Sirota v ječi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sirota v ječi (Povest iz francoske zgodovine)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 16 (20. avgusta) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Leta 1792. je prišla mlada vdova, kneginja Ljubomiraka, potomka stare plemiško-poljske rodovine. v Pariz. Povaem je bilo neznano, kaj jo je tako nenadoma privedlo v francosko glavno mesto, in to ob času, ko so skoro vse plemiške rodovine zapustile to aredišče preteče prekucije Nekateri ao ai pripovedovali, da jc bila zapletena v neko zaroto proti ruskemu dvoru, katera se je pa odkrila. — in kneginji ni prcosta>lo druzegs kakor da je pobegnila iz domoviae; drugi so zopet govorili, da je skrivna ruska agentinja. Gotovo pa je bilo, da je imela vsega ubilo ; nastanila ae je v krasni palači ter je občevala z najvplivnejšimi političoimi osebami. Časovne razmere so jo pa prisilile, da je svoje razkošje precej omejila Sijajni dnevi v Versaill-u (reci Versel-ui so namreč že davno prošli; razkošni Trianun, najljubše bivališče Marije Antoni^etc, je bil razdejan. Saj je bil celo kralj s svojo soprogo že ujetnik revolucijo narnih mož.

Odkar so odpravili divji prckucuhi vsako kraljevsko oblast in sploh družabno življenje, se je mlada knegima še bolj umaknila javnemu življenju ; le najbolj zaupni pr jatelji so jo te obiskovali v njenem hotelu Saint tier main (reci Sen Zermenj. Na videz je živela edino te svoji mali, ljubki petletni hčerki Bozaliji. Vse posle ki jih jc pripeljala aeboj iz Poljskega, je poalala nazaj v domovino. obdržala je le starega, zvestega služabnika Gregorja.

Dnč 21. prosinca, I. 1793. je padla kraljeva glava pod giljotino, 6. aprila pa je pričel delovati znani »dobro delni odbor« pod vodstvom Marat-ovim in Danton-ovim Pričala se je grozovita morija. Ječe ao aa polnile, giljotina oi mogla dovolj hitro delati, da bi zadoščala neštevilnim obaodbam revolucijskega aod šča

Zadnjega avguata iatega leta prihrumč nenadoma vojaki v stanovanja kneginje Ljubomirske. Ne da bi ae ozirali na to, da ja Ljubomirska tujka in torej pod varitvom narodnega prava, so vlekli pomilovanja vredno mlado goapO na že pripravljeni voz in ji kljub gorečim prošnjam niti dovolili niao, da bi vzela slovo od svoje ljubljene Bozalije. Komaj je ie mogla solzečemu se Gregorju zašepetati: »Gregor, skrbi za princesinjo, in če je mogoče, poakrbi, da jo le danes vidim!« SodiSče je delalo grozno hitro. Kneginjo ao pripeljali kar naravnost v tisti proator, katerega ao ti nečloveški morilci zvali norčevaje »prag paradiža«. Tam je bilo obaojenccm pričakovati Ic se ukata, kdaj bo treba položiti vrat pod giljotino.

Kneginja Ljubomirska je bila jedna izmed tiilib, ki so bili že prej obsojeni, predno so jih zgrabili. Dolžili ao jo prijateljatva s sovražniki Francije; omenjali »o nekatere neprevidne izraze, kateri so ae ali le bajč govorili njenem domu, in trdili »o, da je živela v prijateljskem znanju a privrženci Ljudovika XVI. V resnici pa ja bilo vse lo prav vse jedno, in naj ie je kneginja »c tako dobro zagovarjala: kot »sumljiva aristokratinja« pripade smrti.

