Prvi sneg (Josip Stare)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Prvi sneg (Stare))
Skoči na: navigacija, iskanje
Prvi sneg: Povest
Josip Stare
Izdano: Ljubljanski zvon, 1886, letnik 6, številka 1
Viri: dLib in archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.dno

I.[uredi]

Bila je nedelja, mrzel jesenski dan. V sobi zakurjena peč dobro dela, a kdor je šel iz hiše, dejal je náse toplo zimsko obleko. Le zdaj pa zdaj je solnce malo zasijalo, pa se je takoj zopet skrilo za sive oblake, kakor da bi tudi njemu trebalo gorke odeje. Že od ranega jutra je od severa pihala mrzla sapa, popoludne pa, ko so se v P...i mestni ljudje ravno razšli po okolici, da bi se naužili čistega zraka, pripodili so se kar nenadoma črni oblaki in začelo je mesti kakor o božiči. Kdor še ni bil daleč, hitel je nazaj proti mestu, drugi pa so bežali v kmetske hiše in krčme, ki so bile tako natlačene, da se nisi mogel geniti. Lahkoživnim meščanom ta zadrega ni kalila nedeljskega veselja, ampak v še boljšo voljo jih je spravila, in nekateri so celó prav razposajeni postali. Nežne gospodične so sedele za mizo poleg preprostega ratarja, a mestni gizdalini so se dobri kali selškim dekletom ter se ž njimi sukali po trdem plesišči, da se je vse kadilo. Pa takšen je človek; v nenavadnem kraji, v tuji druščini najlože pozabi težav vsakdanjega življenja in prav rad se za nekoliko časa otrese stanovskih svojih spon in šeg.

V tem se je nagnil dan, sneg pa nič ni pojenjal. Če se je pokazal kak voznik iz mesta, kar planili so ljudje nanj; ali le malo jih je moglo na voz; in vsako pot, jih je več zaostalo, nego se odpeljalo. Napósled se že ni bilo nadejati nobenega voza in vsa ta mešana gospôda se je vrnila peš v mesto, kamor je pobeljena s prvim snegom prišla, ko so prižigalci ravno prižigali plinove luči.

Nagla vremenska izprememba je tudi v mestu izpraznila ulice in sprehajališča na veliko veselje kavarnarjem in krčmarjem, ki niso imeli dovolj rok, da bi toliko nepričakovanim gostom postregli, kakor bi radi. V kavarni „pri severni zvezdi“ so se tako potila visoka okna, da je kar teklo od njih; v glasnem hrupu zgovorne množice skoraj da ljudje drug drugega niso razumeli, a od gostega tobakovega dima so te kar ščemele oči. Človek, ki je v ti kavarni bil kakor doma, čutil se je danes vsega tujega. Pa saj ni bilo čuda; sicer je bilo tu shajališče same olikane gospôde, zlasti književnikov in slušateljev visokih šol, danes pa je vse mrgolelo delavcev, obrtnikov, vojakov in Bog si ga vedi kakih ljudij, ki so pred snegom bežali pod streho ter si v živahnem pogovoru kratili nedeljsko popoludne. Nekateri so prišli tudi z ženami in otroki, katerim je šla kava tu mnogo bolj v slast, nego doma. Star možiček, ki je ob tem času vsak slehern dan v miru prebiral svoje časopise, penil se je kar od jeze, ko v toliki gneči ni mogel dobiti svojih listov, niti se preriti do navadnega prostora svojega, na katerem so zdaj sedeli drugi. Zastonj se je togotil na strežnike, ki so itak bili vsi zbegani in ga niti poslušali niso. Zagrozil se jim je torej, da si bo poiskal druge kavarne in treščil je vrata za seboj, da se je marsikdo ozrl za njim, ki bi ga sicer niti opazil ne bil.

Čudno ponašanje starega gosta je razvozlalo jezik mladima možema, ki sta si bila tuja in sta doslej molčé sedela drug zraven druzega poleg male mizice pri oknu ter prebirala razne časopise. Starejši je bil srednje postave, podolgastega obraza in črnih očij, pred katerimi je imel naočnike. Dolgi črni lasjé so mu sezali do ram, mlade brke pa so mu le slabo pokrivale gornje ustnice. Ovehla lica so kazala, da se mu ne godi najbolje, a po upalih očeh in nagrbančenem čelu si mogel soditi, da ga tarejo razne skrbi. Kakor je sam povedal neznanemu svojemu sosedu, bilo mu je Čermak ime, a bil je tehnik zadnjega leta. Pravil je tudi, koliko se je imel ukvarjati s poučevanjem in da je kasno v noč risal za druge, da si je za silo prislužil toliko, da ni poginil od lakote. Pri tem seveda je zanemaril samega sebe, in zdaj, ko bo treba delati zadnje preskušnje, skrbi ga, če jih bo pač naredil ali ne. Jedina zvesta njegova Ema da ga zna tolažiti in mu srce delati, da ne obupa.

„Še to leto! Potem bo že bolje. Na pomlad bodo na Rumunjskem in na Turškem delali železnice, in že zdaj povprašujejo po mladih inženirjih.“ Tako je otožni mladenič do dobrega razkril svoje srce novemu znancu Mirku, ki je bil nekoliko let mlajši od njega. Čudna je res tolika odkritosrčnost tujemu človeku nasproti, ali v velikih mestih in zlasti med vseučiliškimi dijaki ni nenavadna. Mlada leta, isto izobraženje, isti poklic ter isto mišljenje večkrat človeka s človekom bolj vežejo, nego najbližnje rodbinske zveze. Dosti, da se snideta jedenkrat in že sta svoja, kakor da bi se poznala od mladih nog. V vélikem mestu pa je še nekaj. Tu niti domači ljudje med seboj niso tako znani, kakor v malih, a tujec se prav kmalu čuti osamljenega. Saj nima nobenega svojih, da bi mu časih kaj potožil, pa mu je dobro došel vsak, ki mu je le nekoliko simpatičen in ga hoče poslušati. Kar človek doma niti bratu ne bi povedal, razodene v vélikem mestu povse tujim ljudem, kajti ni se mu bati, da bi mu kdo ovadil njegove skrivnosti, a vendar mu je lože, da je šlo na usta, kar mu je težilo srce. Ravno to je tudi uzrok, da človek v vélikem mestu mnogo prej in lože pride v kako rodbino, nego v malem, kjer ti toliko nepotrebnih ozirov in krivih mislij zapira vrata gostoljubnosti.

Mirko je prvikrat zapustil očetovski dom ter prišel na vseučilišče, da bi se izučil za pravdnega doktorja. Rudeča njegova lica so pričala o dobrem zdravji, iz modrih očij je sevala sama nedolžnost in neskušenost, a gladki plavi lasje so kazali na mirno kri. Verno je poslušal žalostne prigodbe starejšega svojega tovariša, ki se mu je smilil globoko v srce in predno se je zmračilo, bila sta si dobra prijatelja. V živahnem pogovoru, niti nista zapazila, kdaj so prižgali plinove luči. V tem stopi na vrata visok mlad človek in si otrese sneg z novega plašča, ukrojenega po najnovejši šegi. Oziraje se po dvorani si je prav lično slekel svetle rokavice, namignil točaju, naj mu obesi plašč na kljuko, ter ga vprašal po gospodu Čermaku. Strežnik mu pokaže proti oknu. V hipu je okretni prihodnik bil pri mizici, kjer sta naša znanca še zmerom kramljala, nakloni se Mirku, Čermaku pa poda roko ter ga pozdravi:

„Servus, Vilko! kje si pa danes tičal vse popoludne?“

„Počakaj malo, da Te seznanim z novim prijateljem svojim,“ odgovori mu Čermak ter se najprej obrne proti Mirku rekoč: „Gospod Stanko Ilovski, uradnik vzajemne zavarovalne banke, nekdanji sošolec moj,“ potem pa proti temu: „gospod Mirko Svetlin, pravnik prvega leta, s Kranjskega.“

„Drago mi je,“ odgovori Ilovski ter se Mirku zopet prav uljudno nakloni, poda mu roko ter sede kraj njega. „Prav veseli me, da bomo odslej trije v družbi; saj se smem nadejati, da nismo nocoj zadnjikrat skupaj.“

„Nikakor ne, če dovolite, da se vama časih pridružim; saj veste, tujec sem tukaj in ne vajen vélikomestnega življenja.“

„Privadite se že še, kakor sva se midva. Sicer tudi tu ni vse, kakor bi si človek želel, ali sploh ima pa véliko mesto vendar le mnogo več prijetnosti, nego malo. Takó n. pr. letošnjega prvega snega nikdar ne bom pozabil. Vilko, zakaj te ni bilo z menoj!“

„Beži no, beži! Kaj je neki moglo biti ob takem vremeni? Tako lepo Ti gotovo ni bilo, kakor meni tu z gospodom Svetlinom.“

„Prav rad Ti verjamem; ali dasi visoko cenim čestitega našega znanca, vendar mi gospod Svetlin gotovo sam pritrdi, da je na svetu premnogo stvarij, ki se nikakor ne dajo primerjati druga z drago.“

„Gotovo, da jih je,“ pritrdi mu Mirko, Ilovski pa nadaljuje:

„No, vidiš, in prav ob takem vremeni, kakeršno je bilo danes, mogel sem doživeti kaj tacega. Bil sem dobre pol ure iz mesta, tam pri tistih košatih lipah, kjer se križata cesta in železnica, ko začne mesti. Nazaj mi je bilo predaleč, pa zavijem po stezi v stran do gostilne „pri ruskem kozaku“. Bil sem pod streho, ali že sem se kesal, da nisem rajši po snegu šel proti domu. Mala kmetska izba je bila tako nagnečena, da se je človek komaj gibal, vroče pa je bilo tako, kakor v parni kopeli. V tem se moje oči ujamejo s čarobnim pogledom prelepe zlatolase deklice, ki je slonela pri oknu kraj svojih roditeljev in treh razposajenih páglavcev, kakor je bilo lehko ugeniti — bratov svojih. Zdaj se je ozirala po sobi, zdaj pogledavala skozi okno, če bo pač sneg pojenjal. Videlo se ji je, da se na vso moč dolgočasi in da bi rada kar najhitreje ušla iz tega neprijetnega zapora, zlasti ker niti ni imela kam sesti. Toda bilo je malo upanja, da bi ji skoraj došla rešitev; mêlo je čim dalje bolj, očetu pa se nič ni mudilo, kajti živahno se je menil s starim znancem, s katerim se je slučajno tu sešel, in kapljica dobrega vinca ju je še bolj razgrela. Takoj sem spregledal, kako in kaj, ter imel gotovo osnovo. Grem v kuhinjo in prav v kotu iztaknem prašen stolček. Hitro ga malo otarem, odnesem v sobo in ponudim izvoljeni plavki, ki se je sicer sramežljivo zarudela, pa mi se tudi prav ljubeznivo zahvalila. Da jo spravim iz zadrege, naklonim se materi, začnem ji govoriti ob vremeni, in tako dalje, in kmalu smo bili domači. Od matere sem se pridno obračal k hčerki ter tudi nji kaj rekel, dokler se po malem nisva popolnoma ločila od ostale družbe ter imela pri oknu pogovore svoje. Čas je potekal, da sam ne vem, kako, in predno smo mislili, storila se je noč. Mati je priganjala na odhod, ali oče se kar ni mogel ločiti od svojega prijatelja, s katerim sta si še toliko in toliko imela povedati o nekdanjih časih. Napósled sta ugenila, da gresta lahko skupaj v mesto, in tako je tudi bilo. Toda prava težava se je zdaj še le začela. Sneg je že debelo zapadel, in še je mêlo; ob jednem je brila mrzla burja, a tema je bila tolika, da nisi videl nič druzega, nego bela tla pod seboj. Voza ni bilo, in morali smo bresti mokri sneg. Mati je imela dosti sitnostij s čmernimi dečki, stara znanca sta vedno zaostajala, jaz pa sem prevzel skrb za hčerko ter ji ponudil desno roko, da se je obesila vánjo. Pa to ni bilo kar tako, imel sem dokaj opravila med potjo; zdaj sem ji moral naravnati klobuček, ki ji ga je veter hotel odnesti, zdaj sem ji moral odstrugati sneg s tankih čevljičkov.“

„Stanko, Stanko!“ presekal mu je Čermak besedo ter nekako pomenljivo pogledal tovariša svojega, ki je sam s seboj zadovoljen prav bahaško pripovedoval najnovejše svoje prigodbe.

„No, pa kaj? Mar ne bi bil vsak drug olikan spremljevalec storil takisto? Kako lepo se mi je mati zahvalila za mojo skrb, ko smo se poslovili pri hišnih vratih! A hčerka, zlata Ida moja, stisnila mi je roko ter mi zašeptala na uho: Upam, da se bomo zopet kmalu videli.“

„Stanko, to ni pošteno!“ zavrne mu Čermak srdito, „kaj poreče Elza, ali si mar nje popolnoma pozabil?“

„Kaj bi je pozabil! Elza ostane Elza, in prav nič se ne bo predrugačilo med nama. To boš pa sam uvidel in tudi gospod Svetlin mi bo pritrdil, da niti najzvestejši ženin ne more vedno in vedno tičati pri nevesti svoji. Zima je tu, imeli bomo koncerte; prišel bo predpust, in tu treba za plese imeti kaj znanstva. Saj se menda vendar ne bom vso noč vrtil le z Elzo! Ves svet bi se mi smijal, in s prstom bi kazali za nama, ko bi se v razsvetljeni dvorani, pri godbi in glasbi, sredi vesele družbe sama sprehajala in vzdihovala, kakor v kakem tihem, mračnem gozdu. — Hej! točaj, smodk!“

Vsi trije so molčali. Čermak se je globoko zamislil; nič se ni ujemal z razlaganjem lahkoumnega tovariša. Mirko ni poznal družbenih razmer novih svojih znancev, pa ni vedel, kaj bi rekel. Med tem je točaj pritekel z lično šatuljo ter jo odprl pred Ilovskim, da si iž nje izbere smodko. Ilovski je dolgo prebiral, napósled si vzame viržinko, plača jo, potegne slamo iž nje, položi jo na rob mramornate mizice ter jo tako dolgo zažiga, da je gorela s plamenom. Zdaj jo dene med zobe, zakadi nekolikokrat, pa jo zopet vzame v roke ter se obrne proti Mirku:

„Dragi prijatelj, kaj ne, Vi ste še malo znani v našem mestu?“

„Prav nič. Sama sreča me je danes privedla v Vašo druščino, sicer pa ne poznam nikogar razven nekoliko svojih rojakov na vseučilišči.“

„Le potrpite! Še nocoj Vas bom napovedal pri Kolarjevih in o prvi priliki Vas sam popeljem k njim. Tam vsaj ne boste v nevarnosti, da bi se morali zaljubiti. Emino srce si je že osvojil tu-le prijatelj moj Čermak, Elza pa je moja, kakor ste gotovo ugenili iz najinega pogovora. Prepričate se, da poštena deklica ne mora biti redovnica, če prav je že oddana. Tudi mati je kaj ljubezniva in zgovorna. Reva je ostala vdova po okrajnem sodniku in težko bi živela ob sami mirovini, da ni po neki teti tam na Moravskem dobila nekoliko gotovine. Zdaj je že bolje. Elza ji je dobra pomoč, pridna je in spretna, pa je ni sram, da si z izurjeno svojo roko tudi sama kaj prisluži. S svojo sestrično Emo, ki se je po smrti svojih roditeljev kar preselila k njim, živita kakor sestri, ter si v vsem druga drugo podpirata in vspodbujata. Uveravam Vas, da je malo hiš, kjer bi se človek čutil tako srečnega, kakor v ti mali tihi družinici.“

„Prav hvaležen Vam bom, če me seznanite s tako dobrimi ljudmi. Da Vam odkritosrčno povem, zeló mi se toži po domačem življenji. Vedno iz gostilne v kavarno, pa iz kavarne v gostilno, to mi je zoperno, a doma v tesni svoji sobici tudi ne morem ves dan tičati; saj se skoraj niti geniti ne morem. Res, prav od srca želim, da bi mogel časih zahajati v kako pošteno družino.“

„Upam, gospod Svetlin, da boste prav zadovoljni in da po zimi marsikako uro prijetno prebijemo skupaj.“ Čermak je med tem ves zamišljen gledal v mizo ter s svinčnikom risal po beli mramornati plošči. Zdaj se Ilovski obrne proti njemu, pogleda na uro in pravi:

„Prijatelj, čas je, da greva. Ko sem dopoludne Elzo spremil iz cerkve, naročala mi je tolikanj, da ne bi prišla prepozno. Večer hitro mine, a mati je bolehna in gre rada kmalu k počitku. Torej, pojdiva!“ Molčé se je Čermak vzdignil, prav ljubeznivo poslovil se od Mirka ter mu za odhod prijateljski stisnil roko. Ilovski si je znova prižgal ugaslo smodko, ogrnil plašč, nataknil rokavice ter tudi podal roko novemu znancu rekoč:

„Lahko noč, prijatelj dragi! Odslej se bomo torej vsak dan tu videli, dokler ne ukrenemo kaj boljega. Srečno!“ Mirko je bil sam. Globoko se je zamislil. Nova znanca je imel še zmerom pred očmi, in še so mu po ušesih zvoneli njijini pogovori. Čudno! Jeden miren in otožen, drugi živ in lahkoumen, in vendar sta si tako dobra prijatelja. Tu se pač vidi, da je resničen francoski pregovor, ki pravi, da se „krajnosti dotikajo“. In če vzameš vse, kakor je, ne moreš nì jednega, nì druzega obsoditi; Čermak ima za kaj biti potrt, Ilovski pa tudi ve, zakaj je vesel, saj se mu življenje smehlja, kakor malo komu. Mlad je, zdrav je, in v tem ko se njegov tovariš že nekoliko let v največji potrebi beli glavo, dosegel je on že zdavnaj svoj smoter, ima svoj gotovi zaslužek, in po tem, kar sem čul, rekel bi, da mu je tudi v družbinskem življenji sreča mila. Srce se mu res prehitro vname, pa saj ženske tudi niso, da bi prisegale na vsako moško besedo. Čim bolj premišljujem, tem bolj se mi dozdeva, da Ilovski ni napačen človek. Uvidel je, da je učenje na vélikih šolah draga stvar, ki siromaka ubija na duhu in na telesi, pa je o pravem času ukrenil na drugo pot, po kateri je mnogo prej prišel do kraja. Brez skrbi hodi po veselicah, zahaja med ljudi, seznanja se s tem in onim, in nihče mu ne zameri, če se kratkočasi zdaj s to, zdaj z óno deklico. A kadar pride čas, peljal bo pred oltar tisto, ki jo spozna, da je njegovemu srcu najbližja.

