Razbojnik (Jože Urbanija)

Razbojnik (Povest iz starih časov.) Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Stava vejice pri premem govoru je poenotena na pogostejšo stavo za končnim narekovajem.
V izvirniku so narekovaji obrnjeni (po zgledu francoskega oziroma ruskega pravopisa).

Izdano:	Domovina let. 18, št. 1-6, 1935
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Na Močiljah so popisovali vojaške novince. Komisija, sestoječa iz župana, občinskih mož in vojaškega uradnika si je izbrala prostor pod košato vaško lipo, kamor so postavili mizo in stole. Navzočna sta bila tudi graščak in domači duhovnik.

Na vasi se je oglasil boben. Biriči so klicali fante, naj se predstavijo naborni komisiji. Dolgo časa ni bilo nikakega odziva.

Potem so začeli prihajati. Stari očanec iz Hudega loga je privedel sina, ki je šepal od rojstva. Matiček s Klanca je predstavil svojega bebca, kateremu je gledal iz žepa kos kruha. Logarjev Luka je prišel sam; fant je škilil ter je imel pokvarjene prste. Skratka — sami pohabljenci, taki, ki niso bili sposobni za vojake.

»Kje pa so drugi?« je vprašal vojaški uradnik.

Župan je bil v zadregi. Trdil je, da je dal popisovanje javno razglasiti. Svojo dolžnost sta izvršila tudi občinska očeta. Duhovnik se je zagovarjal, da že več tednov opominja svoje ovčice, naj izvajajo ukaze.

Biričem je bilo zapovedano, naj odidejo po hišah. Toda fantov ni bilo doma in gospodarji niso vedeli, kam so se poskrili.

Biriči so pritiskali in grozili: »Vi ste odgovorni za svoje sinove. Nikar se ne upirajte oblastvu!«

Toda Močiljci niso nikogar izdali. Rotili so se, da so storili vse, kar jim je bilo naročeno. Tožili pa so, da jih mladina ne posluša.

Pri Medvedu so biriči strogo nastopili. Domači sin Gašper jim je nagajal že dolgo časa. Povsod ga je bilo dovolj, kjer ga ni bilo treba; a kadar so ga iskali, tedaj ga niso mogli najti. Biriče je imel očitno za norca. Najrajši jih je izvabil v hosto, kjer je našel hitro kako skrivališče. Tu je počakal, da so se razkropili. Potem se je spravil na najbližjega biriča ter ga neusmiljeno naklestil.

Medved je dokazoval z vso resnobo, da Gašperja ne prikriva. »Ako ga ujamete, vam bom še hvaležen«, je dejal biričem. »Pri vojakih mu bodo že navili uro. Moja beseda pa pri njem prav nič ne zaleže.«

Medvedov Gašper je bil silno razposajen. Pri delu doma ni mnogo pomagal. Ker je ponoči rogovilil, se je moral podnevi naspati. Posebno rad se je pretepal. Kadar je zahteval: »Spat!«, tedaj se je moralo poskriti vse na vasi. Nihče se mu ni upal upreti.

Grajski biriči so imeli Gašperja posebno na piki. Nakopal jim je že mnogo sitnosti in marsikako nepotrebno delo. Zato bi se ga bili radi odkrižali. Na vso moč so si prizadevali, da bi ga vtaknili v vojaško suknjo.

Gašper pa se jim je vodno izmuznil. Popihal jo je tudi na dan popisovanja. »Morda pa je pri svojem dekletu«, se jo spomnil nekdo izmed biričev.

Na Bregu, nedaleč od Močilja, je stala siromašna koča. Tu je životarila Srakarica z dvema hčerama. Mana, tako je bilo ime starejši hčeri, je bilo krepko in postavno dekle, kakršnih ni mnogo na deželi. Bila je pridna terica in pri kolovratu je imela gibčne prste.

Z Medvedovim Gašperjem sta se dobro razumela. Vedela je, da fant res ni tak, kakor bi moral biti; a je upala, da se bo poboljšal. Verjela je svoji materi, ki je trdila, da Gašper ni slab človek, četudi ima kako napako, brez katere ni nihče na svetu.

Oče Medved pa Mane ni mogel videti. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi se njegov sin poročil z dekletom, ki nima drugega kakor krilo. Rad bi mu jo bil izbil iz glave, toda fant ni maral za njegove opomine. Zaradi tega je vladalo med njima hudo nasprotje.

Mana se ni ustrašila biričev, ko so prihrumeli pred Srakarjevo kočo. »Gašperja iščemo«, so jo hitro obstopili.

»Ali ga še niste našli?« se je pošalila.

»Kje pa je?« so poizvedovali.

»Tukaj ga nimam«, je pokazala v predpasnik.

»Bo pa kje drugod«, so menili.

»Pri nas ga ni«, je trdila.

Biriči so vdrli v klet in pretaknili vse kote. Potem so pregledali shrambo in podstrešje. Mana jih je spremljala ter se norčevala.

Komisija pod vaško lipo je čakala in godrnjala. Vojaški uradnik je sedel za mizo z resnim obrazom. Graščak ga je tolažil z biriči, ki bodo skoro polovili

nepokorno svojat, in duhovnik je obetal, kako bo ropotal na prižnici nastopno nedeljo.

Uradnik je bil z obljubami zadovoljen. Poučil pa je gospodarje, naj ne prikrivajo skrivačev, sicer bodo morali iti sami k vojakom ali pa bodo kaznovani. Pozival je starše, naj vplivajo na sinove, da se bodo pokorili postavam. Tistemu pa, ki pomaga ujeti ubežnika, je obljubil dvajset goldinarjev nagrade.

Lisec, ki je stal med vaščani, se je zadovoljno obliznil. Graščak je opazil njegovo zadovoljstvo ter ga je poklical k sebi. Kaj sta se menila, drugi niso razumeli. Samo to so videli, da mu je Lisec poslušno prikimal.

Kmalu po razhodu komisije so se pričeli vračati fantje na svoje domove. Največ jih je pobegnilo v gozd, kjer so splezali na goste smreke. Drugi so prilezli iz raznih skrivališč, katerih biriči niso poznali. Reber nad vasjo je bila polna votlin, kjer so se skrivale lisice.

Medvedov Gašper je prišel šele o mraku. Vedel je, da ga imajo biriči prav posebno v želodcu. Nihče ga ni videl, kam je odšel in odkod jo je primahal.

Lisec ga je opazil, ko je bil fant že na dvorišču. »Nocoj jim ne uideš«, je sklenil po tihem in odšel proti graščini.

Grad Močilje je stal kake pol ure od vasi istega imena Zidovje je bilo starinsko brez kakega okrasja. Lastniki pa so sloveli po bogastvu.

Ob poti med graščino in vasjo je stalo staro znamenje. Lisec se mu je bližal z naglimi koraki. Med potjo je računal, koliko bo znesla nagrada.

Mož je imel [nejasno] posestvo, a stiskač, kakršen je bil, si je prihranil mnogo denarja, katerega je posojal za visoke obresti.

Pred znamenjem se je hotel odkriti. Tedaj je stopil preden možak z zakritim obrazom ter vanj nameril pištolo.

Lisec se je zdrznil in obstal kakor kamen.

»Poklekni!« Neznanec je govoril tiho, toda zelo osorno.

Skopuh je padel na kolena.

»Dvigni roke!« se je glasilo povelje.

Vzdignil jih je kakor spokornik, kadar pričakuje odpuščanja.

Neznanec mu je povezal roke z močno vrvico. Nato mu je za povedal: »Vstani! Pojdiva! Gorje ti, ako zineš kako besedo!«

Krenila sta nazaj proti vasi. Napadalec ga je držal za roko. Preden sta dospela do prve hiše, mu je zavezal oči; kmalu nato ga je nekam posadil. Nastalo je votlo ropotanje, kakor bi nabijal obroče. Lisca so našli drugi dan pod podom v zaprtem sodu.

Tako je Gašper kaznoval izdajalca in rešil sebe in svoje tovariše grajskih preganjalcev. Tisto noč se je poslovil od Mane. Vedel je, da mu gre za kožo.

»Mana, zdaj pa pojdem«, je rekel skoro brez žalosti ter ji stresel desnico.

»Ali res pojdeš?« Mani je bilo hudo, a mu tega ni mogla pokazati. Nekaterim ljudem je menda prirojeno, da se v bridkosti ne morejo razjokati.

»Grem«, je ponovil. »Več ne smem ostati tukaj.«

»Kam pa pojdeš?« je poizvedovala.

»Ne vem. Boš že izvedela. Kadar najdem varno zavetje, ti pridem povedat ...«

»No, le pridi, Gašper.«

»Ampak molči, da sem izginil ...«

»Oh, saj veš, da bom molčala ...«

»Reci, da sem doma. Tako me drugod ne bodo iskali ...«

Zavriskal je, da je odmevalo po vasi, in zapel:

»Ena, dve, tri ...
Meni je zares hudo,
zapustiti Manico.
Upam pa, da spet se vidiva.«

Gašperja je vzela noč. Za njim se je zgrnila tema ...

II.

Nedaleč od Močilja se je dvigalo gorovje, katerega strmi vrhovi so zapirali ozko dolinico. Tukaj je stalo več razdrapanih koč, zgrajenih iz lesa in neobdelanega kamenja. Pokrite so bile s čroslom ali s suho gozdno travo. Pod visokimi pečinami je bilo nekaj votlin, kjer se je dalo za silo stanovati. V kotlini med skalovjem pa je izviral studenec.

Kdo je prebival v tej samotni gorski soteski, nam ne bo hudo uganiti. Tu so skrivali ljudje, ki se drugod niso upali pokazati. Največ je bilo vojaških uhajačev, ki so se bali biričev. Preživljali so se z lovom, pa tudi z ropom in tatvino. Pošteni kmečki sinovi se se izpreminjali počasi v razbojnike in rokovnjače.

Tolpa, ki se je potikala po gorovju, je štela nad osemdeset krepkih mož iz raznih krajev. Nekateri so že odslužili vojake, kjer so se odvadili dela. Vmes so bili tudi cigani, tihotapci in pobegli zločinci. Vsak je imel kaj posebnega na svoji kosmati vesti.

Sodrga je bila dobro urejena; imela je celo svojega poglavarja. Temu so se morali pokoriti vsi do poslednjega brez ugovora. V odmerjanju kazni je imel poglavar veliko pravico. Smel je izreči celo smrtno sodbo. Sam je hodil na rop le v izrednih primerih. Tedaj se je postavil roparjem na čelo.

Doma ni imel poglavar posebnega opravila. Ležal je ob ognjišču v svoji koči ter se mastil s pečenko, ki mu jo je pripravljala umazana deklina, njegova priležnica. Vrč ob njegovi strani je bil napolnjen z vinom ali z žganjem. Za zabavo se je poigraval s psom ali z mačkom, ki sta se trgala za njegove ostanke.

Ves dan pa tolovaj ni ostal na svojem ležišču. Kadar se mu je zljubilo, je šel tudi na lov ali pa nadzirat stražo na gorskem prelazu, kjer je bil edini vhod v dolino.

