Razgled pri Sv. Pongracu na Radovini
| Razgled pri Sv. Pongracu na Radovini Ivan Žmavc |
Popisal Ivan Žmavc
| |||||||||||||
Da privabimo ude planinskega društva na ta kraj, hočem nekoliko po možnosti razgled pri Sv. Pongracu popisati.
Kdorkoli je prišel na hrib Sv. Pongraca, je osupel stal in gledal na slovenski meji nepopisno krasni razgled. Ko sem prvikrat šel k Sv. Pongracu v adventu l. 1868., je rajni župnik Anton Pirtošek v meni tako vzbujal radovednost, da sem komaj dočakal, da sem dospel na vrhunec Radovine (Nemški: Radl.). Pravil je: „Kmalu, kmalu se v gledališču vzdigne zagrinjalo in nepopisen prizor se prikaže po krajih od Golice do Gradca in na globoko Ogrsko.
Da, res čudno lepa prikazen za obiskovalca, ki prileze iz Dravske doline na Pongraški hrib! Od postaje „Reifnig-Fresen", to je Brezno, se pride lahko v treh urah, torej ni previsoko in pretežavno. Skoro dve uri se gre po ravnini, v Brezniški grapi le eno uro precej v hrib, a tudi ni pretežavno, ker je Pongraški hrib le 900 m visok.
Radovina je takorekoč meja med Nemci in Slovenci, tudi vodna meja med Dravo in potoki, ki se izlivajo v Muro. Razgled pa je zato krasen, ker je Radovina na nemški kraj silno strma. Hriboviti svet se polagoma zvišuje le okoli nemškega Gradca proti severu, in to dela razgled toliko zanimivejši.
Proti zahodu Golica ali sploh Švanberške planine, proti severu Gradec s Schöklom, proti vzhodu brezštevilni hribčki in ravnine globoko na Ogrsko in nad polovico Slovenskih goric: to ti je razgled, da si ga predstaviti in popisati ni mogoče!
Pri podnožju Radovine na Nemškem proti severu leže hribčki kakor valovi morja, obsajeni z vinsko trto, ki rodi znani občudovani „šilher". Pri Pongracu se ga je dozdaj vsak obiskovalec pošteno nasrkal.
Omenjeni hribci so prerezani prvič po Saški dolini, ki se razteza od Ivnika (Eibiswald) do Kljunja (Klein) in Lučan (Leutschach). Tudi potok se imenuje Saga, ki visoko na Golovcu (Koralpe) izvira in se blizu Kljunja izliva v Sulmo. V tej dolini leži proti zahodu Ivnik, proti vzhodu pa Sv. Janez v Saški dolini zraven raznih krajev ob cesti črez Arvež (Arnfels) in Lučan proti Ernužu (Ehrenhausen). Dalje proti severu je zopet nizko hribovje, obsajeno z vinsko trto. Od daleč se vidita grajščina in cerkev sv. Ulrika v Grajtu.
Druga dolina se imenuje bela Sulmska dolina. Rečica Sulma izvira tudi na Golovcu, kjer je visoko zagledati Sv. Ožbolt v Krumpahu. V tej dolini se vidi grad Burgstall in nekoliko zvonika cerkve na zelenem Travniku (Wies). To je bila nekdaj zelo obiskovana romarska cerkev, a sedaj nekoliko manj, ker je pred leti grozen požar pokončal mnogo romarjev.
Tretja dolina je črna Sulmska dolina. V njej se proti zahodu vidi na planini Sv. Ana nad Švanbergom, Sv. Peter na Velsbergu in Gleinstätten. Mično stoji tamkaj tudi grad Holleneg s cerkvijo, znan radi velike zbirke starin, slik, orožja itd. Nekoliko dalje proti severu pa se vidita grajščini Landsberg in Wildbach, od katere ima šilherjeva trta svoje ime („Wildbacherrebe").
