Skozi Luknjo in Trento v Bolc

Skozi Luknjo in Trento v Bolc Janko Mlakar

Spisal I. M.

Izdano:	Planinski vestnik 25. junija 1896, leto 2, štev. 6, str. 85-88; Planinski vestnik 25. julija 1896, leto 2, štev. 7, str. 109-112
Viri:	dLib 6 dLib 7
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bila jo lepa noč, ko sva odrinila s prijateljem z Dovjega skozi Mojstrano Luknjo. Pot je bila suha in lepa, vreme krasno. Oblačka ni bilo na nebu; brezštevilno zvezd je migljalo na njem, in polna luna jo tako jasno svetila, da se je lahko razločila vsa okolica. Lepo so se videli strmi vrhovi gora v lune svitu. Na levi naju je pozdravljal sivi Triglav (2864 m) z robato Rjavino (2534 m) in Urbanovo Špico (2294 m), Štajner (2506 m) in Cmir (2391 m) sta nama pa kazala smer, katere sva se morala držati. Toda, ko sva zavila iz Mojstrane v Vrata, so nama izginili ti velikani izpred oči. Vrata so kake pičle tri ure dolga dolina. Na vzhodu jo loči Črna Gora od Kota, na zahodu jo pa meji zelo razrita in divja panoga, ki se vleče od Razora (2601 m) do Save. Na koncu Vrat je prelaz, ki se prav primerno imenuje Luknja (1779 m). Tvori ga Triglav z odrastki Štajnerja in Pihavca (2418 m). Skozi Luknjo vodi pot v Trento, kamor sva tudi midva hotela priti.

Hodila sva ves čas ob šumeči Bistrici, od začetka po še precej dobrem kolovozu. Na levi se razprostirajo temni smrekovi gozdovi po vedno strmeje se vzdigajočem bregu; tudi desna stran je še precej dobro obraščena. Tu in tam sva zagledala ob potu sledove apnenic in ogljenic.

Kmalu nama je naznanjalo silno bobnenje slap Peričnik. Ker sva ga že večkrat videla, sva si ga ogledala samo s ceste, od koder se dobro vidi. Krasen je bil, obsijan od mesečevih žarkov. Kakor srebrn trak se vije iz visoke navpične stene v lepo zavitem loku proti dolini, kjer pada s silnim bobnenjem v globok, s skalami obdan kotel. Kolikor bolj sva se bližala Luknji, toliko bolj so se prikazovali vrhovi gora. Izza črne Gore se je vzdihovala polagoma Urbanova Špica, v ozadju sva zagledala ostre robove Rjavine, le strmi, od vznožja do vrha goli Cmir nama je zakrival orjaški Triglav.

Kmalu sva zapustila kolovoz in krenila po stezi tik Bistrice. Črez stezo vise jako nizko ogromne skale in tvorijo tako naravno streho, ki bi bila ob nevihti dobro zavetje. Bilo je zelo temno na tem mestu.

Ko sva bila prišla iz tega labirinta zopet na piano, sva korakala še nekoliko časa po lepem pašniku in dospela na planjavico, ki se razprostira ob vznožju Triglava. Veličasten prizor se je nama tu odprl. Prekrasen je bil pogled na sive velikane, ki jim je vzhajajoče solnce zlatilo strme vrhove. Na levi se je dvigal Triglav v vsi svoji mogočnosti.

Ognjeno čez robe sivih skal

Dviguje se solnca žar svetal. In zlato Triglavu zablisne sneg

Na temenu kraljevem

Silno strm je od te strani; skoro navpično kipi od tal proti nebu. Kako lahko se oko moti! Menil bi človek na prvi pogled, da je le par sto metrov do vrha, vendar se vzdiguje nad dolino še dobrih šestnajststo metrov visoko.

Spomnil sem se tu dogodbice, katero mi je pravil neki gospod. Obiskal je namreč konec Vrat. Ko je občudoval Triglavovo strmino in visočino. mu je rekel kmetič, ki ga je spremljal: „Visok je, visok: toda kaj je to, kar se ga vidi! Koliko ga je šele v tleh!

