Sapramiška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani SAPRAMIŠKA)
Jump to navigation Jump to search

SAPRAMIŠKA

  Na robu travnika stoji star skedenj. Sredi skednja je luknja. In ker je to mišja luknja, živi v njej miška. Siva. Z dolgimi brčicami. Z rožnatimi nožicami in okroglimi očmi. Čedna miška srednje starosti.
  Zjutraj se je miška zbudila, se pretegnila in si očedila smrček in nožice. Potem je vzela krpico ter z njo očedila tablico nad luknjo, kjer je pisalo SAPRA, MIŠ, tako je bilo namreč miški ime.
  Ko je bilo to delo opravljeno, si je miška Sapra pomela sprednji šapici in sedla k zajtrku. Prejšnji dan je namreč dobila od sestrične v dar tri velike lešnike, pa jih ni hotela kar takoj pojesti, ampak si jih je prihranila za danes zjutraj, ker je bila nedelja. Ker na svetu je pač taka navada, da je ob nedeljah hrana boljša kot ob delavnikih – kdove zakaj, ampak tako je.
  Miška Sapra se je pogledala v košček razbitega ogledalca in si zaželela dober tek, odprla je gobček, ugriznila v lešnik in au, au!

Miška je zavpila od jeze in bolečine in se zgrabila za smrček. Zob! Zob je bil nalomljen, levi od obeh sprednjih, snežno belih, ostrih zob. In kako je to bolelo!

  »Ali ni to grozno?« je vprašala miška samo sebe in si odgovorila: »Res, to je več kot grozno. To je grozanska nesreča.«

Potočila je drobno mišjo solzo in se zamislila. Zob se je hudo majal. Ampak mogoče se bo spet zarastel, se je tolažila Sapra, samo trdih stvari ne bom smela gristi z njim. Jesti pa je vendarle treba. In lešnikov je škoda, lešnike je treba pojesti. Samo z bolnim zobom ne morem streti lupine, to je tisto. Jedrce lahko zgrizem z zdravim zobom, lupine pa ne, torej ... torej moram naprositi koga, da mi stre lupino.

  Bi šlo tudi brez tega? Miška je nekajkrat vrgla lešnik z vso močjo ob tla – nič. Tolkla je z nožicami po njem – nič. Sedla je nanj in se naredila tako težko, kolikor je mogla – nič. Torej potrebujem pomoč, je sklenila miška Sapra, si vtaknila vse tri lešnike pod pazduho in se odpravila ven. V gozd.
  Izbrala si je najmanjšo gozdno stezico in jo ubrala po njej. Nekam me bo že pripeljala, je pomislila Sapra. Hodila je, se držala za gobček in od časa do časa spustila drobcen mišji vzdih, malo zaradi bolečin, malo pa tudi zaradi lakote. O, imeti pod pazduho tri prelepe lešnike, pa še prihranjene od prejšnjega dne! O, in jih ne moreš pojesti! O, in zob te boli! O, kako hudo je to!
  Hodila je zmeraj hitreje in postajala čedalje bolj nestrpna, zdaj je že skoraj tekla. In ko so zaradi hitre hoje začeli lešniki rožljati, je zares stekla – in je tekla in brzela, kot lahko teče in brzi samo miška, ki bi rada čimprej zajtrkovala.
  Kaj pa je tamle? Glej ga, zajca, ki ždi pod grmom, debelega sivega zajca z debelimi sivimi očmi. Sapra se je ustavila in začela: »Ti, zajec, veš kaj ...«
  »Ne vem kaj,« je sitno odgovoril zajec, »in me tudi ne zanima.«
  Miški se je malo povesil nos, pa je le še enkrat poskusila:

