imela drugih opravkov. V desnici je vihtela bič, ki je neprestano krožil nad konjskimi hrbti, toda udarila ni nikdar. Ni bilo treba. Konji so morali slutiti, da morajo napeti vse sile, da ta dir ni navaden dir, ampak nekaj več. Občudovanja vredna je bila njih vztrajnost.
Solnce, ki je bilo že visoko na nebu, ni kazalo, da bi imelo kaj moči — in baš to je bilo dobro. Če bi se bila stopila ledena Skorja, ki je pokrivala zemljo, bi konji ne prišli naprej, kajti sneg je bil visok in vdiralo bi se jim bilo do trebuhov.
Proti večeru se je začela ravnina nekoliko dvigati in kmalu so prispeli na sleme, kjer je stalo nekaj kmečkih hiš. Oprezno so se jim približali, toda ta opreznost je bila odveč. Razen neke starke niso nikogar našli. Ljudje so bili pobegli, ko so začuli, da straše rdeči v bližini.
Tudi za konje so našli dobro strelo, kjer jim ni bilo treba prezebati. Ko so jih spravili na toplo, so šli v hišo, kjer so našli starko. Ubožica se jih je sprva prestrašila, ko pa so ji povedali, da tudi oni beže pred rdečimi, je postala zaupljivejša. Pripravila jim je ležišča in za Nadjo je našla celo pravo posteljo, nekaj česar v taki vasici ne bi bili pričakovali. Preden so legli, jim je povedala, da se ji to noč vrne sin in da misli z njim zbežati.
Morda so spali nekaj ur, ko jih je prebudil ropot pri vratih, ki bi bil predramil mrliča. Branko je prvi planil pokoncu. Pri vratih je stal mlajši moški, zavit v debel kožuh, in s pestjo obdeloval kljuko. Potem se je prikazala starka in odklenila. Neki mladenič je planil v sobo.
“Rdeči gredo. Bežimo, dokler je še čas. Pred nekaj urami so zažgali mesto!”
Komaj je dogovoril, so bili vsi trije begunci že pokoncu. Trenutek na to je bil Janez v hlevu in odvezal konje. Prignal jih je na dvorišče in zapregel. Potem je pognal proti meji.
“Ne tja,” se je prestrašeno oglasila Nadja. “Ali ne vidite? Od ondod prihajajo!”
In res! Nebo na tisti strani je bilo krvavordeče, kakor bi bilo v ognju. Rdeči so kazali svojo pot in puščali za sabo svoje sledove.
“Kam?” jo je vprašal ne vedoč, kaj naj stori.
Zgrabila je spet vajeti in bič.
“Nazaj! Druge rešitve ni! Koliko jih je?” se je obrnila k starkinemu sinu, ki je prinesel strašno novico.
“Komaj sem jim ušel. S fronte prihajajo v trumah. Ne boste jim mogli ubežati. Vso zapadno stran so zasedli in prodirajo zdaj v osrčje.”
Ne da bi ga bila še kaj vprašala, je pognala konje v nasprotno smer.
Sedmo poglavje
PRVI BOJ[uredi]
Brankova ura je kazala dve. Mesec še hi vstal in noč je bila temna kakor v rogu. Konji so drveli ko da bi jih gnale nevidne sile.
Edina luč na vozu, ki je svetila komaj nekaj korakov naprej, je plapolala v vetru kakor bi bila hotela vsak trenutek ugasniti.
Branko se je zagledal v to luč in ni mogel odtrgati pogleda od nje. Zdelo se mu je, kakor bi bila ta luč on sam. Kadar je posvetila in razvila ves plamen, mu je zaigralo srce, ko pa se je zvila in hotela ugasniti, mu je postalo tesno pri srcu. Zdelo se mu je. da je nekje daleč, da sploh ni na vozu in da se ga ta beg ne tiče. Takrat pa se je nenadoma zasekala vanj misel, da ga čedalje večja daljava loči od Zore.
Pol treh. Tema kakor v rogu in nikjer vsaj malo dneva. Leto življenja, desetletje bi bil dal Branko tisti trenutek, da se je mahoma zjasnilo in pokazalo solnce ... Tako pa je občutil samo golo praznino v sebi, ki ga je ubijala, enakomerno moreč topot konj in zdaj pa zdaj klic Nadje, ki jih je vzpodbujala. Rdečkasti soj gorečega mesta je izginil za hribom.
Tudi Janezu ni bilo nič drugače pri duši. Tako razdvojenega se še ni čutil nikdar. Misel, da ga bo usoda odtrgala od Nadje, če srečno pridejo na mejo in da se spet vrnejo časi bojev, ga je gnala v obup, po drugi strani pa mu je vest očitala, da so te misli izdajstvo nad Brankom, ki mora priti domov.
Čutil je njeno bližino. Čutil je skozi debeli kožuh, kako sloni njena noga na njegovi, in vse bi bil dal, če bi zmeraj ostalo tako. Kolikokrat se je utrgal njegov pogled na desno in se kradoma in občudovaje ustavil na njenem obrazu, od koder je zdaj sijala sama odločnost.
Tri. Mesec je pravkar prilezel izza obzorja, kakor bi bil zrasel iz tal. Medel mrak je pokril zemljo. V daljavi je bilo videti črno liso, ki se je raztezala do obzorja. Gozd. Tja je hotela priti Nadja in tam počakati, dokler ne mine nevarnost.
Obrnila se je k Branku in mu to zaklicala. Prikimal je, čeprav je razumel komaj pol njenih besed. Udarila je po konjih, ki so napeli svoje poslednje moči. Črna lisa je postajala čedalje večja.
Že so razločili vrhove dreves. Posamezni hrasti so švignili mimo njih, kakor počastne, nič dobrega obetajoče sence.
In potem je voz mahoma obstal kakor bi ga bilo nekaj pretreslo. Nadja je sunkoma nategnila vajeti, da so se konji vzpeli in zahrzali. Pridušen krik je prevpil to hrzanje.
V daljavi so begunci zagledali dolgo vrsto konjenikov, ki jim je šla nasproti.
“Rdeči,” je kriknila Nadja.
Ta krik je prebudil Branka. Planil je pokoncu, skočil z voza in pomiril konje.
“Nazaj!”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Petnajsto poglavje
DOMA[uredi]
Poldne je zvonilo v trški cerkvi, ko je ustavil pred notarjevo hišo avto, ki se je z njim pripeljala Zora s svojim sinčkom.
Mati jo je opazila skozi kuhinjsko okno. Pohitela je ven in jo objela. Potem je vzela Marka v naročje.
“Tako je bled ...”
“Bolan je bil revček,” je rekla Zora. “Prav nevarno. Zato sem ga pripeljala sem. Zdravnik je rekel, da bi mu koristila izprememba zraka,” je pristavila.
To je bila majhna laž, a odločila se je za njo, da je ne bi mati preveč izpraševala. Ni ji hotela odkrivati vsega, kar jo je težilo. Toda mati je takoj opazila, da ni več tista, kar je bila nekoč.
“Tudi ti se mi ne vidiš zdrava ...” je rekla skrbno. “Kaj ti je?”
“Nič,” je odvrnila. “Samo utrujena sem. Za otroka sem se tako bala. Vse noči sem bedela ob njegovi posteljici.”
Pobožala ga je. Malček se je ljubeče stisnil k njej.
Potem je hotela obrniti pogovor na drugo plat.
“Kje je oče?”
“Vsak trenutek mora priti iz urada. Poldne je že. Vesel bo, ko vaju vidi. Pojdimo no v hišo.”
Zora je poslal šoferja v trg, da spravi tam avto v garažo. Potem je šla za materjo v kuhinjo.
“Še zmeraj sama kuhaš?” jo je vprašala.
“Še zmeraj. Za dva res ni vredno plačevati kuharice. Saj ni tako hudo. Samo zdaj v tej vročini ...”
In začela ji je govoriti o svojih težavah.
Zora se je bolestno smehljala. Če bi primerjala svoje križe z njenimi ...
Potem je vprašala po Veri.
“Čakaj,” ji je rekla mati. “Tamle na omari je njeno pismo. Včeraj mi je pisala. Preberi ga. Tudi tebe nekaj omenja.”
Zora je vzela pismo in ga naglo preletela. Vera je pisala takole:
Draga tetka!
Povedati vam moram, da se prihodnji četrtek poročim z Vinkom. Srečna sem, da še nikdar tako. Dobro službo ima v Ljubljani, da bova lahko živela brez skrbi kakor dve ptičici. Če bom le utegnila, pridem v nekaj dneh na obisk, če ne, mi pa morate obljubiti, da pridete na poroko in tudi stric.
Zora mi nič ne piše. Ne vem kaj je z njo. Skrbi me. Rada bi z njo govorila, pa ne vem, kje. Če pride kaj domov, mi pišite. Na Kregarjev dom ne bi rada šla zaradi njega ...
In tako je bilo vse pismo. Ko ga je Zora prebrala, se je skoraj oddahnila. Dolgo je iskala človeka, ki bi se mu lahko izpovedala. Čeprav ji je bila zdravnikova tolažba dragocena, ji je bila vendar premalo. Prevelika je bila razlika med njima, preveč tuja sta si bila. In nenadoma jo je obšla nepremagljiva želja, da poišče Vero in se z njo pogovori. Dobra ji je Vera, več kakor prijateljica, več kakor samo sestrična.
Več tudi kakor mati, si je rekla.
“Kaj počne tvoj mož?”
Materine besede so jo prebudile.
“Saj je malo doma,” je trpko odvrnila. “Ves dan je v Ljubljani in se peha za denarjem. Na domače skoraj ne misli.”
“Zora!”
Obrnila se je k materi.
“Zora, ti nisi srečna. Povej, kaj te boli?”
“Nič, mati,” je tiho odvrnila. Da bi se umaknila njenim izprašujočim pogledom, se je ozrla proti oknu. In tam je zagledala očeta, ki je pravkar stopil skozi vrtna vrata. Zadovoljen je bil videti in srečen. Zabolelo jo je. Vse je srečno, le ona ne, le njo tepe usoda. In zakaj? Ker je ljubila, preveč ljubila.
“Poglej, oče gre.”
Stopila je k vratom in mu pohitela naproti. Od presenečenja je debelo pogledal.
“Ti tu, Zora? In niti pisala nisi nič. Ali si malega pripeljala s seboj?”
“Seveda,” je rekla. “V kuhinji je pri materi.”
Kar odrinil jo je in stopil v kuhinjo. Obraz se mu je veselo raztegnil.
“Glej, glej, kakšen korenjak je! In šele dve leti bo imel. Zdaj ti prav zamerim, da ga nisi že prej nikoli pripeljala.”
Sklonil se je in ga dvignil k sebi. Malček je bil ves preplašen in skoraj na jok mu je šlo. Dolga pot, ki je ni bil vajen, po šele prestani bolezni, ga je utrudila. In same tuje obraze je videl okoli sebe.
Mati je pozabila na kosilo. Neprestano se je ukvarjala z vnučkom. Kar ločiti se ni mogla od njega.
“Mama!” Malček je zagledal Zoro na pragu. Izvil se je notarju in pohitel k njej. Oklenil se je je okoli kolen.
Vzela ga je v naročje in ga obsula s poljubi.
Notarka se je med tem spomnila kosila. Pol ure nato so sedli za mizo.
Po kosilu je Zora poklicala šoferja in mu naročila, naj odda na pošti brzojavko, ki jo je bila napisala. V njej je obvestila Vero, da je doma in da jo čaka.
Popolne niso šli nikamor. Marko je spal. Zora pa je skoraj ves čas prebila na vrtu. Proti večeru se je vrnil šofer z Verinim odgovorom. Sestrična ji je javila, da pride z zadnjim večernim vlakom. Ob devetih.
Zori se je zjasnil obraz. Ni mislila, da bo Vera tako hitro prišla. Le še nekaj ur ...
O pol devetih je sedla v avto in se odpeljala na postajo.
Ko je Vera zagledala Zoro, ki ji je samo nemo stisnila roko se je skoraj prestrašila:
“Zora, kaj ti je?”
“Pekel je, Vera,” ji je rekla kar naravnost. “Danes kolnem trenutek, ko sem pristala, da postanem njegova žena. In pri tem še ne vem, ali ...”
Odmahnila je z roko.
“Pustiva zdaj. Doma ti vse povem.”
Po večerji, kjer je notarka pokazala vse svoje kuharske zmožnosti, se je Zora izgovorila, da je utrujena. Šla je v svojo sobo. Hotela je čimprej govoriti z Vero.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Kregar ji je pisal, da jo je iskal in da se mu zdi prav čudno, ker je ni bilo. Ko je prečitala njegovo pismo, ga je raztrgala in mu odgovorila tako, kakor je rekla materi.
Marko se je bil že popolnoma navadil Zorinega doma. Z notarjem sta postala najboljša prijatelja in kar ločiti se nista mogla. Malček se je vsako opoldne in vsak večer peljal s šoferjem v trg. Pred hišo, kjer je imel notar pisarno, sta počakala in Marko je zatrobil s hupo. Notar je prišel in peljali so se domov.
Zora se je izpremenila. Nekaj kakor upanje jo je prešlo. In tudi Verina družba je dosti pomagala. Ker Vinko ni dobil dopusta, sta poroko preložila za štirinajst dni. Veri, je bilo to skoraj všeč, saj je imela še polne roke dela s pripravljanjem. Šivilja ji ni o pravem času napravila obleke in marsikaj še ni bilo gotovo. Zora ji je pri delu pomagala.
Popoldne sta sedeli na vrtu. Proti večeru je že šlo in pogovarjali sta se. Tedaj so se odprla vrtna vrata, Vinko je prišel.
Vera mu je skočila naproti. Objel jo je in pritisnil k sebi. Zoro je zbodlo v srce in nehote ji je ušel vzdih. Marko se je prestrašen obrnil k njej:
“Mamica, kaj ti je?”
“Nič, dragec,” mu je rekla tiho. Potem je vstala in pozdravila Vinka.
Vera je vsa žarela od sreče. Ko je za trenutek obvisel njen pogled na Zorinem obrazu, ji je bilo žal, da ni pred njo prikrila svojega veselja.
“Zora, zdaj bova morda zvedeli kaj novega,” je dejala v zadregi, da bi jo premotila.
Vinko je opazil njeno zadrego, toda napravil se je, kakor ne bi bil ničesar videl.
“Da,” je rekel, “izvedel sem nekaj reči, ki bi vas utegnile zanimati.”
Prisedel je.
“Najprej vam moram povedati, da sem včeraj poizvedoval za slugom, ki ste mi o njem pravili. Bil sem na njegovem domu, toda povedali so mi, da se ni vrnil ...”
Zoro so zadele te besede kakor udarec s kolom. Upanje, ki je nanj gradila vse, se je podiralo.
“Ni se vrnil?” je zajecljala.
Vinko je odkimal.
“Vprašal sem njegovega očeta. Povedal mi je, da so ga pogrešili prav takrat kakor poročnika. Eden izmed vojakov, ki je bil v isti četi, mu je to povedal.”
“Ko bi mogli dobiti tega vojaka ...”
“Poiskal sem ga,” je naglo odvrnil Vinko. “Takoj zvečer, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem šel k njemu, in od njega sem zvedel nekaj zanimivih podrobnosti. Pred vsem takih, ki se tičejo vašega moža. Ne vem, ali vam smem povedati...”
“Povejte,” ga je poprosila.
“Dobro, čujte,” je nadaljeval. “Po njegovih besedah prav dobro vem, da je bil vaš mož kriv tistega poraza. Ali iz nerodnosti, ali nalašč, ne morem reči. Ljudje šepečejo, da nalašč.”
Zoro je zabolelo srce. Takega moža ima ... S prstom morajo kazati ljudje za njim. In morda tudi za njo kažejo. “Čul sem,” je nadaljeval Vinko, “da je bila njegova krivda, da niso rešili ranjencev, med katerimi je bil tudi poročnik. Tovariši so hoteli tako narediti, pa je rekel, da je za to še dovolj časa. V tem so Rusi spet napadli in umakniti se je moral s svojo četo.
“Moj Bog,” je vzdihnila Zora. Te besede, ki jih je morala čuti, so zbudile v njej spomine na vse, kar je potlačila in pregnala iz svoje duše. Spet se je spomnila dni obupa in čakanja, dni, ko je morala pristati na Kregarjevo prošnjo, da postane njegova žena, na vse, vse ...
“Povejte, kaj ste še zvedeli?” je rekla tiho z ubitim glasom. Močna je hotela biti in zatreti v sebi vse slabosti, ki so jo tiščale kakor skala.
“Takrat niso dobili nobenega ranjenca več živega. Rdeči so napravili z njimi, kakor je bila njihova navada.”
“Moj Bog, ranjenega so umorili in on mu ni hotel pomagati! In potem se je vrnil k meni in mi prisegel, da ... O, Vera!”
Zaihtela je.
“Pomirite se, gospa,” je rekel Vinko sočutno. Pogled na nesrečno ženo, ki je drhtela v nemi grozi in obupu, je tudi njega prevzel. “Poslušajte me, saj še ni vsega konec. Poslušajte me ...”
“Ne, ne, dovolj mi je. Vem, kaj mi hočete reči, o predobro vem ...”
Omotica se je je lotevala. Z vsem naporom svoje volje se je morala upirati, da se ni zgrudila nezavestna. In kakor iz daljave je čula Vinkove besede:
“Poslušajte me! Ko so se vrnili, so zbrali trupla. Dveh niso našli, poročnikovega in še enega. Sluge ni bilo nikjer!”
Široko je odprla oči:
“Kaj pravite?”
Skočila je k njemu in ga pograbila za rame.
“Povejte še enkrat! Ali me ne varajo ušesa? Ali ste res rekli, da njega ni bilo med mrtvimi? Ali je to res?”
“Da, tako sem čul,” je prikimal. “Vojak, ki mi je to pravil, je sam vse videl. Dobro je poznal poročnika. Zaklel se mi je, da govori resnico.”
“Če je to res ...”
Oči so se ji mrzlično zasvetile in vsa je drhtela.
“Moj Bog, da bi bilo res!”
In potem se ji je spet zmračil obraz.
“Toda, zakaj se potem ni vrnil?”
Vinko je skomignil z ramo.
“Ostane nam samo še tolažba, da so ga rdeči vjeli in da se še ni mogel vrniti. Dosti je še takih. Vsak mesec se vračajo in pripovedujejo, kako težak in nevaren je beg iz Rusije. Morda pride dan, ko se vrne tudi on ...”
Kako malo verjetne so bile te besede in vendar so ji spet vrnile vero v usodo; ki jo je zdaj tako kruto tepla. Dala mu je roko.
“Hvala vam, hvala ...”
Nič drugega ni mogla reči. Solze upanja so jo oblile. Zdaj je vsaj vedela, kako je bilo v resnici, nič več ni blodila v negotovosti, ki jo je prej mučila bolj kakor vse drugo.
“Pa to še ni vse, kar sem zvedel,” ji je rekel.
“O njem, o Branku?” ga je hlastno vprašala.
Odkimal je.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Vsega se je spominjala. Prihoda domov in Vinkovih obiskov, ki so ji odkrili toliko reči, ki jih niti sanjala ni. In to kar je cula današnji dan, ji je zbudilo toliko novih občutkov, da ji je postalo tesno pri srcu.
Ali je mogoče, da je šele teden dni, kar je Marko obolel, ali je mogoče?
Ko je avto, ki se je z njim Vinko odpeljal, izginjal v daljavi, sta Vera in Zora še dolgo stali pred hišnimi vrati in gledali za njim. In potem je nenadoma obstal Zorin pogled na Veri. Videla je njena zardela lica in ustnice, ki so ji drhtele. Vedela je, da je v tem drhtenju sama sreča. —
Ni mogla odtrgati pogleda od nje. bele ko se je Vera počasi obrnila k njej in jo presenečeno pogledala, se je zavedla.
“Vera!”
“Kaj je?”
“Vera, ko bi ti vedela, kaj pomenijo besede, ki jih je povedal Vinko! Pekla so me rešile in me vrgle v novega. Zdaj vem, kaj mi je storiti. Prej sem molčala in trpela, sedaj je prišel čas, da se ta molk izpremeni v boj.”
Premolknila je in pobesila glavo. Vera jo je prijela za roko in šli sta v sobo.
Marko je spal. Ob škripanju vrat se je predramil. Plašno je pogledal okoli sebe, potem pa je tiho poklical:
“Mamica!”
“Kaj je, Marko? Ali si se prebudil?”
“Pojdi k meni, mamica. Kaj lepega mi povej!”
Zori se je zjasnil obraz in droben nasmešek ji je preletel lica. Sedla je k sinčku na posteljico.
“Kaj naj ti lepega povem?”
Stisnil se je k njej.
“Veš, mamica: tisto lepo pravljico mi povej, o kraljični, ki jo je junak rešil iz zmajeve oblasti.”
Tisto pravljico? Spomnila se je je. Tisti dan, preden je Marko obolel, mu jo je pripovedovala. Kako jo je poslušal. In potem ji je nenadoma zastala beseda sredi pripovedovanja. Zazdelo se ji je, kakor bi bila ona tista kraljična, v samotnem gradu zaprta, kjer ni sreče, in ga ni bilo junaka, ki bi jo rešil. Da, takrat ji je zastala beseda in sinček jo je začudeno pogledal. Videl je, kako ji je spolzela solza po licu, prestrašil se je in se sklonil k njej.
“Mamica, zakaj si nehala? Zakaj si žalostna?” jo je vprašal boječe.
Ni se mogla premagovati in skriti solz. Tudi govoriti ni več mogla. Pobegnila je od njega in se skrila v kot svoje male sobice, da je tam izjokala svojo bol. Jokala je, da še ni nikdar tako. Potem je nenadoma začutila, kako se je dvoje drobnih ročic oklenilo njenih kolen.
“Mamica, nikar ne jokaj!”
Ni mu povedala pravljice do konca. Zdaj se je spet spomnil in jo vprašal. Ali bo imela toliko moči, da mu jo pove?
Ozrla se je po sobi. Tam pri oknu je stala Vera in gledala na cesto, kakor bi še zmeraj upala, da morda zagleda v daljavi avto s svojim Vinkom. In Marko se je stiskal k njej in jo proseče gledal.
In jela je praviti pravljico. Vsa je drhtela, ko je pred malčkom razkrivala čudeže tiste dežele, ki je ni, junaštvo moža, ki je prišel, da reši siroto. Zdaj pa zdaj ji je pogled kradoma zdrsnil k Marku. Gledal jo je, strmel v njene ustnice, kakor bi hotel ujeti vsako besedo, ki pride iz njenih ust, kakor bi jo hotel prestreči, še predno postane glas.
In ko je končala, otrok ni spregovoril besedice. Šele čez dolgo, dolgo je rekel prav tiho:
“Mamica, lepa je ta pravljica.”
Potem, kakor bi se nečesa spomnil, je pomislil in jo vprašal:
“Kje se je to zgodilo?”
V zadregi je bila. Ni vedela, kaj naj mu reče. Potem se je naglo izgovorila.
“Daleč in dolgo je že tega.”
Otrokove besede so jo žgale kakor žareče železo. Nagnila se je k njemu in ga jela poljubljati, da je ne bi še dalje izpraševal.
Petiindvajseto poglavje
VRNITEV V GRAŠČINO[uredi]
Dva dni nato je Vera odpotovala domov. Odpeljala se je s prvim jutranjim vlakom. Zdaj Zora ni imela nikogar več, ki bi jo vezal na dom. Opoldne je povedala pri kosilu, da odide tudi ona. Oče in mati sta ji branila in ji prigovarjala, da bi še nekaj časa ostala doma, toda ni se dala pregovoriti.
Pozno zvečer se je pripeljala na graščino. Moža še ni bilo doma in to ji je bilo všeč. Šla je v svoje sobe. Tam je bilo še vse kakor takrat, ko je odšla. Na omarici je še dobila stekleničico z zdravili, ki jih je za Marka predpisal zdravnik, ko je ležal bolan. Ukazala je postrežnici, da je zdravila odnesla, da ne bi bilo ničesar več, kar bi jo spominjalo na tiste nevesele dni.
V postelji je jela razmišljati, kakšne naloge jo čakajo za prihodnje dni. Možev dnevnik! To je bilo edino, kar bi mogla storiti. Dobiti ga mora v roke, morda v njem najde pojasnila za toliko reči, ki ji še niso bile jasne. Toda kako priti do njega? Nobena pametna misel ji ni hotela priti. Da, če bi on kdaj pozabil ključ blagajne, kjer ga skriva ... Če bi storil to, bi bilo lahko priti do njega. Toda prepričana je bila, da tega ne stori. Preveč je previden.
In nikogar nima, ki bi ji pomagal. Nikogar ni, ki bi se nanj lahko zanesla. Za služabnike je vedela, da se Kregarja boje in da se ne bo nihče upal pomagati ji. In tudi če bi bil kdo — kako naj ga dobi? Saj jih skoraj ne pozna. Prepričana je bila, da ima med njimi Kregar enega ali dva, ki skrbno pazita na sleherni njen korak. Dostikrat je že to slutila, zdaj pa so te slutnje postale prepričanje. Spomnila se je, da je nekajkrat zasledila enega, ki je hodil za njo, in ko ga je vprašala, ni vedel pravega odgovora. Takrat se za to ni brigala. Mislila je, da so bile misli, ki so se ji v tistih trenutkih zbudile, samo plod razdraženih živcev.
