Spomini (Slovenski narod, 1879)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini.
J. S.
Spisuje J. S., častnik v reservi.
Izdano: Slovenski narod 12/54, 55, 59, 60, 65 1879
Viri: dLib 54, 55, 59, 60, 65
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Minoli so vroči dnevi poletja in prešli so tudi oni dela in truda polni jesenski. Obiskala nas je zima in ž njo vred tisti čas, ko nas vabi vrlo praskajoči ogenj k peči. — Tacih uric, posebno proti večeru, smo se nekdaj kot otroci zelo veselili, ker ta čas je bil starim materam, tetam itd. navadno odmenjen v to, da so nam pravile pravljice o roparjih, zakletih devicah in druge, zdavno uže minole dogodbe o Turkih tako, kakor so jih slišale samo v svojej mladosti. Tega časa se rad spominja in veseli več ali menj gotovo vsak, ker bil je — morebiti jedini — zares srečni čas v življenji, nekaljen še od skrbi, ki so pozneje tolikokrat veselje grenili, bili pelen v sladkej čaši življenja.

Te misli sicer tudi mene zdaj pri peči sedečega še obhajajo, pa glavni predmet moje domišljije je vendar bližje še le minolo leto, in v njem dovršena okupacija Bosne in Hercegovine, pri katerej sem tudi jaz kolikor toliko sodeloval. Da me je ta osoda iznenadila, klic k orožju nepripravljenega dobil, to vam osvedoči uže slučaj, da sem začetkom junija še v polnej gorečnosti oznanoval Božjo besedo, tjden pozneje pa uže bil poveljnik Pongračevih barak poleg cerkve sv. Petra, in predno je bilo mogoče luni le na pol se izpremeniti, korakal sem s sabljo v roci ob južnej črnogorskej meji.

Tukaj naj tudi omenim, da se je mobiliziranje naših lovskih bataljonov v nenavadno hitrem čase zvršilo; zvesta kakor vselej je vrla Krajina rada in vesela pošiljala svoje sinove na cesarjev klic v belo Ljubljano, in kdor je imel priliko priti o prvih dneh mobilizacije do Židanove hiše na Poljanah, prepričal se je lehko o tem, in videl tudi, da naši lovci nikakor nijso obupno in prežalostno oblačili nove sive obleke, s katero so imeli odriniti v Dalmacijo.

Prvi izmej lovcev je potovanje nastopil kot najmlajši, moj bataljon; sestavljen je bil namreč še le l. 1866 po pruskej vojski iz dunajskih prostovoljcev, katerim se je bilo žlahtno vojno rokodeljstvo tako prikupilo, da se nijso hoteli ločiti od njega.

Odhod iz Ljubljane je bil sicer vzvišen, a tudi resen in žalosten moment; treba je bilo tu mladega vojaka iztrgati iz rok žalujoče sestre, neveste žene ali matere, tam opominjati očeta ali brata, naj se vendar enkrat končno poslovi od odhajajočega, ker se sicer vzdržati ne more potreben red. Še so mi v spominu prizori, ko se je po dolgem čakanju jel premikati vlak, zadnjikrat smo stisnili roke tistim, ki so nas na kolodvor spremili, ali tja prišli se poslovit, pa kmalu je zažvižgal železni konj, in imeli smo Ljubljano za saboj, ter po močvirji bližali se Borovnici.

Do polnoči je bila vožnja precej živahna; v vagonih so fantje prepevali, po postajah so domači svoje pričakovali, jim še enkrat roko stisnili ter voščili srečno vrnitev. Po polnoči se je vse to nekoliko pomirilo, trudni vednega vpitja in potovanja, so teške glave začeli s časoma kimati in smrčenje po kotih je naznanilo, da vlada zdaj tukaj duh miru, da se jih je angelj spanec polastil, jih odtegnil za trenotke zdajnosti in postavil jih v sanjah v preteklost nazaj mej svoje ljubljene, v domovinski kraj! — Jasno je to pričal marsikateri nevern obraz, ki so ga pri vzhajajočem solncu zbudili iz blagodejnega spanja, da osnaži in uredi svoje reči, predno do Trsta prispemo.