Ob straži na gorskem prelazu se je ustavil nekega jutra postaven fant in prosil, naj ga povedejo pred poglavarja. Straža je bila vajena takih prizorov, zakaj »zeleni gorski kader« je stalno naraščal. Skoro vsak dan je bilo treba sprejeti kakega novega člana.

Prišlec je poglavarju silno ugajal. Močna postava, debele pesti in pogum, ki mu je bil zapisan na obrazu — vse te lastnosti so ga usposobljale za nevarno službo.

»Kdo si in odkod?« jo poglavar začel poizvedovati.

»Vojaški uhajač iz Močilj.« Prišlec je moral povedati resnico. »Ime mi je Gašper in pišem se za Medveda.«

»Torej Gašper Medved«, je ponovil roparski poveljnik ter si ga ogledal od nog do glave. »Všeč so mi tvoji rjavi lasje, zato te krstim za ‚Rjavega medveda‘.«

Tako je bil Medvedov Gašper sprejet med tolovaje. Strah pred vojaščino in biriči so ga privedli do tega usodnega koraka.

Nekaj dni je bil poglavarjev gost ter mu ni bilo treba nikamor hoditi. Seznaniti se je moral s tajnostmi razbojniškega življenja. Rogač, tako je bilo ime poglavarju, ga je poučil o vsem natanko. Vadil ga je napadati in sukati orožje.

Obenem se je Rjavi medved učil spoznavati tudi svoje nove tovariše. Zapomniti si je moral porasle, napol divje obraze in čudno izmišljena imena. Rokovnjači so imeli tudi svoj poseben jezik, ki se mu je bilo treba privaditi. Stanovanje mu je bilo odkazano v votlini pod pečino.

Krokar, ki je prebival v isti votlini, ga je kmalu navdušil za rokovnjaštvo. Učil ga je, kako je treba krasti in bežati s plenom. »Mi prav za prav ne bežimo, ampak odhajamo«, je popravil. »Tako tudi ne hodimo na rop, marveč na potovanje. Spoznavamo se z dogovorjenimi znamenji. Ako boš imel kdaj smolo ter jo boš dobil po glavi, tedaj glej, da jo boš hitro popihal. Obvezani smo, da pomagamo drug drugemu v nevarnosti. Toda če te ujamejo, ne smeš nikogar izdati. Take skrivnosti moraš strogo čuvati ter jih odnesti s seboj v ječo ali če je treba tudi na vešala.

Gašperja je nekoliko pretreslo. Kesal se je, ker si je izbral tako nevarno službo. Vest ga je svarila, naj se vrne nazaj s poti v pogubo. Pred očmi so mu rasle vislice in pod njimi se je režal rabelj.

Sklep, da bo zapustil brlog, je bil čedalje glasnejši. Toda pesem, ki se je oglasila iz bližnje kolibe, ga je premotila. Roparji so se drli:

»Kadar šuma zeleni,
rokovnjač se veseli,
ker povsod se lahko skrije,
tud če sonce sije ...«

»Poslušaj!« ga je opozoril Krokar. »Prišli so s potovanja ter so dobro opravili ... Pojdiva! Tudi midva imava usta in želodec.«

Tolovaji so čepeli na tleh okrog ognjišča ter se gostili s prekajeno slanino. Pili so žganje iz prstenega vrča. Mehovi za vino so viseli prazni na okajeni steni.

Pijana roparska drhal je Gašperja veselo pozdravila. »Pij!« so ga silili s pijačo. »Ali imaš že ime? Kako te bomo klicali?«

»Rjavi medved!« se je odrezal novinec. »Prav, prav!« — Sodrga se je krohotala. »Torej, Medved, le pogumen bodi! Za potovanje ne boš potreboval drugega kakor hitre noge in nekoliko poguma. Srca pa ne jemlji s seboj, zakaj usmiljenja ne boš smel poznati.«

»Ali pojdem skoro z vami?« je vprašal Gašper.

»Takoj, ko ti zrasejo brki in brada. Golega ptička ne maramo s seboj, ker je nevarno, da bi te spoznali ...«

Namazali so mu obraz z neko smrdljivo tekočino, češ da po njej hitro rasejo kocine. Ko mu je zrasla brada, so ga nekega večera uvrstili v svojo četo.

Vodstvo roparskega pohoda je bilo izročeno Krokarju. Divjak je odbral najbolj zanesljive ljudi ter jih oborožil. Priskrbel jim je tudi vreče za plen in mehove za pijačo. Tako opremljeni so odšli čez gorovje v dolino.

III.

V graščini na Močiljah je služil Žgane — korenjak, o katerem so trdili, da se jih ne boji, kar jih je šlo v nedeljo od maše. Vožnja mu je bila od mladosti najljubše opravilo. V mesto je vozil žito in druge kmetijske pridelke. Nazaj pa je privažal razne potrebščine, ki so jih razprodajah graščinci svojim podložnikom.

Za osebno varnost takrat ni bilo dosti poskrbljeno. Kraji so bili manj obljudeni; ceste so držale po gozdovih, kjer so se potikale tolpe zločincev, ki so prežali na potnike ter jih napadali. Tako svojat so poznali naši predniki pod različnimi imeni, kakor: rokovnjači, tolovaji, razbojniki, štekljači, plajšarji, rokomavharji in špehmavharji.

Med mestom in Močiljami se je raztezal gozd, v katerem se je skrivala bela cesta. Več ur je bilo treba voziti po tem gozdu, ki je bil ponekod tako gost, da je bilo temno, celo podnevi.

Žgane ni bil strahopetec, a je vendarle pazil, da ga ni tukaj zajela tema. »Noč ima svojo moč.« Na ta pregovor je ljudstvo mnogo držalo. Stari ljudje so vedeli dolgo vrsto zgodb, ob katerih so vstajali lasje celo dorasli mladini. Grajski hlapec ni vedel, ali so te zgodbe resnične ali izmišljene. Njemu se ni doslej še nič hudega pripetilo.

Nekoč pa se je Žgane le predolgo zamudil. Preden je dospel v gozd, se je že mračilo. Pa se je še ustavil ob krčmi blizu gozda. Tu se je moral nasrkati poguma, da se bo postavil po robu, ako bo treba.

Krčmar mu je prinesel žganja. »Zapoznil si se; nocoj bi no bil rad v tvoji koži«, ga je začel strašiti. »Ali se ne bojiš tolovajev?«

»Eh, kaj bi se bal.« Žgane je natočil kupico ter jo izpraznil v dušku.

»Saj lahko ostaneš tukaj«, mu je prigovarjal. »Kar zapelji na dvorišče in izprezi.«

»Ali meniš, da sem baba?«

»Jaz bi ne šel zdajle dalje za nobeno ceno ...«

»Pojdem pa jaz«, se je pobahal. »Kar pridejo naj, ako hočejo izvedeti, kdo je Žgane z Močilj ...«

Krčmar se je zamislil in rekel: »Hm, pet jih je več kakor eden. V juhi te lahko požrejo sredi gozda.«

»Mene?« je zategnil na vsa usta.

»Boš že videl.«

Žgane je urezal dva kosa kruha ter ju namočil v žganju. Dal ju je konjema, da bi hitreje vozila. Potem je sedel na voz in zamahnil z bičem.

»Jaz naj bi se bal«, je mrmral med vožnjo. »Gorje mu, kdor me bo udaril!«

To je izrekel ter se potipal po žepu, kjer je hranil pištolo. Pod vrečo, na kateri je sedel, je imel pripravljeno sekiro. Pa bič bo obrnil narobe in klestil po glavah, da se bodo utrinjale iskre. Videli bodo, koliko udari grajski hlapec.

»Hi, zdaj pa le urno!« je bodril konjiča in švrknil po zraku z bičem.

Konja sta se razumela in dirjala, da je bilo veselje. Kmalu pa ju je pričel zadrževati. Žgane je bil usmiljen do živali; bal se je, da bi ju preveč ne upehal.

»Tri sto zelenih! Ali ni nekdo zažvižgal v prste?« Voznik se je zdrznil na vozu in zgrabil pištolo.

Zdajci se je zasvetilo. Skoro ob cesti je začela goreti smolena bakla. Iz gozda so prilezle temne sence. Roparji so ustavili konja; okrog voza jih je kar mrgolelo.

»Ako se vdaš, ti ne bomo ničesar storili«, je bilo vozniku dano na izvoljo.

Ropar se je vzpel na voz, da bi mu iztrgal pištolo. A se je korenito vračunal. Žgane ga je dregnil v prsi, da je telebnil zviškoma na cesto.

Rokovnjač je divje zatulil. Voznik ga je spoznal po glasu. »Gašper!« ga je poklical po imenu. »Lotil si se grdega posla.«

Tolovaj se je pobral in stopil predenj. Skrčil je pesti in siknil: »Ničesar mi ne boš očital — ti, ki smrdiš po biričih!«

»Molči!« Žgane je iztegnil roko, da bi ga dregnil v usta.

»Medved, ali ga ne boš?« so ga osrčevali tolovaji.

Razbojnik se je opogumil ter je Žganca ponovno naskočil. Voznik je hotel sprožiti, a pištola ni vžgala. Ropar, ki je stal za hrbtom, mu jo je iztrgal iz roke. Žgane ga je zgrabil za vrat; s poedincem bi bil pošteno obračunal. Toda rokovnjači so ga potegnili z voza ter ga suvali, kamor ga je kdo dosegel.

Grajski korenjak se je nekaj časa branil, naposled pa je utihnil in omagal.

»Zdaj ima dovolj.« Gašper je prvi odnehal.

»Ali se podaš?« ga je vprašal Krokar.

Žgane je prikimal. Drugega mu tako ni kazalo.

Medved ga je povedel pred konja. »Tukaj ostani in ne gani se z mosta«, mu je zapovedal.

Voznik je moral držali konja za uzdo. Stražilo ga je več tolovajev. Drugi so medtem uplenili voz in napolnili vreče.

»Zdaj pa le poženi!« je stopil Medved pred voznika. »Pomagali smo ti, da boš laže vozil ...«

Žgane je nekaj zagodel.

»Tiho!« mu ni pustil govoriti. »Meni se zahvali, da se ti ni še kaj hujšega zgodilo.«

»Pa graščaka pozdravi!« so se norčevali lopovi. »Povej mu, da se mu še priporočamo.«

»Vam bo že pokazal.« V Žgancu je kar škripalo, ko je pognal konja, ki sta oddirjala s praznim vozom. Za njim se je razlegalo krohotanje podivjanih rokovnjačev.

Ko se je vozniku polegel strah, ga je pričelo skrbeti, kako se bo zagovarjal pred graščakom. Ali mu bodo verjeli, da je bil napaden? Pa saj jim bo lahko dokazal. Po vsej glavi je otipal trde rogove. Skoraj ga ni bilo mesta po telesu, kjer ni čutil bolečine. Samemu sebi se je čudil, da je mogel prenesti toliko udarcev.

Nekaj pa mu je vendarle ugajalo. Našel je Medvedovega Gašperja, o katerem so že splošno menili, da ga ni več na svetu. Na ves glas bo lahko povedal: »Gašper je postal razbojnik.« Vsa okolica mora izvedeti to novico.

