Smrt (Anton Funtek)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Smrt (Funtek))
Skoči na: navigacija, iskanje
Smrt: Epsko-lirske slike
Anton Funtek
Spisano: 1896
Viri: Anton Knezova knjižnica, 3 (Ljubljana: Slovenska matica). Digitalno besedilo priskrbel Matjaž Zaplotnik, postavil na http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/Funtek_Smrt/index.html M. Hladnik.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prolog.[uredi]

V višavo hrib visok se pne,
Nastopa tiha noč;
Na hrib nekdó samoten spe,
Brez glasa predse zroč.

To mož je slok, mršavih las,
Obraz mu kamenit,
Od let upognjen njega stas,
Očij grozníčav svit.

Na potno palico oprt,
Ozre se zdajci v dol;
Na pol v očeh vzplamti mu srd,
Na pol vztrepeče bol.

In ko tako stoji, na mah
Uzre grozeč prikaz:
Smrt sama slóni ob skalàh,
Režeč se mu v obraz.

»Pozdravljen, Ahasvere moj,
Kam gre ti steza spet?
Sestala nisem se s teboj
Že dolgo dolgo let!«
 
Ni njega strah prikazni té,
Ni strah besed ga teh,
Oči mu jasno zagoré,
Krog ust mu leže smeh.

»»Če nisem se sestal s teboj,
Tem željneje te zrem!
Na glas pozdravljam príhod tvoj —
Dej, ali zdaj umrem?««

Odkima Smrt: »Kako veliš?
Čas tvoj še ni prišel!
Ukaz je tak, da še trpiš,
Kot si doslej trpel!

»Človeštva duh nemirni ti,
Ne, pokoj ni ti dan!
Ukaz po svetu te dreví
Na pot neznan, daljan.

»Napor tvoj zrem in trud neštet ...
Kam speješ, zna le Bog!
In dolgo dolgo vrsto let
Še begal boš okrog!

»Zaman prihajaš tja, kjer hrup
Grmi čez bojno plan;
V okužen dom te vodi up,
Da tam umreš, zaman!

»Glej, begal boš do tistih dob,
Kadar prestane vse
In nad zemljanom zadnjim grob
Poslednji se zapre« ...

Izgine Smrt, a potnik tih
Strmi za Smrtjo v noč;
Naposled se iz prsij vzdih
Izvije mu pekoč.

»»Zaman, zaman!«« In dalje spet
Gre duh človeštva sam ...
Kje neha pot? Kje trud neštet?
In kam gre steza, kam?

Oda Smrti.[uredi]

Ti bitje, ki se zoveš Smrt,
Ti nič, ti vse v vesoljnem stvarstvu,
Ti bitje zlo, čegàr vladarstvu
Zemljan se v prahu klanja strt,
O moči tvoji neizprosni
Vsak glas te pesmi moje poj,
O moči poj pogubonosni!
Početek v duhu gledam tvoj:
Ko Bog človeka je ustvaril,
Nesmrtnost duši je podaril,
A z dušo tudi je teló,
Od ila zgrajeno samó,
Nesmrtno bilo v onih dneh.
Todà človeka sta grešila,
In tebe, Smrt, je njiju greh
Rodil na svet! In ko je vrt
Za njima božji bil zaprt,
Za grešnikoma si stopila,
Hči greha, maščevalna Smrt!
Kjerkoli dih tvoj jadni dahne,
Vse pade, zvene, vse usahne,
Zemljan v odprti grob omahne!
Strašnà si vselej, kjer prestol
Postaviš svoj, in strah in bol
Oglaša se bridkó ob tebi;
A ti brezčutno zreš nizdol,
Saj zvesta, Smrt, si sama sebi,
Ki te na svet rodil je greh:
Najdražje siromak zagrebi,
Med njega jok zveni tvoj smeh! —
In mreti mora vse na sveti,
Da moči tebi je živeti!
Pod koče krov, pod grajski strop
Prihajaš ti, po carskem stoli
Iztezaš smelo prst oholi,
Zreš bitja srečnega pokop,
Pogrebu bednega mrliča,
Nevidna Smrt, si nema priča,
Vse, vse pehaš, kar žije, v grob ...
Ogromno tvoje zrem oblastvo,
Z oblastvom mračno veličastvo!
Kraljestvo ti vesoljni svet,
Podložnikov ti zbor neštet ...
In vsi, ki v prahu pred teboj
Vijo roké v brezmejnem strahu,
Prosjak in kralj, vsi prah so v prahu!

Na nje pogled upiram svoj,
In vsa ta grozna poezija
Pred mano jasno se razvija —
O tebi, Smrt, mi pesem poj! —

Ob božjem grobu.[uredi]

I.

Iz večnojasnih je višin
Prišel na zemljo božji Sin.

»Na zemlji Bog se učlovečim,
Zemljane vas otmem, osrečim!«

Bil nauk je kot solnce čist,
Ki ga učil je višnji Krist.

In vender Njemu trnjev venec
Pripeli so krog božjih senec!

»Na križi plačaj svoj zločin,
Dej, kdo te sname, božji Sin?

»Iz grôbov klical si mrliče,
Povej, kdo tebe kdaj prikliče?

»Če res te Bog poslal na svet,
Pa stopi s križa, hôdi spet!«

Tako drhal Boga je klela,
A Smrt se je ob križi vzpela:

»Umri od groznih bolečin,
Počij od muke, božji Sin!«

In vzdihnil je in nagnil glavo,
Od trnjevih ostij krvavo.

In žitja mu zastal je dih,
Na križi je obvisel tih.

II.

Kaj to, če se mrače nebesa,
če grom vesoljni svet pretresa?

Kaj to, če vre drob zemskih tal,
Če se majo skladovi skal?

Smrt, silni tvoji so zakoni,
Njih moči Bog celo se kloni!

On sam, ki je ustvaril svet,
Mrlič je zdaj, na križ pripet!

III.

V grob skalnat so ga položili,
Pred grob mu skalo zavalili.

Ob grobu pa je stala Smrt ...
Ha — skala poka, grob odprt?

In On, ki ga ubila zloba,
On vstaja, dviga se iz groba?

Pred Kristom Smrt poklekne v prah,
Božanstva jo pretrese strah.

»Gospod, ki vstal si sam po sebi,
Kako naj se poklonim Tebi?

»Življenje Ti, a konec jaz,
Kako naj gledam Ti v obraz?

»Ti vse, jaz nič — ob skalni jami
Pogled me v Tvojo večnost mami.

»Rodil me greh v nekdanjih dneh,
S krvjo je zdaj izbrisan greh.
 
»In če je greh izbrisan s svéta,
Dej, je li moč i meni vzeta?« —

»»Ne, Smrt,«« veli nato Gospod,
»»Nesmrten ni človeški rod.

»»Z zemljani hôdi ti po vrsti,
Obstoj šele pri zadnji krsti.

»»Kadàr bo zadnji pokopan,
I tebi pot bo dokončan.

»»A jaz, tvoj Bog, v brezkončno žitje
Takrat pokličem vsako bitje« ...

Prikloni Smrt se mu molčé
In nemo od Gospoda gré.

Hip jeden le je v večnost zrla,
Ob nji od svete groze mrla!

Pri novorojenci.[uredi]

Otrok je bil na svet rojen;
Ob njem tri sestre Rojenice
Stoje, zagrnjene v tenčice.
In deje prva belih žen:

»Bogastvo ti poklanjam v dar!« —
De druga: »Sreča s tabo hôdi!« —
De tretja še: »Modrost te vôdi!« —
Ko izreko, premine čar.

A glej, odskoči sam zapàh,
In žena grozna, žena sloka
Neslišno stopi pred otroka
Z nabrušeno kosó v rokàh.
 
»Nocoj se me, otrok, ne boj!
Življenja le ti čas odmerjam,
A nekdaj zase te poterjam —
Porojen komaj, že si moj!«

V areni.[uredi]

Tam v areni, čuj, odmeva
Ljudstva glasni vrišč in smeh;
Ranjen grudi gladijator
Tu se na peščenih tleh.

Njemu, ki ga je premogel,
Pogled jasni je uprt
Gori k carju na tribuno:
»Dej, življenje ali smrt?«

Tukaj pa nevdržno lije
Ranjencu na pesek kri ...
Konec bede, konec robstva,
Konec tudi zle skrbí!

Najsi car bi s prstom mignil:
»Pusti ga, živi naj še« —
Rana ta je pregloboka,
Suženj čuti, da umre.

Kri curlja, oko ugaša ...
Vender čudo, kaj je to?
Kje arena? Kje gledalci? ...
Rodne kraje zre okó!

Tam šume stoletni hrastje,
Reka poje pesem tam;
Sredi skal, obraslih z mahom,
Dviga se ponižen hram.

In tam vidi ženo zopet,
Deco vidi nežno spet —
Ali niso jih pobili
Takrat, ko je bil ujet?

On pa biva sam med njimi
Srečen kakor v prejšnjih dneh ...
Nikdar niso ga ujeli,
Ne ubili bitij teh!

Zažari pogled, ugasne ...
Smeh po lici je prostrt —
Da, za takšen prízor tudi
Sužnja se prebije smrt!