Število onih, ki so vso noč prečuli in gledaje iz okna mimo hiteče reči opazovali, nij bilo veliko, pa jaz sem bil mej njimi. Kras, akoravno prazen in gol, imel je zame dovolj zanimivega. Pa žalibog, bleda mesečna svitloba nij pospeševala mojega početja, ker nij dala dosti razločevati, a tolažil sem se z upanjem na boljše okolščine pri — vrnitvi. Ugodnejše mi je bilo jutro; krasno rumeno solnce se je vzdigovalo izza primorskega gorovja in predstavilo mi morje v najlepšej svojej podobi; dokler je oko seglo, bilo je po vsem mirno in od blizu in daleč videli so se ribiški čolni, katere je lahek morski veterček sem ter tja premikal; sploh podoba je bila krasna, tem bolj ker sem bil prvič na morskem obrežju.

Dospevši v Trst, me je najbolj zanimala luka, razen celega gozda jadernikov, stalo je tu še 10 parobrodov Lloydovih in vojnih pripravljenih, da sprejme in odnese dohajajoče vojake; njih vnanja oblina uže se mi je zdela tako resna in veličastna, da sem se nehote domislil na to, da je i resna stvar, katerej se bližamo.

V Trstu sem imel dovolj časa ogledati si mesto, bližnjo in daljno okolico. Mesto samo na sebi nema nič posebnega, ulice so kamenite in še dosti snažne, hiše, sosebno ob morju, velike palače; le to gotovo vsacega osupne, da vidi v Trstu vse v samej italijanščini: ko vendar še najbližnji okoličanje dobro slovenski govore. Napisi po ulicah, prodajalnicah itd. vsi so italijanski, in če uže nij mogoče kacega poštenega slovenskega ali nemškiga imena poitalijančiti, poitalijančena so vsaj krstna imena; brez dvombe je, da je v Trstu stranka, ki se rada ozira proti zahodu naše meje, pa menim, da bode kmalu kunec temu nesramnemu izdajskemu početju, in zagotovim vas, če mi bode osoda tako mila, da mi pusti enkrat potovati tako proti zahodu, kakor zdaj proti jugu, z večjim veseljem, z večjo navdušenostjo bom dogodjaje priobčil; to nij le moja, to je misel cele naše armade in vsacega pravega Avstrijca!

II.[uredi]

Bližnja okolica tržaška je kaj lepa! — O svetoznanem gradu „Miramar“ ne bodem govoril, preslabo bi bilo moje pero vse tamošnje krasne naprave popisovati, krasno je tudi pokopališče, — pa najbolj domač se mi je zdel „boschetto“; v „boschetto“ hiti ob vročih popoldanskih urah ves eleganten svet, da se tam raduje, kakor pri nas v tivoli. Hrib je precej visok, pa res velikanski razgled črez Trst, luko in morje obilno poplača prestani trud; pri izvrstnem pivu v restavracij „pri lovcu“ ima človek dovelj časa premišljevati o zgodovini tega kraja.

Bil je nekdaj hrib kakor drugi hribi brez posebnega kinča, pa kmalu je spoznal bogataš njegovo izvrstno lego in sezidal si tam letno bivališče, vilo Revoltella. — Revoltella je bil podvzetnik za živež v italijanskih vojskah, in izmej toliko milijonov, ki so šli skoz njegove roke, ostalo jih je nekoliko tudi v njegovem žepu; na smrtnej postelji pa, — tako ljudska govorica — spoznal je svojo krivdo, sezidal na prelepem mestu še cerkvico, kjer leži pokopan, in vse, tudi palačo, daroval mestu, da tako nekoliko popravi storjeno krivico. —

Daljne okolice videl sem Občino z obeliskom, Bagne, Bazovico itd., obhodil sem vse to z velikim spremstvom, z vojaci na vajah; seznanil sem se na teh izletih tudi s g. stotnikom S., ki je bil ranjen pri Livnu, s poročnikom M. in dr., posebno pa s Črnetom, čegar truplo zdaj uže trohni v novej Avstriji. — Sploh smo bili lovci v Trstu prav prijateljsko in bratovsko sprejeti od svojih kolegov domačega polka, celo Nj. kr. visokost vojvoda Würtemberški nas je bil obiskal, in jaz sem imel čast osobno dvakrat občevati z zdanjim poveljnikom Bosne in Hercegovine.