Nezaveatno so jo odnesli izpred krvoločnih sodnikov. Ko se je vzbudila, se je zopet s strahom zavedla, kje da je. Prvi klic njen je bil: .Moja Rozalija!. In glej! ravno iati hip vstopi Gregor z otrokom v naročji, podkupil je namreč Čuvaja, da ga je noter izpustil. Vso noč je prebila nesrečoa žena CujcCa poleg ljubljenega otroka, katerega je tedaj zadnjic videla. Kako »e ji je krčilo sreč, ko je prišla določena ura, — ni ga mogla izpuititi iz rok, poljubova!a ga je, pritiskala na prsi, — a med tem so se atraže menjale in podkupljeni čuvaj je odšel. — Vstopil je vojak in prebral imena onih, kateri imajo nastopiti zadnjo svojo pot, — k giljotini. Med drugimi je klical tudi kneginjo Ljubomir-sko. Imela je komaj toliko časa, da je izročila otroka nekaterim usmiljenim gospem, katere so isto tako čakale odloka, kdaj se jih .milostni« sodniki usmilijo in jib pokličejo pod sekiro. Še enkrat je mogla poljubiti drobna ustna milemu otroku, se enkrat pogledati v svetli očesei, — potem jo pa zgrabi surova vojakova roka in jo vleče na krvavo moriSče. »Naprej, kaj mislite, da krademo čas?«

I ro pozneje je padla njena lepa glava v pesek, dva dni pozneje pa je doletela ;sla usoda — zvestega (iregorja. še tisti dan so ga namreč priprli, ko je prinesel malo Rozalijo v ječo; in drzni starec se je obnaSal pred sodniki lako odločno in neustrašeno, da so ga razjarjeni krvniki Se prej kakor sicer izročili smrti. Kaj jim je pa bilo za jedno človeško življenje! Na otroka, na princezinjo Rozalijo ni nihče mislil. Nesrečnim gospčm v ječi se je usmilil otrok. Dehle so svojo pičlo hrano ž njim, skrbelo so prav z materinsko ljubeznijo zanj. In čuvaji so (udi zatianili oko, — kakor bi no zapazili mladega bitja med ujetnicami, — ker tudi v neusmiljenih prsih je Se večji del kak ostanek človeškega Čuta.

Kaj naj bi pa sicer z otrokom tudi storili, ki nima nobenega svojega v mestu? Ga bi morda tudi poslali pod giljotino kot »državi nevarnega«? Rosalija je ostala v ječi, in če so to ali ono gospo zjutraj zgodaj poklicali v smrt, jo je izročila drugim z besedami: »Skrbi za njeno siroto!«

Tedni, mesci so presti. Clospč, ki so bile soujetnice s kneginjo Ljubomirsko, so že davne izdahailc svoje duSe pod giljotino. Na mesto plemenitih aristokratinj, katere so bile prve žrtve grozne prekucije, so stopile sopruge zmernih žirondistov, katere je zlobni Robespierre (reci Robapičr) za njimi poslal. Usoda Rozalina se ni prav nič spremenila; le njeno rodovinsko imč in pletn «nito pokolenje njeno se je pozabilo, — bila ni drugega kakor »njena sirota«, ki je imela skoro vsak dan drugo »mater«.

Slednjič se jame usoda nesrečne Francoske vendar na boljše obručati. Dnč 10. termidora |28. julija) 1 1794. je oprostila giljotina zemljo divjega Robespierr-a in lovarisev njegovih. 8ilni vihar je nekoliko potihnil; vajeti krvave republike so vzeli v roke zmerni možje v »direktoriju toda kmalu je vzrastel nad njih glavami prvi konzu', in pozneje ceaar — zmagoslavni Napoleon. Ječe ao se jele prazniti. Tudi ženski jetnilnici so se odprla vrata; toda zadnje gospč, a katerimi je mala Rozalija skupno prebivala, so bile le malo časa v joči; ko jim je zasvetila zlata svoboda, so na vae drugo mislile, kakor na »njeno siroto«. Rozalija je jokala in se branila, ko je novi nadzornik zapovedal, naj jo pošljejo v najdcniflnico. Priljubila se ji jo straSna ječa, kjer jo je sto mater, katere so moralo ostaviti lastne otroke, pestovalo, božalo in poljubovalo.