Žive plamenice.[uredi]

Na zlatem prestolu sedí
Car Neron plamtečih lic;
Po vrtu cesarskem gorí
Sto jasnih plamenic.

Tam doli razgrinja se mrak
Po večnem mestu, pokoj
Nad Rimom leži mehak;
Tu bliska se carju soj.

Na ustnih leži mu smeh,
Ko gleda tolik žar;
Po plamenicah teh
Ozira se rádostno car.

Karkoli tam sveč gorí,
To živi so ljudjé:
Kristjani sred temne nočí
Vladarju na čast goré.

Bil vsak je s smolo oblit,
Da svetil bi tem bolj ...
Je li, car Neron, ta svit
I tebi je jasen dovolj?

In čuj! Ko dim težak
Vali se iz plamenic,
Pa k njemu, pozdrav sladak,
Zveni kristjanov klic!

»Na slavo naših bogov,
Na večni moj spomin
Zveni ta klic njihov,
Ta pesem bolečin!«

Zasmeje se car vesel
In sluša in sluša zvestó...
»Le pojte, doklèr se v pepel
Ne zgrudi ožgano teló!«

Vse tiho. In temno vse,
Ugasnil je žar plamenic.
Srdito se Neron vzpne,
Ozira plamtečih se lic.

»Kaj to? Izdajstvo! — Kdo sèm
Priplazil se je na vrt?« —
»»Jaz!«« — »Kdo?« — Iz nočnih tèm
Zamolklo mu jekne: »»Smrt!««

Srce mu zastane in kri,
A ondu iz teme strašan
Trinogu klic zazvení:
»»Osvete se bliža dan!

»»Brezmejen je tvoj zločin,
Od njega trepeče svet ...
Na veke je tvoj spomin
Proklet, proklet, proklet!

»»Trpljenje sem žrtev teh
Končala Smrt sama jaz.
Gorje ti, da legel smeh
Ob njem je na tvoj obraz!

»»Teh žrtev gorečih klic
Po zemlji je vsi zazvenèl.
Iz živih je plamenic
Po svetu svit zablestèl.

»»In niti klic niti svit
Ne mine nikoli več:
»Smrt robstvu!« to klic gromovit,
»Za Krista!« to svit blesteč.

»»Brezmejen je tvoj zločin,
Od njega trepeče svet ...
Na veke je tvoj spomin
Proklet, proklet, proklet!««

Na zlatem prestolu sedí
Car Neron upalih lic.
Slobode, krščanstva gorí
Po zemlji tisóč plamenic!

Med križi.[uredi]

Zavil sem nehoté
Med križe in med grobe;
Na griče se morjé
Vsipálo je svetlobe.

In sto in sto cvetov
Po grobih je dehtelo,
S cipresjih je vrhov
Roj ptičev pel veselo.

In veter se lehak
Igral je s traki, z venci;
Zamišljen sem korak
V cipres ustavil senci.

In nehote duhá
Objele so mi sanje
In vstalo v dnu srcá
Mi táko je vprašanje:

Kako da vse živí
In cvete na okoli,
Ko toliko strastí
Počiva tod in bóli ...

Most.[uredi]

Razpenja most se preko reke,
Kot bi postavljen bil za veke.
Ob skladu teh mogočnih skal,
Ob teh drznó razpetih lokih,
Ob trdno zgrajenih obokih
Neviht zaman grmi naval;
Zaman ob silne stebre buta,
Zaman se peni voda ]juta.
In kakor preko varnih tal
Drdra po mostu vlak železni ...
Najsi valovi spodaj jezni
Grme pogube, smrti spev,
To vse je le nezmožen gnev:
Vladar le človek je prirodi
In človek le ravná jo, vodi!

Viharna noč. Nebeški svod
Gori od bliskov, z gor bučanje
Zveni čez plan, glasan grohot
Med grom ženo vodé brezdanje.
Pogubna noč ... Iz dalje, glej,
Dve luči se žarita v temi.
Železni vlak. I v noči tej
Drevi se med viharji vsemi.
In bliže spe. Naprej, naprej.
Koles ropot se čuje v noč.
Vóz brez števila parna moč
Podi s seboj na pot daljan.
Stroj hrope glasno. Zvižg glasan.
Nad vlakom dim se vije gost.
Naprej sedaj! Naprej čez most!
 
Šibe se mostu vse opore
Pod težo vóz. A ničev strah!
Most trdni jo vzdržati more
In mora. — Ha, kaj to? Na mah
Zamolkel jek. Kaj grozni krik?
Na mostu vóz ogromna vrsta.
Bučanje, grozovit polom.
Ropot koles, vrišč, silen grom.
Kaj se godi? Naprej, vodnik.
Za Boga, kje ti roka čvrsta?
Most se podira. Kje pomoč?
Kdo pošlji jo v to grozno noč?
Kdo reši tebe, bedna žena?
Kdo dete tvoje? Moč nobena!
Kdo reši tebe, ti deklè?
Kdo? Nihče več te ne otmè!
Kdo tebe, sivi mož, uteši?
Kdo? Smrti níkdo te ne reši!
Kje taka moč — — ha, zadnji hip!
Vse se maje, prasket, posip.
Razsute vidim vse vozove,
Za vozom voz grmi v valove.

Na nebu bliski. Most podrt.
Valovi se pene. Glej, mrtve
Neso na vrh nesrečne žrtve.
Pokoj. Nad vodo plove Smrt.

Na grmadi.[uredi]

»Na grmado ga vrzite,
Da mu drzna, kleta ustna
V dimu bodo zamašena,
Da v pepel in prah se zgrudi!
Kdo je sploh ta čarodejec,
Došel k nam iz krajev tujih?
On zavaja nam mladino,
Nauke ji pravi čudne;
Proti šegam in navadam
Starodavnim ščuva tujec,
In mladina, glejte, naša
Že vzprejemlje njega uke,
Roga svetim se zakonom,
Vero dedov naših skruni,
Govori nam bogokletno,
Kakor nismo nikdar čuli.
Kdo še sodil bi neznanca?
Zla dejanja, novi uki,
Vse ga dosti sodi samo!
Na grmadi naj se zgrudi,
In tako se kazni vsakdo,
Kdor bi širil njega uke!«

Pa sežgali so neznanca,
Ker prižgati se je trudil
Luč prosvete med bedaki. —
A ko zvenel krik je ljuto,
Plula gori nad grmado
Smrt je sama in na ustnih
Porogljiv ji smeh je krožil,
Ko kostij je zrla kupec
In grmado dogorelo:
 
»Oj, bedaki vi brezumni!
V duhu gledam daljne čase,
Ko grmade bi neumnost
Morala na širem svetu
Žgati vedno, brez zamude,
Da zatrla bi prosveto,
Da slobodo jasnoumno
Strla bi na vekov veke!«

To je glas bil tvojih usten,
Smrt, ob mrtvem mučeniku.
Ali danes — evo čuda!
Koliko bi bilo treba
Naložiti danes kupov,
Da na njih bi vsa sežgala
Tesnosrčna se — neumnost!

Kuga.[uredi]

Glas je počil tam na daljnem vzhodu:
»Kuga bliža bednemu se rodu.
Kamor dahne, groza tam zavlada,
Kamor stopi, bitij sto popada.
Zrak okužen od človeških žrtev,
Kdor ga vsopne, ta se zgrudi mrtev!«

In prevzame groza vso deželo,
Strah obide mesto, vas in selo.
Kdor utegne, rodni svet ostavi
In pobegne, da se zla izbavi;
Rod človeški moli, plaka, vzdiše,
Čaka smrti, polni božje hiše.

»Ti, ki vladaš, Bog, življenju, smrti,
Čuj, kaj k Tebi kličemo potrti!
Prizanesi nam storjene grehe
In dodeli moči nam, utehe.
K Tebi verno se človeštvo vrača,
Tebi koča klanja se, palača,
Mi vsi Tvoji smo pokorni sluge,
Bog, ohrani nas moreče kuge!«

Vsak dan glasi čujejo se hudi,
Pred oltarjem množica se grudi,
Dan za dnevom si na prsi bije,
Dan za dnevom se izprêvod vije:
»Mi vsi Tvoji smo pokorni sluge,
Bog, ohrani nas moreče kuge!«

Toda bliže spe morilka grozna —
Vernost, ljudstvo, tvoja je prepozna;
Vernost tvojo strah samo poraja.
Dan za dnevom bliže Smrt prihaja.

Prvi mrtvec ... Kuga v mestu, kuga!
Strah neznosen. Kdo bo žrtev druga?
Kdo prihodnja? — Smrt se glasno smeje:
»Skoro nihče več jih ne prešteje!
Tukaj moje širo bivališče;
Bivališče Smrti je — grobišče.«

Groza vstane, groza bleda, tiha,
Vsak trepeče od sodrugov diha.
Kakor bilke padajo mrliči,
Kdor okužen, njega Smrt uniči.

Od očeta plašno sin pobegne,
Smrt na cesti zdajci ga zasegne;
Mati blazno pohiti od hčere,
Pade mrtva ... Strahu ni primere.

