Rekrut (Slovenski narod)
| Rekrut Rado Murnik |
| |||||||||||||
»Oča Radecki, general Laudon, stotnik iz Kafamauma- usmilite se nas!« je z gromkim basom bral z zamazanega listka poredni tambor Lojze, ki je zamikal s svojimi burkami ves prvi vod. »Čaka, posoda nerodna, puška natančnega dela, malha komisna, da bi se vas kmalu iznebili! Strašnega ekserciranja, zalezovanj vizitnih, parade natančne, defiliranja sitnega, alarma ponočnega, zmrzovanja na straži, zapora in posta; obvaruj nas, o general Laudon!« Vojaki so stali okoli Lojzeta ali so ležali na slamnicah črno lakiranih kavaletev in se veselo zabavali ob vojaških litanijah hudomušnega bobnarja. »Pipa, tolažba žalostnih kavalet, začetek našega veselja, menaža, radost angelov; bodi nam čast in slava!«
Iznova so se zagrohotali na vse grlo starejši vojaki, plahi novinci pa so se spoštljivo muzali Lojzetu. Samo rekrut Rojnikov Janez je tiho sedel na svoji skrinjici. Par tednov šele je nosil vojaško suknjo: njemu pa se je zdelo, da je že celo večnost zaprt v tej brezutežni hiši. Ko je jemal doma slovo od svoje ljubice Lenke in mu je slonela vsa solzna ob prsih, je krepko zaukal in glasno pojoč je šel z drugimi fanti od tod. Ko pa je stopil v vojašnico, ko so jih razvrstili po stotnijah in se je videl med samimi tujci, mu je bilo tako čudno zoprno, kakor še nikdar; pretreslo ga je, kakor bi se bil nenadoma dotaknil mrliča. Po nesrečnem naključju so ga izročili vaditelju desetniku Temaneu, ki se je bil z njim zaradi Lenke tako razprl na domačem plesišču, da sta si bila odslej smrtna sovražnika. Na dvorišču je zapela trobenta mirozovnico. Pripodilo se je par vojakov iz kantine; za njimi je priropotal korporal Temanec in koračil naravnost k Janezu. »Taka je tvoja Lenka, ha, ha!« se je smejal s hripavim glasom. »Na,beri, prekleti rekrut zavaljani!«
Rojnikov Janez, po vojaško vzravnan, je vzel ponujeni list in bral: »Ljubi Tine! Pozdravljam Te čez hribe in doline čez ravnine in planine in ti pišem par vrstic in jim nič ne verjemi, kar drugi čenčajo in me opravljajo, a sem taka. Le meni verjemi, da zmeraj samo nate mislim pa na nobenega drugega ne. Če se kdaj s kom drugim pošalim, to vendar ni nič hudega, saj se samo norčujem z drugimi fanti. To je samo za kratek čas. Komaj že čakam, da se vrneš domov od soldatov, oh, to bo življenje! Oh, Tine, Ti ne veš, kaka puščoba je pri nas brez tebe. Strašno nam je dolgčas v naši vasi, že cel mesec se fantje niso nič stepli. Oh,Tine, moj edini ljubček, glej, da bodo pri soldatih zadovoljni s tabo, da ti ne bo treba služiti še eno leto povrhu, kakor Pogačarjevemu Jurju. Potrpi, saj ne bo trajalo dolgo. In zdaj naj svoje pismo končam in ga belemu golobčku v kljunček dam, da ga ponese v kosarno žalostno, v hišo tam šempetrsko na tisti kraj, kjer si ti, moj edini ljubček, zdaj. Adijo!
Tvoja zvesta Lenka«
Kakor kača svoj plen je gledal korporal Janeza s svojimi vodeno-zelenkastimi očmi in zloben nasmeh se mu je pojavil na suhem obrazu, ko je videl, da je zadela strupena puščica. Janezu je zatrepetalo srce s silnim trepetom; venomer je strmel na list, na dobro mu znane pismenke svoje ljubice. Prihitel je dnevni šarž, vprašal, če je vse doma in odšel k večernemu raportu ... »Lahko noč, gospod rekrut!« se je rogal korporal Janezu. »Lahko noč!«
Kmalu so zahrkali od sile utrujeni vojaki, le Rojnikovemu Janezu ni zatisnil sen pekočih oči. Duša mu je tonila v sladkih spominih in gorjupem obupu. Da ga je Lenka varala, o temni mogel dvomiti; Tine je služil že tretje leto, prihodnje leto bo prost. Dekleta ne čakajo rade, in Tine ni bil napačen fant. Toda, da mu je Lenka prisegla zvestobo in mu obljubila, da ga hoče čakati tudi štiri leta, in da ga je goljufala tako kruto in zahrbtno, to ga je razvnemalo vedno iznova in vso noč je snoval načrte, kako bi kaznoval nezvesto dekle. Proti jutru je zaškrabotljala sablja, tenak poročnik je prišel preiskovat vod in hitro zopet odšel. Na dvorišču je zadonela budnica. Rojnikov Janez je bil prvi pokonci. Ko se je oblekel, je odprl svoj vojaški kovček, vzel magacin ostrih patron in ga shranil v hlačni žep. Njegov načrt še ni bil gotov in ves dan je premišljal, kako bi ravnal,da bi nihče ne mogel ovirati njegove osvete. Po popoldanskem povelju so odšli nekateri vojaki v mesto, drugi v kantino. V Janezovi sobi sta ostala le dva kaznovana starejša infanterista. Tedaj je poklical rog arestante in odšla sta tudi ta dva. Naglo je vzel Janez svoj plašč, opasal bajonet, vzel kapo in šel počasi proti izhodu. Srce mu je utripalo do vratu. Nihče se ni menil zanj; srečno je prišel iz vojašnice in pospešil svoje korake. Janez je hitel proti Šiški in je bil kmalu na cesti, kjer se je že tolikrat vozil z Gorenjskega na semnje v Ljubljano. Srečal je le malo ljudi.