Na zahodni strani mole navkvišku svoje zobe in rogove Ivukova Spica (2425 m), Skrlatica (2643 m), ravno nasproti Triglava Rogica (2584 m), Križ (2435 m) in že prej imenovana Stajner in Pihavec. Pred sabo sva pa uzrla skozi Luknjo modro nebo.

Kdor ne utegne ali ni toliko vztrajen in čvrst, da bi polezel na Triglav, pa bi si rad ogledai kralja kranjskih snežuikov in njegove bližnje sosede od blizu, naj gre konec Vrat. Brez težave dospe iz Mojstrane do Triglavovega vznožja v treh urah. Mimogrede si ogleda lahko tudi Peričnik. Zal mu gotovo ne bode, ako napravi izlet v to divjo dolino. Ležeč na mehki travi v senci temnih smrek, bo videl, kako se v strašni strmini vzdiguje „sklad nad skladom" mogočni Triglav; v dolini poletje, bo zrl po sedlih in kotlinah med vrhunci trdo zimo. Skrivnostno tihoto motijo le zvonci črede, ki se pase po zeleni trati, in šumljanje potoka. Resnico je govoril neki tujec, ki je rekel, da so Vrata ena najromantičnejših dolin v vzhodnih Alpah. Tu se vidijo skoro vse posebnosti alpinskih krajev: grmeči slapovi, bistri potoki, temni gozdovi, prijazne planine, globoki prepadi, strme navpične stene, fantastični rogovi, strmi meli in blesteča snežišča.

Ko sva se nagledala, sva jo mahnila proti vrhu Luknje. Lahne, tenke meglice so plesale okoli Triglava, ko sva začela lesti navkreber. Bilo je to slabo znamenje: zakaj, ako se začno v Triglavskem pogorju megle že zjutraj vlačiti, se rado napravi neugodno vreme. Eekel sem to tudi svojemu tovarišu, ki pa ni hotel nič o tem slišati. Zavrnil me je, češ, da bo vse megle veter razpodil. Kakor se je pa pokazalo pozneje, sem jaz vendar le prav sodil.

Pot na vrh prelaza je precej strma in zato zelo utrudljiva, ker pelje po jako grdem melu. Vesela sva bila. če sva prišla do večjih skal, ki so držale stopinjo; zakaj po teh prideš laže in hitreje naprej, nego po bolj drobnem kamenju, v katerem ti noga rada nazaj zdrsne. Samo paziti moraš, da ne izproži kdo kake skale, kadar jih gre več vkup drug za drugim; sicer se lahko primeri kaka nesreča. Tudi meni se je izprožila precej velika skala. Stopil sem z desno nogo na njo: tedaj pa je omahnila in zdrčala navzdol. Po sreči se je ustavila pri lovi nogi. Ker ni imela velike moči zaradi premajhne razdalje, me ni občutljivo zadela. Prijatelja bi pa bila lahko hudo udarila, ker je šel precej daleč za menoj. Zaklical sem mu. naj so umakne; potom som dejal nogo izpred skale, ki se je nato valila z velikim hrupom v dolino. Ker so je ves čas kamenje pod najinimi nogami prožilo, sva hodila poslej vštric.

Pot je zaznamenovana; toda pokrita je večinoma s kamenjem, in le tu in tam so pokažejo njeni sledovi. Ako ne bi bilo znamenj, bi nihče ne mislil, da je bila tod kedaj narejena kaka steza. Stalna pot se tu sploh narediti ne more: razdero jo namreč vsako pomlad plazovi. Vsled teh je spomladi pot skozi Luknjo veliko nevarnejša, nogo na Triglav. Ko začne sneg kopneti, se vale na desni in levi s strmih višin plazovi. Tudi ogromne skale se trgajo in drve v dolino, valeč s seboj kamenje in pesek. Zato je ves prelaz pokrit s kamenjem in debelimi skalami. Od začetka je bolj širok, proti vrhu se pa vedno bolj zožuje. Edina dobrota je, da ne moreš zaiti. Na levo in desno ga obkrožujejo velikanske navpične stene, pot je odprta samo naravnost navzgor.

