Sin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sin
Ivo Brnčić
Izdano: Književnost 9/2 (1934), 298-304, 341-347
Viri: dLib 9, dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zvonec je naznanil konec pouka – tenko, ubito, vreščeče. Nato nekaj sekund: napeta tišina. Potlej je poslopje nenadoma zabučalo od vrha do tal kakor bi udrla voda skozi nanagloma odprte zatvornice. Dijaki so se v gručah vsuli iz razredov, nebrzdano so dirjali po hodnikih, z neznansko nestrpnostjo so se gnali po stopniščih in se trli med durmi. Puščobno, strogo molčanje, ki je dotehmal ležalo v slehernem kotu te zgradbe ko debeli, težki skladi ledu, so na mah presekali vik in krik, šala in smeh, žlobudranje in prerekanje iz poltisoč mladih grl; topot tisoč nog je pretresel stropove. Véliki vhod, ki je zeval v jasni dan ko podzemeljska duplina, je bruhal glasno, pisano množico fantov in deklet; med njimi so bili še docela otroški obrazi, bili so poldorasli, pa tudi že malone zrelih mladih mož in žena ni manjkalo vmes. Vsi ti mladi ljudje so se gnetli iz šolskega poslopja v slepečo svetlobo sončnega poldneva z veselimi lici, z bleščečimi očmi in s kriki razposajene sproščenosti, ki so trepetali nad njimi ko bele ptice in so razodevali razkošno preobilje hvaležnega strmenja nad prostostjo in nad osvoboditvijo. Nad vsem hrupom in vrvežem je lebdelo eno edino hotenje, ena sama vseobča, viharna volja: rešiti se čim prej teh mrakobnih, brezsončnih prostorov, priti pri priči na prosto – sleherna sekunda se je zdela dragocena ko leto življenja. V tem beganju, tem vrišču, teh neštetih majhnih divjostih je bilo toliko živosti, zdravja in prekipevajoče življenjske sle, da je bilo videti, kakor bi se ta čas vsi ti dolgočasni zidovi, vsa ta slepa okna, vsi ti temačni hodniki zavili v nekak užaljen, nedostopen molk – in potlej je ostalo poslopje prazno, tuje in hladno ko zapuščena mrtvašnica. Profesor Petrák je skrbno zaprl miznico, poprej je še mimogrede zakričal na majhnega, neugnanega dijačka, ki se je med vrati le preveč brezobzirno prerival in je pri tem izmenjal s prav tako divjim tovarišem nekaj udarcev in bunk – nato pa, ko je ostal končno sam in se je s pikolovsko vestnostjo prepričal, da je razred v redu zaklenjen, je odšel s katalogom pod pazduho proti konferenčni dvorani.

Ta dan se mu je začuda mudilo. Ni bil več mlad zaletel, pa takisto še ne star naveličanec; bil je tiste starosti, ko ima človek ravno še zadosti volje in vneme, da dosledno izvaja vse tisto, na kar se je v dolgih letih navadil in kar meni, da je dobro in prav. Imel je svoje neizpremenljive navade, ki so sčasoma tolikanj zrasle z njegovo osebo, z njegovim mišljenjem, videzom in poklicem, da se je zdelo, kakor bi ga ostalo samo pol človeka, ako bi katerega teh počenjanj iznenada opustil. Tako je drugekrati po pouku vselej ostal še nekaj minut v konferenčni sobi, pomenil se je s tem ali onim kolegom, prerešetala sta kakšen poseben šolski slučaj ali pa sta pozabavljala čez kakšnega malopridnega dijaka. Šele nato se je – po navadi v večji družbi ali samodrug – zložno odpravil domov. Ali danes je v tej kameniti (in zdelo se je, da vekovečni) zgradbi ustaljenega življenjskega reda zazevala prva razpoka: profesor Petrak je brez besede odložil katalog, potlej se je neprisebno ozrl po sobani, poveznil na glavo svoj neizbežni polcilinder in se odpravil k vratom. Nihče ni opazil, da je danes postaran in sključen kakor bi ga bolelo v križu.

»Hej, Petrak!« je zaklical za njim rusolas, tršat hrust z obrazom mesarja – bil je učitelj telovadbe. »Počakaj, pojdeva skupaj!« In že je planil po svoj klobuk.

Profesor Petrak, ki je že imel roko na kljuki, se je zasukal s kretnjo prikrite nejevolje. »A?« je zategnil razmišljeno in s prizvokom one sitnosti, ki se je je privadil v dolgih letih svojega občevanja z dijaki: pomislil je in se ročno zlagal: »Ne, ne, danes grem domov ... se pravi, ne grem naravnost ... V drug konec sem namenjen – važen opravek –«

Čutil je, da je to izmikanje neprepričevalno in glas mu je postal čemeren in nasajen. Pretvarjanje – nak, to ni spadalo k neizogibnostim njegovega poklica, kakor ga je pojmoval on, v tem je bil na slabšem kakor poslednji njegovih dijakov. Nervozno je mrščil obrvi.

Oni ga je malce začudeno premeril. »No,« je rekel in senčica užaljenosti mu je šla čez obraz, »pa drugič. Zbogom.«

»Zbogom!« je spet raztreseno odzdravil Petrak.