Zdaj pa je bila močna. Vsa slabost, ki jo je prej tolikokrat občutila, je izginila, nekaj kakor odločnost in hladnost je vstalo v njej. Vesela je bila tega. Vedela je, da potrebuje za boj močnih živcev in odločnosti. Brez tega ne more uspeti in uspeti je hotela in morala.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Zdaj pa pazite,” jim je kriknil. “Bližamo se vasi. Počakajte tu. Najprej grem pogledat, ali je varno.”
Jezdeci so obstali. Trenutek nato je njih vodja že izginil v daljavi.
“Če Bog da, bomo po dolgem času spet enkrat pošteno spali,” se je tedaj oglasil drugi jezdec. Glas je izdajal, da je bila ženska. Izpod rdeče kozaške čepice so se ji vsipali dolgi kostanjevi lasje. Njen zagoreli obraz je bil prelep za to pusto okolico.
“Zadnji čas je že,” se je tedaj oglasil tretji in poklical mladega fanta, ki je jezdil za njimi kot zadnja straža.
Jezdeci, ki so jih pravkar srečali, so bili naši znanci Branko, Janez, Nadja in Mitja.
Zatekli so se v senco gostih vej košatega drevesa in tam počakali. Kmalu je pridirjal Branko s poizvedovanja. Vrnil se je z vestjo, da v vasi ni žive duše.
“Kar naprej”, je rekel in se spet zavihtel na konja. “V desetih minutah smo tam.”
Brez besed so vzpodbodli konje za njim.
Ko so prišli v zapuščeno vasico, so hitro pregledali vse hiše. Precej prostorno poslopje zraven vodnjaka je bilo kakor nalašč za nje. V njem so našli celo nekaj pravih postelj in to je bilo tisto, kar jih je najbolj razveselilo. V hlev, ki je stal tik zraven hiše, so spustili svoje konje. Janez jim je nametal v jasli sena in prinesel vode, ki jo je komaj spravil na dan iz izsušenega vodnjaka.
Medtem so znesli v hišo vse svoje reči in se za silo uredili. Zunaj so dobili nekaj drv in kmalu je na ognjišču prasketal ogenj. Nadja si je dajala opravka s pripravljanjem kosila, Branko in Janez pa sta se vrgla na posteljo. Še celo Mitja, ki je bil zmeraj dobre volje, je postal molčeč in skoraj čemeren.
Ko je bilo kosilo kuhano, ga je Nadja prinesla na mizo. V tek jim je šlo. Deset dni so preživeli samo od hrane, ki so jo nosili s seboj. Deset dni niso niti toliko stopili s konj, da bi se bili dodobra odpočili. Silni napori teh dni so jim tako šli v kosti, da jih zadnje dni niti občutili niso, kakor bi bili za vse otrpli. Šele zdaj, ko so našli zavetje, kjer se lahko odpočijejo, jim je nenadoma spet prišla v vse ude utrujenost, ki so jo prej pozabili.
Po kosilu so ostali nekaj časa pri mizi, da se pogovore, kam bi se zdaj obrnili. Ta mala vasica je ležala daleč od velike ceste in zato so mislili, da je varna pred napadi in boji, ki se v bližini mest in ceste vrše vsak dan. Zato je Branko menil, da bi bilo najbolje, če ostanejo vsak nekaj dni tu, da se pošteno odpočijejo in pripravijo na vse težave, ki jih še čakajo.
Vsem se je zdelo tako prav. Najbolj zadovoljen je bil Mitja, ki je že nekaj dni tožil, da ga od neprestane ježe hrbet boli. Njegov konj ni bil kaj prida. Staro kljuse, ki so ga našli prestradanega na kraju, kjer se je nekaj dni prej vršila borba med rdečimi in belimi četami. Čeprav je bilo že mesec dni odtlej, se konj vendarle še ni popravil. Največ je bila temu vzrok neprestana ježa in pomanjkanje počitka.
In so ostali. Peti dan je že tekel, kar so stanovali v zapuščeni vasi, toda na odhod še niso mislili. Samo enkrat je Branko omenil, da se bo treba pripraviti na pot, toda tisti večer so zagledali z griča daleč na obzorju velik krvavo rdeč žar v smeri svoje poti. Vedeli so, kaj to pomeni. Tam se vrše boji, mesta gore, in dokler se ne pomiri, ne smejo iti dalje, če hočejo ostati živi in zdravi. Tako se jim je zgodilo že dostikrat zadnja leta. Kar so potovali po Rusiji, kar so potovali po Sibiriji. Ti plameni na obzorju so jim bili kakor veliki plotovi, ki so jim branili iti naprej in jih ovirali pri begu. Samo enkrat se jih niso ustrašili. To je bilo pred poldrugim letom, pozimi, ko so bili pravkar prišli z Urala in zagledali širno sibirsko ravnino.
Takrat je še kar gorela v njih misel, da morajo hitro naprej in samo naprej, in nobene prilike, pa najsi bi bila še tako nevarna, se niso ognili. Kmetje so jim povedali, da nedaleč od njih divja boj. Svarili so jih, toda za njim opomine se niso menili. Slepo so šli naprej. In potem so se nenadoma znašli sredi med dvema ognjema. Bele in rdeče čete so jih napadale in le s težavo so jim ušli. Janez je dobil kroglo v nogo; na srečo mu ni zdrobila nobene kosti, vendar je minulo štirinajst dni, preden se je toliko popravil, da je lahko spet sedel na konja.
Da, to je bilo še takrat, ko so hoteli samo naprej in naprej. Zdaj so se že toliko sprijaznili z usodo, da so računali tudi z njo in s časom. Ta poskus jim je bil dobra šola. Če bi bili takrat počakali, da se nasprotnika umakneta, ne bi bili zamudili niti dneva. Tako pa so morali ostati štirinajst dni v enem kraju.
Pozno tisti večer so se vrnili na dom, ki so si ga prilastili in po svoje uredili. Spet so tekle ure za uro kakor zmerom, v pogovoru, v spominih na preteklost in tipih v bodočnost.
Kdor bi bil poslušal njih pogovor, bi bil Videl, da je bil čisto drugačen kakor takrat, ko smo jih pustili v vlaku, ki jih je peljal iz Voznesenska v osrčje Rusije. Takrat so samo čutili, da so majhna družina, ki jo veže borba za življenje in obstoj. Čas in nevarnosti so jih še bolj navezali drugega na drugega. Nič več ni bilo dušečega molka, vse misli so bile last vseh.
Janezov pogled ni nič več tako plašno uhajal k Nadji. Videlo se je, da se je tu dosti izpremenilo. Tudi Nadja se ni več tako boječe obračala k Branku. Neprisiljene, mirne so postale vse njene besede. V dolgem času skupnega bivanja in skupne borbe z usodo je izprevidela, da zaman čaka trenutka, ko bi si ga osvojila. Preveč je še živel v Branku spomin na njo, ki mu je bila vse.
Težko se je vdala v to misel, toda junaško je premagala vse svoje koprnenje, vso svojo ljubezen.
Videla je Janeza, kako je hrepenel po njej, in nehote se je jela zanj zanimati. Izprva morda samo iz usmiljenja — kdo pozna žensko? Nič več se ni skrivala pred njim, čedalje več naklonjenosti mu je kazala. Mogoče je bilo v tej naklonjenosti tudi nekaj občudovanja, zakaj Janez je v dolgih mesecih skupnega bega in boja pokazal toliko možatosti in junaštva, da ga je nehote primerjala z Brankom.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Peto poglavje
ODREŠENIK Z NEBA[uredi]
Zjutraj so se že pripravili na pot proti gozdovom, toda neki dogodek, ki je prišel popolnoma nepričakovano, jim je prekrižal vse načrte. Bili so že na konjih, tedaj pa so začuli nenadoma nekaj, kar jim je pognalo kri v žile. Nekje na zapadnem nebu se je začulo zamolklo brnenje — letalo!
Po dolgih letih prvič! Branku se je zazdelo, kakor bi bil to klic časov, ki so že davno utonili v nevrnljivo prošlost, sporočilo z drugega lepšega sveta. Burno je skočil s konja in prisluhnil.
Izza griča je priplulo letalo. Zastrl si je oči, da ga ni motilo solnce in željno sledil njegovemu poletu. Milo se mu je storilo, ko je pomislil, kako velika je razlika med njim in onim, ki leti visoko nad njim. Če bi mogel on tako poleteti, tja k morju, kamor ga žene hrepenenje.
Potem mu je nenadoma ušel vzklik presenečenja. Letalo se je pričelo v krogu sukati, vse niže in niže.
“Morda pristane,” je vzkliknil.
Vsem je zastal dih. Nemo so strmeli v ogromno ptico, ki so se ji krila lesketala v solncu, gledali so jo, kako se lagotno ziblje v zraku in kroži nad pusto pokrajino. In čedalje večja je postajala, čedalje bolj oglušujoče je postajalo brnenje njenega motorja. Ta mogočna ptica je bila kakor roparica, ki visoko nad zemljo zagleda drobno miš in kroži nad njo zmeraj bliže, da potem nenadoma plane na njo in jo zgrabi.
Čedalje bliže je prihajalo letalo. Videli so, da hoče pristati in da išče primernega mesta, kjer bi se lahko spustilo. Janez je naglo stekel v hišo, strgal rjuho s postelje in hitel z njo na ravnino. Zamahnil je nekajkrat po zraku in s tem pokazal letalu, kje je najboljši kraj za pristanek. In res, malo nato se je letalo naglo spustilo navzdol in kolesa so se dotaknila tal. Potem se je ustavilo in motor je utihnil.
Pilot je skočil s svojega sedeža. V vsaki roki je držal revolver. Janez mu je pomignil, da se mu ni treba bati. Zaklical je, da je med prijatelji.
Te besede so letalca pomirile. Revolverja sta izginila v žepe. Malo nato so bili že v živahnem pogovoru. Pilot jim je povedal, da je hotel leteti čez Sibirijo, pa ga je defekt v motorju prisilil, da je pristal. Bil je eden izmed letalcev bele armade, ki so jo prav tako takrat rdeči razbili. Ker se ni mogel drugače rešiti, je sklenil pobegniti po isti poti kakor oni.
Povabili so ga v hišo in mu postregli kolikor so mogli.
Koliko novega jim je povedal! Stvari, ki o njih še sanjali niso. Povedal jim je o položaju v Evropi, same nove reči, da so kar strmeli. Da je svetovna vojna že davno končana, in da je povsod mir, samo v Rusiji še ne, kjer se še zmeraj bore rdeče in bele čete, kakor v Sibiriji.
Ves čas je bilo Branku neko vprašanje na jeziku, toda Rus je samo govoril in ni mogel nehati. Naposled se ni mogel več premagati in mu je skočil v besedo.
“V Vladivostok ste namenjeni, kajne? Koliko časa potrebujete do tja?”
“Jutri zvečer bom že tam, če pojde vse po sreči,” je odvrnil letalec.
“Ali bi mi hoteli napraviti uslugo, ki vam bom zanjo hvaležen do smrti?” ga je poprosil Branko.
“Zakaj ne, če je v mojih močeh,” je mirno odvrnil pilot. “Na razpolago sem vam.”
“Ne bom zahteval preveč,” je dejal Branko. “Napisal bi neko pismo in vi bi ga v Vladivostoku oddali. Če mi to storite ...”
“Iz srca rad,”, je odvrnil Rus. “Zdaj pa dovolite, da grem pregledat motor.”
Branko je nekje v kotu našel staro pero in nekaj črnila, ki ga je bila že sama gošča. Roka mu je drhtela, ko je začel pisati, in nekajkrat je moral obstati sredi stavka. Upanje, da pride morda to pismo v roke nje, ki jo je še zmeraj ljubil bolj kakor življenje, ga je tako prevzelo, da je le malo manjkalo in bi ga bile oblile solze.
List za listom se je polnil. Branko ni mogel nehati. Preveč polno je bilo njegovo srce, preveč ji je moral povedati, da bi mogel to zliti na drobne lističe papirja. Preveč je bilo, da bi mogel izraziti z mrtvimi črkami, in kakor bi bil pozabil vse lepe besede v teh težkih letih. Ubijati si je moral glavo, trpel je pri slehernem stavku.
Nadja je nekajkrat pogledala v sobo, toda ni ga hotela motiti. Mitja in Janez sta pomagala pilotu. Potem je nenadoma spet zabrnel motor kakor mgočen ukaz, naj pismo konča. Z drhtečo roko je napisal poslednje besede in zavil pismo v ovitek. Nanj je napisal Zorino ime. Kolikokrat ga je nekoč pisal! Kako lahko mu je takrat šlo pero izpod rok! Danes se mu je ustavljalo pri sleherni potezi.
Takrat je Nadja stopila v sobo.
“Letalo je pripravljeno,” je rekla. “Pilot bo takoj tu.”
“Napisal sem,” je tiho rekel Branko.
In ko je Rus stopil čez prag, je stopil k njemu.
“Kajne, da mi boste napravili uslugo? To pismo mi je več vredno kakor življenje,” je dodal in glas se mu je trgal.
“Če mi bo sreča mila, da pridem v Vladivostok, bo to pismo odšlo. Zaupam v sebe in prepričan sem, da se mi polet posreči. Če pa se mi ne posreči... ne bom prvi, ki je padel ...”
Molče sta si stisnila roke. Begunci so spremili pilota do letala. Motor je zaropotal. Propeler se je zasukal in Rus je skočil na svoj sedež. Pritisk na vzvod in letalo se je premaknilo. Malo nato je že drselo po tleh in se lagotno dvigalo pod sinje nebo.
Begunci so nemo gledali za njim. Ko je že davno izginilo na obzorju, se še vedno niso ganili z mesta.
Šesto poglavje
NADJIN DOM[uredi]
Šele popoldne so se odpravili na pot proti gozdom, za katerimi bi po Nadjinih besedah moralo biti posestvo njenega očeta. Proti večeru so prispeli do roba gozda in so tam prenočili. Ko je drugo jutro ob štirih vstalo solnce, so bili že budni. Šli so naprej. Jezditi niso mogli, kajti v gozdu bi bili gotovo zašli. Konje so vlekli za seboj.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Čakali so, da se profesor vrne, toda profesorja ni bilo.
Ko je zvečer Nadja stopila na verando, profesorja ni bilo več tam. Dobila ga je v sobi zraven nje, kjer je mirno spal na otomani. Toda poleg pergamentov je ležal list papirja, in na njem je bilo tole napisano:
“Naši zakladi so varno skriti, da jih nihče ne najde. Jaz Sal-sin sem jih skril in jaz sem edini, ki ve za njihovo skrivališče. Dva sužnja, ki sta mi pri delu pomagala, bosta molčala. Mrtva sta. Nihče ju ne zbudi več k besedi.”
Nadja je vztrepetala. To je prevod starega rokopisa! In te poslednje besede, napisane s takim mirom in hladnostjo — vedela je, kaj pomenijo: sužnja sta bila mrtva, ker so ju umorili, da ne bi nikomur izdala skrivnosti ...
In potem je brala dalje:
“Sredi svetišča stoji kip boga zemlje. Stopi nanj, primi njegovo levico, vtakni palec v izdolbino pod levim očesom in roko obrni v smer solnca. Takrat se ti odpro tla pod božjim kipom in ti pokažejo pot pod zemljo, ki skriva našo tajnost.”
Divje je utripalo Nadji srce, ko je prečitala te besede. Mrzlično so ji drhtele ustnice, roke so se ji tresle, ko se je opirala z njimi ob mizo, in toliko, da ni od silnega razburjenja omahnila. Toda premagala se je in čitala:
“In ko greš po hodniku, ki vodi daleč pod zemljo, odmeri sto čevljev na levi roki in zagledal boš kamen, vzidan v obok. Na tem kamnu dobiš moje sporočilo.”
Tu je bilo sporočila konec. Nadja ni vedela, ali morda profesor še vsega ni prebral, ali pa bodo morali drugo sami poiskati. Tiho je odšla iz sobe in se vrnila v obednico. Z drhtečim glasom je jela prijateljem pripovedovati, kaj je čitala, in ko je končala, je vsem vstalo vprašanje, ki ga pa nihče ni na glas izrekel: “Ali pojdemo iskat sporočilo?”
“Pozno je že,” jim je rekla Nadja. “Pojdimo spat, da bomo jutri spočiti. Takrat bodo naše misli jasne. Takrat naj se odloči, kaj bomo storili.”
Deseto poglavje
ODLOČITEV[uredi]
Če begunci že prejšnjo noč niso mogli spati, so to noč spali še manj. Branko skoraj ni zatisnil očesa. Nove misli so ga objemale, novi načrti, ki so ga vsega prevzeli, so bili vzrok, da ni mogel priklicati spanca, čeprav ga je bil potreben. Jutro ga je našlo budnega.
Nič bolje se ni godilo ostalim. Le profesor je bil izjema. On je mirno spal, kakor bi se mu ne bilo nič zgodilo, kakor je spal vsak dan, in na obrazu mu je igral rahel nasmešek. Šele ko so prvi žarki solnca posvetili v sobo ob verandi, se je predramil. Naglo je skočil pokoncu in stopil na balkon.
V prvem trenutku, ko se je spomnil včerajšnjih dogodkov, se mu je zdelo, da so bile to samo lepe sanje, da ne more biti resnica, zakaj stvari, ki jih je odkril, so preveč čudovite, preveč zagonetne in čudne, da bi mogle biti kaj drugega kakor slepilo. Šele ko je na mizi verande zagledal porumenele liste pergamenta, ko je čital svoje besede, ki jih je prejšnji dan zapisal na list papirja, se je zavedel, da je vse to resnica. Težak kamen se mu je odvalil od srca, blaženost ga je obšla, ko je pomislil, kaj je vse odkril, in le malo je manjkalo, da mu niso prišle v oči solze hvaležnosti do usode, ki se mu je nasmehnila in ga napravila tako srečnega, kakor nikdar še sanjal ni. Strmel je zdaj v pergament, zdaj na list papirja in niti opazil ni, da so se za njim odprla vrata in da je Nadja stopila v sobo. Šele ko ga je poklicala, se je obrnil, in ji naglo stopil naproti.
“Dobro jutro, gospodična,” ji je rekel in ji stisnil roko, “kaj ste že vstali? Saj je šele komaj dan ...”
“Nisem mogla spati,” mu je rekla. “Snoči ko ste že spali, sem čitala list. Ukradel mi je spanje. Ne samo meni, tudi mojim prijateljem, ki že poznajo njegovo vsebino. In vi ste tako sladko spali ...” se je nasmehnila in mu položila roko na ramo.
“Utrujen sem bil,” je rekel, “zato sem legel spat, ko sem razrešil vsebino rokopisa. Kdo drugi na mojem mestu ne bi bil mogel spati, tudi vi niste mogli. Premajhna je moč narave nad vami. Mene je v teh letih, kar bivam v Sibiriji, premagala. Ne morem se ji ustavljati in — vesel sem tega. Prav mirno sem spal,” se je zasmejal.
“To je torej vse,” mu je rekla.
“Da, razen neke malenkosti, ki je še nisem prevedel. Na predzadnjem listu je popisana pot po svetišča, pa je precej težko čitljiva. Glavne obrise že imam, zdaj moram le še vedeti, kje so ta rokopis našli, kajti od ondod je pot popisana.”
“To vam bom jaz lahko povedala,” je rekla. “Vem, kje je oče rokopis dobil, še celo to, kje je bil zakopan. Ali bo treba iti tja?”
Profesor je nemo prikimal.
“Saj ni tako daleč,” je dodala in se oprla ob mizo. “Če le količkaj poznate okolico, boste takoj vedeli, kje. Dobro uro od tod proti severu je na nizkem hribu lična hišica, last kmeta, ki je rokopis našel.”
“Kdaj bi odšli na pot?” je brez odloga vvprašal profesor. Čeprav je prej toliko pripovedoval o svoji ravnodušnosti in miru, je vendar tudi njega prevzela želja, da čimprej pride stvari do dna.
“Da bi takoj šli?” je vzkliknila Nadja. “In potem kar dalje iskat tisto svetišče?”
Profesor je spet samo prikimal.
“Toda sodim, da bo pot in iskanje trajalo nikaj dni in da ne bo tako lahko, kakor mislimo. Na vsak način se bomo morali oskrbeti z vsem, kar je za tako potovanje potrebno. Če stoje, kakor mislim, razvaline svetišča globoko v gozdu — saj bi ga bil drugače gotovo že kdo odkril — naša pot ne bo tako lahka. Gozdovi okoli nas so prej podobni pragozdovom, saj še ni bilo človeka, ki bi v njih vihtel sekiro.”
“Ali nam bodo te priprave vzeli toliko časa?” je vprašal profesor.
“Najmanj en dan,” je odvrnila Nadja. “In potem ... ali bomo mogli vse to sami opraviti? Ali ne bo treba vzeti s seboj nekaj ljudi?”
“Mislim, da je bolje, če to sami opravimo,” je odvrnil profesor. “Čim manj ljudi je pri takih podjetjih, tem bolje je. Saj mislite vzeti s seboj prijatelje?”
“Da,” je prikimala. “Do njih imate lahko zaupanje. Ljudje so, ki se ničesar ne boje. Dobro jih poznam, vso pot od juga Rusije pa do tu sem preživela z njimi. Pretrpela, bi bila morala reči, zakaj pot je bila strašna ...”
Premolknila je, potem je nadaljevala z izpremenjenim glasom. “Dobri ljudje so. Brez njihove pomoči danes ne bi bila tu. Z njimi sem delila vse trpljenje, z njimi bom delila tudi vso srečo. In če je vse to resnica, kar ste nam včeraj odkrili, nas v tem svetišču čaka sreča. Tisti slučaj, ki pride, k vsakomur samo enkrat, in ki je dovolj za vse življenje, če ga človek ne zamudi.”
“Z njimi mislite deliti zaklade, to se pravi, če so še tam?” je vprašal profesor.
“Da, in z vami,” je dodala. “Tudi pravico imam do tega. Gozd, kjer po mojem mnenju svetišče stoji, je bil last mojega očeta in zdaj je moj. Torej je moje tudi to, kar tam najdemo. Pošteno bomo delili. Pet nas je in vsakdo bo dobil petino. Ali vam je prav, gospod profesor?”
“Ne potrebujem denarja,” je odmahnil učenjak.
“Da ga ne potrebujete, pravite?” se je Nadja “nasmehnila. “Ali mislite zmeraj ostati tu, v tej puščavi? Če obogatite, je ves svet vaš. Ne pozabite tega,” je pristavila. “In kako bi bili mi odkrili to brez vas?”
Profesor je molčal.
“Odgovorite mi!” je ponovila in se obrnila k njemu ... In ker še zmeraj ni odgovoril, je energično vzkliknila.
“Tako bo in nič drugače. Kaj bi se branili! Nespametno bi bilo. Koliko časa še potrebujete, da natanko razrešite oni kos pergamenta, ki govori o poti?”
“Nekaj ur,” je odvrnil.
“Medtem se pogovorim s svojimi prijatelji,” je rekla Nadja. “Jutri zjutraj odidemo na pot. O naši skrivnosti bom povedala tudi staremu oskrbniku, ki mi je vdan. Morda ga bomo potrebovali in prepričana sem, da tega, kar mu bomo zaupali, nikomur ne izda.”
“Njemu lahko poveste,” je potrdil profesor. “Poznam ga. Pošten človek je.”
“In če se nam podjetje posreči, ga bom nagradila, da mi bo lahko do smrti hvaležen. Tu ne mislim ostati. Čeprav je moj dom. Predolgočasno je v tej samoti. Sveta se mi hoče,” je odvrnila in oči so se ji zaiskrile.
“Prav imate, gospodična,” je toplo rekel profesor. “Mladi ste še in uživajte mladost. Za samotarstvo je starost.”
Enajsto poglavje
NA POTI ZA ZAKLADI[uredi]
Preden je bilo poldne, je profesor razbral tisto stran pergamenta, kjer je bila opisana pot. Glasila se je takole:
“Od mesta, kjer stojiš, poglej proti zapadu. Gozdovi se vijejo pred teboj. Počakaj, da zaide solnce o kresu, in pojdi v njegovi smeri. Dolga je pot, toda drži k uspehu. In ko prideš na samoten grič, zavij na levo roko in se spusti navzdol, dokler ne prideš do globeli, ki ji ne moreš izmeriti dna. Ob njej zagledaš velik kamen, ki ti pove, da nisi več daleč od svojega mesta. Obrni se v smeri, odkoder vleče burja in prihaja vihar, in pojdi mu naproti in našel boš dva tisoč čevljev od ondod majhno jezero.
Pod jezerom je svetišče.
To jezero se izliva v majhno reko. Ob njenem kolenu je skrit vhod v bivališče naših bogov. Tja pojdi!”
Ko je profesor prečital našim znancem te vrste, mu je lice žarelo od zadovoljstva.
“Zdaj vemo vse,” je vzkliknil Branko navdušeno. “Pot nam je odprta.”
Oskrbnik, ki ga je že Nadja o vsem poučila, je tedaj stopil v sobo in jih vprašal, kaj naj vse pripravi za pot. Naročili so mu naj poskrbi, da bodo imeli dovolj jedi za štirinajst dni, kajti prej se najbrže ne bodo vrnili, in dovolj orodja, ker ga bodo pri kopanju potrebovali. Naročili so mu, naj pripravi pet konj in še tri, ki bodo nosili orodje in hrano. Potem je moral pripraviti tri šotore, nekaj praznih zabojev in še druge malenkosti. Ko je zvečer Nadja pregledala priprave za pot, je videla, da oskrbnik ni ničesar pozabil.