Lezla sva že dobro uro, pa sva imela komaj polovico pota za seboj. Četudi sva hodila ves čas po senci, ker sonce še ni prisijalo v dolino, nama je kapljal vendar pot od obraza. Hoja je pošteno grela, in tudi nahrbtnika sta naju znojila.

Prišla sva počasi prav pod Triglavovo steno; namesto kamenja je tod ležal tako droben pesek, da se nama je včasih udrlo do gležnjev. Vrh Luknje se nama je zdel tako blizu, da sva menila, da bodeva v četrti uro gori. Motila sva se močno. Hodila sva še skoro celo uro, predno sva dospela na vrh. Tu je pa bril tako oster in mrzel veter, da sva morala obleči suknji, kateri sva v dolini slekla.

Prekoračila sva mejo mod Kranjskim in Goriškim, šla malo navzdol, odložila nahrbtnika in sedla vsaki na svojo skalo v zeleni travi. Vetru naju je branila velika skalnata stena, pod katero sva sedela. Ura je bila že sedem; rabila sva iz Mojstrane malo črez pet ur. Vzela sva iz nahrbtnikov vina. mesa in kruha, ker je želodec že začel terjati svoj davek. Medtem, ko sva se krepčala, sva ogledovala okolico.

Na jugu Triglava, ki je tudi na tej strani jako raztrgan in strm. sva zagledala Kanjavec (2570 m), bolj proti jugozahodu pa Ožebnik (2085 m). Razgled na severozahodno stran nama je zapiral Pihavec. Dalje proti Bolcu sva opazila vrhove Bolške skupine. Vse gorovje, katero sva zrla, je golo, strahovito razrito in raztrgano.

Kakor pripoveduje pravljica, so se razprostirale nekdaj na južni strani Triglava prijazne zelene planine; toda:

 V morje kamenito
Zavili so se brstni travniki,
Zavile tudi kočice planinske.
To vse pa storil je le Zlatorog.

Ko sva se pokrepčala, sva naložila nahrbtnika in se napotila v dolino. (Dalje in konec prihodnjič).

II.

(Dalje in konec).

Iz Luknje vodita dve poti navzdol. Ena pelje više mimo planinske koče, druga pa zavije takoj navzdol po strmi grapi. Izbrala sva si prvo. Peljala naju je po sočni planini, ki se razteza na desni precej daleč navzgor, na levi jo pa meje le par metrov od steze globoki prepadi.

Ob potu sva zagledala planinko. Kjer je ena, tam morajo biti še druge, sva si mislila in šla malo nad pot med skalovje, ki je bilo raztreseno po planini. In res sva jih precej nabrala. Vtaknila sva si jih za klobuk in stopala dalje.

Radovala sva se s pogledom na razorane gore in občudovala mogočno roko Stvarnikovo. Iz tega premišljevanja so naju vzbudili kruleči glasovi. Kmalu sva zagledala pred seboj planinsko kočo, iz katere se je usula majhna čreda prašičev. Kar nič se niso podali v tej romantični okolici. Veliko prijetnejši je bil pogled na lahkonoge koze, ki so se pasle nad kočo. Stopila sva vanjo; postregel nama je prijazen, že bolj prileten kozar z vodo. Ker nama ni ugajala družba ščetinarjev, ki so zopet prikrulili v kočo, sva zapustila planino in jo udrla naravnost navzdol proti dolini.