Že je stopal s svojo odločno, umerjeno hojo po stopnicah nizdol; ne njegova drža ne njegova postava, nič ni izgubilo niti trohice onega dostojanstva in tiste udržane resnobe, ki je sodil, da spadata k čednostim njegovega poklica in ju je zategadelj premišljeno negoval – pa sta bili v resnici le prvi vseh prepadov, ki so ga ločili od njegovih dijakov. Ali v njem je vendarle tlela in ga je žrla ko žveplen ogenj podmolkla. brezmočna, s srditostjo pomešana skrb. To ga je glodalo že tri dni, že polne tri dni. Že od tiste strašne polomije s Stankom, njegovim sinom. »Prekleti poba!« je zarentačil pri sebi ponevedoma v navalu skorajda sovražnih občutij; ali koj ga je spet zgrabila malodušnost, črna, brezizhodna, bedasta malodušnost, ki jo je takšno okusil prvikrat v vseh letih, odkar je v miru, zbranosti in tihem zadovoljstvu s samim seboj izvrševal svojo službo, odkar je bil to, kar je bil: profesor Petrak. Z bolestno zagrizenostjo je ril po teh odurnih spominih, je oživljal podrobnosti tega, še zmeraj enako brezupnega, nerazrešljivega in nepričakovanega pripetljaja, ki je padel v njegovo življenje ko strel iz zasede, ki je na en mah uničil vse, kar je menil, da si je v dolgih desetletjih z naporom in vestnostjo zgradil. Zdaj je vrela v njem ko katran gosta motnjava zaprepaščenja, besnosti, domala otročje užaljenosti, sramu ter nazadnje bojazni za ugled in eksistenco, bojazni, ki se mu je semintja motno zasvetlikalo, da je v bistvu, poniglava in strahopetna – in to ga je še bolj tlačilo v zmedenost in onemoglo razjarjenost obenem.

Na cesti je postal. »Tepec vsiljivi!« je vzrojil potihoma, ko se je domislil učitelja telovadbe, »še tega mi je treba! Zdaj moram ubrati drugo pot do doma – in daljšo! In še mudi se mi!« – »Oh,« je stisnil zobe in ob zopetni misli na sina ga je zvrtinčil takšen srd, da se je komaj še krotil. »Prav tega šmenta mi je bilo treba! Taka nesramnost, taka sramota! Preklicani fantalin! Takle paglavec, da bi ga –«

Preklinjal profesor Petrak ni nikdar: to je bilo izven manir, ki je bil prepričan, da pristojajo človeku njegove vrste. Zdaj pa mu je prišlo, da bi robantil kakor postopač; ali v tej besnosti je bilo tolikšno (nezavedno) priznanje nemoči, da ga je nenadoma popadel strah kakor bi mu pes skočil za vrat. »Za božjo voljo,« je pomislil in po hrbtu mu je zagomazelo, »kaj, če se to raznese po mestu?« – Kaj, če zvedo na zavodu? Kaj, če zvedo višje instance? On, profesor Petrak, vzgojitelj in neoporečni – križana resnica, pa so mu zaprli sina ... zaprli ... kakor tolovaja, tatu ali terorista! –

Ko je stopal po stopnicah v četrto nadstropje – zakaj navzlic vsej svoji službeni vzornosti se je moral še zmeraj stiskati z družino po takih-le tesnih, neprimernih stanovanjih (in vsi so opazili to nesorazmerje, le njemu samemu se je zdelo, da bi ga bilo grehota priznati) – se je vlekel počasi in tegobno kakor starec; mukoma se je oprijemal naslonjala. Pred vhodom je počakal; z motnim očesom se je zastrmel v rjava, tuja vrata – povsod v tej veliki stanovanjski kasarni so bila enaka, njemu pa so se prvič zdela hladna in nepriljudna. Na medeni ploščici je blestel napis: »France Petrak, profesor na 1. drž. realni gimnaziji.« Bral je kakor brez misli; dolgo je stal neodločno. Potlej se je polagoma zbral. Ne, tak ne more pred družino! Kdo pa je on navsezadnje? Ali je res tak niče? Zravnal se je, obličje mu je spet pokril oni stari, togi izraz strogosti in korektnosti; ključ je imel v žepu, pa je vendarle pozvonil hrupno in skorajda surovo.

Ves čas med obedom je nepristopno molčal. Ali se je nemara bal samega sebe? Bogve. Zakaj profesor Petrak je spadal med tisto vrsto ljudi, ki jih je varljivi videz oblasti, katero jim daje njihovo poklicno življenje, tolikanj prepričal o njihovi lastni nepogrešljivosti – in nezmotljivosti –, da so v tej nepremakljivi, okoreli samozavesti že izgubili samega sebe, da iz te višine ne vidijo vase več niti za ped. Spadal je med ljudi, ki so se na rovaš svoje notranje rasti zapisali redu, načelom in poklicu z dušo in telesom, ki jih je ta poklic izpil kakor kozarec vode. Profesor Petrak je bil živo vtelešenje hladne, nedotakljive objektivnosti; to pa je bilo tudi vse.

