Sirota v ječi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sirota v ječi
anonimno
Izdano: Domoljub let. 9, št. 16, 1896
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Leta 1792 je prišla mlada vdova, kneginja Ljubomirska, potomka stare plemiško-poljske rodovine, v Pariz. Povsem je bilo neznano, kaj jo je tako nenadoma privêdlo v francosko glavno mesto, in to ob času, ko so skoro vse plemiške rodovine zapustile to središče preteče prekucije. Nekateri so si pripovedovali, da je bila zapletena v neko zaroto proti ruskemu dvoru, katera se je pa odkrila — in kneginji ni preostajalo druzega kakor da je pobegnila iz domovine; drugi so zopet govorili, da je skrivna ruska agentinja. Gotovo pa je bilo, da je imela vsega obilo; nastanila se je v krasni palači ter je občevala z najvplivnejšimi političnimi osebami.

Časovne razmere so jo pa prisilile, da je svoje razkošje precej omejila. Sijajni dnevi v Versaill-u (reci Versél-u) so namreč že davno prošli; razkošni Trianon, najljubše bivališče Marije Antonijete, je bil razdejan. Saj je bil celo kralj s svojo soprogo že ujetnik revolucijo narnih môž.

Odkar so odpravili divji prekucuhi vsako kraljevsko oblast in sploh družabno življenje, se je mlada kneginja še bolj umaknila javnemu življenju; le najbolj zaupni prijatelji so jo še obiskovali v njenem hotelu Saint Germain (reci Sen Žermén). Na videz je živela edino še svoji mali, ljubki petletni hčerki Rozaliji. Vse posle ki jih je pripeljala seboj iz Poljskega, je poslala nazaj v domovino; obdržala je le starega, zvestega služabnika Gregorja.

Dné 21. prosinca, l. 1793 je padla kraljeva glava pod giljotino; 6. aprila pa je pričel delovati znani »dobrodelni odbor« pod vodstvom Marat-ovim in Danton-ovim. Pričala se je grozovita morija. Ječe so se polnile, giljotina ni mogla dovolj hitro delati, da bi zadoščala neštevilnim obsodbam revolucijskega sodišča.

Zadnjega avgusta istega leta prihrumé nenadoma vojaki v stanovanje kneginje Ljubomirske. Ne da bi se ozirali na to, da ja Ljubomirska tujka in torej pod varstvom narodnega prava, so vlekli pomilovanja vredno mlado gospó na že pripravljeni voz in ji kljub gorečim prošnjam niti dovolili niso, da bi vzela slovó od svoje ljubljene Rozalije. Komaj je še mogla solzečemu se Gregorju zašepetati: »Gregor, skrbi za princezinjo, in če je mogoče, poskrbi, da jo še danes vidim!«

Sodišče je delalo grozno hitro. Kneginjo so pripeljali kar naravnost v tisti prostor, katerega so ti nečloveški morilci zvali norčevaje »prag paradiža«. Tam je bilo obsojencem pričakovati le še ukaza, kdaj bo treba položiti vrat pod giljotino.

Kneginja Ljubomirska je bila jedna izmed tistih, ki so bili že prej obsojeni, predno so jih zgrabili. Dolžili so jo prijateljstva s sovražniki Francije; omenjali so nekatere neprevidne izraze, kateri so se ali le bajégovorili v njenem domu, in trdili so, da je živela v prijateljskem znanju a privrženci Ljudovika XVI.

V resnici pa ja bilo vse to prav vse jedno, in naj se je kneginja še tako dobro zagovarjala: kot »sumljiva aristokratinja« pripade smrti.