Tako je umoval neskušeni Mirko in skoraj je Ilovskemu zavidal toliko srečo. Njegovo srce je hrepenelo po druščini, rad bi se nekoliko seznanil tudi z žensko gospôdo, da bi se privadil lepemu in okretnemu ponašanju ter bi časih duh svoj mogel malo zvedriti. Zato je sklenil, da se bo vsekako držal Ilovskega, kajti ta ga bo najprej uvedel v „svet“, a ostalo bo prišlo samo po sebi.

II.[uredi]

Prvi sneg je kmalu skopnel in lepo jesensko vreme je skrajšalo dolgi zimski čas. Dopoludne je gosta megla pokrivala zemljo, da nisi nič videl na nobeno stran, opoludne pa se je zjasnilo in na modrem nebeškem oboku je sijalo najčistejše solnce. Kogar niso zadržavala vsakdanja opravila, hitel je, da ne bi zamudil ta lepi čas, in na bližnjih šetališčih je bilo za nekoliko trenutkov zopet živo kakor po leti, dasi je drevje gole veje molilo od sebe in so nežne rastline bile povite v slamo, pisane gredice pa zasute z odpalim listjem. Pa saj niso lepi nasadi sprehajalce izvabili iz hiš; ampak solnca so ljudje iskali ter najrajši hodili po takih potih, kjer ni bilo prav nič dreves. Toda bilo je še nekaj, kar je nadepolne gospodične in mlade gospe vabilo ven med ljudi. Rade bi se svetu pokazale v novih zimskih oblekah, a morale so se podvizati, kajti kdo vé, če se vreme čez noč ne izpremeni. Tako se je zbral ves „cvet“ Evinih hčerá, kakor na dogovor. Tu sta dve pa dve ponosno stopali druga kraj druge ter tiho med seboj šepetali ali pa se izpod očij ozirali po mimo gredočih; tam je druga sramežljivo pobesila oči, ker ji je napuhnen gizdalin pravil, Bog ve kaj, v tem ko je nespametna mati z brljavo sosedo zaostajala ter v mislih računala, da bi pred pustom moglo biti ženitovanje. Pa kdo bi naštel vso to gospôdo, katerim si v očeh mogel ugeniti tajne njihove misli in želje. Kakor v dveh nasprotnih procesijah so se pomikali od jednega konca do druzega, pa zopet nazaj, da si do dobrega mogel vtisniti si v spomin vsak obraz, ki te je le količkaj zanimal.

Tudi Mirko je hodil za drugimi sem ter tjà. Bil je sicer brez druščine, ali ni je pogrešal, kajti mogel je vsaj prav po volji opazovati ta velikomestni „svet“, ki ga je na vso moč mikal, kakor vsaka neznana stvar, o kateri je človek čul pripovedovati marsikaj resničnega in neresničnega. Ostro je vsacega meril od nog do glave, in večkrat bi se bil ustavil, da ga ni dolga pomikajoča se vrsta tako rekoč potegnila s seboj. V tem pride Ilovski naglih korakov čez cesto. Videlo se mu je, da ima nekaj na srci.

„Ravno prav, da sem Vas dobil,“ ogovori Mirka in mu se pridruži. „Zdravi! Prihajam iz odborove seje pevskega društva. Sklenili smo drugo soboto napraviti koncert, in ker bo to prva veselica letošnjo zimo, smel bo vsak ud tudi goste pripeljati s seboj. Vas kar tu vabim. Zdaj pojdeva pa še h Kolarjevim, da bodo imeli dovolj časa za priprave.“

„Dragi prijatelj, danes jaz ne morem z Vami. Ura gre že na štiri, a kadar človek prvikrat stopi v tujo hišo, treba da pride opoludne.“

„Opoludne ali pa popoludne od treh do štirih. V novejšem času se velika gospoda celó rajši popoludne vozijo v posete, nego dopoludne. Torej ravno prav, dasi pri mali gospodi to ni tako na tanko. A kar se oprave tiče, vidim, da imate črno suknjo, visok klobuk in nove rokavice, kakor da ste že sami namenjeni iti v posete. Prijatelj, to je malo sumnjivo! Bog ve, kaj Vas ob tem času vleče na mestno šetališče?“

„Za zdaj pač nič, nego radovednost, za prihodnje pa nič ne rečem. Človek je človek.“

„Tako je! To je beseda, ki jo rad čujem iz Vaših ust. V tem se popolnoma ujemava. Čemu smo pa mladi! Zdaj pa pustiva lepe sprehajalke; mogla bi naposled res prepozno priti.“ Hitro sta prehodila nekoliko ulic, in ko sta zopet zavila okoli ogla, ustavi se Ilovski pred veliko hišo rekoč:

„Tu sva; blagovolite naprej stopiti.“ Skozi vežo sta šla čez prostorno dvorišče do zadnjega hišnega krila, kjer je zopet bila nekaka veža s tremi vratmi; srednja so držala na vrt, desna in leva pa v stanovanja. Ilovski pozvoni na desni strani in takoj na to so se čuli drobni koraki, ključ se zabrne in vrata se odpró. Odrasla gospodična kakih šestnajstih let v čedni domači obleki z ličnim belim prepasom se prijazno nakloni, male oči na polnem, okroglem obrazu so se ljubeznivo nasmehljale in ko ji je z rudečih ustnic ušel odkritosrčni pozdrav „dobro došli, gospod Ilovski,“ videl si dve vrsti lepih, gostih zob, belih kakor sneg.

„Želim Vam dober dan, gospodična,“ odzdravlja Ilovski, „vidite, da sem mož beseda, pripeljal sem novega svojega tovariša, gospoda Mirki Svetlina,“ a obrnen na pol k nji, na pol k svojemu prijatelju, pristavi: „Gospodična Elza Kolarjeva.“ Mirko se nakloni, a še predno je našel pravo besedo, pozdravi ga Elza:

„Drago mi je, da ste došli; mamá bodo prav veseli. Prosim dalje,“ in pokaže na druga vrata. Naša znanca sta si slekla vrhnji suknji ter jih dejala na obešalo, ki je stalo za vratmi. Mirko je med tem radovedno gledal okoli sebe, kajti ni vedel, ali je v sobi ali v kuhinji, dokler ni ob zidu ugledal malo železno ognjišče, ki se je svetilo, kakor da bi bilo novo. Pa tudi sicer je bilo vse tako čisto in snažno, da bi človek prej mislil, da je v kaki prijazni sobici, nego v kuhinji. Na pomitem podu ni bilo niti najmanjšega madeža, police za posodo so bile zagrnene s čistimi belimi zagrinjali, a kar je viselo na zidu, lesketalo se je, kakor da bi bilo samo zlato in srebro. Mirko se je kar čudil in mislil je na svojo mater doma, kako zadovoljno bi se kretala po takšni kuhinji, ki je bila kakor kaka igrača. V tem je Elza odprla vrata ter pustila gosta pred seboj v sobo.

V velikih mestih so stanovanja draga in le bogati ljudje imajo za vsako opravilo poseben prostor, drugi pa se morajo skupaj stisniti. Tako je bilo tudi pri Kolarjevih; v jedni in isti prostorni sobi so spali, delali, obedovali in goste sprejemali. Pa vkljub temu nisi videl niti najmanjšega nereda, nobena stvar se ni po nepotrebnem okoli valjala, vse je bilo lepo pospravljeno, in dasi je jedna soba bila za toliko raznih namenov, vendar se niti izbirčno oko ni moglo spotikati nad skupno uredbo. Če si stopil na vrata, videl si pred seboj ob nasprotnem zidu rudeč divan, nad njim podobo ranjcega očeta, pred njim pa široko mizo in nekoliko pletenih stolov. Miza je bila pogrnena z umetno izšivano preprogo, a na nji si zapazil ličen jerbašček, v katerem so hranili vizitne listke milih gostov in znancev. V temnem kotu sobe sta stali postelji pokriti s pisanimi pregrinjali, a poleg njih velika starinska omara od hrastovega lesa. Na levi strani je bilo dvoje velikih oken, ki sta dajali mnogo svetlobe. Jutranje solnce je posebno prijazno sijalo v sobo, a izgled v lepo zasajen vrt je dobro dél pridnim gostačem, ki niso utegnili vsak dan hoditi na sprehod. Pri prvem oknu je bil nameščen šivalni stroj, pri drugem pa je stala mizica z raznimi pripravami za šivanje. Med temi najpotrebnejšimi stvarmi je bilo po sobi razvrščenega še mnogo drobnega pohištva, po zidu je bilo nekoliko prav čednih slik, ob oknih pa so visela bela čipkasta zagrinjala, ki so še bolj povzdignila lepoto te male domačije. Omeniti nam je tudi starinskega, z rujavim usnjem preoblečenega naslanjača, ki je bil zdaj tu, zdaj tam, kakor se je zljubilo bolehni materi; a ne smemo pozabiti niti kanarčka, ki se je iz svoje kletke pri oknu vtikal v vsak pogovor ter hotel prekričati vsacega človeka.

Takšna je bila soba, v katero je zdaj prvi stopil Ilovski, a za njim njegov tovariš Mirko. Gospa Kolarjeva je vstala s svojega naslanjača, odložila pletilo ter jima nekoliko korakov šla naproti. Ilovski ji poljubi roko ter predstavi svojega prijatelja.

„Dobro nam došli,“ ogovori Kolarjeva prijazno novega prihodnika, „prav ljubeznivi ste, da nas niste spregledali. Ne veste, kako nam v naši samoti ugaja, če nas kdo poišče; ves čas smo se že veselili na Vas, odkar nam je gospod Ilovski pravil, da se je z Vami seznanil in da Vas privêde k nam.“

„Milostiva! Vi ste predobri. Kaj hočem jaz, neizkušeni dijak, ki tako rekoč še le stopam v svet! Pač bom pa Vam iz vsega srca hvaležen, če mi dovolite, da Vas smem časih posetiti.“

„Kadarkoli se Vam bo zljubilo in ne boste nič boljšega imeli v mislih, pa pridite; vsikdar ste nam dobro došli.“ Zdaj je Ilovski svojega prijatelja seznanil tudi z Elzino sestrično Emo, ki je ravno ustavila šivalni stroj ter stopila pred novega gosta. Bila je resnega obraza in videlo se ji je, da ima njeno srce tudi že svoje skrbi.

Med tem se je tudi Elza vrnila v sobo. Šla je mirit kanarčka, ki je tako neznano vriskal, kakor da bi človeka hotel oglušiti; pa vse zastonj, drobni ptiček si ni dal ničesar dopovedati. Pustila je torej ptiča ter si dala druzega opravila. Materin naslanjač je porinila k mizi, odmeknila stol ter prosila Mirka, da bi sedel na divan. Ko se je vsa družba zbrala okoli mize, poprijela je gospa Kolarjeva prva zopet besedo in obrnena proti novemu gostu, ga vpraša:

„Kako ste se že kaj privadli v našem kraji?“

„Prav slabo,“ odgovori Mirko. „Zoper mesto se ne smem pritožiti; za duševni svoj razvoj gotovo ne bi nikjer našel toliko lepe prilike, kakor tukaj; ali samskega življenja se kar ne morem privaditi. Bil sem doslej vedno doma pri materi ali pa v Ljubljani pri teti, ki je imela petero svojih otrok, pa si nikdar nismo zunaj hiše iskali druščine.“

V tem je nekdo pri vratih pozvonil. Elza je hitela pogledat, kdo je, in takoj se je zopet vrnila s Čermakom.

„Ravno prav,“ oglasi se Ilovski, „zdaj smo vsi skupaj. Imam nekaj veselega poročati. Drugo soboto bo koncert pevskega društva, a jaz bi želel, da bi se mi, ki smo se zdaj tako lepo sešli, vsi udeležili te prijetne zabave. Priprav ni treba velikih, ker se ne bo plesalo, ampak pri mizah bomo sedeli ter se malo pomenkovali, malo poslušali naše pevce. Program je prav lep. Med petje so vpletene ženske in moške deklamacije, a gospodična Ida Strnadova nas bo to pot prvikrat iznenadila z igranjem na klavirji. Doslej še nikdar ni očitno nastopila, in tudi za ta večer smo komaj pregovorili čudnega njenega očeta, da je privolil.“

Čermaku je kri zalila obraz. Kakor blisk je z očmi šinil lahkoumnega tovariša, ki se pa ni dal poplašiti. Od ostalih je le Ema zapazila grozni pogled in kar streslo jo je. Toda kmalu se je umirila in zdaj jo je še le prav mikalo iti na koncert. Ko je torej Ilovski vzel listnico iz žepa ter dal gospé Kolarjevi tri vstopnice, prosila je Ema prva:

„Draga tetka, kaj ne, da pojdemo; saj bo tudi za Tebe dobro, da se malo zmotiš. Za našo opravo nič ne skrbi, z vsem smo dobro založene, a če bo kaj treba, bodeva si z Elzo sami prenaredili. Obljubi, dobra tetka, obljubi, da pojdemo!“ Da je Elza rada šla na kako veselico, to je mati dobro vedela; ali kar strmela je, da se je za koncert tako živo poganjala Ema, katero je sicer bilo teško spraviti med ljudi. Ni ji mogla odreči prve takšne prošnje in obljubila je, da pojdejo. Čermak je sprva mislil ugovarjati, ko je pa videl, da bi bili vsi, celó ista Ema, zoper njega, udal se je molčé splošni želji.

Še so se dolgo pogovarjali o pevskih večerih in o zimskih veselicah sploh, samo Čermak je molčal in le časih dal kak razmišljen odgovor. Ilovski mu je bil uganka, ki je nikakor ni mogel rešiti. Če ljubi Elzo, mislil si je, zakaj se tolikanj zanima za Ido; če je ne ljubi, zakaj jo tako iskreno vabi na koncert, na katerem ne bode mogel zatajiti svojega nagnenja k drugi. Tako je umoval mladi poštenjak, ki ni vedel, kaj je lahkomiselnost. Ilovski ni bil hudoben človek, ampak imel je lahko srce, in kakor se je z vsakim novim znancem takoj sprijaznil, tako je ob jednem ljubil Elzo in Ido, in če bi našel tretjo, ljubil bi tudi njo. Na prihodnost seveda ni mislil, ker ga je sreča razvadila, da ni poznal pravih skrbij. Toda taka sreča nikdar ni stanovitna; kakor se človeka hitro prime, tako ga tudi hitro zapusti.

Bil je že mrak, ko so naši prijatelji vsi trije skupaj odšli. Ilovski je tudi med potjo največ govoril ter pravil, koliko veselih ur mu obeta letošnja zima. Čermak ga ni poslušal, Mirko pa si je mislil, da bi od tolikega obilja tudi njega moglo kaj doleteti, in zadovoljen se je na konci ulic poslovil ter šel proti domu.

III.[uredi]

V véliki dvorani pevskega društva se je kar bliščalo od brezštevilnih plinovih lučij. V gornjem konci pod galerijo in še nekoliko pred njo je bil za ta večer narejen prostoren oder, a na njem je stal klavir. Od odra so se vrstile po vsi dvorani miza za mizo, in tudi po stranskih sobah jih je bilo dokaj nameščenih, da ne bi bilo zadrege, ko bi se nabralo kaj več gostov. Ni še bilo nikogar razven točajev, ki so nekako praznično stopali sem ter tjà, ter se zdaj ozirali po mizah, če je pač vse v redu, zdaj se zadovoljno ogledovali v visocih zrcalih in si popravljali belo zavratnico ali pa gladko počesane lase. Časih je kdo tudi dobil kako naročilo ter je tu ali tam prislonil stole na rob mize, v znamenje, da je prostor oddan.

Ko se je pa bližal napovédani čas, jeli so dohajati gostje drug za drugim, ali pa njih po več skupaj. Navadno so po dve ali tri med seboj znane rodbine sedle za jedno mizo. Gospodje so bili črno oblečeni, gospé in gospodične pa so se nališpale, kolikor se je spodobilo za tak društven večer, ne preveč, ne premalo. Ni minilo pol ure in dvorana je bila vsa polna in tudi v stranskih sobah si težko našel prazen prostor za mizo. Ženske so živahno šepetale med seboj, skrbni možje pa so dozivali točaje ter jih priganjali, naj jim hitro postrežejo, da ne bi pozneje z rožljanjem nožev in vilic motili petja. Glasen šum se je tedaj razlegal po vseh prostorih, zrak se je razgrel od velike množice ljudij, in točajem je s čela tekel pot, ko so se s polnimi posodami potiskali med gosto nastavljenimi stoli.

