Revolucijonar Štefan
| Revolucijonar Štefan Anonimno |
| |||||||||||||
Od mladosti sem je bil dober dečko. Kot tak si je dovolil vse od svojih tovarišev. Če je bila zanje zabava pretepsti ga, jim jo je pustil. In vendar bi jih lahko pol ducata premikastil. Štefan Nikolajevič je bil namreč najkrepkejše postave izmed vseh svojih tovarišev.
Ko je vzrastel, je postal še dobrosrčnejši. Po postavi in moči je bil pravcati korenjak, le da si tega nikdar ni bil prav svest. Podoben je bil velikemu, dobrohotnemu psu, da bi ga lahko skoro z njim zamenjal.
Starišev ali sorodnikov ni nikdar poznal. Prišel je pač na svet, ne da bi vedel, kje in kako. Slučajno je prišel k nekemu tesarju za vajenca. Rokodelstvo mu je ugajalo.
Nato ga je doletela vojaška dolžnost in prišel je k pešpolku velike južne ruske garnizije. Tam se je seznanil zunaj nekje v predmestju s črno Anuško. Posledice niso izostale. Nekega dné je prišel na svet majhen Štefanček. Mati je na porodu umrla.
Štefan Nikolajevič je imel deklico rad. Sicer ne strastno, tega ne, vendar z neomahljivo naklonjenostjo. Koj od začetka je nosila Anuška hlače in moral je plesati, kakor mu je ona žvižgala. Mislil jo je poročiti, ko bo doslužil. No, tega sedaj ni bilo več. Ko so Anuško v revni krsti nesli iz sobe, tedaj je tulil Štefan Nikolajevič kot ranjena žival.
Nekaj je vendar imel še na svetu: svojega sinka, malega Sergej-a Štefanoviča. Ta je ostal v oskrbi pri stari teti Anuške Plačilo zato ji je Štefan vedno dajal. Dečku naj bi ničesar ne manjkalo. Kadar je bil prost, je obiskal svojega Sergeja, guncal ga na kolenih in mu pel in zvižgal, kolikor je pač znal.
Ko je Štefan doslužil vojaška leta, so ga vprašali, če bi hotel dalje služiti. Mehanično je pritrdil. Sploh ni bilo zanj v življenju nič težjega kot reči: ne. Pravzaprav je nameraval poprijeti se zopet svojega rokodelstva. Toda Anuška je bila že davno v grobu, in njega so vprašali, ali želi ostati, sicer bi težko ostal.
Čas je tako polagoma potekal. Mali Sergej Štefanovič je bil že pet let star. Še eno leto bom počakal, si je mislil Štefan, potem pa se bom zopet poprijel rokodelstva in vzel dečka k sebi . . .
Krvavi nemiri ruske revolucije so izbruhnili tudi v Štefanovem mestu. Vse politično življenje je zastalo. Cestni boj med ljudstvom in vojaštvom je imel svoje pravice. V vojišnicah so stale čete, pripravljene na odhod. Tudi Štefan Nikolajevič je stal v vrsti s puško na rami. Dobili so municijo, in stotnik je imel navduševalen govor.
Govorov ni Štefan nikdar veliko razumel. Poslušal pa je toliko bolj pazljivo. Stotnik jih je spominjal na prisego. Zapovedal jim je, da ne smejo nikomur prizanesti in morajo brezobzirno ubogati poveljnike.
Vojaštvo je šlo na pohod. Prišlo je do krvavih prizorov. Salve so pokale. Na stotine se jih je valjalo umirajočih in ranjenih po cestah. Drugi so padli kakor snopje in se niso več ganili. Stokanje, hropenje, kletev, obupni kriki. Kot v peklu je hruščalo v Štefanovih ušesih. In ti divji klici mas in delavcev: »Bratomorilci! Bratomorilci!«
Štefan je streljal na povelja kakor drugi. Meril ni. Le napol se je zavedal v tem vrišču, kaj se pravzaprav godi. Pri tretji salvi je inštinktivno sunil svojo puško na kvišku. Strel je počil. Štefan je opazil, da je zadel električno obločnico, ki se je razletela. Morda se je zmotil? Je bil to res njegov strel? Vsekakor. Na njegovem obrazu je bilo opaziti napol škodoželjnost, napol potolaženo vest.