V cerkvi pesem sveta se oglaša —
Niti v cerkvi Smrt ne prizanaša.
»Ha, tedaj ni tu nas Bog ne reši?
Pa razkošje grozo nam uteši!
Kaj bi v cerkvi klanjali koleno?
V krčmi teče vino zlatopeno,
Vino samo nam podá utehe,
Pijmo, pijmo in zabimo grehe!«

Dan za dnevom solnce žarko sije,
Tlak z mrliči kužnimi se krije.
Duh omamen širi se po cesti,
Zrak okužen veje v bednem mesti,
Voz za vozom h grobom se pomiče —
Kdo pokoplje, spravi vse mrliče?
 
V krčmah divje se glasi veselje,
Zle se strásti vzbujajo in želje.
Z ust dekličjih spev zveni brezstiden,
Smrt nad pevko prst drži neviden,
Migne s prstom, in dekle se zgrudi.
Mrtev pade ž njo ljubimec tudi.

»V sebi hraniš krepko žitje, kupa,
Temu leku srce še zaupa — —« 
Pade kupa, pade, zažvenkeče,
Pade pivec, v smrti zatrepeče!

Ni razkošje ljudstvu ni uteha,
Smrt pogublja, kuga ne odneha ...
Topi, mračni, zbor mrličev samih,
Žde otrplo po samotnih hramih.
Pridi konec, nihče se ne méni,
Kot brezumni v zli živé obseni.

A naposled pride doba pozna,
In po cesti stopa žena grozna,
Stopa, sluša, šteje, kima, gleda,
Ko brezmejna se ji kaže beda.
V noč iz mesta končno dalje speje,
Zdaj obstane in tako-le deje:

»Kaj si, človek, proti smrtni ženi?
Črv neznaten le si proti meni!
Dokler v srci še žive ti strasti,
Srd mi vzbujaš, v strásti moraš pasti,
Ali kadar vse ti v prsih neha,
Strast in pónos, vera in pregreha,
Takrat živi, da od groze same
Mreš in gineš, ko pomisliš name!«

Pesem vodnih vil.[uredi]

Trsje rase kraj potoka,
V vodo lije ščip zlató;
Z vilo vila jasnooka
Pleše bajno tam koló.

Zdrznejo se zdajci vile —
Kaj molče in kaj strmé?
Glej, mladenke truplo mile
Sèm priplava sred vodé.

Med lase se ji zaplela
Kita vodnih je cvetic,
Vije se ji okrog čela
In okolo bledih lic.

Pa povzame prva vila:
»Kaj vam pravim, sestre vé!
Zrla sem jo, ko hodila
Z ljubljencem je kraj vodé.

»In hodila sta čez loke,
Po livadah, po gozdeh,
In mladenke milooke
Slišala sem jasni smeh!«

In povzame druga vila:
»Kaj vam pravim, sestre vé!
Zrla sem jo, ko točila
Bridke je pri njem solzé.

»In zardela vsa dejala
Nekaj mu je na uhó;
Kaj je bilo, nisem znala,
Zdaj pa vem, kaj je biló.«

In povzame tretja vila:
»Kaj vam pravim, sestre vé!
Danes je poroka bila,
A njegova le, ne njé.

»Ženin njen si je nevesto
Drugo mesto nje izbral;
Nji pa v sebi tiho mesto
Ta potok je potlej dal.« —

Kot bi sama vila bila,
Razpleto ji zdaj lasé,
Cvetk povodnih brez števila
Vpletejo ji še med njé.

In na bleda mrzla lica
Dahne vsaka ji poljub:
»Spavaj, sanjaj nam, sestrica,
Hud je bil ljubezni strup!«

Dalje nese val počasi
Njo, ki je pustila svet,
Nad vodami pa oglasi
Spev povodnih se deklet:

»Vile tudi ljubav rani,
A umreti ne mogó!
Srečna bitja so zemljani,
Ker od bolečin umró!«

Dušica[uredi]

Po zraku mlada
Dušica plove,
Bog sam jo k sebi
V nebesa zove.
Dušico spremlja,
Angeljček sam,
Sicèr ne bi znalo
Detece kam.
Od zláta bliska
Vesoljni se svet,
Na zemlji klije
Ob cvetu cvet.

»Kam, angeljček mili,
Greva sedaj?« —
»»Dušica, k Bogu
Spremljam te v raj!«« —
»Ali je v raji
Tudi 1epó?« —
»»Lepše je, lepše,
Dete ljubó!«« —

»Mamica, oče,
Kje sta li ta?« —
»»V raji po tebi
Želita oba.«« —
»Ali pa vzame
V nebesa me Bog?« —
»»Vzame, da prosto
Boš zemskih nadlog.«« —
»Ej, to je krasno!
Hitiva tedaj!« 
Angeljček spremlja
Dušico v raj.

Spodaj na hribu
Pa gleda Smrt;
Izraz ji po lici
Mil je prostrt.
In zadovoljno
Kima predsé
In tiho deje
Besede te:

»Brez matere, otca
Živelo je tod;
V nebesa je dete
Poklical Gospod.
Zdi meni sami
Tako se lepó,
Da je umrlo
In šlo v nebó!«

Spomin o smrti.[uredi]

Od hipne bolesti potrt,
Pozival sem časih te, Smrt:
»Odreši me bede in boli!«
A príšla, Smrt, nisi nikoli.

Razbistren zdaj pógled je moj,
Drugače zrem svet pred seboj:
življenje res časih je bedno,
Življenja pa vender je vredno.

Mordà, se še lepše nam zdí,
Ker v žive glasove zvení
Spomin o gomili odprti,
O grudah grmečih, o smrti!

Kip.[uredi]

»Kar sanjal sem v noči brezglasni,
Nemiren, razvnetih možgan,
To vstani kot živo pred mano,
To z dletom usvari mi dlan!«

In dvigne se hitro umetnik,
Kot božji začul bi poziv,
Z lic bledih zasije mu plamen —
To genija ogenj je živ.

In vztrajno dan snuje za dnevom,
Da krasni izklesal bi kip;
Grozníčavo dolbe in teše,
Zamujen nobeden ni hip.

In misel dobiva obliko,
Oživlja se mrtvi načrt.
A vsak dan, ko stvarja umetnik,
Zret hodi nevidna ga — Smrt.

Po tvoru se novem ozira,
In časih iz vdrtih očij
Nehotoma njenih posveti
Čudenja iskrenega sij.

»Tako je zapisano v knjigi:
Čas bode ti skoro kònčan.
In vender, uzrla bi rada,
Kaj duh ti ustvari in dlan.«

Končano. Ob mojsterskem kipu
Počiva kot v sanjah kipar.
Na lici mu plove rdečica,
Razvnemlje ga genija žar.

Skoz okno se vsipljejo žarki,
On slóni in gleda na kip ...
Oko se mu trudno povesi,
Srcá mu zastane utrip.

Pred kipom pa slóni še nekdo,
Smrt gleda umetniški tvor :
»Na veke boš živel v tem kipu,
Umetnosti delo je vzor.

»Vsekakor! Umreti si moral,
Oditi si moral s svetá,
Ko mrtvi tvarini si vdihnil
Vse žitje: srcé in duhá!«

»Smrt je bajka.«[uredi]

Karavana vije se po pesku,
Stopa dalje v solnca žgočem blesku.

Brez krepila krajina je pusta,
Potnikom so žejna, suha usta.

Karavano ljuta žeja davi —
Kje studenec v grozni tej puščavi?

»Bog, daj najti nam hladan izvirek,
Jeden žitje nam otme požirek!«

Dalje, dalje karavana speje,
Človek mrje in žival od žeje.

Len prihaja že korak velblodom,
Grozna pot je pod žarečim svodom!

Pesek beli se jim pod nogami,
Kakor v peči bi hodili sami.

Domišljija riše bajno sliko:
Zelenice zro pred sabo diko.

In studenec teče v zelenici,
Palma vitka gleda se v vodici.

Mesec plava v noči nad puščavo
In svetlobo siplje jim sanjavo.

Hladen vetrič diše v zelenici,
Mehko gladi jih po vročem lici.

Bajke pravi starec, vse posluša,
V sanjah sladkih se topi jim duša.
 
V sladkih sanjah se jim skloni glava —
Jutri dalje, predno solnce vzplava! — — —

Oh, to peče v grlu, nad glavami,
Pesek beli se jim pod nogami.

Pa upehan se velblod jim zgrudi,
Tu še jeden, ondu jeden tudi.

»Bog nebeški, Oče naš presveti,
Čuj, od žeje nam ne daj umreti!«

Proti nebu jim hite pozivi,
Proti nebu zro mrliči živi.

Glej, v plamenih se žari obzorje,
Čudno sveti se peščeno morje!

Glej, na nebu rdeč oblak obstane!
Tiho, mrtvo ... Nič se več ne gane!

»Ha, vrtinec nam preti s pogubo —
V pesek padi, komur žitje ljubo!«

In oblak se dvigne plameneči,
Dih zaveje, veter vse moreči.

Medli zrak je težek kakor svinec,
Po peščenem morji vre vrtinec.