Na dolnjem konci dvorane so sedeli za jedno mizo naši znanci: gospa Kolarjeva s hčerjo in sestrično, Mirko, Čermak in Ilovski. Bili so vsi dobre volje in isti Čermak je postal zgovoren, kakor že zdavnaj ne. Pa saj je dobra ali slaba volja nalezljiva, kakor kakšna bolezen, in kjer se okoli tebe vse veseli, ne moreš niti ti žalosten ostati, vsaj za tisti trenutek ne. Zato so pevska in druga zabavna društva prav modra naprava. Ljudje se snidejo, in še predno se začne naznanjena veselica, vidiš na obrazih nekako splošno zadovoljnost, drug druzega prijazno pozdravlja, in tudi v pogovorih boš težko čul kaj neprijetnega ali žalostnega. Skoraj da je tako, kakor bi človek z delavno obleko odložil tudi vsakdanje misli in skrbi svoje.

Elzi so se v praznični opravi lica žarila od radostnega nemira, kajti dasi ni bila nečimerna, bila je vendar ženska in takoj je zapazila, če jo je kdo skrivaj pogledal. Še bolj pa ji je utripalo srce, ko je Ilovski nekako začuden oči upiral v njo, kakor bi hotel reči: nisem mislil, da si tako lepa. In bila je res lepa. Čez rame si je prav mično naravnala čipkasti robec, okoli vrata si je obesila niz biserjev, a kodraste lase pepelnaste barve si je lepo zvezala s svilnatim trakom ter si v nje zateknila belo in rudečo rožo, pravo priliko nedolžnega in gorečega njenega srca. Tudi Ema se je bila nekoliko nališpala in si umestno spletla črne svoje lase, ali nji je bilo malo mari za ostali svet; ona se je pečala jedino s Čermakom, le on je bil vir njenega veselja in njenih skrbij. Zato se je danes tudi nji čelo zvedrilo, ker ga je videla tako zgovornega, in vse je storila, da bi ga obdržala v ti redki volji; zato mu je vsak čas kaj povédala ali ga opozorila na kako stvar, da se ni mogel pogrezniti v stare otožne svoje misli.

Mirku se je pokazala nova stran društvenega življenja in radovédno se je oziral po dvorani ter zvedljivo povpraševal zdaj to, zdaj óno. Toda bolj ko je opazoval veselo živahnost okoli sebe, bolj je čutil, da nekaj pogreša, in nove želje so se porajale v mladem njegovem srci. Videl je, da so se mladi ljudje, kakor po kakem dogovoru razvrstili med deklice, da skoraj vsak posluša le jedno, govori le jedni, in da ima sploh vso skrb le za jedno, in če se tudi vtika v druge pogovore, pozna se mu takoj, da je to le na videz. A on? — On je tako rekoč sam v velikem tem društvu, in vsa ljubeznivost dobrih njegovih znancev se mu je zdela v tem hipu prisiljena; zdelo se mu je, kakor da je peto koló, ki ga treba ni.

Tako je umoval, ko se Ilovski vzdigne, poslovi za nekoliko časa ter Mirku v posebno varstvo izročí Elzo svojo. Koncert se je imel začeti, a ker je bil Ilovski pevec in odbornik, imel je ta večer še drugih skrbij in opravil. Nihče mu ni mogel zameriti, da je zapustil tovarišijo, le Čermak je čudno gledal za njim, češ, kmalu bom védel, če se motim ali ne. Mirko pa je zdaj imel, kar si je ravnokar tolikanj želel. Pomaknil se je bliže k Elzi in jo kratkočasil, kakor je najbolje védel in znal. Pa saj Elza ni bila razvajena; temveč neskušena in nedolžna je bila, kakor on. Pazljivo ga je poslušala, če ji je pravil o domovini svoji, o prijaznih dolinah in visokih gorah, o zelenih gozdih in golem pečevji, o šumljajočih potocih in bučečih slapóvih. In ko je govor napeljal na druge stvarí ter jo vprašal, kaj ona misli o tem, odgovarjala mu je odkritosrčno in bistroumno in obema je le prehitro potekal čas.

V tem se je oder napolnil s pevci; kar jih je bilo jednega glasú, stopili so skupaj in ko je pevovodja mahnil s palčico, zazveneli so krepki moški glasovi, da se je razlegalo po vsi dvorani in po sosednih sobah. Vse je strmelo in poslušalo veličastni zbor in ko so potihnili zadnji glasovi, ploskali so zadovoljni poslušalci, da se je vse treslo, in pevci so se zopet morali vstopiti ter ponoviti lepo pesem. Prišla je na vrsto deklamacija, ki je obudila mnogo smeha, potem četverospev in težko pričakovano igranje na klavirji. Vrata za odrom se odpró in Ilovski ponosno privede Ido Strnadovo pred klavir. V tem zagrmí po dvorani svečano ploskanje, s katerim je prijazno občinstvo pozdravljalo novo igralko, in hoté ali nehoté je morala Ida stopiti za korak dalje ter se zahvaliti za nepričakovano odlikovanje. Kakor kaka izkušena igralka se je okretno naklanjala na vse platí, in se izpod očesa ljubko nasmehljala ali pa živo pogledala z gorečimi svojimi očmi, da je ta mah začarala vso navzočno gospôdo. Z njenim vedenjem se je ujemala tudi vsa njena oprava. Nova svilnata obleka rožaste barve se je prilegala vitkemu telesu, kakor bi bila vlita; na vrátu se ji je svetil zlat križec, a v prelepih plavih laseh, ki so ji čez rame razpleteni sezali do pasa, imela je belih in pisanih kamelij. Od kamelij je bil tudi umetno povezani šopek, ki ga je držala v roki. Ni čuda, da so nekemu gospodu ušle besede: „Oho, gospá s kamelijami.“

Ploskanja je bilo konec in Ida je zopet stopila pred klavir. Prekrasen šopek je za ta čas poverila Ilovskemu, sedla, in ko si je pogledujé po notah, prav lično slekla dolge bele rokavice, jela je z drobnimi prsti prebirati po koščenih tipkah, kakor dovršena umetnica. Vse je strmelo, nihče ni zinil besede, ampak vsakdo je kar gledal okretno igralko. Le jedna je imela očí svoje drugje. Bila je Elza, ki je s svojim pogledom sledila vsak korak, vsako gibanje Ilovskega. Le-tá je imel igralki liste preobračati, ali bil je tako raztresenih mislij, da si je morala Ida večkrat pomagati sáma. Lepa plavka ga je danes še bolj začarala, nego takrat o prvem snegu. Bistro Elzino okó je videlo vse to in čudne, doslej neznane misli so ji jele rojiti po vroči glavi; mlado njeno srce je vse drugače utripalo, nego pri vstopu v bliščečo dvorano.

Igranje je bilo pri kraji in znova je občinstvo z navdušenim ploskanjem odlikovalo samoljubno igralko. Mirko poprime zopet besedo in vpraša zamišljeno sosedo svojo:

„Gospodična, kako Vam je ugajalo igranje? Jaz bi rekel: tehnika je dobra; vidi se, Ida Strnadova se je mnogo mnogo urila, in gotovo ima tudi ostrega učitelja.“

„Mislite?“ odgovorila je Elza, da ne užali dobrega svojega prijatelja; ali bila je vsa zmedena in niti besedice ni mogla več iz sebe spraviti. Hitro si je z mahalcem hladila žareči obraz ter le na videz poslušala Mirka, ki je nadaljeval:

„Prav tako mislim. Dobra tehnika, ali premalo razuma. Premlada je, pa se še ne more vtopiti v globoko čutje slavnega skladatelja.“

„Tako, tako,“ sili se uboga Elza, pa zopet ne more dalje. Zdajci se oglasi Čermak, da bi ji pomagal iz zadrege in pravi:

„Premlada, pa še kaj druzega. Dekle je preveč samó v sebe zaljubljeno, in kakor bi sodil po njenem vedenji, ne bode njeno srce nikdar imelo pravega občutka za kaj plemenitega, za kaj vzvišenega. Pri nji bo menda vse gola nečimernost in druzega nič; kakor se rada kaže v lepi opravi, tako bi se rada skazovala s svojim igranjem. Toda zastonj; kdor nima blagega srca, ne bode nikdar umetnik!“ Tako se je med našimi znanci razpredel živahen pogovor ob umetnostih in umetnikih, in ista mati Kolarjeva, ki je prej le opazovala in mirno poslušala, rekla je zdaj kako vmes ter dostavila naposled:

„Radovédna sem, kaj poreče Ilovski: on bi utegnil o tem biti drugih mislij.“

„Gotovo,“ zavrne mu Čermak, „saj tudi on ne čuti globoko. Lahkoumen je bil zmerom, ali človek si je mislil: mlad je in srečen, pa mu je odpustil. Zdaj pa se jasno kaže, kako je površen in plitek; da ne gleda na drugo, nego na sámo zunanjost, in da prav nič ne misli na prihodnost.“

Elza je le predobro čutila, da je Čermak govoril resnico, ali delala se je, kakor bi ne čula nobene besede. Z mahalcem se je igrala ter se ozirala po dvorani, kje bi ugledala Ilovskega, in če se bo pač kmalu povrnil k nji. V tem jo strese po vsem telesi; mraz in vročino je čutila ob jednem, in komaj je zbrala toliko močí, da je pred svetom zatajila notranji svoj nemir. Iz sosedne sobe je Ilovski privedel Ido. Bila sta, rekel bi, razposajeno vesela. Ona mu je visela ob desni roki, in z velikim odprtim mahalcem si je zakrivala obraz, da mu je lože šepetala; on pa je smehljaje zrl v njo ter ji nosil krasni šopek. Tako sta se počasi prerila skozi dvorano do mize njenih roditeljev.

Oče Strnad je bil nekdaj preprost obrtnik, ali s trudom in srečo sije pridobil toliko imetja, da so ga šteli med prve tovarničarje. Bil je tudi zdaj še préprostega vedênja, kakor smo ga videli „pri ruskem kozaku“, ali svojim otrokom je namenil gosposko vzgojo ter je prvorojenki najel najboljšega učitelja za pouk na klavirji. Mirno in zadovoljno je sedel za mizo, ko je videl prvi plod takšne vzgoje. Drugače se je vedla mati Strnadka. Od veselja ni vedela, kaj bi počela. Zdaj je zaljubljeno gledala v svojo hčerko, zdaj na desno in na levo govorila o njenih vrlinah ali pa se je bahaško ozirala po dvorani. Ko je Ilovski privédel Ido, ponudila mu je hitro stol poleg sebe in se mu jela zahvaljevati za njegovo skrb. Sedé med materjo in hčerjo Ilovski sprva nikakor ni bil zadovoljen s svojim stanjem; ali Strnadka se je kmalu zapletla v dolg pogovor z brbljavo svojo sosedo in ni se dalje zmenila, kaj imata mlada med seboj.

Toda česar ni videlo zaslepljeno materino oko, videle so bistre očí Elzine, katere so takoj zapazile vsako najmanjšo stvarco, ki se je godila med Ido in Ilovskim. Dobro je Elza videla in razumela vsako znamenje z mahalcem; videla je, kako je Ilovski Idi skrivaj stisnil roko; videla je tudi, kako je ona vzela cvetko iz krasnega šopka in jo podarila njemu. To ni samó tako iz uljudnosti, to je kaj več. In če tudi Ilovski ne čuti globoko, za zdaj ga je Ida očarala, da na nobeno stvar toliko ne misli, kolikor na njo. Koncert se je nadaljeval in pele so se skladbe, ki so morale razgreti vsako čuteče srce, kakor je kazalo navdušeno odobrávanje občinstva. Ali slavljena „umetnica“ na klavirji je bila ves čas jako razmišljena; na njeno uho je slaje donelo šepetanje Ilovskega, nego ubrano pevanje prelepih skladeb.

Razmišljena pa je bila tudi Elza, in ni mogla kakor sicer uživati slastij pevskega večera, na katerega se je tolikanj veselila. Preveč se je bila veselila nánj, a to, pravijo, da ni dobro. Nekaj pa je pri tem vendar tudi za njo bilo dobrega. Med petjem je mogla mirno strmeti pred se, in ni se trebalo pritajevati ter poslušati, kar ni poslušala. Pa vkljub groznemu nemiru, ki je razdeval dušo njeno, povzdignilo je zveneče soglasje tudi zdaj še rahlo čuteče njeno srce, in dalo ji je moči, da je do konca ostala na mestu svojem. Ali bilo je le mamílo, ki človeka za trenutek oživí, da potem le še bolj čuti slabost svojo.

Koncert je bil pri kraji in začela se je slobodna prijateljska zabava med društveniki. Mirko je hotel ravno zopet izprožiti kak pogovor, v tem planeta mati in Ema po konci in, ko bi trenil, bili sta pri Elzi.

„Kaj Ti je, blaga duša moja?“ vpraša skrbna mati jedino hčerko svojo; pa Elza ni mogla ničesar odgovoriti. Bleda je bila kakor smrt, in toliko da ni omedlela. Požirek hladne vode ji je dal moči, da je mogla opiraje se na Emo in Mirka, iti iz dvorane v malo stransko sobo, kjer ni bilo ljudij. Mati in Čermak sta prišla takoj z robci za njimi in sklenili so, da pojdejo domóv. Mirko je hotel iti po voznika, ali Elza je lepo prosila, da ne; le po zraku je hrepenela in zato je želela, da bi se malo sprehodila. Že v sobi, kjer ni bilo soparno kakor v dvorani, odleglo ji je in kmalu so se mogli pripraviti na odhod.

Mirko se je skazal na vso moč postrežnega in ko je Elzi ponudil roko svojo, ni je odbila, ampak prav ljubeznivo se mu je zahvalila in v se obesila v njo. Ž njima vštric je stopala mati, da bi bila takoj na pomoč, če bi hčerki zopet hudo prihajalo. Toda čist, hladen zrak je Elzi dobro del in tudi Mirkova skrb za njo in za prestrašeno mater je zeló ugajala dobremu njenemu srcu. Že ga je začela primerjati z Ilovskim, ali isti trenutek jo je bilo tudi groza take misli in pustila jo je. Vkljub temu je spremljevalcu svojemu pri ločitvi prav presrčno stisnila roko, on pa je njeno poljubil.

IV.[uredi]

Dogodbe na pevskem večeru so se Mirku globoko vtisnile v spomin; marsikaj so ga naučile. Videl je gizdavo Ido, katero je Ilovski zarad njene lepote v zvezde povzdigoval; a spoznal je tudi blago žensko srce rahločutne Elze. Ko bi mu bilo razsojati vrline jedne in druge, ne bi niti trenutek premišljeval, ampak kar takoj bi Elzi določil prvo mesto. Pa saj ga za to nihče ne vpraša, sam pa itak še ne misli voliti, in ko bi se kdaj čutil osamljenega, ne bo si na tujem iskal tovarišice, ampak izbral si jo bo doma med svojimi rojaki. Tako je Mirko sam s seboj umoval in sklenil je, da ne bode prepogostoma zahajal h Kolarjevim. Mogli bi misliti, da ima kakšne namene, zlasti ko bi se jim Ilovski res iznevéril. Ali kje je še to! Praznemu njegovemu srcu zdaj ugaja, da si pred svetom namigava z lepo hčerko bogatega tovarničarja; kadar se bo pa treba odločiti, bode tu in tam zadržkov in premislikov, in vesel bo, če ga bode Elza še hotela pogledati. Kakor on, sodil je tudi Čermak, ki je razmere bolje poznaval. Ko sta se po tistem večeru prvikrat sešla in ga je Mirko med drugim vprašal:

„Kaj pa Ilovski?“ odgovoril mu je:

„I, kaj, drug dan je prišel h Kolarjevim in ves zavzet je povpraševal, zakaj so odšli tako zgodaj; kajti da jih je po dovršenem koncertu iskal, pa jih ni več našel.“

„A Elza?“ vpraša zopet Mirko. Hladno ga je sprejela ter mu na kratko zavrnila, da jo je od velike soparice bolela glava, pa da so takoj po zadnji pesmi šli domóv. Ilovski jo je miloval, potem pa, kakor da se ne bi bilo pripetilo ničesar.

„Čuden človek!“

„Ne čuden, ampak lahkoumen in nespameten je. Verjemite mi, to novo poznanstvo mu nikakor ne bo na srečo. Da bi bogati Strnad hčer svojo dal malemu zavarovalnemu uradniku, to ni misliti; in tudi sama Ida, ne vém, če si bo bas Ilovskega izvolila, kadar se bodo oglasili drugi, veljavnejši snubači. Sicer pa sem prepričan, da Ilovski o tem še nikdar premišljeval ni. H Kolarjevim hodi posédat, za Ido pa trosi. Zarad nje si je za pevski večer kar po nepotrebnem omislil novo črno obleko, in uverjen sem, da jo bo pred pustom zalezoval po vseh plesih. Tudi dragocene šopke bi ji utegnil pošiljati; pravijo, da je zadnjič tisti lepi od kamelij bil njegov. Vsega tega on nikakor ne premore, kajti plače ni toliko, druzega imetja pa nima. Zabrede v dolgove, pride oderuhom v pest, kaj potem, to si lahko mislite.“ Mirko se je popolnoma ujemal s treznim svojim prijateljem Čermakom, in delj ko se je ž njim družil, bolj je uvidal, koliko lepega, zdravega jedra je skritega v tem človeku. Pa saj mu je bil takoj všeč, ko se je prvikrat seznanil ž njim. Če le ne bi bil zmerom tako strašno otožen. Hudo je že, ali tako pa tudi ni, da bi moral obupati, zlasti zdaj ne, ko bo skoraj konec skrbij. Pa tudi to bi še bilo; ali njegov pogled je časih takšen, da je človeka kar groza. Nikdar še nisem videl, premišljeval je Mirko, da bi kdo tako čudno gledal, razven v blaznici. Tam mu je bil jeden ves podoben, in kar streslo me je, nehoté sem se spomnil Čermaka. —

Malokateri dan je minil, da bi se ne bila sešla Mirko in Čermak. Navadno sta se pod večer shajala v kavarni „pri severni zvezdi“ in tu sta se večkrat po cele ure menila o tem in ónem. Pridružili so se jima tudi drugi mladi ljudje, udeležili se njijinih pogovorov, in hitro je vsem skupaj potekal čas v veseli druščini, zlasti odkar je zima hudo pritisnila in je zapadel visok sneg, da nisi mogel daleč hoditi na sprehod. Neke nedelje pa so se prijatelji kmalu razšli in ostal je Mirko sam z učiteljem plesa, Kazimirom Poskočilom, ki se je tudi že pripravljal na odhod.