Drugo jutro, še preden je solnce vstalo, so bili naši znanci že na potu. Nadja in profesor sta jezdila spredaj, ker sta poznala pot. Ostali pa so skrbeli za konje, ki so vlekli tovore. Ko je solnce pogledalo izza obzorja, so se že bližali samotni hiši, kjer se je začela njihova pot, kakor jim jo je ukazovalo sporočilo na starem rokopisu.
Prvi večer so počivali ob vhodu v pragozd, ki se je širil pred njimi, kakor daleč jim je segalo oko. Profesor je računal, da bodo imeli še kake štiri ali pet ur do jezera, kjer je skrito staro svetišče.
Toda teh štiri ali pet ur se je zavleklo tako, da so šele pozne popoldne prišli do onega samotnega griča, kjer jim je rokopis ukazoval, da se morajo obrniti na levo. Pragozd je bil tako zarasel, da dostikrat niso mogli skozi in so si morali s sekiro utirati pot zase in za konje. Razmočena zemlja je bila Vzrok, da so se časih udirali do kolen v blato, in čim dalje so prišli, tem slabše je bilo. Tudi do globeli, ki ji ne moreš izmeriti dna, kakor je pravil rokopis, torej do prepada, ki se je skrival sredi drevja, so prišli. Profesor je ugotovil, da je morala biti ta ogromna zev v zemlji sled meteorja, ki se je zaril v globino in napravil brezno. Največ so se zamudili z iskanjem kamna, ki naj bi jim povedal kje se morajo obrniti proti severu, to je v smeri burje. Našli so v vsej okolici samo en kamen in profesor je bil prepričan, da je pravi, čeprav je čas izbrisal napis, ki bi bil moral biti na njem. Videlo se je, da so ta kamen morali nalašč sem prinesti, da bo služil za kažipot. Od ondod je pot zavila v hrib in postajala čedalje neprodirnejša. Za dobrih sedem sto metrov, kolikor je morala znašati razdalja med kamnom in jezerom, so potrebovali štiri ure in bila je že globoka noč, ko so prispeli do brega jezera, ki je pod svojim dnom skrivalo staro svetišče.
Tam so postavili šotore. Napravili so skromno večerjo in potem legli spat. Prestani napori in dolga, utrudljiva pot so jih tako izmučili, da so takoj zaspali.
Hrzanje konj je prebudilo Branka, ko so komaj jele izginjati na nebu zvezde. Ni mogal več spati. Tiho je vstal, da ne bi zbudil prijateljev, odgrnil zastor šotora in stopil v hladno jutro. Od vzhoda je vel veter, ki mu je hladil razbeljeno čelo. Pretegnil si je premrle ude in globoko potegnil vase jutranji zrak, da so se mu napele prsi. Potem je stopil počasnih korakov proti malemu jezeru, ki je ležalo pred njim.
Lahna meglica je vstajala iz njega in izginjala. Kmalu se je začelo svetliti na vzhodu. Na obzorju se je prikazalo solnce in vrglo svoje prve žarke na prostrano pokrajino, ki je še vsa spala. Potem je nenadoma oživela, kakor bi bil nekdo skrivaj prinesel v njo življenje. V drevju so se jeli oglašati ptiči in žvrgoleti svojo jutranjo pesem. Nekje nad njim je skakala veverica. Slišal jo je, toda dolgo je ni mogel opaziti. Šele potem jo je videl, kako se je zibala vrh smreke i skakala z veje na vejo. In zdajci je solnce oblilo jezero in pozlatilo njegovo ravnino, ki je vsa drhtela v drobnih valovih,
Kakor zlati so bili ti valovi. Kakor bi bili izdajali, da se pod njimi skriva samo zlato. Branku je nekaj stisnilo srce. Bilo je kakor bolna slutnja, ki je ni razumel. Ali slutnja sreče, ali slutnja razočaranja? Ni vedel, in prav zato mu je srce še burneje utripalo v pričakovanju. Sedel je k jezeru v rosno travo in njegove misli so se izgubile v sanjarenju, ki ga je vsega prevzelo.
Nenadoma ga je predramilo govorenje, ki ga je čul za seboj. Njegovi tovariši so že vstali in prihajali k njemu. Videl je Janeza, ki je bil otovorjen s težkim krampom in lopatami, videl je starega dobrodušnega profesorja, ki mu je sijal obraz v napetem pričakovanju, videl je Mitjo, ki je šel z njimi in kazal na obrazu brezskrbnost, kakor mlad fant, ki gre prvič na pot v svet in ne ve, kakšne težave ga še čakajo. Videl je Nadjo, ki je prihajala zadnja in si popravljala lase.
Ta Nadja. Se zdaj, ko jih čaka toliko reči, se ti peča s svojo lepoto. Čudno, nikdar ni mogel razumeti ženske, zdaj pa še najmanj. In potoni so prišli k njemu. Profesor ga je prijateljsko potrepljal po rami in mu voščil dobro jutro.
“Če bo dan tako dober, kakor je jutro, bomo lahko veseli,” mu je Branko odvrnil.
Šli so ob robu jezera, tja, kjer se je iztekala reka. Iti so morali globoko v gozd, da so prišli do kolena reke, o katerem je pisal rokopis.
Tu pa jih je čakalo novo presenečenje. Vhoda v podzemeljski rov, ki ga je pergament omenjal, ni bilo nikjer. Lahna nejevolja je legla profesorju na obraz, toda hitro jo je pregnal.
“Najbrž je reka v tisočletjih spremenila svoj tek,” je rekel, “zato bomo morali iskati. Daleč pa ne more biti, kajti reka teče v majhni dolini in v hrib gotovo ni nikdar tekla.”
Iskanje je bilo zelo težko, kajti okolica je vsa zarasla. Sledov prvotne struge niso mogli najti.
“Zdi se mi, da naša reč ni tako lahka, kakor smo si mislili,” je rekel profesor in jel spet majati z glavo. “Toda poskusiti moramo. Preglejmo vso okolico gozda, morda najdemo rešitev uganke, ki nam jo je zastavila pri roda.”
In res so začeli iskati. Dolgo brez uspeha, potem pa je Mitja nenadoma zasledil kakih sto korakov od kraja, kjer je reka zavila proti severu, ogromno skalo, ki je zapirala pot v dolino. Vrnil se je k profesorju in mu to povedal.
“Tu bo vhod in nikjer drugje,” je dejal profesor. “Glavo bi stavil.”
Ni se motil. Na spodnji strani skale so našli z grmovjem zakrit rov, ki je izginjal v globino.
“Janez, zavihti sekiro,” je dejal Branko in se tudi sam lotil dela. Kmalu je bil vhod prost. Profesor je začel deliti vloge.
“Dva gresta s plamenicami naprej,” je ukazal. “Rov ne more biti dolg. Mi pojdemo za vami.”
Branko in Janez sta prižgala plamenice. Zlezla sta v votlino. Takoj za njimi je šel profesor. Soj plamenice je metal luč na kamenite stene votline, ki je žarela kakor tisoč biserov. Drobni kristali v skalah so se iskrili, da je jemalo vid. Votlina je postajala čedalje širša in se spuščala čedalje strmeje v globino. Kmalu je prešla v široko dvorano, ki je ni hotelo biti konca. Potem se je dvorana spet strmo zožila, odsekano kakor zid. V tem zidu so zagledali skalo, ki jim je zapirala pot naprej.
“Vhod v svetišče,” je dejal profesor z drhtečim glasom.
Vseh se je polotilo silovito razburjenje. Še celo profesor, ki je bil prej zmeraj miren, je nenadoma izgubil glavo.
“Kako naprej?” je vprašal Branko, ki je zaman iskal, kje se ta starodavna kamenita vrata odpro.
“Mislim, da ne bo tako težko,” je odvrnil profesor, ko je spet nekako zbral misli. “Ključavnic takrat še niso poznali. Skala se mora vrteti v tečajih, morali bomo najti vzvod, ki jo premika. Ta vzvod mora biti ali na zgornjem ali spodnjem koncu. Posvetite mi!”
Kamenita vrata so bila visoka kake tri metre. Profesor je le s težavo splezal na vrh, toda videl ni ničesar, kar bi kazalo, da se vrata tam odpirajo. Potem je pogledal dol. Videl je, da je skala razklana prav do sredine.
“Mislim, da so stari prebivalci obračali skalo z veliko zagozdo,” je tehtno rekel. “Kaj ko bi še mi tako poskusili?”
Ozrl se je po podzemeljski dvorani, toda nikjer ni zagledal nič primernega. Morali so iti po stari poti nazaj in zunaj pred vhodom v votlino posekati mlado drevo. Z njim so se vrnili h kamenitim vratom. Zataknili so debeli konec v razpoko in se z vsemi močmi uprli, da bi skalo obrnili, toda ni se premaknila.
“Tu je treba moči in ljudi,” je rekel profesor. “Mi smo preslabi. Morda je krivo to, da že skoraj dva tisoč let teh vrat nihče ni odpiral. Votlina je vlažna in raztopljeni apnenec, ki pronika skozi prst, je žalil vrata, da jih ni mogoče odpreti. Pogledati bomo morali po drugih sredstvih.”
“Kakšnih?” je vprašala Nadja.
“Premisliti moramo. Z lastnimi močmi tega ne zmoremo.”
“Smodnik!” se je takrat oglasil Janez. “Dovolj ga imamo, da razstrelimo vhod.”
“Nevarna reč,” je menil profesor. “Ne smete pozabiti, da je nad nami jezero. Sodim, da je sicer najmanj deset metrov med njim in stropom votline, a vendar se bojim, da ne bi silni pritisk zrahljal kamenja in prsti nad nami in nam dohoda za zmeraj zasul.”
“Nič drugega nam ne ostane,” je skomignil z rameni Branko. “Čeprav je nevarno, moramo poskusiti. Drugih sredstev nimamo.”
“Potem moramo pač tako storiti,” se je vmešala Nadja. “Koliko smodnika bo treba?”
“Ne preveč.”
Janez, ki je nosil s seboj velik rog napolnjen s smodnikom, si je jel ogledovati skalo. Potegnil je iz razpoke kol in vanjo nasul smodnika.
“Zdaj pa nazaj! je vzkliknil. “V petih minutah se bo odločilo. “Zadelal je razpoko in natresel po tleh smodnika kakih deset metrov daleč v tankem traku.
Drugi so bili med tem že odšli iz votline. Janez pa je vzel vžigalico in prižgal.
Droben plamenček je jel švigati po tankem traku smodnika. Čedalje bliže razpoki je prihajal.
Janez je odšel v zadnjem trenutku. Komaj je stopil iz rova, že je za seboj začul silen pok, ki ga je skoraj oglušil. Po rovu je prilezel gost oblak dima, ki je izginil v vetru, puščajoč za seboj drobno sled.
“Počakajmo, da se razkadi,” je dejal Janez, toda videti mu je bilo, da bi bil najrajši takoj planil nazaj in pogledal, kaj se je v votlini zgodilo. Ko se je oblak dima zredčil in počasi izginil, je prvi skočil nazaj in stekel po rovu. Plamenica mu je dogorevala. Razbeljene kaplje smole so mu padale na roke, a tega niti opazil ni.
“Vrat ni več, skale ni več!” je kriknil, ko se je ustavil na koncu hodnika, kjer so prej velika kamenita vrata zapirala vhod. Zdaj je zijala pred njim velika temna jama, M se je izgubljala v daljavi.
“Naprej,” je vzkliknil.
Zagorele so nove plamenice in napeti pogledi so se uprli v neznano globino, ki se je pred njimi odpirala. Pod seboj so zagledali globoke stopnice, ki se jih še nič ni lotil zob časa. Šli so oprezno po njih navzdol, in iz nenada so se zagledali v prostrani dvorani, ki ji niso videli konca.
Tedaj so si razdelili pot. Branko in Janez sta se obrnila na levo in desno, Mitja, profesor in Nadja pa so šli naravnost po sredi.
Čedalje bolj so se oddaljevali drug od drugega. Dvorana je bila videti brez konca. Počasi so se jim oči navadile teme, ki so jo plamenice le slabo prodirale, in opazili so obrise sten, ki so se širile pravokotno na obeh straneh in daleč pred njimi izginjale. Toda dvorana ni bila prazna. Zagledali so velike stebre, ki so jo podpirali, in na sredi veliko gmoto, ki je utegnila predstavljati velik kip. Prav taki kipi, samo manjši, so stali ob stenah.
“Pergamen ni lagal,” je vzkliknil profesor. “V svetišču smo. Morda prvi po tisočletjih.”
Razburjenje, ki se jih je že nekaj dni držalo in jih ni hotelo pustiti, je takrat tako naraslo, da ga niso mogli več premagovati. Vse je drhtelo v njih. Nad ji je šlo na jok; sama ni vedela, zakaj, in komaj je zadrževala solze. Zagristi se je morala v ustnice, da ni kliknila. Roka s plamenico se ji je tresla in težke kaplje smole so padale na ravna tla.
Tedaj pa se je Mitja nenadoma spotaknil in padel. Plamenica mu je zdrknila iz roke in se zakotalila po tleh. In nenadoma mu je ušel krik groze. Plamenica se je ustavila pred kupom kosti, človeških kosti, ki so ležale po tleh.
Naglo se je pobral in odskočil.
“Moj Bog, kaj je to?” je vzkliknil. “Pergamen ni lagal,” je resno ponovil profesor. “V svetišču je prišlo do boja, ubežnike so premagali, in tu vidite edine ostanke velike tragedije, ki zanjo nihče ni vedel in ki bi bila ostala zmeraj zavita v temo, če je ne bi bili mi odkrili. Sovražniki so zmagali ...”
Dvanajsto poglavje
PO SKRIVNOSTNEM ROVU[uredi]
Stopil je h kupu kosti in pobral najbližjo lobanjo. Nesel jo je k plamenici in jo jel ogledovati.
“Skoraj okamenela je,” je dejal. “Isti pojav ko pri vratih. Prepojena je z apnencem, ki jo je obvaroval razpada. Ali vidite te sledove?” je rekel in pokazal Nadji lobanjo. “Ali vidite udarec meča, ki jo je razklal? In ta lobanja je ženska,” je potem dodal.
Nadjo je pretresel mraz.
“Ženska!” je jeknila. “Ženska!”
“Da, je potrdil profesor. “Zdi se mi, da vem, kaj se je tu odigralo. Branilce so premagali, padli so pod mečem napadalcev in potem se je začel krvavi ples. Sovražniki so vse pobili, celo otroke in ženske in slabotne starce. Mrtva trupla so znesli na kup in šli ...”
Spustil je lobanjo na tla. Pošastno je udarila ob kamen, da je po dvorani odjeknilo. Sam se je tega glasu prestrašil. Potem je prijel Nadjo za roko in jo obrnil v drugo stran.
“Pustimo to,” je rekel. “Morda nas čaka še več groze. Pojdimo tja, kamor nam veleva rokopis. H kipu boga zemlje, ki ga vidite v mraku pred seboj sredi svetišča. Tam je ključ k rešitvi naše uganke, če ga ni že kdo prej našel.”
“Čudno strah me je,” je tiho šepnila Nadja. “Če bi bila vedela, kaj nas vse tu čaka, bi bila pustila vse, zlato in zaklade.”
“Nikar o tem ne razmišljajte,” jo je miril profesor. “Kaj bi obujali spomine na to, kar se je zgodilo že tako davno, da ni več človeka, ki bi še pomnil. In zgodilo se je morda zato, da nam prinese srečo. Skoraj sem o tem prepričan,” je dodal nato.
V tem so prišli do srede dvorane. Na visokem podstavku je stal ogromen kamnit kip, ki je z zaprtimi očmi pošastno in nemo zrl predse, kakor bi skrival v sebi vse, bistvo človeka in prirode. Ta kip je bil res nekaj čudovitega. Človeka je obšel neki strah, tajinstven in svet, pred kolosom, ki ga je videl pred seboj. Ni čuda, da so mu praznoverni prebivalci starih časov izkazovali božje češčenje, zakaj bil je res strašen v svoji veličastnosti.
“Zdaj prihaja čas,” je tiho rekel profesor. “Pokličimo tovariše!”
Nadja je zavpita. Rezko je jeknil glas po široki dvorani in neštetokrat se je vrnil odmev. Potem sta se jeli plamenici iz kotov bližati in kmalu so bili vsi zbrani pred starini kipom.
“Kdo bo poskusil?” je vprašal profesor.
“Jaz,” je rekel Branko.
Jel je ogledovati, kako bi najlažje splezal na podstavek, ki je bil tako visok, da se brez tuje pomoči ne bi bil mogel popeti nanj.
“Janez, postavi se h kipu in skleni roke. Stopil bom nanje in potem na tvojo ramo.”
Janez je ubogal in malo nato je Branko že stal na podstavku.
“Kako gre zdaj?” je vprašal.
“Ali ste že pozabili? Prijeti morate malika za levico, vtakniti palec v izdolbino nad njegovim levim očesom in roko obrniti proti vzhodu.”
Branko je za trenutek pomišljal. Potem je nenadoma vzkliknil: “Pazite! Če se ne motim, pravi rokopis, da se potem pod kipom odpro vrata v rov. Stopite malo nazaj, da komu ne spodnese tal.”
Ubogali so. Branko pa je jel z desnico iskati vdolbino pod malikovim očesom. Našel jo je. Trdno se je oprijel kipove levice in pritisnil. Nekaj je zahreščalo. Levica se je obrnila, naglo in sunkoma, da ga je skoraj vrglo na tla. Ob vznožju kipa je zaškripalo in mahoma je zazijala pred napeto pričakujočimi globel, komaj nekaj centimetrov od kraja, kjer so stali. Če se ne bi bili prej umaknili, bi jih bila globina požrla.
Nadja je preplašeno kriknila. Janez jo je v strahu prijel okoli pasu. Branko pa je počasi zlezel s kipa in stopil na tla.
“Pot je odprta!” je dejal profesor. “Pojdimo po njej!”
Pokleknil je na tla in s plamenico posvetil v globino, ki je zevala pred njim. V njenem soju je opazil ozke stopnice, ki so izginjale v rovu.
“Pot bo precej težka,” je rekel. “Vsaj začetek. Najmanj dva metra globoko bomo morali skočiti.”
“Čemu imamo pa hlod, ki smo ga prinesli s seboj?” je odvrnil Branko. “Pa tudi vrvi, saj nismo brez njih. Lahko napravimo most in po njem bomo varno šli v globino.
Ni čakal odgovora. Skočil je k izhodu v svetišče in privlekel hlod. Z vrvmi ga je trdno privezal na obeh straneh in ga spustil v globino. Tako je nastal most, po katerem so varno korakali v rov, ki je vodil k zakladnici.
Ta rov je bil ozek, da so se morali globoko sklanjati, postajal pa je še ožji; nekaj časa so se celo plazili po trebuhu, da so prišli naprej. Potem pa se je spet razširil in kmalu je bil tako prostoren, da so prav lahko korakali po njem. Kakih sto korakov so hodili pod zemljo, toda še ga ni bilo konca. Nenadoma pa jim je širok kamen zastavil pot naprej.
“To je tisti kamen, ki nam je o njem pravil rokopis. Tisti kamen, kjer je Sal-sin napisal svoje osebno sporočilo,” je dejal Branko. “Gospod profesor, tu je naloga za vas!”
Profesor je prišel bliže.
“To bo težko prečitati,” je rekel in zmajal z glavo. “Saj komaj razločim posamezne znake.”
Zrak v rovu je bil težak, dušeč dim plamenic je vsem, ki so čepeli v njem, lezel v nos in usta in jih silil na kašelj. Komaj so zdržali.
“Ne, vem, kaj naj storimo,” je rekel profesor. “Najmanj uro bom potreboval, če ne več, da razrešim skrivnostne znake. Tako dolgo tu ne moremo ostati. Vrnite se, jaz pa med tem prepišem, kolikor bom mogel in pridem za vami.”
Brez besed so se mu pokorili in se obrnili. Spet se je začela težka pot nazaj. Ker jih je dim dušil, so se ločili in šli drug za drugih po daljših presledkih. Potem so se spet zbrali pred kipom. V soju plamenic so si tako stali nasproti, brez besed, brez misli drug na drugega, kajti njihove misli so bile čisto drugje, bile so pri zakladih, ki jih je rov skrival.
Prvi je pretrgal molk Janez.
“Kje je Nadja?” je vzkliknil in se z grozo ozrl okrog sebe.
Nadje ni bilo nikjer.
“Kaj se ji je zgodilo?” je vprašal z drhtečim glasom. “Kje je šla?”
“Med mano in tabo,” je odgovoril Branko. “Kakih deset korakov za menoj in prav toliko pred teboj. “Kam je le šla?”
“Morda ...” se je prestrašil Janez, “morda se je zmotila in zavila v širši rov, ki se je odcepil sredi poti na desno. Poiskati jo moramo!” je nestrpno vzkliknil. “Vrnimo se v rov!”
Šli so nazaj, vročično preiskali vse, toda Nadje ni bilo nikjer. Tajni rov, ki se je odcepil od glavnega in zavil na desno, je zijal pred njimi, klicali so vanj, a nihče se ni oglasil. O Nadji ni bilo sledu.
Med tem je profesor vse prepisal. Čudil se je, ko je zagledal naše znance sredi rova. Na kratko so mu povedali, kaj se je zgodilo, prosili so ga, naj jim da dober svet, bili so vsi brez glave.
“Ta rov je najbrž skrivna past, ki zavede človeka s prave poti in ga zapelje globoko pod zemljo. Biti mora prava mreža rovov, ki so razpredeni pod svetiščem. Morda tako dolga, kakor stare katakombe v okolici Rima. In tudi istemu namenu služijo.
“Kaj nam zdaj pridigujete,” ga je nestrpno prekinil Janez. “Povejte nam rajši, kako naj jo najdemo, kaj naj storimo, da se nam ne izgubi!”
“Svet v tem slučaju je drag,” je odvrnil profesor in pomenljivo dvignil glas. “Če je že predaleč zašla, jo boste težko našli. Pravite, da vam na klice nihče ni odgovoril? Temu se ne čudim. Rov je zavit in glas se hitro izgubi, da ga ni mogoče čuti, četudi je oni, ki ga kličete, zelo blizu. Edino, kar vam ostane ... Ali se še spomnite Arijadnine niti? Morda bi tako poskusili. Če nimate prave poti za seboj, se lahko izgubite prav tako kakor se je gospodična. In potem sta izgubljena dva, ne samo eden. Vrvi smo vzeli s seboj dovolj. Skočita ponjo. Upam, da je gospodična tako pametna, da ne bo silila naprej in bo ostala, kjer je, ko bo opazila, da je zgrešila pot. Edino tako je lahko rešimo.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Toti v rov ni bilo težko najti. Sledovi plamenic so jo dovolj jasno kazali. Komaj uro potem ko so stopili v svetišče, so se že stiskali pod previsom, ki je skrival zakladnico.
Plamenic so imeli dovolj s seboj in jim ni bilo treba z njimi varčevati. Tudi votlina nad jezerom je bila visoka, tako da jih dim ni dušil. Branko je prvi splezal čez previs in skočil na polico, kjer je prejšnji dan Janez našel Nadjo.
Pogledal jo je, toda ko se je čez nekaj časa vrnil k tovarišem, je rekel z razočaranim glasom, da ni na polici nikakih sledov o skritem vhodu.
“Počakajte malo!” se je takrat oglasil profesor in za trenutek pomislil. “Mcrda mi bodo tukaj pomagale besede, ki sem jih s težavo razbral na kameniti plošči, ki jo je napisal Sal-sin. Kako že pravi ... Nekaj o vodi govori. Sodim, da bo vhod pod vodo. Le kako priti tja?”
“Jaz grem pogledat,” se je tedaj oglasil Mitja, ki se mu je že kar zamalo zdelo, da se zanj skoraj ne menijo. “Če je vhod pod vodo, potem bo treba plavati in to znam dobro.”
Splezal je po skali navzdol in vtaknil roko v vodo.
“Voda je topla,” je rekel presenečeno.
“Čudno,” je zamrmral profesor. “Morda izvira na dnu kak topel vrelec. Sicer je malo čudno — apnenec in topli vrelci — toda mogoče je vse. Pa, saj nas to zdaj ne briga. Če je voda topla, kar v podzemeljskih votlinah navadno ni, tem bolje.”
Medtem se je Mitja slekel in skočil v jezero. Pljusek vode jih je oškropil in šumenje valov je odjeknilo po vsej votlini.
Napeto so gledali za njim. Dolgo ga ni bilo videti, potem se je nenadoma prikazal na površje. Splaval je k bregu.
“Od nekod mora teči voda v to jezero in na drugi strani odtekati,” je jel pripovedovati ves zasopel, ko je skočil na suho. “Enkrat me je zagrabil tok vode in ni dosti manjkalo, da nisem izginil v vrtincu. Tudi ob stenah je več manjših votlin, odkoder voda priteka ali se izteka. Samo na levi, menda ravno pod polico, je nekaj kakor majhen zaliv. Morda je tam vhod ...”
“Tam bo,” je rekel profesor. “Ali je pot težka?”
“Mislim, da ne bo,” je odvrnil Mitja. “Najprej gre malo navzdol, morda poldrugi meter ali dva pod gladino. Nato se dno dvigne. Delj pa nisem šel.”