Medvedu, ki je veljal na Močiljah za poštenjaka, tega seveda ni privoščil. Bog ne daj, da bi mu to nalašč oponesel. Toda ljudstvo mora opozoriti na domačega razbojnika. Vse bolj bo treba zdaj zaklepati vrata, zakaj razbojniku je znana slednja hiša. In graščak mota razposlati biriče, ki bodo zatrli roparsko zalego. Prav tukaj v gozdu morajo imeti lopovi svoje skrivališče.

Žgane je ustavil konja pred graščino in počil z bičem. Vratar Hrulec mu je odprl vrata. Na dvorišču so čakali hlapci, da mu pomagajo raztovoriti. Nepričakovana novica o roparskem napadu je zbegala v pozni noči grajsko prebivalstvo. Voznik je moral graščaku natančno poročati.

IV.

Kakor blisk je šinila po okolici grozna novica, da so roparji napadli grajskega voznika. Bilo jih je ko listja in trave. Pobrali so mu vse, kar je bil naložil v mestu ter ga neusmiljeno pretepli.

Močilcem ni šlo v glavo, da načeluje tolovajem Medvedov Gašper. Res ni bil fant kaj prida, a kaj takega mu niso pripisovali. Stare ženice so se plaho križale, češ da imajo v vasi razbojnika, ki je odpadel od vere. »Še vrag ga ne bo maral po smrti«, so modrovali možje. In celo duhovnik je naročil na prižnici: »Molite za njegovo dušo!«

Medved se je bridko razjokal. Oče je le oče in Gašper je njegov sin, četudi je razbojnik. Vendar si ga je izkušal izbiti iz glave. Pozabiti ga je hotel; nobene besedice ni maral več slišati o izgubljencu. Zanj ga ni bilo več na svetu.

Srakarjeva Mana pa vsega skupaj ni dosti verjela. Ljubezen je navadno gluha in slepa. Kako rada olepšuje napake in zagovarja slabosti. »Morda pa ni res«, se je tolažila. »Graščinci ga obrekujejo, ker se jim je zameril. Žgane ga ponoči ni mogel videti. Morda ga je zamenjal s kakim drugim rokovnjačem. Kdo ve, kdo ga je napadel.«

In če bi bilo naposled res. Ako bi bil Gašper razbojnik in zapisan samemu vragu — Mana bi ga vendarle ne mogla sovražiti. Naj bo, kakršen hoče, saj tak ne bo ostal do smrti. Celo desni razbojnik se je spreobrnil.

Ljudje so si slikali Gašperja kot strahovitega podivjanca. Brada mu je zrasla do prsi in ves obraz mu je ostudno porasel. Debelo okovano palico z ostro konico ima razbojnik vedno pri sebi. Kadar pride kam v hišo, tedaj jo zasadi v strop in ljudje obstanejo, kakor okameneli. Ker se je zapisal vragu, uide biričem kakor prikazen. Kadar mu gre za kožo, tedaj ga zakrije hudobec s svojo senco.

Take in enake govorice so krožile med ljudstvom osobito pozimi, ko je bilo manj dela. Pomladi pa so počasi utihnile in razburjenje se je poleglo. Ljudje niso imeli povoda trepetati, ker se ni nikomur nič hudega pripetilo. Roparji se niso pojavili v nobeni vasi.

Toda Srakarjeva Mana so je zdrznila ob kolovratu, ko jo pozno nekega večera nekdo potrkal na okno. Bila je sama doma; mati in njena mlajša hči sta šli počivat.

»Kdo je?« je spregovorila plaho, ko se je trkanje ponovilo.

»Ali me ne poznaš, Mana?«

Mladenka je ustavila kolovrat. Ta beseda ji je bila znana. »Ali si sam?« je stopila k oknu.

»Sam«, ji je odvrnil, ko jo stopil v sobo. »Nič se ti ni treba bati.«

»Joj, Gašper! Kakšen pa si?« ga je ogledovala.

»Tak, kakršen sem bil. Le poglej me bolj natanko.«

»Saj ni res. Gašper. Brado imaš in ves si porasel. Ali se več ne briješ?«

»Saj veš, da se skrivam. Ako bi hodil obrit, bi me spoznali in prijeli.«

»Pravijo, da si postal razbojnik ...« mu je povedala kar naravnost in čakala odgovora.

»Lažejo, Mana«, je tajil odločno. »Ali jim verjameš?«

»Ali niste napadli Žganca in odnesli vse, kar je imel na vozu?«

»Beži, beži! Sam je razprodal, pa si je izmislil, da jo bil napaden. Krivi smo seveda roparji, a mu ne bo uspelo. Bomo že izvedeli resnico.«

»Siromak, kar požreti te hočejo.« Mana mu je vse verjela. »In mene zasmehujejo, češ da sem razbojnikova nevesta ...«

»Take laži izvirajo iz graščine.« Mana mu je morala vsa natanko razložiti.

»Da bi jih vrag, te graščince!« so je penil Gašper. »Grši so od rokovnjačev.«

Mani se je skoro užalilo: »Ne vem, kam bi šla, da bi jim ne bila več napoti. Gledajo me kakor pošast ... Tukaj ne morem več ostati ...«

Gašper je zagrabil njeno željo ter jo vprašal, ali bi hotela kam oditi. Dekle mu je resno pritrdilo.

»Preskrbel bi ti dobro službo«, ji je bil pripravljen ugoditi. »Vedeti pa moram, kdaj bi lahko nastopila.«

»Kadar hočeš«, je bila zadovoljna. Nič pa ni vprašala, kje je tista služba in koliko bo zaslužila.

»Tedaj se pa kar pripravi«, jo je silil, naj poveže culico.

Tako hitro pa se Mana ni mogla posloviti. Poprej se je morala posvetovati z materjo. Kar ponoči ni smela izginiti; rekli bi, da je šla k rokovnjačem.

Odhod je preložila na prihodnji teden. Dogovorila sta se, kdaj bo odšla oddoma. Gašper ji je obljubil, da jo bo čakal v mraku na robu gozda.

Srakarici je ugajalo, ker je dobila Mana dobro službo. Tako si bo dekle lahko kaj prihranilo za stara leta. »Pa mene ne pozabi«, ji je naročala. »Saj vidiš, v kako slabih časih živimo.«

V deželi jo bilo takrat splošno pomanjkanje. Raznim vremenskim nezgodam so sledile slabe letine. Ljudstvo je silno obubožalo, ker ni pridelalo živeža niti za potrebo. Dovoz žita je bil jako počasen.

Mana se je ločila oddoma, kakor bi bila odšla na obisk k sosedu. Nič ni premislila, kam gre. Materi je obljubila, da jo bo podpirala, kolikor bo mogla. Kdo ji je priskrbel službo in kje jo bo čakal v mraku, tega ji seveda ni omenila.

Gašper in Mana sta se našla na dogovorjenem mestu na robu gozda. Oba sta prišla skoro v istem času. Sestanek ni bil kdo ve kako prisrčen. Segla sta si v roko in fant je vzel njeno culico, ki jo je obesil na palico ter jo vrgel čez ramo.

»Ali greva proti mestu?« ga je vprašala, ko sta stopila na cesto.

Gašper je pritrdil. Vso pot jo bil nekam tih in resen. Na mnoga vprašanja ji jo komaj odgovoril.

Noč je bila jasna, a brez lune. Mana ni bila vajena teme. Hodila je tesno ob strani svojega spremljevalca. Ob vsakem šumu je vztrepetala.

»Ali bova že skoro v mestu?« se je naveličala hoje. »Nisem mislila, da je tako daleč ...«

»Ali si trudna?« se ji je rogal.

»Noge me bolijo«, mu je potožila.

»Tedaj bova krenila na bližnjico ...«

Zavila sta s ceste. Kmalu jima je zmanjkalo ravnine. Steza se je dvignila v strmino.

»Ali bova kmalu tamkaj?« Mladenka je bila čedalje bolj nemirna.

»Mesto ni več daleč«, jo je premišljeno varal. V resnici sta se bližala gorovju.

V.

Beda, ki je nastala med ljudstvom zaradi slabih letin, se je pokazala tudi v rokovnjaškem taborišču. Roparji, ki so odhajali na ‚potovanje‘, so se vračali s praznimi vrečami ali pa s prav skromnim plenom. Opravičevali so se, da je ljudstvo izčrpano, gradovi pa so zastraženi z utrdbami in biriči varujejo bogastvo.

Poglavar Rogač se je nekoč zaradi tega silno razljutil. Povabil je roparje na mastno večerjo. Pogostil jih je s srnjakom, ki ga je ustrelil na lovu.

Po jedi se jim je oglasila žeja. Tolovaj je odšel z vrčem po vodo na bližnji studenec. Rogač jo je pokusil in vrgel vrč ob tla, da se je zdrobil v črepinje.

»Vina prinesi!« ga je nadrl. »Ali ni žganja več na svetu?«

»Pozabil sem, kdaj sem bil pijan«, se je šalil umazanec ob ognjišču.

»Lenuhi!« je vpil kolovodja. »Nikar ne mislite, da je vino le za grajsko gospodo.«

»V grajskih kleteh je še dovolj pijače«, je vedel ropar, ki so mu rekli debeli Janez.

»Ti pa slino požiraš,« ga je usekal poveljnik, »zato, ker nista več junaki, ampak zajci ...«

»Udariti bo treba!« se je postavil rokovnjač, ki je bil črn ko oglje.

»Udariti na gradove!« so se strinjali soglasno. »Ljudstvo je lačno, graščak pa sit ko boben.«

Razbojniki so pripovedovali drug za drugim, v kaki bedi živijo prebivalci. Repa in korenje sta jim ponekod slaščici. Povsod pa še svinjske kuhe nimajo ter se hranijo z raznimi koreninicami in z zelišči. Namesto žita meljejo koruzne ali smrekove storže ter jih mešajo z otrobi. Celo travo jedo ko živina.

»V graščinah ne stradajo«, jih je zavrnil Rogač in ponovil: »Mahnimo po graščinah!«

Rokovnjači so bili pripravljeni udariti, niso pa še imeli izgotovljenih načrtov. Treba se je bilo šele dogovoriti, kje bodo začeli.

»Kje je Krokar?« Rogač je hotel izvedeli mnenje svojega svetovalca.

»Ujeli so ga«, mu je povedal razbojnik.

»Kdaj?« se je ustrašil poveljnik.

»Takrat, ko smo napadli skladišče ob Savi ...«

Poglavar je planil pokonci. »Krokar je ujet? Moj prvi svetovalec! Naš vodnik, kateremu sem vedno zaupal!«

»Zaprli so ga ali celo ubili«, je pravil debeli Janez. »Zares je škoda junaka!«

Rogač si je pulil zmršeno brado.

»Da bi nas le ne izdal«, so se bali nekateri.

»Tega Krokar ne bo storil«, so je zanesel kolovodja. »Rajši bo poginil.«

Rokovnjači so se opravičevali, zakaj se jim ni obnesel napad na skladišče. Krivda je bila v tem, ker niso računali na odpor v samotnem skladišču, ki je bilo prav tedaj obilno založeno.