Kazimir Poskočil je bil star veseljak, kakor se je spodobilo njegovemu stánu. Imel je dvorano, v kateri je po dnevi otroke, pa tudi večje deklice in mladeniče vadil v plesu ter jih sploh učil okretnega in olikanega vedenja. Zvečer pa je svojo dvorano dajal v najem gospôskim družbam, ki so po zimi redno po jedenkrat na teden med seboj napravljale prijateljske plese, katerih se je udeleževalo po trideset do štirideset parov. Le ob nedeljah zvečer je obdržal Poskočil dvorano za se, kajti takrat so brez povabila dohajali ljudje iz boljših hiš, ki niso imeli prilike, da bi se pridružili kaki stalni družbi. Pod večer pa je Poskočil skoraj vsak dan zahajal k „severni zvezdi“ter se tu navadno mudil po jedno uro. Držal se je vedno le mladih ljudij, zlasti vseučiliških dijakov, ki so bili njegovi najboljši gostje. Ž njimi se je kratkočasil, povédal jim kakšno za smeh in bil je med njimi kakor med svojimi. Nihče mu tega ni zameril in celó pogrešali so ga, ako ga ni bilo. Tudi Mirko se je prav kmalu seznanil ž njim in rad je bil v njegovi druščini. Ko se je torej Poskočil omenjeno nedeljo pripravljal na odhod in si ravno prižigal smodko, vprašal je Mirka:

„Kam ste se pa Vi nocoj namenili?“

„Prav nikamor; še malo bom tu posedèl in pregledal najnovejše časopise, a potem mislim iti domóv.“

„To je pa le še prezgodaj. Če se Vam ne zdi za malo, pojdite z menoj. Danes imam raznovrstno družbo; kdor se ne utegne ob delavnikih udeleževati rednih vaj, pride v nedeljo. Prihajajo pa samó pošteni in pristojni ljudje. Časih je prav zanimivo gledati, kako čudno in neokretno se nekateri premikajo. Človek se mora večkrat nehoté smijati. Torej, če se Vam ljubi, prav veselilo me bo.“ Male izpremembe v vsakdanjem dijaškem življenji je bil Mirko zmerom vesel; zatorej se ni obotavljal, ampak kar takoj je sprejel prijazno povabilo.

Poskočilovo plesišče je bila prostorna dvorana, visoka na dva poda. Kake tri korake od vrat sta podpirala lična stebra galerijo in ločila prostor pod njo od ostale dvorane. Tu je stal klavir, a tu je tudi postajal, kdor ni plesal. Ko sta prišla Mirko in Poskočil, bila je dvorana že polna nepotrpežljive mladine, klavir je bil odprt, a pred njim je sedèl mož, ki je nekako čudno strmel pred se. Mirko stopi bliže in vidi, da je mož slep. Smilil se mu je, a še bolj ga je miloval, ko mu je Poskočil povédal, da je slepec oče peterih otrok, da je izučen pravnik, ki je imel že dobro službo pri odvetniku; v tem da je zbolel in oslepel, in namesto da bi kdaj sam postal odvetnik, mora z igranjem na klavirji borno preživiti sebe in obilno svojo rodbino. Pač čudna usoda; nesrečen človek igra okroglo in poskočno, da razveseljuje srečne ljudi!

Zdaj se je Mirko vstopil pred steber ter se oziral po dvorani. Bila je res raznovrstna družba, kakor je rekel Poskočil. Od štirinajstih do štiriindvajsetih let je bilo deklic in mladeničev vsake dôbe; a bilo je tudi starejših, ki so mlajšim bili za váruha. Nekateri so bili znani med seboj in prav živahno so brbrali, kakor vrabci, kadar se spravljajo spat; drugi so bili še tuji in molčé so stali zdaj tu, zdaj tam, a prav za prav sami niso védeli, kam bi se dejali. V tem je Poskočil stopil med nje ter jih razvrstil, kakor je védel, da bo najbolje; saj jih je skoraj do zadnjega vse poznal. Nekateri so bili njegovi učenci, drugi pa so ž njimi prišli, da bi se v dveh, treh večerih izurili v plesanji, ki so se ga doma med seboj površno naučili. Ko je bilo vse v redu, pokaže mlajšim izkušeni učitelj, kako treba korake delati ter jih na kratko poučí, kako se je človeku pri plesanji držati. Dasi ni bilo med njimi nobenega pravega novinca, vendar je marsikdo tako nerodno stopal za učiteljem, ki je štel korake, da si se moral smijati. Zdaj je Poskočil plosknil ob dlan in slepec se je oglasil na klavirji prav okroglo, da bi udobrovoljil mladi svet, ki se je začel sukati, kakor je najbolje védel in znal.

Mirko je nekoliko časa gledal ta pouk in ta ples, ali napósled se je le naveličal in mislil je, da bi se mogel bolje kratkočasiti. Na dolnjem konci dvorane je videl odraslo deklico kakih šestnajstih, sedemnajstih let. Sedela je poleg starejše gospé, glavico je obesila po stráni, a z lepimi rujavimi očmi se je nekako raztreseno ozirala okoli, v tem ko so se drobne njene ročice igrale s koščenim mahalcem. Slepec je ravno zaigral mazurko, da je šla kar v noge, tu stopi Mirko pred zamišljeno gospodično in jo prosi, da bi šla ž njim plesat. Malo iznenadena je rekla, da ni mislila plesati, ali tako ljubeznivi izkušnjavi da se ne more upirati, in oklenila se je Mirka ter izginila ž njim po dvorani. Oba sta oživela, in zopet in zopet sta se znova zavrtila. Tanka plesalka je bila že vsa spehana in jela je pokašljevati, ko jo je Mirko pripeljal nazaj na njeno mesto. Lepo se ji je zahvalil ter jo prosil za prvo četvorko, ki mu jo je sladko smehljaje obljubila. Zdaj je Mirko tudi z drugimi plesal, ali mislil je vedno le na obljubljeno četvorko, katere ni mogel pričakati.

Napósled je Poskočil dal znamenje in plesalci so se jeli postavljati v red. Kakor bi trenil, pripeljal je Mirko izvoljeno deklico ter se ž njo postavil na konec dolge vrste. Tu je brez skrbi mogel šepetati in se šaliti z ljubo svojo plesalko, kateri je sama sreča in zadovoljnost sevala iz očij. Kar smehljala se je, a ko ji je Mirko ponudil svojo roko, da se je obesila v njo, pokazala se je slaba rudečica na bledem njenem lici in nekako čudno prijetno prešinilo jo je po vsem telesi. Sprva mu je plaho odgovarjala, kmalu pa se je tudi nji razpletel jezik in marsikaj bi mu še rada povédala, toda ni védela kako, in obdržala je v srci in ga prav ljubeznivo pogledovala. Pa tudi Mirko je bil danes v čudni zadregi, nikdar ni mogel najti prave besede za svoje misli, in vse drugače je govoril, nego je čutil. Ali to ni odločilo, saj sta bila srečna, da sta se le menila, a ni jima bilo niti mar, kaj in kako sta govorila. Še bolj razmišljena sta bila pri plesanji. Kakor ne bi bila še nikdar videla, kako se pleše četvorka, pomikala sta se za drugimi sem ter tjà, in motila sta tiste, katerim je bil ples prva stvar. Po dovršeni četvorki Mirko plesalke svoje ni vedel k materi, ampak vodil jo je po dvorani okoli, in še sta se pomenkovala, smijala in dražila, dokler ni izpod galerije zadonela hitra polka. Mirko se je prvi z drobno svojo družico zaletel po dvorani, in tako hitro se je vrtil okoli in zopet okoli, da si ga komaj z očmi dohajal; in še le ko je čul svarilne besede „Alma, Alma, to je preveč za tebe,“ vedel jo je nazaj k skrbni materi. Plesala zdaj nista več, pač pa sta sedela skupaj in se kratkočasila do kraja. Pred odhodom je Alma nekako boječe vprašala Mirka:

„Ali ste se namenili vsako nedeljo sem dohajati?“ Razmišljeni Mirko zopet ni mogel najti pravega odgovora in rekel je prav nerodno:

„Oj, ne; kaj čem tu? To ni záme, to je le za začetnike. Danes sem slučajno z gospodom Poskočilom sem prišel, ker nisem védel, kam bi se dejal.“ Almi so se bleda lica zopet nekoliko zarudela in, odkašljavši se, zavrnila je razžaljena:

„Záme tudi ni. Nocoj sem prišla z materjo, da vidim, če bi bilo to za mojo mlajšo sestro; ali ne kaže nam. V ti nedeljski družbi so začetniki in izurjeni plesalci pomešani, in bolje bode, če hodi med tednom k rednim vajam.“ Zdaj je Mirko uvidel vso nerodnost svojo. Rad bi jo popravil, ali ni védel, kako; jezik se mu je zapletal in predno je našel pravo besedo, poslovila se je Alma ter z materjo izginila v sobo za obleke, od koder je ni bilo več nazaj v dvorano. Mirku je bilo čudno pri srci. Nekaj neznanega ga je vleklo k Almi, le njo je vedno imel v mislih. Da bi jo le še jedenkrat videl, še jedenkrat ž njo govoril!

Minilo je teden dnij in bila je zopet nedelja. Mirko ni mogel dočakati večera; ure mu še nikdar niso bile tako dolge, in dan se kar ni hotel nagniti. Napósled se je vendar le zmračilo in že je bilo treba luč prižgati. Mirko se je napravil od doma, a da bi mu brže potekel čas, šel je v kavarno; ali ne k „severni zvezdi“, ampak v drugo, kjer ga nihče ni poznal. Bal se je, da ne bi kdo zapazil notranjega njegovega nemira in da ga ne bi zadrževal, kadar mu bo iti. Prebiral je razne časopise, toda bil je tako razmišljen, da ni nič védel, kaj je čital. Čez nekoliko časa je pogledal na uro, pa bilo je še prezgodaj; kmalu je pogledal zopet in zopet znova, dokler se ni naveličal čakanja ter se napotil po znanih ulicah proti Poskočilovi dvorani. Sprva je hitro stopal, ali bolj ko se je bližal svojemu cilju, bolj je ustavljal korake in jel je preudarjati, ali bi šel dalje ali ne.

„Čemú grem prav za prav tjà?“, vprašal je samega sebe, „kaj bom tam? Saj mi je rekla, da je ne bo; in ko bi bila, kaj ji porečem? Da jo ljubim?“ Zdaj je obstal in že se je hotel vrniti. Čudno mu je bilo pri duši, na nobeno vprašanje si ni védel odgovora. Toda neka skrivna moč ga je vlekla dalje in le nekoliko trenutkov še in bil je v dvorani. Tu je bilo vse, kakor prejšnjo nedeljo; ista mešana družba, le Alme ni bilo nikjer. Že se je Mirku umirilo srce, v tem šine mimo njega mlad človek z naočniki in ga pozdravi:

„Dober večer, gospod doktor.“ Mirko se ozre za njim, a ni ga bilo več. Doktor? to bi pač rad bil, ali zdaj še nisem. Ta se je hudo zmotil, mislil si je Mirko, in gledal je dalje po mladi druščini, ki je pridno urila ude svoje, da bodo za pot v „svet“. Zdaj se prav pred njega vstopi majhen grbast človek in kakor bi bila stara znanca, nasmehlja se mu ljubeznivo in vpraša:

„Dober večer, gospod doktor, kako da ste Vi danes tukaj?“

„Dober večer. Tako, slučajno,“ zavrne mu Mirko malo nejevoljen ter zgane z ramami, češ, saj niti sam ne vém, zakaj da sem tu.

„Pa ste danes teden sestri moji rekli, da Vas ne bo. Škoda! Kako ji bo vendar žal, da je ostala doma! Ali boste prihodnjo nedeljo zopet prišli?“

„Ne vém,“odreže se Mirko na kratko in tako grdo je pogledal, da se ga je malo človeče kar ustrašilo ter se izgubilo v dvorani. Mirko se ni mislil dalje muditi, ker ni imel ničesar opraviti, ne iskati; le s Poskočilom je iz uljudnosti izpregovoril nekoliko besed in ga vprašal, kdo sta óna dva, ki sta ga čisto tuja prišla pozdravit.

„To sta brata gospodične Alme, s katero ste se danes teden v tako dobro kratkočasili. Čudim se, da je danes ni.“ Kakor bi mu bilo to vse jedno, napeljal je Mirko pogovor na druge stvari ter se kmalu poslovil in odšel. Pa zapustil je dvorano z vse drugimi občutki, nego je stopil v njo. Ne, da bi si Almo čisto iz glave izbil, tega ni mogel; ali njeni bratje, kaki ljudje so to? Menda bi me kar radi oženili! Tako zlahka se pa le ne dam. Ne rečem, deklica mi je všeč, in rad bi bil znan ž njo; ali zaljubiti se, ženiti se, tega pa nikakor ne; vsaj za zdaj še ne. Tako je ugibal in bilo mu je ljubo, da se je óni dan pri odhodu vedel tako nerodno. Vendar pa mu je mala dogodba v Poskočilovi dvorani ostala v dobrem spominu in večkrat jo je imel v mislih. —

Nedeljo potem je bil Mirko doma, in bilo je že precèj pozno, ko je odložil knjigo in šel v gostilno. Pri „angleški kraljici“ se je nadejal, da bode našel znancev, in napotil se je naravnost tjà. Stopivši čez prag v prvi mah od gostega tobakovega dima skoraj ni mogel gledati, a polno je bilo tako, da ni védel, kam bi se dejal. Ali vkljub nerazumljivemu šumljanju zbranih gostov je spoznal takoj Ilovskega glas in preril se je do njega. Lahkoumni prijatelj je bil v veseli druščini samih mladih ljudij, ki so po večem tudi Mirku bili znani. Ko je Ilovski zagledal prihajajočega tovariša, pozdravil ga je že od daleč, podal mu čez mizo roko in rekel:

„Ravno si nam dobro došel, vsak je že svojo povedal, a zdaj bi bila na tebi vrsta.“

„Ne vém, kaj bi vas moglo zanimati iz mojega vsakdanjega življenja; kaj pa se neznanemu dijaku more pripetiti?“ zavrne Mirko.

„Oho, počasi prijatelj! Ravno dijaku se more marsikaj pripetiti. Recimo, ti si imel kak pogovor na samem, pa te je kak porednež prav po nepotrebnem motil; ali si bil pod oknom, in te je v jasni noči zmočila nepričakovana ploha.“

„Ob vsem tem ne bi vam mogel ničesar povédati.“

„Ali pa kaj druzega. Vsak po svojem. Zdaj že dve nedelji nisva bila skupaj. Kje pa si pohajal? Kar odkritosrčno nam povej; takim ptičem, kakersni smo mi, ni treba ničesar skrivati. Mi te nikjer ne bomo motili, še pomagali ti bomo radi, če bi nas kaj trebal.“ Tako se je ustil razposajeni Ilovski ter se ozrl po ostalih tovariših, kakor bi jih hotel vprašati, če se ujemajo ž njim.

„Tako je!“ rekli so vsi, kakor iz jednega grla, trknili s kozarci ter pili na zdravje novega prihodnika. Mirko se jim je zahvalil na zdravijci. Sprva se je malo obotavljal, potem pa se je le odločil ter v kratko povedal, kaj je zadnji dve nedelji doživel v Poskočilovi dvorani. Ko je dovršil, trknil je Ilovski zopet s kozarcem in rekel:

„Živio Mirko! Ti si mož za našo tovarišijo. Le ne daj se! S pota pa tudi ni treba hoditi; mogel bi še kaj doživeti za kratek čas. Zdaj pa, dragi prijatelji; nasvetoval bi nekaj vsem skupaj. Prepričan sem, da je Alma nocoj zopet pri Poskočilu. Pojdimo vsi tjà, da bomo za pričo, kako se bo roman cenjenega našega tovariša dalje razvijal.“

„Pojdimo!“ oglasi se dolg, suh mladenič z naočniki. „Kakor po naročilu. Ravno trebam gradiva za podlistek svoje „Zarje“. Izvrstno! Le hitro!“ Tolika naglost Mirku nikakor ni bila po volji. Naj že bo, kakor hoče, tega le ni dovolil, da bi kdo z Almo šale uganjal. Obotavljal se je torej iti k Poskočilu in hotel s tem vso družbo zadržati v gostilni. Pa ni mu obveljalo in, hoté ali nehoté, moral je iti. Tolažil se je, da Alme ne bo tam. Prišedši v dvorano so se razpostavili mladi veseljaki pod galerijo. Ilovski je stopil dalje in se jel predrzno ozirati po zbrani družbi, Mirko pa je ostal za stebrom, da bi skrivaj opazoval, kaj se godi v dvorani. Pa že pri prvem pogledu so se njegove oči ujele z Alminimi. Po vsem telesi ga je vroče spreletelo, na njenem lici pa se je zopet pokazala tista čudna rudečica, ki jo navadno vidimo pri bolehnih ljudeh. Mirku se je v srce smilila; zdaj se mu je samemu zdelo, da je zaljubljena vánj. Bila je reva vsa za ples oblečena. Tanko belo krilo s svetlo-modrim zavojem se ji je podalo res lepo, a nekoliko cvetlic v čedno spletenih laseh je še bolj povzdignilo vso njeno opravo. In čudno; niti koraka ni plesala, akoprem jo je vsak čas kdo prosil, da bi šla vsaj jedenkrat ž njim na okoli. Ilovski jo je kmalu iztaknil in silil je v prijatelja, naj gre ž njo plesat; ali Mirko je kakor prikovan stal za stebrom. To Ilovskemu ni bilo po volji; zmotil se je v njem; že se mu je zdel zrel za njegovo tovarišijo, zdaj pa se ne gane, da bi jim napravil malo nedolžnega veselja; kakor lipov bog tiči za stebrom, ona pa zapuščena vzdihuje kraj skrbne matere. V tem ploskne Poskočil ob dlan in napové, da bodo zdaj volile gospodične.

