Rekviem
| Rekviem Lirika Ana Andrejevna Ahmatova |
Prevod Tone Pavček.
| |||||||||
1935-1940
Ne, nisem bila zaščitena s tujstvom
in ni varovalo me tuje nebo, –
jaz sem bila tedaj s svojim ljudstvom,
tam, kjer je ono, na nesrečo, bilo.
1961
NAMESTO PREDGOVORA
V strašnih letih ježovščine sem prebila
sedemnajst mesecev v jetniških vrstah
v Leningradu. Zgodilo se je, da me je nekdo
nekoč {{subst:pg|prepoznal}}. Tedaj je ženska s sinjimi
ustnicami, ki je stala za menoj in ki zagotovo
nikoli v življenju ni slišala za moje ime,
trznila iz nam vsem znane otrplosti in me na
uho vprašala (tam so vsi govorili šepetaje):
- Ali vi morete to popisati?
In odgovorila sem:
- Morem.
Tedaj je nekaj podobnega nasmehu zdrsnilo
po tistem, kar je bil nekoč njen obraz.
1. april 1957
Leningrad
POSVETILO
Gore padajo ob tej bolečini,
širni reki ustavlja se tok,
a jetniški zapahi so silni
in so {{subst:pg|luknje zločinske}} za njimi
in je žalost na smrt in jok.
Enim veje Vetra piš čisti,
enim cvête zahod pred mrak,
ne za nas, ki slišimo isti
žvenket ključev povsod zvoniti
in vojakov težki korak.
Dvignjeni kakor za k maši rani
po prestolnici prazni gremó,
se srečujemo, mrtveci sami,
Neva v meglí je, nizko sonce nad nami,
a v daljavi še upi pojo.
Sodba . . . V hipu razjoče se v sili
in potlej, ko jo od vseh oddelé,
kot življenje iz nje bi spulili,
kot bi surovo vznak jo pobili,
opoteka se . . . sama . . . vendarle gre . . .
Kje so zdaj neprostovoljne družice
dveh let mojih peklenskih težav?
Kaj jim tuli sibirski piš v lice?
Kakšne ob luni moré jih resnice?
Njim pošiljam v slovo svoj pozdrav.
Marec 1940
UVOD
To bilo je, ko poznal je nasmešek
le mrlič, svoje smrti vesel.
Ko Leningrad kot odvečen privesek
okrog svojih ječ je čumel.
In ko je, brezumnih od bolečine,
obsojencev cele trurne bilo
in so piskale lokomotive
vsemu kratko pesem v slovo.
Zvezde smrti so stale nad nami
in nedolžna se je zvijala vsa
Rusija pod kolesi črnih maric
in pod krvavirni škornji zla.
I
Odpeljali so te ob zori,
kot za krsto sem šla za teboj,
jokali otroci so v sobi,
v kotu sveče topil se je loj.
Ikona ti je ustne shladila,
čelo predsmrtni boj . . . Ne pozabite me!
Kot nekdaj strelčevske žene tulila
na ves glas v stene bom kremeljske.
Jesen 1935.
Moskva
II
Tiho teče tihi Don,
žolti mesec vstopa v dom.
Stopa s kapo čez sencè,
žolti mesec senco zre.
Ta je senca bolna žena,
ta je žena zapuščcna,
mož je v grobu, v ječi sin,
pomolite v moj spomin.
III
Ne, to nisem jaz, to trpi nekdo drugi.
Jaz bi tega ne zmogla; a to, kar se je dogodilo,
naj črna prekrijejo sukna
in naj lučí odnesó . . .
Noč.
IV
Morali bi ti odkriti - prevzetnici
in ljubljenki vseh tovarišij,
carskoselski veseli grešnici,
kaj v življenju se ti dogodi -
kako tristota v vrsti s priprošnjami
stala pod Križi boš spet in spet
in s svojimi vročirni sólzami
novoletni prežigala led.
Topol jetniški vrši in niti zven
se ne čuje - a koliko, koliko tam
se končuje nedolžnih življenj . . .
V
Że mescev sedemnajst vsak dan
da vrneš se, kričim
in mečem rablju se k nogam,
ti moja groza, sin.
Za vedno zmešano je vse,
da se ne znajdem zdaj,
kdo zver je in kdo človek še
in če je blizu kraj.
In so le rože, ki cveto,
šum hval in so samo
sledovi nekam, v nič, v brezup.
In zre naravnost mi v oči,
s pogubo skorajšnjo grozi
velike zvezde trup.
1939
VI
Tedni tečejo hiteči,
kaj je, si ne razložim.
Kako gledale, moj sin
bele so noči te v ječi
in kako źe spet strme
z jastrebjim pogledom zlobe
in o križu ti vísokem
in o smrti govore.