»Zakaj pa delate brez glave?« jih je grajal poveljnik.

Lopovi so se zagovarjali, a Rogač je ovrgel slednjo trditev.

»Kje pa je Rjavi medved?« se je spomnil, ko se je nekoliko pomiril.

»V votlini čepi pri neki deklini«, so ga pričeli očrnjevati. »Že več dni ni za nobeno rabo.«

»Takoj naj pride semkaj!« ga je hotel imeti.

Debeli Janez se je počasi majal proti votlini.

Rjavi medved se je hitro dvignil, ko je čul poglavarjevo naročilo. Pod pazduho je stisnil čutaro, katero je poklonil svojemu vladarju.

»Žganje!« Rogač se je zarežal ko cigan belemu kruhu. Tolovajem so se cedile sline.

Razbojnik se je poglavarju silno prikupil. Začel mu je prepevati slavo. »Krokar je bil samo eden, a ti mu boš vreden naslednik. Postavim te na prvo mesto. Odslej boš moj namestnik.«

Razbojniki so ga pozdravljali kot svojega vodnika.

Medved je poljubil poglavarjev meč in dvignil prste v znak prisege.

Rogač ga je nagovoril: »Medved! Delo, ki te čaka, zahteva nekoliko junaštva. Udarili bomo po graščinah. Graščak izmozgava ljudstvo s tlako in desetino. Mi pa nimamo ničesar od tega.«

»Pa bomo imeli«, se je razkoračil Medved. »Vzeli jim bomo s silo!«

Lopovi so se mastili s pečenko ter mu pritrjevali.

»Medved!« Poglavar ga je prijel za ramo. »Znane so ti nedvomno mnoge graščine in veš, kje je večja zaloga in manjša odpornost ...«

»Vem«, je pribil kakor s kladivom. »Začeli bomo na Močiljah. Z graščakom Urbanom moram obračunati. Nisem mu še pozabil, kako me je preganjal z biriči. Stari dolg je treba poravnati.«

»Ali meniš, da ga boš dobil?« se mu je rogal debeli Janez. »Grajski zidovi so debeli in vrata so oblečena v železje.«

»Kadar premagamo posadko, ga bomo poiskali«, je menil Medved. »Ne bo se pohvalil, ko mu sežem v roko.«

»Privedite ga semkaj v gorovje«, je naročil poveljnik. »Potem bomo zahtevali odkupnino.«

Nekaj rokovnjačev se je odločilo, da pojdejo na opazovanje. Tega pa jim Medved ni dovolil. »Tam mi je znano kakor doma; vem, kako se odpirajo vrata in zapahi.«

Rogač si je zadovoljno gladil brado. »Tiho!« je miril tolovaje, ki so hoteli nekaj ugovarjati. »Medved ima besedo, njega poslušajte!«

»Torej na Močilje!« so se zedinili lopovi. »Potem pa dalje! Vdati se nam mora slednja graščina.«

Medved jim je povedal, da še nima potrebnih načrtov. Treba jih bo šele izdelati. Čas odhoda bodo izvedeli ob pravem času.

Tedaj sta se vrnila dva tolovaja. Vsak je prinesel na hrbtu težko vrečo ter jo postavil pred poglavarja. Vlomila sta v neko gostilno in pobrala jestvine. Zavohal ju je sosedov pes in prebudil vaščane. Nekdo ju je dohitel, da bi jima iztrgal plen, a roparja sta ga premagala in pretepla. Nato sta morala bežati pred razkačenimi prebivalci. Dobila sta jih sicer po grbi, a za vsak udarec sta se maščevala.

»Ali sta koga potolkla?« je zanimalo podivjance.

»Hlev, kjer je bil priklenjen tisti pes, sva zasmodila«, je povedal eden od tolovajev. Drugi pa se je bahal, da ima tudi on prijatelje, katerim bo pokazal rdečega petelina.

Potem sta razvezala vreči in izločila jestvine. Meso je bilo lepo; krčmar je pobil rejenega voliča. Kruh pa je bil ovsen in med moko so bili namešani otrobi. »Pa še takega nimajo«, sta pravila lopova. »Ljudje so sestradani, da se komaj držijo pokonci.«

Tolovaj je pripovedoval, da je videl možake, ki so šli z vrečami čakat čolne ob Savi. Prispeli so precej dobro obloženi. Toda množica ob Savi je bila tolika, da so dobili nekateri le pičlo merico žita, drugi pa so morali oditi prazni. Ko so se vrnili domov, so jih sprejeli domači z obupnim jokom.

Stari očanec je pravil rokovnjaču: »Vzlic pomanjkanju še zmerom nekaj jemo, a smo vedno lačni. Zares čudni časi! Nobena jed nima pravega teka. Vse je kakor sapa.«

Tisto noč se je povrnilo v gorsko taborišče več roparjev, ki so bili odsotni dolgo časa. Nekateri so prispeli prazni, drugi pa bolj ali manj obloženi. Prišel je tudi tako zvani Črni padar — rokovnjač, ki je varal ljudi z raznimi blagoslovljenimi praški za različne bolezni. Izdajal se je za samostanskega brata ter je imel nekaj spretnosti v izdiranju zob, zaradi česar ga jo čislalo preprosto ljudstvo. Bavil se jo tudi s prerokovanjem. Ker je znal imenitno lagati, so mu šli ljudje na limanice ter mu dajali darila.

Vse to je bilo padarju le postransko opravilo. V resnici je vohunil za rokovnjače. Pridno je stikal po vaseh, kaj govorijo ljudje in kakšne varnostne ukrepe snujejo po različnih krajih. Njegova poročila so bila vedno zanesljiva, ker mu je ljudstvo marsikaj zaupalo. Lopov je znal prav dobro skrivati svoje zlobne namene. Ponekod so ga častili kot svetnika, ker si je hinavec večkrat obesil okrog vratu molek z debelimi lesenimi jagodami, o katerem je trdil, da ga je blagoslovil papež na božjem grobu.

Rokovnjači so ga vselej lepo pogostili. Kakor otroci so sedeli okrog njega ter ga verno poslušali. Poglavar ga je štel za svojega najboljšega zaveznika. Nobeno njegovo poročilo ni ostalo brez plačila.

Novica, ki jo je prinesel roparjem Črni padar, je bila vredna zlatega denarja. Izvedeli so, da so Močilje dobro založene. Graščinci so zaklali dve govedi in deset prašičev. Voznik Žgane pa vozi neprestano iz mesta raznovrstno blago in druge potrebščine. Tako obilne zaloge nimajo daleč naokoli.

»Ali poznaš Žganca?« mu je Medved segel v besedo.

»Seveda ga poznam. Zadnjič ste ga prav dobro oskubili. Zdaj ga varujejo biriči, ki so izvrstno oboroženi.«

»Ali se fantje še vedno skrivajo pred biriči?« je zanimalo Medveda.

»Vsak teden jih nekaj ujamejo in pošljejo k vojakom. Graščinci snujejo menda novo posadko vojščakov, ki bodo iztrebili rokovnjače.«

Razbojniki so se spogledali. »Ali je vratar Krulec še zmerom na svojem mestu?« je nato vprašal Medved.

»Kam pa naj gre na stara leta? Krulec je na Močiljah edin, od katerega še kaj izvemo. Žgane pa je hujši od biričev.«

»Krulec nam bo pomagal«, se je zanašal Rjavi Medved. »Premotili ga bomo z denarjem.«

»Za denar bi vam prodal celo graščaka«, je vedel padar. »Samo naprej bi mu bilo treba nekaj dati Tako bi ga prav gotovo pridobili.«

»Medved, ali slišiš?« je Rogač opozoril svojega zaupnika.

»Vse to mi je že skoro znano. Takoj se bo treba lotiti važnega dela.«

Rjavi medved se je hitro odpravil na potovanje. Ogrnjen v plašč jo je mahnil ob palici čez gorovje. Izbiral je stranska pota, ker ni maral srečati nikogar. Tajno je moralo ostati njegovo opravilo.

Noč ja bila oblačna in brez lune. Vas Močilje se je zavijala v temo. Ljudje so počivali; nikjer ni bilo čuti nikakega šuma.

Gašper je prišel po ovinkih pred Srakarjevo kočo. Tu se je ustavil in položil oprezno nekaj na okno. Potem je odšel čez polje proti graščini. Tudi tamkaj je vladala skrivnostna tišina.

Luč je brlela samo še v sobici poleg glavnega izhoda. Vratar Krulec je dremal ob okencu, odkoder se je videlo pred vrata. Gašper se je neslišno približal in rahlo potrkal.

»Kdo si?« Vratar se je zganil in napol odprl okno. Ko je zapazil porasli obraz poznega prišleca, ga je spreletela groza.

»Ali me res več ne poznaš?« jo spregovoril Gašper.

»Beseda mi je skoro nekoliko znana. A po obrazu mu nisi več podoben ...«

»Torej ma še nisi pozabil. Ako bi mi odprl, bi se po dolgem času spet kaj pomenila ...«

»Ali si sam?« je pomišljal Krulec.

»Sam kakor ti. Tebi ne lažem. Midva sva se vedno razumela.« »Pravijo, da si postal razbojnik ...« je vratar izrekel s strahom.

»Pa sva vzlic temu prijatelja. Tebi se ni treba nikogar bati. Odpri, da se boš prepričal.«

Vratar je poslušal, ali ni nikogar na dvorišču. Potem je previdno odklenil glavna vrata.

Gašper je odložil plašč in sedel na klopico ob steni. Palico je zapičil predse. Krulec je zagrnil okno.

»Ali se še vedno skrivaš?« je začel vratar, ki si ga je ogledal od nog do glave. »Čudno, da te še niso prijeli ...«

»Pa me tudi ne bodo. Dokler bom nosil tak plašč in hodil ob tejle palici, tako dolgo me ne bodo dobili. Varen sem podnevi in ponoči ...«

»Tedaj je le res ...« Krulec ni mogel vsega izreči.

»Povej, kar misliš«, ga je prijel za besedo.

»Da si v zvezi z vragom, ki te zakrije s svojo senco ...«

Gašper ga je pogledal izpod čela.

Vratar je spoznal, da ubežnik ne mara razkrivati svojih skrivnosti. Hitro je obrnil besedo ter mu začel tožiti o slabih časih.

Skrivač ga je zavrnil: »Tukaj vam ni nobene sile. Vsega imate v izobilju, medtem ko ljudstvo strada ...«

Krulec mu je pritrdil. Menil pa je, da si siromak ne more pomagati.

»Ako misliš tako o sebi, se motiš«, mu je ovrgel Gašper. »Prav ti bi imel priložnost, da si nekaj zaslužiš ...«

»Jaz?« je dvomil Krulec. »Kako, če pa moram sedeli tukaj ves dan in še ponoči ...«

»Pa vendar. Prav tukaj je pripravno mesto ...«

Vratar ga ni mogel razumeti.

