Soneti (Vladimir Levstik)

Soneti Vladimir Levstik

Izdano:	Ljubljanski zvon, let. 28, št. 1, 1908
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sonet I.

Zapojem ti o hrepeneči skali,
kako nosila je skrivnost višin
pod sponami predjutranjih temin,
dokler je niso žarki obsijali.

Zapojem ti o zori jedva vstali,
ki zlati smeh iz bledih še modrin
razsula je nad gluho bol pečin,
da v iskrah so jim vrhi strepetali.

Ne bom ti pel o skali hrepeneči,
zapojem ti o sebi: nema zver
sem stopal s srdom kroginkrog po ječi.

In tebe pel bom, Laž mogočna, ker
si dala duši moji sen o sreči,
kot solnce skalam luč skozi vsemir!

Sonet II.

Obstal je čas pred mano sredi poti
kot temen konjik z zemljo obkopan,
prirasle ure sodbi so na dlan
in so strmé povesile peroti.

In to je zdaj nikdar prekinjen dana,
odkar s skrivnostjo si prišla naproti
in dala si željá molčeči zmoti
in snažnim njivam duše – cvetje sanj.

Pa zdaj si mimo. In megla se roga
objemom praznim, gluhim bolečinam,
ponos pregrešni sreblje lastno kri.

Kamenitim uram se ne gane noga ...
Daj, Jozve moj! – povelje že višinam;
Zmagala si, – zakaj bridkost stoji? –

Sonet III.

Kdo vas je gledal, sanje moje sreče?
Kdo te je slišal, struna harmonij?
Kdo slutil uro, ko si s čudeži
razsula burjam rože hrepeneče?

Kdo te je klical, demon iz noči?
Bolest! Kdo ti odpiral stroge ječe,
kdo ti je kopje naostril žareče,
da mukam konca in oddiha ni?

Za blagor terja duša mi višine ...
V meglàh sloni nebo; njega tišine
ne moti dih, ne ptičev klic, ne grom.

A kadar krikne srd: Obup! – z viharja
grohotom bésnim vès svèt odgovarja:
– Bil sem s teboj! In sem, haha! In bom! –

Sonet IV.

Še več ko misli v duši osameli
je zvezd na krilu mehkega neba,
visokih zvezd ... Njih svit na cesti beli
hiti v polnoč. Do njih? Ne ve, ne zna.

Glej, ti si luč, kot luč med njih krdeli,
in jaz sem cesta, kdovekje doma,
in romam tja, kjer čistost trepeta
kot tvoja v vedrih glorijah nad čeli.

Zato ti služim v mislih dan in noč
kot sto željá mi bol ločitve žanje,
in vem: če tiho splule bi nad vrti

vse tvoje modre sanje v zvezd obroč,
tako z višin bi se čudile nanje,
kot je od lica večnih solnc do smrti.