“Skoči še enkrat in poglej,” mu je velel profesor. Še preden je dogovoril, se je Mitja potopil v vodo. Splaval je naprej in jel v temi, ki so jo plamenice le slabo razsvetljevale, iskati vhod. Ko je bil v malem zalivu, je res opazil, da se dno počasi dviga, dokler se ni pokazalo iz vode. Tam je zagledal veliko kamenito ploščo, ki je zapirala vhod. Naglo se je vrnil k našim znancem, ki so nestrpno čakali, in jim povedal, kaj je odkril.
“Da, vaše sanje bodo resnične, gospodična,” je takrat rekel profesor in stisnil Nadji roko. “Zdaj nam ostane le še, da pridemo tudi mi do vhoda pod vodo. Plavati znamo vsi, kaj?” se je obrnil k svojim tovarišem.
Vsi so znali. Drag za drugim so poskakali v vodo in plavali za Mitjo, ki jim je kazal pot.
Pred kamenito ploščo so se zbrali.
“Kako naj to odstranimo?” je vprašal Branko.
“Nič lažjega,” se je zasmejal profesor. “Poznam ta sistem.”
Ob strani je molela iz plošče velika kamenita zagozda. Obesil se je nanjo in naročil prijateljem, da so se uprli ob spodnji konec plošče. Skala se je počasi premaknila, zastokala, kakor bi jo bil nekdo prebudil iz tisočletnega spanja, in potem se je zasukala navznoter.
Ker niso imeli plamenic, je moral plavati Mitja nazaj in jih prinesti zavite v nepremočljivo platno. Ko so jih nažgali. so vsi presenečeni kriknili. Pred njimi se je razprostirala velika votlina in sredi nje so zagledali več velikih zabojev. Branko je prvi planil tja in si jih ogledal od vseh strani. Poskusil je na enem dvigniti pokrov, toda ni mu uspelo. Zaboji so bili trdno zaprti.
“Zakladi so nedotaknjeni!” je vzkliknil. “Nikogar ni še bilo, kar je zapustil Sal-sin to dvorano. Nikogar ni bilo, ki bi bil vedel za zaklade. Tamle sta ostala sužnja, ki sta molčala!” je pomenljivo pristavil in pokazalna kosti, ki so se svetile iz teme.
Vse je prevzelo razburjenje, ki ga niso mogli utajiti.
“Kje so krampi?” je hripavo vprašal profesor.
In spet je moral Mitja iti na pot.
Pet minut nato je Branko zavihtel kramp in udaril po starinski ključavnici, ki je zapirala najbližjo skrinjo.
Toda en udarec ni bil dovolj. Udariti je moral še petkrat, preden je pokrov popustil. Bakreni oboj je odletel in konica krampa se je zasekala v trdi les. Še en udarec in pokrov je zazijal.
Branko je spustil kramp na tla in vsi so priskočili. Mrzlično so vsi hkrati dvignili pokrov in vzkliknili kakor blazni. V luč j plamenic se jim je zaiskrilo tisoče biserov in draguljev, ki so ležali razmetani vse vprek po skrinji.
Kakor bi bili izgubili zavest, so jeli grebsti po razmetanih draguljih: Nihče ni mogel Spregovoriti besede. Soj biserov jim je jemal vid in besedo. Šele čez dolgo se je prvi zavedel profesor in tiho rekel:
“Rokopis ni lagal. Vsa bogastva južne Sibirije, ki so jih stoletja gomilili vladarji nam neznanih narodov leže pred nami. Naša so.”
Šestnajsto poglavje
BREZMEJNO BOGASTVO[uredi]
Ali to še ni bilo vse. Šest skrinj je bilo še pred njimi, in vse so bile večje od prve. Z nadnaravno močjo je Branko vihtel kramp in votlo so doneli udarci po podzemeljski dvorani; ključavnica za ključavnico je popuščala. In povsod: sami biseri, sami dragi kamni, zlati in srebrni kipi pradavitih božanstev. In ni jih bilo konca ...
Bili so kakor pijani. Niso vedeli, kaj počno. Zdelo se jim je, da so nenadoma zaživeli čisto drugo življenje, da sploh ni življenja, da je opojna blaznost, ki jim jemlje zavest. Neprestano so jim po ušesih bobneli udarci krampa, ki so se mešali z zvokom lastnih, pretrganih, hripavih Svetlikanje žlahtnih kamnov jih je slepilo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
In ko so zjutraj odšli spet v rov, ko so pod vodo prišli v zakladnico, ko so se pripravljali, da odidejo v globino po rovu, ki so ga prejšnji dan slučajno odkrili, se je spet nenadoma spomnila tega obraza, stopil ji je pred oči kakor takrat. Videla je isti srepi pogled, ki jo je svaril, in vsa kri ji je izginila iz obraza. Morala se je nasloniti na Janeza, da se ni zgradila. Preplašeno se ga je oklenila, ko je ravno hotel stopiti v globino, in mu z drhtečim glasom šepnila:
“Ne hodi dalje ...”
“Kaj ti je, Nadja?” jo je začudeno vprašal. “Kaj se je zgodilo?”
Kakor ga ne bi bila razumela, je neprestano ponavljala iste besede.
Vsi so obstali in jo začudeno gledali. Poslušali so njene prestrašene besede in si jih niso znali razlagati. Potem pa, kakor bi se bila zavedla, je hitro rekla:
“Ne smete iti dalje!”
“Zakaj ne?” jo je vprašal profesor. Morda odkrijemo še kaj dragega, še bolj važnega. So stvari, ki so vredne več kakor zakladi.”
“Čudna slutnja me je nenadoma obšla,” je šepnila deklica. “Morda nas tu doli čaka nesreča. Kdo ve?”
“Prazne marnje!” je odmahnil profesor.
“Pojdimo do konca rova,” je rekel Branko. “Janez, greš?”
“Seveda,” je prikimal.
“Ne,” se ga je nenadoma krčevito oklenila Nadja. “Ne pojdi, bojim se zate!”
“Nikar, dušica “ jo je skušal pomiriti Janez. “Bolna si, tvoji živci so izčrpani Kaj se nam more zgoditi?”
“Sam pojdem,” je tedaj mirno, a odločno dejal profesor. Ostanete tu. Takoj se vrnem in vam povem, kaj bom našel.”
Vseh se je polastila po Nadjinih besedah neka mrzlična groza. Nepričakovani Nadjin upor jim je vlil v srce strah, ki ga niso mogli pregnati.
“Sami mislite iti?” je vprašal Branko. “Toda ne idite daleč! In če boste kaj opazili, kar se vam bo zdelo sumljivo, nas pokličite. Takoj se vrnite, da se vam kaj ne pripeti.”
“Je že prav,” je zagodrnjal profesor. Vzel je plamenico in že je izginil v rovu.
Osemnajsto poglavje
DOM MRTVIH[uredi]
Rov, po katerem je stopal profesor, je šel sprva strmo navzdol, potem pa je nenadoma zavil, se razširil in držal skoraj po ravnem. Polagoma je postajal čedalje širši in profesor je z začudenjem ugotovil, da se pod zakladnico nahaja še ena dvorana.
Vsa tla pod jezerom so bila kakor velika krtina, vsa preprežena z rovi in dvoranicami. Nekam plašnih korakov je hodil profesor, oprezaje na vse strani. Nadjine besede so ga vendarle vznemirile. Hotel se je že obrniti, a nekaj, sam ni vedel kaj, ga je gnalo dalje.
Dvorana, kamor je bil prišel, je bila v majhnem točen posnetek velikega svetišča, ki so ga najprej odkrili. Prav tako je stal na sredi velik kip boga zemlje in ob stenah majhni kipi istega boga.
Profesor je zavil proti sredi. Stal je pred uganko. Zakaj dve svetišči? Kolikor je vedel, je bil to edini primer, kar jih je poznal v zgodovini. In v srcu se je že veselil, da je spet odkril nekaj novega, kar bo proslavilo njegovo ime.
Ko pa je prišel čisto blizu h kipu, mu je ušel krik presenečenja. Pod njim je zagledal veliko kamenito skrinjo, vso popisano z enakimi starimi znaki, ki jih je odkril na pergamentih in na kameniti plošči v rovu, samo da so bili bolj dobro ohranjeni, da jih je lahko brez napora čital. Ko je prebral prvi dve vrsti, je vedel, da je ta kamenita skrinja grob. In povsod v kotih dvorane so stali enaki grobovi. Zdaj je vedel, da se nahaja v poslednjem počivališču vladarjev mogočne države, ki je nekoč obsegala večji del severne Azije.
“V teh grobovih utegnem najti sporočila iz davnih časov,” si je rekel. “Sporočila, ki bodo doslej edina ...”
Brez posebnega truda se mu je posrečilo odmakniti pokrov velike skrinje. Pogledal je vanjo in zapazil v njej še eno, ki je bila manjša in brez dvoma kovinska. Iz kakšne kovine je bila, ni mogel dognati, zakaj prevlečena je bila z debelo plastjo patine. In na dnu okrog nje je zagledal vse polno pergamentnih zvitkov. Z mrzlično kretnjo jih je jel pobirati in jih vtikal v usnjato torbo, ki jo je imel obešeno čez ramo.
Potem se je obrnil in zavil proti levemu kotu. Nenadoma pa se je zdrznil in lasje so mu stopili pokoncu. Začul je skrivnosten glas, ki ga je navdal s strahom in grozo.
Iz kota je prihajal zategel glas, ki je zvenel tako presunljivo in strašno, kakor bi bil glas umirajočega človeka.
Profesor ni vedel, kaj se z njim godi. Obšla ga je groza, hotel je zbežati, obrnil se je že proti izhodu, zdaj pa je začul isti glas tudi v tej smeri. In kamor se je obrnil, povsod ga je čul. Od povsod je odmeval in se zasekaval vanj kakor ostro bodalo.
Lasje so mu stopili pokonci. Strah mu je omrtvil noge, da se še premakniti ni mogel, in obstal je kakor vkovan na mestu. Blodne misli so se mu podile po glavi, ni vedel, kaj pomenijo ti glasovi, odkod prihajajo, samo bal se jih je, neskončno bal. Niti pomislil ni, da bi poklical na pomoč tovariše, ki so ga nedaleč čakali. In tudi če bi hotel, ne bi mogel, saj še jezika ni mogel premakniti, otrpnil mu je, kakor mrtev.
In potem so vstale v vseh koncih drobne luči, za nečim skrite, kar je imelo obliko človeka.
Nova groza ga je obšla. Kdo je skrit v tej podzemeljski grobnici? Kdo preži nanj? Ali so duhovi umrlih, ki so vstali in hočejo zdaj k njemu, da se maščujejo nad skrunilcem svojih grobov?
Ni si vedel odgovora. Tudi iskal ga hi. Njegove misli so bile tako razbite, da jih niti za trenutek ni mogel zbrati in vse trezno premisliti. In luči iz kotov so se mu čedalje bolj bližale.
Potem ga je zgrabil obup. V podzavesti se je zavedel samo tega, da ne more ubežati, uteči.
Brez moči se je zgrudil ob znožju rakve, kjer je bil pobral pergamente, in zavest ga je jela zapuščati.
Zunaj so nestrpno čakali naši znanci, kdaj se profesor vrne. Klicali so ga, toda odgovora niso dobili. Tedaj je Branko sklenil, da ga pojde iskat.
Naglo je zlezel v rov in izginil v globino. Stopil je v podzemeljsko dvorano, kjer je mislil, da mora biti profesor. Dolgo ga ni mogel odkriti, naposled ga je zapazil vsega sključenega pred kipom in ga poklical. Slaboten glas mu je odgovoril.
Skočil je k njemu.
“Gospod profesor!”
“Stran!”
Nič drugega ni rekel.
“Kaj Vam je, gospod profesor?” ga je ves v strahu vprašal Branko.
“Skrivnosti, ki si jih ne znam pojasniti,” je odvrnil profesor z drhtečim glasom. “Mrliči vstajajo, kličejo.”
“Kje?” je vprašal Branko.
Profesor je trznil in se plašno ozrl okrog sebe. Nikjer ni bilo več čuti glasov. Nikjer ni bilo videti luči, ki so prej strmele vanj od vseh strani. Ali ga je bila prej le neumna komedija premagala, obvladala, ali so bile zlobne halucinacije, ki jim je postal žrtev?
Molčal je. Šele čez dolgo se je oglasil.
“Ko sem stopil od kipa proti potu, sem nenadoma začul glas, ki me je pretresel, da me je zazeblo v mozeg. Ne vem, kaj je bilo.”
Branko ga ni poslušal do konca. Skočil mu je v besedo:
“Odkod je prihajal glas?”
“Od vseh strani,” je rekel profesor, ki se je med tem že nekoliko pomiril. Najprej točno iz levega kota.”
Posvetil je s plamenico v kot. V njenem soju je zagledal ozko špranjo, in ko si jo je natanko ogledal, je opazil, da je od nje vodila ozka cev proti sredi dvorane. Nedaleč od nje je dobil drugo in potem naprej še tretjo, vse do drugega kota. Vse so bile enake. Zasledoval je njihovo smer in ugotovil, da so se ozke cevke, ki so vodile od njih, stekale vse pod kipom boga Zemlje. Kraj, kjer so se združile, je bil obložen z majhnimi kamenitimi ploščami. Pokleknil je tja in s konico svojega ostrega bodala eno privzdignil. Pod njo je našel kožnat meh. Zdaj je vedel odkod so prihajali glasovi, ki so profesorja tako zmedli!
Poklical ga je. Ko je prišel k njemu, mu je pokazal, kaj je odkril.
“Tu ste morali stati, ko ste začuli prvi glas. Na plošči, ki ima spodaj votlino iz usnjatega mehu. Poglejte te male cevke, ki drže na vse strani. To so majhni rovi, ki se končujejo v kotih in ob stenah. Njih konec je ozka nazobčana špranja. Nevede ste stopili na tako kamenito ploščico, ki se je pod vašo težo vdala in pritisnila na meh pod seboj. Po tanki cevi je puhnil zrak in si na koncu poiskal pot skozi ozko špranjo, ki je napravljena prav na isti način kakor glasovnice pri orglah ...”
“Tako je bilo,” se je čudil profesor, ki je komaj prišel do sape. “To me je spravilo v to grozo ...”
Zdaj je vse razumel. Te glasovnice so bile na koncu tako izbrušene, da ni moglo povsod enako zraka skozi nje. Zato so nastajali višji in nižji glasovi. In vsi skupaj so tvorili glas, ki je bil še najbolj podoben glasu umirajočega človeka ...
“In nisem se prej tega domislil,” si je rekel očitaje. Skoraj ga je bilo sram, da se je dal tako preslepiti. In pri tem ga je obšlo občudovanje do ljudi, ki so si to izmislili. Pred dva tisoč leti ...
“In luči, ki so se bližale?” je vprašal nato.
“Luči?” se je Branko začudil. Jel je hoditi po dvorani in gledati, toda nikjer ni našel sledov o kaki luči.
“To so morale biti halucinacije,” je čez nekaj časa rekel profesorju. “Glasovi, ki ste jih culi, so vas tako zmedli, da ste potem videli že [nejasno]či, ki jih nikjer, ni bilo. Samo v vaši domišljiji ...”
“Mogoče, pa skoraj ne bi verjel,” je zmigaval profesor z glavo, “mogoče.”
“Ali ste kaj zanimivega odkrili?” ga je Branko prekinil.
Profesor je prikimal in pokazal na pergamente, ki jih je imel v torbi.
“Nič drugega?” je skoro razočarano vzkliknil Branko. “In zaradi te malenkosti ste morali pretrpeti toliko strahu?”
Profesor se je nasmehnil. “Še če bi bil dobil dosti manj, bi bilo vredno tega strahu. In kje so ostali?” je vprašal nato.
“Gori čakajo. Vrniva se!” je nasvetoval Branko, ki mu je postalo že kar neugodno v mračni votlini.
“Še malo počakajva!” ga je zadržal profesor. “Vse to sem dobil v največji rakvi. Morda najdem še v malih kaj. Samo to bi pogledal. Saj jih ni dosti. V četrt ure pregledam vse.”
Branko mu ni hotel jemati dobre volje. Še celo pomagal mu je, dasi se mu ni preveč ljubilo stikati po starih kamenitih krstah.
Ponekod nista nič našla, v nekaterih rakvah pa so ležali rokopisi:
“Mislil sem, da sem se malo zmotil v svoji sodbi,” je čez nekaj časa rekel profesor. “Ta podzemeljska dvorana ni grobnica vseh kraljev, ampak samo enega. V grobovih, tu ob strani počivajo ali njegove žene ali pa njegovi najzvestejši podaniki. Najbrž bo veljalo drugo,” se je nasmehnil. “Toliko žena menda ni imel ... Sicer bom pa videl, ko rokopise prečitam.”
Skoraj vse sta že obredla. Ostala je samo še velika kamenita gmota v kotu vhodu nasproti. Obrnila sta se tja.
“To pa je nekaj novega,” je rekel profesor. “Sam zlodej vedi kaj.”
Radovedno je stopil h kamnu.
Devetnajsto poglavje
V PRIČAKOVANJU[uredi]
Mitja je med tem stražil zaklad, ki so ga bili prinesli iz svetišča. Janez in Nadja pa sta še zmeraj čakala na stenski polici pred vhodom v zakladnico, kdaj se profesor in Branko vrneta. Postajala sta že nestrpna.
“Kaj le delata tako dolgo pod zemljo?” je nervorzno vprašala Nadja.
Janez je skomignil z ramo. “Kdo ve! Morda sta res kaj novega odkrila. Sicer nam pa ne bi bilo treba. Kam bomo že s tem bogastvom!”
Nadja se je nasmehnila. Počasi še je navadila misli, da je neizmerno bogata in. sama sebe ni razumela, kako se je mogla takrat, ko so prišli zakladom na sled tako razburiti.
“Malo še počakajva,” je menila. “Če ne prideta kmalu nazaj, pojdeva ven.”
Čakala sta še dokaj časa, toda Branka in profesorja ni bilo od nikoder. Zato sta se vrnila po rovih v svetišče in od tam k Mitji, ki je varoval votlino, kjer so imeli skrite svoje zaklade.
Nadjo je jel počasi obhajati nemir. Branka in profesorja od nikoder ni hotelo biti. Dolgo časa je svoje razburjenje prikrivala, potem pa se ni mogla več premagovati.
“Pojdiva pogledat, kje sta ostala,” je rekla in potegnila Janeza za roko, ki je sedel na skali in zamišljeno kadil. Šla sta nazaj proti vhodu v podzemeljsko svetišče. Že oddaleč sta videla vhod v skali, ki jima je zijal nasproti kakor veliko žrelo.
Tedaj pa se je nenadoma stresla zemlja in zagrmelo je, da ju je groza stresla. Bilo je kakor bi se bil ves svet zamajal v temeljih. Jezero se je zapenilo in se zgrnilo v ogromen val, ki je šinil v višino, potem pa se je polegel in razlezel. In s strahom sta opazila, kako je začelo nenadoma jezero upadati.
Nadja se je vsa preplašena stisnila k Janezu, ki od presenečenja ni našel besed. Ni si vedel razlagati čudeža, ki se je pravkar odigral pred njegovimi očmi. Potem pa mu je nenadoma šinila v glavo misel, staršna misel, ki ga je vsa prevzela. Iztrgal se je Nadji in skočil naprej.
“Branko! Kaj se je zgodilo z njim? Jezero je zalilo svetišče!”
Nadja je prebledela.
“To je smrt,” je šepnila. “In profesor je tudi še pod zemljo. Nikdar več ju ne bomo videli,” je vsa obupana “kliknila in solze so ji zalile oči.
Spomnila se je, kako je Branka prvič zagledala vsega blednega in ranjenega na gradu, kjer je prebivala po smrti svojega očeta. Spomnila se je svoje prve ljubezni, bega, zasledovanja kozakov, trenutka, ko sta jo Janez in Branko odkrila Vso premrlo na vozu. In potem vseh tistih neštetih bojev, ki sta jih morala prestati z njo in dostikrat za njo. Spomnila se je razburljivega trenutka, ko jo je Branko rešil gotove smrti v medvedjih šapah ... vsega se je spomnila.
In zdaj je mrtev. Ni je moči, ki bi ga rešila iz objema zemlje. Brez besed je strmela ob vhodu v svetišče. Podzavestno si je pravila, da mu mora pomagati, da mu mora priskočiti v pomoč, toda zdravi razum ji je prišepetaval, da je vsaka pomoč zaman, da mu ne more pomagati.
Potem se je spomnila dobrodušnega profesorja, ki je tudi postal žrtev nesreče. Tedaj se je šele zavedla, kako dober človek je bil, skoraj kakor oče. In nikdar več ga ne bo videla. Debele plasti zemlje leže nad njim in ni ga človeka, ki bi ga mogel rešiti živega.
Čedalje večje so bile solze, ki so ji polzele po licih, da so bila vsa rdeča. Potem se je zgrudila na tla v visoko travo in pridušeno jokanje je bil edini odgovor na Janezove tolažilne besede.
“Mrtev! Mrtev!” ji je razbijalo v glavi Mrtev!” ji je kovalo v žilah.
Dvajseto poglavje
Boj s prirodo[uredi]
Profesor je stal pred skalo in jo radovedno opazoval. Videl je, da je segala čisto pod strop kakor velik oporni steber. Vendar pa si ni umel razlagati, kaj naj pomeni. Kot oporni steber ni mogla služiti in to bi bilo tudi brez zmisla, kajti stala je tik ob steni in je stena sama dovolj močno podpirala dvorano.
“Nova uganka,” je odgovoril Branku, ki ga je vprašujoče pogledal. Posvetil je s plamenico bliže in zapazil neka znamenja, sklesana v skalo.
“Takoj bom vedel,” je povzel. “Ta votlina je kakor ogromen kažipot. Vsaka stvar ima na sebi napisano, čemu služi.”
In jel je citati napis. Tele besede so bile na njem vklesane:
“Kadar bo sila največja, takrat boš ti, o kamen, rešil trpeče in jim pokazal pot iz teme v luč. In za seboj boš sejal pogubo.”
Nič več, toda profesor je vedel dovolj.
“Tajni izhod, tisti, ki je po njem pobegnil kralj, ko so ga napadli sovražniki v svetišču. Ali nisem že takrat, ko smo o tem govorili, trdil, da glavni vhod ni edini?” je vzkliknil zmagoslavno in samozavestno.
Branko je nemo prikimal.
“Kaj ko bi ta izhod preizkusili?” je vprašal profesor. “Pot bo gotovo krajša od vseh teh ovinkov in rovov, kjer se moramo plaziti, da pridemo na površje zemlje, skoraj bi stavil.”
“Nikar ne poskušajva,” mu je Branko odsvetoval. “Bog ve, kam ta pot drži. Utegnila bi se še zgrešiti z najinimi tovariši. Ali pa se spet izgubiti v rovih, kakor se je pred nekaj dnevi Nadji zgodilo. Sploh smo premalo oprezni,” je končal.
Ne da bi bil poslušal Branka, ki mu je hotel še zmeraj: braniti, je jel tipati po kamnu in iskati kakega tajnega ključa, ki bi ta čudna kamenita vrata odprl. V temi je otipal nekaj kakor velik vzvod, in se nanj obesil. Kamen pred njim se je nenadoma zavrtel v temeljih za dober korak in pred njima je zazijala votlina. Hkrati pa je nekaj zaropotalo, sprva komaj zaznavno, potem pa čedalje glasneje, bučneje, in tla so se zazibala pod njima. Tik nad profesorjem, ki je stal nekaj korakov od Branka, se je bila nenadoma utrgala plast zemlje in ga zasula. Še krikniti ni utegnil. Pokopala ga je pod seboj.
Branko je ves prestrašen odskočil, potem pa se je hitro znašel in hotel profesorju pomagati. Zagledal je njegovo roko, ki je molela iz kupa prsti, pokleknil je na tla, in jel z rokami grabiti plast zemlje, pomešane s kamenjem. Preden je minila minuta, je bila prst razkopana in nemo je Branko klečal pred profesorjem, ki je ležal na tleh brez znakov življenja.
“Gospod profesor!” je zaklical, toda odgovora ni dobil.
Z drhtečo roko je posvetil s plamenico profesorju v obraz, tedaj pa je kriknil.
Zagledal je na profesorjevih sencih veliko rano. Zadeti ga je moral kamen, ki se je utrgal s stropa. Iz rane je curljala kri in močila prst.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Zvečer je Janez odkril Branku novico, ki ga je pošteno presenetila. Povedal mu je, da sta se z Nad jo odločila, da ne gresta naprej, ampak da ostaneta tu. Šele ko bo že vse mirno in se jima ne bo treba na vsakem koraku bati nevarnosti in napadov, bo Janez prišel pogledat v domovino.
“Prav imaš,” je pritrdil Branko. “Tudi jaz bi na tvojem mestu tako storil. A mene kliče domov.”
“Zora?” je tiho vprašala Nadja.
Prikimal je.
“In kmalu odidem. Moram zvedeti, kaj se je doma zgodilo.
“Sami mislite iti?”
“Da, sam.”
“Ne, jaz pojdem z vami,” se je takrat oglasil Mitja. “Tu v samoti ne bi strpel. Tak sem. Zmeraj me žene po svetu. Videti ga hočem in spoznati. Če je res tako lep, kakor pravijo.”
“Ne, ni tak,” je žalostno odkimal Branko. “Razočaran boš, ko se ga boš učil spoznavati, kakor so bili vsi.”
“In vendar pojdem.”