Ubežnik mu je pokazal na dlani: »Prišel sem, da mi napraviš neko uslugo. Storiti bi ti ne bilo treba drugega, nego odpreti vrata, ti ne veš, koliko bi s tem zaslužil! Ves trud bi bil obilno poplačan.«

Krulec je pomišljal: »Kar bi pridobil na eni strani, bi izgubil na drugi ... In naposled bi za plačilo sramotno poginil ...«

»Bati se ti ni treba ne vislic ne ječe«, ga je skušal pregovoriti. »Nihče ne bo vedel, kdo je odrinil zapahe. Ko bomo udrli na dvorišče, te bomo zvezali in zatlačili usta, tako da boš lahko dihal. Potem te bomo zaprli v sobo. Graščinci bodo menili, da je nekdo preplezal obzidje. Tebe ne bo zadela nobena krivda.«

Pohlepniku so ugajali načrti, vendar se je moral precej časa boriti s svojo vestjo, preden je mogel vprašali, koliko bo zaslužil.

Ropar je položil predenj mošnjo denarja. »To pa še ni vse«, mu je zbujal skomine. »Dobil boš še enkrat toliko, ako se nam napad gladko posreči.«

»Ali bo ostalo tajno? Pomisli, kaj vse me čaka, ako bi kdo kaj izbleknil ...«

»Mi bomo molčali, ker nas veže prisega ...«

»Ali tudi ropar drži prisego?«

»Bolj ko kdo drugi, ki velja za poštenjaka ...«

Razbojnik mu je dokazal, da je tudi roparju prisega sveta. Tako mu je utrdil zaupanje in razpršil dvome. Potem mu je razložil, kako bodo oropali graščino. Zaupal mu je tajno znamenje, katero si jo Krulec moral zapomniti. Ko ga bo slišal, naj odklene vrata. Mirno naj se pusti zvezati, zakaj nič žalega se mu ne bo zgodilo.

Po natančnem razgovoru sta si segla v roko. Tolovaj je izginil v noč in vratar je spravil plačilo. Ali bo držal besedo? Svarila ga je vest, naj se ne podaja v nevarnost. Še se lahko premisli; ni se še popolnoma odločil.

Izmučen se je naslonil in zadremal. Morda mu bo spanje prineslo odločitev. Kdove v kakšnih mislih se bo prebudil.

Predramilo ga je trkanje na vrata »Odpri!« je zahteval Žgane, ki ga je Krulec spoznal po glasu.

Vratar se je prestrašil. Ni se mu upal upreti, čeprav mu je bilo zapovedano, naj ponoči ne odpira niti domačemu osebju.

Voznik je vstopil nenavadno resen. Nekaj časa je molčal, potem pa se je vzravnal pred vratarjem. »Krulec, kdo je bil pri tebi?« ga je prijel na kratko.

»Ali si koga videl?« Bojazljivec je imel slabo vest; videlo se mu je, da ga je iznenadilo vprašanje.

»Slišal sem, ko si zapiral vrata. Nekdo je šel mimo mene ...«

»Kdo?« mu je trepetala beseda.

»Ali meniš, da ne vem? Le čakaj!« mu je zapretil s prstom.

»Ujel bi ga bil in izročil biričem.« Krulec se ni upal več tajiti.

»Čemu bi ga lovil? Saj bo spet prišel in takrat se bo ujel v zanko ...«

Žgane je čul samo stopinje, videl pa ni nikogar. Vendar se mu je posrečila zvijača. Vratar mu je izdal skrivnost poznega obiska. Ako bi bil navihan, bi mu bil lahko utajil. Toda zemlja je ustvarjena tako, da se vsaka reč razkrije ob svojem času. Tudi voda je čista, ko priteče čez devet kamnov.

»Ali mu boš ustregel?« je poizvedoval prekanjenec.

»Seveda sem mu obljubil«, je moral priznati. Zamolčal pa je, da je že prejel plačilo.

»Pa se upaš to storiti?« ga je pogledal osorno.

»Ako hoče poginiti, mu ne smemo braniti. Sam naj se zaplete v zanko; biriči ga ne bodo nikdar ujeli.«

Žgane ga je pohvalil ter se veselil trenutka, ko bo pokončana roparska zalega. Oddahnil se je tudi vratar v zavesti, da se je rešil iz zadrege. Vendar ga je skrbelo, kako bo ušel tolovajem, kadar se bodo maščevali. Vedel je, da mu ne bodo prizanesli.

Srakarica je vstala tisto jutro vsa omagana od bede. Za večerjo ni použila nič drugega nego nekaj krompirjevih olupkov. Skrbelo jo je, kaj bo skuhala za kosilo. Imela je še peščico ovsene moke, katero je hranila za priboljšek. V graščini so prejšnji dan delili juho. Oditi pa je morala s praznim loncem, ker ni prišla ob pravem času. Otroci so pojedli vso kuho, ki je bila pripravljena za prašiče pred grajskim svinjakom.

Stiska je bila huda, a pomoč je bila blizu. Ko je Srakarica odprla okno, je našla podporo, kakršne ni pričakovala. »Mana je bila tukaj!« je vzkliknila v radosti. »Kam se ji je mudilo? Zakaj se ni oglasila?«

VI.

Srakarjeva Mana je venela v gorski samoti kakor cvetica na skalovju. Ni se mogla privaditi življenju v temnem brlogu, kamor ni nikdar posijalo sobice. Vedno je hrepenela nazaj na Močilje k materi v rodno kočo. Presedalo ji je nadlegovanje nesramnih tolovajev, ki niso nikdar mirovali.

Gašper pa ni mogel slišati o vrnitvi. »Doma bi me poslali k vojakom«, se ja izgovarjal. »Saj veš, kako stikajo za menoj ...«

»Pojdem pa jaz«, se je resno odločila.

»Le pojdi!« se ji je rogal. Vedel je, da ne zna poti z gorovja v dolino. Če bi hotela uiti, bi jo vrnila straža.

V taborišču je bilo nekaj mladih žensk, s katerimi pa Mana ni mnogo občevala. Studilo se ji je njihovo razuzdano življenje. Izprijenke so podnevi beračile po vaseh ter ogledovale okna in vrata. Rokovnjači so posedali po hostah in čakali na poročila. Kdor se je zameril vlačugam, nad tem so se lopovi znosili ponoči. Požigi in uboji iz maščevanja so bili takrat zelo pogosti. Ječ pa se rokovnjači niso prav nič bali.

Mana je našla med vlačugami deklico, od katere ni čula nikoli nespodobne besede. Hitro sta se sprijaznili in odkrili druga drugi svojo usodo. Obe sta bili zavedeni. Deklica ji je večkrat potožila svoje trpljenje. Zapeljivec jo je odtrgal od ljubeče matere. Omamil jo je z lažnimi obljubami, češ da ji bo pomagal do boljšega kruha. Ko sta prispela v taborišče, je spoznala, da jo je prevaral.

Mladenka je bila nekaj mlajša od Mane. Oklenila se jo je s pravim otroškim zaupanjem ter jo prosila, naj ji pomaga ubežati. Vedno in vedno jo je nadlegovala, naj ji pokaže pot v dolino. Potem bo že našla svojo domačijo.

Mana se je dala naposled pregovoriti. Sklenila je, da ji bo ustregla. Tisti dan je bilo taborišče prazno. Roparji so se razkropili po svojih temnih potih. Oni, ki so se vrnili, so smrčali v svojih umazanih brlogih.

Pot, ki jo je poznala Mana, pa je držala mimo straže. Tu se je pojavila prva ovira. Roparji bi ju vrnili in zatožili poglavarju, ki bi ju strahovito ozmerjal. In potem bi se ne smeli nikamor več ganiti.

Odprta jima je bila še neka druga steza, toda tam bi bilo treba preplezati skalovje. Lahko bi se utrgal kamen ali spodrsnila noga in dekle bi zdrknilo v globino. Te nevarne poti se izogibajo celo izurjeni plezalci.

Deklica ni marala za njene opomine. Njena volja jo bila trdna in nepremagljiva. Kako majhne so se ji videle zapreke spričo njenega silnega hrepenenja po domačem kraju!

Pečina, katero je bilo treba preplezati, je bila odsekana kakor stena. Iz njenih razpok sta poganjali grmičje in trnje. Nad pečino se je pričenjala drča, ki se je spenjala kakor po strehi navzgor do vrha.

Mani je upadel pogum, ko je zagledala pečino. Za ves svet, bi ne mogla uiti po tej nevarni poti. Toda deklica je vztrajala v svojem sklepu. Celo posloviti se je pozabila, tako se ji je mudilo v pogubo.

Stopinje so bile vsekane v steno. Deklica se je prijemala za grmičevje in lezla na pečino. Skoro brez truda je prispela sredino. Še polovico poti, pa bo premagana strmina.

Tukaj se je morala nekoliko oddahniti. Ozrla se je navzdol, da bi še enkrat videla Mano, ki jo stala spodaj pod pečino. To pa je bilo zanjo pogubno. Ko je pogledala v globino, ji je zamigljalo pred očmi: deklica je omahnila. Še je iztegnila roko, da bi se ujela za kako vejico. A bilo je prepozno. Nesrečnica je telebnila v prepad, kjer je obležala z razbito glavo.

Mana je prestrašena zbežala. Ko je dospela v brlog, je padla v omedlevico. Tako jo je pretresel dogodek, katerega je pravkar doživela.

Tedaj se je vrnil Medved. Osupnil je, ker jo je videl jokati: hotel je izvedeti, kaj se je zgodilo. Toda Mana mu ni odgovorila. Misleč, da jo je spet prijelo domotožje, jo je začel tolažiti. Objel jo je s svojo močno desnico ter jo pritisnil k sebi. A dekle se mu je iztrgalo iz objema. Njena duša je kričala: »Razbojnik! Tudi mene si vrgel v prepad pogube!«

Povedal ji je, da je obdaril njeno mater, kar jo je nekoliko razvedrilo.

»Ali vedo, kje sem?« je vprašala s strahom.

»Kaj bo vedela«, je odvrnil malomarno.

»Ali so zdravi? In sestrica?« je poizvedovala.

»Stradajo.« Drugega ji ni mogel povedati.

»Gašper, povedi me domov«, je sklenila roke in stopila predenj. »Materi porečem, da sem prišla iz mesta. Vas ne bom nikoli izdala. Saj veš, da me je sram povedati, kam sem zablodila.«

»Vse to ti verjamem. A jaz bi ne mogel več živeti brez tebe ...«

»Pa pojdiva kam drugam. S teboj pojdem, kamor hočeš, ako začneš drugačno življenje ...«

»Morda pozneje, kadar nastopijo boljši časi. A poprej se moram maščevati ...«

»Gašper, ne bodi tak, kakor so drugi tolovaji«, jo je ponovno zaskrbelo. »Nikar ne ubijaj!«

»Graščaka Urbana moramo obiskati. Močiljci imajo vsega v izobilju. Vedli se bomo tako, kakor nas bodo sprejeli. Lepa beseda bo našla lepo mesto.«

Mana je trepetala: »Biričev ne boste nikdar premagali. Polovili vas bodo in zaprli v ječo. V gozdu pod graščino so že pripravljene vislice, kjer bo prežal vrag na vaše duše ...«

»Morda pa bo nekoliko drugače ...« Gašper ji je odkril svoje načrte. Zaupal ji je, da jim bo odprl vrata.