„Le pripravi se Mirko,“ raduje se Ilovski, „ker ti ne greš po njo, prišla bo pa ona po tebe.“ Hitro so si druge deklice izbirale plesalce svoje, da jih odlikujejo za prejšnjo njihovo prijaznost, le Alma se ni genila s svojega mesta, ampak žalostno je povesila očí in ni mogla zatajiti notranjega svojega nemira. Klavir je zopet utihnil in ples je za nekoliko trenutkov ponehal. Tu se je Alma naglo vzdignila, ogrnila plašček in tako urno stopala skozi dvorano, da jo je mati komaj dohajala. Ko je šinila mimo stebra, zapazil je Mirko, da so ji debele solze zalile lepe očí, ob jednem pa je čul máterin občutljiv glas:

„Zakaj pa nocoj tako pozno, gospod doktor?“ Mirko ni védel, ali naj ga bo sram, ali naj bi se jezil, in predno je našel pravo besedo, zginila je nadležna gospá v postransko sobo. Ta mali prizor so do dobrega videli njegovi tovariši; Ilovski se je kar na glas jel smijati; suhi novinar, ki je v živi svoji domišljiji še več videl, pa pristopi k Mirku in mu zadovoljno pošepta:

„Ženitovanje pri petrolejskih lampah“ bo naslov prihodnjemu podlistku v „Zarji“.

V.[uredi]

Silno poželjenje po novih znancih in znankah se je Mirku precèj ohladilo. Mala dosedanja izkušnja ga je naučila, da človek v občevanji z ljudmi, zlasti z ženskimi, nikdar ni dosti previden. Najbolje izhaja v svetu tisti, ki se je za rana privadil lepemu in olikanemu kretanju, za pogovor pa se naučil obilo praznih besedij brez pomena, katere ne sezajo v srce ter se hitro izgubljajo v zraku, kakor glas, ki jih je spravil na dan. Tak človek gre brez skrbi v „svet“, povsod ga bodo prijazno sprejemali, nikomur se ne bo zameril, in kadar bo vso svojo izurjenost pokazal v jedni druščini, pojde dobre volje v drugo in zopet izgine znova. Toda ta plitkost ni za vsacega; kdor resno misii in globoko čuti, hoče tudi v društvenem življenji pokazati svojo osebnost, hoče tudi v „svetu“ biti to, kar je, a ne to, kar je vsak drug. Zato bo večkrat prezrl navadne šege in se v društvu vêdel neokretno. Ljudje bodo o njem različno sodili in le malo jih bo, ki bodo znali ceniti vrline njegove. Vsekako pa je zanimiv in ne pojde iz društva, da ne bi pustil sledí za seboj.

Takšen je bil Mirko; in dasi je bil še premlad, da bi poznal samega sebe, to je le uvidel, da se v „svetu“ ne zná tako slobodno kretati, kakor drugi. Jel se je torej ogibati druščine, in bolj nego doslej je tičal domá pri svojih knjigah. Ali njegovo srce je čutilo drugače in ni mu dalo mirú; hoté ali nehoté je moral misliti na Almo, in ravno kadar je bil sam domá v svoji sobi, imel jo je prav živo v mislih.

„Ko bi le mogel kje skrivaj ž njo govoriti,“ dejal je večkrat sam s seboj, „ali ti njeni ljudje! Kako so vendar nadležni! Menda bi naju radi kar zvezali. Komaj sem jedenkrat bil nekoliko prijazen ž njo, in takoj drugo pot so jo pripeljali k Poskočila nališpano kakor kako nevesto, da so jo druge deklice vedno po stráni pogledovale ter si tiho šepetale na uho. Saj ne rečem, všeč mi je bila takoj na prvi pogled, in ko bi jo bolje poznal, kdo vé, kaj bi še bilo; ali za to treba prilike, da se drug druzega bolje spoznáva, morebiti bi potem oba drugače mislila.“ Minulo je več nego mešec dnij, a Mirka ni bilo nikjer videti, niti isti predpust z glasnimi svojimi veselicami ga ni mogel izvabiti na plesišče. Ali človek je ustvarjen za svet in tudi Mirko se je napósled naveličal svojega samovánja. Ko se je nekega večera ob navadni uri vračal domóv, mikalo ga je zopet jako med ljudi. Bila je huda zima, metlo je in že je sneg tako debelo zapadel, da je po mestnem tlaku umolknila vsaka hoja, sever pa se je s tako silo zaganjal v dolge ulice, da so vsak čas zaropotala stekla plinovih svetilnic. Mirko skoraj ni mogel dalje; klobuk je moral vedno z roko držati, in komaj da je nekoliko korakov stopil dalje, obrnil se je zopet, da bi se za trenutek ognil silnemu viharju, ki mu je mrzlo bril v obraz in sneg pihal v oči. Srečal ni žive duše, le zdaj pa zdaj so po sredi ulice zažvenkljali kraguljčki in hitro kakor blisk so šinile mimo njega gosposke sani. Mirko je začel ugibati, kam se ljudje vozijo po takem vremeni in spomnil se je, da je nocoj sijajni ples v maškarah na korist nóve mestne bólnice. Čital je v časopisih o velikih pripravah za ta večer in silno hrepenenje ga je vleklo tja. V maškaro obleči se ni hotel, saj ga nihče ne pozna, a bilo je tudi prepozno. Šel je torej domóv preobleč se v črno in kmalu potem je stal v razsvetljeni in okrašeni veži redutne dvorane, ki ni bila daleč od njegovega stanovanja.

Prišel je ravno o največjem navalu in moral je malo počakati, dokler se je vsa ta šumeča in brumeča množica spravila skozi vrata. To je le še bolj povečalo njegovo radovédnost in bil je nepotrpežljiv. Ko stopi v dvorano, je kar strmel in pri vratih bi bil obtičal, da ga niso drugi porivali dalje. Imel pa je tudi kaj gledati. Kakor bi se po kakem dogovoru zbrali zastopniki vseh narodov in vseh stanov vsega svetá. In kako se vse lesketa od samega sijaja! Tù vidiš gospodično, ki se je preoblekla za kmetsko nevesto, ali vsa njena oprava je tako dragocena, da prav nič ne zaostaja za drugo, ki se ti kaže v bliščeči obleki bogate Benečanke. In kako veseli so vsi! Prav razposajeno skačejo in letajo sem ter tja, dražijo drug druzega, a kadar je kdo komu kaj porednega povédal na uho, beží in hitro se izgubi v gneči brezštevilne množice.

Pa zakaj so ljudje tako nezmerno dobre volje, kadar se ošemijo in preoblečejo? V prvi hip se mislečemu človeku to res čudno zdí, ali če stvar mirno presodi, jasna mu je tudi ta prikazen v človeškem življenji. Izkušnja nas uči, da je človeku prirojena želja, da bi se mogel časih nevidnega ali neznanega storiti. Že malo dete se rado skriva in pri vseh narodih nahajaš pravljice o čudodelnem pokrivalu, ki človeka v dela nevidnega. Pa še nekaj. Človek hrepení vedno više, a ker ne more vsega doseči, hoče vsaj za nekoliko ur biti na videz to, kar v resnici ni. Ali moreš zameriti mladi šivilji, če si želí biti slavljena, kakor bogata gospá, kateri je ravnokar sešila novo opravo? Nikakor ne; saj je ona tudi ženska. Pa če ista šivilja lepo z masko pride na ples in jo obletavajo mladi gizdalini, kakor bi bila kaka imenitna gospodična, ali se ji ne bode smijalo srce? Gotovo, in še dolgo se bo rada spominjala, kako je ves večer motila izbirčno gospôdo. Take in podobne misli so se rodile Mirku, ko je stojé sredi dvorane gledal in opazoval, kar se je godilo okoli njega. Časih je tudi njega kaka maškara mimogredé ogovorila in rekla, da ga pozna, ali ravno s tem, da mu ni védela druzega povédati, pokazala je, da ga ne pozna. Mirko je bil prav dobre volje. Danes se je mogel brez skrbi kratkočasiti, nihče ga ni poznal, on pa tudi nikogar; mogel je govoriti, kar je hotel, nihče ni njegovih besed deval na rešeto, in ko bi jih hotel, ne bi utegnil v splošni zmešnjavi. V tem prideta rudeč in rumen ženski domino mimo njega. Rumeni ga z mahalcem udari po rami in pravi:

„Poznam te.“ Ali tako slabo je izpremenil svoj glas, da se je Mirko nehoté zasmijal in rekel:

„Tudi jaz te poznam, lepa maškara, akoprem ti ne vidim v obraz. Če hočeš, opišem ti na tanko skrito glavo in povém tvoje ime.“ Elza se ni mogla več zatajiti. Pustivši rudečo svojo tovarišico nadležnemu „Kitajcu“, obesila se je ob desno Mirkovo roko ter ga pod mahalcem rotila, naj je za Boga ne izdá. Zdaj sta se za drugimi sprehajala po dvorani in se tudi tikala, kakor je z maskami navada. Mirko je takoj uganil, da je rudeči domino Ema. „Kitajec“ pa Čermak; a na to je plaho svojo maškaro radovédno vprašal:

„Ali so mati tudi z Vami?“

„Tudi,“ zavrne mu Elza, „tam-le v kotu sedé v črnem dominu. Prav lepo smo jih morali prositi, da so se nam udali. Pa saj nismo brez uzroka tù. Ilovskega zalezujemo. Radi bi do dobrega védeli, kaj je ž njim. Saj ga poznaš. Ne tajim, dobra prijatelja sva bila, in še dobra prijatelja sva bila, in še zmeraj pogostoma zahaja k nam, ali od drugod pa čujemo, koliko si prizadeva, da bi si osvojil bogato Ido Strnadovo. Ali je tù?“

„Doslej ga še nisem videl, pa saj še nisem obhodil vseh prostorov.“

„Dragi prijatelj!“ nadaljuje zopet Elza, „nikar mi ne zameri, ali smem s teboj ostati?“

„Čudno vprašanje,“ zavrne ji ljubeznivo Mirko, „ako le hočeš. Večje sreče si nisem mogel želeti, ko sem malo poprej ves zapuščen in neznan stal sredi tolike množice veselih ljudij.“ Elza je malo umolknila in, ko ne bi bila ošemljena, videl bi, kako ji je rudečica zalila obraz. Pa hitro se je obrabrila in zopet izpregovorila:

„Práv od srca sem ti hvaležna. Z Emo in Čermakom ne smem biti, kajti ne mogla bi se dovolj premagovati, ko bi zasledili kaj neprijetnega, a dobri mami bi se v srce smilila, če bi kar sama kraj nje sedela.“

„Ali za gotovo véš, da je Ilovski na plesu?“

„Za gotovo ne vém; ali ko smo ga óni dan vprašali, če pojde, bil je v zadregi. Predober je še, da bi se mi v obraz legal, priznati pa tudi ni hotel, da pojde. Rekel je, da si ne obeta mnogo od tega plesa, a ko je videl, da ne silimo vánj, napeljal je hitro pogovor na druge stvarí. Potem ga ni bilo več k nam. Gotovo si je želel, da bi mi ostali doma.“ Mirko je bil, kakor bi bil pozabil, kaj se je zadnji čas godilo v blagi njegovi duši. Ljubeznivo in odkritosrčno šepetanje Elzino ga je vsega omámilo, in ker ga je tikala, zdelo se mu je, da sta si bliže, in prav nič ni pazil, kaj je govoril. Ušla mu je marsikatera nepremišljena beseda, mehkočutna Elza pa si je vsako dobro vtisnila v sporain, in kmalu nobeden njiju ni več mislil, zakaj je prav za prav prišel na ples. Kar ju vstavi drobna ženska maškara, oblečena za vrtnaríco. Prav poredno s podprtimi rokami stopi pred Mirka in mu jame očitati:

„Tako, tako! Zdaj te še le poznam! V rumeno barvo si se zaljubil!“ in majala je z glavo, kakor da se ne bi mogla dovolj prečuditi. Mirko je skozi izrezane luknjice svilnate krinke takoj spoznal lepe Almine oči, in mrzlo in vroče ga je izpreletelo po vsem telesi. Zakaj vendar ni prej prišla, ko je bil sam! Zdaj bi bil tisti trenutek, ki si ga je tolikanj želel, da bi mogel slobodno govoriti ž njo! Že je hotel v mislih prokleti nesrečni trenutek, ko ga je rumeni domino nagovoril, ali čutil je mehko Elzino roko v svoji in ni mogel biti hud na njo. Ves zmeten je lepi vrtnaríci zavrnil nekoliko nerazumljivih besed, ona pa je iz ličnega koška vzela rumen cvetek in mu ga ponudila rekoč:

„Ná, tù imaš Svojo barvo. Shrani ta cvet; morebiti se boš časih spominjal vrtnaríce, ki ti ga je podarila.“ Mirko vzame cvet, in čutil je, kako se je tresla drobna ročica nežne maškare, ki mu je v tem hipu izginila izpred očij. Elza je videla, da je njen spremljevalec jako razmišljen in že ga je hotela vprašati, kdo je ta maškara; ali v tem se domisli, da bi ga morebiti spravila v zadrego, a mogel bi ji tudi kaj razodeti, kar ona sáma ne bi rada čula. Pretrgala je torej neprijetno molčanje ter začela o drugih stvareh govoriti, in kmalu sta bila zopet svoja, kakor poprej.

Ko so si ljudje ogledali maškaradni sijaj in se nekoliko razšli po sosednih sobah, začel se je ples in prišla je tudi četvorka na vrsto. Plesalci so se ločili v več oddelkov, kar je Mirku bilo posebno všeč, kajti mogel se je tudi on z Elzo udeležiti plesa, a ni mu se bilo bati, da bi z Ilovskim skupaj zadel. In res čisto na drugem konci dvorane je zdaj prvikrat ugledal lehkoumnega svojega tovariša, ko je ravno stopal v red z vitko maškaro, ki se je bila preoblekla za grško boginjo; njima nasproti pa sta se postavila rudeči domino in Kitajec. Ilovskemu se niti dozdevalo ni, da ga kdo opazuje in prav slobodno se je svoji boginji klanjal, daroval ji svoje srce in svoje življenje ter ji prisezal zvestobo do smrti. Če je časih neznanega Kitajca kaj vprašal, razložil mu je ta s prsti, da je mutec; če je pa poredno dražil njegovo plesalko v rudečem dominu, krcnila ga je z mahalcem po roki ali pa mu je poraenljivo zažugala s kazalcem.

Naši znanci so bili tedaj, vsak po svojem, práv zadovoljni s četvorko. Isti gospé Kolarjevi se je pod črno krinko smijalo srce, ko je videla, da tudi ljubljena njena Elza pleše in se kratkočasi. Prav vesela je bila, da se je dala pregovoriti. Bog vé, čemu je to dobro. Kako je Mirko ves drugačen, kakor Ilovski. Saj ne, da bi kaj rekla; ali skrbna mati vedno misii in ugiblje, kako bi bilo bolje za njeno dete, zlasti kadar ima jedno jedino. Četvorka se je bližala koncu. Že so plesali zadnjo figuro, pri kateri je redatelj hotel pokazati vso svojo umetnost. Vsak čas so se morali plesalci druga postaviti, drugače razvrstiti, in tako se je pripetilo, da se je Mirko na trenutek sešel z vrtnaríco.

„Kje imaš pa mojo cvetko?“ vpraša ga ona.

„Tù-le na srci jo čuvam,“ odgovorí ji on ter pokaže v žep na levi stráni suknje.

„Le čuvaj jo,“ rekla je zadovoljno mila vrtnaríca, stisnila mu hitra roko ter se dalje premaknila, kakor je zahteval plesni red. Mirka je le jezilo, da se je tako prehitel in za ves večer navezal na Elzo. V tem se je četvorka dovršila, in zdaj sta tudi rudeči domino in Kitajec prišla poročat o tem, kar sta videla in slišala. Povédala nista vsega, da ne bi užalila blage Elze ter ji grenila nocojšnje zábave, le povrhu sta omenila, kako se je Ilovski dobríkal grški boginji, ki je bržkone bila Ida Strnadova, a mogoče tudi, da ni bila.

„Saj poznáš Ilovskega,“ tolaži Ema sestrično svojo, „rad se razveseljuje in kakeršen je, nestanoviten in lahkomiseln, rekla bi skoraj, da si je za danes zopet drugo izbral.“ Elza ni na to ničesar odgovorila, ampak molčala je in prav ljubo ji je bilo, da je bila v maski, kajti lože se je pritajila in nihče ni videl, kako so se ji na licih izpreminjale barve. Bilo je pa še nekaj, kar je olajšalo srčne njene bolečine. Kraj Mirka ji je bilo prijetneje, nego li si je želela; pripetilo se je, da je za trenutek čisto pozabila na Ilovskega, in nikakor se ni mogla do dobrega odkrižati čudnih mislij, ki so ji vedno silile v glavo. In bilo je dobro tako. S težkim srcem je prišla na ples, na katerem je iskala pojasnila, ne zabave. Zgodilo pa se je ravno narobe. Že davno se ni tako dobro imela, dasi resnici ni prišla do dna. Pripravljena pa je bila na vse, in ko bi se ji tudi najhujše pripetilo, ne bi je več iznenadilo.