Hčerka Majda, maturantka, ga ni niti enkrat pogledala v obraz; o, vedel je zatrdno, da sta imela nekaj med sabo s tistim balinom! Zdaj se ga boji ... Molčal je ko poosebljena pretnja; in ne da bi se sam osvestil tega, je s tem neodrejenim, pa prav zategadelj tem bolj očitajočim in obtožujočim molkom trpinčil ljudi okoli sebe – tudi tega ga je privadilo tridesetletno posedanje za katedrom – in je natihoma užival nad lastno močjo. Potlej se je ozrl na drugo stran: tam je sedela njegova žena. Gospa Petrakova je bila vase in v nenehno zaskrbljenost pogreznjena žena, ki ji je otepanje z domačim delom in skopimi razmerami, ki je v njih živela ta profesorska rodbina, popilo že vse duševne zmožnosti – razen ene same: venomer na tihem in brez haska skrbeti za blagor drugih ljudi, molčati, ubijati se za druge in delati neutrudno in brez prestanka. Nihče ni črhnil besedice; zato je molčala tudi ona.

Po kosilu je profesor Petrak vstal, otrl si je ustna in je vrgel zmečkani prtič na mizo. Čutil je, da ta trenotek vendarle ni dorasel svoji vlogi, da ga obhajata bojazen in slabost pred tem, se je bil namenil storiti. In zdaj, za vraga, prav sedaj bi moral biti trden ko skala! Sekundo ali dve je čakal neodločno; potlej je strogo premeril Majdo (kajpak, povesila je oči!), pozdravil je na kratko in s prisiljenim mirom ter se odpravil iz sobe.

Žena je tiho stopila za njim. »Francè,« ga je poklicala malone šepetaje, »ali greš ... k njemu?«

Pogledal jo je začudeno (saj je vendar vedela!) in je zinil otresljivo:

»Menda grem, ali ne?« In čez čas: »Ali misliš prositi zanj? Spet bi ga zagovarjala, kakopak! S tem ni nič! Takšno ti zagode, pa naj bi ga človek še z medom mazal ...«

»Ampak ... ali ... ali bo ostal zaprt?«

»Mar naj vem to jaz? Sam si je skuhal, sam naj trpi!« 

Obrnil se je, trdo je zaprl duri za seboj. V vseh dolgih letih zakona se je z ženo sprl le poredkoma; živel je ob njej, ki je bila tiha in trpna narava, ves čas v neogroženem miru gospodarja družine. Pred tremi dnevi pa, ko so odpeljali Stanka in je on sam besnel, se mu je prvič postavila po robu – zagovarjala je sina! In najsi tudi je določno vedel, da govori iž nje zgolj čuvstvo in da takisto sama ne more odobravati fantovega početja, več, da se vsega tega boji bolj nego on sam – ga je to zagovarjanje udarilo prav v živec njegovega samoljubja kakor podlo izdajstvo. Odtlej je trajal razdor – že polne tri dni. On se je kujal in je trdovratno molčal; ona pa je bila kakor poprej, kakor vselej: tiha in zaskrbljena, le njena večna otožnost je bila očitnejša – in njemu, ki se je te nevsiljive, tihe otožnosti menda zavedel dodobra prvikrat v svojem življenju, je bila zoprna in nadležna ko neprenehen očitek. –

Pred rdeče pobarvanim poslopjem je stal stražnik in profesor Petrak je prvič občutil nevšečno, strahu podobno neugodje pred varuhom postave. Malodane negotovo je stopil skozi obokano, hladno vežo; ustavil se je pred veliko desko z razporeditvijo uradov, raztreseno je nekajkrat zapored preletel vrste črnih pismenk. Tesno zapet, zajeten stražnik je pristopil k njemu:

»Želite; gospod?«

»Prosim?« je skoro zajecljal profesor Petrak; ali brž se je spet imel v oblasti. »Zavoljo obiska nekega preiskovanca sem prišel,« je rekel kolikor je mogel stvarno in veljavno. »Kje se je treba zglasiti?«

»Drugo nadstropje, soba številka štirinajst«, je povedal oni in mu je salutiral.

Profesor Petrak je stopal po stopnicah in zopet ga je kuhal onemogel, nepremagljiv srd težke osramočenosti; bilo mu je neznansko tesnobno. Stopnišče in hodniki so bili polni ljudi, ki so hiteli na vse strani, uradniki s spisi pod pazduho so švigali od vrat do vrat, njemu pa se je zdelo, da vsi motrijo le njega, da vsi sumijo, da vsi vedo: njemu, profesorju Petraku, so vtaknili v tej hiši sina pod ključ.

Izkazalo se je, da uradnika površno pozna; bil je to vesel in znabiti za spoznanje preveč prijazen človek. Sprejel ga je z burno, pretirano gostobesednostjo, »O, gospod Petrak!« ga je pozdravil in ga skorajda ni pustil do besede; »Da, da, dovoljenje imate. Vse v redu. Kar z menoj se potrudite, prosim.« Zunaj ga je zasul z zaupnim, tovariškim prigovarjanjem, ki je profesorja Petraka žalilo in bolelo kakor bi ta hip njega samega vodili v zapor. »To ni nič, to ni nič, gospod profesor,« je hitel, »ne delajte si prevelikih skrbi. Nepremišljena mladost, neprimerna tovarišija, knjige, malo prenapetosti in podobno – kaj hočemo, križ je, saj vem ... No, pa stvar se bo kmalu uredila, le verjemite! Za vas, no, za vas Pa ni da bi kaj rekel – saj itak vsi vemo, da ste zanesljiv človek in da vas ne zadeva nobena krivda –«

