Samota (France Bevk)

Samota. France Bevk

Izdano:	Ilustrirani glasnik 3/18 (1917)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ena, dve ... ena, dve ...

Z enakomernimi koraki je stopal po peščeni poti — zdelo se mu je, da se premika tudi nebo, drevje in hiša na hribu.

Leva, desna ... leva, desna ...

Noči ni bilo konca, kot da se je pribi pela na jnebo. Ko se je ustavil, je nastala tišina, ki ga je oplašila za hip. Pesek ni škripal, drevje in nebo se ni premikalo. Ničesar ... Zaškripal je zopet pesek, zganilo se je vse v enakomernem gibanju, kot bi merilo noč. Skozi temo se je potegnilo nekaj bolj črnega kot tema; to se mu je zdelo čisto jasno, razločno.

»Stoj!«

Nastala je zopet tišina. Tisto, kar je bilo temneje kot noč, je izginilo hitreje in tišje kot noč. Ničesar ni bilo, vedel je, ničesar ni bilo. Pred očmi se zamreži in zaplete, zlaže se človeku. Niti zvezda se ni otrnila.

Ena, dve ... ena, dve ...

Pesek je zopet jokal pod nogami. Vojak je uprl oči v tla, naravnost v pesek, stisnil se tesneje v suknjo, puško je zgrabil trdneje in kapo je potisnil niže na glavo. Napol je zaprl oči in meril korake mehanično, štel jih je, zakaj misliti ni hotel, stresal je z glavo ...

Noč pa ni hotela z neba. Naenkrat je zaškrebalo nekaj na klancu. Vojak se je v hipu ustavil in uprl oči v temo. Škrebalo je dalje in se premikalo, toda ni bilo mogoče razločiti iz teme ni ene konture ne.

»Stoj!«

»Prijatelj sem. Imam izkaznico. Jaz sem dober človek. Nič hudega nimam v glavi.«

»Pokaži!«

S težavo se je prikobacal upognjen, starikav možak na vrh, brbljal neprestano nekaj, opravičeval se, utemeljeval je svojo poštenost ... Potegnil je iz žepa nekaj belega in mu pomolil. Vojak je počasi razgrnil papir, prižgal vžigalico, ki mu je ugasnila. Veter je pihal, ugasnila mu je druga, tretja, četrta ... Vojak je bil potrpežljiv, počasi je prižigal vžigalico za vžigalico in metal ogorke na tla.

»Zasuknite se! Veter piha ravno v vas.«

»Pustite! Saj ni nič vetra.«

»Veter je. Ali pa so Vaše vžigalice slabe? Jaz imam morda boljše ... Sicer mi pa lahko verjamete.«

Vojak je za hip molčal, požgal še par vžigalic in spregovoril. »Vžigalice so dobre. Sediva na tale hlod. Izkaznico moram pregledati, predpisi so strogi. Kdo ve, če ste dober človek ...«

»Zagotovim Vam, da ...«

»Nič! Samo ta papir zagotovi — temu morem in moram verjeti. Odkod pa?«

»Iz ... grem; noč me je zasačila. Do zore mislim, da pridem domov, nimam več daleč.«

»Ne vem, če pridete. Nikamor ne pridete I Izkaznica ni za nič, za nič — veste ...«

Kriva postava na hlodu se je zganila.

»Za nič? Ali ni prav podpisana?«

»Kaj jaz vem,« je skomignil vojak.

»Sicer se ne vidi dobro. Ali Vas ni strah hoditi ponoči. Ali ni ta samota predivja, pre .... ni vedel kaj.

»Kaj bi me bilo strah! — Ampak — izkaznica ...«

»Nič! Počakajte, se Vam mudi? — Kaj ste delali v oni vasi?«

»Pri hčeri sem bil. Mudi se mi. Pustite me naprej. Vsi ljudje me poznajo za dobrega človeka, cela dolina me pozna.«

»Nič ljudje in dolina! Papir. Predpisi so strogi. Ali se ne dani že?«

»Kmalu bo dan. Saj res ... Pustite me. Za božjo voljo ...«

»Pst!« — Vojak se je oziral na nebo, kjer so bledele zvezde. Mož ob njem, ki je stopal vedno bolj jasno iz teme, je prosil s tresočim glasom, ki mu je piskal milo, naj ga pusti, in nazadnje umolknil. Konture gora so se začrtale na bledooranžno nebo. Obraza sta dobila jasen izraz — spogledata se. Iz globeli je rastla postava — bajonet se je svetil.

»Druga straža gre. Pojdite!«

Starec se je dvignil. »Ali res? Ali ...«

»Hodite!«

Kot bi se ne vedel odločiti, še za trenutek, nato je šel par dalje. Obrnil se je.

»Ali je izkaznica ...? Ali res lahko?«

»Pojdite! Kaj izkaznica! Jaz vas pustim ...«

Z gugajočo hojo je odšel starec. Vojak je vzel puško, pesek je zastokal.

Ena, dve ... ena, dve ...