Sin I-V
| Sin I-V Po sledeh divjadi Tomaž Šalamun |
| |||||||
I
Trgoval sem.
Sinu sem hotel podtakniti svojo
nedolžnost.
Plačal sem.
Nisem se dotaknil denarja.
Volka pošilja nadme, volka, goro,
ubil me bo iz zraka, v ljubezni.
Povsod kamor pogledam, mi nastavlja pasti.
Tam je, kjer sem najbolj varen.
Vlekel sem ga iz kože.
Nor sem bil na kožo svojega sina.
Mislil sem si, da bo tak zajtrk kot vsi
drugi.
Ploščo sem dal gor, poslušal
muziko in bil zazrt.
Pesek mi je prišel v gobec, zato sem mu ubil
mater, ki se je nanjo naslanjal, dete!
Saj si zunaj, opraviva zdaj s tem, sem mu
govoril.
Nemo me je gledal in držal zvonček v
pesti.
Pusti tisto mleko, pij moje.
Jaz sem tvoja mati. Ne podaljšuj
reči, ki niso več za nas. Daj mi
kožo, sem mu rekel. In kostni
mozeg sem mu izpil, da ga je ostal sam
hudič. Tako sem ostal
nedolžen.
Plen.
II
Med ljubeznijo in ljubeznijo je
ženska, ki ji nikoli nisem videl
obraza. Ne vem zanj.
III
Kopaj se v svoji lepoti.
Dopusti ji, da te obglavi.
Ti si ta lepota. Ona
sama je tvoj veliki brat.
Ne pozabi.
Niti za trenutek.
Moja pota so
neobvladljiva.
Umreva lahko samo
ti ali jaz, ali
oba, ali oba
skupaj.
IV
Čuvajte mi žrtev pod natančnim
tlakom,
najemniki neveste moje smrti. Vitezi in
vojščaki, izbral sem vas po svojih najboljših
močeh.
V meni ni ljubezni. Jaz sem
maska. Vem, kaj
hočem. Ko se približam, se približam samo
zato, da izmerim potek svojih
priprav. Bolj
natančne so kot noč in dan. Bolj
natančno kot noč in dan morajo biti. Če
trepetam, trepetam zato, ker se
bojim, da nisem zagrešil
napake iz misli na svojo
človeškost. Ker vsaka knjiga zahteva
citat iz mojega opusa. Ne
pritožuj se, torej. Te bom že
sam zamenjal, če bom presodil, da ti
pohajajo
moči.
V
Avtentično zazveni
ubijanje, ljubezen manj.
Rože ne dišijo
avtentično, ampak lepo.
Lepo diši ubijanje.
Lepo dišijo rože, rdeče, črne in
bele.