In vendar se je zdelo profesorju Petraku, da tiči za to ploho prijaznosti in ustrežljivosti prav narobe samo očitanje in sumeče otipavanje; postalo mu je neznosno. »Da,« je rekel tja v en dan, da bi le pregnal to priskutno, poniževalno občutje, »in ... ali imate dosti takih slučajev?«

»– Takó, ta gospod vas bo vodil naprej. Gospod stražnik, peljite gospoda profesorja ... da, da, da, vse v redu, dovoljenje in vse ... sluga ponižen, gospod profesor ...«

Celica je bila majhna in temna, zamreženo okno je ušlo nekam visoko – tik pod strop. Profesor Petrak je vstopil s približno takšno tesnobo, kakor so tolikokrat stopali dijaki pred njega na oder. Naenkrat se je v njem polegla vsa onemogla ihta; zdaj, ko je premotril te sive, počečkane in zamazane stene, ta polmrak, rjavo, odrsano klop v ozadju' in človeka, ki je sedel na njej ter se je s komolci opiral na kolena – zdaj ga je objela neznanska zadrega. Vse njegovo oblastno dostojanstvo, vsa njegova stara preverjenost o lastni veljavi, vsa službena nepristopnost njegovega videza, vse se je razblinilo v nič; ostala je zgolj še uborna lupina, ki je nosila ime profesorja Petraka in v kateri je ta trenotek ko kalna tekočina pljuska edinole zmeden, nesmiseln, klavrn sram. Nekje na dnu je ležala njegova samozavest ko beden, skrotovičen preostanek počenega balončka.

Zdajci je mladi človek na klopi dvignil glavo. Bil je slaboten, bled fant dvaindvajsetih let, nosil je velika roževinasta očala in neobrito strnišče po njegovih licih je še stopnjevalo izraz izmučenosti in upadlosti; gosti, temno plavi lasje, ki so se ob sencih umikali visokemu, umnemu čelu, so mu neurejeno padali čez oči. Ni se dvignil, ostal je nepremično naslonjen na kolena; očitno je imel za seboj slabo prespano noč. Bilo ga je težko razločevati iz pajčevine senc. Iz polteme so na njegovem zdelanem obličju motno gorele samo oči; te oči, ki sta jim dajala temni okvir očal in bleščanje stekel še prav posebno izrazitost, so se zdaj dvignile proti profesorju Petraku. Za bežen hipček se je nekaj zasvetilo v njih. Profesor Petrak je čakal brez besede in je koprnel od neučakavnosti: ali je docela izgubil oblast nad tem fantom? Strmel je vanj brez besede. Molk je ležal med njima kakor prepad. Da, da, je pomislil profesor Petrak, zmerom se mu je izmikal, vedno mu je pritajeno uhajal, kako poredkoma je govoril ž njim, kako malokdaj sta se srečala njuna pogleda! In zdaj – zdaj mu nenadoma gleda naravnost v oči, povsem brez sleherne bojazni ga gleda, brez najmanjšega sledu kesanja, še niti ene same majčkene skrbi ni opaziti na njem; – ali je res tolikanj zakrknjen? Le tisto vase pogreznjeno, tajnostno tuhtanje, ki ga je že leta in leta skrbno zakrival pred njim in čigar izraz je profesorja Petraka vselej gnal v nedoločno, sramotno togoto, ki je bila v bistvu ena sama nemoč, da bi nad sinom uveljavil svojo voljo. Podzavestno je čutil že leta in leta, da hodijo fantove misli docela svoja pota, da ga fant gleda kritično in brez rešpekta – proti temu ni imel nikakršne obrambe. Trenotek je še čakal; morebiti je natihoma upal, da bo zlomil sina vsaj tu, vsaj sedaj, v tej celici, v tej zagati, ki je slutil, da težko leži nad mladim človekom. Ni bil vajen, da bi ne občeval z ljudmi izpod petindvajsetega zviška in pokroviteljsko, bil je zmerom – v šoli in družini – zgolj profesor in nedotakljiva vzgojiteljska avtoriteta – nastopati drugače sploh ni mogel in ne znal. Ali zdaj je nedvomno začutil, da je na tem mestu vse to odveč, da je premagan in razorožen že v naprej, da se fant ne bo uklonil – narobe, tisti stari, poznani, osovraženi molčeči odpor, se je zdelo, prehaja iz trpnosti v docela odkrito nasprotovanje. Zakaj kaj je bilo to, kar je zdaj hušknilo čez sinov obraz? Zavest premoči, zasmeh, roganje, kali –?

Profesor Petrak si je ponevedoma obrisal čelo. Potlej se je ozrl naokoli in je rekel hripavo:

»Dober dan.«

»O, dober dan, očka!« je vedro odvrnil oni; še zmerom je sedel kakor poprej, niti zganil se ni, samo gledal ga je s svojimi utrujenimi, vročično srepimi očmi. In ta ‚očka‘! Ali se misli kar na lepem norčevati iz njega? Toda vendar je čutil, da to ni porog; oh, bilo je nekaj, kar ga je dražilo še veliko hujše kakor zasmeh, kar mu je prinašalo zadnji in dokončni poraz – hladno, ledeno mirno prepričanje o samem sebi; pri njih dveh pa je bilo že tako, da je sinova samozavest že sama po sebi pomenila za očeta ponižanje in zlom.