Nezavestno so jo odnesli izpred krvoločnih sodnikov. Ko se je vzbudila, se je zopet s strahom zavedla, kje da je. Prvi klic njen je bil: »Moja Rozalija!« In glej! ravno isti hip vstopi Gregor z otrokom v naročji. Podkupil je namreč čuvaja, da ga je noter izpustil. Vso noč je prebila nesrečna žena čuječa poleg ljubljenega otroka, katerega je tedaj zadnjič videla. Kako se ji je krčilo srcé, ko je prišla določena ura, — ni ga mogla izpustiti iz rok, poljubovala ga je, pritiskala na prsi, — a med tem so se straže menjale in podkupljeni čuvaj je odšel. — Vstopil je vojak in prebral imena onih, kateri imajo nastopiti zadnjo svojo pot, — k giljotini. Med drugimi je klical tudi kneginjo Ljubomirsko. Imela je komaj toliko časa, da je izročila otroka nekaterim usmiljenim gospem, katere so isto tako čakale odloka, kdaj se jih »milostni« sodniki usmilijo in jih pokličejo pod sekiro. Še enkrat je mogla poljubiti drobna ustna milemu otroku, še enkrat pogledati v svetli očesci, — potem jo pa zgrabi surova vojakova roka in jo vleče na krvavo morišče. »Naprej, kaj mislite, da krademo čas?« 

Uro pozneje je padla njena lepa glava v pesek, dva dni pozneje pa je doletela isla usoda — zvestega Gregorja. Še tisti dan so ga namreč priprli, ko je prinesel malo Rozalijo v ječo; in drzni starec se je obnašal pred sodniki tako odločno in neustrašeno, da so ga razjarjeni krvniki še prej kakor sicer izročili smrti. Kaj jim je pa bilo za jedno človeško življenje!

Na otroka, na princezinjo Rozalijo ni nihče mislil. Nesrečnim gospem v ječi se je usmilil otrok. Delile so svojo pičlo hrano ž njim, skrbelo so prav z materinsko ljubeznijo zanj. In čuvaji so tudi zatisnili oko, — kakor bi ne zapazili mladega bitja med ujetnicami, — ker tudi v neusmiljenih prsih je še večji del kak ostanek človeškega čuta.

Kaj naj bi pa sicer z otrokom tudi storili, ki nima nobenega svojega v mestu? Ga bi morda tudi poslali pod giljotino kot »državi nevarnega«?

Rozalija je ostala v ječi, in če so to ali ono gospó zjutraj zgodaj poklicali v smrt, jo je izročila drugim z besedami: »Skrbi za njeno siroto!«

Tedni, mesci so prešli. Glospé, ki so bile soujetnice s kneginjo Ljubomirsko, so že davno izdahnile svoje duše pod giljotino. Na mesto plemenitih aristokratinj, katere so bile prve žrtve grozne prekucije, so stopile soproge zmernih žirondistov, katere je zlobni Robespierre (reci Robspiér) za njimi poslal. Usoda Rozalina se ni prav nič spremenila; le njeno rodovinsko imé in plemenito pokolenje njeno se je pozabilo, — bila ni drugega kakor »njena sirota«, ki je imela skoro vsak dan drugo »mater«.

Slednjič se jame usoda nesrečne Francoske vendar na boljše obračati. Dné 10. termidora (28. julija) l. 1794. je oprostila giljotina zemljo divjega Robespierr-a in tovarišev njegovih. Silni vihar je nekoliko potihnil; vajeti krvave republike so vzeli v roke zmerni možje v »direktoriju«; toda kmalu je vzrastel nad njih glavami prvi konzul, in pozneje cesar — zmagoslavni Napoleon.

Ječe so se jele prazniti. Tudi ženski jetnišnici so se odprla vrata; toda zadnje gospé, a katerimi je mala Rozalija skupno prebivala, so bile le malo časa v ječi; ko jim je zasvetila zlata svoboda, so na vse drugo mislile, kakor na »njeno siroto«. Rozalija je jokala in se branila, ko je novi nadzornik zapovedal, naj jo pošljejo v nadjetnišnico. Priljubila se ji jo strašna ječa, kjer jo je sto mater, katere so moralo ostaviti lastne otroke, pestovalo, božalo in poljubovalo.