Na zahodu so goreli oblaki kakor ognjeno morje. Od hiš, od kozolcev, od drevja so se stezale podolgaste sence. Vzduh je preplavljala grenka jesenska vonjava. Za Šmarno goro je zavil na bližnjico. Vse je bilo tiho, da se je slišalo le nejasno, dremotno Šepetanje noči. Na izhodu se je vedrilo, med oblake je priplavala luna. Vojaku je zatrepetalo srce; stal je pred rojstveno hišo, pred temnim vrtom, vsem oblitim od jasne mese¬čine. Vzdihnil je in hitel dalje na konec vasi. Pri predzadnji hišici je zavil na dvorišče k hlevu. Snel si je pas in slekel plašč; potem je potegnil bajonet iz nožnice, ga vzel med zobe in odnesel prislonjeno lestvico pod Lenkino okno. Počasi je stopal kvišku, utaknil bodalo v žep in potrkal na okence.
»Kdo je?« je vprašal dekliški glas. »Janez ! — Lenka, odpri mi!« »Oče nebeški kako pa prideš ti sem?« »Odpri mi !- Drgetajoča na vsem telesu je prižgala lojenko in mu odprla. »0h, Janez, skoraj bi se te bala! Kaj pa se je zgodilo?« »To si ti pisala?« je siknil in ji potisnil list v roke. »Sem.« V bledi svetlobi sveče je zablisnil bajonet. »Jezus Kristus, nikar, nikar!« je kriknilo lepo mlado dekle: iz prsi ji je brizgnil žarek krvi. »Preveč sem te imel rad, da bi mogel prenašati tvojo nezvestobo.« Opotekala se je proti postelji in se zgrudila. »Jaz sem nedolžna. Pisala sem — za Boštjanovo Lenko — bila je bolna — na drugi strani«
Govorila je sunkoma, iz ust so ji prihajale krvave pene. Kakor umaknjen s tega sveta je stal Janez pred njo. Pokazala mu je z roko na pismo; pobral ga je in bral na drugi strani : »Od včeraj, ljubi Tine, sem malo bolehna, sama ne morem pisati, zato sem prosila prijateljico Globočnikovo Lenko, da piše to pismo namesto mene. Tvoja Lenka!« Zaihtel je na glas in pokleknil k ljubici: toda zastonj jo je prosil odpuščanja: Lenka je že izdihnila. Slišal je, da se spodaj nekaj premika. Poljubil je mrtvo ljubico, hitro zbežal po lestvici in proti hlevu; tam je pocenil za debel hlod. Hišna vrata so se odprla. »Kdo je božji?« je vprašal zaspan moški glas. Hladan veter je pomikal uvelo listje vrtnega drevja »Kateri hudič pa je?« je iznova vprašal zaspanec in godrnjajo zaklenil vrata. Janez je še nekoliko počakal v skrivališču. Ko je ostalo vse mirno, je oblekel plašč, opasal bajonet in se požuril proti Ljubljani.
Za gorami je zatonila luna: tema je zagrnila pokrajino. »Kaj sem storil!« je vzdihnil Janez in postal. »Gorje ti, Temanec, stokrat gorje! Le čakaj!« Hitreje in hitreje je stopal v topotiho noč, kakor bi mogel še uiti strašnemu kesu in obupu, kakor bi mogel uiti sam sebi »Ti, Temanec, ti si jo umoril, ne jaz!« je zakričal kakor besen. »Le čakaj, ha ha!«
V bližini je šumela Sava. Motnosiva megla se je dvigala z mokrotnih tal in iz nje, od strani je slišal vedno razločneje drdranje. Jel je teči, kar je mogel in ravno prav srečal kmetski voz. ki je zavil s stranske poti na cesto. »Kam, očka?« »V Ljubljano!« »Vzemite me s sabo!« »Pa sedi!« Voz je oddrdral. S strahom je pričakoval Janez, da se jame rumeneti izhod, toda ostalo je vse temnosivo. Enakomerno drdranje voza je zazibalo utrujenega vojaka v spanje. Zbudil ga je kmet, ki je ustavil pri Figabirtu.
Janez je odhitel proti vojašnici. Na Sv. Petra cesti je slišal budnico. Dohitel je dvoje Častniških slug in šel za njima v kosarno. S silno utripajočim srcem je obstal pred vhodom svojega voda. Ob steni so visele puške. Naglo je snel prvo, jo nabil z magacinom ostrih patron in jo obesi zopet nazaj. Hlastno je potisnil na kljuko in vstopil. Vojaki so se oblačili, pometali, peli, žvižgali in kleli. V mraku in prahu ga ni nihče opazil. Urno je stopil k postelji korporala Temanca; zgrabil ga je z levico za vrat kakor s kleščami in zasikal med zobmi: »Legal si! Umoril sem jo! Po nedolžnem! Zato bodi zaznamovan za vse življenje!«
Bliskoma mu je sunil bajonet v levo oko, da je izteklo. »Pomagajte! Držite Rojnika, dezerterja« je tulil ranjenec. Vsi so leteli skupaj. Janez je bil že zunaj. Zgrabil je nabito puško in zbežal po stopnicah v prvo nadstropje; tam si je sezul desni škorenj, nastavil nogo na petelina, stisnil cev med zobe in sprožil. Ko so pridrevili za njim, je ležal na tleh in po zidu so polzele krvave kepe kadečih se možgan.