Pri tej grajščini se začenja četrta dolina Laznica. Laznica se imenuje tudi reka, ki teče po tej dolini in ki izvira tudi na Golovcu pri takoimenovani „Glashütte". V Lazniški dolini leži Veliki Sv. Florjan (Grossflorian), znan radi velikih živinskih semnjev. Reka Laznica obteka na severni in vzhodni strani „Sausal" in se izliva pri Lipnici v Sulmo.
Dalje proti zahodni strani se vidi šteinška cerkev z dvema zvonikoma, proti severu Sv. Štefan, malo dalje Preding in Horneck.
Proti severu je lep razgled meseca avgusta in septembra ob čistem zraku ali po deževju. Ako danes dežuje v tem času, seje na vsak način nadejati drugi dan neizrekljivo lepega prizora. Zelo blizu se vidi celo morje hiš v Gradcu in v okolici brez števila gradov in cerkva. Dobro je imeti s seboj karto ali mapo, na kateri je vse natanko zaznamovano.
Vse okrožje pa oklepajo visoke planine, ki ločijo spodnji Štajer od gornjega in so itak znane po oblikah. Zadi za njimi še gledajo visoki „Zinken", „Reiting" in „Hochschwab" radovedno na Pongraški hrib.
Ako se ogledovalec od zgoraj omenjenih planin obrne od severa nekoliko proti vzhodu, zagleda visoki „Sausal" (Hochsausal) ž njegovimi vrhunci. Mnogo belih zidanic in kapelic ga krasi. Na visočini omenjenega hriba stoji župna cerkev „Kicek". Po vsem hribu od Temelkogla do Kreuzkogla nad Lipnico ni videti drugega kakor vinograde, le tampatam kos lesa.
Ponosno stoji v omenjeni vrsti grad „Seckau", lastnina graške škofije, z velikim zvonom, ki tehta okolo 100 stotov. Blizu grada je lepa cerkev „Frauenberg". Naravnost črez grad Seckau se zapazi v daljavi proti Ogrskemu na osamelem hribu veliki grad „Riegersburg".
V Sulmski dolini, ki obmejuje Sausal proti jugu, se očem prikazuje že omenjeni Gleinstätten, velik hribovit kraj z lepimi zidanicami in vinogradi, ki rodijo srednje vrednosti šilher. Malo niže je Kreuzberg in črez njega zagledaš v daljavi preko grada pri Mureku Gleihenberško hribovje in tudi Gleihenberg, potem cerkev Hochstraden in hribsko kopo pri Kleku ali Klechkogel, dokler se oko ne izgubi v ogrskih nižavah in trtnih holmcih Radgonskega in Ljutomerskega okraja, kajti le prav izvedenim topografom je mogoče, z daljnogledom vse te kraje natanko spoznati. Vidijo se pri ugodnem vremenu: Marija Snežnica, Sv. Ana na Krembergu, Kapela, Sv. trije kralji, Sv. Anton, Sv. Trojica, Sv. Lenard in sploh skoro polovica Slovenskih goric. Bliže očesu sta na severnem kraju hribovja nad Dravo Kaplja in Sv. Duh, znana kraja radi lepega razgleda. Imenitnejša hriba sta Kulm in Wechsel.
Pod obličjem proti jugu leži Dravska dolina, vendar se ne vidi niti cesta na Koroško niti Drava. Le Remšnik se kmalu opazi, rodoviten in marljivo obdelan hribovit svet, poln kotov, jarkov in logov. Znani kraji, ki se vidijo, so: Sv. Juri na Remšniku, Sv. Anton na Pohorju, Sv. Primož, potem podružnica sv. Janeza na Arlici v Ribniški župniji, znana zavoljo iskrenih narodnjakov, in sv. Ignacija v župniji sv. Lovrenca. Znamenit kraj je tudi Vuhred zaradi krasne nove gotiške cerkve, za katero je blagi gospod Pahernik daroval 25.000 goldinarjev, mladi Pahernik, sedanji posestnik, pa jo dal krasno slikati za 2400 gld. Tamkaj mimo se vije železnica kakor kača ropotača po Dravski dolini.