Ni ji medlelo, kakor takrat na pevskem večeru, in nič se ji ni mudilo domóv, ampak vsak čas je prosila mater, naj bi še malo potrpela, in zopet je znova šla plesat, da bi zadusila strast s strastjo. Bilo je že pozno čez polunoči, ko je z materjo in sestrično zapustila redutno dvorano. Pred odhodom se je iz vse duše zahvalila Mirku za njegovo skrb, kajti le on ji je napravil večer, da ga bo vse žive dni imela v spominu. A ko mu je zopet stisnila roko, prišla je Mirku nehoté na misel nežna vrtnaríca in čudno mu je bilo pri srci.


VI.[uredi]

Sneg je skopnel, zima je bila pri kraji, a pri kraji je bil tudi predpust, ki je navadnim ljudem minul, kakor vsak drug čas, in le takim, ki so se preveč udajali zapeljivim njegovim slastim, zapustil je kaj, da so ga še dolgo dolgo pomnili. Nekaterim je pobral novce, drugim je oslábil zdravje, a mnogim vsekal globoke srčne rane, ki se niso dale zlepa zaceliti. Malokoga pa je tako hudo zgrabil, kakor Ilovskega. Nespameten in lahkoveren, kakeršen je bil, mislil je Ilovski, da lepa in bogata Ida mora biti njegova, in hodil je za njo po vseh plesih in veselícah, in noč in dan ni imel drugih skrbij, nego li, kako bi se ji prikupil, kako jo razveselil ter si jo popolnoma osvojil. To pa ni bilo tako lahko, kakor bi kdo mislil. Odkar je Ida stopila v svet, jeli so jo oblétavati mladi ljudjé, s katerimi se Ilovski nikakor ni mogel meriti, zlasti ker je vsakdo védel, da stari tvorničar hčere svoje ne bo komurkoli dal za ženo. Bilo je imenitnih in bogatih gospodičev, ki so se zdaj klanjali imovitemu Strnadu in slavili lepo njegovo hčerko. Ta je s preljubeznivim svojim vedenjem vsacega začarala, in kakor z Ilovskim, tako se je spoglédavala z vsakim drugim, ki se ji je znal dobrikati, da napósled nihče ni védel, pri čem je. Ilovskega je stalo težkih žrtev, da ni zaostajal za tekmeci svojimi, ali vkljub vsemu temu ni jim bil kos. Ida je imela tedaj dovolj odličnih plesalcev in prav milostivo je zdaj tega, zdaj ónega uslišala in tako vse zaporedoma slepila. Ravno to pa je Ilovskega še bolj motilo. Res, da mu z nobeno besedo ni dala kaj več upanja, kakor drugim; ali bilo je tudi res, da se proti njemu ni prav nič izpremenila, odkar sta se prvikrat seznanila pri „ruskem kozaku“.

V takšni negotovosti je Ilovskemu minul predpust, a začel se je dolg posten čas potrpljenja in praznega upanja. Ni je bilo več prilike, da bi govoril z obožávano svojo Ido; zalezoval jo je po gledališčih, po sprehajališčih in po raznih cerkvah, vendar vse zastonj. Le malokdaj jo je videl in vesel je bil, če sta se z očmí ujela in se mu je ona ljubko nasmehljala: nikdar pa se ji ni mogel pridružiti, vselej je bila v večji druščini, v kateri mu je najbolj na poti bil sin bogatega trgovca, ki je v kupčijskih stvaréh imel pri Strnadu vsak čas kaj opraviti. Nekega dné jo je videl zopet v cerkvi in bila je sáma. Srce mu je utripalo; kar ni mogel dočakati konca službe božje, in brž ko je mašnik dal poslednji blagoslov, hitel je na vrata in se pred cerkvijo postavil na mesto, kjer je mislil, da mora priti mimo njega. Tako je tudi bilo, ali pri izhodu je zadela Ida na več svojih znank, njega pa v živahnem pogovoru in veliki gnéči niti zapazila ni.

Ilovski je uvidel, da po ti poti ne pride do smotra svojega, in sklenil je drugače. Šel je naravnost pred Strnadovo hišo, in sprehajaje se semtertjà je gledal po oknih, da bi vsaj zdaleč ugledal obličje njeno. Ida ga je kmalu zapazila in, če je le mogla, namigávala si je skrivaj ž njim. To je Ilovskega znova ohrabrilo; še ni obupal in prav pridno se je hodil nastavljat pred okno. Nekega dné pa je kupil prelep šopek redkih cvetlic ter naročil postrežčku, kako naj ga izročí gospodični Strnadovi. Oče je sicer videl postrežčka, ali mislil je, da dohaja od trgovčevega sina in ni se zmenil zánj. Tako je mislila tudi mati Strnadka. Od veselja in ponosa se ji je zasvetil obraz in nemudoma je postrežčka peljala k ljubljeni svoji hčerki, ki je z lepoto in ljubeznivostjo svojo še bolj povzdignila dober glas Strnadove hiše. Ida je takoj ugenila, kdo ji pošilja prelepi dar. Brzo vzame šopek, a listek vtakne v žep, kakor da ga od srečnega nemira ne bi utegnila brati, poskoči radostno ter hití k oknu, da si bolje ogleda redke cvetlice. Na levo in na desno je obračala veliki šopek, zdaj je poduhala ta, zdaj óni cvetek, toda v tem se je vedno spogledavala z zaslepljenim darilcem, ki je na nasprotni stráni ulic kakor slučajno hodil semtertjà in si domišljeval, da vse to skazovanje sreče in zadovoljstva velja njemu, a ne šopku njegovemu.

To je bil poslednji srečni trenutek, ki gaje Ilovski doživel z deklico, s katero ga je seznanil prvi sneg. Pa saj mu je Ida bila prav primeren dar čudnega naključja. Bila je lepa in ljubezniva, ali srce njeno je bilo hladno kakor led. Mrzlo preudarjajoči duh očeta trgovca kakor bi se bil prelil v hčerko njegovo, samó da ga je pri nji zakrivala čarajoča ženska zunanjost, katero so ji razni učitelji in učiteljice še lepše olikali, v tem ko niso prav ničesa storili, da bi ji oblažili tudi srce. Ida je bila odgojena za „svet“; v „svetu“ je hotela sijati, v „svetu“ veljati in se v polni meri naužiti vseh tistih slastij, ki puščajo srce prazno in nezadovoljno. V tem bi se Ilovski do dobrega ujemal ž njo; ali kdo je on? Kaj ji on more v „svetu“ dati? Niti veljave, niti užitka. Tako je tvorničarjeva hči po poslednjem dogodku jela računati, a v tem jo je še bolj utrjevala mati njena, ki je bila vsa prepadena, ko je slučajno pobrala Ilovskega listek, ki je Idi padel iz žepa.

„Za pet ran božjih!“ jame se skrbna mati hudovati na lahkomiselno hčerko, „kaj pa vendar misliš! Bog ne daj, da bi oče kdaj to zvedeli. Vsemu bi bila jaz kriva, da te nisem čuvala, kakor treba. In kaj bi rekel Milan, ko bi to cul. Nikdar več bi ga ne bilo blizu. Manjka se njemu nevest, na vsak prst jih dobi deset. Pa to še ne bi bila vsa škoda. Predobro mu poznam očeta, mogočen je, in takoj bi pretrgal vsako kupčijsko zvezo z nami. Pa kdo bi naštel vso nesrečo, ki nam preti od tvojega nepremišljenega igranja s tem pisarjem, ki ni prav nič. Danes naj se zameri glavarju svojemu in jutri nima več suhe skorje, da bi jo gledal. S takim človekom naj se pečajo druga dekleta, ne pa Strnadova hči. Kako sem bila vendar tako slepa, da ti nisem prej prišla na sled!“ Tako se je togotila mati Strnadka in ni vedela, kaj bi počela od jeze; a čisto pozabila je, da je prav ona z nepremišljeno svojo hvaležnostjo o prvem snegu in na koncertu Ilovskega tako rekoč spod-bodla, da se je čim dalje bolj bližal njeni hčerki. Se ve da, takrat je bilo še marsikaj drugače, Ida še ni bila znana v „svetu“, a mati tudi še ni mislila, kake skrbi treba imeti z odrastlo hčerjo. Zdaj se ji je še le zasvetilo v glavi in tudi Ida se je prvikrat do dobrega zavedela, da so ji minula otroška leta, ko ji je bila dovoljena še vsaka šala. Umirila je mater in obljubila, da ne bode nikdar več z nepremišljenim vedenjem Ilovskemu dajala kake nade. In tako je tudi bilo. Zastonj se je Ilovski oziral po nesrečnem oknu; ni in ni je bilo več. Uvidel je, da mu je ves up splaval po vodi. A kaj zdaj? Kako se reši oderuhov, katerim je minuli predpust s potratnim svojim življenjem prišel v pest? Te skrbi so Ilovskemu zdaj bolj belile glavo, nego bi mislil, kdor je poznal njegovo lahkoumnost.

VII.[uredi]

Če tudi se v velikih mestih ljudje ne zanimajo toliko za posamezne ženitve kakor v malih, glas, da bo Müllerjev sin vzel Strnadovo hčer, dal je tudi v P...i ljudem dosti govoriti. Müllerjevi so bili nemške krvi in prav visoko so se nosili, Strnad pa je bil Slovan in doslej se je pri njem vkljub velikemu bogastvu preprosto živelo kakor v vsaki drugi meščanski hiši; ali denar je poravnal nasprotja in vsakdo je takoj računal, kako bode ta ženitev v trgovskem svetu povzdignila veljavo Müllerjevega in Strnadovega imena. Tudi Kolarjevi so čuli to novico; Čermak jim jo je prinesel iz kavarne. Elza je znova oživela, sama zadovoljnost ji je sevala z veselega obraza; saj je Ilovskega še zmeraj ljubila, in vse mu je odpustila, samo da bi se ji tudi on več ne izneveril. Ničesar mu ni očitala in ko je zopet prišel, niti zinila ni ob Idi in njeni zaroki z mladim Müllerjem, ampak vse druge stvari mu je pripovedovala ter ga izpraševala, da bi ga potolažila in spravila v dobro voljo. Moral bi biti od samega kamena, komur bi se pri tako nežnočutni deklici ne otajalo srce. Ilovski je to le predobro čutil in na vso moč se je kesal, da ni prej spoznal, kakšen redek biser je njegova Elza. Kakor bi se zopet zavedel po hudi bolezni. Čudil se je, kako je mogel zanemarjati to blago bitje ter brezumno letati za nečimerno gizdalko s hladnim srcem. Kako li ga je mogla tako omamiti! Pa saj še ni zamujeno. Vse je minulo, kakor nam minejo težke sanje, kadar se vzbudimo, in zopet je vse pri starem. Da bi res bilo pri starem! Tako je Ilovski večkrat na tihem vzdihoval in bil je vedno potrt in žalosten. Elza je mislila, da mu je še zmeraj Ida na srci, in izkušala mu je z večjo ljubeznivostjo izbrisati spomin na to nesrečno poznanstvo. Ali bil je drug črv, ki je grizel Ilovskega in mu preganjal spanje in dobro voljo; toda kaj je bilo, tega nikomur ni razodel, temveč se v je zatajeval ter silil biti vesel, pa zastonj. Čermaku se je dozdevalo, kaj je lahkoumnemu prijatelju, ali ni hotel o tem govoriti, da ne bi po nepotrebnem odpiral ran, ki jih ne more zaceliti. Smilil pa se je revež vsem dobrim svojim znancem, ki so v njegovi navzočnosti večkrat nehote umolknili in bili v zadregi, kaj naj govore. Rekel bi človek, da so se nalezli njegove tožnosti, ali imeli so tudi vsak svoje skrbi; mati Kolarjeva je vedno bolehala in se skoraj ni ganila iz svojega naslanjača, v katerem je mirno sedevala in krpala staro perilo, Čermaku pa so se bližale usodne preskušnje. Le Elza je bila vesela in se nadejala, da bo čas izlečil vse bolečine. — Bilo je nekako o kresu, lep poleten dan v nedeljo. Mirko se je ravno ustavil na oglu ulic in čital velikanska oznanila, ki so ljudi za popoludne vabila na razne veselice v mestu in zunaj mesta. V tem pride Ilovski in ga ogovori:

„Zdravo, Mirko! Kam si se namenil?“

„Prav za prav nikamor. Malo sem se mislil sprehoditi po bregu. potem pa iti k obedu. A ti?“

„Pred križevniško cerkev grem. Opravilo utegne vsak čas biti pri kraji, pa bi rad počakal Elzo. Pojdi z menoj.“

„Prav rad,“ zavrne mu Mirko in oba sta se napotila proti bližnji cerkvi, kjer so se ljudje ravno vsuli skozi vrata. Ni jima bilo treba dolgo čakati, kajti brž ko se je razšla največja gneča, pokazala se je na cerkvenem pragu Elza z materjo. Videl si ji v očeh, kako jo je veselilo, da je Ilovski prišel ponjo; a vesela je bila tudi Mirka, ki se ji je zdel kakor dober duh ali varuh. Prijazno stopi k njemu in ga ogovori:

„Dober dan, gospod Svetlin! Kaj smo se Vam zamerili, da Vas ni več blizu?“

„Res, kar nič Vas ni videti,“ pritrdi gospa Kolarjeva.

„Oprostite! Nisem Vas hotel kadarkoli nadlegovati, a tudi nisem utegnil. Moral sem se poprijeti knjige in nadomestiti, kar sem prvega pol leta zamudil. Nekoliko pa ne rečem, da nisem bil sam kriv s svojo zanikernostjo. Torej še jedenkrat prosim odpuščanja.“ Tako se je izgovarjal Mirko in se pridružil Elzi, v tem ko je Ilovski šel za njima z materjo. Elza je bila prav zgovorna in je Mirka povabila, naj bi popoludne šel ž njimi. Dan je lep in dolg, pa se mislijo takoj po obedu z zabavnim vlakom odpeljati dve postaji daleč po železnici, potem pa se do večera sprehajati po lepem „zlatem dolu“, kjer je človek že ves na kmetih. Mirko je bil prijaznega povabila vesel, zlasti ker mu je bila okolica še malo znana, in obljubil je, da jih bo o določenem času gotovo že čakal na kolodvora. Ko so se ločili, hitel je domov, da preskrbi, kar treba, in bi se mu po obedu preveč ne mudilo. Ob dveh popoludne je na kolodvoru kar mrgolelo vsake vrste ljudij, gosposkih in preprostih, moških in ženskih, odraslih in otrok; ali nihče ni imel niti prateži niti popotne oprave, ampak vsi so bili v lahkih letnih oblekah, le pri kaki skrbni mamici si zapazil velik volnat robec ali pa košek napolnjen s kolači in drugimi mrzlimi jedrni. Tudi nisi videl, da bi kdo slovo jemal in se jokal, marveč čul si samo veselo blebetanje in smijanje.

Pri blagajnici je bila tolika gneča, da je vlak zamudil celo četrt ure, predno je vsak dobil svoj listek. Še večja stiska je bila v vozovih. Priklenili so jih že nekoliko nad število, pa še jih je bilo premalo, a ker nihče ni hotel zaostati, potisnil se je kamorkoli, če tudi ni več dobil praznega sedeža. Naši znanci so se dosti podvizali, toda so vendar malo prepozno v prišli. Za gospo in gospodični se je našlo še prostora, ali Mirko, Čermak in Ilovski so morali stati do prve postaje, kjer so se vozovi nekoliko izpraznili. Na drugi postaji pa so izstopili, kakor je bilo zgovorjeno. Takoj za kolodvorom je bil hladen, prostoren vrt, kamor so vihrajoče zastave in glasna godba vabile dohajajočo mestno gospodo. Večina je ostala tu, drugi pa so šli dalje po „zlatem dolu“, ki se je ob šumljajočem potoku vil daleč noter med sadonosnimi holmci in griči. Mestnemu človeku se je v tem mičnem kraji in v čistem zraku razširilo srce, lože je dihal in čelo se mu je zvedrilo kakor jetniku, kadar iz temne ječe zopet sloboden stopi pod milo nebo. Mati Kolarjeva je pozabila svoje bolečine in kakor pokrepčana je stopala dalje z mlado svojo družinico; Elza pa od radosti ni vedela, kaj bi počela, najnijša bi bila poskočila, kakor takrat, ko je še nežna punčika z rajnkim očetom bivala na kmetih. Zdaj se je ozirala na desno, zdaj na levo, vsak čas je zapazila kako novo lepoto v prirodi ter mater spomnila na kaj podobnega iz rojstvenega svojega kraja; potem je zopet vprašala Mirka, če je na Kranjskem kaj lepih krajev in ga prosila, naj jim kaj pove o domovini svoji. Ilovski se je še posebno prikupil Elzi, ker je materi podal roko, da se je vanjo obesila; Ema in Čermak pa sta, kakor navadno, z naglimi koraki pred ostalimi dalje stopala, da ju nihče ni motil in slišal, kar sta imela med seboj. Tako so zadovoljno srce in primerni pogovori vsem krajšali pot, in predno so se nadejali, bili so pri mlinu, do katerega so se bili namenili.

