Pust (iz rokopisne zapuščine Karla Štreklja)
| Pust |
| |||||||||||
SBčela III. 82.
Pust
Pustni večer je mladeži, kar mi je znano vsaj med Mengšem, Kamnikom, Cerkljami in Kranjem čas neznane radosti. Hlapčiči in dečle vsake vasi oklepane metle, na drogih nataknjene škopnike, otepe, brinove butare s perišem tlečih šibinj zaneté, slama se ko blisk oblizne, brinje prasketa, vršé ga plamteč zubelj zagrne in očem prikrije. Lahkonožni otroci z gorečimi baklami na široki pašnik v (diru) teku spusté, ondi po trati skakljajo in cincajo, vrté se in plesaje bakle kviško lučajo in štrkajo. Kakor zvarjeno goreče železo pod kladvom svitel curk brezbrojnih isker obsiplje, da po tleh padaje cvrketajo, ravno tako se od bakel po zraku plavajoči oblačič žarnih ogorkov otrinja, se guglje in ziblje po nemirni sapi, da vso dolino v ognjeno morje spreobrne. Tudi dečki vpijejo in vriskajo, da šunder do nebes rine. V okolnih brežinah, planinskih brdih hočejo tudi prebivavci pokazati, da pri njih živo vkoreninjenih šeg čislanih preddedov navade še niso spodrinule. Nakopičenim vejam podtaknejo žerjavice, dim suklja, ognjen steber se veselo kviško zaganja; vsa dolina je tako z gorečim vencem grmad obdana .... (Pomena ne vedó)
Sivo las mož mi je povedal, da so naši predniki o(b)sorej vsako leto povesmo prediva sežgali, ga po zraku naravnost zagnali na čast ajdovski boginji (naravnost ajdovski boginji na čast zagnali). Dalje ko je po zraku goreče predivo drknulo, veči lan je druge pomladi zrasel. Odtod da navada izvira; Če mesto prediva sedaj metle slamo in brinove veje zažigajo. Včasi si tudi več vasi le eno ledino zbere; semkej prihrume vsi dečki pust žgat; velike burke uganjajo, nekteri se naslednje še celo kej spulijo in skavsajo. In tako preteče veseli pustni večer.