Neko nedeljo popoludne smo dali Trstu slovo; godba in obilo občinstvu nas je spremilo do Lloydovega parnika „Avrora“. — Mislil sem, da bodemo potovali z domačini, namreč s 7. in 19. lovskim bataljonom, ki sta bila mej tem tudi prišla v Trst, pa odplula sta bila uže na večer prejšnjega, oziroma na jutro tistega dne, zato so k nam pristopili Nemci 11. bataljona (sv. Hipolit na d. Avstrijskem) in dve kompaniji ženijskega polka, — vseh skupaj 1400 mož! —

Akoravno je uže vnanja postava parobroda zdela se mi veličastna in impozantna, vendar ne bi bil nikoli mislil, da ima toliko in tako lepih prostorov. V najspodnjem delu je mašina, velika vročina in puhel zrak ne dopuščata dolgo bivanje v teh prostorih, jedino nekoliko mož za kurjavo in jeden mašinistov so primorani tukaj ostati, pa njih bledi obrazi kažejo, da niti oni nijso neobčutljivi proti tem nezgodam, akoravno se na 2 uri menjavajo; neka naprava naznanja tu vsa povelja kapitanova ali kormanoša. Prav prostorne so pa shrambe, ker če premislite, da se tam živež toliko ljudem za več dnij prevaža, ali da je v njih spravljenih več sto konj s krmo in vozovi, morete spoznati zares velike prostore; pri nas je bilo se ve vse z vojaci napolneno. — Spalnice prvega in druzega razreda — sosebno prve — so po vsem elegantne in z vsem potrebnim preskrbljene; po letu je tam prav soparno, zato hiti vsak rad ven in gori na krov; krovi so trije in navadno odločeni po razredih, pri nas pa tega nij bilo, temuč vlegel se je vsak tam, kjer je ravno mogel toliko prostora dobiti.

Najlepši in z vsem komfortom preskrbljen kraj je salon, shajališče in obednica I. reda. Stene, klopi, naslanjači, vse je preoblečeno z rdečim boržunom; krasne podobe, ogledala, kompas, ura itd. kinčajo stene, sploh salon parobrodski bil bi sposoben za vsakega mogočnjaka. Kraju primerni so tudi obedi, zajutrk ob 10. uri dopoludne, in kosilo (diner) ob 5. uri popoludne; štirim, oziroma petim gorkim jedilom pridejana so vselej še mrzla, kakor sardele, salami, sir in sadje, končno črna kava, kar vse primeroma malo stane namreč 2 gld. 50 kr. na dan brez pijače; sicer se pa dobiva zjutraj tudi še lahko čaj ali kavo z mlekom, vino ali pivo, kar se pa zarad visoke temperature težko pije.

Od začetka sem se rad bavil na krovu, in skrbno sem opazoval pomorska mesta Koper, Piran in Pulj, — potem pa smo šli na visoko morje in le od daleč se je nekoliko videlo obrežje naše Dalmacije. Dan se je s časom nagnil, in solnce je začelo zahajati. Kak prizor! Solnce se je na videz povekšalo, morje okrog se je spremenilo v zlato, bliščečo se ravnino, v katerej solnce polagoma izginjava. Še le ko je bila uže temna noč, korakal sem previdno črez speče vojake v svojo kabino, kjer sem tudi kmalu zaspal.