Mlinarica je bila postrežljiva ženica in dasi ni imela prave krčme, za praznike je vendar preskrbela kak sodček piva ter gospem dovolila, da so si pri nji skuhale kavo, za katero je zmeraj imela mleka pripravljenega. Po bujno zeleni trati so rajali otroci in odrasla mladina, ki so že zjutraj prišli iz mesta in zasedli vse lepše prostore pod drevjem. Le pred hišo je bila še prazna miza za našo družbico. Tu so zdaj sedli gospa, Kolarjeva z gospodi, v tem ko sta Elza in Ema pripravljali južino. Kmalu se je dišeča kava kadila iz preprostega lončka, mlinarica pa je prinesla penečega piva, in težko bi v sijajnih gosposkih dvorih našel srečnejših gostov, nego li pred mlinom v „zlatem dolu“. Istemu Čermaku se je razvozlal jezik in toliko je imel povedati, da drugi niti na vrsto niso prišli. V tem pride star vojščak z leseno nogo in jame vrtiti ubrane orgljice. Vesel krik se je razlegal s trate, mladina, opletena s hrastovimi venci, začela je plesati, in zmeraj in zmeraj znova je iz orgljic moralo okroglo doneti, da se sivček niti oddahniti ni mogel.

Zdaj pride okreten gospodič in si izprosi Elzo na plesišče, za njim odpelje drugi Emo, in tudi Mirko, Čermak in Ilovski so odšli na trato. Mati Kolarjeva je zadovoljno gledala za njimi ter se pogovarjala z mlinarico, ki je k nji prisedla, da ni bila sama. A kdo bi opisal veselje na trati! Ves predpust ni ga bilo plesa, ki bi bil vsem tako po volji. Res, Ilovski ni bil več stari veseljak, ali vedel je, kaj se v druščini spodobi; pritajil je svoje skrbi in nič se ni ločil od ostalih, dasi je z Elzo največ plesal. Po dovršenem plesanji mati ni dovolila, da bi hčerka, razgreta in vroča, sedla v hlad, in poslala jih je vse skupaj malo na sprehod. Šli so o potoku po cesti, ki je držala čez most v prijazen gozdič. Takoj za mlinom nabere Elza šopek nežnih potočnic, teh tolikanj pomenljivih cvetlic, in jih Ilovskemu zatakne v suknjo. Mirko je bil med tem že na mostu ter je ribicam v vodi po malem metal krušne drobtinice. Brž ko je Elza zapazila, kaj počenja, hitela je za njim, a med potjo se je slučajno spomnila, kako so v njenem rojstvenem kraji dekleta kresno noč hodila gledat v vodo, da bi v nji videle podobo usojenega si ženina. Mikalo jo je, saj je bilo tudi o kresu, in prišedši na most hitro pogleda v potok. Pa videla je Mirka, ki je slonel na mostni ograji. Nekako čudno jo je streslo. V tem priskoči Ilovski, nagne se čez most, da vidi ribice, in zdaj se v vodi tudi njegov obraz pokaže poleg Mirkovega; ali isti trenutek pade mu Elzin šopek v potok. Elzi je kar sapa zastala in rudečica ji je zalila obraz. Mirko je zapazil njen nemir, a ne da bi vedel ali vprašal, kaj je temu uzrok, stekel je iz same uljudnosti doli k vodi in za nekoliko trenutkov se je povrnil s šopkom, o katerem je mislil, da je Elzin.

„Gospodičina!“ vskliknil je veselo, „prinašam Vam Vaše potočnice. Nate jih; naj Vas spominjajo tudi tistega, ki Vam jih je vodi otel!“ Elza je bila vsa zmedena. Ni vedela, kaj bi rekla, in vendar jo je notranji glas svaril, naj daru svojega ne jemlje nazaj. Naposled se ohrabri in pravi odločno:

„Gospod, nikar mi ne zamerite, ali nikdar ne bom jemala, kar je usoda Vam namenila. Obdržite potočnice v spomin na denašnji dan.“

„Prav rad, gospodična! Čuval jih bom, kakor najdražji biser, in kadarkoli jih bom pogledal, spomnil se bom jednega najlepših trenutkov mladih svojih dnij.“ Na to je usodni šopek del v listnico, a niti zdaleč se mu ni dozdevalo, kako strašno so te nedolžne cvetlice razburile srce Elzino. Ilovski je sicer v takih stvareh bil okreten in iznajden, kakor malokdo, danes pa se nikakor ni znal spraviti iz zadrege. Ne, da bi bil praznoveren, ali čutil je, kako hudo je Elzo užalil s svojo malomarnostjo, in to ga je bolelo. Da je takoj letel za šopkom, vse bi bilo dobro ali to mu je prišlo na misel, ko se je Mirko že vrnil s cvetlicami. Da bi bilo konec neprijetnega dogodka, nasvetoval je Ilovski, naj bi šli v gozdič; toda Elza se je branila iti čez most ter se izgovarjala, da je mati že predolgo sama. Zdaj so se vsi vrnili proti mlinu. Prejšnja veselost jih je minula, a nihče ni prav vedel zakaj. Elza je umolknila, Ilovski se je čutil krivega, Mirko pa se je zagledal v sokola, ki je za mlinom ugrabil pišče in ž njim vzletel visoko pod oblake. Le Čermak je nekaj govoril Emi, ki je počasi stopala za ostalimi ter šepetaje trgala velike marjetice. Mati Kolarjeva je takoj zapazila čudno izpremembo in vsa v skrbeh vpraša potrto hčerko:

„Kaj ti je, Elza?“

„Nič hudega. Glava me zopet boli; saj veš, kako sem občutljiva.“

„Preveč si plesala. Kolikokrat sem že rekla, da to ni za tebe; pa me nič ne ubogaš. Da bi vsaj zmerno plesala; pa ne, ampak kar v jedno mer se vrtiš, da človek misli, zdaj in zdaj te bo konec.“ Elza ni ugovarjala. Ilovski se je silil, da bi društvo zopet oživil, ali ni se mu posrečilo. V tem se je solnce nagnilo in napravili so se na pot proti železniški postaji. Sprva so tiho stopali drug poleg druzega, dokler ni Mirko pretrgal neprijetnega molčanja. Zahajajoče solnce ga je spomnilo lepega poletnega večera v Trstu, ko je utapljajoče solnce daleč na okoli zlatilo nebo in morje. Mirko je skušal zdaj dobrim svojim znancem opisati ta divni prizor, a na to jim je pravil o morji, o brodovih, o Trstu in o primorskem življenji sploh. Tako je minul čas do postaje, kjer so se ljudje že zbirali, da ne bi zamudili vlaka, ki jih je imel odpeljati proti domu. Živahno gibanje na kolodvoru in potem v vozu je dobro došlo Elzi, pa tudi Ilovskemu, da sta se lože pritajila pred dobro materjo, kateri bi ne bila rada skazila lepega dneva. Prišedša v mesto rekla je gospa Kolarjeva, da bi rada doživela še kak tako lep dan, in prav zadovoljna se je poslovila od mladih spremljevalcev.

VIII.[uredi]

Akoravno Mirko ni zahajal med veliko gospodo, toliko je le spoznal „svet“, da ni več tako silno hrepenel po njem, kakor spočetka. Hodil je tudi zdaj še rad v pošteno druščino, ali ne, da bi moralo biti. Uvidel je, da, kdor v sebi samem ne nahaja prave sreče in zadovoljstva, ne bode ga ni v „svetu“ našel. Res je sicer, da je Bog človeka za svet ustvaril, ali določil je tudi vsakemu meje, v katerih naj se giblje in deluje na korist naroda svojega in vesoljnega človeštva. A da človek ne bode brez koristi delal v vinogradu Gospodovem, mora se truditi, da bo čimdalje boljši, da si blaži srce ter razvija duševne darove svoje. Tega pravila se je držal Mirko in prav pridno se je lotil učenja. Toda bolj ko se mu je duh razvijal, bolj je čutil, da mu je srce prazno. Človek ima um in srce, skrbeti pa mora za oboje. Srcu treba ljubezni, te čudne stvari, ki je ne vidimo, ki niti ni stvar, in vendar je tako potrebna, da brez nje ne bi ničesar moglo obstajati. Ljubezen božja je ustvarila svet in vse, kar je na njem; ljubezen pa je tudi prvi in najimenitnejši nauk krščanstva, iz katerega vsi ostali izvirajo sami po sebi, Mirko je imel blago srce; ljubil je mater svojo in očeta svojega, ljubil je domovino svojo in narod svoj, in bil je tudi dober in veren prijatelj. Ali vsa ta ljubezen, dasi potrebna in plemenita, ni mu umirila neznanega nekega hrepenenja. Želel si je bitja, katero bi mogel zvati svoje, ali bolje rečeno, katero bi bila druga dopolnujoča stran njega samega. Saj so ga učile modrijanske knjige, da mož sam ni človek, ampak mož in žena skupaj sta v višjem duševnem pomenu cel človek. Zdaj mu je bilo jasno, zakaj človeku tako dobro de, če po velikem duševnem naporu pride v izbrano žensko druščino. Želel si je torej prijateljice, ki bi ga z umom in srcem razumevala; kateri bi duševno svoje življenje mogel razkrivati, kakor samemu sebi. Tako poznanstvo bi ga moralo povzdigniti nad plitko vsakdanjost, moralo bi ga vzpodbadati, da bi se s tem večjim trudom razvijal in se bližal uzoru ali idealu popolnega človeka.

V take in podobne misli vtopljen je Mirko nekega dne počasi stopal po širokih ulicah. V levici je nosil debelo knjigo, v desnici pa je imel palčico, s katero se je zamišljeno igral. Bilo je rano predpoludne in v takem kraji mesta, da si le semtertja srečal kakega človeka. V tem mu palčica odleti sredi ulic in, ko se je ozrl, vidi deklico, ki je drobnih korakov proti njemu dohajala in se mu prav od srca nasmijala. Bila je Alma. Ves zmeden jo Mirko hitro pozdravi, ali ko prime za klobuk, pade mu knjiga iz rok, in dokler je pobiral svoje stvari, izginila je Alma okoli ogla. Kakor bi bil pozabil, kam se je bil namenil, ni se Mirko genil z mesta. Jezil se je sam na sebe in na nesrečno usodo, da ni prej zapazil deklice in da mu je ušla zarad njegove nerodnosti. Kako ljubeznivo ga je zopet pogledala, kako presrčno ga je pozdravila! Bila je sama brez tistih zopernih njenih ljudij; kako lahko bi jo ogovoril, pridružil se ji in jo spremil, kdo ve, kako dolgo.

Meseci so minuli, odkar jo je zadnjikrat videl na maškarnem plesu; Bog ve, kdaj se bo zopet našla prilika. Da bi vsaj vedel, kje stanuje ali kam zahaja, mogel bi jo zalezovati, pa ob vsem tem nima niti najmanjšega sledu. Take misli so rojile Mirku po glavi, ko je nejevoljen stopal dalje. Ponavljal je vse; kar mu je Alma kdaj rekla in kar je sploh kdaj opazil na nji; in čimbolj ko je vse preudarjal, tembolj se je prepriča val, da ima Alma preblago srce in da mu je močno nagnena. Prav živo mu je bila vedno v mislih in ni je več pozabil. Zdelo se mu je, kakor bi bil zdaj še le spregledal in spoznal, da je prav ona takšno bitje, kakeršnega si je v domišljiji svoji želel. Za trdno je sklenil, da jo mora najti, da mora ž njo govoriti in ji razodeti čustva svoja. Šolsko leto se je bližalo koncu in še ni mogel Mirko najti Alme. V nedeljo po svetem Jakobu je bil dan svete Ane in velikanska oznanila so za popoludne v hladnem prostornem vrtu zunaj mesta napovedovala redko svečanost na čast vsem Anam in Anicam. Dve glasbi da bosta ves čas razveseljevali čestite goste, a na večer da se bode za odhod napravil prelep umetni ogenj. Ravno prav, mislil si je Mirko, saj itak ne vem, kam bi se dejal; znanci moji so po večjem že odšli, a učiti se mi za letos tudi več ne da. Kmalu po obedu je šel iz mesta in prišedši na določeni vrt je sedel bolj v stran pod košat kostanj, kjer je mislil, da ga nihče ne bo motil in bo lože opazoval dohajajoče ljudi. Ukazal si je prinesti vrček piva in si za kratek čas zažgal smodko. Pa vrt se je hitreje polnil, nego se je sam krčmar nadejal, in že nisi mogel najti prostora, kakor bi rad.

„Tu je še prostora za nas,“ rekla je priletna gospa in pelje svojo družbico proti Mirkovi mizi. Bila je Almina mati z možem in s hčerjo ter sestro in svakom svojim.

„Dovolite, gospod,“ ogovori Mirka, a spoznavši ga dostavi: „A! gospod doktor, skoraj Vas ne bi bila več poznala. Prav veseli me, da smo se zopet sešli.“ Na to ga seznani s svojim društvom, ki je posedlo okoli mize tako, da so gospe bile na jedni, gospodje pa na drugi strani. Mirko je ostal na svojem mestu na ožjem konci mize, a takoj poleg njega na oglu je kraj matere sedela Alma.

„Čudim se, da ste še tu, gospod Svetlin, če sem dobro umel Vaše ime,“ poprime oče prvi besedo, da bi začel kak pogovor.

„Navadno se slušatelji visokih šol že sredi julija razidejo na vse vetrove.“

„Saj so se tudi letos po večjem že razšli,“ odgovarja Mirko, „in jaz sem takisto na pot pripravljen. Rad bi še počakal nekega pisma, potem pa jutri ali pojutranjem odrinem.“

„Doma Vas pač težko pričakujejo,“ vpraša ga Almina teta; „ali imate sester in bratov?“

„Razven očeta in matere nimam nikogar,“ zavrnil je Mirko, in tako so se še nekoliko časa vsi skupaj pogovarjali o vsakdanjih stvareh, o lepem vremeni, o veliki množici, ki se je zbrala na vrtu, koliko bi krčmar utegnil danes skupiti, ter o godbi in napovedanem umetnem ognji. Toda kmalu sta svaka imela svoje, sestri svoje pogovore, Almo in Mirka pa so pustili, naj se kratkočasita kakor sama znata. Znana slaba rudečica se je pokazala na Alminem lici, ko ji je mati določila prostor kraj Mirka; plaho ga je pozdravila in prav ljubo ji je bilo, da se je oče prvi začel ž njim meniti. V tem se je bila umirila in se pripravila, kaj mu bo rekla in kako; ali komaj da se je Mirko obrnil k nji, bila je zopet vsa zmočena; vse je pozabila, kar mu je hotela reči in tako nerodno mu je odgovarjala, da se je sama jezila na sebe. Pa saj se niti Mirku ni bolje godilo. Vsak čas se mu je spoteknila beseda; kar ni in ni mogel napeljati pravega pogovora, in zmeraj je znova začenjal. Naposled jo le ugane in začne:

„Gospodična, zakaj ste mi na maškarnem plesu podarili rumen cvetek?“

„Zakaj?“ ponavlja Alma, da si utegne zmisliti pravi odgovor. Bila je v zadregi in se malo zarudela. Da ne bi izdala resnice, vpraša ga: „Ali vam rumena barva ni všeč?“

„Nikakor ne. Že sama na sebi se mi ne zdi lepa, a nima niti pravega pomena. Kako živo nas rudeča barva spominja goreče ljubezni ali pa modra stanovitnosti!“

„A rumena, da nima pomena!“ čudi se Alma, „ali zlato ni rumeno?“

„Rumeno je, rumeno,“ ponavlja Mirko, „vendar zlato budi v človeku posvetno poželjenje ter ga le prevečkrat odvrača od višjih, plemenitih smotrov, v tistem pa, ki ga nima, budi zavidnost. Rumena barva bi torej mogla pomenjati zavidnost, ljubosumnost ali kaj podobnega.“ Alma zopet ni vedela, kaj bi mu zavrnila. Malo se zamisli, potem pa mu nekako vprašaje reče:

„Lahko si mislim, s kako nejevoljo ste tedaj cvetek moj vrgli, kdo ve, kam.“

„Oj, ne!“ Mirko kratko zavrne, vzame listnico iz žepa in ji molče pokaže stisneno suho cvetico. Alma je kar ostrmela, srce ji je od radosti utripalo in toliko da ni od veselja vzkliknila. Toda kar ni smelo na jeziku ven, povedale so oči. Torej vendarle mislila si je Alma in tako milo in zadovoljno se je ozrla v Mirka, da je moral ugeniti, kaj je hotela reči. Pa tudi Mirkov pogled je bil pomenljiv in ona ga je razumela ter se prepričala, da se ni motila. Poprej ga je mislila izpraševati o maškarnem plesu, kdo je bil tisti rumeni domino in druzega več, zdaj pa je vse to ni skrbelo, saj je več zvedela, nego se je nadejala. Drugačni so bili odšle njijini pogovori in zopet se jima je zapletal jezik, dokler si nista do dobrega drug drugemu odkrila svojega srca. Nič si nista bila več tuja; zdelo se jima je, kakor da se od nekdaj poznata; in le to, da nista bila sama, spominjalo ja je, da še nista svoja. Ničesar nista videla, ničesar čula, kar se je godilo okoli njiju in Alma je vselej bila v zadregi, kadar jo je mati vprašala, iz katere opere je to, kar so godci godli tisti trenutek.