Ljudske mase so divje bežale. Za hrbtom jim je pritiskala konjenica. Kozaki so mahali po neoboroženi množici. Krik, vpitje, rjovenje, divjanje, vmes pa neznosni glasovi smrti. Krčevito se gibajoča, razmesarjena telesa, oskrunjeni obrazi, mlake krvi.Grozna igra.
Štefan Nikolajevič bi moral biti zmožen veliko hitreje vsako stvar razumeti, da bi bili njegovi občutki v kaki zvezi. Vse se mu je zdelo kot puste sanje.
Konjica je prostor popolnoma izpraznila. Mrtvece in ranjence so začeli kupoma nakladati v kočije, tovorne vozove in samokolnice. Štefan Nikolajevič je moral iti na povelje s svojo patruljo v predmestje.
Prišla je do raznih spopadov. Nekoč je oddelek Štefana oprostil dva častnika, katera je divja množica skoro do smrti pretepla. Često je bilo treba dirjati. Znane ulice so se prikazale. Bilo je predmestje, v katerem je stanovala Anuška in v katerem je bil mali Sergej v oskrbi.
»Pomerite!« je zapovedal častnik. Tedaj je pretresla po bliskovo groza Štefanove možgane. Opazil je bil v parku četo otrok, ki so se kričeč spustili v beg.
»Ne streljajte, tovariši! Tamkaj — otroci!« je privrelo iz njegovih prsi.
»Molči, pes!« je zakričal nad njim podčastnik.
»Streljajte!«
Salva je počila Štefan Nikolajevič je topot vedoma in z namenom streljal v zrak.
»V diru naprej!«
Divje kričeč od jeze, boli in obupa je bežala množica. V parku na tleh več otrok mrtvih, umirajočih.
Iz vejevja drevesa je slišal Štefan naenkrat polglasen, a vendar oster krik. Med vejami je padlo na tla. Majhno telesce je padlo na kup listja, katero so bili zgrabili pod drevo.
En trenutek je strmel Štefan tja. Oči so mu hotele iz očesnih jamic. Hripav stok se mu je izvil iz prsi. Divje je planil na kup in vzdignil otroka.
Bil je njegov sinček, njegov Sergej! Mrtev! V čelo zadet! In on, Štefan Nikolajevič, njegov oče je bil meril v zrak. Njegova kroglja je prinesla smrt mlademu Sergeju. Kakor ptiča v gozdu je ustrelil svoje dete z drevesa! Svojega Sergeja, tako čvrstega in prebrisanega dečka, ki je očividno zbežal tja gori.
Štefan je pokleknil ob malem mrtvecu. Poljubil je bledo, spačeno obličje. Pol blazen je zakričal:
»Sergej, moje detel Sergej! Jaz sem zakrivil!«
»Naprej!« ga je sunil podčastnik.
Štefan Nikolajevič je skočil kvišku.
»Naprej!« je ponovil podčastnik in grozeče zavihtel sabljo.
»Bratomorilci! Detomorilci!« je siknil Štefan. Nato se mu je izvilo iz grla divje rjovenje, bolj podobno glasu razdražene, lačne zveri, kot človeškemu glasu. Vzdignil je svojo puško in zamahnil na vso moč s kopitom po glavi podčastnika. Ta se je nemo zvrnil.
Kakor divje je planil Štefan Nikolajevič proti svoji kompanji. Puškino kopito je zopet in zopet zažvižgalo po zraku ter udarilo po tem ali onem.
Par mož se je zvrnilo na tla kot bi bili od strele zadeti. Pri vsakem udarcu je rjovel Štefan: »Morilci deteta! Morilci deteta!«
Vse to se je izvršilo v eni minuti. Ker se je tako nepričakovano izvršilo, se je zdelo kakor prvi učinek eksplozije.
Toda kmalu so se zavedli strmeči tovariši.
»Smrt mu, ki je prelomil prisego! Smrt revolucionarju!« je zaklical častnik, ki je zapovedal četi in je nameril svoj revolver proti Štefanu.
Dva strela sta počila in Štefan je zadet omahnil. Še enkrat je skočil pokonci in zamahnil s puško proti častniku. Vtem trenutku je počila salva.
Zadet od več strelov se je umirajoče zgrudil Štefan Nikolajevič. Komaj tri korake od svojega mrtvega deteta je izdihnil revolucijonar Štefan. Smrt, o kakršni nikdar niti sanjal ni!