Proti jutru zbudilo me je tužno petje, in ko sem, iskaje pevca, pogledal skozi okno, čudil sem se jako, da smo prišli tako blizu suhe zemlje; pa bil je le otok in v majhenem ribiškem čolnu sedel je veslač, ter popeval tužne svoje melodije. Rano je bilo še, pa vstal sem, in šel zopet na krov, kjer je poveljnika namestnik v zapetej suknji trdega in naglega koraka sem ter tja stopal; mož je bil zelo neprijazen videti, pa kljubu temu sem se ojačil, ter ga povprašal, kje da smo uže; prijazni njegov odgovor, da še nekoliko nad Zadrom, me je ojačil, in nadaljevala sva pogovor. Govoril je italijanski, francoski in angleški, tudi nemški je nekoliko lomil; pripovedoval mi je, da uže 43. leto vozari mej Trstom, Carigradom in Aleksandrijo, znana mu je bila ta pot uže tako, kot nekdanjemu vozniku Marku cesta mej Ljubljano in Novim mestom, poznal je vsak kraj, vedel o tem in onem kakšne črtice, sploh, mož je bil zgovoren in videlo se mu je, da ga veseli pogovarjati se o svojih dogodkih. V Trstu ima ženo z otroci, in rad bi se bil uže podal v pokoj, pa društvo mu nij dovolilo pokojnine, ker je še sposoben za delo. — Da se nekoliko ogrejemo, rekel je, in šel po steklenico vina, ki ga je bil prinesel iz Smyrne, natočil mi malo kupico, in svare vzdignil prst, naj temu Azijcu nikar preveč ne zaupam, pa premagal sem ga in — se dobro počutil.

III.[uredi]

Zdaj še le so jeli drugi vstajati; fantje so spali trdo a dobro, to se jim je videlo, nekoliko si meli zaspane oči, nekoliko se tudi umivali — in nov dan se je pričel. Vozili smo se mimo mnogih otokov, katerih največji je bil Grosa ; srečali smo tu parobrod „Avstrija“, ki je 19. bataljon bil pripeljal do Spljeta, pozdravili smo ga navdušeno in trobentači so zatrobili veliki marš.

Spljet sam, kamor smo mi popoludne prispeli, je lepo mesto, hiše so lične, ulice jednakomerne, lepe cerkve, velika vojašnica, sploh tako, kakoršna smo videti navajeni mesta po naših krajih; okolica nam pa takoj pove, da smo v Dalmaciji, akoravno je primeroma še precej oljk in druge zelenjave tam, višje gore so pa kakor druge — gole. S parobroda stopiti nij bilo dovoljeno, mudili smo se tudi le toliko, da se je izkrcala jednu ženijska kompanija, zato se tudi moja vednost v Spljetu na te le opazke skrči. — Ljudje, ki so došli v luko nas pogledat ali pozdravljat, nijso nič kaj dober vtis na nas napravili, rad pa tudi pripoznavam, da oni nijso bili elegantesa Spljetska; umazani, raztrgani so nas kruha prosili, tepli in valjali so se po tleh, če jim je res kdo kos komisa vrgel. — Po jedno uro trajajočem obstanku odpluli smo dalje nekoliko olajšani. Na večer istega dne smo dospeli v Makarsko, kjer je zopet jedna ženijska komisija izstopila; potrebovali so jo tam za naglo in popolno dovršenje ceste Makarska-Kozica na hercegovinsko mejo.

Mesto leži na obnožji velike gore in ima na strmem velikem trgu lep kamenit vodnjak, baje še od rimljanskih časov. Na suho stopiti nam zopet nij bilo dovoljeno vsled prepovedi polkovnika pl. K., kar je pa strašno razburjenje mej ljudmi provzročilo; mej kričanjem so se slišali celo glasovi, ki so pretili s silo se polastiti mosta in s silo priti v mesto. Ker so imeli vsi po 72 patron pri sebi, stvar nij bila brez vsega pomena, glas in žeja sta tudi pripomogla, da se nijso dali nikakor pomiriti, in še le, ko se je straža pol kompanje nastavila na molu, ki je z nataknenimi bodali zavrnila vsacega, polegli so se nekoliko razburjenih duhov valovi.