In od peska z neudržno silo
Smrt grmadi potnikom gomilo.

Pa nasiplje grič, da karavana
Skrbno, mehko v njem je pokopana.

Ej, kako se rahlo spi v gomili,
Ko vročina, žeja k njim ne sili!

Smrt mrličem kaže živo sliko,
Zelenice zro pred sabo diko.

In studenec teče v zelenici.
Palma vitka gleda se v vodici.

Bajke pravi starec, vse posluša,
V sanjah večnih se topi jim duša.

In veselje se jim blésti z lica:
»Smrt je bajka, večnost le resnica!«

Živeti ob duhu ...[uredi]

V podstrešni sobi prostira
Leden se, rezek zrak.
Na postelji trdi umira
Upehan siromak.

Bolnika trpečega gleda
Otrplo, zamišljeno Smrt:
»Duha ti je strla beda,
Uničila mnog ti načrt.

»V visokih si živel mislih,
Umetnik navdušen si bil;
Le vzori so bili ti v čislih,
Za vzore samo si žil.

»Ob tebi sem često stala
Ponoči, ko tisoč sanj
Na list je roka pisala;
Pozorno sem zrla nanj.

»Skoz okence tesno je silil
In dihal ledeni mraz ...
Glej, skoro bi bil se smilil
I meni, Smrti, tačas!

»In bil je na vsakem listi
Zapisan mnog bridek stih;
Med stihi o zlobi, zavisti
Zvenel je mnog žalen vzdih.

»Umejem! Živeti ob duhu,
Ubožec, si hotel ti!
Presmešno! Brez duha ob kruhu,
Tako se najbolje živí!«

V snegu.[uredi]

Zašel. Brezkončen sneg
Pokriva dol in breg.
Le semtertja grmičje
Izpod snega kipí.
Popotniku v obličje
Ledeni piš vrší.

Kam siliš, potnik, v noč?
Nikjer med snegom koč.
Udira se stopinja,
Sneg seza do kolen,
Život ti ves prešinja
In stresa dih leden.

Neznan mu ves ta kraj,
Ves drug, kot bil nekdaj.
Kako je v tujem sveti
Po kraji tem kopnèl!
Nocoj še htel je zreti
Svoj dom ... Zdaj je zašèl.

Prešlo je dokaj let,
Kar ta je pustil svet.
Doma je pustil ženo
In deco, ko zaman
Tu delal je pošteno
In trpel noč in dan.

Zdaj vrača se domov,
Pod rodne koče krov.
Bogastvo nosi v pasu,
Zdaj konec bo skrbém
In konec zlemu času ...
Naprej po snegu tem!

Močneje mete sneg,
Hitreje stopa v breg.
Sneg čez koleno seza —
Naprej samo, domov
Globoko se ugreza —
Domov, pod rodni krov!

Povsod brezglasna noč.
Obstane, mrklo zroč.
Kam zdaj? Kje steza prava?
Mig1ja mu pred očmí.
Težkà mu noga, glava,
Znoj čelo mu rosí.

»Za jeden hip samó
Počil bi rad takó!« 
Drevo kipi iz snega —
Prostorček kot nalašč!
Tako! Že podnje lega,
Zavit do vrha v plašč.

»Oj, to dé dobro, to,
Počivati takó!«
Prelepe mehke sanje
Objemljejo duhá.
Ves se zataplja vanje ...
Domá je spet, domá!

Čez dolgo dolgo let
Objemlje ženo spet.
In ta presrčna deca,
Kako zre vanj zvestó!
On sam od sreče jeca,
Rosnó mu je okó.
 
Ob peči že sedí
In kaj vse govorí!
Kot pravil bi pravljice,
Brez glasa vanj strmé.
Živó se rdi jim lice ...
Kako to dobro dé!

Toplota mehka tá.
In pa domá, domá!
Blaginja ga prešinja,
Ko tja po sobi zre:
Dnij prejšnjih ga spominja,
Kar vidi tukaj, vse.

Kako bo v hiši tej
Veselo žil odslej!
Zahvaljen Bog, da z blago
Roko ga je privèl
Nazaj v to kočo drago ...
Zašel? Ne, ni zašèl!

Gosteje mete sneg,
Pokriva dol in breg.
On spi in spi in sanja
Otrpel, mrzel, trd. —
Kdo tu? Molčé se klanja
Nad njega truplom — Smrt.

Na morji.[uredi]

I.

Po morji plava čoln,
Brodnikov bednih poln.

Razbil je srd valov
Ponosni brod njihov.

Tovariš v grob hladan
Premnog je pokopan.

Ostalo ni jim nič,
Samo le-ta čolnič! ...

Nad čolnom vroč oblok,
Pod njim prepad globok.

Pogled hiti željan
Čez nepregledno plan.

Iz kraja bega v kraj:
»Pomoči, Bog, nam daj!«

II.

Po morji plava čoln,
Brodnikov bednih poln.

Mini za dnevom dan,
Po ladji zro zaman.

Oj, kje rešilni brod
In kopna zemlja kod?

Tam teče vir studen,
Tam gozd šumi zelen!

Tam hrib stoji in grič,
Tu nič, nikoder nič!

Kako jih v grlu žge!
Telo od glada mre.

Zdaj jok, zdaj blazen smeh
Odmeva po valeh.

Nato spet grozen molk —
Sledi jih morski volk.

S steklenimi očmí
Na njih čolnič strmí ...

III.

Po morji plava čoln
Brodnikov mrtvih poln.

Senjava, jasna noč!
Z neba zre zvezd tisóč!

Čez morje veje dih
In spev šepeče tih:

»Zavejem čez morjé,
Kjer svojci jim živé.

»Do mater, žen, nevest
Prinesem zlo povest.

»Velim, da jih je črt
Valov pogreznil v smrt.

»A tega ne izdam,
Kar tukaj vidim sam.

»Prezèl bi bil spomin
Teh muk in bolečin.

»Vsekdar bi zrle čoln,
Mrličev bednih poln!«

Materino slovo.[uredi]

K meni stopi, deček zlati,
Ti otrok presrčini moj!
Zadnjikrat še bedna mati
Gledam naj obrazek tvoj.

V te oči nedolžne, modre
Pógled svoj naj zatopim,
V blagoslov na mehke kodre
Naj rokó ti položim.

V blagoslov ... Trpeči ženi
Blagoslova bilo ni!
Blagoslov jedini meni,
Sreča moja bil si ti.

Zbegan, solzen gledaš name —
Ne, tako ne glej nikar!
Hujši je od smrti same
V duši moji ta vihar!

Oj, kako mi v prsih grebe.
Bog samo in jaz to znam!
Saj ostavljam, deček, tebe,
Hodil boš po svetu sam.

Kaj li moral boš trpeti,
Ne da príšla bi pomoč,
Ne da znal bi, kdaj zasveti
Žarek ti v življenja noč.

Kakšen pógled! Pridi, pridi,
Kdo te čuvaj, deček moj?
Vse gorje prihodnje vidi
Motno mi oko nocoj!

Trde roke te pehale,
Oh, iz kota bodo v kot,
Trnje bodo nastiljale
Tebi na življenja pot ...

Ne, nobene več besede!
Blagoslov ni bil z menoj,
Strah me je gorja in bede,
Strah za tebe, deček moj!

Čuj, zvonjenje! Noč se bliža ...
Zadnjič še kot prejšnje dni
Roka ta naj te prekriža ...
Moli, moli, deček ti!

Zdi se mi, da v sobo seva
Iz neba čaroben zor,
Moli, moli! Tiho peva
Angeljev ob meni zbor.

Angelj jasen stopa k tebi,
Dlan prostira nad teboj,
Rahlo te pritiska k sebi -
Več ne boj se, deček moj!

Smrt ... Nebo se mi odpira,
Zadnjič še ... roko ... mi daj!
Moli ... mati, glej, umira ...
Bog s teboj ... odprt je raj!

Ob potresu.[uredi]

Pod zemljo grmi in bobni,
Kot tisoč bučalo bi gromov.
Majo se skaline, šibi
Zidovje ponosnih se domov.
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

»Poguba se vsiplje na nas,
Gorje mu, kdor v hiši ostane!
Osvete nebeške je čas,
Bog kliče na sodbo zemljane!« 
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Zatisnil oči je trpin,
Upehan od dnevnega truda.
Grmenje iz daljnih globin —
»Pobegni! Smrt čaka te huda!« 
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Zaspal je ubogi bolnik,
O dobi se lepši mu sanja ...
Bučanje in tožbe in krik —
Prestrašen se vzdrami iz spanja.
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

»Ne jokaj se, deček ti moj,
Saj Bog še nas ščiti in brani!
Tvoj angelj bdi tudi nocoj,
Objemi me, miren ostani!« 
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Ha, v stenah je tisoč razpok,
Majo se zidovi in stropje.
»Kaj tožba, kaj prošnja, kaj stok?
Zbežimo, že pada poslopje!«
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Kakov je to grozen prasket ...
Udaja se tlak pod nogami;
Ljut srca prevzame trepet:
»Usmili, Gospod se nad nami!«
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Končano ... Kup strašnih skalin,
Pod kupom mrliči krvavi ...
Molitve iz srčnih globin
In prošnje na levi, na pravi.
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava.