“Ne bom tajil, da mi boš dobro došel,” je končal Branko. “Toda če ne bo tako, “kakor misliš, nikar ne pozabi, da sem te svaril.”
“Torej me zares vzamete s seboj?” se je razveselil Mitja, kakor bi bil preslišal zadnje Brankove besede.
“Da, prav rad ...”
“In kdaj pojdeva?”
“Morda že jutri.”
“Ne, tako hitro pa ne,” se je takrat oglasila Nadja. “Vsaj odpočili bi se pri nas. Takega vas ne pustim od hiše. In še nekaj ne smete pozabiti: deleža na zakladu. Svojega in Mitjevega. Kako ga bosta srečno prenesla skozi sibirski pekel? Ravno danes sem čula, da so se tri dni odtod bojevali. Saj se ne znate napraviti nevidnega.”
“Tisto ne,” se je nasmehnil Branko. “Vidite, na to še mislil nisem. Sodim pa, da bom našel pravo rešitev.”
Malo je pomislil, nato pa je rekel:
“Da, vse nesti s seboj bi bilo nemogoče. Samo toliko bi vzel, kolikor bi lahko nosil pri sebi, ne da bi me oviralo. Že to bi bilo več ko preveč. Med dragimi kamni sem jih videl nekaj, ki so vredni milijone.”
“In kaj mislite z ostalim blagom?”
“Pri vas bi ga pustil.”
“Pri meni?”
“Vam bi ga izročil v shrambo. Vem, da bo varno kakor v mojem lastnem žepu. Saj se menda ni bati napadov?”
“To je ravno, o čemer sem premišljala. Utegne se zgoditi ...”
“Potem je težko ...”
“Ne. Že vem, kaj napravimo.”
In razložila mu je svoj načrt.
Štiriindvajseto poglavje
SLOVO[uredi]
“Jutri pridejo k nam zidarji,” je povedala Nadja. “V kleti bo treba nekaj popravljati. Tako ne bo težko najti prostora, kjer bomo sami ponoči zakopali vaš del, kar ga ne vzamete s seboj.”
“Dobro,” je rekel Branko. Nadjin načrt mu je bil po godu. “Tako bo vsaj varno. Tudi če bi kaj prišlo, se mi ne bi bilo treba bati, da kdo odkrije skrivališče.”
Drugi dan je bil zaradi zidarjev nemir v hiši. Med tem so se zbrali naši prijatelji in v gornjih sobah razdelili med seboj odkrite zaklade.
“Zakaj ni še profesorja med nami?” je vzkliknila Nadja. “Časih se mi zazdi, kakor bi na tem zakladu lepila kri. Njegova ...”
“Usoda je hotela drugače,” je tiho rekel Branko.
Ko je bila že noč in je ura v grajskem stolpu počasi odbila dvanajsto, so šli iz sobe z dvema velikima železnima blagajnama, kjer sta Branko in Mitja spravila svoja deleža. Nihče jih ni čul. Oprezno so šli po stopnicah in prišli v klet. Tam je Nadja prižgala svečo.
Klet je bila nizka in mračna. V kotu so še dobro videli sledove, ki so jih bili pustili zidarji. Tudi orodje so še dobili tam. Brez posebne težave je Branko izkopal v sveže zazidanih tleh globoko luknjo in položil vanjo železno blagajno, ki je skrivala v sebi vse dragocenosti, kar jih ni mogel vzeti s seboj.
“Tu naj počivajo, dokler se časi ne izpremene,” je rekel, ko je z lopato vrgel v jamo prvi kup malte. In potem je izkopal še drugo jamo, kjer so skrili Mitjev del.
Ko je bilo delo opravljeno, so se vrnili v svoje sobe.
Še tri dni je ostal Branko na Nadjinem domu. Čeprav je silil na pot, ga Nadja ni pustila. Šele ta dan se je s težkim srcem odločila, da mu ne bo več branila.
V hlevu je sama izbrala štiri najboljše konje. Hlapci, ki so se jim gostje priljubili in vedeli, da je Branko najboljši prijatelj onega, ki postane v kratkem njihov gospodar, so poskrbeli za vse, kar bi potrebovala na potu. Orožja sta imela Branko in Mitja dovolj in boljše je bilo kakor bi ga mogla rta gradiču dobiti. Za vsak slučaj sta jim dala še Nadja in Janez svoja revolverja, ki sta se v nevarnostih že tolikokrat izkazala.
In tako je prišel trenutek, ko je bilo treba iti na pot. Branko je izbral dragocenosti, ki jih je bil hotel vzeti s seboj, same drage kamne. Najlepše je dal v majhno vrečico, ki si jo je obesil okrog vratu, ostale dragulje pa je imel všite v obleki. Mitja je napravil prav tako. Ko sta bila z delom gotova, sta šla na dvorišče, kjer sta ju Janez in Nadja že čakala.
Tedaj se je Nadja nečesa spomnila.
“Ali imate kaj denarja s seboj?” je vprašala.
“Denarja?” je Branko pomislil. “E, bolj malo ga bo.”
“Kaj mislita plačevati z demanti? Tako ne bosta daleč prišla. Prvi, ki bo to opazil, vaju bo poskusil oropati. Čakajte,” je rekla in odhitela v hišo.
Vrnila se je s šopom bankovcev in vrečico zlatnikov.
“Tole vzemita s seboj. Ni samo ruski denar. Tudi drugega je nekaj vmes.”
“In kaj ostane vama?”
“Oh, saj taki reveži tudi nismo.”
“In kako vama povrnemo.”
“Saj sta pri naju dosti zastavila,” se je Nadja zasmejala in odmahnila z roko, češ, o tem ni vredno govoriti.
“Midva vaju spremiva,” je dejal Janez in trenutek nato je že hlapec Aljoša pripeljal dva lepa konja.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Drugo jutro sta se precej pozno zbudila. Branko je pogledal ven. Tam je stal pred šotorom cigan. Hotel ga je nekaj vprašati, toda cigan je stekel proti sosednjemu šotoru, ne da bi se bil zmenil za njegove besede.
A takoj se je spet vrnil in rekel:
“Naš gospodar vaju prosi, da prideta k njemu v šotor.”
Poklical je Mitjo in šla sta.
Šotor ciganskega poglavarja je bil bogato opremljen. Na vseh koncih so se šopirile dragocenosti, znošene z vseh vetrov.
Ko je Branko odgrnil zagrinjalo, ki je zapiralo vhod, je starec, ki je sedel za mizo, zbito iz desk, vstal in stopil k njemu.
“Upam, da sta si zdaj že ohladila jezo.”
Potem je spet sedel.
Branko se je ozrl po šotoru in sedel na stol v kotu.
“Srečo sta imela, da sta padla meni v roke. Nisem edini tu okoli. Če bi bila zašla v past sosednji četi, kjer ni ciganov ...”
Zasmejal se je. Potem pa je nenadoma zresnil obraz.
“Kam sta namenjena?” ju je vprašal. “Če bi vama lahko kaj pomagal na poti... Cigani ne pozabimo uslug, ki jih kdo izkaže kateremu izmed naših!”
“V Vladivostok,” mu je Branko povedal.
“Enega izmed svojih vam bom dal s seboj, da vama bo kazal pot.”
“Dobro, če imate katerega, ki pot pozna. Sicer bi jo lahko sama tudi našla ...” je pristavil.
“Pot bi že našla,” je prikimal starec, “samo katero in kakšno! Kaj ne vesta, da sta v divjih krajih? Hvalita Boga, da sta naletela na nas. Drugače dvomim, da bi kdaj prišla skozi. Dosti jih je že poskušalo, a mislim, da je prav malo takih, ki bi se jim tudi posrečilo. Eden izmed mojih se je pred nekaj dnevi vrnil od tam. Štiri sem poslal, najbolj izkušene med svojimi, in on je bil edini, ki se mu je posrečilo. Ali ga hočeta?”
“Če vam je prav, ga vzameva. Ne bo zastonj.”
“In Še nekaj bi vama svetoval. Potujta ponoči! Takrat je bolj varno.”
“Bova. Poznava nevarnosti. Vso Sibirijo sva že preblodila.”
“Sibirija je bila igrača proti temu.”
“Kdaj bi šla?” je Branko obrnil pogovor.
“Kadar hočeta, vama je spremljevalec na razpolago.”
“Potem pojdeva takoj,” je odvrnil Branko in vstal.
“Fant, ki vaju je poklical, pojde z vama. Tudi v nevarnostih se bosta lahko nanj zanesla. Močan je in dober strelec,” je rekel starec. “Naj vam bo sreča mila ...”
Šestindvajseto poglavje
VLADIVOSTOK[uredi]
Daljni Vzhod je najbolj dolgočasna pokrajina na svetu. Ta misel je obšla Branka že prve dni, ko so prišli v kraje te širne province. In od dneva do dneva je ta misel postajala bolj in bolj prepričanje. Mladi cigan, ki ga je bil starec dodelil.
Branku in Mitji za spremstvo, je bil fant, da malo takih. Starec ni pretiraval. Izkazal se je povsod. Pot je poznal kakor, svoj žep in tudi kot strelec je bil nedosegljiv. Branko mu je bil to sposobnost kar zavidal, še bolj pa Mitja, ki mu je bil pošteno nevoščljiv. V nekaj manjših praskah, ki se jim niso mogli umakniti, je pokazal, da begunca lahko nanj računata.
Do Vladivostoka so imeli še kakih sto kilometrov. To bi bilo dva ali tri dni, kakor se zamude. Preveč hiteti niso marali, da ne bi zbujali pozornosti. Tudi so se ogibali cest, ker niso hoteli priti v stike z oddelki rdečih, ki so pokrajino trdno držali v rokah.
Tretjo noč so se približali mestu. Branko je že hotel mladega cigana odpustiti, toda ta mu je rekel, da njegova naloga še ni opravljena. Starec mu je bil naročil, da mora begunce tako dolgo spremljati, dokler ne bo na lastne oči videl, da so iz nevarnosti.
Branko je bil s tem zadovoljen. Že nekaj dni ga je skrbelo, kako se bosta z Mitjo vkrcala na ladjo. Vedel je, da se ne sme peljati s kakim potniškim parnikom, ker rdeči preiskujejo vse potnike.
Skozi pristanišče so prišli na ulice. Cigan ju je vodil po umazanih cestah, kjer je bilo videti le malo ljudi.
“V eni teh ulic je gostilničar, ki je naš,” je pojasnil Branku, ko ga je ta vprašal, kam ju vede. “Tam zvemo vse potrebno.”
Cigan je potrkal na vrata, ki se pa dolgo niso odprla. Potem je zarožljal ključ in zaškripal zapah. Na pragu se je pokazal star debelušen krčmar, ki je bil tudi videti ciganskega rodu.
“Kaj tako pozno? Saj vidite, da sem že zaprl,” je zagodrnjal. Potem pa je moral spoznati cigana. “Ti tu?” mu je rekel. “Ali te je spet prinesla pot v Vladivostok? Kaj dela gospodar?”
Kar zapreti ni mogel zatvornic svoje zgovornosti.
“Naša prijatelja sta,” je rekel cigan. “Postreči jima moraš kakor se spodobi. Idimo v hišo!”
Stopili so v nizko zakajeno vežo, ki je bila obenem točilnica. Nobenega gosta ni bilo več nikjer.
Mladi cigan, ki je moral biti tu Star znanec, je Šel po stopnicah in pomignil Branku in Mitji, naj mu sledita.
Prišli so v prvo nadstropje in stopili v sobo, ki je imela kar s stopnic vhod; bila je najbrž namenjena boljšim gostom.
“Tu sedita,” je rekel, “da se pogovorimo.”
“Kaj želita gosta?” je vprašal krčmar.
Branku so se zdele te besede, ki jih je čul, prava nebeška glasba. Kdaj jih je poslednjič slišal!
“Jedla bi in pila,” je rekel. “In potem bi se rada nekaj z vami pomenila,” je pristavil.
“Takoj se vrnem.”
In res se je malo nato vrnil obložen s steklenicami in jedrni. Vsi trije so se jih z velikim tekom lotili in niso prej nehali, dokler ni bilo vse pospravljeno. Nato pa seje Branko obrnil h krčmarju.
“Človeka iščeva, ki bi naju skrivaj odpeljal iz Vladivostoka.”
“To ne bo tako lahko,” je menil krčmar in se zamislil.
“Biti mora zanesljiv,” je pomembno rekel Branko.
Drugo dopoldne je krčmar privedel starikavega Japonca. Povedal mu je, da je to lastnik ladje, s katero navadno skrivaj prevaža ljudi ki nočejo, da bi jih kdo videl.
Japončev obraz je bil tak, da se ga je Branko prvi trenutek skoraj zbal. Žolta barva kože, ozko izrezane ustnice, žlebičaste oči, ki so prodirale človeku do dna — vse to je kazalo na zvitost in prekanjenost, morda še več.
Dvome, ki so se mu zbudili, je hotel Branko takoj povedati svojemu gostitelju, toda ta, kakor bi bil uganil, kaj misli reči, je sam prišel z besedo na dan.
“Ne zaupate mu prav, kaj?” se je zasmejal. “Nič se ne bojte! Li-King je sicer na zunaj videti kakor človek, ki ne zbuja zaupanja, toda v resnici je drugačen. Jaz ga poznam že dolga leta in vam to lahko potrdim. Kaj ne, Li-King?”
“Gospod to sam videti,” se je odrezal Japonec v polomljeni ruščini in se zvito zasmejal. “Kam iti?” je pristavil.
“Kakšno barko imaš?” ga je vprašal Branko, kakor bi bil preslišal njegovo vprašanje.
“Li-King imeti džonka, zelo, zelo velika džonka. Peljati lahko konec sveta.”
“Peljal naju boš v Britansko Indijo, v Kalkuto. Pripravi ladjo. Odpeljemo se še to noč. Popoldne se vrni, da se dogovorimo o uri odhoda in ceni. Velja?”
Japonec ni odgovoril. Samo priklonil se je globoko, kar se da in izginil po stopnicah.
Branko se je med tem lotil zelo kočljivega vprašanja. Preračunal je, da denar, ki ga ima s seboj, ne bo zadoščal za pot, zato se je moral pobrigati, da bo prodal kak drag kamen in tako prišel do denarja, ki ga bo potreboval. Hotel je to opraviti še tu, tem bolj, ker je bilo v Britanski Indiji, kjer na tujce zelo pazijo, sumljivo prodajati drage kamne. Prav gotovo bi ga prijeli in preiskali, in potem —
Zaupno se je obrnil na krčmarja.
“Vidim, da ste poštenjak,” mu je rekel. “Vse vaše zasluge vam bogato poplačam.”
Mislil je, da je dobro začel, toda z začudenjem je moral ugotoviti, da je cigan samo hladno odkimal.
“To niso bile usluge,” mu je mirno rekel, “to je bila moja dolžnost. “Dokler sta pri meni, sta mi dobrodošla gosta. Denarja pa od vaju ne vzamem niti kopejke.”
“Zakaj ne?” ga je začudeno vprašal Branko.
“Ker bi se s tem pregrešil proti naši zvezi,” je odvrnil krčmar. “Človek, ki je rešil katerega naših, lahko razpolaga z mojim premoženjem, sploh z vsem, kar imam.”
“Je že vse lepo ... toda ...”
“Nič ugovorov,” je odločno odvrnil krčmar. “Če imate še kake želje, mi jih samo povejte. Rad vam bom ustregel, če bo le v mojih močeh. Ali potrebujete denarja?”
“Denarja? Da in ne. Naj vam povem. Nekaj dragih kamnov imam in bi tega ali onega prodal. Hotel bi pa dobiti draguljarja, ki ne bo poskušal izrabiti moje denarne stiske in izsiliti dragulje za vsako ceno. Ali poznate katerega?”
“Ne bo vam težko pomagati,” je odvrnil krčmar. “Dve hiši odtod ima svojo trgovino star draguljar, ki je pošten od nog do glave. Čakajte, takoj ga pokličem!”
Pomignil je hlapcu in ta se je res kmalu vrnil z debelim možičkom, ki se je urno prizibal po stopnicah.
Branko je zjutraj, ko je vstal, vzel iz mošnjička, ki ga je nosil privezanega okrog vratu, tri demante. Čeprav je izbral najmanjše, so bili. vendar vsi večji od lešnika.
Pokazal je enega. Draguljar, ki je pri besedah “nekaj majhnih demantov” mislil, da bo res videl kako malenkost, je od presenečenja široko odprl usta in jih pozabil zapreti.
“To pravite, da so majhni kamni,” je rekel ves presenečen in vzel demant v roko. “Človek božji, vsak med njimi je veliko premoženje. O meni pravijo, da imam v zalogi samo izbrano kamenje, pa česa takega nimam.”
Obrnil ga je proti luči, da se je zasvetil v tisočerih žarkih, ki so se lomili in se kresali kakor iskre.
“In kako umetniško je izbrašen,” je dodal, ko si ga je ogledoval. Kar utrgati ni mogel pogleda z njega. “In to naj bo majhen kamen,” je ponovil.
“In barva,” je še rekel. “Tako lepega še nisem videl, da vam po pravici povem. Ta rahla sinjina ga še bolj podraži. In ta kamen je na prodaj?”
“Branko je pokimal. “Koliko mi daste zanj?”
“Toliko denarja, da bi vam ga plačal, nimam,” je žalostno odkimal draguljar. “Šedetedeset tisoč jenov (Jen je japonska denarna enota) je med brati vreden. Med brati, vam rečem. Če bi ga kdo iskal, bi dal zanj še več.”
“Sedemdeset tisoč jenov!” je vzkliknil Branko. Kar verjeti ni mogel, da je to mogoče. “Sedemdeset tisoč!” Da je demant dosti vreden, je vedel, da pa je vreden toliko, se mu še sanjalo ni.
Kakor v dremavici je še slišal draguljarjev glas, ki je nadaljeval:
“Silno rad bi ga kupil. Šestdeset tisočakov bi vam dal zanj, toda toliko denarja nimam v blagajni. Ali bi lahko nekaj dni počakali?”
“Kako dolgo?”
“En teden, morda deset dni.”
“Ne, tako dolgo ne morem,” je Branko odkimal. “Odpotovati moram. Koliko denarja pa imate?”
“Komaj štirideset tisoč ...”
“Štirideset tisoč? Naredila bova drugače. Za kamen bi dali šestdeset: Dam vam ga za pet in petdeset. Velja?”
“Velja,” je vzkliknil draguljar presenečeno. “Z vami se da trgovati. Samo zastran denarja je malo nerodno.”
“Naredila bova, da bo prav. Vi mi prinesite štirideset tisoč jenov. Za ostali znesek napišite dve zadolžnici. Eno na ime krčmarja, eno na ime mladega moža, ki je z nami.” Pokazal je mladega cigana. “Vsaka se bo glasila na sedem tisoč pet sto jenov. To vama bo za nagrado,” se je obrnil k njima.
“Ne smem vzeti denarja, se je prvi oglasil krčmar. “Od tebe ga ne smem vzeti.”
“Tudi jaz ne,” jo kakor zvest odmev pristavil mladi cigan.
“Čakajta malo!” se je zasmejal Branko. “Kdo vama bo dal denar!”
“Vi!”
“Ne, dal vama ga bo draguljar, ki bo na vajini imeni napisal obveznici. Od njega ga bosta prejela, ne od mene.”
“Je že res, toda ...”
“Od njega bosta prejela denar, ne od mene,” je trdovratno ponovil Branko. “Zame je stvar opravljena. Vajina vest bo čista ...” je dodal in se nasmehnil.
Potem se je obrnil k draguljarju in mu naročil, naj prinese denar.
Pet minut nato je dragulj menjal lastnika, Branko se je oddahnil ob misli, da je njegova listnica polna tisočakov.
Sedemindvajseto poglavje
POSLEDNJI OPRAVKI[uredi]
Zdaj, ko sta bila Branko in Mitja založena z denarjem, jima je ostalo samo še to, da dobita kakršne koli dokumente, ki bi jima olajšali pot proti domu. Krčmar, kjer sta stanovala, jima je nasvetoval, naj se obrneta na angleški konzulat. Pol ure nato sta že stala v čakalnici.
Konzul, prijazen mož, ju je takoj sprejel. Branko je v slabi angleščini povedal, da je begunec, ki bi se rad vrnil v domovino, in ga je prosil, naj mu pomaga s potnim listom, ki mu bo dovoljeval bivanje v Britanski Indiji. Pokazal mu je svoje vojaške dokumente, ki jih na vso srečo na dolgi poti ni izgubil. V kratkih besedah mu je povedal, da sta se pretolka skozi Sibirijo. Tedaj ga je konzul prekinil.
“In ta mladi mož, ki je z vami? Ali je bil tudi on vojni ujetnik?”
Branku je postalo vroče. Na to vprašanje ni pomislil. Toda hitro se je izmazal.
“Tudi,” je potrdil. Moj sluga je bil, toda ko so ga ujeli, so mu pobrali vse listine. Ali ne bi tudi zanj lahko kaj storili?”
Konzul je pritisnil na zvonec. Malo nato jima je prinesel tajnik dva potna lista.
Ta pot je bila torej srečno opravljena. Ostalo je le še eno — dogovor z lastnikom ladje, ki ju bo odpeljala odtod.
Stari Japonec je prišel že zgodaj popolne. Hitro so se pogodili, da bo za vožnjo računal dva tisoč jenov. Branko mu je naročil, naj okoli polnoči pripravi ladjo in pride ponj.
Hotel se je posloviti ocl mladega cigana, ki ju je spremljal na zadnjem koncu poti, toda ta je uporno vztrajal, da ne odide, dokler ne bo videl, da sta v varnem zavetju ladje.
Popoldne sta se Mitja in Branko pripravila na pot. Ker se nista hotela kazati po mestu, je namestu njiju opravil, vse nakupe cigan. Ko je legel večer na zemljo, sta bila pripravljena.
Zdaj, ko nista imela nobenega opravka več, se ju je lotila nestrpnost. Čakala sta trenutka, ko se ločita od te dežele, kjer sta prebila toliko žalostnih, pa tudi veselih ur, toda ta trenutek ni hotel priti. Leno so se pomikale ure. Nikakor ni hotelo biti polnoči. Branko je ves čas stal ob oknu in čakal, kdaj se od daleč skrivoma prikaže postava starega Japonca, toda ni ga hotelo biti.
Potem jo prišel čas. Nekje v daljavi je bila ura in tisti trenutek so se odprla vrata v veži. Japonec je javil, da je vse pripravljeno. Prisrčen stisk roke s krčmarjem in vzela jih je noč.
Mladi cigan je nekaj prtljage že podnevi odnesel na ladjo. Tako so imeli zdaj s seboj le nekaj malenkosti, da niso zbujali pozornosti. Konje je Branko podaril ciganu. Po skritih ulicah jih je Japonec vodil proti pristanišču. Kmalu je ležalo pred njimi, tiho, pokojno. Nikjer ni bilo čuti glasu, ki bi bil motil tišino. Tudi razsvetljeno ni bilo na kraju, kamor so šli oni. Le v daljavi so se izmenoma prižigale in ugašale luči svetilnikov.
Čeprav ni bilo nikjer čutiti nevarnosti, je bilo Branku vendar tesno pri srcu. Kar verjeti ni mogel, da bi se mogel ta beg posrečiti na tako enostaven način. Nekaj mu je reklo, da se bo še nekaj zgodilo, preden jim bo Vladivostok izginil izpred oči.
Prišli so na pomol in Japonec je postal. “Počakajte malo, da grem naprej pogledat!”
Odšel je in se kmalu spet vrnil z vestjo, da je vse v redu. V temi so tipali naprej in se skrivali za kljuni neštetih ladij, ki so se ob pomolu stiskale druga k drugi. Končno je Japonec obstal pred eno izmed njih.
“Evo moje barke,” jim je rekel.
Pristavil je lestev in prvi zlezel na krov. Za njim je šel Branko.
Z Mitjo sta nesla svoje stvari v trebuh ladje in ko sta se vrnila, je Japonec s svojim mornarjem že razvijal jadra. Stopila sta na rob ladje in poklicala cigana.
“Zdaj sva na varnem,” mu je rekel Branko. “Zdaj greš lahko mirne duše k poglavarju in mu poveš, da sva odpotovala brez vsake nezgode. In pozdravi ga!”
Japonec je med tem že dvignil sidro. Ladja je bila pripravljena na odhod.
Branko je že hotel poslednjič vikniti v slovo; tedaj pa je nenadoma z grozo opazil, da so se iz teme v bližini izluščile neke sence.
“Stojte, policija!” je zavpil ukazovalen glas.
Cigan se je naglo obrnil in odskočil. Pobegnil bi bil, da ga ni tedaj eden izmed policistov pograbil za suknjič.
“Izgubljen je,” si je šepnil Branko. Vedel je, kako dela rdeča policija z jetniki. Po bliskovito je segel v žep za pasom in potegnil revolver.
V temi je videl obrise dveh ljudi, ki sta se ruvala. Pritisnil je na petelin in sprožil slepo v zrak. Pomeriti ni mogel, ker se je bal, da ne bi zadel nepravega.
Votlo je zabobnel strel. Moža sta se prestrašila in se spustila. Kakor bi se bil vdrl v zemljo, je jeden od njiju izginil v temo. Dva, trije so planili za njim. Iz njihovih kletvic je spoznal, da ga niso dobili. Cigan je bil rešen.
