Smrt pod giljotino
Smrt pod giljotino. Aleksander Castell |
|
"In to je vaša zadnja beseda?"
"Da, moja zadnja beseda. In da vam še enkrat povem: če mi do jutri ne naštejete denarja, bodo menice s ponarejenim podpisom vašega očeta poromale na policijo."
Jan Norrel, stari skopuh in krvožejni denarni dobrotnik lahkomiselne mladine v mestu, je z grozečim poudarkom izgovarjal besedo za besedo in iznad ščipalnika, ki se mu je zibal na koncu nosu sredi zariplo rdečega obraza, so njegove oči kakor noži prebadali mladega Morrisa Yalea, ki je Stal pred njim, edinega sina starega Yalea, ki je tvrdko Yale, Darrick - at Yale v dolgih letih trdega dela dvignil do svetovnega življenja. Bil je od mladih nog vajen očetovega bogastva, njegova dobra, bolehna mati ga je ljubila in gojila kakor kakega majhnega boga in nikoli ni imel prilike okusiti, kaj je delo. Z mladimi ljudmi, ki so bili lahkomiselni in iz bogatih družin kakor on, je zabijal dneve na športnih igriščih in noči po barih in zabaviščih in razmetaval denar. Nazadnje pa mu je prav ob času, ko se je zapletel v ljubezen s kabaretno plesalko Florenco, začel oče krajšati dnevni budžet. Bilo je med njima nekaj, čemur je Morris dejal ljubezen, Florence pa je vendarle neprestano terjala od njega denar. In da ne bi zapravil ljubezni te najlepše izmed žen, je Morris začel ponarejati menice svojega očeta, ki mu jih je Jan Norrel izplačeval za visoke obresti.
In zdaj je stari skopuh nenadoma terjal od njega, da menice poravna. On je že od vsega začetka dobro vedel, da so podpisi ponarejeni, toda prav ta okolnost mu je najlepše šla v račun. Vedel je, da tvrdka Yale, Darrick at Yale ne bo marala doživeti javnega škandala in da mu bo pripravljena izplačati lepe denarce, samo da bo molčal. Sam pri sebi je na tihem računal, kaj mu bo vrgla ta transakcija. Do jutri ... do jutri, je šepetal sam s seboj in si slastno mel roke.
Morris je s težko glavo stal sredi ceste, ki je obsajena s starimi drevesi ležala daleč zunaj v pozabljenem predmestju. Počasi je začel stopati proti mestu in je brezupno tuhtal, kako se bo izvil. Jaz moram najti kak izhod, si je mislil, jaz ga moram najti. Te sramote ne smem očetu prizadejati — pa mu ne smem. — Samo kje naj sname na vsem lepem visoko vsoto, da do jutri stari pijavki vrže v žrelo?
Spomnil se je svoje Florence — da, ona mu mora pomagati. Saj ni treba bog ve kaj — samo da bi mu za nekaj dni posodila dragoceni nakit, ki ji ga je bil kupil zadnjič. Gotovo bo prišel še čas, ko ji bo lahko tisočkrat povrnil to uslugo.
Toda mladi Yale se je motil. Ko je Florenco zaprosil, se ji je nenadoma začelo muditi, ni ga utegnila poslušati do konci in je morala k vaji, prav hladno se je poslovila od njega in je samo služkinji naročila, naj ga spremi do vrat.
Torej takšna je bila njena ljubezen? je vso pot tuhtal Morris, takole sem se zmotil nad njo. In ko je obupan pritaval do doma, si ni upal očetu pod oči, izognil se je večerji, češ da je nekaj bolan, šel v svojo sobo, vzel iz omare steklenico whiskya, si natočil in v dušku izpil, potem pa je legel na divan in začel čitati večerni list, ki je čez vso prvo stran z debelimi črkami javljal vest, da bo jutri na vse zgodaj na dvorišču jetnišnice giljotiniran morilec Chester Dicks, ki je ubil svojo ženo, da bi se polastil visoke zavarovalnine. Z naslado je Morris čital ves članek od konca do kraja in med branjem je v njem čezdalje jasnejša postajala misel: Jaz moram Norrela ubiti, jaz ga moram še nocoj ubiti, nobenega drugega izhoda ni. Ena sama misel mu je gorela pred očmi: moram ga ubiti, samo tako se lahko rešim sam in rešim tisoč mladih ljudi, ki jih Norrel prav tako davi kakor mene.
Počasi mu je večernik zdrsnil iz rok.
Skozi temno jesensko noč se je Morris vlekel po drevoredu do hiše, kjer je bil Norrel doma. Postal je, opazoval je nekaj časa okrog sebe, potem pa se je z rokami oprijel mrzle, železne ograje in se pognal čez njo.
V pritličju hiše je bilo eno okno odprto in v sobi je gorela luč. Morris je vedel: to je njegova delovna soba. Tiho, sapo zadrževaje se je povzpel v okno. Čez trenutek je stal za zastorom in je gledal prostor pred seboj: stari Norrel je s hrbtom proti oknu sedel za mizo in štel denar; človek, ki je mislil njega naslednji dan suniti v prepad, je nič hudega sluteč izgubljen sedel pred njim in z desnico z mize sipal novce v levo dlan, da je prijetno zvenelo, in štel: dva in šestdeset, tri in šestdeset ...
Morris je počasi stopil bliže.
Na njegovi desni je na podstavku, črnem, kakor da bi bil iz ebenovine, stal majhen bronast kip boga Merkurja. Morris je revolver, ki ga je že tiščal v roki, potisnil v žep, segel po težkem kipu, ga tiho dvignil z obema rokama in ga zviška treščil staremu skopuhu v glavo. Stari Norrel se je zgrudil brez glasu, iz njegovih rok so se novci zakotalili po tleh. Zvenk denarja je Morrisa plašil, planil je v okno, preskočil ograjo in bežal proti mestu. Od groze in bega ga je oblival znoj, srce mu je tolklo, kakor da mu zdaj razpoči, strah v grlu ga je dušil. Ustavil je prvi avtotaksi, ki se je pripeljal po cesti, sunil svojo adreso iz sebe in se sesedel v voz. Šofer ga je začudeno pogledal in pognal ...
Ko se je drugo jutro razvedelo o umoru, se je šofer spomnil svojega nočnega potnika in je to srečanje javil policiji.