Na jutro druzega dne smo veslali vedno blizu suhega, mudili smo se le v Sanem še nekoliko, kjer nas je zapustil 11. lovski bataljon. — Zdaj smo bili sami domačini, to je sam 33. bataljon, še na parobrodu, drugi so nas uže vsi zapustili, nehote se je zato nas misel polastila, da bode tudi našega veselja in mirne vožnje kmalu konec, ter da bodo nastopili drugi hujši dnevi. Spomnil sem se dobro še na muke, ko sem v prejšnjih letih marširal nekdaj avgusta meseca iz Celja v Celovec; slabejše ceste in hujša vročina dovolile so mi sklepati na zdatno povekšane težave v teh krajih. Mimo Dubrovnika in Castelnuova smo s časom prišli v tako znamenito kotorsko Boko, „Bocche di Cattaro“, kar se je žalibog po noči zgodilo. S početka mi je bilo prav žal, da mi nij bilo mogoče to morsko zatišje natančneje opazovati, tem bolj, ker sem se uže celo vožnjo veselil na to naravno nepremagljivo utrjeno luko; a imel sem pozneje priliko to nadomestiti, za to bom tudi tačas o tem spregovoril.

Od mesta Kotora se zarad obzidja malo vidi, mudili smo se tam tudi le okolo ene ure, po tem pa peš odšli proti Budui. — Če ne bi bili eni izmej nas uže prejšnjo jesen tod hodili, gotovo ne bi bil vedel, kje bomo našli luknje iz tega kotla, zakaj ceste ne vidiš nobene, razen one na novo izdelane proti Cetinju, ki v veličastnih ovinkih visoko in skalovito goro prepreže. — Stara cesta proti Budui je kaj slaba, in ker nove še nij dodelane, morali smo jo po tej ukreniti, kar je bilo tem huje, ker je solnce uže silovito pripekalo; bilo je ob 8. uri zjutraj. — V naših krajih tacih cest ne poznamo, misliti bi si le mogli, da kak hudournik tod vdere v deževnem vremenu, tam služi za vse. Leto 1869 je pa pokazalo, da tudi tukaj ne bi škodovala dobro izdelana cesta, če se primerijo gotovi slučaji, zato so pričeli novo izdelovati, ki pa le počasi napreduje; potrebovala se bo le se ve da le za vojaške potrebe, domačini bodo s svojimi majhnimi konji, mulami ali osli še vedno po starej mnogo krajšej hodili, ker vozov v Dalmaciji pod Dubrovnikom nij tako nikjer več videti, kar je tudi uzrok, da je cesta črez in črez na nekaterih krajih s travo poraščena.

Po prvej težavnej poti se odpre pred nami lepa dolinica, po katerej se vije še precej dobra cesta, ta dolina s svojimi večjimi in manjšimi hribi, obdana s skalovitimi gorami je ova župa, ki je videla l. 1869 mnogo ravsa in kavsa mej našimi vojaki in domačimi prebivalci zarad nove vojne postave. — Ostanki teh bojev se še vidijo, razvalin, zidov brez streh je ob morskih obalih več, ki jih je podrl in razrušil c. kr. vojni parobrod; k sreči se je našel pot, ki je vodil obe stranki k sporazumljenji, sicer bi bilo gotovo še mnogo krvi prelite, ker bi ne bilo lehko vstašem v njih mej visocim skalovjem ležečih skrivališčih priti do kože.

Na 24 km. dolgem potu od Kotora do Budue je ena sama vas; poštna uradnija in žandarmerijska postaja jej dajeti še dovelj važnosti. — Poštar ima v svojej pisarni tudi še kupčijo z vinom, kruhom, slanino itd., kar se vse skupaj imenuje z besedo „botega“ in sicer „botega Nr. 2“, „botega Nr. 1“ je nekoliko dalje ob cesti z enako kupčijo. — Da je to imenovanje italijansko, iz tega ne smete sklepati, da bi bilo tudi drugo govorjenje tam italijansko, to ne, le nekatere besede so se tako udomačile, da jih tudi domačini rabijo, sicer je govor kakor v Črnih gorah.

Potem je pa nij več hiše do Budue, in to slednje mestice se še le vidi, ko se mu uže na malo sto korakov približamo.