Mana ga je resno svarila. »Spoznali te bodo«, ga je hotela odvrniti od maščevanja. »In spomini nate bodo spet oživeli. Nikar ne delaj sramote svojemu očetu!«

Razbojnika se ni prijela nobena lepa beseda. Potuhnjeno kakor kužek je odšel iz brloga. Mana je ostala sama. Vsa obupana se je zatopila v svojo usodo.

Iz taborišča spodaj v dolini je odmevalo divje krohotanje. Lopovi so polegali okrog ognjišča in poslušali staro umazano ciganko, ki jim je prerokovala bodočnost.

Najprej je povedala srečo vsakemu posebej. Njena izvajanja niso bila preveč ugodna. Naposled pa je zagrozila vsem skupaj: »Vaša trdnjava bo razdejana ... Razkropili se boste tako, da ne boste vedeli drug za drugega ...«

Poglavar je hotel vedeti, kdaj se bo to zgodilo. »Kmalu, prav kmalu«, je vedeževala. »Prišli bodo biriči in vojščaki ter vas pregnali iz toplega gnezda ... Gorje mu, kogar bodo ujeli!«

»Baba, prerokuj mi, kaj bo z menoj!« je zapovedal Rogač z osornim glasom.

Ciganka je mešala karte in mrmrala: »Dobri duh — nikdar gluh — dan in noč — tvoja moč — sedem vragov — čez sto pragov — kamen, les — vse je res — kdor veruje — naj me čuje.«

»Ali ne bo nič?« je priganjal poveljnik. Vedeževalka je dvignila prvo karto in dejala: »Rogač, poglavar gorskih junakov, se bo zazibal na vešalih ... Tvoje meso bodo trgali krokarji z mrtvega telesa ... Tako se bo glasila sodba v svarilo vsem ostalim rokovnjačem ...«

Ošabnemu poglavarju se je pobesila glava.

»In jaz?« se je postavil Gašper pred ciganko.

Baba mu je pogledala v oči in govorila: »Čaka te velika nevarnost, a boš ušel poginu. Potem se boš spreobrnil in na starost boš delal pokoro ...«

»Pa ti?« Lopovi so maščevalno obkolili ciganko.

»Ubili me boste«, je hitro uganila in pričela javkati: »O nesrečne moje stare kosti! O uboga Maruša!«

»Visela boš, ker ne moreš hoditi«, so se ji posmehovali.

Vlekli so jo med divjim krohotom v kotlino pod črni gaber. Tukaj so narezali srobota in izvedli strašno obsodbo.

»Zdaj pa na delo!« je poglavar pozival sodrgo. »Ciganka je poginila, zato se ne bo uresničilo njeno prerokovanje. Prejela je, kar je zaslužila.«

»Na Močilje!« je za grmelo med tolovaji. »Bliža se ura maščevanja!«

Ko se je zmračilo, so jo udarili v dolino.

VII.

V graščini na Močilju se je vršilo tajno posvetovanje. Zbrani so bili vsi veljaki iz bližnje in tudi daljne okolice. Poglavitni namen zborovanja je bilo zatiranje rokovnjačev [nejasno]. [nejasno] je zaupal zborovalcem kot strogo uradno tajnost, da nameravajo roparji napasti graščino.

»Prišlo jih bo ko listja in trave«, se je glasilo pretirano poročilo. »Njih prihod bomo naznanili z grajskim zvonom. Kadar bo udarilo v grajskem stolpu plat zvona, tedaj vedite, komu preti nevarnost ...«

Župani so morali vsak večer zbrati večje število krepkih mož ter jih zasilno oborožiti. Vsako noč so čakali pripravljeni in poslušali, kdaj bo pričelo zvoniti. Raziti so se smeli šele ob svitu dneva.

Biriči pa so se skrivali ob grajskem obzidju. Načrt je bil zasnovan tako, da bodo razbojnike spustili brez boja na dvorišča. Čim se bo to zgodilo, bo moral nekdo oprezno zapreti vrata. Nato bodo udarili po roparjih ter jih polovili.

Ljudstvo ni vedelo, kaj pomenijo nočne straže in zakaj se zbirajo po vaseh v bližini graščine. Tisti, katerim je bilo znano, niso smeli tega nikomur razodeti. Bog ne daj, da bi bili ljudje poprej o tem kaj govorili. Tudi rokovnjači so imeli svoje zaupnike ne le med ljudstvom, marveč celo med boljšimi stanovi. Zato ni bilo hudo izvohati, odkod piha veter.

Za gozdom, kake četrt ure od Močilj, se je skrivala tesna soteska. Semkaj je prispela četa roparjev s popačenimi obrazi. Vsak je imel pri sebi nož in pištolo. Tukaj je bilo treba nekoliko počakati, zakaj Močiljci so hodili pozno počivat ter niso zgodaj vstajali.

Ko so ugasnile luči, so se roparji začeli bližati graščini. Prihulili so se k obzidju, ki je bilo obraslo z bršljanom in z divjo trto. Krog in krog graščine je vladala tišina. Tiho in mirno je bilo tudi znotraj na dvorišču.

Medved, ki je pripravljal napad, se je plazil od moža do moža in dajal po tihem navodila. Nato je prav rahlo potrkal s palico na okno. Vratar ga je razumel.

»Ali že spijo?« mu je pošepnil ropar.

Krulec mu je prikimal komaj vidno.

»Kje so biriči? Si li molčal?« je poizvedoval razbojnik. »Ali boš držal, kar si obljubil?«

»O tem sva se že zmenila.« — Vratarju se je tresla beseda.

»Odpreti nam moraš tudi vrata v graščino«, je zahteval razbojnik. »Odklepanje bi nam vzelo nekaj časa, ki bi ga drugod porabili s pridom. Čim manj bo vznemirjenja, tem prej bomo opravili nevarno delo.«

»V redu!« je dahnil Krulec.

»Je li Žgane doma?« se je ropar spomnil voznika. »Ta vrag bi lahko kaj izvohal ...«

»Žgane ne ve ničesar«, ga je hitro pomiril.

»In biriči?« je razbojnik ponovil vprašanje.

»Spijo«, mu je verno zatrdil.

»Tedaj odpri! Urno je treba začeti.«

Vratar je odprl na stežaj velika železna vrata. Drhal je bila že pripravljena pred vhodom. Roparja, katerima je bilo to poprej naročeno, sta ga položila na tla in zvezala. Nato sta mu zamašila usta ter ga zaprla v sobo. Drugi pa so udrli pred graščino.

Biriči so jih nekaj časa mirno opazovali. Nato so se dvignili kakor na povelje in naskočili tolovaje. Nastalo je divje rjovenje. V grajskem stolpu se je oglasil zvonček, ki je opozoril okolico na pretečo nevarnost.

»Izdani smo! Bežimo! Prekleti Krulec!«

Rokovnjači so sprevideli, da so v manjšini ter se ne morejo braniti. Brž so poskrili orožje in pričeli bežati. Nekaterim se je posrečilo, da so v silni zmedi ubežali skozi vrata. Drugi so poskakali čez obzidje. Dvorišče je bilo izpraznjeno v hipu. Ko je dospela pomoč iz okolice, ni bilo o roparjih ne duha ne sluha.

Sodrga je imela čudovito srečo. Razkropila se je tako naglo in spretno, da jo biriči niso mogli zasledovati. V skrivanju so bili rokovnjači posebno izurjeni. Ako ga nisi prav zagrabil, se ti je izmuznil in izginil, kakor bi se bil vdrl v zemljo.

V gozdu pod gorovjem je bilo določeno zbirališče. Tukaj so roparji poprej pregledovali plen, a to noč so šteli udarce. Nekateri so jih dobili toliko, da so se komaj držali pokonci. Mnogim je kapala kri iz rokava. Svojih bolečin pa niso smeli glasno izraziti, ker so se bali, da jih zasledujejo biriči.

Medved, vodnik rokovnjaške tolpe, se je komaj privlekel do gozda. Desna noga mu je bila sključena; na njo se ni mogel več opreti. Sam ni mogel hoditi; opirala sta ga dva rokovnjača. Kadar se je prestopil, je zaklel in zastokal.

»Ali smo vsi skupaj?« so se vpraševali tolovaji.

»Nekaj jih še manjka«, je vedel debeli Janez.

Medveda je skrbelo, ali so jih ujeli biriči.

»Ubežati smo menda vsi«, ga je pomiril ropar, ki ga je opiral.

»Prekleta smola!« so se jezili in očitali vodniku neprevidnost.

Medved jih je zavrnil: »Ali veste, zakaj smo bili poraženi?«

Roparjem niso bile znane podrobnosti, zato mu niso odgovorili.

»Zato, ker smo bili izdani«, je nadaljeval razbojnik. »Krulec nas je izdal biričem.«

»Tega mu ne bomo nikdar pozabili.« — Roparji so škripali z zobmi in preklinjali vratarja. Njihova sodba se je glasila: »Smrt izdajalcu!«

»Živega bomo nataknili na kol, kjer naj izdihne svojo grešno dušo«, mu je Gašper odmeril kazen. »Ta noč nam mora ostati v trajnem spominu.«

V gozdu se lopovi niso upali muditi dolgo časa. Biriči so dobili ojačenje iz okolice. Tolikemu navalu bi se tolovaji ne mogli ustavili niti doma v gorskem taborišču. Prešibki so osobito sedaj, ko so jih Močiljci nekoliko prerahljali. Prirastka pa ni več, da bi se opomogli.

»Bežite!« jim je za povedal voditelj. »Vedite, da gre za življenje!«

»Pa ti?« so se čudili roparji njegovemu vedenju.

»Jaz ne morem nikamor«, je omagaval Medved, sedeč na kamnu, ki je bil obrasel z mahom. »Pojdite in ne bojte se zame! Čuval se bom, da me ne bodo ujeli. Rogaču pa povejte, da smo bili izdani. Kadar si odpočijem, pridem urno za vami.«

»Brez tebe ne gremo domov«, so se soglasno uprli. »V smrt smo pripravljeni iti, če bo treba; tukaj pa te ne pustimo za nobeno ceno.«

»Pojdite!« jim je prigovarjal. »Ne prodajajte po nepotrebnem svoje kože.«

»Ne gremo«, se niso dali pregovoriti. »S teboj smo pripravljeni živeti ali pa častno poginiti. Kakor hočeš.«

Razbojnik je zastokal: »Z vami ne morem iti ... Noga mi čedalje bolj oteka ... Glava mi je trudna in pred očmi se mi začenja vrteti ...«

Ropar, ki ga je spremljal, ga je prijel za rosno čelo. »Poti se — vročina ...« je omenil drugemu tovarišu. Ta je ukresal luč in posvetil v obraz razbojniku.

»Kri!« sta si pošepnila rokovnjača. »Nekje na glavi mora imeti hudo rano ...«

Tolovaj je brž izdrl sabljo in odsekal dva pripravna kola. Napravili so nosilnico, na katero so položili ranjenca ter ga odnesli v gorovje.

V taborišču so mu pomagali v votlino. Ves izmučen se je zavalil na ležišče.