»Lahko bi mi ponudil sesti, ali ne?« je rekel čez čas z enako votlim, mrtvim glasom, pa je hkrati še zmerom stal sredi celice kakor bi bil izguibil spomin.

»O prosim, prosim, če ti nineprijetno ... sedeti tu. (Haha!) ... Malo truden sem, veš, pa kar sedim.«

Odkod ta tovariški, neprisiljeni zvok? – Profesor Petrak je sedel oprezno in se je s sumom razgledal po prostoru.

»Ali ... ali je kaj golazni tukaj?« je vprašal negotovo.

»O, nič koliko!« je skoraj veselo zategnil oni. »Če se je bojiš, no, potem je boljše, da kar stojiš. Meni je že vseeno –«

Profesor Petrak se je dvignil, še enkrat je premeril klop pod seboj, potlej je vendarle obsedel. Mučen molk se je razlil po prostoru. Čutil je na sebi pronicavi, žgoči sinov pogled. Bilo mu je nedopovedljivo težko, zdel se je samemu sebi slab kakor še nikdar dosihdob. Bili so položaji, ki jim profesor Petrak z vsem svojim dostojanstvom, z vso svojo tridesetletno izkušnjo ni bil kos; še nikoli ga ni premagal starejši človek – zdaj pa se je pred tem mlečnozobim mladcem čutil popolnoma poraženega, še preden je prišlo med njima do ene same odločilne besede.

Ali kdor je tolika leta živel v neomajnem prepričanju o neizpodbitni oblasti, ki mu je v njegovem območju dana nad ljudmi, kdor se je navadil misliti, da stoji za to oblastjo neka višja, domala vsegamogočna sila, ki daje njemu, profesorju Petraku, moč in pravico ukazovanja – tisti ne more prenesti izgube tega predstavniškega ugleda in te pravice. Saj navsezadnje ni šlo zgolj zanj, za profesorja Petraka! Za vse pomembnejše reči je šlo! Za vzgojo, za red, za pravilni, edino mogoči red stvari je šlo! Ali je zares tolikanj slaboten? Profesor Petrak, ali se boš v resnici dal tako poceni? Mukoma se je vzravnal; počakal je sekundo, nato je rekel odsekano kakor bi sedel za katedrom:

»Lepó ... lepo reč si napravil! Pripoveduj!«

Sin se je medlo nasmehnil. »Kaj pa naj ti povem prav za prav?« je vprašal tiho in polagoma.

»Kaj naj mi poveš?« se je zavzel profesor Petrak in priliv srditosti mu je skrivil poteze. Pogledal je onemu v oči, pa se je brž spet ozrl v tla. Mišice na licih so mu vzvalovale.

»Kaj naj mi poveš?« je ponovil zamolklo, »ali naj ti to povem jaz? Mar sam ne veš, kaj si zagrešil?«

Mladi človek je vnovič naslonil glavo v dlani. »O, čisto dobro vem, kaj sem naredil,« je dejal še tiše, »ampak ... ampak zdi se mi ... ne zameri, prosim ... da si ... sploh, da si nimava kaj povedati. To so zamotane reči.«

Na njegovih besedah je ležala velikanska peza neizgovorjenih, težkih misli, ki so tega fanta po vsem videzu mučile že dolga leta in ki je bilo videti, da so zdaj našle svoj končni zaključek. Teh reči pa se je profesor Petrak nezavedno bal; o, kadarkoli je videl na obrazu svojega sina pečat teh, njemu samemu nepoznanih in skrivnostnih misli, ki jim je zavoljo te nedojemljivosti zmerom podtikal sebi sovražen namen, vselej je čutil, da je pred tem, kar se je dogajalo v glavi tega mladega, vase zaklenjenega človeka, docela pri koncu s svojim vplivom, s svojo razsodnostjo in svojo močjo. In v takih trenotkih se je zbudil v njem tiran, ki je neizprosno kot zlo in pogubo preganjal vse, karkoli je bilo njemu samemu nedostopno in tuje.

»Kakšne zamotane reči neki!« je viknil razdraženo in je planil pokonci, »neumnost si napravil, pa je! Pregrešil si se proti zakonu, to je! Kaj je bilo tega treba! Kaj ... kaj –.« Beseda se mu je je la zapletati; trenotek se je lovil, nato je togotno izbruhnil:

»Kaj se sploh mešaš v reči, ki jih ne razumeš!« 

Mladi človek je dvignil glavo. Suh, nemara malce piker nasmešek mu je igral okrog usten. »Ne razumem?« je ponovil komaj slišno. »Saj, saj, zmerom je bilo tako. Zmerom ste mi dopovedovali ... da ne razumem ... in da je prenapetost ... vse tisto, kar se mi je zmeraj zdelo najboljše ... do česar sem se z muko priboril –«

»Kakšna muka, kakšno borjenje!« mu je oni oponesel nataknjeno; ni se več zavedal, da izgublja oblast celo nad svojo razsodnostjo in govorjenjem. Pestila ga je nervozna, mučna potreba, da bi se izkričal, da bi vrgel raz sebe vse, kar ga je tolikanj peklo poslednje dni, kar ga je dušilo ko dim in pred čemer je stal kakor pred ogromnimi, zapahnjenimi vrati, ki ni mogel drugega, kakor brez uspeha in odziva razbijati po njih.