IV.[uredi]

Mesto Budua samo na sebi je majheno, mislim, da se dosti ne motim, če njega dolgost cenim na blizu 300, širjavo pa na kakšnih 200 korakov; morje obdaja je s treh stranij in obdano je tudi še s precej trdnim obzidjem; proti rednej navadnej vojski se, se ve da ne bi moglo dolgo braniti, a za tamošnje razmere zadostuje, ker zabrani nenaden napad. — Govori se tudi tu jako čista slovanščina, isto tako je noša črnogorska po vsem, zato se tudi takoj spozna okrajni sodnik, ki jedini onda nosi — „pinjo“, kakor smo dijaki nekdaj imenovali to nezmotljivo znamenje kulture in omike.

Budua je zadnji okraj Avstrije, zadnja vas pa je Kastellastua, in tja je mene tirata osoda Kastellastua! kakšne misli me pač obdajajo, če se tebe spominjam? Nebo, morje in skalovje, to je vse, kar si mi moglo kazati ali ponujati, vse tvoje razveseljevanje je v „Simon’s Bierhalle“ (majheno od 21. lovskega bataljona postavljeno postrešje), ves tvoj kinč je vis-a-vis jiša bogatega G., v katerej nežne Evine ročice o večernem mraku večkrat poskušajo svojo spretnost na nekej škrinji, katere ime je bilo morebiti nekdaj glasovir; neveščakom svojim bralcem naj povem še to v razjasnenje, da je zala (? Pis.) Evica hči bogatega G., kar je bilo mogoče da tudi uzrok, da je 21. bataljon ravno vis-a-vis svoje shajališče in zabavnico — „Simon’s Bierhalle“ imenovano — postavil.

Kastellastua, dovoli še nekatera vprašanja tistemu, ki se in se bode vedno z bridkostjo na te spominjal! Kakšna imaš sprehajališča? Če kdo zaničuje vedno šetanje po morskem pesku, kje so one zelene livade ali le navadni logi, da bi mogel v njih človek sanjati o daljnem domovinskem kraju? Zastonj se boš oziral po teh, sto nazaj, sto na levo, sto na desno, to je vse, kamor se moreš brez posebne nevarnosti za svoje zdrave in še ne pokvarjene ude podati. Ali kakšna so stanovanja v Kastellstui? Jaz sem bil vtaknen v neko luknjo v majhnej trdnjavici, in kadar sem po dnevi sedel sam v njej, skoraj bi bil jel potoževati se o pomanjkanji družbe, a vsaka noč mi je kazala, da imam družnikov črnih in rujavih v obilnosti.

Spremenilo e je to naše enakomerno življenje zdatno, kadar je prišla barka z žitom za Črnogorce; okolo dva dni pred njenim prihodom prihajali so stari in mladi, možki in ženske izza naših mej, zbirali se ob morskem bregu ter pričakovali prihod barke; da nijso bili brez onih v tistih krajih navadnih spremljevalcev z dolgimi ušesi, razume se tako. — Družba je bila kaj zanimiva, možki bili so velike jedrnate postave, s trdimi brkami, ženske sicer majhene in nevabljive, pa žilave in trdne, katerim je bilo nekaj lehkega žakelj koruze odnesti po strmej skalnatej stezi v Črne gore; nekateri so dohajali s celo družino, in delj časa ozirali so po morju, kdaj da pride zaželjena barka od Budue, in donese otešilo lačnemu želodcu, ki morebiti uže dolgo prepeva žalostinke po nekdanjih boljših časih; — parobrod namreč ostane v Budui in potem barke dovažajo živež v Kastellustuo, od koder se nekoliko lažje prenaša v namenjeni kraj. Daljava do črnogorske meje znaša 1 ½ miljo, zračna črta pa menj, nego ¼ del tega; meja od Budue do Kastellastue je zavarovana s štirimi manjšimi tvrdnjavami (forts) Spiridione, Kosmač, Kopač in Presjeka, zadnji dve se oskrbujeti od kastellastuvske posadke. Obiskal sem bil vse in posebno zadnja se mi zdi opombe vredna zaradi prelepega razgleda od tam; sprevidi se južni del Črne gore in severni Albanije, Škadersko jezero, luka Bar je nekoliko zakrita; tvrdnjavi Nehač (črnogorska) in Šajn (turška) stojita si resnobno nasproti, pri jasnem vremenu bi se z dobrim daljnogledom videl celo otok Krf in italijansko obrežje.