1939
VII
O b s o d b a
In beseda kamnata je pala
na še žíve prsi mi težkó.
Nič ni, saj sem to pričakovala.
Zbotala se s tem bom že kako.
Danes čaka me veliko dela:
ubiti moram sleherni spoimin,
moram, da bo duša skamenela,
da živeti spet se naučim.
A ni to . . . Šumot poletja vroči
je za oknom kot na praznik zvon.
Davno sem slutila, da napoči
dan ta svetli in ta opusteli dom.
Poletje 1939
VIII
S m r t i
Prišla boš zagotovo - a čemu ne zdaj?
Jaz čakam te - prestala sem zadosti.
Ugasnila sem Iuč, odprla na stežaj
dver tebi, čudoviti in preprosti.
Nadeni si katerikoli hočeš lik,
z orodjem zastrupljenim se pojavi,
prikradi s kroglo se kot vešč bandit,
ali me s tifusom odpravi.
Pridi kot bajka, kar je tvoj izum,
do gnusa vsem poznan in strašen,
da videla bom sinje kape tu
in hišnika, ki je na smrt preplašen.
Vseeno mi je Zdaj. Valí
se Jenisej in Severnica sije.
In sinji blesk iz Ijubljenih oči
poslednjo grozo krije.
19. avgust 1939
IX
Norost mi s krili svojimi
pol duše skrila je v temino,
Z ognjenim vinom me poji
in vabi v črno me dolino.
In razumela sem, da njej
edini zmaga prilikuje,
ko svoje blodnje sem odtlej
jemala, kot bile bi tuje.
In ne pusti najmanjšo stvar
odnesti s sabo za popotnjo
(in za priprošnje ni ji mar
ne za sitnarjenje abotno):
ne strašnih sinovih oči -
okamenela bol v nesreči,
ne dneva, ko so ponj prišli,
ne ure srečanja z njim v ječi,
ne rok premilega hladu,
ne valujočih senc skoz lipe,
ne zvoka daljnega glasu -
besede zadnjih pomiritev.
4. maja 1940
X
K r i ž a n j e
Ne joči, Mati, za menoj,
v grobu živim.
1
Zbor angelov je pel veliki uri
in ogenj je preplavil vse nebo.
Očetu je dejal: {{subst:pg|Zakaj si me zapustil!}},
a materi: {{subst:pg|Ne Joči za menoj . . .}}
2
Magdalena je tulila in jokala,
kamenel preljubi učenik,
tja pa, kjer molče je Mati stala,
se nihče ni upal dvigniti oči.
EPILOG
1
Spoznala sem, kako venó obrazi,
kako strah izpod vek na dan štrli,
kako trpljenja klinopis je rázil
lica ljudi s surovimi stranmi,
kako pepelnati in črni kodri
postanejo srebrni kar na mah,
zamre nasmeh na ustnicah pokornih
in v suhem smehu trepeta preplah.
In molim, a ne za obstanek svoj,
za vse, ki v vrstah z mano so čumeli,
ko bril je mraz in julijski lil znoj,
pod rdečim zidom, v hudem oslepelem.
2
In spet se približal zadušnic je čas.
Spet vidim in slišim, zavedam se vas:
te, ki so jo pravkar prignali, in te,
ki že več ne stopa prek rodne zernljé,
in te, ki je trznila z lepo glavó
rekoč: {{subst:pg|Sem prihajam tako kot domov!}}
Poklicati vse po imenih želim,
a odnesli so spisek, sledi ni za njim.
Izvezla sem zanje širok, velik prt
iz besed prisluškovanih in bednih na smrt.
Nje pomnim povsod, nje pomnim vsekdàr,
njih tudi V zlu novem ne zabim nikdar .
in če mi izmučena usta zapro,
s katerimi stoti milijoni vpijó,
spominjajo naj se me one tako
na dan, ko me dajo v to črno zemljó.
A če v tej deželi nekoč bi moj lik
hoteli postaviti kot spomenik,
pristanem na to zmagoslavje ta hip,
a vendar s pogojem - da stal ne bo kip
kje blizu morjà, kjer rojena sem res,
a z morjem je zadnja pretrgana vez,
in ne v carskem vrtu, kjer sveti je panj,
kjer senca nemirna me išče zaman,
le tu, kjer sem tristo ur stala trpeč
in niso odprli zapahov mi ječ.
Zato, ker se v blaženi smrti bojim
pozabiti hrup črnih maric in z njim,
kako je udarjala zoprna dver
in starka tulila kot ranjena zver.
Naj potlej z negibnih in bronastih vek
kot solze curi tajajoči se sneg
in gruli v daljavi jetniški golob
in tiho po Nevi za brodom gre brod.
Marec 1940