Kmalu sva prišla v lep bukov gozd; tu se je nama pridružil deček, ki je bil precej zgovoren. Pravil je, da je iz Loga doma, in da hodi k župniku v šolo. Hodili smo še kake tri četrti ure, pa smo dospeli v dolino Zadnjico. Sedli smo pod košato bukev, da bi se malo odpočili. Dečku sem ponudil kruha in mesa, potem pa mu dal tudi kozarec vina. Zahvalil se je prav lepo in užival dari z vidno slastjo. Rekel je, da se mu tako dobro ni godilo, odkar je bil pri birmi; kruha da ne pokusi leto in dan razen ob največjih praznikih. Ker ni mogel vsega snesti — morda se mu je zdelo tudi škoda, me je prosil naivno, da bi smel domov nesti, kar mu je ostalo. Dal sem mu tudi steklenico, iz katere smo izpili vino; radostno jo je vzel, zahvalil se še enkrat lepo in odšel vesel domov.

Midva sva se pa odpravila ob potoku Zadnjici v Trento. Ker je bilo šele deset, sva upala še dopoldne tja priti. Nekoliko časa sva hodila še med drevjem, potem sva pa dospela v vas Zadnjico, ki leži ravno pod Ožebnikom. Hodila sva še kake pol ure, in bila sva v Logu, kjer sva prvikrat zagledala Sočo. Tu sva zavila proti severu in šla ob Soči navzgor proti Trenti. Bilo je že precej črez poldne, ko sva prišla do cerkve.

Cerkvica je majhna, ubožna, toda snažna in prijazna. Stolp ima nizek in lesen, brez oken, a odprt na vse štiri strani. Župnišče je še precej čedno. Župnik si je omislil strelišče, ki mu je razen knjig gotovo edina zabava v samoti. Tudi cerkovnik je hud lovec; izgubil je na lovu že — brado. Odtrgal mu jo je medved, ki ga ni posebno prijateljsko objel.

Trenta je gotovo ena najsamotnejših župnij na Goriškem. Ljudje so jako ubožni. Ves njih pridelek je kozji sir in krompir, kateremu pravijo „čompe". Sir nosijo na prodaj v Kranjsko Goro črez Mojstrovko in si kupijo tam za izkupljeni denar koruzne moke. Hranijo se samo s krompirjem in polento. Tudi sadnega drevja ni. Hiše so zelo raztresene; podobne so z malimi izjemami našim večjim planinskim kočam. Poleg hiše je navadno majhna njivica krompirja, ki cvete šele sredi avgusta meseca; okoli njive se pa razprostira travnik. Vse to obdaja ograja, zložena iz neobdelanega kamenja, nalik ograjam, s katerimi zavarujejo na Krasu njive in travnike pred burjo. To je pogosto posestvo enega gospodarja. Razen tega ima še par koz, ki so po letu na planini. Krava je v Trenti redka žival. Da potem tudi mleka nimajo v obilici — kozje mleko podelajo v sir — je razvidno. Rekel mi je star mož, da na Gorenjskem otroci več mleka polijejo, nego ga v Trenti spijejo. Kolovozne poti ni nobene, ker nimajo voz. Kolesa menda ne najdeš v celi župniji razen — pri kolovratu. Vse znosijo v koših. Mostov je mnogo; večinoma so zelo preprosti. Par brun je položenih od brega do brega, in most je gotov.

Ko sva si bila ogledala cerkev, sva se napotila k izviru Soče. Bilo je jako soparno. Pot naju je peljala ob Soči. Na levi strani se razprostirajo gozdovi, na desni se pa vzdigujejo zeleni hribčki, na katerih stoje samotne koče. V ozadju se dviguje iz zelene planine strmi Prisanek (2555 m).

Ko sva zavila proti Zadnji Trenti, se nama je odprl pogled na Mangartovo obgorje. Na severu se vzdigujejo Mojstrovka (2367 m) s prelazom istega imena, Travnik (2200 m) in Jalovec (2655 m), na zahodu Ožebnik (2471 m) in na jugu Loške gore: Belec (2304 m), Šmihelec (2208 m) in Grintavec (2305 m), kateri zapira Zadnjo Trento. Proti vzhodu meji to divjo grapo Srebrnjak, severna panoga Grintavčeva. Vse to gorovje je strmo in silo razrito.