Tu pa pristopi jetničarska perica, ki je bila slučajno navzoča, in prosi: »Dajte jo meni. Hočem jo imeti kot lastnega otroka.«

Čuvaj se glasno zasmeje: »Gospa Bernot, ravno prej ste tožili, da ne veste, kako bi nasitili svojih pet otrok, in zdaj si hočete še jednega na glavo nakopati.«

»Le nikar ne skrbite«, odgovori žena mirno in vzame otroka v naročje. »Kjer jih ima pet svoj košček kruha, tudi šesti ne bode stradal.«

Nadzorniku je njeno obnašanje ugajalo. Tudi se mu je prav zdelo, da mu prihrani sitno poizvedovanje in pisarenje. — Rozalija je šla z vrlo perico in pri nji ostala.

Ni se ji ravno slabo godilo. Žena ni delala nikakega razločka med njo in lastnimi otroki. Vzgojila jo je v pridno in pošteno deklico.

Ko so se razmere na Francoskem zopet vredile, se je pričelo povpraševanje po kneginji Ljubomirski. Zvedeli so, kako nesrečno je končala. In kje naj bi bila njena hči, jedina dedkinja ogromnega premoženja? Vse povpraševanje po mladi princezinji je bilo zaman.

S pomočjo denarja, katerega agentje niso štedili, in vpliva, ki ga je imela umrla kneginja v diplomatičnih krogih, se je slednji posrečilo, da so izvedeli, da je stari Gregor z otrokom vred ostavil na dan njene smrti palačo; pozneje so našli med starimi papirji nekak odlok, po katerem je bil tudi neki kneginji služabnik obglavljen; o mladi poljski princezinji je izginil vsak sled. Naposled je priznalo domače sodišče dediščino bližnjim sorodnikom.

Leta 1806 — odnošaji med ruskim carjem in Napoleonom so bili še ugodni — je dobilo rusko poslaništvo v Parizu se jednega člana, grofa Feodorja Rzewonskega. Rusko poslaništvo ni stanovalo že tedaj v tisti bliščeči palači, katere razkošje in zlasti lepa kapela je jedna izmed prvih pariških znamenitostij, temveč bivalo je v najetih, tesnih prostorih. Novi poslaniški član grof Rzewonski si je moral poiskati stanovanje izven poslaniškega poslopja, in dobil je je v sloveči gostilni, v hotelu Grange Batelieri.

Ko je grof kakih 14 dnij po svojem prihodu korakal po hodniku prvega nadstropja, je srečal dve ženski,ki sta nesli a perilom napolnjeno košaro in se mu prav ponižno umaknili v stran. Rzenwonski je hotel iti dalje, ne da bi ju pogledal, kar čudovita lepota mlajšo perice njegovo pozornost na se obrne.

Deklica je bila v resnici nenavadno lepa; visoka, vitka postava z nežnim obrazom in gostimi plavkastimi lasmi. Najlepše pa so bile velike, temne oči s tisto čudovito temno bliščobo, ki spominja na dragi opal.

Grof je postal nekako zmeden. Zdelo se mu je, da je videl že nekje te čudovite oči, pa ni se mogel spominjati, kje in kdaj. Naposled pozdravi nehoté mlado zarudelo krasotico, — in starejša, najbrž njena mati, mu nekako neprijazno odzdravi, — potem pa odide v svoje stanovanje. Toda pozabiti ne more onih temnili očij, zopet in zopet se mu prikazujeta, dokler se mu ne vzbudi v duši spomin na dvoje druzih očij, ki sta bili tako zelo podobni očescem mlade perice: domislil se je svoje nesrečne sestričinje, kneginje Ljubomirske, ki je tu v Parizu tako nesrečno končala.

Odslej se je še bolj zanimal za mlado deklico. Naroči svojemu služabniku, naj v hotelu kaj, poizve o nji, — in pripravni dečko se kmalu vrne s poročilom, da ima v mislih najbrže hčer perice Bernot. Grof pokliče na to lastnika te gostilne in ta mu pové, da se perica s precejšnjo svojo družino sicer jako težko preživi, da je pa vendar ona, kakor tudi omenjena hčer skozi in skozi poštena. Po mnenju gostilničarjevem se je grof jako motil, in še le po daljšem obotavljanju je dal perici poklicati v hotel.