Na sipu Smrt klanja se v prah:
»Bog, vsi se ozirajo v Tebe,
In mene mrličev je strah
In groza me same je sebe« ...
Nad krajino plava
Noč tiha, senjava ...

Mrtvi car.[uredi]

0b odru sveč trepeče žar,
Na odru bled počiva car.

Vsakdó prihaja ga kropit,
Solze prihaja vsakdo lit.

Iz koč prišel seljak ubog,
Z gradov dospel veljak je mnog.

In vsakdo zbegan gleda nanj,
Kot zrl obseno zlih bi sanj.
 
In deček, mož, ded sivolas
Ob odru plaka tem na glas.
 
Ne, ne, saj to ni res nikdák,
In mrtev ni prejasni car!

Na lici mu igra nasmeh:
Smehlja se kot v nekdanjih dneh!

Zaprtih tu leži očij —
Daj, car, da njih uzremo sij! —

Kot sen na čelu mu igrá,
A v prsih rana mu zijá.

Kako li bil je vbod globok,
Kako je lil življenja tok!

In vsakdo hodi ga kropit,
Solze prihaja vsakdo lit.

Ob njem, ki tukaj v smrti spí,
Spomin še huje se budí.

In v vsakem srci, mrtvi car,
Zaté gori osvete žar.

Zločin živeje vstaja spet,
Ki storil ga zločinec klet:

Zastave, glej, vijo se v zrak,
Ovenčan dom je v mestu vsak.

Nešteto se vali ljudij,
V očeh žari jim sreče sij.

Saj car, njih oče in gospod,
Došel je sam med zvesti rod.

Glej zbor ovenčanih devic —
Cvetice trosi zbor cvetic!

V nebo se vzpenja slavolok,
Tam, car, te čaka zbor otrók.

In jeden glas kot sam vihar
Grmi v nebo: »Pozdravljen, car!«

Že bliže spe. Tam voz njegov
Posut z množino je cvetov.

In veličastva carju svit
Po lici blagem je razlit.

Pozdrav in krik na vseh straneh,
Na ustna leže carju smeh.

In jasno zre oko na njé,
Ki glasno ga tako slavé ...

»Za tebe, car, za prestol tvoj
Život mi damo radi svoj.

»In kdor pretil bi tebi smel,
Mi zmanemo ga v prah, pepel!« 

Posluša car kot v rajskem snu ...
Poguba, car, te čaka tu!

Kot ljuta zver na plen, takó
Požene se na voz nekdó.

Zablisne nož se vrh glavé,
Potisne carju se v srcé.

»Mogotec bodi vsak končan,
Da pride nam slobode dan!«

Ni jeden glas. Za kratek hip
Zastane vsem srca utrip.

A tisoč rok se zdajci vzpne,
Zlodejnika na tla podre.

Kako li bil je vbod globok!
Uhaja carju žitja tok.

Na vozu slóni smrtnobled,
Izginil je življenja sled.

In glasen jok zveni okrog,
Veljak ihti, seljak ubog.

A kjer se izprevod začel,
Nekdó se je visoko vzpel.

Koščen život, obraz udrt ...
Kdo to? Brezglasna, bleda Smrt!

Pod zemljo.[uredi]

Zasut je rov. Kot silna toča
Grmele so nad glavo grude.
Obšla moža je groza vroča,
Leden mu strah je šinil v ude.

Kako se rešil, ne umeje,
Odskočil le je v rov globočje.
Živ pokopan. Sedaj že speje
Tovariš k svojcem vsak v naročje.

Nihčè ga morda ni pogrešil,
Ko daleč sam je delal v rovi.
In če ga je, kdo bi ga rešil?
Potekli dnevi so njegovi!

Ugasnila svetilka. V temi
Ob kameniti slóni skali,
Trepeče pod skladovi vsemi,
Ki so ga podse pokopali.

Ni hriba del se le porušil,
Ne, hrib se ves je nanj sesedel ...
Ha, bolje, da ga je zadušil,
Prednó se je strahu zavedel!

Tam gori deco, ženo vidi,
Luč tam gori na mizi v hiši.
»Kje oče?« — »Mož, kje bivaš? Pridi!« 
Tako vele; vse dobro sliši.

Večerja čaka; po navadi!
A njega nihče ne pričaka.
Otroci že bi jedli radi,
V skrbeh za njega žena plaka.

Mož zamiži, da dlje prizora
Ne zre, da njih besed ne sluša.
Zaman, ko zreti, čuti mora,
Ko v kočo vsa kipi mu duša!

Živ pokopan! Ha, grozna doba,
Ki jo pod zemljo še prebije!
Kdo ga otme iz tega groba?
Kdo sploh verjame, da še žije?

Ničesar ne uzre več gori:
Ní solnca, zvezd, nì tal zelenih!
Začul je zadnji zvon ob zori,
Zanj ptičjih ni glasov nobenih.

Gorje, kadàr ga glad prevzame,
Kadàr bo usten žgočih, žejnih
Želèl si kaplje jedne same,
Kadàr bo v mukah mrl brezmejnih!

Oj, dolge dolge dobe treba,
Prednò človeku je umreti! — —
Ha, gori sije mesec z neba
In tisoč zvezd na zemljo sveti!

In vsa svetloba seva tudi
Na posvečene tihe grobe!
Ko njega Smrt pod zemljo zgrudi,
Ne bo ne groba ne svetlobe!

Šele potem, ko v poznih letih.
Prekopljejo posip ogromni,
Pokopan ležal v tleh bo svetih
Pod križem in v gomili skromni.

A takrat, ko koščeno truplo
Ugledajo, pa v prvem hipu
Obstanejo pred njim osuplo,
Kot da so našli — Smrt v posipu!

Okraden.[uredi]

»Kaj niso zaškripala vrata?
Če kdo bi tedaj, ko sem spal,
Bil príšel do mojega zláta,
Zakladov si mojih nabral?«

Iz postelje dvigne se starec,
Da široodprtih očij
Vseh zlatih in srébrnih stvarec
Ugledal iskreči bi sij.

Kako jih je zbiral in grabil,
Kaj vse je pretrpel za njé!
Dà, vzpričo zakladov pozabil,
Zadušil celo je srcé.

Z zakladi mu zrasla je duša,
V bogastvu mu žije vsa moč. —
Pozorno v temini posluša ...
Vse mirno. Brezglasna je noč.

»Nič! Zmota! In vender je bilo,
Kot čul bi korak bil se tih.« 
Nemiren zapali svetilo,
Od straha zastane mu dih.

»Razgrni, zlato, se blesteče,
Da vate oko zatopim! —
Okraden!« ... Zavrisne; vztrepeče —
Predala so prazna pred njim.

Omahne od divje bolesti,
Izdihne od groze potrt.
Nekdó se oglasi na cesti —
Kdo smeje se, tat ali Smrt?

Trinog.[uredi]

»Bolezen? Smrt? Nikoli!
Život mi je močan.
Sedeč na zlatem stoli,
Naj vzamem žezlo v dlan.

»Glavo mi krona zlata
Kot prejšnje dni pokrij,
In plašč me od škrlata
Ovij kot prejšnjih dnij.

»Preklinjan in sovražen
Klevetnikom sem strah;
Ko dvignem prst, poražen
Sovražnik pade v prah.« —

Iz težka trinog vstane,
Ob palico oprt.
Polnoč. Nič se ne gane.
On sam je bled kot Smrt.

Po žezlu zlatem segne,
Odene se v škrlat,
Po kroni prst iztegne,
Okiti z lišpom vrat.

In glej, dvorana jasna
Napolni se takoj.
Kdo družba ta brezglasna,
Kdo gostov poznih roj?

Sedeč na zlatem stoli,
Strmi trinog na nje ...
Vse giblje se okoli —
Kje jih je videl že?

Ha, groza ga prevzame:
Prišli so iz grobov!
Odprte so njih jame,
Vse polno je duhov!

In bledi in krvavi
Strme, reže se vanj ...
Trinoga v grlu davi —
Ne, to prikaz ni sanj!

To živa je resnica,
To je osvete zbor!
Kri mu izgine z lica ...
Zločin, uboj, umor!

Šumenje vstane, rase ...
Čuj grozni krik in vik:
»Proklet na večne čase,
Proklet, trinog, krvnik!«

In čelo mu oblije
Strahu in groze mraz,
Drhtečih rok zakrije
Upadli si obraz.

»»Dovolj, dovolj!«« Nikoli,
Nikoder konca ni!
Pošastij ob prestoli
Grozi mu roj s pestmi.

»Mi krono ti oblastno
Razbijemo na mah,
Telo, krvnik, brezčastno
Zdrobimo tvoje v prah!« —

»»Pomoč! Ha, tolpa kleta,
Pošasti ve peklà — — ««
»Haha, umri; osveta
Na tebe je prišlà!«

Zapoje zvon iz stolpa,
Pošastni mine čar.
Na hip izgine tolpa,
Sam v sobi je vladar.