»Ali bi mi hotel narediti uslugo?«

  »Ne bi hotel,« je rekel zajec, »nikomur ne bi hotel narediti usluge. Daj mi mir, zob me boli.«
  »A tako,« je sočutno vzdihnila Sapra, »to je pa hudo. Pa veš, jaz imam iste težave. Danes zjutraj, ko sem hotela zajtrkovati, veš ...«
  »Ne, ne vem,« je rekel zajec. »In me tudi ne zanima. Adijo!« Obrnil ji je hrbet in se sploh ni več hotel pogovarjati.
  »No, pa adijo,« je užaljeno rekla miška in se odpravila naprej. Hodila je, se držala za gobček in od časa do časa tiho zastokala, malo od bolečin, malo od lakote, malo pa tudi od užaljenosti.
  Pri vznožju velikega bora je stala veverica in si ob hrapavi skorji brusila krempeljce. Tako je bila zaverovana v to opravilo, da niti ni čutila, ko jo je miška Sapra pocukala za rep. Šele ko jo je miška pocukala močneje, se je bliskovito obrnila in zavpila:

»Kaj se pa to pravi? Moj rep ni občinski!«

  »Ne jezi se no!« je prijazno rekla Sapra.
  »Bom že sama vedela, kdaj naj se jezim,« je rekla veverica, »pusti moj rep pri miru. Saj imaš svojega.« Obrnila je miški hrbet in si spet začela brusiti krempeljce.
  »Hotela sem te nekaj prositi,« je negotovo zamrmrala miška.
  »No, krasno. Še to,« je zagodrnjala veverica.
  »Ja. Če bi mi hotela pregrizniti lešnik, veš, ker mene boli zob, veš, ker sem ga zlomila.«
  »A lešnik?«
  »Ne, zob. Namesto da bi se zlomil lešnik, se je zlomil zob.«
  Veverica je malo pomislila in potem prijazno dejala:

»To uslugo ti pa res z veseljem naredim. Z največjim veseljem. No, daj mi lešnik, če že sama hočeš!«

  Sapra je vzela izpod pazduhe lešnik in ga dala veverici. Veverica je vzela lešnik v tačke, si ga s sijočimi očmi ogledala in ugriznila vanj, reklo je hrst, hrst, veverica je izpljunila lupino, se obliznila in rekla: »Lepa hvala. Ali imaš še kakšnega?«
   Miška je osuplo strmela vanjo. Potem je zacvilila: »Ampak saj si ga pojedla! Pojedla si moj lešnik!«
  »Saj si me sama prosila za to,« je začudeno rekla veverica. 
  Miška se je zelo razjezila:»Prosila sem te, da mi ga pregrizni, ne pa da ga požri. Ti pa si ga požrla, moj lešnik, ki sem si ga prihranila od včeraj! Moj lešnik, ki mi ga je dala sestrična! Tako krasen lešnik!«
  »Res je bil krasen,« je pritrdila veverica, »ali imaš še kakšnega?«
  »Imam, pa ne dam! Solit se pojdi,« je razjarjeno zavreščala Sapra in stekla stran. Veverica je skomignila z rameni in si spet začela brusiti krempeljce.
  Sapra je tekla po gozdni poti, držala se je za gobček in od časa do časa zacvilila, malo zaradi bolečin, malo zaradi lakote, malo zaradi užaljenosti. In včasih je malo postala samo zato, da je zacepetala s tenkimi nožicami zaradi jeze nad veverico.
  »Reglregl,« se je oglasilo z mladega hrasta. Sapra se je ozrla.
  »Kje pa si?« je vprašala.
  »A jaz? Tukaj, na tretji veji desno,« je rekel rezek glasek.
  Sapra je natančneje pogledala in videla ljubko svetlo zeleno žabico, ki je z izbuljenimi očmi strmela v svet.
  »O, regica!« je pozdravila miška in hotela naprej. Ampak regica se je spustila na gozdna tla in se zagledala Sapri čisto od blizu v smrček.
  »Kaj pa je s tabo, Sapramiška?« je vprašala. Sapra se je prijela za gobček in potožila:

»Kakšen dan, regica, kakšen nemogoč dan! Vse mi gre narobe.« In je žabici vse povedala, od začetka do konca in še enkrat od konca do začetka. Potem je rekla: »Obupana sem, veš, najrajši bi se kar zmanjkala in umrla.«