Šele tedaj se je Branko zavedel, v kakšni nevarnosti je. “Požurita se,” je zaklical Japoncema.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Nenadoma ga je obšla neizrekljiva groza. Če je Japonec padel z ladje, potem so izgubljeni. Njegov mornar ni vajen krmarjenja in ne pozna nevarnih morskih ožin, o katerih jim je stari Japonec dostikrat pravil.
Hotel je svojo bojazen izdati Mitji, toda ni mogel. Grmenje niti za trenutek ni ponehalo. Potem se je nenadoma oddahnil. V soju bliska je opazil na tleh zgrbančeno postavo, ki se je bližala jamboru. To je bil Japonec! Niso ga odnesli valovi. Čedalje bliže prihaja, že je pri jamboru, že se ga je oprijel in stoji zraven njega, obraz v obraz.
Skozi grmenje vjame nekaj besed.
“... zlomljeno ... poguba ... utanil.
Čeprav so besede zmedene, razume njih pomen.
Krmilo se je zlomilo, izročeni so pogubi. In Japončev pomočnik je utonil.
Strese ga.
Če pravi to mornar, ki mu je morje dom, ki je vozil po njem, odkar se zaveda, da živi, potem so res izgubljeni. Potem je ni moči, ki bi jih rešila.
Nov sunek vetra. S truščem se je jambor prelomil in toliko, da so se mu umaknili.
In še en sunek vetra. Ladja se je obrnila kakor bi ji bil nekdo izpodnesel oporo, začutili so udarec, ki jih je vrgel na tla, potem jih je žalil ogromen val.
Še nekaj krikov groze, strahu pred smrtjo — — —
Peta knjiga
POT V ŽIVLJENJE[uredi]
Prvo poglavje
Pismo, ki ga ni pričakovala ...[uredi]
Tiho in pokojno je padal tisti dan mrak nad samotno hišico, ki je bila zdaj Zorin dom. Mlada mati je sedela pri odprtem oknu in gledala na vrt, ki je počasi izginjal v temi. Pri njenih nogah se je igral Marko. Zdaj pa zdaj se je za trenutek odtrgal od svojih igrač in poklical mamico. Takrat se je prebudila iz svojih misli, sklonila se je k otroku in ga stisnila k sebi:
“Marko!”
Marko je čutil, da danes z mamico ni tako kakor druge dni. Slutil je, da hoče biti mama sama, čisto sama, in zato so bili njegovi klici čedalje bolj poredki.
Njena roka je počivala na pismu, tistem pismu, ki ga ni pričakovala, ki je postalo nov mejnik v njenem življenju.
Branko, ji je pisal, Branko, ki je o njem mislila, da je mrtev, da se belijo njegove kosti daleč na ruskih poljanah, ki so jih toliko vzele. Zdaj se je oglasil. Vstal je iz groba in jo poklical, rekel ji je, naj vzdrži v tem peklu, kjer živi, da bo prišel, ji je rekel, da jo bo odrešil!
Čeprav je bilo temno, je njen pogled begal po pismu. Navzlic mraku je razločila velike črke. In spomnila se je trenutka, ko jih je prvič prebrala. Takrat ji je utripalo srce, da se je bala, da ji ga ne raznese, ves svet se je vrtel pred njo. Omahnila je in ni vedela, kaj se z njo godi. Kakor v sanjah je videla pred seboj Verin in Vinkov obraz, potem je vstal pred njo Marko, njen mali Marko, ves ožarjen v luči, ki ji ni videla izvira, in počasi se je njegov obraz prelil v Branka, kakor je bil tisti dan, ko je odhajal ... In potem je padla v temo ... Ko se je zbudila, se je sklanjala Vera nad njo in ji močila čelo.
Spomnila se je glasu, ki jo je spet poklical v življenje.
Glas njenega otroka je bil in klical jo je z njegovim, z Brankovim glasom.
Od prevelike sreče so se ji vdrle takrat solze in ni jih mogla ustaviti. In potem je ostala sama; Vera in Vinko sta šla iz sobe ... Ostala je sama s svojim Markom, sedla k oknu ...
Oh, koliko bi dala — vse življenje — da bi se zdaj iz teme pokazal on ...
Sklonila se je skozi okno in njene oči so rezale temo, ki je bila kakor velik črn zastor. In njen pogled je segel skozenj, v daljave, ki so ležale daleč, tako daleč ... Nekje v brezmejnosti se je zasvetila cesta in zazdelo se ji je, da ga vidi tam, kako hiti k njej, ki ga Čaka, in ne more strpeti v brezmejnem koprnenju ...
“Branko!”
Samoten odmev se je odbil od gozda in se vrnil k njej in potem se je zlil z malčkovim glasom, ki je boječe vprašal:
“Koga kličeš, mamica?”
Ta glas jo je vrnil iz zatopljenosti v sedanjost, priklical jo je nazaj iz sanj.
Vstala je in: prijela otroka za roko.
“Pojdiva, Marko!”
“K teti in stricu?”
“Da, k teti in stricu!” je mehanično ponovila zla njim.
Vera in Vinko sta bila na vrtu. Ob ograji sta slonela in se živahno pogovarjala. Niti opazila je nista, ko se jima je približala. Šele, ko je položila Veri roko na ramo, sta jo videla.
“Zora!”
Oklehila se je je okrog vratu.
“Vera, tako sem srečna. Vera, da bi se že skoraj vrnil ... Ne morem čakati ...”
Besede so se ji trgale; sama ni Vedela, kaj govori.
In potem je čula, kako ji je Vera nekaj pravila; kakor iz neznane daljave so odmevale besede v njej:
“Vrne še, Zora, kmalu se vrne!”
Šli sta po vrtu.
“Vera, kaj naj storim?” se je takrat utrgalo iz nje. Nenadoma se je zavedla, da to ni nji dom. Zdelo se ji je, da izrablja naklonjenost svoje prijateljice, da tega ne bi več smela ...
“Kaj naj storiš? Tu ostaneš in počakaš, da se vrne. Dolgo ne more biti več. Šest mesecev je preteklo, kar je bilo pismo oddano v Vladivostoku. Računala sem. Če bo imel srečo, utegne biti v enem ali dveh mesecih tu. Najkasneje v treh ...”
“En mesec ... dva ... tri ...” je šepnila. Tako dolgo še. In ona je mislila, da pride morda že v nekaj dneh. Tri mesece ... Ali bo mogla tako dolgo strpeti? Nenadoma se ji je zazdelo, da ne bo mogla, da jo bo hrepenenje, čakanje strlo.
Tri mesece ...
Takrat je spet začula Verin glas.
“Zora, prej je pismonoša prinesel zate pismo. Če se ne motim, je od doma.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Moj Rog, Branko ... je pisal ...”
Molče je prikimala.
“Da, Branko ... Ni mrtev ... Živi, vrne se. Tole pismo sem danes ...”
Beseda ji je zastala. Stari Slavec je nenadoma zakrilil z rokami in se prijel za srce, iz grla se mu je izvil čudno hropeč glas, nato pa mu je glava težko udarila na mizo.
Skočila je k njemu.
“Kaj vam je?”
Toda Slavec je ni čul.
Stekla je iz sobe in na pragu poklicala. Iz hleva je počasi stopil stari hlapec.
“Kaj pa je?”
“Stopite noter! Gospodar ...”
Ta beseda, še bolj pa njen glas sta mu povedala, da se je nekaj zgodilo. Spustil je vile na tla in okorno stekel proti hiši.
S strahom v srcu je Zora odprla vrata v izbo. Stari Slavec je slonel na mizi in težki ječaji so se mu trgali iz ust.
“Gospod Slavec!”
“Oča Matevž!”
Zora in hlapec sta poklicala v en mah.
Starec je dvignil glavo. Z zmešanim pogledom se je ozrl k njima, kakor da ju ne bi poznal.
“Gospod Slavec!”
Zdaj šele so oči oživele. Zavedel se je. Vstal je in z omahujočim korakom stopil k Zori.
“Ali je res? Moj Branko živi?”
“Res je ... je tiho potrdila. “Živi ... Vrne se ...”
Na mizi je ležalo Brankovo pismo. Segla je po njem in ga pobrala. Pod prstom je začutila nekaj mokrega. Solza. Očetova solza. Dvignila je pismo k ustnicam in solzo s poljubom izpila.
Potem je dala starcu roko.
“Vrne se ...”
“Vrne se ...” je ponovil za njo.
Počasi je stopila na prag, odprla vrata. Pozabila jih je zapreti za seboj.
Stari Matevž je gledal za njo, dokler ni izginila na beli cesti v dolini.
Tretje poglavje
DA REŠI DOM ...[uredi]
Dolgo je potreboval stari Slavec, da se je zavedel vsega pomena Zorinih besed. Sprva so se mu zdele kakor nebeška pesem, kakor mir, mir ...
Šele potem ga je obšla zavest, da so življenje.
In še drugo spoznanje ga je obšlo. Z bistrimi očmi je hitel njegov pogled po dragi domačiji. Spet jo je videl vso. Videnje zapuščene njive, izsekane gozdove, podivjano brajdo, osevele stene in takrat ga je zgrabil strah za vse.
To, kar se mu je še pred nekaj minutami zdelo samo po sebi umevno, neizogibno, kar se mu je zdelo nujnost, ki ne more, ne sme iti mimo njega, ker je pot v mir, se ga je zdaj nenadoma oprijelo z grozo.
Če se sin vrne in najde tako domačijo ...
Če se vrne in ne dobi svojega doma, če bo prišel po hribu in dobil v hiši tuje, sovražne obraze ... Kaj bo rekel? Ali se ne bo sramoval svojega očeta, ali ga ne bo preklinjal?
S pobešeno glavo se je vrnil starec v hišo. Izza stare pratike na zidu — že štiri leta ni kupil nove — je z drhtečo roko potegnil pisma, ki so prihajala dan za dnem, pa jih še prebrati ni maral. Vedel je, kaj prinašajo ...
Opomine, grožnje, rubežni ...
Drugo za drugim je vzel v roke:
“Če v enem mesecu ne poravnate zaostalega zneska 22 tisoč 688 dinarjev z obrestmi za leto dni ...
In drugo:
“Zaman čakamo poravnave računa v skupnem znesku 14,324 dinarjev ...”
In tretje:
“Pooblastil sem svojega odvetnika, da izterja sodnim potom posojilo v znesku 7000 dinarjev z zapadlimi obrestmi in stroški opominov ...”
In četrto in peto ...
Streslo ga je ko je prečital ta pisma. Ali je res že prišlo tako daleč? In gozdovi so skoraj izsekani, njive neobdelane, hlev prazen. Edino nekaj sadja.
Vzel je iz miznice svinčnik — kako dolgo ga že ni držal v rokah! — in jel računati. Desetkrat je moral prešteti, da je preračunal.
Skoraj osemdeset tisoč dolguje. Kje naj jih vzame v štirinajstih dneh, ko mu grozi prodaja? Če jih ne dobi, mu prodajo vse, njegov dom, brajdo, gozdove, njive ...
In Branko ne bo imel doma.
Mora ga imeti, da ne bo klel svojega očeta. Mora ga imeti!
Toda, kje naj vzame denar?
Osemdeset tisoč ...
Za dom!
Nenadoma — sam ni vedel kako — ga je obšla silna moč. Kakor bi ga bila prepojila nova mlada kri ...
Mora ga imeti. Denar!
Vstal je. Hrbet se mu je vzravnal, križi so izginili, nov ogenj mu je zagorel v očeh. Zavil je v hrib, v gozd.
Od drevesa do drevesa, je stopal.
Še je videl med njimi orjake, ki so po letih tekmovali z njim. Še jih je lahko štel. In, doli v kotlini so se skrivali drugi, veliki, močni. Koliko, vas je?
Trideset, štirideset jih je.
Koliko boš dal ti? Koliko ti? Boš dal pol tisočaka? Za Branka, za njegov dom. Boš dal?
In vi orjaki, ki se skrivate med mladino kakor očetje, da jo varujete? Koliko boste dali vi? In bukve, zelene? Koliko vas je?
Doli v dolini je travnik. Dolgo je že, kar mu je sosed ponudil zanj trideset tisočakov. Takrat ga ni hotel prodati.
“Dokler bo moj mazinec migal, ne prodam niti pedi zemlje,” mu je rekel.
Zdaj jo bo moral. Da bo imel Branko dom. Da ne bo klel svojega očeta.
Še danes stopi k sosedu.
Računal je. Pet in dvajset tisoč bo dal gozd. Trideset travnik.
Pet in petdeset.
Čeprav si bo iztrgal kos srca. Kos grude. Čeprav so drevesa najlepša, čeprav je travnik najboljši ...
In sadje je še na drevju. Tudi kak tisočak. Jabolka so lepa. In orehi!
Pet tisoč.
Šestdeset skupaj.
Za ostalo bodo počakali.
“Miha, Miha!” je zavpil, ko se je vrnil v hišo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Prenehal je, kakor bi nekaj premišljeval, potem je začel s tišjim glasom:
“Moji ljudje so po ovinkih zvedeli, da je ponudil ta izum neki veliki angleški tvrdki, ki se zanj resno zanima. Ni še mesec dni, kar je bil pri njem eden izmed strokovnjakov te firme da novi izum preizkusi. Kakor sem včeraj zvedel, je poskus zelo dobro uspel in firma bo kupila vse pravice. Isti strokovnjak pride konec drugega tedna v Ljubljano, da izum odkupi. Rus je zahteval zanj trideset milijonov in Angleži so bili takoj pripravljeni plačati to vsoto.
Ta denar moramo dobiti in razen tega tudi načrte.
Zdaj pa nekaj kar nam zagotavlja, da mora naše podjetje uspeti. Izumitelja najbrž ne poznate. Je starček blizu sedemdesetih let in povrh tega velik čudak.
Z Angležem, ki prinese denar, sta se dogovorila da se dobita v njegovem laboratoriju nekje za gradom. Naša dolžnost je, da to preprečimo, oziroma obrnemo v svojo korist. Sicer bo treba zatisniti oči in spraviti s poti dva človeka, toda to nič ne de — denar, ki ga bomo dobili, odtehta vse neprijetnosti.”
Zarežal se je, da je Kregarja kar spreletelo. Čeprav je bil hladen, preračunljiv, ga je vendar zazeblo ob zvoku tega glasu.
“Vrniva se k stvari. Anglež pride drugi teden. Ruski inženjer se sestane z njim. Takrat nastopijo moji ljudje, ki vzamejo Angležu denar, Rusu pa načrt.
To ne bo tako težko. Kako bom odpravil oba, še ne vem, važno je le, da zabrišemo za seboj sledove.
Ker je tako ogromna vsota, bo Anglež imel le čeke. Kolikor poznam angleški trg, ima najboljše zveze z zagrebškimi bankami. Velika verjetnost je, da bodo čeki plačljivi v Zagrebu.
Inženjer je človek, ki je živel sam zase, in ga torej tam ne bodo poznali. Zato bom vzel njegove dokumente, dvignil v Zagrebu denar in se odpeljal čez mejo na Madžarsko ali pa kam drugam.
Vi boste imeli še lažjo nalogo. Vzeli boste Angležu dokumente in odpotovali v Švico. V Baslu stopite iz vlaka in izginete. S svojimi listinami se potem čimprej vrnete domov.
Tako bo Anglež izginil v Švici Rus pa kje drugje.
Upam, da ste me razumeli. Vaša vloga ni težka, skoraj bi rekel, da je otročja. Morali bi pa biti navzoči tudi pri napadu, ker utegne nanesti slučaj, da vas bom kaj potreboval.”
Kregar, ki je vse dotlej molčal, je dvignil glavo.
“Dobro, naredil bom še to. Potem pa me pustite! Dovolj mi je že vsega!”
“Potem vam bom dal mir,” je odvrnil neznanec. “Tudi bom najbrž takoj, ko to izvedem, izginil odtod. Kaj hočete, zaslužek je preslab,” se je zasmejal, “in še deliti ga moram. Kako pa gre vam?” se je nenadoma obrnil k njemu.
“Nič več tako kakor doslej,” je nejevoljno odvrnil. Kregar. “Ne vem, kaj je to. Vse, kar sem zadnji čas poskusil, mi je izpodletelo, kakor bi me preganjala zla usoda. Zadnjič bi bil moral dobiti velike množine lesa za Egipt. Dva tisoč vagonov. Sklenil sem pogodbo, ki je bila zame izredno ugodna. Obvezati sem se moral le, da ves les odpošljem do dogovorjenega dne. Tedaj pa — kakor bi se bilo vse zaklelo. Les, ki ga je bilo prej povsod dovolj, je nenadoma izginil s tržišča. Nekdo, ki ga ne poznani, ga je pokupil. Tako nisem mogel lesa dobaviti in moral sem plačati odškodnino, ki je bila tako velika, da se mi njena izguba zelo pozna.”
“Čudna reč,” je menil neznanec. “In niti ne slutite, kdo bi to mogel biti?”
“Ne vem,” je odkimal Kregar. “Kamorkoli sem prišel, da bi les kupil, so mi povedali, da je bil že on pri njih. Saj pravim, kakor bi bilo zakleto. Ta izguba me je stala precej nespečih noči.”
Vstal je in jel hoditi po sobi. “Ne morem ga odkriti, čeprav sem poskušal. Še sanja se mi ne, kdo bi mogel biti, toda vem, da je to namenoma napravil. In tudi pri drugih rečeh mi je delal zapreke. Preprečil mi je nekaj dobrih kupčij. Za malenkostno ceno sem hotel kupiti večje posestvo na Dolenjskem. Dan pred menoj je prišel on tja in dal lastniku, ki bi bil moral posestvo prodati zaradi zadolženosti, tako veliko posojilo, da je plačal vse dolgove. Odšel sem praznih rok. Bojim se, da ne bo tudi to pot kaj poskusil. In najbolj se čudim, kje more vse to zvedeti, Kakor bi bil povsod za petami, kakor bi sledil vsakemu mojemu koraku, sleherni misli, kakor bi mi šel ob strani in mi metal polena pod noge.”
Ustavil se je pred pisalno mizo in se sklonil k neznancu:
“Kako naj mu pridem na sled? To mi povejte! Samo to! Rečem vam, da se ga bojim. Če bi vedel, kdo je, mi ne bi bilo zanj mar. Sam bi se ga znal odkrižati. Tako pa.”
Neznanec je skomignil z rameni.
“Za enkrat vam ne morem pomagati. Naročil bom svojim ljudem, da bodo poskušali odkriti, kdo se za vas tako zanima. Če hočete, vam dam enega ali dva izmed svojih ...”
“Ni treba,” je odvrnil Kregar. Ni hotel imeti straže okrog sebe. Ni mu bilo ljubo, da bi neznanec vedel za sleherni njegov korak.
“Danes teden se spet oglasite pri meni,” je še čul. “Pogovoriva se o poslednjih odredbah in izpremeniva, kar bo treba izpremeniti. In če boste videli, da se vaš zasledovalec še zmeraj za vas zanima, me obvestite. Saj veste, kje me dobite.”
Potem je Kregar šel.
Šesto poglavje
POT V PREPAD[uredi]
Vrnil se je v hotel, kjer je stanoval.
Zadnji časi so ga zelo izpremenili. Beg žene, ki je tako nenadoma in nepričakovano zapustila dom, je bil zanj prvi udarec. Sprva je mislil, da ga ne bo mogel preboleti, toda prebolel ga je vendarle, čeprav težko. Zdaj je bil že četrti mesec, kar je ni videl. Tudi pisal ji ni. Ni mogel in ni hotel. Samotaril je v graščini, še v Ljubljano je zahajal bolj poredko kakor prej.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Potem so prišli še udarci, ki so ga stali težke denarje. Ona stvar z lesom mu je požrla skoraj milijon. Čeprav ta vsota v primeri z njegovim premoženjem ni bila tako velika, jo je vendar težko občutil, kajti vzela mu je tekoči denar, saj je imel večino svojega premoženja naloženega v posestvih, ki jih v izgubo ni hotel prodati.
Občutek bolesti za ženo, ki mu nikdar ni bila žena, je počasi izginjal, toda namestu njega je prišel občutek brezmejne osamelosti, brezmejne praznote. Graščina, ki mu je bila nekoč kraj, kjer se je odpočil od dela, mu je postala pekel.
Neki dan se je vozil po deželi. Slučaj je nanesel, da se je peljal mimo kraja, kjer je zdaj stanovala njegova žena. Videl jo je med oblakom prahu, ki je zakrival avto, ko je stala na vrtu s svojim otrokom.
Takrat so ga nenadoma zapustile vse moči in komaj je obdržal oblast na krmilom. Na srečo ga ona ni videla.
In še drugi črv mu je razjedal srce.
V družbi svojih prijateljev, ki niso imeli nič boljšega slovesa kakor on, je nekoč za šalo vzel nekaj kokaina. To je potem ponovil še večkrat in preden se je zavedel, mu je to uživanje postalo strast.
Sprva razen trenutnega užitka ni opazil na sebi nikake izpremembe. Potem pa je jel opazovati, kako so mu roke drhtele, kako ga je. jela minevati tista hladna premišljenost, ki je bila vzrok vsem njegovim dosedanjim uspehom. Umaknila se je neki preplašenosti, ki so jo dogodki zadnjih časov še povečali.
Čutil je, kako ga počasi zapuščajo moči. Takrat je nastala v njem reakcija. Poskusil je prenehati z uživanjem mamil, dva dni se je trdno upiral, toda drugi večer se je moral premagam vdati. Vzel je novo dozo, večjo od poprejšnje.
Ker je imel dovolj denarja, mu ni bilo težko strup kupovati. Tudi to je bil eden izmed vzrokov njegove pogube.
Kako dolgo bo vzdržal, se je izpraševal. Kako dolgo bo še mogel zmagovati vse posle? Ni vedel, toda nekaj mu je govorilo, da ne bo več dolgo, ko bo prišel trenutek, ki ga bo pahnil na tla, v blato, odkoder ni več dviga.
Spomnil se je nekega prijatelja. Pred letom je bil še močan mož in bogat. Danes je izčrpan, ubit. Njegovega obraza se skoraj boji. Mrzlično drhteče oči, ki jih je zadnjič pri njem opazil, ga že zdaj preganjajo.
Časih se ga je lotil obup. Zdelo se mu je, da je ko čolnar, ki ga tok vode žene v pogubo, veslo ima v roki, toda preslabotno je, da bi ga moglo odvesti h kraju. Drvi proti prepadu, kjer se bo zdrobil v nič.
Oblečen se je vrgel na posteljo. Kakor ne bi mogel ukazovati svoji roki, je ta segla v predal, kjer je bil kokain ...
Drugo jutro se je izmučen, kakor ne bi bil nič spal, vrnil domov.
Sedmo poglavje
INŽENJER SAZANOV[uredi]
Za Ljubljanskim gradom je stala majhna hiša, na zunaj mirna in zapuščena. V njej je bil dom ruskega inženjerja Sazanova, enega tistih, ki jih je doletela usoda, da so morali pobegniti, ko je v Rusiji izbruhnila revolucija. Njegovi tovariši so se razkropili po vsem svetu. Nekatere je zaneslo v Francijo, druge v Nemčijo, tretje spet kam drugam, njega pa je vrglo v naše kraje.
Inženjer Sazanov je bil že v Rusiji znan kemik in izumitelj. Bil je vodja kemičnega oddelka in tu je imel dovolj časa in prilike, da se je lahko popolnoma posvetil svoji vedi, in posvetil se ji je temeljito. Poznavajoč vse najnovejše iznajdbe, jih je izpopolnjeval in odkrival nove. Kmalu si je s svojim delom zaslužil precejšnje premoženje, da si je lahko sam zgradil moderno opremljen laboratorij. Ko je to dosegel, je službo pustil in začel na svoje.
Že med vojno se je bavil z mislijo, kako bi odkril cenejše pridobivanje bencina. Sredi teh poskusov ga je dobila revolucija. Mesece je blodil po svetu, dokler ga ni zaneslo v Ljubljano. Tu si je z ostankom premoženja, ki ga je v naglici mogel rešiti, najel majhno hišo, kjer si je napravil skromen laboratorij in ga sproti izpopolnjeval, kolikor so mu sredstva dopuščala. Tu je hotel preživeti dneve izgnanstva, dokler se mu ne bi ponudila prilika, da se vrne v domovino ...
Dve leti je tako živel, skoraj stradal, saj je ves denar, ki ga je dobival, sproti porabljal za svoje poizkuse. Pri tem je odkril nekaj manj pomembnih novosti, ki jih je prodal neki angleški firmi, s katero je bil že pred vojno v zvezi.
Skoraj je že obupal, misleč, da se mu izum ne bo nikdar posrečil, tedaj pa je nekega dne hotel slučaj, da je odkril to, kar je dotlej brez uspeha iskal.
Takoj je o tem obvestil angleško tovarno in prosil, naj mu pošljejo enega svojih strokovnjakov, S katerim bosta izum preizkusila. Obenem je svojo iznajdbo ponudil Angležem naprodaj.
Nekega dne je res prišel angleški inženjer. Pokazal mu je svoj izum in ugotovila sta, da se z njim zmanjšajo troški pridelovanja bencina, skoraj na polovico. Sazanov je za ta izum zahteval trideset milijonov. Anglež je na to pristal in podpisala sta začasno pogodbo, ki bi jo morala še družba potrditi.
Pogovori med njima so se vršili v Rusovem laboratoriju. Tam sta razmišljala in računala in niti opazila nista, da nekdo pri odprtem oknu posluša.
