Spomin (Octave Mirbeau)
| Spomin Octave Mirbeau |
| |||||||||||||
... Mraz je rezal silneje; zemlja je glasneje škripala pod koraki; na drevesnih vejah so se kaplje izpreminjale v kristale. Polagoma se je osvetlilo nebo v bledo-zlatem sijaju, ki se je počasi širii. Druga za drugo so se odražale iz sence oblike, nedoločene še in meglene. Globoka tema v dolini se je izpremenila v mrko violetno barvo, skozi katero so tupatam vztrepetali svetli žarki.
Zdajci sem začul šum, sprva slabotno, kot daljno bobnanje. Prisluhnil sem. Srce mi je bilo. Nato sem razločil — hop! — galop! — hop! — galop! — na poti iz Chartres-a topot konja, ki je dirjal nasproti. Instinktivno sem tesneje povezal svoj tornister in pogledal, je-li moja puška nabasana. Jedva da sem še imel časa, splaziti se za vrbo v bližini, že je stala, dvajset korakov pred mano, na poti velika senca. Kakor da se je dvignila iz teme, je stala tam, ne da bi se genila, nalik bronasti sohi jezdeca. In kot se je ta senca v ogromni veličini črtala preko jutranjega neba, se mi je zazdela strašna. To je bilo bitje z drugega sveta, povečano v neskončnost potom igre sence in luči. Jezdec je imel ploščato prusko čako in dolg črn plašč, ki so ga široka prsa mogočno vzbočila. Ali je bil častnik ali prostak? Tega nisem vedel, zakaj na temni uniformi nisem mogel razločevati znakov šarž. Poteze pa, ki so bile sprva nerazločne, so se polagoma odražale ostreje.
Ta mož je imel jasne, zelo svetle oči in plavolaso polno brado; bil je v polnem razcvetu mladosti. Njegovo lice je očitovalo moč in dobroto, razentega nedoločen izraz plemenitosti, poguma in melanholije, ki me je globoko prevzel. Z roko ploskoma na stegnu, je ostro gledal vojak v dolino, ki je ležala pred njim. Konj je bil s kopitom po tleh in iz puhajočih nozdrvi bruhal paro v vzduh. Bilo je jasno: postali so tega Prusa naprej, da bi poizvedel za naše postojanke in pregledal ozemlje. Za njim je prežala cela armada; pripravljena, da se na signal, ki ga je pričakovala od ,tega moža, razlije preko naših polj. Med drevjem skrit, nepremično, z namerjeno puško, sem gledal na sovražnika. Lep človek, resnično! V tem krepkem telesu je plalo življenje. Škoda zanj! Še vedno je gledal v dolino in zazdelo se mi je, ko da je opazoval vse tisto, kar je ležalo pred njim, mnogo bolj kot pesnik nego kot vojak. Razločno sem opazil ganotje v njegovih očeh. Nemara je bil pozabil, čemu je bil tu. Nemara je tudi njega prevzela lepota tega deviškega in zmagoslavnega jutra ...
Da, ta Prus, ki je prišel z mislimi na kri in smrt, je zdaj obstal ginjen pred sijajem novorojenega dneva. Njegova duša je bila za nekaj hipov polna ljubezni.
Pesnik, sem dejal samemu sebi, ali nemara umetnik. V vsakem slučaju dober človek, zakaj ves se je omehčal spričo lepote ...