»Kaj se to pravi,« je skoro zakričal, »imeti opravka s policijo, posedati po zaporih! Svojo eksistenco si uničil, mene si oblatil, vse si nas kompromitiral! To je sramota, da veš, največja sramota, ki sem jo kdaj doživel!«

Fant je dvignil glavo, roke so mu nemočno obvisele ob telesu; vendar ga je gledal naravnost v oči. »Ti tega nikoli ne boš doumel ... in to tukaj ... ta prepir je zdaj docela odveč.« je dejal s tihim in hladnim poudarkom.

Oh, zmeraj je bil tak, zmerom je čutil v njem ta podmolkli, potuhnjeni in kajkrat že zasmehljivi odpor! Vselej je odbijal njegove besede s to žaljivo trmoglavostjo, nikdar si ni pustil blizu ... In zdaj, ko ga je videl pred seboj tolikanj neupogljivega in trdnega in je hkrati čutil, da ob tej stokrat prekleti zadevi izgublja sam še zadnje ostanke mirne prevdarnosti – zdaj se profesor Petrak ni mogel brzdati več. Ni sicer spadal med tiste profesorje (ali tiste očete, zakaj to dvoje je bilo pri njem docela prepleteno med seboj), ki izrabljajo svojo poklicno oblast z valpetsko naslado in mučiteljsko pretiranostjo. Dijaki ga navzlic njegovi strogosti niso kleli na tihem, niso mu prevečkrat očitali krivičnosti, kvečjemu če so skrivoma norce brili iz njega in ga obkladali s smešnimi priimki – ampak temu ni ušel še noben profesor, odkar stoji ta svet. Profesor Petrak je bil uradnik in nič več; izpolnjeval je s pedantsko vestnostjo vse tisto, kar so od njega zahtevali služba, red in sistem in kar je v povsem odkriti dobri veri menil, da erjata vzgoja in njegov poklic. Tudi ni bil v globini slab človek, dasi je tridesetletno posedanje za katedrom dodobra otopilo njegovo čuvstvenost – in surovež je bil še najmanj. Toda prav zategadelj ga je sinov prestopek mučil še toliko bolj; če bi bil biriški značaj, bi enostavno naredil čezenj križ in bi brez usmiljenja lopnil po njem. Ali tako – moj bog, saj čemu je prav za prav prišel v ta ostudni, sramotni kraj, on, ki je bil neomadeževan in spoštovan ter se je te lastne zglednosti navadil tolikanj, da mu je bila potrebna bolj kakor spanec! In zdaj ta mrzki, nezlomljivi odpor! Hipoma je zbesnel in je nahrulil sina ko paglavca:

»Nič ni odveč! Prepovedujem si ta ton! Tvoj oče sem in nosim zate odgovornost! Zaslužiš, da bi te enostavno oklofutal!«

»Kaj pa divjaš?« je rekel mladi človek z mrzlo, polzakrito ironijo. »S tem mi ne boš več imponiral, le brez skrbi bodi, da ne –«

Profesor Pet rak se je zdrznil. Osuplo ga je pogledal: sin je sedel še zmerom negibno in utrujeno, le oči so mu gorele v nezatajevanem kljubovanju. Zaprlo mu je sapo. »Kaj ... kaj –« je grknil in kri mu je šinila v lica. Pristopil je za korak: »Kaj se predrzneš, ničvrednež, falot –«

Fant se je nagnil naprej. Bil je bled, oči so mu sijale ko fosfor. »No, udari!« je siknil med zobmi.

Očetu se je zavrtelo pred očmi. Obšlo ga je, da bi udaril zares – prav v sredo obličja, v te uporne, predrzne oči bi ga udaril! Skorajda ga je zasovražil ta hip. Ali že se je zgrozil: za božjo voljo, saj to je vendar njegov sin! V trenotku se je zlomil v sebi. Poltiho je zastokal, obrnil se je in omahnil ko izpodrezan na klop. Sopel je sunkoma, pokril si je obraz z dlanmi. Težak, leden molk je napolnil celico kakor tema.