Posebno imenitnost je dosegel ta kraj — bellavista imenovan — let a 1875, ko ga je celo Nj. veličanstvo naš cesar obiskal.

Po našem prihodu podvojile so se povsod posadke, in živež se je navozil za 6 mesecev. Poseben višji ženijsk častnik obdal je tvrdnjave z železnimi mrežami in izkopal volčje jame ali mišje pasti, kakor smo jih šaljivo imenovali. Vnanja oblika teh tvrdnjavic je močno podobna jednonadstropnjej hiši boljšega kmetskega posestnika, in nestrokovnjak bi sodil prostore, katerih zid je pretrgan s strelskimi luknjami za žitne shrambe posestnika; izpod strehe se ve štrlijo topovi mej svet, skriti so pa toliko, da jih oko s prvega koj ne zapazi.

K sreči se je stvar tako obrnila, da se nijso iz teh lukenj pošiljala svinčena zrna črez meje našega cesarstva, posadke so bile zato črez nekoliko časa zopet zmanjšane. — Povelje dobiva in naznanila oddaja poveljnik z optičnim brzojavom; naprava je prav lehka, okno se zagrinja in odgrinja z belim platnom, po številu in hitrosti, kakor se to godi, se določujejo črke, in čuditi sem se moral večkrat izurjenosti kmetskih fantov, s katero so oddajali ali prejemali taka sporočila.

Drug dan, ki nam je nekoliko spremembe prinesel mej vsakdanje življenje, je bila nedelja; ob nedeljah prišli so okoličani k božjej službi v Kastellastuo, videle so se zopet razne noše, mej katerimi so bile najbolj zanimive onih, ki so prišli od Spuža.

V.[uredi]

Po veroizpovedanju se razločujejo prebivalci Kastellastue v dve občini, katoliško in pravoslavno; prva je majhena (štoje samo 30 duš) in jo oskrbuje star in uže bolehen kapucin, bivši misijonar v Macedoniji. Stanovanje njegovo je precej dobro, ima namreč 4 sobe, kuhinjo in klet; polovico tega nam je moral odstopiti za vkvartiranje vojakov. Zelo primitivna je majhena cerkvica, v katerej nij razen treh od Nj. veličanstva podarjenih podob nobenega druzega kinča; ginljivo je bilo videti sivega starčka, kako je sam pristopil k altarju, sam si v molitvah odgovarjal in sam si stregel!

Pri povzdigovanji in zavživanji navil je mulo zu svetilnikom stoječo godbo (Musik Aibum), če in koliko je bilo v teh glasovih cerkvenega duha, ne vem, to pa je gotovo, da so bolj do srca segali kot vsa umetnost v godbi in petju naših krajev.

Pravoslavne občine župnik je ravan, velik in bradast mož bolj črnkaste barve, on je učenik in vodja tamošnjej ljudskej šoli in sploh najimenitnejša osoba v Kastellastui. Stanuje v hiši, ki mu jo je dal sezidati cesar sam; vprašal je bil namreč pri svojej navzočnosti leta 1875. pravoslavne, česa najbolj potrebujejo, in odgovorili so, da nemajo primernega stanovanja za svojega župnika, in na to je dal sezidati lepo jedno nadstropno hišo — farovž pravoslavnemu župniku. Tu naj še omenim, da se je Nj. veličanstvo naš cesar pri potovanju po Dalmaciji skazal tako velikodušnega in radodarnega srca, da je še zdaj dobro v spominu vseh prebivalcev; nij je skoraj občine, da ne bi bila sprejela od njega kakega imenitnejšega darila; izdal je nad dva milijona iz lastnega zaklada.