  »Pa menda vendar ne,« se je ustrašila regica.
  »Ja. Vrgla se bom pod tace prvi mački, ki jo srečam,« je vsa obupana zavpila Sapra.
  »Ježešna, nikar no ne govori tako grozno,« je zajavkala žabica, »rajši pomisli, če ti lahko jaz kaj pomagam.«
  Sapra ji je dala lešnik.
  »Vsaj ta lešnik mi stri, če moreš. Pa saj ne moreš.« 
  Ne, žabica tega ni zmogla. Metala je lešnik ob hrast z vso žabjo močjo, pa se seveda ni razbil.
  »Oh, nehaj že,« je naveličano rekla miška, »saj nič ne pomaga!«
  »Samo še enkrat,« je zagrizeno rekla regica in vrgla lešnik z vso močjo proti hrastu – pa je zgrešila in lešnik je odletel kdove kam in se izgubil.
  Obe sta planili in začeli iskati. Iskali sta celo uro, a lešnika nista mogli več najti.
  »Ali se je v zemljo vdrl ali kaj,« je cepetala Sapra. Regica pa je povesila glavo in zajokala:»Nininisem nananalašč ...«
  »Saj vem, da nisi,« je sitno rekla miška.
  »Oproosti,« je jokala regica. In Sapramiška jo je še kar ljubeznivo pogledala, požrla slino in odločno rekla:»Nič ne de, regica – saj imam še en lešnik. Bom že kako.« 
  Žabica se je potolažila. Nekaj časa sta kar tako sedeli in razmišljali. Potem se je regica udarila z nožico po glavi.
  »Jo že imam!« je zaklicala.
  »Seveda jo imaš, kdo je pa nima,« je pripomnila Sapra.
  »Kaj pa?«
  »Glavo, ne?«
  »Ah, kaj glavo! Misel imam, Sapramiška, misel!«
  »Ampak žabjo,« je dvomeče dejala miška, »žabje misli pa niso za mišje zadeve prav nič primerne, se mi zdi.«
  »So, včasih. Zdajle že. Sapramiška, šla boš k zobozdravniku.«
  Miško je oblil srh.
  »To pa ne,« se je uprla, »še nikoli nisem bila pri zobozdravniku!«
  Ampak regica ni odnehala:»Ravno zato moraš iti. Popravil ti bo nalomljeni zob, pa boš spet lahko grizla. In boš lahko sama strla svoj lešnik.«
  »Ne grem,« je trmoglavila miška, »bolelo bo.«
  »Ne bo, ne!«
  »Bo! Ne grem pa ne grem.«
  Ampak regica je znala prigovarjati. In ko je miški obljubila, da bosta šli skupaj k zobozdravniku, je miška končno privolila. In sta odšli. Miška se je držala za gobček in od časa do časa zatarnala. Malo od bolečine, malo od lakote. Malo od užaljenosti, malo od jeze. Malo pa tudi od strahu pred zobozdravnikom.

Prišli sta do velike bukve, na kateri je visel napis: DD-ZZ.