Naposled je izpregovoril sin. Njegov glas je bil hripav in pretrgan, silovita utrujenost je trepetala v njem. Ves čas je gledal v tla. »Da, da, zmeraj je bilo tako!« je dejal počasi in trpko. »In zmeraj sem čakal, da bo prišlo do tega ... do obračuna ... da ti bom vse povedal – no, pa sem se vselej ustrašil ... sem pač tak cagovec ... To pa, kar se godi zdajle ... to je samo posledica ... Vedno mi je bilo odvratuo vse: način, kako si zapovedoval, kako si silil k učenju, kako si to učenost vtepal v glavo, kako si se znašal nad nama – nad Majdo in menoj –, ako se nisva učila, kakor si ti mislil, da bi se morala ... Sploh ... vse tisto, čemur vi pravite vzgoja. In še tisto … kako ste znali vsi skupaj, ti in šola in vse ... ugonabljati v človeku vse, kar je bilo v njem pristnega, naravnega, nujnega. Zmerom ste hoteli, da ne bi mislili s svojimi lastnimi, ampak z vašimi glavami ... da bi upoštevali edinole vaše izkušnje ... še tega ne: zgolj vaše ukaze. Da bi bili stari kakor vi ... Eksistenca, avtoriteta, navada, morala, red ... vse to je ležalo na nas, z vsem ste nas strahovali ... in vladali. – In še tisto, tisti ... (iskal je besede s trpljenjem, kakor bi trgal meso raz samega sebe) ... tisti oportunizem, da, to je tisto ..., ki ste mu pravili življenjska modrost ... in vsa tista nasilnost, tista trmasta tiranija, ki ste nas ž njo silili v vaše izvožene kolesnice ... Zmerom ste pridigovali: Le čakaj, te bo že izučilo življenje. Z glavo ni mogoče riniti skozi zid ... In to vaše – življenje ... Nič drugega kakor bedno, pasje uklanjanje tilnika, strahopetno kruhoborstvo, izdajanje svojih lastnih načel – to je bil vaš očenaš ... Nas pa ste se bali ... zavoljo kritike nemara ... In ste zategadelj iz svojega oportunizma napravili modrost in vrlino ... in svojo najvišjo malomeščansko vero ... In mi ... mi smo vse to spregledali – skozi in skozi ...«

»Sicer pa je vse to docela odveč,« je nadaljeval po kratkem premolku še tiše in še bolj izmučeno, »bedarije kvasim. Tu je vse izgubljeno. – In če hočeš še zadnjega: to tukaj, ta reč z menoj, ta zapor ... vse to je samo nujna reakcija ... na vse. To je samo upor ... rezultat vsega, kar ste z nami počeli vi. Poprej je bil ta upor anarhija – no, ja z sem zdaj našel pravo pot – čeprav sedim tukaj ... To je vse. Ti pa ... ti nazadnje nisi nič kriv. Tak si, kakršnega te je naredila šola ... in sploh vse to ... malomeščanstvo, družba ... sistem –«

Profesor Pet rak je molčal kakor mutec.

»Sploh pa je vse to docela odveč, popolnoma odveč!« je zdajci vzkliknil mladi človek naveličano. »Rad bi bil sam. Truden sem. – In za slovo: jaz sem našel tisto, kar vem, da je edino pravilno ... osvobodil sem se ... vsega. Pred tem je vso to izkopavanje preteklosti brez pomena. In midva ... midva sva vsak na svoji strani meje ... Tu ni nobenega stika več.«

»Ali, Stanko!« je iznenada zastokal profesor Petrak, »sebe si uničil ... in mene ... Kako naj to operem? Vse bo letelo name! Taka sramota! Preiskava – v moji hiši! In ta zapor! Kompromitiran sem, slišiš, za večne čase sem kompromitiran!«

Mladi človek je molčal. »Ne morem pomagati,« je menil slednjič tiho, »zgodilo se je pač. Izgovori s e ... saj se lahko z mirno vestjo ..., ti nisi vedel za nič. Pri tem ni nobene sramote.«

Profesor Petrak je sedel nekaj trenotkov brez glasu. Potem je dvignil glavo; prvič se je spet ozrl v sina. »In ti,« je rekel z ubitim glasom, »povej ... kaj je na stvari? Morebiti te bo mogoče rešiti. Poizkusil bom ... zveze imam.«

»Nič ne bo mogoče rešiti!« je trdo odsekal oni. »Najboljše bo, če se sploh ne brigaš za to zadevo. Kar je, je. Tu ne moreš ničesar storiti.«

»Ali vsaj zagovarjal bi se!« je kriknil profesor Petrak. »Povej, dokaži, da ni res, da te dolžijo po krivem! Saj ni bilo nič resnega, ali ne?« se je hlastno obrnil k njemu.

»Bilo je. Sploh pa ... poslušaj, oče, preiskava me je že zadosti izmučila ... ne dregaj vame še ti –«

»Toda ... toda ... Obnašaš se kakor bi govoril s tujim človekom ... To odbijanje ... Ali sem sploh tvoj oče, ali si sploh moj sin?« je spet domala vzkipel profesor Petrak.

Trda guba je legla mlademu človeku med obrvi. »Vse to je starokopitna familijarna romantika!« je odsekal z mrzlo, neizprosno ostrostjo. »Ali si šele danes opazil, da ne spadam v tvoj red in tvojo familijo? Da ne spadam že pet, šest, že bogve koliko let? Da je ta družina že zdavnaj razpadla –, da je ostala le še vnanja forma in lažnjivi videz ... pod tvojo avtoriteto ...?«

Premolknil je in se zazrl v tla: potlej je rekel s senčico srdite grenkobe: »In če si me že vprašal po tem ... lahko bi ti vrgel drugo vprašanje nazaj ... zaradi jasnosti namreč, da bo vse čisto med nama –«