Sam? Ne! Trinog oholi
Na tla je padel strt,
A nanj ob zlatem stoli
Strmi brezgibno Smrt.

Med plameni.[uredi]

Razsvetljeno je krasno gledališče,
Napolnjeno do zadnjega prostora.
Ljudij se vanje srečnih roj je vsul,
Veselje sije z vsakega obraza,
v bogastvo in krasoto se ogrinja
Mladosti cvet in učenosti cvet.
Dà, kdor nocoj je stopil v jasni hram,
V umetnosti ponosno bivališče,
Skrbi moreče pustil je za sabo,
Da si ob vtipih razvedri duha ...
Kako povsod življenje diha vse,
In Smrti, neme Smrti ni nikjer!

Zavesa vzplava. Kakor v krasnogledu
Vrste se žive slike; zadovoljno
Nasmiha se celo nadložni starec,
In kakor mehki glas zvona, radost
Zveni mu v hladno dušo kot nekdaj,
Ko ga življenja mraz še ni uklenil
V vezi ledene! Iskre plamené
Raz oder duhovitosti ... A tam,
V zakritem kotu, neopažena,
Tam daleč zadi tli drugačna iskra,
In nekdo klanja se nad njo pošastno
In sope vanjo, da bi vzrasla više —
Poznam te, bitje, ti se zoveš Smrt!

Iskri se lišp z vratov sneženobelih,
Oči se bliskajo kot jasne zvezde,
Opojen duh iz dragocenih kril
Prostira se po gledališči ... Kdo
Začutil v njem bi oni duh zadušni,
Ki lahno plove kot megla po hiši?
A zadi tli in zadi liže plamen
Leseno bruno, seza više, više ...
Gorje, kadàr se vzpne, kadàr steber
Ognjen požene izpod strehe v noč!
In vzpenja se! Kako je dobro skrit,
Da nihče ne zapazi njega rasti!
Glej ondu pleše med starinami,
Stvarij prijemlje se lahko zanetnih
In rase više, više ... Oni pa,
Ki vesele se v gledališči žitja,
Ti ne vedo, kako je blizu Smrt!
Ha, ali ni nikogar, da bi slutnja
Prevzela ga strahote nepopisne?
Ta tanki duh, ki širi se povsod —
So li otrpnili jim živci vsem,
Da ne zapazi ga nihče? — Nadalje
Vrši se igra ... Smeh, brzskrben smeh ...
Plamen pa rase — kje, nihče ne ve!

Hej, koliko je ondu hrane zanj!
Leseni steber tam, če ga doseže,
Pa vzpne se kot plezalec drzen tja
Pod streho, in potem bo vsega konec!
Kako bo to veselo prasketalo,
Če loti se kulis, zastorov, vrvij,
Če zagori zavesa in če butne
V visoko galerijo, če nizdol
Na tla se vsuje morje vročih isker,
Če se oblek lahko zagornih loti
In za oblekami — teles človeških!
A ne! Omamni duh, dušeča megla
Izdaja te, požar zakriti! Mnog
Ozira se gledalec že plašnó —
Šepet, zamolkel šum; kot slutnja zla
Prostre se nad vznemirjenim občinstvom,
Gorje — prepozno! Zdajci grozen vzkrik
Na odru in potem tišina smrtna —
Od groze zadrhti srce, raz sedež
Vsakdó poskoči smrtnobled ... »Gori!
Gori! Otmimo se! Gori! Zbežimo!«

Vali k izhodu se človeška reka,
Z visokih galerij se vsiplje tok.
Gorje mu, kdor spotakne se na begu,
Gorje, komur ni dana krepka pest,
Da ž njo izhod napravi si iz gneče!
Gorje ti, žena šibka, če moža,
Ki se držiš ga krčevito, loči
Od tebe gneča, in gorje ti, deček,
Če materino izpustiš roko! —
Ha, dim vali se gost po gledališči,
Gori zavesa, isker sto in sto
Na pod se vsiplje, trak ognjen se vije
Okrog po zračno zgrajenih napuščih,
Blazine že ovija mehke, liže
Zastore in preproge tam od svile,
Prijemlje se stebričev in okraskov,
In na človeško reko vre pogubno
Ognjena reka! Ali vidiš jih,
Kako žare se lica smrtnobleda,
Kako bleste oči se od plamenov?
In čuješ li, kako brezupen krik,
Kako ječanje, stok, klic zadušen
Zveni v gorečem morji? Dim strašan!
Težak prihaja dih, omamljen pade
Otrok šibak, omamljen mož krepak,
Omamljena mladenka pade cvetna.
Blaginja vam! Menj strašna ta je smrt
Od smrti, ko ob živem še telesi
Prijemlje ogenj se oblek, ko žge
V telo, da zvija se od bolečin!
Kdor pade zadušen, blaginja mu!

Kot reka, ki se zajezi na poti,
Kadàr ustavi jo zapreka silna,
Tako se zajezi človeški tok
Ob vratih! Grozno moč daje obup —
Odtod iz hiše te, na zrak, na zrak!
Tam zunaj jasne bliskajo se zvezde
In mesec jadra sredi njih senjavo —
Kako je lep ta svet, nebeško lep!
A notri tu žari in vre, kot žrelo
Odpiralo bi samo se pekla,
Bruhaje ogenj neustaven k stropu!
In tisoč se plamenčkov druži v plamen,
V le jeden plamen — ha, kdor ni ubegnil,
Ne reši se nikdar! Kako to poka,
Kako se lomi strop — hodnike vse
Že polni dim, od ognja živordeč.
Med njim človeška bitja se gibljó
Ožganih las, goreča grozna bitja!
Zaman rode življenja se željé,
Zaman se vzbuja hrepenenje srčno.
Kjerkoli čaka ženina nevesta,
Kjer žena čaka svojega moža,
Očeta sin, kjer čaka oče sina —
Zaman, nihče več ne pričaka njih,
Ki tolikanj življenja so veseli
Pustili dom in šli se veselit ...
Rešitve ni, Bog sam jih je ostavil,
Zakaj, ve On, in človek naj ne sodi!

Na streho vlivajo se vodni žarki —
Zaman; še više ogenj plapola.
Do njih, ki še žive v ognjenem morji,
Ne more več rešnik noben. Na trupla
Ožgana — grozovit je to prizor —
Goreči pada les — prežgan je strop,
Grmeč zvali se nanje — zadnji dih
Zbeži pod skladom velikanskih tramov!
Vse mrtvo, kup kostij med žgočim dimom!

A ondu nad plameni plove Smrt,
Režeč se na mrličev grozno kopo.
Nje lice je koščeno kot sicer,
In vender — nekaj giblje se na njem —
Kdo ve, je li to jok, je li posmeh?

Smrtna ladja.[uredi]

V deželi tam daleč za morjem
Razsajata ogenj in meč.
»Smrt tujcem! Razbijmo okove!« 
Upornikov vsak dan je več.

Najboljše junake pošilja
Država tja onkraj morjá ...
Vse jeklo pobija v tujini,
Upor se zatreti ne dá ...

Glej, ladja to pač je ponosna,
Ki ziblje se v pristanu tod!
Srčnejših bojnikov kot tukaj
Ne najdeš nikoder drugod!

Od otca, od matere, žene
Poslavlja se viteški roj.
Razpeta so jadra — zdaj dalje
Čez morje, za slavo na boj!

Solzó, ki oko bi zalila,
Na tihem vojak si otre,
A boli ne more zatreti,
Ki v dušo ga peče in žge.

Na sinje valove se vsiplje
Nebeškega solnca zlató,
Dih veje ugoden po zraku —
Zadosti! Rokó še v slovó!

Rokó še v slovo, pa na ustna
Prijateljem, svojcem poljub ...
Strel poči raz ladjo — »Bog z vami,
Najboljši vas spremlja naš up!« —

Že ladja hiti iz pristana,
Odhaja na sinjo ravan.
Na ladjo odmeva z obrežja
Poslednji pozdrav še glasan.

Kako li ime je tej ladji?
Moj pogled je v daljo uprt,
Ha, zdi se mi, kakor bi videl
Pod krovom zapisano: »Smrt«!

Plaz.[uredi]

Prišlà je pomlad na goré,
Na snežne je prišla planine,
Ledene gruče se topé,
Pod solncem sklad sneženi gine.

Kako se skoro vzdrami svet
V življenje bodro, pomlajeno!
S cvetovi vsak bo grič odet,
Zagrnjen v krilo bo zeleno ...

Ob tebi, koča pod goró,
Požene drevje spet mladice,
Na vejah ptice zapojó
Iz nova solnčne ti pravljice.

Na klop se ded bo hodil gret,
Pred hišo vnuk bo živo skakal,
In z vnukom ded vesel bo spet,
Da cvetno je pomlad učakal.

Prehódi svet po vseh straneh:
Krasnejše ni nikjer doline,
Kadàr z bregov in gričev teh
Poslednji led in sneg izgine!

In glej, kako se že topí,
Vir z virom v jugu teče boder;
Še nekaj dnij, dve, tri nočí,
In več ledu ne bo nikoder.