Ta “nekdo” je bil eden izmed zaupnikov neznanca, ki smo ga v prejšnjem poglavju srečali v pogovoru s Kregarjem. Slišal je vse, kar sta Sazanov in Anglež med seboj govorila.
Tako je neznanec lahko napravil načrt, da bi prišel do izuma in denarja.
Po ovinkih pa je zvedel še nekaj več. Zvedel je, da prinese Anglež, če bo družba pogodbo potrdila, inženjerju denar v Ljubljano, ker je inženjer tako zahteval, zvedel je tudi to, da se Anglež vrne prihodnjo soboto.
Ta sobota se je bližala. Sazanov, ki je vedel, da se bodo zdaj vsi njegovi načrti izpolnili, jo je komaj čakal. Pred nekaj dnevi je dobil od svoje hčere, ki se je že pred vojno poročila v Ameriki, povabilo, naj jo obišče. Takoj ko bo imel denar, je sklenil odpotovati k njej.
Da bi le prišla ta sobota!
Časih se mu je zazdelo, kakor bi bil že z eno nogo iz Ljubljane. Odpeljal se je v Zagreb, kjer je dobil ameriški vizum. Premišljal je že, kaj bo vzel s seboj in kaj lahko pusti tu.
Samo da se Anglež vrne in mu prinese denar!
Zdaj je že petek. Jutri mora priti. Jutri zvečer!
In sobota je prišla. Sazanov je vstal zelo zgodaj.
Tako je bil razburjen, da skoraj vso noč ni mogel spati. In vlak pride šele zvečer!
Ves dan je kakor izgubljen taval po Ljubljani. Stopil je v banko, kjer so mu izročili veliko kuverto, ki jo je pred nekaj tedni dal v shrambo. V njej so bili vsi načrti in obrazci. Ta kuverta je bila vredna trideset milijonov!
Pa je le prišel večer, ki ga je tako težko čakal. Že poldrugo uro pred prihodom vlaka je bil na kolodvoru. Potem je spet zvedel, da ima vlak skoraj celo uro zamude! Še nobena ura v življenju mu ni šla tako polževo. Končno je le zagledal v daljavi dim in malo nato je med oglušujočim truščem obstal brzovlak na postaji.
Pohitel je k edinemu vagonu prvega razreda in pri oknu je zagledal Angležev resni obraz.
“Hallo!” ga je Anglež pozdravil in mu stisnil roko kar skozi okno. Naglo je skočil iz svojega oddelka in po peronu sta krenila proti izhodu.
“Saj je šlo vse v redu?” ga je Sazanov nestrpno vprašal.
“Vse!” je Anglež pritrdil. “Firma je potrdila pogodbo, ki sva jo podpisala.”
Šla sta v mesto. Med potjo sta se dogovorila, da bo Anglež najel sobo v hotelu in potem šel z inženjerjem na njegov dom, da tam uredita vse ostalo.
Kolikrat se je potipal inženjer na levi strani, da se prepriča ali ima še dragoceno kuverto v žepu. In vselej je zadovoljen ugotovil, da je ni izgubil.
Šla sta skozi mesto. Najprej po širokih ulicah, kjer pa je bilo kaj malo ljudi, kajti večer je bil mrzel in pust. Potem sta prišla v stranske ulice in zavila proti gradu.
Hodila sta kakih dvajset minut in čedalje manj hiš je bilo obakraj ulice. Tedaj pa sta nenadoma od nekod prišla dva moža s klobukom globoko na čelu in eden je stopil k Rusu.
“Saj ste vi inženjer Sazanov?” Inženjer, ki se je čudil odkod ga neznanec pozna, je presenečen prikimal.
Tedaj mu je neznanec položil roko na ramo.
“Nikar ne pojdita po tej poti. Napasti vaju hočejo. Midva sva s policije in morava to preprečiti. Vzemite mojo suknjo in moj klobuk in mi dajte svojo,” je velel Sazanovu.
Anglež, ki ni razumel niti besedice, ga je začudeno gledal. Sazanov pa, ki je takoj vedel, kaj to pomeni, ga je naglo potegnil za seboj v prvo vežo in mu v kratkih besedah povedal, kaj jima preti.
Hitro so zamenjali površnike in klobuke; inženjer in Anglež paa sta krenila v drugo smer.
Detektiva, ki sta ju tako rešila, sta zdaj šla po poti kjer bi bila morala iti Anglež in Sazanov. Šla sta kakor se ne bi za nič brigala, toda skrivaj sta oprezovala na vse strani.
Prišla sta mimo zadnjih hiš na samotno planoto.
Velik travnik je ležal ob obeh straneh ceste, le nekaj dreves je bilo raztresenih po njem.
Skozi redke oblake je tu pa tam pogledal mesec in za trenutek osvetlil ravnino.
Tedaj je mlajši detektiv nenadoma potegnil starejšega za rokav in z naglo kretnjo pokazal na najbližje drevo, ki je stalo kakih dvajset korakov pred njima. V njegovi senci je zagledal dve postavi.
“Pazi!” je šepnil.
Segla sta v žep in krčevito stisnila v roki vsak svoj revolver.
Le še pet korakov pred napadalci sta bila. Oprezno sta šla mimo, pazeč na najmanjši šum, toda nič se ni zganilo. Ko sta bila že kakih deset metrov naprej, pa sta nenadoma začula, kako sta senci preskočili cestni jarek in stekli za njima. Po bliskovito sta se obrnila in naperila revolverje na razbojnika, ki sta presenečena obstala kakor vkovana v tla.
“Kvišku roke!” je zaklical mlajši detektiv. Napadalca sta ubogala. Enemu je padel revolver iz rok, drugi pa je še zmeraj stiskal v pesti nož.
“Spusti nož!”
Nož je padel na tla.
Starejši detektiv se je sklonil in skočil naprej, tako da je mlajši še vedno lahko meril na napadalca. Enemu izmed njiju je izpodnesel noge, da je telebnil na tla. Potem je vzel iz žepa vrvi in ga zvezal. V usta mu je zataknil robec, da ne bi mogel kričati. Zavlekel ga je na rob ceste in ga vrgel v jarek.
Prav tako je napravil tudi z drugim. Ko sta bila z delom gotova, sta se pazljivo ozrla na vse strani.
“Zdi se mi, da čakajo še drugi,” je dejal starejši. “Dobro bi bilo vedeti, kje se skrivajo.”
Komaj je izrekel te besede, že je nenadoma odskočil in potegnil svojega tovariša s seboj. Mimo nosa mu je zažvižgala krogla. Če bi bil šel še korak naprej, bilo bi po njem.
“Hudiča, ti se pa ne mislijo šaliti,” se je pridušil. “Pa jim bova že pokazala,” se je zasmejal. Stala sta v jarku do gležnjev v vodi.
“Kje se le skrivajo?” je vprašal starejši. “Ko bi jih mogla napasti od zadaj, bi mi bilo prav všeč.”
“Tamle! Samo dva sta!” je šepnil njegov tovariš. “Pojdiva na levo, da jima prideva za hrbet.”
Neslišno sta se splazila naprej. Poznalo se jima je, da nista prvič pri takem poslu.
Časih je ta ali oni dvignil glavo in skrivaj pogledal proti nizki živi meji za katero sta se skrivala dva neznanca. Mlajši je opazil, kako je eden vstal in stopil oprezno proti cesti; kakor bi se hotel prepričati ali je vse varno.
“Zdajle poskusiva” je šepnil starejši “Mora se nama posrečiti.” Planil je pokoncu in v trenutku je preskočil tistih nekaj metrov ki so ga ločili od neznanca.
Neslišno ga je pograbil za vrat, ga vrgel na tla in mu zamašil usta. V temi je utipal da ima na licu krinko. Hotel mu jo je strgati takrat pa ga je tovariš prijel za roko in pokazal proti cesti. V mesečini je videl kako se je jel oni nezaupno ozirati na vse strani. Potem je naglo pogledal tja, kjer je pustil tovariša. Ni ga videl. Zakašljal je toda, odgovora ni bilo. Tedaj je zaslutil, da se je moralo nekaj zgoditi. Naglo se je obrnil in zbežal proti mestu kar so mu dale noge.
Zdaj detektiva nista, imela več vzroka da bi delala skrivaj. Zakrinkanega jetnika, ki je še ves presenečen od naglega popada ležal na tleh in se ni ganil, šta pobrala in mlajši mu je z naglo kretnjo strgal krinko z obraza.
Potem je posvetil z žepno svetilko in tedaj.
Tedaj pa je njegovemu tovarišu nenadoma ušel krik presenečenja, da se je mlajši zdrznil.
“Kaj je?” je vzkliknil, misleč da je njegov tovariš ranjen. Ta pa ga ni slišal.
Pred seboj je videl Kregarjev obraz.
“Kaj je?” je ponovil mlajši.
Za trenutek je tudi on ves presenečen spustil ujetnika, ta pa je kakor ris planil pokoncu, da bi zbežal.
Hotel je za njim, toda starejši ga je zadržal.
“Pusti ga, poznam ga,” je naglo rekel. “Pojdiva rajši za onima dvema!”
Vrnila sta se na cesto.
“Kaj pa z razbojnikoma v jarku?” je vprašal mlajši.
“Kar tam naj ostaneta. Zjutraj ju že dobe. Če ju izroče policiji je prav, če ne ... pa tudi. Glavno je, da sem tega spoznal.
Potem je umolknil in tovariš ni mogel besede več spraviti iz njega. Približala sta se inženjerjevi hiši. Potrkala sta na okno, pa nikogar ni bilo blizu. Šele čez nekaj časa sta zagledala Rusa in Angleža, ki sta prihajala z druge strani.
“Kaj se je zgodilo?” je skoraj brez sape vprašal Sazanov, ko ju je spoznal.
“Vama nič hudega, kakor vidim,” je odgovoril starejši in odmahnil z roko, češ pustimo to in ne zapravljajmo časa.
Stopila sta za njima v hišo, kjer je inženjer prižgal luč. Brez besed sta odložila, suknji in oblekla svoji.
Potem je stopil starejši detektiv k zrcalu.
Z naglo kretnjo je pred očmi Sazanova, ki od presenečenja ni vedel, kaj bi rekel; strgal brado, ki mu je zakrivala lice. Pod njo se je prikazal mlad zagorel obraz.
Mlajši pa si je z robcem obrisal saje, s katerimi si je bil počrnil obraz.
“Tako, gospoda, najino delo je opravljeno!” je suho menil starejši.
Bil je Branko!
Njegov tovariš je bil Mitja.
Osmo poglavje
REŠITEV V SILI[uredi]
Ko je ogromni val izpodnesel ladjo, se je Branko krčevito oprijel jambora. Začutil je nekaj, kakor močan udarec, potem pa mu je vse izginilo v temo. V podzavesti je še čutil, da se bori z valovi, da je nemogočen proti, njim ki ga premetavajo, kakor drobno igračo in nič več.
Ko se je spet zavedel, je bila noč. Prvi njegov občutek je bila silna žeja, ki mu je žgala grlo. Pogledal je okoli sebe in opazil, da ga je morje vrglo na neko skalo. Noge so mu še visele v vodo zato jih je hotel potegniti na suho, toda komaj je to zmogel. Bil je utrujen in izmučen, da ga je vse bolelo.
V soju meseca ki se je potikal med oblaki, je videl morje mirno pokojno, in valove, ki so se prelivali kakor olje. Nihče ne bi bil mogel misliti, da je bilo še pred nekaj urami razvihrano, da je še pred nekaj urami požiralo ladje in ubijalo ljudi. Ta misel mu je blodila po glavi, ko je strmel v valove. Potem pa se mu je nenadoma zasekalo vprašanje, ki ga je zbodlo kakor ostra igla. Kje je Mitja?
Ozrl se je okrog sebe, toda nikjer ni bilo o njem sledu.
Nenadoma ga je obšel občutek strašne osamelosti. Šele zdaj se je zavedel, kaj je bilo pred nekaj urami, šele zdaj so mu jasno vstale slike tistih trenutkov neskončne groze.
Kje je Mitja? Ali se je rešil, ali so ga pogoltnili valovi? Da bi bil vsaj dan, da bi mogel videti tako pa je v negotovosti. Ko bi vsaj že vedel, kaj je z njim.
Hotel je iti v temi naokoli — morda ga najde. Napravil je nekaj korakov, potem je omahnil. Moči so mu odpovedale. Plazil se je naprej po vseh štirih, toda udje so ga boleli in mu zatekali.
Kje je Mitja?
Obup ga je obhajal. Zakril si je obraz z dlanmi, glava mu je omahnila da se je s čelom zadet v skalo. Čutil je še kako mu je nekaj kapelj krvi spolzelo ob nosu potem ga je utrujenost premagala in zaspal je v nezavesti.
Drugo jutro je zbudilo solnce. Hladno je bilo še, veter mu je pahljal razbeljena lica. Ure spanja so mu vrnile nekaj moči. Vstal je in opiraje se ob skalo je zavil v mali zaliv pod sabo. In tedaj mu je ušel krik presenečenja. Na drugi strani skale je ležala ladja vsa razbita. Plima ki je njega zanesla tako visoko se je umaknila oseki. Tako je ladja ostala globoko pod njim in nasedla na čeri.
Naglo kolikor so mu dale moči, je splezal s skale na krov.
Z mrzlično naglico ga je pregledal in takrat ... čisto ob robu je zagledal nekaj, kar mu je pognalo vso kri v obraz. Mitja je ležal tam, zaprtih oči, bled.
Branko je naglo skočil k njemu.
Ali je mrtev?
Pokleknil je in pritisnil glavo na njegove prsi.
In utrgal se mu je nov krik, toda to pot je bil krik veselja.
Mitja je še dihal.
Poklical ga je toda ni se mu odzval.
Branko je stekel v spodnje prostore ladje in tam poiskal nekaj premočenih kosov blaga. Položil jih je Mitji pod hrbet in ga potem z umetnim dihanjem jel zbujati k življenju.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Branko je vzel iz vrečice enega svojih demantov in ga vtaknil v ovitek ter nanj napisal kapitanovo ime. Poklical je natakarja in ga prosil, naj pismo izroči naslovljencu.
Plačala sta in oprezno odšla iz restavracije.
Branko je poklical izvoščka, ki je bil s svojim avtom najbližji. Naročil mu je, naj ju kar najhitreje odpelje v luko.
Šofer je pognal. Branko je še videl, kako je stopil kapitan na teraso in ju iskal, potem pa mu je vogal ulice, ki je zavil na levo, zakril pogled.
Deveto poglavje
SPET DOMA[uredi]
Mirno je rezal parnik valove. Počasi so izginjale za njim Grčija in albanske gore in že se je v daljavi prikazal vhod v Kotor in nad njim Lovčen.
Branku je bilo kakor da gleda raj. Koliko let je že minulo, kar ni videl teh skal! Še dijak je bil, ko je nekoč potoval tu okoli.
In potem so prišli novi otoki, sami znanci. In potem Split, in naprej in naprej, sami kraji, ki jih je poznal, sama vrata v domovino, ki se je pred njim odpirala.
Sušak, zadnja postaja na, njegovi poti domov.
Izkrcala sta se. Čeprav je Branka vleklo domov, sta vendar tam prenočila. Drugo jutro ju je brzovlak odpeljal proti Zagrebu. Toda njuna pot je šla še dalje. Branku je vzkipelo srce, ko je prvič po dolgem času spet začul okrog sebe domačo govorico. Bilo mu je, kakor da posluša rajske glasove. Stal je pri oknu, gledal poljane, ki so brzele mimo njega, strmel v Savo, ki je gnala svoje zelene valove v široki strugi. Potem se je ta struga nenadoma zožila, zlezla je v tesno dolino, kjer si je vlak komaj utiral pot. Zidani most je bil za njima, še malo in v Ljubljani bosta.
“Vidiš, to je moja domovina,” je šepnil Branko.
In vlak je hitel dalje.
S slehernim trenutkom je postajal Branko bolj razburjen. Še nekaj minut in v Ljubljani bo, v mestu, kjer bo zvedel prve vesti o tem, kaj se je zgodilo v domovini, kar je bil on tam daleč na vzhodu.
Enakomerno so udarjala kolesa in potem je zaropotalo pod njimi, zleteli so mimo tovornih vagonov, mimo strojev, ki so se kadili, začutil je, kako je vlak jel voziti počasneje in se je potem sunkoma ustavil. “Ljubljana!”
Kakor bi se pravkar zbudil iz sanj, se je zdrznil. Šele zdaj se je zavedel, da mora izstopiti, obrnil se je in videl Mitjo, ki je bil že pripravljen in ki mu je molil suknjo in kovčeg. Kakor brez misli je oboje pograbil in se med potniki preril iz vagona.
Krenil je po peronu k izhodu. Potem je pred kolodvorom obstal.
“Kam zdaj?” To vprašanje se mu je vsekalo v misel. Saj je tujec. Saj je vse novo okrog njega. Povsod vidi hiše, ki jih prej ni bilo, ljudi, ki jih še nikdar ni videl, same tujce, komaj da je vedel, kam mora iti, da pride v sredo mesta.
Tedaj ga je vprašal Mitja:
“Saj greva v hotel, ne?”
Molče je prikimal. Skočil je na tramvaj, ki je pripeljal mimo. Pred pošto sta izstopila. V hotelu sta si najela dve sobi. Po kopeli, ki ju je prenovila, kajti bila sta od dolge vožnje izmučena, sta šla po mestu.
V kavarni sta izdelala podroben načrt. Branko je dobil naslov privatnega detektiva, prav tistega, pri katerem se je bil nekoč že Vinko oglasil.
Poklical ga je po telefonu in ga prosil, naj se zglasi v hotelu, kjer sta stanovala. Ob osmih zvečer.
Zdaj je bilo šele pet. Torej sta imela tri ure časa za pohajkovanje po mestu. Mitji je bilo vse novo, zato je Branka neprestano izpraševal. Nehal je šele, ko sta šla ob sedmih k večerji in potem počasi proti hotelu.
Detektiv je že čakal. Prijazno je pozdravil gospoda, ki sta mu bila neznana, in ju vprašal, kaj želita.
“Sedite,” mu je Branko ponudil stol in mu v kratkih besedah povedal svojo zgodbo. Prosil ga je, naj poizve, kje je zdaj Zora in in kaj je s Kregarjem.
“To vam lahko takoj povem,” je odvrnil detektiv. “Ni še dolgo, kar sem imel opravka s to zadevo,” je dodal, “zato se še spominjam nekaterih podrobnosti.”
Povedal mu je, da je Zora poročena s Kregarjem.
Čeprav je Branko moral pričakovati, da se je v dolgih letih, ko ga ni bilo doma, moralo dosti izpremeniti, na tak udarec vendar ni bil pripravljen. Da je ona žena onega, o katerem je sumil, o katerem je bil skoraj prepričan, da je kriv vsega njegovega gorja, ta misel ga je tako pretresla, da je prebledel kakor smrt!
“Ne, saj ni mogoče,” so neslišno zajecljale njegove ustnice. “Kako je mogla to storiti? Kako se je mogla zanj odločiti?”
Detektiv, ki je na Brankovem obrazu opazil, kako so na mladega moža vplivale njegove besede, je obstal sredi stavka. Šele ko je videl, da se je Branko premagal, je nadaljeval s pripovedovanjem in omenil o Kregarju nekaj reči, ki so bile takrat splošno znane. In ko je Branko čul, kakšen je mož žene, ki jo je ljubil, kakor more človek ljubiti samo enkrat, se je zgrozil.
“In ona to ve?” je vprašal z drhtečim glasom.
“Vedeti mora. Zvedeti je morala,” je odvrnil detektiv. “Takrat, ko sem vse to odkril možu njene prijateljice, ki me je v njenem imenu naprosil, se je, kakor sem čul, ločila od njega.”
“Ločila?”
“Da — ali bolje, šla je z njegovega doma, z graščine, kjer je bivala. In potem je vprašal še to, kar mu je neprestano težilo srce. O svojem otroku.
“Ali je šla sama?” je vprašal kolikor je mogel mirno, da se ne bi izdal.
“Ne, tudi svojega sinčka je vzela s seboj.”
“Sinčka?” je zadrgetal, kakor ne bi mogel verjeti. Toda tedaj mu je nova misel prešinila glavo. Ali je ta sin njegov?
Komaj je izdavil:
“Koliko let je temu otroku?”
“Ne vem,” je odvrnil detektiv in pogledal v tla, kakor ne bi maral videti Brankovega trpečega obraza. “Če vas zanima, lahko poizvem. Jutri ali pojutrišnjem vas obvestim ...”
“Ne, več bi hotel od vas,” ga je Branko prekinil. “Ali niste preveč zaposleni?”
“Precej dela imam ... toda če želite ...”
“Potreboval bi vas,” mu je dejal Branko; “najbrž za dalj časa. Ali bi mi mogli biti na razpolago?”
“Če želite ...”
“Določite ceno,” je kratko rekel Branko. “Recimo za dva meseca. Koliko bi hoteli? Plačam vam v naprej.”
Detektiv je povedal vsoto.
“Toliko vam dam na mestu,” je rekel Branko in položil na mizo nekaj velikih bankovcev. “Stvar ni kriminalna, kar vam moram že vnaprej povedati. Če se posreči, dobite po dveh mesecih dvojni znesek. Velja?”
“Velja,” je veselo udaril detektiv. “Takemu gospodarju rad služim. Zdaj mi pa povejte, v čem bo moje delo?”
“Precej ga bo,” je odvrnil Branko. “Najprej morate zvedeti vse, kar se tiče Kregarjeve žene, potem pa bo treba, če je mogoče, vse reči, ki ste mi jih povedali o Kregarju, podpreti z dokazi. In — morali mi boste vsak večer sproti poročati. Tu v hotelu me dobite. Jaz bom med tem poizvedoval še na lastno pest. Če ne bi dobili mene, se dogovorite z mojim tovarišem.” Pokazal je na Mitjo, ki je ves čas brez besede poslušal njun pogovor. “Torej jutri zvečer do svidenja.”
Dal mu je roko in ga spremil do vrat.
Ko sta bila z Mitjo sama, Branko dolgo ni spregovoril. Kakor bi bil v mislih ponovil vse, kar je pravkar čul, kakor bi se nenadoma spomnil neštetih drugih reči, ki jih še mora opraviti, je skoraj pozabil, da sedi Zraven njega prijatelj. Šele čez dolgo je segel z roko v svoje goste lase, kakor bi se bil prebudil iz sanj in jih hotel pregnati. Potem pa se je obrnil k Mitji:
“Mislil sem, da se ne bo vse tako strašno izpremenilo. Sanjal sem, da bom lahko pohitel k njej, toda zvedeti sem moral, da je žena drugega ...”
Premolknil je. Potem je vstal in jel hoditi po sobi gor in dol. Nenadoma se je ustavil in zamrmral:
“Jutri obiščem očeta ... Če je še živ ...”
Po tolikih razočaranjih, ki jih je doživel, po besedah, ki jih je pravkar slišal, se mu je zdelo, da se ne bi smel čuditi, tudi če bi zvedel, da je oče umrl. Toda to misel si je pregnal iz glave. Saj ni mogoče, ne, to ne sme biti! Njegov oče še živi, morda obupuje, toda čaka ga, svojega sina, kakor ga čaka zemlja, ki jo je tako ljubil.
“Da, jutri pojdem k očetu,” je dejal še enkrat. Drugega stavka ni ponovil.
Še dolgo sta se pogovarjala. Na polnoč je šla ura, ko sta legla. Mitja je takoj, zaspal, Branko pa navzlic utrujenosti ni mogel zatisniti očesa. Šele jutranje ure so mu prinesle počitek.
Deseto poglavje
PRI OČETU[uredi]
Pozno dopoldne se je Branko prebudil.
Mitja je bil že davno prej pokoncu in si dajal opravka v svoji sobi.
Pozajtrkala sta in vzela avto ter se odpeljala proti Gorenjski.
Dolgo se je vila pot kakor kača po ravnini, potem pa se je zožila v kotlino, kjer je ležal Brankov rojstni kraj. Kopica belih hiš s cerkvijo na sredi, vse okoli polja in travniki posejani z domovi, vsemi novimi, kakor bi bili praznično oblečeni.
Branko je le bežno pogledal v dolino. Njegov pogled je pohitel na hribček, ki se je pravkar pokazal izza ovinka, na hribček, kjer je bila njegova domačija. Videl jo je, vso mlado, lepo, kakor nevesto.
“Vidiš, tamle je moj dom,” je rekel Mitji in z roko pokazal na hribček. “Tam živi moj oče ...” je tiho dodal in nenadoma obstal sredi besed. Spet se je v njegovi duši zbudil isti strah. Prve hiše so zbežale mimo njega. Potem jih je bilo čedalje več. Na obeh straneh, druga k drugi so se stiskale. Sredi vasi, pri cerkvi, je Branko velel ustaviti. Se zmeraj je bila tam pod košato lipo gostilna, kakor takrat, ko je bil poslednjič tu. Koliko let je bilo že odtlej. S sunkovito kretnjo je odprl vratca in skočil iz avta.
To je bila gostilna, kamor je njegov oče zahajal ob nedeljah popoldne. Tudi danes je bila nedelja. Bog ve, morda ga dobi v gostilni ... Kako se bosta sešla? Kako se bosta pozdravila? Ali ga bo oče spoznal? V teh dolgih letih se je bil tako izpremenil, da je bil čisto drugi. Prej je bil še mlad fant, vesel, malce vihrav, dober. Zdaj je bil mož. Leta so ga izklesala, utrdila, in samemu sebi si je moral priznati da so ga napravila trdega. V teh letih, ko se je moral vsak dan boriti za življenje, za obstanek, kakor preganjana žival, je izgubil marsikaj. Pol svojega bitja, boljšo polovico.