Poročilo, katero je prejel Rogač šele drugo jutro, je vplivalo porazno. Podivjanec ni imel poguma, da bi se bil razburil. Od strahu pred biriči ni mogel govoriti. Slutil je, da bo treba bežati iz kraja, kateremu se je tako privadil. Nad vse mu je ugajala gorska samota.

Poglavar se je zavedel strašnih dejanj, ki ne bodo ostala brez posledic. Začutil je odgovornost za vse zločine. Ciganka mu je prerokovala smrt na vešalih. Iz strahu pred resnico jo je dal umoriti. Kakor oblak, ki zakrije solnce, mu je njena smrt zatemnila srečo. Kdaj bo zopet gledal njeno jasno obličje!

V votlino pod skalovje je posijala jutranja zarja. Iz kota, kjer je ležal Medved, se je čulo bolestno hropenje. »Napil se je«, si je mislila Mana, zato se za Gašperja ni zmenila.

»Mana!« Razbojnik se je obrnil na ležišču. »Žejen sem. Vode mi prinesi!«

Dekle je odbrzelo s čutaro k studencu. Ko so je vrnilo, jo je postavilo k ležišču.

Medved se ni mogel ganiti. »Dvigni me!« jo je prosil, naj mu pomaga sesti.

Sklonila se je ter ga prijela za glavo. Lopov je zaječal: »Boli! Primi me za ramo!«

»Gašper, kaj ti je?« se je prestrašila. »Ves si krvav ... Ali si jo iztaknil?«

»Glava mi je trudna ... Roke me bolijo in noga mi čedalje bolj oteka ...«

»Ali si ranjen?« je začela poizvedovati. »Zakaj me nisi poslušal? Pravila sem ti, da vas bodo namazali ...«

»Bili smo izdani«, je začel pripovedovati. Govoril je s slabotnim glasom.

Sredi pripovedovanja je nenadno utihnil. Mana ga je stresla. Skrbelo jo je, ker mu je zmanjkalo besede.

»Umrl boš«, jo je spreletela groza.

»Smrt je še daleč«, je izpregovoril. »Kopriva ne pozebe.«

»Videti si že čisto pri kraju ...«

»Pa nisem. Ko se spočijem, mi bo odleglo.«

Ropar, ki se je priplazil v votlino, mu je pregledal rane. Našel jih je na glavi, na hrbtu in tudi na prsih. Desnica mu je bila prestreljena nad komolcem in prav tako tudi noga pod kolenom.

»Hodil ne bo več«, je menil ropar. Mana je pričela jokati. Ne toliko iz sočutja, kolikor iz strahu, da bo Gašper umrl nespokorjen kot razbojnik. Dovolj je bil nesrečen, ker je zašel mod tolovaje. Oteti ga mora večne pogube. Vrag ne sme dobiti njegove duše.

»Pomagaj mi, ako si padar«, je prosil Medved tovariša. »Huje mi je, kakor bi ležal na žerjavici.«

Rane so razbojniku še vedno krvavele. Ropar mu jih je obložil s pajčevino, kar mu je sicer ustavilo kri, ni pa pomirilo bolečine. Ranjencu je pretila nevarnost zastrupljenja.

Mana mu je stregla in premišljevala, kako bi rešila izgubljenca. »Spovedati se mora«, je sklenila v svoji potrti duši. »Tudi desnemu razbojniku je bilo odpuščeno.«

Toda kdo naj privede duhovnika v oddaljeno roparsko taborišče? Do najbližje fare mora biti namreč silno daleč. Pot v gorovje je ponoči jako naporna, ker se ne vidi kamenja in korenin. Podnevi pa ni varno pošiljati po obhajilo. Duhovnik bi se morda ne odzval vabilu. Ali pa bi prišel v spremstvu biričev.

Svojo željo je odkrila razbojniku, katerega je bilo treba pripraviti na veliki trenutek. Medved pa se ni dosti zmenil za njene besede.

Potem ga je začela strašiti: »Gašper, umreti boš moral. Tukaj boš zaspal, a prebudil se boš v peklu ...«

Razbojnika je pretreslo. Njegova mladost je koreninila v dobri vzgoji. Spomnil se je zlatih naukov svoje skrbna matere. Vest, ki je utihnila pred leti, se mu je ponovno oglasila. »Umrl boš!« mu je bučalo v ušesih.

Mana se je sklonila ter ga vprašala, ali hoče umreti kot spokornik.

Razbojnik je molčal. Toda boj, ki je divjal v njegovi duši, se je bližal odločitvi. »Hočem«, je naposled vdano prikimal.

»Ali se boš izpovedal?« se je glasila njena želja.

»Komu? Ali tebi?« je vprašal nejevoljno.

»Duhovniku«, mu je odgovorila.

Gašper se je željno nasmehnil.

Mana je hitela k poglavarju. Povedala mu je, da je Medved nevarno ranjen. Njegovo stanje je prav resno ter ni gotovo, da bi še ozdravel. Prosila ga je, naj pošlje po duhovnika.

Sodrga, ki je bila zbrana pri Rogaču, se ji je posmehovala. Toda Mana se ni zmenila za neslane opazke. »Duhovnik mora priti«, je vztrajala pri svojem sklepu. »Gašper ne sme umreti kot razbojnik.«

Rogač ni izrekel nobene sramotilne besede. Mana je stala pred njim kakor človek, ki ne prosi, marveč zahteva. Ropar ni imel poguma, da bi odklonil njeno željo. Hotel ji je ugoditi, saj sta bila z Medvedom dobra prijatelja. Treba je bilo samo še izbrati moža ter ga odposlati v dolino.

Tolovaji so se spogledovali in čakali, kdo bo prišel na vrsto. Nihče se ni upal ugovarjati.

»Kdo gre prostovoljno?« je vprašal poglavar in pogledal vsakega posebej.

»Biričem v past«, je dostavil zmršen razbojnik.

»V župnišču ni biričev«, ga je zavrnil.

»Skupaj držijo. Vsi so enaki: župnišča in graščine«, so trdili drug za drugim.

»Ako se nihče ne oglasi, ga bom določil jaz.« Njegovo oko se je zapičilo v najmlajšega tolovaja. »Ti si uren in spočit; kar hitro se preobleci.«

Lopov je sprejel povelje. Umil se je in oblekel kratke irhaste hlače, platneno srajco in pisan telovnik z debelimi srebrnimi gumbi. Vrat si je ovil s svileno resasto ruto. Klobuk s širokimi okraji mu je pokrival glavo. Tako se je prelevil iz umazanega rokovnjača v postavnega kmetskega fanta.

Mana ga je prosila, naj se med potjo nikar ne obira. »Da ne bo prepozno«, jo menila.

»Le urno se zasuči«, je naročil poveljnik ter mu dal še dva spremljevalca, ki naj ga počakata v gozdu pod gorovjem.

VIII.

Podgorje, preprosta kmetska vasica, je ležala v ravnini na drugi strani gorovja. Tu je bila župnija sv. Lenarta, katero je vodil župnik Valentin, ki mu je bila obenem podložna vsa okolica. Mož ni bil več mlad, pa tudi starost ga še ni omajala. Dičile so ga vse vrline pravega dušnega pastirja.

Pastirovanje pri Sv. Lenartu ni bilo kdo ve kako naporno. Ljudje so bili trdni in zdravi, zato ni bilo sitnosti z bolniki. Podružnice, kolikor jih je bilo, niso bile oddaljene in nikjer se ni vršilo cerkveno opravilo več ko dvakrat na leto. Ljudstvo je bilo vdano svojemu župniku kakor otroci svojemu očetu. Vse ga je ljubilo in spoštovalo.

Župnik Valentin se je pri Sv. Lenartu popolnoma udomačil. Vse mu je priraslo k srcu: živahna mladina in resni starčki, pa tudi kraji in prijazne vasice. Nikdar si ni želel premestitve in prav rad je poslušal, kadar so fantje na vasi zapeli tisto pesmico, ki mu je tako ugajala, namreč:

»Preljubi moj Lenart, kako si ti svet,
imaš majčkeno faro in dosti deklet. —
Pa nikoli več, pa nikoli več,
pa nikoli od Lenarta preč!»

Podgorski gospod ni ljubil večernih sprehodov. Ko se je zmračilo, je bil že vselej v župnišču, ki ga je ponoči skrbno zaklepal. Njegovo navado je poznala vsa okolica, zato ga ni nihče motil po večernem zvonjenju.

Nekega večera pa je nastala nepričakovana izprememba. Ko se je znočilo in je bil gospod že pri večerji, je potrkal nekdo na vrata.

»Kdo je?« je vprašal gospod skozi okno.

»Obhajilo«, se je glasil odgovor.

Župnik je vstal od mize. Obšli sta ga skrb in bojazen. Že je šel obhajat ponoči, a to je bilo pred mnogimi leti. Takrat je bil šele drugo leto v Podgorju.

»Ali se mudi? Se je li kdo ponesrečil?« se je bal za svoje ovčice.

»Nevarno je«, je odvrnil kratko možakar.

»Pa kam bo treba iti?«

»V hribe, gospod župnik.«

»Pokliči cerkovnika, naj pripravi«, se je glasilo duhovnikovo naročilo.

Mož se je odpravil proti cerkvi, kjer je stala tudi mežnarija.

Duhovnik ni smel odlašati. Ogrnil je plašč in poiskal palico. V cerkvi je že gorela luč pred velikim oltarjem. Iz zvonika se je oglasil zvon, ki je opozoril prebivalce na skrivnost zadnje popotnice.

Vaščani so prišli v cerkev s prižganimi svečami. Radovednost, kam pojdejo obhajat, je bila velika. A nihče ni poznal spremljevalca, ki je stopal pred duhovnikom s svetilko in z zvoncem.

Kake pol ure od Podgorja se je pot odcepila s ceste. Spremljevalec je zavil proti gozdu in krenil na stezo, ki se je spenjala navzgor po bregovitem pobočju. Stopinje so se jima lovile med kamenjem in koreninami.

Prispela sta do razdrapane oglarske koče. Župnik je poznal oglarje; mislil je, da se je zgodila tukaj nesreča. Toda spremljevalec je stopal dalje. Duhovniku so je videlo sumljivo, srce mu je pričelo nemirno utripati.

Izročil se je božjemu varstvu. »Gospod, ti me reši pogube«, je molil tiho. »Varuj me naklepov hudobnega človeka. Pripelji me nazaj k mojim ljubljenim ovčicam.«

Tam, kjer se je začenjalo gorovje, sta ju čakala dva človeka. Stala sta prav ob poti. Oba hkratu sta iztegnila roke proti duhovniku ter ga ustavila. Zavezala sta mu oči in ga prijela za roko.

»Naprej!« sta pošepnila duhovniku, ko sta dovršila svoje delo.

Župniku je zastala noga. Razbojnika sta čutila, kako silno mu je utripala žila. Zato sta ga začela miriti: »Ne bojte se! Nič hudega se vam ne bo zgodilo.«

Duhovnik se je vdal v usodo. Zaupno se je pogovarjal z Bogom, ki ga je nosil na svojih prsih. Molitev ga je čudežno pokrepčala. Slutil je, da se bliža roparskemu brlogu. Okolice sicer ni mogel videti, ker je imel zavezane oči; vedel pa je lahko, kdaj je prišel v gorovje. Pod nogi mi se mu je začel drobiti pesek in pot se je nagibala v dolino.

