Ravnina
| Ravnina. Humoreska iz vojaškega življenja |
| |||||||||||||
Pešpolk št. ...., ki je bil nastanjen v provincijalnem mestu C. je bil znan v celi armadi, najbolj živo pa še v okrožju kornega poveljstva, zaradi svojega izvanredno slabega koraka, ki je bil po prepričanju in zatrdilu njegove ekselence gospoda kornega zapovednika "hundsgemein".
V zgodovini sicer nismo nikjer opazili, da je prišel Hannibal zato čez Alpe, ker so znali njegovi vojaki nedosežno paradno korakati in tudi Napoleon ni postal zaradi tega Napoleon, ker je svoje vojaštvo (menda?) izučil najbolj paradnega marša, vendar je to dandanašnji, ko je vojaštvo in vojaška veda še posebej dosegla nenavaden napredek, kar naravnost žalostno. S zatrjevanjem, da je to žalostno in sramotno za častnike in možtvo pešpolka št. .. se pa vendar še dejstvo samo ni dalo spraviti s sveta.
V tem, da je bil paradni marš res "hundsgemein" in "hundsmiserabel" so se strinjali vsi od najvišjega mimo višjih in nižjih do najnižjih, toda glede vzrokov, ki so povzročal tako slab korak ali dostojnejše povedano, o zaprekah, ki so ovirale in motile lep paraden marš, si pa niso bili edini. Njegova ekselenca gospod korni poveljnik so blagovolili imeti tako-le mnenje o tem: »Polk nima prave korajže, vse je preveč zaspano in leno. Premalo se vežba in vadi. Temu bode treba odpomoči!« — Podložni pa so si pri teh besedah prav tiho in boječe mislili: »Ni tako, vaša milost. Polk nima krivde in moštvo ni leno. Vežbališče je krivo. Dokler se ne bode popravilo in poravnalo vežbališče, dotlej ni o paradnem maršu govora. Sreča bo le, če si ne bodo vojaki polomili nog!«
Tako se je delilo mnenje o vzrokih.
Dokler je načeloval stari oberst polku je bilo še za izhajati. Ta je tudi zagovarjal podrejene vojake proti prehudim napadom od strani kornega poveljnika, če je bil vprašan seveda.
S časom je pa polk št. ... izgubil še tega edinega zagovornika. Prišel je nov oberst, ki ni storil v začetku nič hudega, a je, če drugega ne, vsaj kalil s svojo navzočnostjo veselje, da se je regiment iznebil starega polkovnika. A tako veselje je pri vojakih veliko.
Novega obersta je njegova svetlost gospod korni zapovednik vsprejel tako-le: »Navadite pred vsem vaše ljudi na lep, paraden marš. Če ne bodo vaši ljudje dobro marširali, potem bodete odmarširali vi!«
Novi gospod polkovni si je dobro utisnil v spomin besede strogega gospoda. Nova uniforma, selitev k novemu polku v C. vse to ga je veljalo lepe denarje, pa tudi brez stroškov bi se rad ne odpovedal novemu mestu, za katerim je tako dolgo hrepenel. Sklenil je torej obračati pozornost samo prvi polovici stavkov, katere je upodobil pred njim gospod korni zapovednik v resne besede, to pa zato, da se ne bi prehitro izpolnil drugi oddelek teh besedij, ki so se tako glasile, kakor grožnja.
Gospod polkovnik je začel svoje delovanje na ta način, da se je iz vsega spoznalo, da bi rad uzadovoljil njegovo svetlost.
Pet dni po njegovem prihodu k polku so že čitali častniki v večernem ukazu: zjutraj ob sedmih mora stati polk na velikem vežbališču paradno razvrščen. Vse se je pogovarjalo, a največ z očmi o dogodkih naslednjega dne. In marsikomu se je tisti večer sanjalo o lepem, popolnem paradnem maršu.
Ob določenem času se je drugi dan pričel paradni marš. Najprvo v majhnih oddelkih, potem v vodih, potem v kompanijah, v bataljonih in slednjič v kolonah cel regiment.
Toda to ni bil paradni korak, kakor so pred gospodom oberstom korakali vojaki. Nekateri so se premetovali sem in tje in se lovili po neravnih tleh za ravnotežje. Vežbališče je bilo v resnici tako slabo, kakor je le sploh mogoče. Tla so bila hribovita in druga za drugo so se vrstile neenakomerno raztresene jame.
Gospod oberst je gledal mirno to nemirno korakanje. Potem je prejezdil par korakov gori in doli pred fronto upehanega polka, pa si je potihoma nekako tako-le mislil: »Tako slabega vežbališča še svoj živ dan nisem videl. Kdo naj tukaj koraka paradno po predpisih. Veseli moramo biti, da si ne polomijo vojaki svojih nog po teh kotlinah.«
Tako je torej mislil gospod oberst, pred njim pa je že zopet defiliral ves polk v kolonah.