Tu pa pristopi jetničarska perica, ki je bila alučajno navzoča, in prosi: »Dajte jo meni. Hočem jo imeti kot lastnega otroka.«

Čuvaj se glasno zasmeje: »Gospa Rernot, ravno prej sle tožili, da ne veste, kako bi nasitili svojih pet otrok, in zdaj si hočete Se jednega na glavo nakopati « »Le nikar ne skrbite«, odgovori žena mirno in vzame otroku v naročje. »Kjer jih ima pet svoj koSček kruha, tudi šesti ne bode stradal.«

Nadzorniku je njeno obnašanje ugajalo. Tudi se mu je prav zdelo, da mu prihrani sitno poizvedovanje in pisarenje. — Rozalija je Sla z vrlo perico in pri nji ostala.

Ni se ji ravno slabo godilo. Zena ni delala nikakega razločka med njo in lastnimi otroki. Vzgojila jo je v pridno in pošteno deklico.

Ko so se razmere na Francoskem zopet vredile, se je pričelo povpraševanje po kneginji Ljubomiraki. Zvedeli so, kako nesrečno je končala. In kje naj bi bila njena hči, jedina dedkinja ogromnega premoženja ? Vse povpraševanje po mladi princezinji je bilo zaman. S pomočjo denarja, katerega agentje niso itodili, in vpliva, ki ga je imela umrla kneginja v diplomaličnib krogih, se je slednjič posrečilo, da so izvedeli, da je stari Gregor z otrokom vred ostavil na dan njene amrti palačo; pozneje so naSli med starimi papirji nekak odlok, po katerem je bit tudi neki kneginji služabnik obglavljen o mladi poljski princezinji je izginil vsak sled. Naposled je priznalo domače sodišče dedsčino bližnjim sorodnikom.

Leta 1806 — odnoSaji med ruskim carjem in Napoleonom so bili Se ugodni — je dobilo rusko poalanistvo v Parizu se jednega člana, grofa Feodorja Rzeuonskega. Rusko poslaništvo ni stanovalo že tedaj v tisti bliičeči palači, katere razkošje in zlasti lepa kapela je jedna izmed prvih pariških znamenitostij, temveč bivalo je v najetih, tesnih prostorih. Novi poslani9ki«član grof Rzevvonski si je moral poiskati stanovanje izven potniškega poslopja, in dobil je je v sloveči gostilni, v hotelu Grange Batelieri.

Ko je grof kakih 14 dnij po svojem prihodu korakal po hodniku prvega nadstropja, je srečal dve ženski, ki sta nesli a perilom napolnjeno košaro in se mu prav ponižno umaknili v stran, ltievvonaki je bolel iti dalje, ne da bi ju pogledal, kar čudovita lepota mlajšo perice njegovo pozornost na se obrne.

Deklic« je bila v resnici nenavadno lepa; visoka, vitka postava z nežnim obrazom in gostimi plavkastimi lasmi. Najlepše pa so bile velike, temne oči s tisto čudovito temno bliščobo, ki spominja na dragi opal. Grof je postal nekako zmeden, /delo se mu je, da je videl že nekje te čudovite oči, pa ni se mogel spominjati, kje in kdaj. Napoaled pozdravi mbotč mlado zarudelo kraaotico, — in starejAa. najbrže njena mati, mu nekako neprijazno odzdravi, — potem pa odide v svoje stanovanje. Toda pozabiti ne more onib temnili očij, zopet in zopet se mu prikazujeta, dokler se mu ne vzbudi v duši spomin na dvoje druzih očij, ki sta bili tako zelo podobni očeaccm mlade perice: domislil sc jc svoje nesrečne sestričinje, knegmje I,|ubomir»ke, ki je >u v Parizu tako nesrečno končala.

Odslej se je še bolj zanimal za mlado deklico. Naroči svojemu služabniku, naj v botelu ka, poizve o nji, — in pripravni de^ko se kmalu vrne s poročilom, da ima v mislih najbrže hčer perice liernot. Grof pokliče na to lastnika te gostilne in ta mu pove, da sc perica s precejšnjo svojo družino sicer jako težko preživi, da je pa vendar ona, kakor tudi omenjena hčer skozi in skozi poštena Po mnenju gostilničarjevem seje grof jako motil, in še le po daljšem obotavljanju je dal perici poklicati v hotel.