In zdajci sem jel zasledovati v njegovem obličju vsa občutja, ki so ga polnila, trepetanja in reflekse njegovega ginjenega in očaranega srca. Zdaj me ni mogel več prestrašiti. Ah, ne: nasprotno, nekaj me je s čarovno silo vleklo k njemu, in trdno sem se moral oprijemati svojega drevesa, da nisem ponudil roke temu človeku. Tako rad bi izpregovoril ž njim in mu povedal, da je dobro, opazovati nebo na ta način kot on. Tako rad bi mu bil povedal, da razumem njegove sanje in jih ljubim ... Nato pa se mu je potemnelo obličje in melanholija mu je zastrla oči. Ah, obzorje, ki ga je premeril njegov pogled, je bilo tako daljno, tako daljno! In za tem obzorjem je bilo še drugo obzorje in za tem drugim še novo in zopet vedno novo ... To vse je bilo treba še zavojevati! Kdaj pač napoči čas, ko mu ne bo več treba goniti konja preko neprijateljeve zemlje ..., ko mu ne bo več treba iskati poti preko razdejanja in smrti ..., ko mu ne bo več treba moriti ..., ko mu ne bo več treba prenašati prokletstva ...
Nato je pač pomislil na to, kaj vse je bil pustil doma: na svoj dom, poln smeha njegove dece, na ženo, ki ga je pričakovala in zanj k Bogu molila. Ali bo kdaj spet videl vse to? Čutil sem, da se je prav v tem hipu domislil vseh najmanjših podrobnosti, rože, ki jo je tisti večer po večerji vteknil svoji ženi v lase, barve obleke, ki jo je imela, ko se je poslavljal, in sinjega traku na klobuku svoje hčerke, konja, ki se guglje, zelenega drevesa, koščka potoka, papirnega nožička na svoji pisalni mizi ...
Solnce se je dvigalo više ter razlivalo svojo luč preko polj in obzorja so se videla vse bolj daleka. Čutil sem, da sem sočustvoval s tem možem, da sem ga ljubil. Da, ljubil sem ga, prisezam vam.
In nato, ne vem, kako se je zgodilo, je počil strel … in skozi smodnikov dim sem videl jezdečev škorenj, ki je zletel v zrak, in vojaški plašč, ki se je zrušil na tla, in vihrajoča konjska griva, ki je izginila na poti ... Nato ničesar več ... Začni sem rožljanje sablje, težak padec telesa, topot besnega galopa ... in nato ničesar več, ničesar. Cev moje puške je bila vroča, kadilo še je iz nje ... brezupno sem jo spustil k tlom. Ali me je tlačila mora? Toda ne! Iz ogromne sence, ki se je dvigala pred mano nalik spomeniku jezdeca, je postal človek brez življenja, ki je ležal na vtleh, z obrazom na zemlji,z iztegnjenimi rokami.
Ubil sem človeka; bedasto, ne da bi hotel, sem ubil človeka, ki sem ga ljubil, človeka, s katerim me je vezala sorodnost duš, človeka, ki je pred vzhajajočim solncem sanjal svoj čisti sen! Ubil sem ga bil, nemara prav v tistem trenotku, ko je tiho govoril v svojem srcu: kadar se povrnem, takrat ...!
Kako se je moglo to zgoditi? Čemu se je moglo to zgoditi? Umoril sem ga, ko sem ga vendar ljubil ...
Urno sem skočil k padlemu in ga poklical. Ni se genil. Moja kroglja mu je predrla vrat ravno pod ušesom in kri je s tihim klopotanjem tekla iz žile, se zlivala v rdečo mlako, lepila se je v plavi bradi. S trepetajočimi rokami sem dvignil mrtveca in videl, kako mu je glava omahnila težko in brez opore. Pretipal sem mu prsa, da bi videl, ako mu je srce še bilo. Ni več bilo.
Nato sem ga še bolj dvignil kvišku, položil njegovo glavo na svoja kolena in se zagledal v njegove oči, v njegove velike, jasne oči, ki so se zdele, ko da zro otožno name, brez sovraštva, brez očitkov, ko da še žive. Skoro bi bil omedlel ... Nato pa sem zbral svoje moči, potegnil mrtvo truplo Prusa počasi kvišku, ga zravnal pred sabo in se vsesal s svojimi ustnicami v to mrtvo obličje, preko katerega so purpurni curki lili na tla.
Poljubljal sem mrtvega sovražnika ...