Iz tega, kar sem dozdaj o Kastellastui pisal, menim, da sem vas prepričal, da mi na tem gnezdu nij bilo dosti ležeče, zato sem pa tudi željno pričakoval dneva, ko bode naša vojna meje prestopila, ker je bilo občno mnenje, da i mi otidemo v tistem trenutku. Vendar bi rad, predno se — menda za vselej — ločim od tod, spomnil se še nekaterih imenitnejših osob, ki imenitnost Kastellastue zdatno povekšajo, te so: soproge barskih konzulov, ki so zaničevaje zgled „Wienbergskih dam“ iz ljubezni do svoje zdrave kože ob času nevarnosti se rajši sem preselile in tukaj bivale, in onih brzopetih vitezov nasledniki, ki so do Napoleonovih časov želeli se ob samem morskem ropu; ti stanujejo visoko na gori blizu črnogorske meje v vasi Novoselo, in kadar so zapazili prijadrajočo kupčevalsko barko, podali so se s svojih višin doli na morske valove, jo oropali in s plenom — posebno kadar so slutili, da je nebo oblačno in nevarnost za hrbtom — brzih nog splezali nazaj mej skalovje v svoje zatišje. Dan denes imajo vse črnogorske šege, mej drugim tudi še krvavo osveto, in umor, ki se tukaj zgodi, nema nikoli tega pomena kakor drugod, ker to je nekaj pogostnega in navadnega.

Drugi prebivalci nemajo posebne znamenitosti, zato smo se tudi kaj lehko poslovili, ko je bil prišel 1. bataljon 72. pešpolka nan nadomestit. Naše veselje pri odhodu je bilo tem večje, ker smo bili namenjeni za posadko V Dubrovnik, eno najlepših dalmatinskih mest. Službene in druge skrivnosti so bile kmalu naslednikom izročene, in hajd, odrinili smo v novi nam odločeni kraj.

Pot, kateri smo imeli v petih dneh prehoditi, do Kotora nij imel nič posebnega; hodili smo skozi uže omenjeno župo še s precej trdnim korakom, dospevši pa na goro pred Kotorom, ležal jo uže skoro četrti del naših ljudij ob cesti od izjemno velike vročine in truda; znano je, da ima Avstrija v kotorskem zalivu najvišjo temperaturo. K sreči je ravno tu ob cesti studenec z dobro hladno vodo, in mi še krepki zajeli smo iz njega v steklenico, po bratovsko svoje onemogle tovariše okrepčali in po primernem odpočitku smo prav po lovsko veselo vmarširali v mesto, pred katerim nas je čakala godba in general P. s svojim štabom.

Od kraja, na katerem smo ravnokar počivali, se pripoveduje naslednji prigodek, ki ga zaradi zanimivosti naj tu navedem. Leta 1869 nameravali so vstaši tu stoječo čuvalnico Gorazdo napasti in vzeti; vodja predstraže imenovanej čuvalnici na pomoč hitečega krdela je dospevši na vrh padel ranjen od vstaške krogle. Ko to zagleda vstaški poveljnik Rade Bajković, — pozneje znan iz Hercegovine — priskoči, pomaga ranjenemu se vsesti, ga objame in imenuje pobratima. —

Naše izredno lepo držanje v nenavadnej velikej vročini, — bilo je v pasjih dneh — je g. generala tako razveselilo, da je ukazal godbi nam na čast svirati na ravnem prostoru pred mestom, kjer smo prenočili. Pri ter priložnosti sem se prepričal o resničnosti reka, da je Kranjec zmirom vesel; po dnevi vročina dolga pot, puška na rami in trdi, težki telečnjik na hrbtu, zdaj pa? — komaj je končala godba prvo zdravico „lovski marš“ in pričela v drugo neko polko, uže so se naši fantje paroma sprijeli in v veselih krogih lepo po taktu se zasukali, kar bi bili gotovo do trdne noči nadaljevali, če ne bi bil poveljnik plesu prepovedal z ozirom na težave druzega dne.

Posebno hvaležnost sem Kotoru dolžan, zaradi tega, ker sem tam, od kar sem bil Trst zapustil, prvič pil zopet dobro graško pivo, in sicer v gostilni pri — miss Pastrani! Kdo se pri tem imenu ne spominja onega potujočega mrliča, ki je bil lansko leto v Ljubljani izpostavljen? Dala je bila neki kuharica povod k temu imenovanju, ki je imela veliko ona kosti z originalom tega imena.