Nekaj časa naju je peljala pot skozi gozd. Kmalu sva prišla do križa, kjer se pot cepi: leva vodi dalje v Zadnjo Trento, dasna pa k izviru Soče. Po tej sva krenila tudi midva. Ko sva bila stopila iz gozda, sva ugledala v vznožju Travnika Šnito, velikansko navpično razpoklino, izpod katere izvira Soča; videla sva pa že tudi slap, katerega dela hitro pri izviru.

Od začetka sva lezla po precej strmem melu; potem sva pa prišla do ožine, katero tvori slap z visoko skalnato steno. Kadar je velika voda, je pot odprta samo do slapa, ker je prostor do votline, v kateri se nabira Soča, popolnoma zalit z vodo. Lezla sva previdno črez ožino; kdor se tu izpodtakne, pade prav lahko v slap in izgubljen je. Zdrsne pa noga kaj hitro, ker je skala, črez katero moraš lesti, tako gladka, kakor da bi jo bil kamenosek zlikal. Najvarnejše je, če zlezeš po kolenih črez, kakor sva tudi midva storila. Palici sva odložila, ker le ovirajo.

Ko sva zlezla črez ožino, sva prišla v kakih deset metrov dolgo grapo, ki jo obdajajo velikanske pečine. Pokrita je večinoma z vodo, iz katere štrle le tu in tam gladke skale. Skakala sva od skale do skale in dospela slednjič na suha tla. Stala sva pred votlino. Tu notri nabira Soča iz raznih studencev vodo, teče nekaj časa pod zemljo in privre na koncu grape na dan, kjer dela že poprej omenjeni slap. Voda v votlini je temnozelena, mrzla in jako globoka. Valila in metala sva večje in manjše skale vanjo, toda nobene nisva videla priti na dno, vsako je tok vode zvalil v podzemeljsko strugo. Votlina sega gotovo precej daleč. Zanimivo bi bilo, ko bi jo kdo s čolnom preiskal. Seveda bi bilo to podjetje zelo drago in jako nevarno.

Ko sva šla nazaj, se mi je pripetila majhna nezgoda. Izkazovala sva namreč zopet svojo umetnost v skakanju, in skočil sem v naglici namesto na skalo črez njo v vodo. Na srečo je bila voda zelo plitva. Ko sva bila zopet prilezla previdno mimo slapa, sva palici vzela in šla urno proti Trenti.

Ker sva hotela v dve uri oddaljeni Soči prenočiti, se nisva dolgo mudila v Trenti, ampak stopila sva takoj dalje proti Logu. Ko sva prekoračila most, ki drži črez Zadnjico malo pred njenim izlivom v Sočo, sva prišla do Baumbachove koče. Zelo čedna je in še precej velika. Ključ se dobi v sosednji hiši. Stopila sva v hišo in vprašala staro ženico, katera je ravno nekaj kuhala na ogromnem ognjišču, če bi dobila kaj vina ali mleka. Odgovorila nama je, da ima samo „konšerve". Nato sva šla k Soči, da bi imela bliže do vode. Sedla sva na prod in začela tolažiti lakoto in žejo. Imela sva še pol steklenice vina; to vino sva tako dolgo zalivala z vodo, da se ni naposled prav nič razločilo od Soče.

Kar se je zabliskalo in strašno zagrmelo. Na mah se je nebo prepreglo s črnimi oblaki. Par trenotkov je preteklo, in zopet se je zablisnilo na Triglavu, da nama je kar vid jemalo. Grozno je odmeval grom po ozki dolini. Vihar je začel tuliti, in bliskalo in grmelo je neprenehoma. Začele so že padati težke kaplje. Pobrala sva naglo vsaki svoj nahrbtnik in hitela proti bližnji koči. Ker nisva mogla najti vhoda v ograji, sva splezala kar črez njo. Ko sva prilezla do koče, se je ulila strašna ploha. Vrata so bile zaklenena in nikogar ni bilo doma. Na srečo je molela streha tako daleč črez hišo, da sva bila še precej v zatišju. Sedla sva na skladanico drv, se pritisnila k steni in zrla v razsrjene elemente. Dež je lil, kakor da bi se bil oblak utrgal, in treskalo je, da bi bila kmalu oglušela. Toda to ni trajalo dolgo. Kakor je nevihta nenadoma prišla, tako je tudi nagloma odšla. Ploha je ponehala, bliskalo se je vedno redkeje, in kmalu se je prismijalo solnce skozi oblake.