Vsi glavni vrhunci na Pohorju od Sv. Bolfanka pri Mariboru črez Planivko in Črno goro do Male in Velike Kape ti ležijo pred očmi, nekateri goli, drugi obrasli, a doline med njimi so dobro obdelane.
Kakor proti severu vinogradni, tako mičejo proti jugu lesovni kraji in z drevjem poraslo Pohorje je očesu res prav prijetno in lepo gorovje.
Prvi hrib, ki ga zapazi hribolazec proti zahodu, je hrib sv. Urše. Visoko zgoraj je videti belo cerkev kakor lastovičje gnezdo. Za tem hribom se vzdiguje Raduha pri Ljubnem in dalje velikansko pečevje Solčavskih planin: Ojstrica in Brana, malo više dolga skalnata Peca in Veliki in Mali Obir na Koroškem ali sploh Karavanke. Ves prizor je še lepši, ako se potrudiš na visočino Radovine do kraja, kjer se vije cesta iz Marenberga v Ivnik ali na Kapunerkogel (1049 m).
Zato se proti zahodu od Pongraca ne vidijo popolnoma visoke planine. Na visočini se zatorej vidi na desni strani Švanberška planina, na Koroškem tako imenovani Golovec (Koralpe) s svojimi vrhunci Deigitsch, Heb in Handalpe pa Rosenkogel. Posebno ponosno se vzdiguje v podnebje Golica (Speikkogel), to je gola gora brez drevja, znamenita zaradi „špajke", dišeče rastline za zdravila, in zaradi viharjev. Kadar se na Golici v poletnem času začno oblaki kopičiti, se gotovo smejo prebivalci v dolini bati, da prihrušči grozna toča, ki jo pongraški cerkovnik vselej ljudem naznanja z zvonjenjem, kajti nevarnost je velika za polje in vinograde. Mnogi mislijo, da goli hribi oblakov ne morejo zadržati, in odtod toča.
Gospod dr. Lavoslav Gregorec je bil leta 1871. na Golici in je sledeče doživel. On pripoveduje:
„Bilo je krasno jutro brez oblaka, pa dolgo ni bilo tako. Kmalu so se začeli oblaki usipavati s Koroškega na Golico in v kratkih trenotkih je bila popolnoma zavita v oblake. Nastal je hud vihar in pognal oblake z Golice v dolino, kakor bi jo bil z metlo pobrisal. Zgoraj je sijalo solnce, v nižavi pa so bili vsi oblaki v dolini pod Pongracem, kjer je bliskalo, grmelo in hruščalo. Mislijo, da, ko bi bila Golica obsajena z drevjem, ne bi mogoče bilo vetru, oblake tako naglo v dolino zapoditi. Pri naglem tiru pa je verjetno, da deževne kapljice zmrzavajo, in toča začne po polju in po vinogradih ropotati in tako upanje kmeta uniči."
Da je Remšnik precej obvarovan pred točo, imamo hvaležni biti Radovini, ki je še z drevjem obrasla in brani na Remšnik viharjem, kateri se navadno za Radovino podijo po Pesniški dolini v Slovenske gorice, ali pa za hribovjem okoli Gradca.
Zdaj pa vabimo na koncu opisa Pongraškega razgleda vse prijatelje prirode, posebno pa člane planinskega društva, naj se potrudijo na hribček in si oči nasitijo z neizrekljivo lepim razgledom na Radovini, ki stoji kot mogočen stražar med Nemci in Slovenci; tudi si lahko ogledajo kraj, kjer se toča dela. Saj je tukaj tako prijetno in lepo, da ne pojdeš lahko kmalu s hriba. [1]
Opombe[uredi]
- ↑ "Glede severne slovenske Štajerske opozarjamo na spis prof. Fr. Orožna v lanskem letniku »Plan. Vestnika« v 6., 7. in 8. štev. pod naslovom »Potovanje na severno slovensko jezikovno mejo«. Opomba uredn."