Grof Rzevvontki je mislil še vedno na vse drugo, kakor na to, da bode na«el hčer svoje sestričinje. Kako bi pa mogel tudi kaj takega alutili pri hčeri uboge perice? Hotel jo je pa vendar videti! Osrečiti je hotel vsaj za jedno uro deklico, ki je tako zelo podobna njegovi ranjki sorodnici.

tiospa liernot je prišla s svojo hčerjo. Pogodila se je pa, da sme grof le v navzočnosti gost.lmčarjevi t njo govoriti, ker dobro je vedela, da le tako zaveže usta hudobnim jezikom.

Ko pa grof Fedor v drugič zagleda deklico, mu jame srce utripati in najti ne more besede, t katero bi jo ogovoril. Zdaj še le spozna, kako je podobna umrli kneginji; to niso samo njene oči, tudi v najbolj preprosti obleki je bil ves njen stas, vse poteze na obrazu, mala rožnata ustna, sploh vse, vse je bilo kakor pri ranjki kneginji Ljubomirski.

S težavo spregovori nekoliko besedij z deklico, potem pa pokliče matur in gostilničarja v stransko aobo. •Ta otrok, ta deklica je vaša hči?« vpraša hlastno.

• Rozalijo ljubim kakor vsacega druzega svojega otroka,* odgovori perica, kakor bi ae hotela izogniti pravemu odgovoru.

• Hozalija!« zakliče grof. »Moj Bog! Gospa, rotim vat pri vsem, kar vam je svetega, odgovorile pošteno in odkrito. Ali je Rozalija va!a lastna hči?« Gospa Bernol ga oaupnjena pogleda. Vendar je že slutila, da se godi nekaj važnega. .Po srcu mi je lasten otrok,« pravi čez nekaj časa.

»Po rojstvu — pa ne.«

»Govorite, za božjo voljo, gospa, govorite! je moja priča, da mislim pošteno.«

•Torej: jaz sem vzela Itozalijo k sebi; bila je bii neke vjetnice, ki je pa bila obglavljena. Njenega imeni ni vedel nihče, ko sem jo vzela k sebi; ,njena sirota — tako to ji dejali v ječi. Več vam ne vem povedati Toda vzeli mi ne bodete nje, mojega ljubega, dobrega otroka. S temi-le rokami aem jo vzgojila, na mojem trcu je počivala «

GrofKedorsi je prizadeval, da bi jo pomiril. Njegovo srce je bilo prepolno, hotel je planiti v drugo sob« in pritisniti na tvoja prša zopet najdeno prinruzinjo. lo vendar mu ostane v du«i zopet tesen dvom Kaj pa, (t bi se moti:? Kaj, če bi morda tujko v svojo rodov mo vsprejcl? Zastonj je premišljeval, kako bi se prepričal Kar ga navdahne dobra misel. &e dobro se je spominjal ur, ko je *e kot mladenič ata! poleg sreča< sestričinje pri zibelki mule Bozalije, in *e zdaj mu dom v srcu melodija otročje pesma-e, a katero je zazibsla vsak večer Ijubeznjiva mati tvoje dele, da je zaspak, Bila je to stara poljska pesm ca. katero je i njegovi mali prepevala ob njegovi zibelki.

Odpre torej na lahko vrata v aobo, kjer je sedela Kozalra s sklonjeno glavo in proč obrnjenim obrazom Videti ga ni mogla.

Ko začne bolj na likoma prepevati v mehkih poljakib glaaov:h, te Hozalija na mah po konci vzravnt Budečica jo oblije, ae prime z obema rokama za čelo. atrese se po vtem životu, in potem, potem se ji uvije glasen klic, ki je prišel iz srca, iz njenih prsij: spoznala je zopet peactn iz avoje prve mladoali, petem avoje matere.

Ni treba veliko poročali, tirof l udor Rtevvonski ne vzame »amo svoje sorodmee, temveč tudi guspi Bernot a vsemi njenimi otroki k sebi. od katerih se hvaležna princezinja m hotela luCiti.