Oj, to je bilo defiliranje! Tako se je zibala vsa kolona, kakor se ziblje mešiček na kolenih godca, kadar igra. Vrsta se je krčila, pa zopet raztegnila, nekaj jih je sililo naprej, drugi so ostajali zadaj, ker so bili primorani delati manjše korake v sled neravnih tal. Slednjič je neki vojak v sredi prve kolone padel, puška in kapa pa sta mu daleč odleteli.
Oberst je gledal in gledal.
Vojak pa niti poskušal ni vstati. Potuhnil se je in ležal lepo mirno, dobro vedoč, da ga vojaki-tovariši ne bodo pohodili, saj so bili na slične dogodke navajeni Ko je bila zadnja vsta čezenj, je lepo vstal, pobral puško in kapo pa tekel za polkom v vrsto. »Gospodje oficirje h gospodu oberstu!« — je naznanil polkovni adjutant in jezdil od kompanije do kompanije.
Častniki so hiteli do gospoda obersta. Tu pa tam sta si dva lajtnanta namežiknila, kak predrznejši pa je celo zinil kak udan zdihljej: »Zdaj-le, gospoda moja!«
Častniki so se spodobno postavili v vrsto. Gospod oberst jih je gledal nekaj časa mirno in po vežbališču je vladala tišina.
Nebo je bilo čisto, samo tam okrog oči gospoda obersta se je nekaj oblačilo, pripravljalo se je nekaj za nevihto, po malem je že švigalo in vsak čas je imelo zagrmeti.
Častniki so stali še ves čas v pozoru, odmora jim ni dovolil strogi gospod.
»Gospoda, jaz sem vas pozval pred sebe, da vas zagotovim, da nisem še nikdar v svojemu življenju videl tako slabega grdega, za vojaka sramotnega, leno popačenega paradnega marša.« ....
Konec uvoda je bil nekak apel na vse poklenske stanovalce.
Nekaj trenutkov je zopet vladala tišina. Samo konj gospoda obersta si je dovolil malo pristopicati s prvima nogama, kakor bi hotel pritrditi gospodarjevim besedam. Čez nekaj časa je gospod oberst nadaljeval:
»Če je bil paradni marš vedno tako slab pri tem polku, tega ne vem — — vem pa in tudi vi bodite prepričani, da se bo pod mojim poveljstvom poboljšal, da se bo povspel na stopinjo dovršenosti.« —
Nekaj časa zopet molk. Gospodje častniki so pa imeli ta čas prav uporne misli in navzlic glasnemu zatrjevanju obersta niso prav vrjeli njegovim besedam.
»— — hm, khm, Gospoda! Najžalostnejše pa je to, da tiči vzrok temu slabemu paradnemu maršu, na lenobi in pomanjkljivi izvežbanosti možtva. Nič bi ne rekel, če bi bilo kaj drugega vzrok, če bi recimo ne bila ravna tla; toda tu je ravnina. V devetih garnizijah sem že bil, pa tako lepega, ravnega vežbališča nisem še videl. Ta ravnina je kakor vstvarjena za paradni korak, tu je možno stopati kakor po mizi« — —
Gospod oberst je zopet umolknil. Kar čutil je, kako grdo laže in velika radovednost se mu je vzbujala, če mu ljudje to verujejo.
A bral je jasno in razločno v očeh vseh, da mu ne vrjamejo. To ga je znova razjezilo. Pričel je kričati in vpiti, potem pa jih je "milostno" odpustil.
Polk je nastopil in znova se je začel paradni marš. Oberst je gledal, ljudje pa so korakali in se pehali po neravnih tleh, za spremembo pa je včasih tudi kateri padel.
»Stoj!« — je zadonelo po dolgih vrstah in oberst je počasi prijezdil pred fronto.
»Kdor bo poslej padel na tla, tega pustim zapreti, da bo črn, pa naj bo kdor hoče!«
To so bile ponosne besede in ponosno je odjezdil gospod oberst na stran. V skok se ni upal spustiti konja, bal se je, da se mu ne bi spodtaknil, pognal ga je v trab. Pa tudi to je bilo preveč in zelo nepremišljeno ravnano. Konjiček se je izpodtaknil, prav občutno in grdo izpodtaknil, prvi konec konja je prišel prav nizko, gospoda obersta je pognal koleb tja preko grive na mater zemljo.
In tu je ležal zdaj gospod oberst v vsi svoji lepoti.
Zabuhel Janez je vprašal svojega tovariša tam v zadnji vrsti, kdo bo sedaj zaprt namesto gospoda obrsta.
In dva mlada lajtnanta sta se srečala z očmi, namazula z ustnimi in drug drugemu sta brala z obraza:
»Oh, ta ravnina!«
»"Da, da, ravnina!"«
Gospod oberst je počasi vstal, ker pa ni prav nobene besedice spregovoril, se ni dalo spoznati, kako je sodil o tej ravnini.
Čez pol leta pa se je bilo spolnilo prerokovanje in grožnja njegove svetlosti, gospoda kornega zapovednika.