  »Tukaj sva,« je pripomnila regica in si oddahnila.
  »Kaj pomeni DD-ZZ?« je vprašala Sapra.
  »To pomeni: Doktor Detel, zobni zdravnik,« je važno rekla regica.
  »Zdaj smo pa tam,« se je ustrašila miška in se začela tresti.
  Pa je detel že priletel z zgornjih vej.
  »Kaj bo dobrega?« je vprašal.
  »Od dobrega je ostal samo še eden,« je povedala miška, »lešnik namreč. Slabega pa je veliko, na primer to, da sem si zlomila zob, in pa to, da se vas bojim.«
  »Hoho, kakšna strahopetna miška!« se je zasmejal doktor Detel in porogljivo zaklopotal s kljunom. Sapra se je razjezila.
  »To ni rrres!« Pa je ravno pri »rrr« preveč zaškripala z zobmi. Au! In zob je popolnoma odpadel! In v mišjem gobčku je zazijala luknja. Žabica je od strahu postala še bolj zelena, kakor je bila prej, Sapramiška pa je obupano zavpila:»Moj vob! Vdaj fem ga pa popolnoma vgubila! Moj vob, moj dragoteni vob!«
  »Prav nič ne razumem, kaj govori,« se je zgrozila regica, »najbrž se ji je zmešalo.«
  Miška pa je vpila: »Pomagajte, doktor, vrnite mi vob, prilepite mi ga navaj!«
  Doktor Detel je resno prikimal.
  »Trenutek,« je rekel, »takoj bo.«
  Vzel je bukov list. In je začel na njem mešati vse mogoče stvari. Smrekovo smolo, borovo smolo. Omelin sok in ptičji lim. Posušene jagode, kostanjevo moko in osji med. Dodal je še nekaj zdrobljenega merjaščevega zoba in praprotnega semena. In potem je s kljunom to zmes mešal in mešal, dokler se ni zgostila. Zdaj je pobral miškin odlomljeni zob in ga namazal s to zmešnjavo. Potem je miški odprl gobček in ji z isto zmešnjavo namazal škrbino. In ji odlomljeni zob pritisnil na škrbino.
  »Zdaj je treba čakati, da kukavica trikrat zakuka,« je rekel, »potem bo pa držalo.«
  Vsi trije so čakali in čakali, kukavica pa se dolgo ni oglasila. Miška je potrpežljivo čakala z odprtim gobčkom, detel je zehal, žabica pa je obema, malo pa tudi sebi, pripovedovala pravljice.
  Miški je zmanjkalo potrpljenja in je ravnokar že hotela kar zapreti gobček, ko se je kukavica le oglasila. Zakukala je samo dvakrat in spet so čakali in čakali in poslušali žabičine pravljice, ki niso bile za nikamor.
  Pa je kukavica spet zakukala. No, končno! Sapramiška je zaprla gobček in dejala:

»Hvala, ker ni bolelo. Ali bom zdaj lahko grizla?«

  Doktor Detel se je izprsil: »Kar DD-ZZ naredi, to za zmeraj drži. S tem zobom lahko grizeš kamen, pa se mu ne bo nič poznalo.«
  »Kamnu ali zobu se ne bo nič poznalo?« je skrbelo Sapro.
  »Zobu vendar. S tem zobom lahko ješ kamenje, če hočeš.« 
  Miška se je navihano nasmehnila in rekla: »Poznam nekaj boljšega, kot je kamenje.«
  Pod pazduho je čutila svoj zadnji, najdebelejši lešnik. In čeprav je bil že skoro večer, je dodala:

»Sicer je pa zame čas za zajtrk. Lepa hvala obema in nasvidenje!«

  In je stekla proti domu. Pa je ravno na robu gozda sedela velika rumena mačka. Zagledala je miško in poblisnila z očmi.
  »O, Sapramiš!« je zaklicala. »Tebe bom pa pojedla.«
  Sapra se je silno ustrašila, neumna pa ni bila. Zato je zacvilila: »Prav, kar izvoli. Samo jaz ne bom kriva, če boš potem poginila.«
  »Poginila? Zakaj le?« se je začudila mačka. Miška pa:
  »Zato, ker sem zastrupljena. Jedla sem strupeno zrnje in zdaj grem umret nekam na samo. Ti me kar pojej, meni je vseeno. Ampak potem boš tudi ti zastrupljena in boš poginila. Zdaj pa kakor hočeš, posvarila sem te.«
  Mačka je debelo gledala.
  »Samo pokusila te bom,« je rekla.
  Miška se je delala, ko da bo zdaj zdaj umrla.
  »Lahko,« je zašepetala, »kar daj. Vsaka dlaka na meni je strupena. Jaz umiram, ti pa kakor hočeš. Če bi rada tudi ti umrla – dober tek!«
  Legla je in se naredila mrtvo. Mačka se je oprezno približala in jo obvohala. Stegnila je taco in se previdno dotaknila Sapramiškinega smrčka. Takrat pa je Sapra bliskovito ugriznila v mačjo taco in zbežala. Tekla je kot deset mišk skupaj in se ni ustavila, preden ni bila na varnem v svoji luknji. Šele tu si je oddahnila in se spomnila na lešnik. Vzela ga je izpod pazduhe. Čisto topel je bil.
  »No, tako,« je zadovoljno vzdihnila Sapramiška in ugriznila v lešnik.
  Lešnik je bil prazen! Prazen! V njem sploh ni bilo jedrca! V njem ni bilo ničesar, ničesar, ničesar. 
  »O jebelacesta,« je na glas zajokala miška in besno zacepetala s tenkimi nožicami, »o tristo sapramišjih vragov! O gorje, gorje meni!«
  Potem je legla na pod in jokala tako hudo in tako žalostno, kot lahko joče samo miška, ki ves dan ni pojedla ničesar in ki je izgubila tri prekrasne lešnike. Iz oči so ji tekle tako debele solze, da to sploh niso bile več mišje solze, ampak po velikosti najmanj mačje, in toliko jih je bilo, da je Sapramiška ležala na mokrem, pa se sploh ni zmenila. Solze pa so tekle v potokih in se zlivale skozi vrata luknje ven in preplavile skedenj. Pa še zmeraj je miška jokala. 
  Znočilo se je – še zmeraj je jokala. Ura je odbila polnoč. Opolnoči pa je ura strahov. Majhen mišji strahec je priletel skozi skedenj in je rogovilil: »Uuuu huuuu, jaz sem straaah!«
  Pa je zagledal potok mišjih solz, ki se je razlival po tleh skednja. Od začudenja je pozabil strašiti in je rekel s čisto navadnim mišjim glasom: »Hej, kaj pa je to? Kdo pa joka?«
  Sapramiška je pomolila objokani smrček iz luknje.
  »Jaz,« je tožeče dejala, »jaz-smrk, ker sem lačna-smrk, ker nisem ves dan nič jedla in sem prišla ob tri leš-smrk-lešnike.«

