Smrtni ples cheyennskih Indijancev
| Smrtni ples cheyennskih Indijancev |
| |||||||||||||
Med cheyenhskimi (izg. šejenskimi) Indijanci vlada sedaj globoko tugovanje. Smrtni ples, ki je skoro neznan Indijancem po našem jugozapadu ker ga malokdaj plešejo se sedaj vrši vsako noč na clieyennski reservaciji v Oklahomi.
Hudi duh se je prikazal cheyennskim zdravnikom ter povzročil smrt več kakor 100 dojenčkov v plemenu. Njih mnenje je sedaj, da se bo kužna bolezen razširila tudi na žene ako jo ne ustavi kaka nevidna roka. Da se izprosi pomoč dobrega duha, se vrši sedaj smrtni ples vsako noč in najsi bo gorko ali mrzlo, se zbero rdečekožci okoli velike grmade kjer prično izvrševati raznoliko pantomino, proseč za življenje svojih družin.
Najbolj dramatični in najnenavadnejši prizori se vprizarjajo sedaj po s snegom pokriti preriji. Stari cheyennski zdravniki, stoječi z jedno nogo že skoro v grobu, so oživeli ta ples, ki je že prav malo poznan sedanjemu indijanskemu zarodu. Obredi so silno svečani, h katerim nočejo pripustiti nobenega tujca. V svoji žalosti imajo Indijanci radi da jih nihče ne moti.
Šestnajstmesečna deklica Indijanske Rmen Medved je umrla pred štirimi tedni ko je bila njena mati na obisku pri Otoe-plemenu. Otrok je bil pokopan po navadi Cheyenncev v deblu visokega hrasta. Mati se ni dala vtolažiti vsled detetove smrti. Po cele dneve je prebila v svojem šotoru jokaje in vzdihovaje. Druge matere v plemenu so se pričele bati, da bo jednaka šiba zadela tudi vse druge otroke ako ona ne preneha svojega tarnanja. Zato so se zbrale okoli njenega šotora ter pričele s petjem žalobnih pesmij. Skušale so jo ostrašiti, a zastonj. Ves čas se je valjala po tleh in si pulila lase.
V teku jednega tedna so oboleli drugi otroci in pričeli umirati. Dvanajst jih je umrlo v jednem dnevu. Drugi dan jih je umrlo že petnajst. Zopet so šle Indijanke pred šotor one tarnajoče matere, a niso je mogle spraviti venkaj. Umrlo je še več otrok. Zdravniki so šli v gozde ter se tam dolgo časa pogovarjali z z velikim duhom, ki jim je povedal, da je zadela kazen plemenove otroke ki se bo pozneje raztegnila tudi na žene. Jedini način, s katerim se je mogoče temu ubraniti je uvedenje "smrtnega plesa".
Velika žalost je obšla vse pleme ko so mu zdravniki sporočili novico.
»Torej začnimo s smrtnim plesom,« so dejale mlajše Indijanke, katerih volja še ni bila tako zgodaj umreti.
»Ne, naj nas pomori kuga,« je dejala jedna izmed starejših, »kajti dnevi naše koristi so minili.«
Načelnik zdravnikov je vkazal starkam naj odidejo v svoje šotore za toliko časa dokler jih zopet ne pokliče.
Slišavša razgovor o smrtnem plesu je zapustila ona Indijanka, kateri je najprvo umrl otrok svoj šotor, upajoč, da se kuga še morebiti vstavi. Ko je stopila na zrak, je zapazila, da se ji temni pogled. V malo urah je oslepela in pozneje zgubila svoj razum. Besne, kakor obstreljen lev, je hodila okoli stark po majhni cheyennski vasi ter klicala k hudemu duhu, naj jih vniči.
Jedna izmed Indijank, imenovana Lepa Luna, se je tako prestrašila vsled klicev blazne starke, da je v spremstvu več ko petnajstih tovarišic odšla na javni prostor ter tamkaj prerezala vrat svojemu šestmesečnemu detetu kot žrtev hudemu duhu. S krvjo tega otroka je potem namazala Indijanka čelo vsakemu detetu, ki je bil prinesen k nji. Prizor je bil grozen, kakoršnega so še celo v nekdanjih časih med popolnoma divjimi Indijanci malokdaj videli.
Vsled tega dejanja se je mnogo mater raztogotilo. Ko sta umrla dva izmed onih detet, namazanih s krvjo umorjenega otroka, so darovale Indijanke hudemu duhu še dva dojenčka. To bi se vršilo tako dolgo dokler bi ne bilo pomorjeno vsako dete v vasi, ako bi se ne bil povrnil z gora načelnik zdravnikov z novico, da se ima vršiti smrtni ples za dobo tridesetih dnij, da se polože jeza njih sovražnikov, Otoe-Indijancev.
Prvi smrtni ples se je vršil 4. februarja blizo Stroud. Le malo belokožcev je našlo dostop k onemu kraju kjer se je vršil ples, a oni, ki so ga videli, pripovedujejo o njem čudovite reči.
Oboji, moški in ženske so se vdeležili obredov. Razun majhnega krila okrog ledij so bili vsi goli. V sredini kroga plesavcev je stal velik železen kotel napolnjen z vrelo vodo. V to vodo so vrgli truplo otrokovo, ki je bil ravnokar umrl, ter je popolnomo skuhali. Predno začno plesati mora vsak plesalec, moški ali ženska piti nekaj te juhe ki jih po mnenju zdravnikov napolni s pogumom za to svečanost.
V sredini kroga plesalcev stoji načelnik zdravnikov, čegar truplo je pobarvano rdeče, rmeno in zeleno. V svoji roki drži bakljo, katero vihti semtertja, dajajoč razna povelja.
Kriče in skakaje prične on s svojo komando, na katero se prično vsi plesalci premikati. Noč je temna. Plamen izpod železnega kotla zaplapola kvišku ter razsvetli obraze plesalcev. Vse na okoli je resnobno. Zdravniki piskajo v svoje čudne piščali. Plesalci ploskajo z rokami, se združijo v kolo ter se pojoč z zamolklim glasom, pomikajo od leve proti desni. Pri tem vihte svoje živote, kimajo z glavami in mole iz ust jezike. Sedaj pa sedaj se plesalci skupno približajo k ognju, zagrabijo živo oglje ter ga drže toliko časa v roki dokler ni njih meso sežgano že skoro do kostij. Nato se s klici bolečin pomaknejo zopet nazaj v vrsto ter nadaljujejo obrede. Glas načelnika zdravnikov se razlega razločno ko poje sledeče besede v cheyennskem jeziku:
»Lisica je za nami,
Vrana hoče snesti naše otroke,
Hudi mož nas bo vjel če bo mogel,
A mi bomo plesali smrtni ples
In rešili svoje otroke in svoje žene.«
To se nadaljuje do ranega jutra ko vkaže načelnik ženam naj odidejo. Nato se ogrnejo plesalci z neko rjuho ter plešejo še tako dolgo dokler ne stoji solnce že visoko na nebu. Ples po dnevi je podoben solnčnemu plesu, a manjka mu dokaj živahnosti.
V smrtnem plesu dela načelnik mnogo skrivnostnih gibanj, katerih poznavalci Indijancev še niso zapazili v nobenem njihovih plesov. Govori se, da ima ta ples v resnici svojo pravo moč, kajti otroci ne umirajo več v tolikem številu od kar se je isti začel.