Glej, kdo li stopa gori v breg?
Gorje, to sama Smrt je tiha!
Drobi se pod stopinjo sneg,
In jug ob nji močneje piha.

In kamor stopi, pokne led,
Za nje korakom reža zine,
Prasket zamolkel njen je sled —
Gorje, če zdrsne plaz s planine!

Ozri se, ded, na vrh goré,
Ozri se, deček, oče, mati!
»Hej, sneg kopni, led gine že —
Pozdravljen, čas pomladi zlati!«

A Smrt drobi in proži sneg!
Prepozno! Silen grom nastane,
Zdaj plaz — — Gorje, prepozen beg.
Vse ruši plaz, vse tare, mane!

Plasti snežene v dol grmé,
Dospo do koče — vzkrik brezupen ...
Kje mati, vnuk, ded, oče, kjé?
Vse štiri grob pokrije skupen.

A gori sije solnce spet,
Pomlad na hribe že prihaja —
Da, lepši ni nikoder svet,
Kadàr se tukaj led raztaja!

Po vojski.[uredi]

Iz boja vojaki domov
Pod rodni se vračajo krov.
Otroci in starci po poti
Hite jim veselo naproti.

Oj, koliko jasnih je lic!
Za klicem razlega se klic ...
Jokala si, žena, po moži,
Zdaj vidiš, desnico ti proži!

Po sinu si, oče, medlel,
Zdaj zopet je k tebi prišel;
Po drugu si mrla, nevesta,
Spet v vas ga privedla je cesta!

Glej, zadi še stopa nekdo,
Ženica ubožna je to.
Stopinja je težka siroti,
A dalje, jedincu naproti!

Kje? Željno ga išče z očmi —
Zakaj li ga k materi ni?
Umolknejo vpričo ženice
In plašno ji gledajo v lice.

Vztrepeče, razume na mah,
V dno srca zapeče jo strah,
Od groze ji sapa zastane,
Strah blazen ji segne v možgane.

Pa zgrudi na tla se drhteč,
Življenja v telesi ni več ...
Ne, strla sirote ni beda:
Vzravna se in sluša in gleda.
 
Na ustnih ji kroži nasmeh,
Ko gleda po srečnih ljudeh.
Smijati se starka ne neha,
Vse groza je blaznega smeha.

»Kdo pravi, da sin je ubit?
Saj vem, da kje tukaj je skrit!
Sin, pridi, da spet te objamem,
Da, ljubček moj, s sabo te vzamem!«

In k vsakomur stopi nató
In gleda in sluša skrbnó ...
»Kje biva? Iščite mi sina!« 
Ne more ji sin iz spomina.

Zamolkel se dvigne šepet,
In mnog se porósi pogled ...
A ona le gleda in sluša —
Umrla siroti je — duša!

Junak svetnik.[uredi]

Postavljena je že grmada,
Ob nji odmeva divji krik.
Mirnó z lesenega se sklada
Ozira sivi mučenik.

Divjaki se ob skladu goli
Vrste v bohoten, glasen ples:
»Zažgite! Starec blazni, moli,
Boga prikliči iz nebes!

»Ne maramo mi vere nove,
Kaj Bog, kaj Krist? Umri, slepar!
Oskrunil naše si bogove,
Zato zažgemo njim te v dar!«

Vzplamti grmada, ogenj rase,
A tolpa v ples. Grohot in krik.
»Češčen, Gospod, na večne čase!« 
Med dimom moli mučenik.

»Za morjem daleč sem ostavil
Deželo svojo, rodni svet,
Med narod divji se odpravil,
Glasnik bil božji dokaj let.

»In mnogo sem srcé prepričal
In teme smrtne ga otel
In mnogo dušo sem vzveličal,
Zato lehkó umrem vesel!« —

Pa stopi starec pred grmado,
Uvelih lic, srebrnih las.
Utihne šum in staro, mlado
Glavarjev tak posluša glas:

»»Če si bogove naše smešil,
Saj nihče, tujec, ni brez zmot.
Prekliči vse, kar si zagrešil,
In prost od nas ti bode pot!

»»Glej, vedno više seza plamen,
Trenutek, in zgoriš med njim«« — —
»Bog, rad umrjem zate, amen!« 
Začuje glas se skozi dim.

»»Pomisli«« — »Ne, za vero pravo
Umrem kot zvesti njen glasnik!« 
Glavar povesi sivo glavo,
In spet se dvigne ljuti krik.

Grohotoma drhal se smeje:
»Umri tedaj, umri, bedak!«
Glavar pa spet slovesno deje,
Spoštljivo glas povzdigne tak:

»»Zgoreti mora, da osveta
Ne pride božja nam z višin!
A kdor umira brez trepeta,
Proslavljen bodi mu spomin!

»»Kdo še pred smrtjo bi ga smešil?
Najsi bogov je vzbudil črt,
Najsi strašnó se je pregrešil —
Junak je šel junaško v smrt!««

Vsi jednaki.[uredi]

Oprt ob meč sloni krvnik,
Ob njem grmi stoglasen krik:
»Vsi bratje, vsi jednaki,
Veljaki in prosjaki!«

Kdo mož, da bo krvnikov meč
Od njega tople krvi rdeč?
To kralj je pomaziljen,
Umreti bo prisiljen!

Na oder stopi trdnih nog,
Grohot in kletev krog in krog!
On mirno zre raz oder —
Rešitve ni nikoder!

Rešitve! Te ne upa več.
Voljnó bo dal glavo pod meč,
In vender, zel občutek
Vzkipi mu ta trenutek.

Ljudij tam doli tisoč zre,
Razljučene jih vidi vse.
Razbili so zakone,
Dejali kralja v spone.

Oblasti ne, zakonov ne,
Pravico isto hte za vse:
»Vsi bratje, vsi jednaki,
Veljaki in prosjaki!«

Potokoma je lila kri,
Prešteti žrtev moči ni.
Po mrtveci že vsaka
Rodbina toži, plaka.

In zdaj še on! Razsut, razbit
Kraljevski je njegov nakit;
Podrte so postave,
Posneta krona z glave.

In to je tisti rod, ki dlan
Nekdaj je dvignil zanj udan,
Ki vernost nerazrušno
Prisegel mu je zdušno!

»Kaj čakaš, kaj stojiš, krvnik?« —
Začuje kralj srditi krik,
Kot meč mu v srce seže,
Bridkost mu v dušo leže.

Na klado dene glavo kralj ...
Vse tiho tja do daljnih dalj!
Meč ostri se zablisne,
Na glas drhal zavrisne.

V grohot, vriskanje pa bridak
Zamolklo klic se dvigne tak:
»Vaš kralj, vaš kralj je mrtev,
Osveto terja žrtev!

»Kraljevsko strli ste oblast,
Ž njo svojo ste podrli čast;
Brez nje ste vsi jednaki,
Veljaki in prosjaki!

»A njemu, ki leži ubit,
Najlepši bodi moj nakit:
Kralj nôsi okrog senec
Živ mučeniški venec!

»In najsi mine tisoč let,
V tem venci ne usahne cvet:
Strast žgoča ga je zvila,
Kri vroča pokropila!« —

Molk ... »»Kdo besede zle je del?
Iz groba glas je zazvenel!««
Mraz segne jim po udih,
Strah v srcih vstane hudih.

Nevidno Smrt je stala tod:
»Gorje ti, blazni, grešni rod!
Še brusijo se jekla,
Še kri bo vroča tekla!

»Kadàr vzbude strasti se zle,
Za nje osveta čaka vse;
Vsi moji, vsi jednaki,
Veljaki in prosjaki!«

Božji dih.[uredi]

Telo je mrtvo. Srepe te oči,
Ki živo zrle so nedavne dni,
Bliskále se v radosti, v boli mrle,
Za vselej so oči se te zaprle.

Iz ust, kaj je kipelo v prejšnjih dneh!
Vesela pesem, jok in z jokom smeh,
Navdušen govor in molitev mila —
Za vselej so ta usta se sklenila!

In te roké! Ljubeče so roké
Objemale, trosile so gorjé,
Storile dokaj, kar na vek ostane —
Zdaj roka se ob roki več ne gane!

In to srcé, ki bílo je tako,
Ki čustev je gojilo sto in sto,
Počiva zdaj po dolgi dolgi dobi
In skoro že strohni, razprhne v grobi!

Nikoli iz otrplih teh možgan
Ne šine jasna misel več na dan.
Visokih del je misel sto rodila,
A zlih rodila tudi brez števila!

Telo je mrtvo. Tisti božji dih,
Ki je oživljal ude, zdaj iz njih
Pobegnil je nazaj v nebo odprto ...
Kje kdo, da truplo bi oživil strto?

Prešla telesu še oblika ni,
A žive ni v telesi več snovi,
In ž njo lepote ni in ne miline —
Ta splavala v nebeške je višine!

In kdo ve, kdaj in kam Bog modri spet
Milino božjo dahne v širi svet!
Mordà jo zvezdi dá na jasnem svodu,
Mordà jo zemeljskemu vrne rodu!

Mordà iz groba, kjer telo strohní,
Cvetica, lepa kakor sen, vzkalí,
Mordà milino Bog pokloni logu,
Kjer drevje tajno se poklanja Bogu!