Grof Rzewonski je mislil še vedno na vse drugo, kakor na to, da bode našel hčer svoje sestričinje. Kako bi pa mogel tudi kaj takega slutili pri hčeri uboge perice? Hotel jo je pa vendar videti! Osrečiti je hotel vsaj za jedno uro deklico, ki je tako zeló podobna njegovi ranjki sorodnici.

Gospa Bernot je prišla s svojo hčerjo. Pogodila se je pa, da sme grof le v navzočnosti gostilničarjevi z njo govoriti, ker dobro je vedela, da le tako zaveže usta hudobnim jezikom.

Ko pa grof Fedor v drugič zagleda deklico, mu jame srce utripati in najti ne more besede, s katero bi jo ogovoril. Zdaj še le spozna, kako je podobna umrli kneginji; to niso samo njene oči, tudi v najbolj preprosti obleki je bil ves njen stas, vse poteze na obrazu, mala rožnata ustna, sploh vse, vse je bilo kakor pri ranjki kneginji Ljubomirski.

S težavo spregovori nekoliko besedij z deklico, potem pa pokliče mater in gostilničarja v stransko sobo.

»Ta otrok, ta deklica je vaša hči?« vpraša hlastno.

»Rozalijo ljubim kakor vsacega druzega svojega otroka,« odgovori perica, kakor bi se hotela izogniti pravemu odgovoru.

Rozalija!« zakliče grof. »Moj Bog! Gospa, rotim vas pri vsem, kar vam je svetega, odgovorile pošteno in odkrito. Ali je Rozalija vaša lastna hči?«

Gospa Bernot ga osupnjena pogleda. Vendar je že slutila, da se godi nekaj važnega.

»Po srcu mi je lasten otrok,« pravi čez nekaj časa. »Po rojstvu — pa ne.«

»Govorite, za božjo voljo, gospa, govorite! Bog je moja priča, da mislim pošteno.«

»Torej: jaz sem vzela Rozalijo k sebi; bila je hči neke vjetnice, ki je pa bila obglavljena. Njenega imena ni vedel nihče, ko sem jo vzela k sebi; 'njena sirota' — tako to ji dejali v ječi. Več vam ne vem povedati. Toda vzeli mi ne bodete nje, mojega ljubega, dobrega otroka. S temi-le rokami sem jo vzgojila, na mojem srcu je počivala.«

Grof Fedor si je prizadeval, da bi jo pomiril. Njegovo srce je bilo prepolno, hotel je planiti v drugo sobo in pritisniti na tvoja prsa zopet najdeno princezinjo. In vendar mu ostane v duši zopet tesen dvom. Kaj pa, če bi se motil? Kaj, če bi morda tujko v svojo rodovino vsprejel? Zastonj je premišljeval, kako bi se prepričal.

Kar ga navdahne dobra misel. Še dobro se je spominjal ur, ko je je kot mladenič stal poleg srečne sestričinje pri zibelki male Rozalije, in še zdaj mu doni v srcu melodija otročje pesmice, a katero je zazibala vsak večer ljubeznjiva mati tvoje dete, da je zaspalo. Bila je to stara poljska pesmica, katero je i njegovi mali prepevala ob njegovi zibelki.

Odpre torej na lahko vrata v sobo, kjer je sedela Rozalija s sklonjeno glavo in proč obrnjenim obrazom. Videti ga ni mogla.

Ko začne bolj na tihoma prepevati v mehkih poljskih glasovih, se Rozalija na mah po konci vzravna. Rudečica jo oblije, se prime z obema rokama za čelo, strese se po vsem životu, in potem, potem se ji izvije glasen klic, ki je prišel iz srca, iz njenih prsij: spoznala je zopet pesem iz svoje prve mladosti, pesem svoje matere.

Ni treba veliko poročati. Grof Fedor Rzewonski ne vzame samo svoje sorodnice, temveč tudi gospo Bernot z vsemi njenimi otroki k sebi. od katerih se hvaležna princezinja m hotela ločiti.