Pojdi na vsebino

Solnce! … Solnce!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Solnce! ... Solnce)
Solnce! … Solnce!
Ivan Cankar
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
Izdano: Slovenec, letnik 25, številka 184, 14. avgusta 1897.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ob jasnih dnevih, kadar je gorelo razbeljeno nebo v bleščečih, trepetajočih solnčnih žarkih, izprehajal se je stari, slepi Krištof po veliki cesti. Kdor ga je srečal, zaklical mu je že od daleč: „Hoj, Krištofi Solnce, — solnce!“ — „Ali ga vidite, sosed? Ali ga vidite?… Kakšno je, sosed?“

In Krištot je vzdihnil, vzravnal svojo koščeno, dolgo, v zakrpan plašč ogrneno postavo ter obračal svoje bele, mrtve oči proti nebu. Čez prsa se mu je valila dolga, siva brada in mu zakrivala polovico obraza, rmenega in sesušenega, prepreženega z neštevilnimi drobnimi gubami. Kadar mu je sijalo solnce na lica, razlit je bil po njih otroško-nedolžen, hrepeneč in žalosten izraz. Sedel je po celo uro na obcestnem kamnu z odkrito glavo in prekrižanimi rokami. Poleg njega v travi pa se je igrala hčerka njegovega netjaka, lovila metulje, ki so frfotali s svojimi prašnimi krilci nad dedovo glavo, ali dražila mravlje, plezajoče in prevračevajoče se po visokih bilkah.

„Manica, pripoveduj mi o Belizarju!“

In Manica je pričela znova in vedno znova deklamirati staro pripovedko o oslepelem, nesrečnem vojvodi, ki se je zjokal od radosti, ko je čul, da sije solnce nad zlatimi strehami carigrajskimi. Govorila je z visokim, tenkim glaskom, hitro in jednakomerno, kakor bi čitala prisiljena iz dolgočasne, nerazumljive knjige.

„Ali je solnce visoko nad mano, Manica?“

„Oj, kako visoko!“

„In lepo?“

„Svetlo in vroče, da ne morem gledati vanj… Kaj niste nikdar videli solnca, strijček?“

„Da bi ga videl, Manica!“

Ko je zazvonilo na fari poldan, vračala sta se proti domu. Pri hoji je sključil telo v dve gubi in omahoval z nogami, kakor bi iskal mesta, kamor bi varneje stopil. Stanoval je pri svojem netjaku prav na koncu vasi ob veliki cesti, v majhni, od nekdanjega požara začrneli koči. Ob mrzlem, deževnem vremenu je sedel doma za pečjo in poslušal muhe, ki so brenčale krog njega in ga ščegetale po brkih in obrazu, ali pa se je igral z Manico in jo božal po mehkih, žametnih laseh. O zimskih večerih je igral netjak, Tomažetov delavec na harmoniko.

Krištofu je sijal obraz od radosti in blaženstva, kakor o krasnem poletnem jutru, ko se je obračal proti vzhajajočemu solncu. Zdelo se mu je, da ga obkrožavajo glasovi vedno tesneje in tesneje, da ga božajo in objemajo, da mu prihajajo v dušo in srce, mehko in sladko, — da ga dvigajo na lahke peroti in odnašajo seboj daleč v neimerno daljavo, daleč, — do solnca…

Časih se je odpravil v vas k Bučarju. Tam so sedeli v kotu prodajalne krog široke mize: plešasti Grogar s svojim belim, okroglim obrazom in črnimi nohti na prstih, — glasni in vedno razjarjeni Primož, ki ni mogel nikdar vstati izza mize, da bi prej parkrat krepko ne udaril po nji, — hromi Koprivec z jokávimi očmi in rudečim, na vse strani zavihanim nosom, — in še dva ali trije drugi častilci taroka in Bučarjevega brinjevca. Krištof je sedel molče med njimi in se oglasil samo takrat, kadar je pričel Koprivec razlagati svojo „smešno, neumno, brezbožno“ naziranje o solncu.