Strahcu se je miška zelo zasmilila.

  »Pojdi z menoj,« je rekel, »ampak hitro!«
   Kam? Bojim se,« je posmrknila miška.
  »Ne boj se no! Saj zdajle ne strašim. Pojdi, ne bo ti žal!« 
   Sapra je pomislila: Zgubiti nima več kaj, in je odšla za strahcem. Strahec je letal pred njo in ji razsvetljeval pot, miška je tekla po poti in še vedno smrkala. Dokler nista prišla na majhno jaso, sredi katere je stal leskov grm, ki se je kar šibil pod težo najbolj zrelih, najbolj debelih lešnikov, kar jih je kdaj bilo. Sapra je zavriskala od navdušenja, strahec pa je resno rekel: »Brž si jih naberi! To so čarovni lešniki, ki zorijo samo od polnoči do ene. Zdaj je pa že tri četrt, zato pohiti!«
  Sapra si ni dala dvakrat reči, potresla je grm in lešniki so se usuli po tleh. Nabrala jih je, kolikor je mogla nesti, in se odpravila proti domu. Strahec ji je spet razsvetljeval pot. In ko sta bila spet v domačem skednju, je strahec dejal:

»Dober tek, Sapramiška. In zapomni si: na tej jasi zorijo lešniki vsako noč od polnoči do ene, potem pa izginejo.«

  »Hvala, strahec, pa še kaj pridi,« je rekla miška.
  »Ni za kaj,« je odvrnil strahec, »zdaj pa adijo. Še tri minute manjka do ene, se pravi, da moram še tri minute strašiti – uuu huuu, jaz sem straaah – se bova že še kaj videla, adijo, straaah, huuu ...«
  In točno ob eni je strahec izginil brez sledu. Miška pa je počepnila k velikemu kupu lešnikov. Ugriznila je v prvega – joj, kako je bil dober! Drugi še boljši! Tretji še boljši! Imenitni lešniki, najboljši na svetu! In miška se je najedla kot še nikoli in še nikoli prej ni tako dobro spala kot to noč.
  Zjutraj je vstala, se pretegnila in si očedila smrček in nožice. Potem je vzela krpico ter z njo očedila tablico nad luknjo, kjer je pisalo SAPRA, MIŠ. In zdaj si je pomela sprednji šapici in sedla k zajtrku, pogledala se je v košček razbitega ogledalca in si zaželela dober tek. Najedla se je čarovnih lešnikov in ko se je potrepljala po napetem trebuščku, ji je šinilo nekaj v glavo.

Snela je tablico, kjer je pisalo njeno ime, jo obrnila in obesila nazaj, nanjo pa z velikimi črkami napisala:

   SAPRAMIŠKA, NAJSREČNEJŠA MIŠ NA SVETU.