Nekoč je bil sanjač. Zdaj ni bil več Noga se mu kar ni hotela premakniti, ko je hotel stopiti v gostilno. Kaj mu bo povedal naslednji trenutek? Kakšna vest bo? Vesela? Žalostna? ...
In vendar je stopil naprej. Na pragu mu je zastavil pot gostilničar. Skoraj nič se ni izpremenil v teh dolgih letih. Prav tako močan in zajeten mož je bil kakor takrat.
“Le noter, gospod,” ga je prijazno povabil, toda Branko se ni zganil.
“Nekaj bi rad zvedel,” je z muko izpregovoril. “Saj poznate gospoda Slavca ...”
Vprašujoče ga je pogledal, kakor bi hotel videti vsako najmanjšo izpremembo na krčmarjevem obrazu. Kaj bo bral na njem?
Toda krčmarjev obraz se ni prav nič izpremenil. Prav tako miren je bil, kakor po njegovih prvih besedah, kakor zmeraj In na glas mu je rekel:
“I, tam gori na hribu samotari. Zdaj bolj poredko prihaja k meni. Menda ga že tri tedne ni bilo.”
Branku se je odvalil kamen s srca.
“Hvala,” je zajecljal. S silo se je moral premagati, da ni stopil h krčmarju in ga objel.
“Ali ste k njemu namenjeni? Pa ga pozdravite in mu recite, naj se spet kaj prikaže v dolino.”
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Še danes pojdem k sosedu,” je rekel, kakor bi govoril sam s seboj, “in kupim travnik nazaj.”
Popoldne mu je Branko povedal svojo povest. Dolga je bila, vse od trenutka, ko je šel od doma. Pravil mu je, kako je padel v rusko ujetništvo, povedal mu je zgodbo svoje čudežne rešitve, svojega bega, nenadnega bogastva, dolge poti domov. Pravil mu je o Nadji, o Janezu, ki je ostal tam daleč na drugem koncu sveta. Povedal mu je tudi, koliko je moral pretrpeti, ne vedoč, kaj se je zgodilo z njegovo Zoro, z otrokom, ki ga je pričakoval.
“Pred kratkim je bila pri meni,” je tiho dejal oče.
“Torej me še ljubi in ni name pozabila,” je šepnil mladi mož. “K njej moram in ji povedati, da sem se vrnil.”
To je bila prva misel, ki se mu je zbudila po očetovih besedah. Prva želja, prvo hotenje. Toda premagal se je. “Ne,” si je rekel. “Zdaj še ne smem. Ostati moram še tujec. Nihče ne sme zame vedeti, dokler ne pride trenutek, ko bom smel iti k njej. Bog daj, da bi bilo to kmalu.”
Dvanajsto poglavje
SREČANJE[uredi]
Dragi dan je bila Zora po opravkih v Ljubljani. Vinko, ki se je zjutraj odpeljal z avtom, jo je vzel s seboj in prav tako tudi malega Marka, ki je na vsak način hotel z mamico.
Kmalu je opravila svoje posle in se dogovorila z Vinkom, da se opoldne sestaneta v hotelu, kamor je hodila na kosilo, kadar je bila v mestu.
V cerkvah je odzvohilo poldne. Zora je sedela v restavraciji in čakala. Skoraj nestrpna je postajala. Pol ure je že minilo, toda Vinka ni bilo od nikoder. Bog ve, kje se je Zamudil!
Gledala je proti vratom. Gostje so prihajali in odhajali drug za drugim.
Končno je prišel tudi Vinko. Veselo ji je stisnil roko in se ji opravičil, ker prej ni mogel priti. Zora je skoraj pozabila, da se je prej srdila nanj. V veselem pogovoru je minevalo kosilo.
Nenadoma pa je Zoro prešinilo nekaj čudnega, nerazumljivega. Srce se ji je stisnilo, kakor v neznanem krču, in vsa kri ji je udarila v obraz, trenutek nato pa spet izginila, da je posinela kakor mrlič. Z njenih usten se je utrgal krik.
V restavracijo je bil stopil visok, zagorel mož.
Čeprav se je bil Zorin krik izgubil v glasnem govorjenju gostov, ga je neznanec vendarle čul. Pogledal je v kot restavracije, kjer je sedela mlada žena. In tudi njemu je izginila vsa kri z obraza ... Krčevito se je zagrizel v ustnice in obstal vkopan.
Branko!
Spoznal jo je, Zoro!
V delu sekunde ga je obšla spet misel, kakor včeraj, da bi pohitel k njej, toda še preden je to misel domislil do kraja, se je zavedel. Naglo, kakor je bil prišel, se je obrnil in izginil.
Ko se je Zora opomogla od prvega presenečenja, se je obrnila k Vinku, ki je sedel poleg nje, ne vedoč kaj naj pomeni to njeno razburjenje, ta njen krik.
Ona pa se je sklonila k njemu, prijela ga je za roko in tiho zajecljala:
“Ali ste videli?”
Njen pogled je zletel k vratom, ki so bila zaprta.
“Kaj?” jo je začudeno vprašal.
“Ne vem, ali je bilo res, ali sem sanjala. Najbrž sem sanjala,” je šepnila vsa obupana. “Zdelo se mi je, kakor bi bil prišel on. Tamle pri vhodu je stal. Ko sem ga hotela poklicati, ga ni bilo več.”
“Zmotili ste se gospa,” je tiho rekel Vinko. Tudi on je videl neznanca, ki je je stopil v restavracijo in nenadoma spet odšel.
Morda je bil prepričan, da je bil neznanec tisti, ki ga je Zora čakala, morda tudi ne. Sam ni vedel. In ker ni hotel v Zori zbujati varljivih nad, ker ni hotel spet v njej obuditi tistega nestrpnega pričakovanja, tistega koprnenja, ki ga je opazil, ko je prejela Brankovo pismo; ga je rajši utajil.
“Pomirite se, gospa,” je ponovil. “Nikogar ni bilo, nikogar ...”
“Nikogar ...” je pridušeno šepnila Zora.
Ko je Branko zaprl vrata za seboj, se je nenadoma znašel v vrvenju ljudi. Poldne je bilo, vsi so hiteli iz služb domov.
Hotel je čimprej zbežati odtod. Vse ga je morilo. Ta množica, ta zrak. S komolci se je prerival med ljudmi, hitel dalje.
Ko se je spet zavedel, je sedel na klopi v parku. Zdaj šele je mogel premisliti vse, kar je šlo mimo njega, zdaj šele se je mogel spomniti vseh dogodkov, ki jih je preživel. Kako je prišel v restavracijo, kako je potem nenadoma zagledal njo ...
In ko je videl njen obraz, prav tako. lep, kakor je bil pred davnimi leti, ko je šel od nje, prav tisti obraz, ki ga je spremljal na vsej njegovi trpljenja polni poti, je zbežal ...
Ali ga je spoznala? Ali je videla v njem onega, ki je oče njenega otroka, ki ga je tako ljubila, da mu je dala vse, tudi najdražje?
Ko jee vse to premislil, je šele začutil kako nesrečen je.
Kdo je bil oni moški, ki je sedel pri njej? Kdo? ... Ali je bil ... ali je bil Kregar? Ali se je spet z njim sprijaznila? Čigav je bil otrok v njenem naročju. Njegov? Kregarjev?
Te misli so mu blodile po glavi, vrgle so ga v prepad, odkoder ni videl rešitve. In v neskončni boli, ki mu je trgala srce, je nenadoma začutil nekaj toplega na rokah: solze ...
Trinajsto poglavje
KAJ JE ODKRIL DETEKTIV[uredi]
Že drugi dan je prinesel detektiv kopico vesti. S svojimi tovariši je nadziral Kregarja pri vsakem koraku. Med drugim je poročal tudi to, da se je Kregar prav vneto vrgel na lesno kupčijo in da nakupuje ogromne množine lesa.
Branko ni dolgo premišljeval. Po vsem, kar je cul in kar je o Kregarju vedel, se je jasno zavedal, da ga bo mogel streti samo z denarjem. To je tudi takoj sklenil. Detektiv mu je povedal, da Kregar potrebuje velike množine lesa. Takoj se je odločil, da bo pokupil ves les, kar ga bo mogel dobiti, da bo Kregar ostal praznih rok. Brez dvoma je vezan na termin. Če do določenega dne ne dobavi naročenega lesa, bo moral plačati kazen. Te kazni so velike, časih tolikšne, kolikor znaša cena lesa. Nekaj takih primerov, in največji bogataš je uničen.
Branko je naročil detektivu, naj privede svoje tovariše. Velel jim je, naj gredo po vsej deželi in pokupijo les. Dal jim je denarja, da ga zaarajo, ostalo pa dobe po dobavi.
To je bil prvi udarec. Branko je prav računal. Kregar je potreboval les in ga ni mogel dobiti. Vse povsod ga je iskal, nikjer ga ni bilo. Ves je bil kupljen.
Dva dni nato je detektiv poročal, kako mu je poskus uspel. Branko je bil zadovoljen. Razen tega je zvedel, da hoče Kregar kupiti večje posestvo na Dolenjskem.
Vzel je avto in se odpeljal na Dolenjsko. Že davno je premišljal, da si mora nekje na deželi poiskati zavetišče, kjer bo ostal, dokler ne pride čas, ko se bo lahko pokazal pred svetom. Sam je sklenil kupiti posestvo, ki ga je hotel dobiti Kregar v roke.
Sešel se je z lastnikom. Ta mu je povedal, da mu je Kregar posodil nekaj denarja, niti ne kaj velike vsote, ki jo zdaj nenadno zahteva nazaj, češ, da jo potrebuje pri svoji trgovini. Ker mu ni mogel takoj plačati in se mu tudi ni posrečilo dobiti posojila, je zdaj prisiljen dati Kregarju posestvo pol zastonj.
Branko mu je dal denarja, da je lahko plačal svoj dolg. V zastavo je vzel majhno posestvo, nedaleč od Ljubljane, kjer se je že drugi dan naselil.
Nekaj dni nato je detektiv izvohal, da namerava Kregar s pomočjo nekega neznanca oropati starega ruskega inženjerja. Tu je Branko hotel izigrati odločilno kvarto.
Obvaroval je Angleža in ruskega inženjerja pred napadom in razkrinkal Kregarja. Izdal se mu pa vendar še ni. Prezgodaj je še bilo. Odločilni trenutek še ni prišel!
Kregar je jel počasi opažati, da se nekdo zanj zanima, da preprečuje vse, da mu trga žrtve iz rok. Niti v sanjah ni mislil, kdo bi to mogel biti.
Sprva se za svojega zagonetnega nasprotnika ni dosti menil. Toda od dne do dne je postajal njegov strah večji. Odkril je to bojazen tudi svojemu zavezniku, toda ta ni zanj pokazal dosti razumevanja.
Tako je prišlo, da se Kregar ni upal lotiti skoraj ničesar več.
Štirinajsto poglavje
SAM[uredi]
Spet je minilo nekaj dni. Za Kregarja so bili to dnevi trpljenja, ki ga ne bi bil privoščil niti svojemu največjemu sovražniku.
Zdelo se mu je, kakor bi se bila vsa nesreča zgrnila nanj. Če je pomislil, kaj vse je doživel od takrat ko je začel bogateti, ga je stresel mraz. Če se je spomnil nazaj tistih dob, ko je mislil, da je dosegel po čemer je zmeraj hrenepel, da je postala Zora njegova žena ... Kako ravno je to že bilo, leta so že pretekla in vsa ta leta ni bilo niti dne, ki bi ga lahko imenoval srečnega. Grizla ga je vest ob spominu na Branka, ki ga je prepustil hudo ranjenega usodi in ga pol mrtvega še okradel. Potem se je seznanil z neznancem, ki se je potlej igral z njim kakor z lutko. Samo hlapec je bil, nič več. Kakor v porog mu je bilo bogastvo, dušilo ga je. O, kolikokrat si je zaželel, da ne bi imel tege denarja, ki je kakor prekletstvo ležalo na njem.
In spomin mu je zletel dalje. Spomnil se je umora v igralnici; Zdaj si je zaželel, da bi ga bili takrat odkrili, da bi ga bili kaznovali, zakaj bil je prestrahopeten, da bi se sam izdal, niti toliko moči ni imel, da bi bil samega sebe sodil ...
In potem je prišel Zorin beg. Zakaj je zbežala? To mu je bila uganka. Saj je imela vsega dovolj, denarja, razkošja in svobode. Mislil je, da jo bo razkošje pritegnilo k njemu, da bo v njem pozabila njega, ki ga je vsako noč videl v sanjah, oblitega s krvjo. Ali je res pobegnila samo iz sovraštva do njega? In zakaj to sovraštvo? Ali je kaj slutila? Ali je kaj vedela? Kdo bi ji bil povedal? ...
Prej, dokler je bila v graščini, je bil vsaj srečen v zavesti, da je ona blizu, čeprav ne mara zanj. Zdaj ga je obdajal samo še občutek strašne samote, praznote, in vsak dan je bolj občutil, kaj je izgubil.
Za drugo se ni več brigal. Vsega drugega se je bal, samo nje si je hotel, da bi se vrnila, da bi pregnala ta strašni mir, to mrtvaško tišino v graščini, da bi jo vsak dan videl, vsak dan slišal.
Strup, ki ga je užival, je čedalje huje deloval. Čutil je, kako mu zastruplja žile, kako mu jemlje še tisti drobec vere v sebe, ki jo je doslej imel. Čutil je, kako ga je vsega prežel z obupom.
Kje je rešitev?
Kdo ga more rešiti?
Vedel je: samo ona. Nihče drugi ... In nekega dne, ko je njegov obup prikipel do vrha, se je odločil, da pojde k njej.
Pregovoriti jo je hotel, da bi se vrnila k njemu. Ali bo hotela?
In tako je nekega dne obstal njegov avto pred malo vilo, kjer je Zora stanovala.
Iz avta je stopil Kregar. Boječe je krenil po vrtu, iščoč z očmi njo, ki ji je bil namenil obisk.
Zagledal jo je v lopi.
Krenil je proti njej.
Zora je zaslišala korake na pesku. Naglo se je ozrla z veselim obrazom? misleč da prihaja Vinko, tedaj pa ji je lice prebledelo.
Vstala je in se ozrla, kakor bi hotela pobegniti, kakor bi iskala izhoda. Toda ni se mu mogla izogniti.
Marko je opazil, kako je mamica vsa prestrašena vstala, in se je oklenil njene roke.
“Kaj hočeš?” je komaj izdavila iz sebe, ko je obstal pred njo.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
“Na Kregarjev dom? Ali imate revolver s seboj? Utegnili bi ga potrebovati.”
“Vzamem ga.”
Segel je v predal nočne omarice in in vtaknil v žep orožje, revolver.
Potem je skočil v sosednjo šobo in poklical Mitjo.
Malo nato so že sedeli v avtu.
Žarometi so zableščali. Avto je zaropotal in sunkoma potegnil.
Dobre pol ure in avto se je ustavil nedaleč od graščine. Detektiv je utrnil žaromete in zapeljal avto med drevje na travnik, kjer ga ni mogel nihče videti.
“Zdaj si razdelimo vloge,” je dejal Branko. “Vidva gresta naprej. Pozvonita mi vratih in zgrabita onega, ki bo odprl. Zvežita. ga in napravita neškodljivega. Če bi bil to Kregar sam, ga privedita sem. Pocukam vaju pri vhodu v park. Razumela?”
“Da!”
“Potem pojdita oprezno po hiši. Mislim, da Kregar nima dosti ljudi?”
“Ne. Tri ali štiri.”
“Prav! Kogar srečata, ga pri mita in napravita z njim tako kakor z onim, ki vama bo odprl. Le pazita, da poj de vse brez hrupa. Če ne, je vse izgubljeno. Razumela?”
“Da!”
“Preiščita sobe in če najdeta kje otroka, ga prinesita sem. Potem začnem jaz.”
“Dobro.”
“Zdaj vesta vse. Vajina naloga je težka, vendar vama zaupam!”
Dve senci sta izginili v parku.
Dolgo je čakal.
Minuta je tekla za minuto. Nikjer ni bilo čuti glasu. Vse je bilo praznično mirno.
Le malo luči je gorelo v graščini. Le nekaj oken je bilo svetlih. Kaj se ta trenutek godi za njimi, kaj se bo zgodilo čez nekaj časa? Ali jima bo uspelo? Ali bo dobil igro, ki jo igra?
Branko je čutil, kako mu nekaj stiska srce. Ni bil strah, bila je le neka tesnoba, ki jo je čutil zmeraj, kadar je stal pred odločilnimi trenutki. Potem je nenadoma začul v bližini korake. Zaškripali so na pesku in prihajali čedalje bliže.
Stopil je na stezo, da ga je obsijala mesečina. V temi je komaj razločil detektiva, ki ga je iskal.
Vračal se je sam ...
Kje je Mitja? Kaj se je z njim zgodilo?
Naglo je stopil detektivu naproti.
“Kje je moj prijatelj?”
“V graščini.
“Ali se vama je posrečilo?”
“Vse!”
“Ljudje so zvezani?”
“Da.”
“Kje je Kregar?”
“V svoji sobi. Videl sem ga skozi ključavnico ...”
“In otrok? Ali sta ga našla?”
“Zaklenili so ga v neko sobo. Nisva mogla dobiti ključa. Zato straži vaš prijatelj vrata, da se mu ne bi kaj zgodilo.”
“Dobro!”
“Stopite brž gor!”
“Hm,” mu je takrat rekel detektiv. “Če se ne motim, je Kregar pravkar pozvonil.”
Ne da bi še naprej poslušal detektiva, je Branko stopil v graščino in stekel po stopnicah.
V veži, nad vrati je slišal zvonec, ki je nestrpno nekoga klical.
Branko se je ustavil pred vrati. Nagel pogled skozi ključavnico mu je povedal vse.
Kregar je pravkar vstal in stopil k vratom.
Pritisniti je hotel na kljuko, tedaj pa so se vrata sama odprla.
Branko je stopil na prag.
Sedemnajsto poglavje
ZOB ZA ZOB[uredi]
Kregar prvi trenutek obiskovalca sploh videl ni. Preveč je bil zatopljen v svoje misli. Ko pa ga je Branko odrinil in stopil na sredo sobe, da ga je obsijala luč, je prebledel. Ta obraz! Predobro mu je bil znan, prevečkrat ga je gledal v brezkončnih nočeh, ko je zaman hrepenel po spancu.
Mrzel pot mu je stopil na čelo. Ko da ne verjame svojim očem, ko da vidi prikazen”, je stopil bliže in iztegnil roke kakor v obrambo. Hotel je zavpiti, toda njegovo grlo je bilo suho in krik je zamrl, preden je prišel na ustnice. Le z muko je za jecljal:
“Kdo ste?”
“Ali se me ne spominjate?” je bil mrzel odgovor. Tudi ta glas je Kregar poznal.
“Ne ... kdo ste?” je ponovil.
Branko mu je velel z roko, naj sede.
“Res me ne poznate?” je mrzlo ponovil. “Ne spominjate se me?”
Kregar je pobesil glavo. O, dobro se ga je spominjal, dobro je vedel, kdo stoji pred njim, po kaj je prišel. Toda odgovoril ni. Ko je dolgo nato spet dvignil glavo, je bila v njegovih očeh zapisana groza.
“Haha,” se je zasmejal Branko. Ob tem smehu je Kregarja mrzlo izpreletelo.
“Če bi bilo po vaše, bi bil mrtev, da,” je nadaljeval mladi mož. “Pa je usoda drugače hotela ...”
Uprl je svoj mrzli pogled v Kregarja. “In zdaj sem prišel k vam ...”
“Kaj hočete? ...” je tiho vprašal graščak in si obrisal znojno čelo.
“Oko za oko, zob za zob!” je ledeno odvrnil Branko. “Prišel sem, da uredim račune z vami.”
Pri teh besedah je Kregar planil pokonci. S široko odprtimi očmi je zasrepel v Branka.
“Kaj sem vam storil?” je za jecljal. “Kaj mi hočete?”
“Sedite, Kregar. Ali imate tako slab spomin? Ali ste že pozabili? Ne veste, kako je bilo takrat na fronti? Poslali ste me v boj, da bi se me iznebili, da mi ukradete dekle. Mislili ste, da me pošiljate v smrt, mislili ste, da se ne vrnem. Ste že pozabili?”
Ne da bi čakal odgovora, je nadaljeval:
“Potem ste se vrnili domov. Zora je postala vaša žena. Ona, ki je nosila pod srcem mojega otroka. Nalagali ste jo, pregovorili ste jo, ne, prisilili, da je postala vaša. Ste pozabili?
Kregar ni odgovoril. Ves beden, zvit v dve gube, je sedel, kakor bi pritiskala težka skala na njegova ramena.
“Kaj boste odgovorili? Kako se boste opravičili?”
Kregarjeva roka se je trdo oprijela mize, da so se mu nohti zasadili v les.
“Ko sem ležal brez zavesti, ranjen na smrt, ste mi ukradli njeno sliko in njeno pismo. Kje je pismo?”
Kakor bi bil izgubil vso voljo, kakor bi bila zamrla v njem sleherna iskrica upora, je Kregar vstal in topo stopil k pisalni mizi. Odprl je predal in vzel iz njega pismo in sliko. Položil je oboje na mizo.
Mladi mož je vzel sliko v roko. Na njej so se še videli sledovi krvi, njegove krvi ... “Ni vas zazeblo, ko ste začutili na sliki kri? Ni vas bilo groza? Ni vas bilo sram svoje strasti, svoje zavrženosti?”
Pismo in slika sta mu zdrknili iz roke. Stopil je k oknu in hladno dejal:
“Velik je najin račun, Kregar. Danes je zanj napočila ura plačila. In tudi za vaše druge neporavnane račune. Za umor v igralnici. Za vaše sleparije, ki so stale nekaj ljudi življenje. Za napad na ruskega Inženjerja ...
Kregar se je stresel.
“Da, tudi to vem. Jaz sem bil tisti, ki sem ga rešil. In jaz sem vam takrat strgal krinko z glave.”
“Kaj mi hočete?” je zajecljal Kregar. Njegov obraz se je bil v teh nekaj minutah postaral za deset let.
“Kaj vam hočem?” je ledeno odvrnil Branko. “Nič, gospod Kregar — to opravi sodišče.”
Kregar je vztrepetal.
“Jutri pridejo po vas,” je neusmiljeno nadaljeval Branko. “Upam, da jih boste počakali ...”
S težkim korakom je stopil k mizi.
“Oko za oko, zob za zob!”
Mladi mož je vzel klobuk in se obrnil k vratom.
“Tako bo najin račun poravnan. Če pa ga hočete drugače poravnati ... brez hrupa ... zaradi nje, ki ste jo onesrečil ...”
Segel je v žep. V njegovih rokah se je zasvetil revolver. Položil ga je na mizo. Nato je počasi stopil proti vratom.
“Zbogom, Kregar!”
Vrata za njim so se zaprla. Koraki v veži so naglo zamrli.
Kregar je ostal sam.
Osemnajsto poglavje
SVIDENJE[uredi]
Ko je Branko prišel po stopnicah dol, ga je v veži že čakal detektiv.
“Brž, skriti se moramo. Pravkar sem začul avtomobil, ki je zavozil na dvorišče.”
Mladi mož si je segel z roko po čelu, kakor da hoče pregnati težke misli. Pravkaršnji razgovor je tudi na njem zapustil sledove.
“Kdo?” je kratko vprašal in instinktivno skočil k najbližjemu drevesu. Detektiv se je splazil za njim.
“Ne vem. Moram iti gledat.”
Neslišno je smuknil v senci drevja k vrtnim vratom.
Preden je minula minuta, je bil že nazaj.
“Kregarjeva žena.”
Branko se je stresel.
“Sama?” je zajecljal.
“Ne, neki moški je z njo.”
V prvem trenutku je hotel mladi mož steči k njej in ji zastaviti pot, toda premagal se je.
Prihajala je po stezi. Skozi gosto vejevje je tu pa tam prodiral bled zrak mesečine.
Sredi poti je obstala, skoraj tik ob njem. Videl je njen trpeči obraz, njene drhteče ustnice. Njenega spremljevalca ni poznal.
“Kdo je oni?” je vprašal šepetaje.
“Mož njene sestrične,” je prav tako tiho odgovoril detektiv. Branku je odleglo.
Ko je hotela, stopiti naprej, proti vratom, ga je nekaj prijelo, da se ni mogel več premagati. Skočil je iz sence proti njej.
“Zora!”
Mlada žena se je obrnila. Ni poznala njegovega glasu, tako ga je izpremenilo nenadno razburjenje.
“Kdo je?”
Njen spremljevalec mu je stopil nasproti. “Kdo ste? Kaj bi radi?”
Posvetil mu je z žepno svetilko v obraz.
Tedaj je Zora kriknila. Spoznala ga je. Kakor v sanjah je stopila k njemu.
“Branko!” Komaj slišno je izrekla te besede. Zdelo se ji je, da se ves svet vrti okrog nje, in obšla jo je bolečina, da bi bila zavpila.
Potem se je zavedla. Njena drobna ročica se je nehote iztegnila proti njemu.
Branko jo je pobožno stisnil. S tem stiskom roke je povedal vse, česar je bilo prepolno njegovo srce.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]