V roparskem brlogu je vladala nočna tišina. Rokovnjači so se zbali duhovnika ter se umaknili v svoja skrivališča. Niti straže ni bilo več na prelazu.

Tolovaja sta privedla duhovnika pod pečino. Tu sta mu razvezala oči in pokazala vhod v skalovje. Duhovnik se je sklonil in zlezel skozi tesno odprtino.

Votlina je bila motno razsvetljena. Ob steni je bilo borno ležišče. Ranjenec je ležal na posušeni gozdni travi. Zraven njega je bil nizek stol za duhovnika. Sveča je gorela na drugi strani.

Čim je dospel duhovnik, se je Mana odstranila. Sedla je na kamen zunaj ob votlini in jokala. V duhu je gledala svojo rodno kočo. Mislila je na mater in na sestro v živih mladostnih spominih. »Nazaj na Močilje!« ji je zaklicala vest. »Poglej, kam si zablodila!«

Spovednik je sedel na stolček ob ležišču. »Božje usmiljenje jo neskončno«, je nagovoril bolnika.

Z muko se je obrnil ranjenec k spovedniku. »Obtožim se, duhovni oče ...« je pričel zaupno.

Duhovnik ga je poslušal s sočutjem. Ni se mogel ubraniti solz, tako ga je gonila odkritosrčna obtožba. Bolnik je govoril tiho s pojemajočim glasom. Iz oči so mu polzele solze kesanja.

»Ali se hočeš vrniti nazaj v pošteno življenje?« ga je vprašal duhovnik.

»O, če bi se mogel!« Njegov obraz se je čudovito izpremenil.

»Zakaj se ne moreš? Grehi so ti odpuščeni.«

»Hvala za veliko milost. Toda jaz ne morem več hoditi ...«

»In če bi mogel, ali bi šel nazaj k očetu?«

Medved mu je nemo prikimal.

»Ter bi popravil, kar si zagrešil?«

»Seveda, ako bi ozdravil ...«

Duhovnik je blagoslovil njegov trdni sklep s čudotvornimi besedami: »Zaupaj, vstani in hodi! Tvoja vera ti je pomagala ...«

Nato ga je mazilil s poslednjim oljem. Mana jo čepela zunaj prod votlino. Čula je stopinje; nekdo se je bližal z naglimi koraki.

Ko se je ustavil, ga je spoznala. Bil je ropar, ki je privedel Gašperju gospoda. »Mana, ali že veš?« jo je nagovoril. »Taborišče je prazno ... Tudi straže ni več na Prelazu.«

»Nič ne vem«, se jo plaho vzravnala.

»Nekdo je moral biti tukaj s kakim poročilom.«

»Lahko jo bil zaradi mene. Videla pa nisem nikogar. Ves dan sem bila v votlini.«

»Nekaj se jo moralo zgoditi«, jo trdil razbojnik. »Tudi Rogač jo pobegnil ...«

»Prav je napravil«, je rekla malomarno. »Drugega mu tudi ni kazalo.«

»Tako se jo širokoustil, pa nas je pustil na cedilu ...« Rokovnjač se jo ozrl nazaj proti prelazu. Tam je nenadno nastala svetloba.

»Luč ... bakle ... biriči prihajajo ...« je opozoril Mano. »Beži, da te ne dobijo.«

»Jaz ne grem nikamor«, je odgovorila. »Tukaj sem; naj naredijo z mano, kar hočejo ...«

»Nikar jih ne čakaj. Tudi tebe bodo prijeli ...« Tolovaj je odbežal proti kotlini. Tam jo vedel za skrivno stezo čez gorovje.

Mana je ostala sama. Spet je sedla ter se naslonila na pečino. Zamislila se je v nestalnost človeškega mišljenja. Roparski poglavar je bil temu dovolj glasna priča. Z Medvedom sta bila nerazdružljiva prijatelja. Sama ju je čula, kako sta si obetala zvestobo. Rotila sta se, da je ni nevarnosti, ki bi ju razdvojila. Pa je zapihal rahel vetrič in širokoustnik je vrgel puško v koruzo. Niti poslovil se ni, ko je pobegnil. Vse njegovo zatrjevanje je bilo lažno in prazno.

Luči, prihajajoče čez prelaz, so napolnile domala vso gorsko dolino. Krožile so po taborišču nad kočami od votline do votline, ki so se zajedale pod skalovite vrhove sivega pogorja. Vmes so se čuli dogovorjeni znaki biričev, ki so stikali za rokovnjači.

Nekdo je rezko zažvižgal pred votlino. Mana se je prestrašila. Omamila jo je močna svetloba.

»Kdo si, nesrečnica?« Birič jo je obsvetil s smolno baklo. Dekle je osramočeno povesilo glavo.

»Mana je«, jo je spoznal nekdo z Močilja. »Tista Srakarjeva Mana, ki je šla služit v mesto, kakor pripoveduje njena mati.«

Mana je lezla v zemljo. Spoznala je Lisca, svojega soseda.

»Ali je res?« Ob dekletu se je zbrala gruča biričev. Vmes so bili tudi Močiljci, njeni sosedje.

»Kje pa je razbojnik?« so jo vpraševali.

»Tukaj jo neka odprtina ...« Lisec je zapazil vhod v votlino.

Mana mu ni odgovorila. Sramovala se je domačinov, ki so jo pričeli grditi.

Biriči so vdrli v votlino in našli duhovnika. Podgorskega gospoda so vsi poznali. »Kaj delate tukaj? Ali so vas roparji ujeli in zaprli?« so hlastno poizvedovali.

Duhovnik jim je povedal natanko, kakor se je zgodilo.

Razbojnik, ki je nekaj časa skrival porasli obraz, ga jo naposled le pokazal. Biriči ga niso takoj spoznali. »Kje je Gašper?« so pritiskali na Mano.

Dekle jim je namignilo na ležišče. »Vidiš ga! Saj je res!« so se čudili ter ga resno opazovali, ali se ni ropar morda potuhnil, da bi prevaral duhovnika in biriče.

Župnik je potrdil, da je bolnikovo stanje skrajno nevarno. »Imejte usmiljenje s siromakom«, je nastopil kot rešilec. »Nesrečnik je grešil, a se skesano spovedal ter bo popravil svoje zmote. Odpustite mu, kakor mu je odpustil Bog v nebesih.«

Biriči so gledali srepo Gašperja, a se ga niso upali sramotiti. Duhovnikova beseda jim je bila sveta in neovržena. Medved, o katerem so krožile tako strašne govorice, jim ni bil več razbojnik. Marveč spokornik.

Nesrečnik se je zavedel, kdo je njegov dobrotnik. Dvignil se je na ležišču in poljubil duhovniku roko. Solza hvaležnosti je zdrknila po njegovem bledem licu.

Lisec in njegovi sosedje se niso mogli premagati ter so se lotili Mane. »Nesramnica, vlačuga!« so jo pričeli psovati. »Sramota, da najdemo dekle iz naše poštene vasi v roparskem brlogu!«

Mladenka je milo zajokala. Ne od jeze ali zaradi užaljenja, marveč zato, ker jo je zbodla resnica. Gabilo se ji je zmotno življenje. »Oh, kam sem zašla!« se je solzila. Vsa skesana je pokleknila pred duhovnika.

»Blagor usmiljenim!« — Gospod Valentin jo je ščitil kakor Kristus spokorno Magdaleno. Navajal je, besede iz sv. pisma: »Videl sem cedre na Libanonu in so padle ... Kdor je brez greha, naj prvi pobere in vrže kamen ... «

Nato jo je prijel za roko ter jo dvignil z besedami: »Deklica, vstani in hodi! Blagor mu, kdor spozna svoje zmote ter se vrne s krive poti!«

Močiljci so utihnili. Učenemu gospodu ni mogel nihče ugovarjati. Vsako trditev je ovrgel s kakim svetopisemskim izrekom.

Skrbni duhovnik je izročil Močiljcem oba izgubljenca. Naprosil jih je, naj ju povedejo nazaj v domačo hišo. Mano naj oddajo materi in Gašperja očetu. Zaradi kazni pa je obljubil posredovati pri graščaku ter se zavzeti za oprostitev.

Medtem se je pričelo daniti. Biriči so ponovno preiskali gorsko dolino, a kolibe so bile prazne. Roparji so se pravočasno umaknili iz svoje trdnjave. Mana ni vedela, kdaj so jo popihali. Najbrž so odšli takoj, ko se je pričelo mračiti. Nekdo jih je moral opozoriti na pretečo nevarnost.

Ko je gorovje obsijalo solnce, so tudi biriči odrinili v dolino. Močiljci so nesli Gašperja na nosilnici kakor mrliča. Za njimi je stopala Mana z objokanim obrazom. Hrepenenje po domači vasici ji je kalila misel na sramoto. Kaj bodo rekli vaščani, ko se bo vrnila v spremstvu biričev!

Duhovnik jo je osrčeval vso pot v dolino. Z lepimi nauki ji je utiral pot v pošteno življenje. Njegove besede so padle na rodovitno zemljo. V zavesti, da je otel pogube dve izgubljeni duši, je krenil v dolini proti Podgorju. Spremljala ga je nepopisna radost.

Kdaj je prispela Mana domov, na Močilju niti opazili niso. Biriči so ji dovolili, da je zavila na stransko stezo. Vsa potrta je stopila v hišo in Srakarica ni mogla takoj izvedeti, kaj jo je doletelo. Šele vrišč, ki je nastal na vasi, je pojasnil njeno usodo.

»Razbojnika nesejo!« je šinilo po vasi. »Medvedovega Gašperja so ujeli!«

»Torej vendarle!« so se oddahnili mnogi, ki so se bali za svoje imetje.

»Vrag ga je naposled le pustil na cedilu«, so menili možje, ki niso toliko dali na vraže.

Drugi pa so vedeli, da so mu biriči izmaknili čarodejno palico, s katero je izvajal ropar čudovita dela. Kamor jo je zasadil, povsod je pritekla kri; celo ura v hiši je obstala. Ljudje so kakor okameneli ter se niso mogli braniti. Čim pa je izgubil palico, je izginila tudi njegova moč in ropar je bil spet navaden človek.

Oče Medved ni maral sprejeti svojega izgubljenega sina. »Spravite mi ga, kamor hočete«, je dejal biričem. »Razbojnika ne maram pod svojo streho.«

Tedaj se je oglasil nekdo izmed sosedov: »Medved, tukaj je Gašper, takšen, kakršen je bil nekdaj ... Razbojnik je ostal v brlogu ...«

Medved ga ni razumel. Trdil je, da je njegov sin rokovnjač, kakršnega si je že zdavnaj izbrisal iz spomina. Tak človek ni vreden stopiti v pošteno hišo. Sramota za vas, kjer se rodi tak izvržek.

»Počasi, Medved, počasi!« ga je ustavil sosed. »Gašper se je spravil z Bogom. Podgorski gospod mu je podelil vesoljno odvezo. Prejel je sveto popotnico in blagoslov za umirajoče.«