Zlezla sva zopet iz svojega vzvišenega prostora in odšla po istem potu, po katerem sva prišla — črez ograjo. Nato sva prispela črez Sočo na pot, ki pelje v vas Sočo. Ozrla sva se še enkrat proti Trenti. Posamezne megle so plesale okolo vrhov; samo Triglav je bil popolnoma zadelan. Onostran Luknje je še divjala nevihta; zakaj slišala sva še vedno zamolklo grmenje. Odrinila sva urno proti Soči.

Pot je taka, kakršne so sploh v Trenti. Posuta je s precej debelim kamenjem in tako široka, da sva lahko hodila vštric. Ves čas drži tik Soče. Soča je tu kakih šest metrov široka. Dolina je jako stisnena. Meji jo visoko hribovje. Leva stran je mnogo prijaznejša od desne; poraščena je namreč z lepimi gozdovi, desni breg pa je jako strm in skalovit. Soča teče tu še precej mirno. Pri prvih hišah v Soči se zavije skoro v pravem kotu proti jugozahodu. Tu pa kar hipoma vsa podivja. Izkopala si je globoko strugo in navalila velikanske skale, ob katere se jezno zaganja. Pogosto tvorijo skale naraven most, pod katerim dere voda, kakor pod kakim obokom.

Kmalu za ovinkom sva zagledala prav originalno znamenje. Postavljeno je v spomin treh nesreč. Na deski, pribiti na preprost kol, so naslikane tri nezgode, najbrže delo vaškega umetnika. Spodaj se potaplja ženska v valovih Soče; zgoraj na levi strani sedi deček na črevljarskem stolcu in si poriva šilo v noge. Njegov obraz izraža veliko skrb in pazljivost, da bi se dobro ubodel. Na desni je pa naslikan lovec, ki strelja vranam podobne ptice. Iz napisa, ki je nabit pod desko, sva zvedela, da je neka kmetica utonila v Soči. da se je njen sin zbodel s šilom do smrti, in da se je neki mož, doma iz Soče, ponesrečil na Štajerskem na petelinjem lovu.

V Soči sva prišla na lepo kolovozno cesto. Stopila sva v gostilnico blizu cerkve in ukazala vina, da sva se nekoliko pokrepčala. Ker je bila ura šele pet, sva se odločila za pot v Bolc. Plačala sva in odšla, da bi bila še pred nočjo tam.

Dolina se pri Soči precej razširi. Na severu jo meji Grintavčevo pogorje, katero je jako divje in razrito. Povsodi se vidijo strmi prepadi, navpične stene in sivi meli; le-ti segajo često prav do ceste. Izmed vrhov sva opazila razen Grintavca Planjo (1966 m), Špičico (1779 m) in Svinjak (1639 m). Na jugu jo mejita Črni Vrh (okrog 1500 m) in Kozji Breg (okrog 1300 m). Po obeh se razprostirajo lepe planine in gozdovi. Soča teče večinoma mirno, le tu in tam se še ujezi. Na nekaterih krajih je struga jako globoka in ozka; drugod je zopet jako široka in bregovi zelo nizki.

Malo pred vasjo Koritnico sva zapustila Soški breg. S ceste sva imela lep razgled na široko in prostorno Bolško dolino. Šla sva po hudem klancu navzdol. Ko sva prikorakala skozi vas in črez most, ki pelje črez divjo Koritnico, sva zapustila cesto, šla po bližnjici in kmalu sva dospela na glavno cesto, ki drži črez Predel. Korakala sva še kakih deset minut in bila sva v Bolcu. Bilo je pa tudi skrajnji čas; kajti stemnilo se je že močno in tudi deževati je zopet začelo.