Mordà jo dahne v ptičev milih glas,
V planine solnčne, v reke jasni pas,
Mordà vzprejmè ravan jo morska tiha,
Mordà vztrepeče zrak od tega diha! ...

Glej, dokler pólje božji dih na svet,
Pa stvarstvo se oživlja spet in spet,
Kot božji dih bi vel po širem vrti,
Kjer pade cvet, da vstane nov po smrti!

Poslednja človeka.[uredi]

Leden je svet, meglâ studenih morje
Prostira se po hribih in doleh.
Ta večni sneg, teh mrtvih skal pogorje,
Tihota grozna ta na vseh straneh,
Ta rezki vzduh in sivo to obzorje —
Gorje, kdor biva po pustinjah teh!
Človeku tukaj v mrazu dih zastaja —
Kdorkoli diha, zbeži s tega kraja!

Nikoli skozi megle te moreče
Nebeških lučij ne posveti žar!
Ledu povsod le velikanske sveče,
Studenci v sren vkovani za vsekdar;
Nikoder bilke, veje zeleneče,
Nikjer se živa ne prikaže stvar!
Ves svet odeva neraztalna skorja
Od južnega do severnega morja.

Pravljica to je le o luči zlati,
Ki lila je nekoč na senčni gaj;
Pravljica le je o zeleni trati,
Ki jo cvetovi krili so nekdaj ...
Kje viri čisti, pevci kje krilati,
Kje zvezd sijaj, kje ves nekdanji raj?
Umrlo je človeštvo, želje, strásti,
Bol, radost — vse ž njim moralo je pasti.

Mrtvi zemljanov vseh so milijoni,
Gomila jim je gora in ravan ...
In vender, glej, na skalni steni slóni
Lesen in s slamo krit človeški stan.
Kdo to, ki smrtni grozi se ne kloni,
Ki v snežnem grobu žije zakopan?
Leden po davnem tiru svet še teka,
V tej koči zadnja bivata človeka!

Adám in Eva ... Dolga, dolga doba
Od prvih dveh in do poslednjih dveh!
Tam v raji vse živó, povsod svetloba,
Tu vse mrtvó in mrak na skalnih tleh.
Ogromna pot od zibeli do groba,
Blaginje polna, boli, zla, pregreh!
Umirata poslednja dva človeka,
Človeštvu ž njima žitja čas poteka!

Kako je mraz strupen, ki sili k njima,
Pošel je živež, ognju gasne svit.
Oko suhotno solz nobenih nima,
Po licih le je smeh bridak razlit.
Ob njiju zima, v srci tudi zima —
Trpljenja, Smrt, ju pridi oprostit!
Telo leži otrplo kraj telesa,
Nì mraz več njiju udov ne pretresa!

Zastal je dih. Poslednja dva na sveti ...
Pri njiju zdajci slóni sama Smrt.
Izraz v očeh je njenih čuden zreti,
Izraz po lici čuden je prostrt.
In skloni se, kot bi hotela vzeti
Slovo od njiju ... Konec je! Podrt
Leži človeški rod ... Na tla se zgrudi,
Izdihne Smrt ... Minila Smrt je tudi!

Pred božjim stolom.[uredi]

Tam gori sveti solnce jasno,
V nebesih vlada večni Bog,
In petje angeljev stoglasno
Zveni po nebu krog in krog.

Pred stolom klanja se v trepeti
Sam Ahasver, človeštva duh.
Sijaj oko mu jemlje sveti,
Nebeški spev mu mami sluh.

In Bog na stolu rahlo migne,
In zdajci petje izzvení;
On sam pa višnji glas povzdigne
In Ahasveru to velí:

»Pred tisoč tisoč leti moja
Pozvala te je volja v svet;
Zdaj došel ti je čas pokoja —
Kako prebil si vrsto let?«

De Ahasver: »Gospod, zakrito
Nič Tvojim bilo ni očem!
Ko pot sem hodil vekovito,
Ti zrl si name, dobro vem!

»Prebil sem dokaj v vsi tej dobi,
Dovolj trpel, dovolj grešil,
Prevzeten v strasti, borbi, zlobi
In trdovraten često bil.

»Zakonom večne se usode
Upiral sem, vid drzni moj
Prediral v tájen je prirode,
Pred stol celo je hitel Tvoj.

»Jednak sem hotel biti Tebi,
Jaz črv, jaz prah, jaz nična stvar!
A Ti pozval me nisi k Sebi,
Da kazniš me, moj kralj, moj car!

»Prešeren v grozni Te slepoti
Pehniti htel sem raz prestol,
Tajil Boga celo v grehoti
In rogal Tebi se ohol ...

»Ti gledal si na to početje
In v prah za greh me nisi strl!
Prešlo stoletje, tisočletje ...
Zdaj zadnji je zemljan umrl!

»Gospod, ne prosim Te pravice,
Pravica Ti si čista zgolj!
Ne, milost Ti obsolnči lice,
Pogled mi en je Tvoj dovolj!

»Dovolj, da le en hip pogledal
V nebá sem Tvojega sijaj —
Tegà, se hipa bom zavedal,
Če pahneš me z neba nazaj!

»Z menoj prose Te milijoni,
Katerim bil sem jaz vodnik,
Kleče, da milost jim nakloni
Njih Bog, njih stvarnik, njih sodnik!

»Ti vse, jaz nič! Karkoli storil
Človeški duh grehot je, zla,
Za vse, moj Bog, sem se pokoril —
Pred Tabo grudim se na tla!

»Najsi grešil sem, vender žilo
Neznano čustvo mi vsekdar:
Oko bi bilo rado pilo
Višin teh večnojasni žar!

»V nižino pač, a tudi gori
Vodila me je zmotna pot,
Iz tèm vodili so me vzori,
Iz brezdna greha, strástij, zmot!

»Jednak sem Tebi hotel biti —
Gospod, to bil je grozen greh!
A greh ni bilo, da sem piti
Želèl višin krasoto teh!

»Človeštvo silno in popolno,
Visoko kakor Stvarnik sam —
Oprosti, Bog, to misel bolno,
Saj nisem znal, kaj hočem, kam!

»Kar kdaj sem hotel, želel, sanjal,
Za vse me sodi, kralj in car!
Če pogubiš me, Tebi klanjal
Udano bodem se vsekdar!« —

Posluša Bog, na lica leže
Brezkončno jasen mu nasmeh;
Potrt od čustev bednih teže,
Ahasver grudi se na tleh.

»Le vstani, bedni duh, le vstani,
čez grob ti moj ne seza črt.
Končani tvoji so zemljani,
Poslal sem jim na zemljo Smrt.

»Kar jih živelo kdaj v grehoti,
Njih rod na zemlji je minil.
Zdaj hočem, da v neba krasoti
Nov rod bi večno, večno žil!
 
»Bilà jim Smrt ni grozna kazen,
Bilà je le rešnica jim;
Jaz Bog sem oče jim prijazen,
Spokorjencev ne pogubim.

»Le vstani, živi v mojem raji,
Končan ti je pozemski tek!
V neba sijaji, v višnjem slaji
Začni se nov, nebeški vek!« ...



V nebesih sije solnce jasno,
Ahasver gleda božji sij,
Zveni krilatcev petje glasno,
Solzé vro njemu iz očij! ...

Epilog.[uredi]

Imel sem sanje
Take nocoj,
Da rokopis
Smrt brala je moj.
Po nje obrazu
Razlit je bil smeh,
Ko pazno zrla
Po listih je teh.
Naposled srepo
Name zroč,
Dejala je
V brezglasno noč:

»Da sem le rahlo
Dvignila prst,
Pa ne bi bilo
Teh rimanih vrst.
A to mi prija,
Priznal si, črvìč:
Smrt vse je na zemlji,
A človek nič!«

Jaz nič, resnica!
A ti, kaj ti?
O tebi sem mislil
Minule dni.
In marsikaj danes
Drugače je, glej,
Kot mislil o tebi,
Smrt, sem poprej.
Lahko me stareš
In zmaneš v prah,
Vender se tebi
Ne klanjam plah!

Pregledal sem delo
Tvojih rok,
Ob meni se glásil:
Jok je in stok.
O moči tvoji
Vsak priča mrlič:
»Smrt, proti tebi
Ni človek nič!« —

Jaz nič, resnica!
A ti, kaj ti?
Kar kdaj se zgrudi,
Zato ne mini.
Če kdaj usahne
In pade cvet,
Iz njega požene
Nov, lepši spet!
Če pade skala,
Iz razvalin
Požene mah,
Zeleni bršlin.
Če kje v vsemirji
Premine svet,
Iz njega ustvari
Bog novega spet.
In če umrje
Bedni zemljan,
Pa duši zasije
Še lepši dan!

Ne, kar se zgrudi,
To ne mini!
Iz smrti življenje
Novo kali!

Zato pa lahko
Stareš me v prah,
Ne da bi se tebi,
Smrt, klonil plah!
Jaz proti tebi
Sem le črvič,
Ti proti stvarstvu,
Smrt, nisi nič! —