„Da, Krištof, tako je in nič drugače! Solnce je samo mehka, goreča kepa in druzega nič… — Kakšna posebna reč sploh mislite Vi, da je solnce?“

Tu јe ravno tičalo! Krištof ni vedel odgovora. Čutil je solnce na svojem obrazu in po vsem telesu na dnu srcá, kadar se je izprehajal ob vročem dnevu, — čutil ga je v glasovih harmonike, kakó mu je opajalo dušo s svojimi žarki in ga vleklo k sebi z mogočno silo, — čutil ga je, kadar je božal Manico po drobnem obrazku in se mu je razlivalo po žilah nekaj takó sladkega, veselega, ljubeznivega… In, prosim vas, samó goreča kepa… Sveti pomočnik!

Kadar so se žganjarji razšli, sedla je Bučarjeva Nina za mizo, pela in igrala na citre. In Krištof se je gladil po bradi in gube na licih so mu trepetale od sreče.

„Nina…! Le enkrat – !“

In Nina je zapela z žalostnim, drhtečim glaskom:

„Le enkrat bi videl, kak’ solnce gor’ grè…“

* * *

Mračilo se je. Skozi odprto okno se je videlo daleč po vsi vasi in še naprej čez zelene holme in s polji in travniki pokrite ravani. Prav v ozadju, kjer se je spajala zemlja z nébom, širil se je smrekov gozd, kakor nejasna, svetlo-sinja, skoro prozorna megla. Nad njim pa se je topilo nebó v krvavo-rudeči barvi in oblaček za oblačkom se je zgubljal v tej žareči, z zlatom namešani krvi.

V sobi pri Krištofovih je bilo vse skrivnostno tiho. Nihče si ni upal trdo stopati po ilovnatih tleh; kdor je imel opravka zunaj, hodil je po prstih, z globoko pripognenim životom in velikimi, nerodnimi koraki. V veži je bilo vse polno žensk in otrok, ki so šepetali in vzdihovali zdaj tišje, zdaj malo glasneje, kakor bi šumelo listje po drevju.

Stari Krištof je umiral. Ležal je v kotu na postelji, popolnoma tak, kakoršen je bil, dokler se je še izprehajal v solncu po veliki cesti. Polovica njegove dolge, sive brade je bila skrita pod odejo, polovica pa se je v zmršenih kodrih vila po rjuhi. Obraz je bil prav tako rumen in kakor hrastova skorja naguban, oči bele, brezizrazne, mrtve, kakor dve kroglji iz mehkega apna. Med dolgimi prsti, sesušenimi, da se je koža gubala krog njih, kakor krog lesenih trščic, stiskal je pozlačeno razpelo, po rokah pa se mu je vil molek z debelimi, črnimi jagodami.

Mana Krištofka, žena netjakova, je odmolila molitve za umirajoče. Poleg postelje je gorela sveča na majhni mizici; dolgi, svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal visoko kvišku, potem pa se zopet nagibal v stran in zamiral.

Krištof je ležal tiho in nepremično. Telo se mu je zdelo težko in nerodno, kakor bi ne bilo njegovo. Udje so viseli od njega, leno in mirno, kakor bi bile žile s svincem napolnjene… Ali vso dušo mu je osvojilo blaženo, sladko hrepenenje; pričakoval je nečesa vzvišenega, krasnega; a to pričakovanje mu ni bilo mučno: — čutil se je srečnega in svobodnega v tem sladkem nemiru…

Mana je skočila kvišku in stopila k postelji. Krištof je vzdignil glavo, da so mu srebrni lasje v dolgih kodrih padali na čelo; z levico se je naslanjal na vzglavje, tresočo desnico pa je stegnil od sebe. Gube na obraza so v hipu izginile; lica so obledela v svetlem, blaženem razkošju…

„Solnce!… Solnce!“

Glavi je omahnila nataj in skozi tenka, polodprta ustna se je izvil poslednji vzdih.