Spet je utihnil in nato je dejal tiho kakor bi govoril samemu sebi: »Ko sem imel šestnajst, osemnajst let – takrat bi še bil čas za take reči. Moj bog, kako smo živeli ... Kakšne krize, kakšna nevrastenija, kakšne zablode, kakšna brezpomočnost je bila to! Kakšne duševne pokveke smo bili ... o, to ni bila samo puberteta, le ne oporekaj! Takrat, takrat bi se bil spomnil svojega očetovstva! Pa si vse gledal narobe, ničesar nisi razumel ... vse razlagal napačno ... zmerjal, kada rbi bilo treba pomagati, tlačil nas še globlje v tisto peklensko prepričanje ... o lastni manjvrednosti ... Vse si meril s svojim nasilnim, edinozveličavnim vatlom vzgojiteljske avtoritete. Moje polomije v gimnaziji, popravni izpiti – pa si me pital s priimki, očital nesposobnost, izprijenost ... namesto da bi – – Sicer pa je to danes vseeno, drugače sploh ni moglo biti (je govoril spet mirno in trdno), zdaj je vse to za nami. Bedasto bi bilo, če bi ti kaj očital ... sentimentalnost. Saj nisi mogel razumeti, če bi tudi hotel ... In naposled – to vse so danes docela postranske in nevažne stvari.«

Profesor Petrak je vstal. Novo spoznanje se je ko brezdno odprlo pred njim. Nič ni razumel, pa je vendarle čutil, da je vse do pičice tako. In tu ni bilo moči ničesar storiti. Stal je nekaj sekund kakor v sanjah. Naenkrat se je zavedel z neznosno gotovostjo, da je gol. Gol ko novorojenček. Z njega je v hipu odpadlo vse, karkoli mu je nekoč dajalo pred ljudmi in pred samim seboj videz trdnosti, pravice do ugleda, veljave in moči, kar je bilo hrbtenica njegove samozavesti in zavoljo česar se je imel za sposobnega in koristnega člana človeštva, družbe in reda. Vse je zgrmelo v nič: Stanko, njegov sin, je zaprt ... kot zločinec in rušitelj vsega, kar je takisto on sam, profesor Petrak, vsa leta zidal in za kar je z vsemi svojimi silami deloval. Zdaj ni bil več profesor Petrak! Na njem je neizbrisen madež, njegova neoporečnost je ... »šla po gobe,« je pomislil z ubitim cinizmom.

»Zbogom,« je dejal brezbarvno in se je napotil k vratom. »Zbogom,« je prav tako tiho odvrnil sin; in ko se je oče še poslednjič obrnil, je videl, da zre fant docela brez vsakega sočutja za njim. Spet je bil videti potopljen sam vase in v svoje misli, bil je daljen in tuj – bolj kakor kdajkoli dotlej. Prvikrat je profesor Petrak začutil, da je nadložen in star.

Prišel je domov, v predsobi ga je pričakala žena. »Marija,« je rekel potihoma in jo je prijel za komolec kakor da jo hoče prositi odpuščanja za vse, kar se je pripetilo v zadnjih treh dneh. »Vse je fuč. Pustite me samega.«

Stopil je v svojo delovno sobo in je presedel skoro celo uro ob pisalni mizi, ne da bi se zganil enkrat samkrat. Potlej je odprl predal kakor da se ni zgodilo nič, skrbno je pregledal pero in držalo in se je lotil popravljanja šolskih zvezkov. Cel kup jih je čakal na mizi, že tri dni se jih ni bil pritaknil – to je bila menda prva zamuda v vseh letih njegovega službovanja.

Okna so bila trdno zapahnjena: pri delu ni trpel najmanjšega šuma. Tihota je padala ko gost prah izpod stropa. Cestni hrup je pljuskal nekje globoko pod vsemi zidovi. Tam je bil vrvež in je bilo življenje, a vse je bilo tolikanj daleč, da je bilo te raztrgane zvoke bolj slutiti kakor pa slišati v to zaprto sobo, ki je plula po valovih dremotnega miru ko izgubljena barka po brezvetrnem oceanu. Le nevidna muha je brenčala nekje na steklu in se jo zaman borila za izhod. Zdaj pa zdaj je suho zaškripalo pero. Z avtomatsko izurjenostjo – ki je bila topot nekam posebno poudarjena – je profesor Petrak prekladal in odpiral zvezke, s svojo kaligrafsko, pedantska pisavo je nizal rdeče opazke čez nervozne pismenke dijakov, ocene je beležil z natančnostjo knjigovodje. Naenkrat se je zmotil; zgrbančil je čelo, popravil napako – pa mu je koj kanila druga izpod peresa. Spet je potrpežljivo popravljal, a ga je polomil znova. Obstal je. Zastrmel se je v prazno. Trudil se je domisliti, kaj je bil pravkar bral. Zaman. Njegov spomin je bil mrtev, iskal je v njem kakor bi zrl v slepo oko. Brezhibni mehanizem njegovih možgan, ki mu je dala tridesetletna vaja blestečo spretnost v poslih, ki so bili zvezani z njegovim poklicem, je iznenada odpovedal klavrno in popolnoma, je obstal ko polomljen stroj. Šel si je z roko preko čela, sklonil je glavo, držalo se mu je izmuznilo izmed prstov. Topo je buljil v popisani list. Njegovo žolto, pergamenasto, čuvstev že zdavnaj nevajeno obličje je jelo čudno drgetati. Nenadoma je omahnil na hladni, beli papir, solze so mu curkoma udrle iz oči in njegov raskavi, presekani glas se je v nezadržanem joku lomil nenaravno in žalostno, kakor bi nekje za plotom tulil sestradan, potolčen pes.