V tem se je zmračilo in strežniki so prižgali sveče, ki so na vsaki mizi stale v steklenem zvonu, da jih ne ugasne veter. Dasi je bil topel poletni čas, vendar se je ohladilo, odkar je solnce šlo v zatop, in Alma je po malem jela pokašljevati. Mati jo je že nekolikokrat opomnila, naj se ogrne, ali trmoglava hčerka je ni hotela slušati, češ, da je ne zebe. Ko je pa zopet zakašljala, vstane Mirko, vzame velik volnat robec ter ji ga z obema rokama ogrne čez rame. Alma se ni prav nič branila, ampak tiho je prijela za oba konca in presrčno stisnila roki, ki so ji podale robec, mati pa je smehljaje kimala z glavo in se prav ljubeznivo zahvalila postrežljivemu Mirku. Godba je umolknila, ljudje pa so jeli vstajati ter se zbirati na konci vrta na veliki trati, kjer se je imel zažigati umetni ogenj. Tudi Almo je vleklo na trato, ali oče in ujec sta videla že dosti umetnih ognjev in sta rajša ostala pri kozarci piva; materi pa se ni dalo v temi iti v gnečo med stikajoče in rivajoče ljudi, in prosila je Mirka, naj bi on peljal Almo tja in pazil na njo. Večje sreče si Mirko ta trenutek ni mogel želeti. Urno je vstal, ponudil Almi desnico, da se je oklenila v njo, in presrečna sta se podala na trato. Nista šla v največjo stisko, ampak bolj pri kraji sta stopila pod drevo, kjer sta sicer slabše videla, ali bila sta bolj pri miru in nihče ju ni motil v njujnih pogovorih. Zdaj je na trati zašumelo in ognjena raketa je hitro kakor blisk vzletela visoko proti nebu ter se razpočila v padajoče zvezde. Radovedno ljudstvo je kar strmelo, zdaj je umolknilo, zdaj glasno pohvalilo umetnika ali pa se smijalo šegavcu, ki je v splošni tiboti na ves glas kaj smešnega povedal. Rakete so v tem kar druga za drugo frčale in pokale, in vsaka se ti je zdela lepša od prejšnje. Nato je umetnik zažgal ognjena kolesa, ki so se čimdalje hitreje vrtela in eoste iskre metala od sebe, dokler se po malem niso ustavila in ugasnila. Zdaj se zasveti velika ognjena zvezda, a ko tudi ta otemni, pokaže se namesto nje ognjena črka „A“. Veselo ploskanje je naznanjalo, da se je kaj posebno lepega pokazalo. Kakor začaran se je zasvetil na trati nekak ognjen grad s stolpi in obkopi, in predno si se mogel nagledati te čudne podobe, jele so znova pokati rakete, ki so z vseh stranij letele proti gradu. To je bilo tako zvano „vzetje Sebastopolja“, kakor se je čitalo na oglasu. Bilo je res, kakor bi z daleč gledal boj. Nekoliko časa se je vse svetilo v žarečem ognji, kmalu pa so se jeli podirati stolpi in obkopi, in podrl seje ves grad. Pokanje je umolknilo, ogenj je ugasnil in črna tema je pokrivala trato.

Bilo je konec svečanosti. Alma in Mirko sta ves čas stala pod drevesom, in tu sta gledala in nista gledala, kar se je godilo na trati. Želela sta si biti na samem, da bi si povedala, kar se pred drugimi ne da povedati; a zdaj, ko se jima je želja izpolnila in ju nihče ni motil, stala sta kakor nema drug poleg druzega; čudno jima je bilo pri srci in nista mogla govoriti. Le zdaj pa zdaj je Mirko zinil kako besedo, pa je zopet umolknil, ko ni dobil odgovora. Čutil je, kako se je Almina roka tresla v njegovi, in slišal, kako globoko je časih vzdihnila.

„Oh! kako je lepo!“ vzkliknila je Alma, ko se je na trati ravno svetila zvezda, a vendar nisi mogel reči, kaj je prav za prav mislila, da je lepo. V tem se zvezda izpremeni v črko „A“ in Mirko prav presrčno izpregovori:

„Alma,“ pripogne se malo k deklici in jo jecljaje vpraša: „Alma, ali me ljubiš?“ Alma mu ničesar ne odgovori, ampak vroče ga poljubi in debela solza se pokaže na njenem očesi. Zopet sta umolknila, ali ne da bi gledala „vzetje Sebastopolja“, saj nista ničesar niti čula, niti videla. Presrečna, da sta bila svoja, nista našla besed, da bi si povedala to svojo srečo. Pa saj sta se tudi molče razumela. Alma je vročo svojo glavico naslonila na Mirkove prsi in poslušala, kako mu bije srce; saj je vedela, da le zanjo bije. Ko se je malo umirila, poljubi ga zopet in prav mehko ga vpraša:

„Mirko, zakaj odhajaš že jutri?“

„Moram. Zadnji čas je.“

„Bog ve, kdaj se zopet vidiva!“

„Čez dva meseca.“

„Oh, to je dolgo!“

„Dolgo; ali ljubezen nama skrajša tudi ta čas.“ Tema in glasno govorjenjenje ljudij, ki so se s trate vračali proti gostilni, zdramili sta Mirka in Almo iz sladkih sanj ter ja spomnili, da tudi njima treba iti. Mati se je že nemirno ogledavala, odkod bosta prišla, kajti že so se pripravljali na odhod. Prišla sta torej ravno prav, in Mirko je prosil mater, če jih sme domov spremiti. Mati se mu je celo zahvalila za njegovo prijaznost, toda v mraku ni zapazila izpremembe na Alminem obrazu. Ni ga bilo srečnejšega bitja od Alme, ko je zdaj prvikrat oklenena v Mirkovo roko ponosno stopala po dolgih mestnih ulicah. V svoji domišljiji je videla, kako se ž njim sprehaja mlada gospa; ves prejšnji strah jo je minul in bila je prav zgovorna. Menila sta se, kako se bosta prihodnjo zimo večkrat shajala in sklenila sta, da pristopita v kako odlično družbo, ki bode med tednom imela plesne vaje pri Poskočilu. V takšnih pogovorih jima je le prehitro minul čas, in Almo je bilo kar groza, ko je zapazila, da so pred hišo. Prav rada bi bila Mirka za odhod še jedenkrat poljubila, toda nista bila sama in ravno nad njima je svetila plinova luč. Trikrat mu je stisnila roko, pogledala ga je še jedenkrat prav presrčno, potem pa skočila v temno vežo, da mati ne bi videla, kako so ji goste solze zalile oči.

IX.[uredi]

Bližali so se Vsi sveti, ko se je Mirko povrnil v P..., da nadaljuje svoje nauke na velikih šolah. Bila je nenavadno lepa jesen, pa ga je mati vsak čas pregovorila, da je zopet in zopet dodal nekoliko dnij. Srce ga je sicer silno vleklo tja gori proti severu, ali drug notranj glas ga je svaril, naj nikar preveč ne hiti od doma, saj ničesar ne zamudi. A ko se je naposled vendar le moral ločiti od skrbnih roditeljev in prijaznih goric, bilo mu je teže pri srci, nego druga leta. Prej je nepotrpežljivo štel tedne in dneve, zdaj pa, ko je prišel željno pričakovani čas, biti ni kar nič mogel v vesel, kakor bi slutil kako nesrečo. Šele ko je sedel v železničnem vozu in so mu domači kraji izginili izpred očij, umiril se je zopet. Zamislil se je nazaj, s kakimi občutki se je pred letom vozil po isti progi, kaj je v tem doživel, a kdo ve, kaj ga letos čaka. Prijetno se je spominjal dobrih svojih znancev in kar je ž njimi doživel, toda kakor zvezde ugasnejo pred vzhajajočim solncem, tako so se vse te podobe hitro izgubile, ko mu je Alma prišla na misel. Kakor bi bilo zdaj, videl je, kako presečno je vanj uprla svoje oči; vse njene besede so mu znova donele po ušesih in še je na ustnih čutil vroč njen poljub.

V takšne misli utopljen je slonel Mirko v kotu železniškega voza in ni se zmenil ne za postaje, ne za popotnike. Delal je tudi osnove za prihodnost; najprej kako se bo ž njo shajal, a potem, kako jo bo ženko svojo po dovršenih naukih peljal s seboj na Kranjsko. Nič ga ni motilo v sladkih sanjah, ki so mu dolgo pot še bolj krajšale, nego urni hlapoo. Prispevši v P... imel je prve dni marsikaj preskrbeti in urediti, in ni utegnil takoj poiskati starih tovarišev, niti prežati na priliko, da bi mogel govoriti z Almo. Nekega dne je šel z vseučilišča ter počasi stopal po živahnih ulicah, ki so pa tisti trenutek še bolj oživele. Bilo je poludne in ljudje so kar drug drugemu bili na poti. Velika gospoda so šele tedaj hodili po prodajalnicah kupovat potrebnih in nepotrebnih stvarij, ali pa so se sprehajali po suhem ploščniku mimo velikih štacunskih oken in si ogledovali izloženo blago; uradniki so zapustili svoje pisarnice; otroci so iz šole hiteli domov; vojščaki so menjali straže; a delavke in delavci vsake vrste, od okretne šivilje do robatega drvarja, šli so od dela, da se malo oddahnejo in pokrepčajo od poludnevnega napora. To je življenje! Vse drugače, nego na tihem očetovem gradiči, mislil si je Mirko prišedši ravno v največji naval. V tem stopi iz bližnje štacune deklica vsa v črno oblečena, in dasi ji je gosti ovoj pokrival obraz, Mirko je takoj spoznal Emo.

„Gospodična!“ vskliknil je ves prestrašen in glasneje, nego se na ulicah spodobi. Ko se nekoliko popravi, nadaljuje nemirno: „Poljubljam Vam roko, gospodična; Bog Vas sprimi! Ali prosim Vas hitro, kaj pomenja ta oprava?“ Molče mu Ema poda roko, a ne reče niti besedice. Bridka žalost jo je dušila, globoko je vzdihnila ter povesila oči. Zdaj vzame robec iz žepa in si jame brisati debele solze, ki so se ji vlile po bledem lici. „Dovolite gospodična, da se Vam pridružim in Vas spremim do doma,“ prosil jo je Mirko, Ema pa je samo z glavo prikimala. Ko stopita nekoliko korakov dalje, povzame Mirko zopet besedo in jo tolaži: „Umirite se, gospodična; ali če smem vprašati, kdo Vam je umrl?“

„Teta,“ odgovori mu Ema tiho.

„Teta!“ čudi se Mirko, „nisem vedel, da ste imeli še kako teto.“

„Gospa Kolarjeva,“ popravlja objokana deklica in si zopet briše oči.

„Gospa Kolarjeva — umrla?“ ponavlja Mirko, prebledi in obstane.

„Umrla!“ potrdi mu Ema, „a umrl je tudi — “

„Kdo?“ preseče ji Mirko besedo ter jo ves zmeden nehote prime za roko, kakor bi hotel ustaviti grozno resnico.

„Čermak,“ izgovori Ema krepko in jasno, in prvikrat ga pogleda z odprtimi očmi, kakor junakinja, kadar se ohrabri, da bi kljubovala neusmiljeni usodi.

„Čermak!? ponavlja Mirko nekako neverjetno in se potiplje po čelu, kakor bi se hotel prepričati, če pač čuje in če se mu vse to morebiti ne sanja. Na to se znova čudi in vpraša: „Saj ni mogoče, gospodična! Ali je vse to resnica?“

„Resnica, prav gola resnica,“ potrdi mu zdaj mirno Ema, in ko sta nekoliko časa oba molče stopala drug kraj druzega, poprime ona zopet besedo in mu jame pripovedovati:

„Bil je dan usodnih preskušenj. Čermak nam je obljubil, da nam takoj pride povedat, kako in kaj; ali bilo je poludne, naredila se je noč in kar ni ga bilo blizu. Poslali smo na dom vprašat, pa tudi niso vedeli, kje je. Jelo nas je skrbeti; le Elza ni obupala in tolažila nas je, da so ga bržkone tovariši zapeljali, da je ž njimi šel praznovat odhodnico. Saj mu tega nihče ne sme zameriti, celo grdo bi bilo, ko bi se on jedini odtegnil stari dijaški navadi. Nekoliko nas je umirila, ali jaz nisem vso noč zatisnila očesa. Vsak korak, vsak glas sem čula z ulic, a če sem malo zadremala, videla sem grozne prikazni in vesela sem bila, ko sem se zopet vzbudila. Zjutraj je bila teta prva na nogah. Hitro se je oblekla in rekla, da gre v cerkev, ali da se do zajtrka povrne. Z Elzo sva se podvizali, da bi bilo kar najhitreje vse pospravljeno in počejeno, kajti utegnil bi priti tudi Čermak. Toda zastonj sva čakali. Ura za uro je potekala, toda ni bilo ni tete ni Čermaka. Okoli devetih zaropota voz v prednji veži in zaprta kočija se pripelje čez dvorišče pred naša vrata. Kar kri nama je zastala v žilah, in dasi nisva še ničesar vedeli, leteli sva brez sape h kočiji, v kateri je slaba in skoraj brez zavesti na pol sedela, na pol ležala dobra najina teta in mati. Z njo se je pripeljal tudi zdravnik in z njegovo pomočjo smo jo dejali v posteljo ter jo kmalu zopet obudili v življenje. Ali vstala ni več. Reva je dobro slutila. Iz cerkve je šla na mestno stražo in tam je povpraševala za Čermaka, katerega je natanko popisala. Zvedela je, da so mlekarji prav takšnega mladeniča videli pod lipami zunaj mesta mrtvega in da je voz že šel po komisijo. Ne da bi se zdaj vrnila domov, šla je teta bolehna in tešča sama iz mesta, a ko je pod košato lipo zagledala nesrečnega našega prijatelja v krvi ležečega, omedlelela je in se poleg njega zgrudila. Sreča, da se je kmalu na to pripeljala komisija, ki nama je teto otela še večji nesreči. Voljno je trpela, ali če je solnce prijazno sijalo v sobo, spominjala se je lepega dne v „zlatem dolu“ ter Vas imela v mislih, kako se z materjo sprehajate po zelenih gozdih lepe Vaše mu domovine. Pred štirinajstimi dnevi smo jo pokopali. Zdravnik nas je tolažil, da je nesrečni dogodek najbrž za pol leta pospešil njeno smrt. Mogoče Mirko bi bil rad kaj več zvedel o Čermaku, ali videl je, kako težko je Ema pripovedovala žalostno dogodbo, pa je ni hotel dalje izpraševati, ampak izkušal jo je tolažiti.

„Gospodična!“ rekel je, „Vaša bol je prevelika, da bi Vam jo hotel izgovarjati. Ali poznam Vas, krepke duše ste, pa ne boste obupali. Udajte se v hudo usodo; nedoumni so sklepi božje previdnosti, ki jedina ve, zakaj se je moralo tako zgoditi. Bodite prepričani, da čutim z Vami veliko Vašo izgubo, in če bi bilo v moji moči, rad bi vse storil, da bi Vas potolažil in Vam olajšal Vaše trpljenje.“

„Hvala Vam,“ odgovorila mu je Ema, „Vi ste predobri. Ohranite Elzi in meni nekoliko plemenitega Svojega prijateljstva in precej nama olajšate najino stanje. O gospod! Vi si ne morete misliti, koliko sva pretrpeli in koliko še trpiva. To je grozno, to se ne da dopovedati. Niti največjemu svojemu sovražniku ne bi tega želela. Kdor sam ni v izkusil, ne more razumeti prevelike naše boli. Kar se tiče Čermaka, zanj je menda najbolje, da je pretrpel. Saj je zmeraj bil otožen in čuden, dasi mu ni bilo tolike sile. Zvedeli smo, da mu je rajnca njegova mati v blaznici umrla, in zdravniki so dokazali, da je nekoliko te bolezni vedno tičalo v njem. Vsako stvar si je preveč gnal k srcu, ni čuda torej, da se mu je po nesrečni preskušnji popolnoma zmešalo v glavi in da si je sam končal življenje. Bog mu bodi milostiv! Oh! zakaj nisem tudi jaz ž njim umrla! Kaj je meni življenje brez njega! Saj sem tako malo zahtevala; le njega da bi imela in rada bi trpela in se mučila vse svoje žive dni. A čemu sem zdaj na svetu? Zopet se je zjokala, a ko se je malo umirila, vpraša jo Mirko z globokim sočutjem:

„A kaj gospodična Elza?“

„Elza?“ ponavlja Ema in zopet ji solze stopijo v oči. „Uboga Elza! Ona je ta čas pač največ pretrpela. Ne bom Vam pravila, kako nama je bilo prve dni potem, ko so nam blago mater odnesli v grob. Mislili sva, da nama ne bo obstati v starem stanovanji, zdaj pa sva se privadili in ne bi se radi selili iz sobe, kjer nas vse spominja na njo. Neka daljna sorodnica, ki je prišla k pogrebu, ostala je pri nama, da nisva sami, ter pomaga pri malem našem gospodinjstvu, da nama več časa ostaja za delo, kajti zdaj treba pridno sukati prste. Žalostno je, prežalostno! Uboga Elza! kako se je veselila življenja; vsaka najmanjša stvarca jo je znala v dobro voljo spraviti; zdaj pa je vse izgubila. Zapuščena sirota nima več nikogar, nego mene, kakor jaz nimam nikogar, nego njo.“

„A Ilovski?“ vpraša Mirko ves začuden. Ema ga strme pogleda, potem pa mu reče:

„Ilovski — to je tudi žalostna pripovest! O tem drugo pot, danes je že prepozno. Saj upam, da se bomo še kaj videli.“

„Gotovo,“ zavrne Mirko vljudno, „za danes me priporočite gospodični Elzi, a prav kmalu pridem sam, kakor mi veleva prijateljska dolžnost, da ji izrazim svojo sočutje in jo izkusim potolažiti, kolikor mi bode mogoče s slabimi svojimi močmi.“ Bila sta pred hišnimi vrati. Tu se zdaj poslovita in ločita. Ko je Mirko bil sam, ponavljal si je v mislih, kar je videl in slišal, in bil je ves potrt. V tako kratkem času tolika izprememba! Spominjal se je ranjkih, in v srce smilili sta se mu zapuščeni siroti. A kaj je z Ilovskim? To mu je zdaj bila uganka, ki jo je ugibal na vse plati, pa je nikakor ni mogel rešiti. Istega dne popoludne je bil tako razmišljen, da niti poslušal ni, kar je učeni profesor razlagal. Brž ko je torej minila ura, šel je na zrak, da bi se malo sprehodil in si ohladil vročo glavo. Živahno gibanje po ulicah in raznovrstne izložbe po štacunskih oknih so ga res nekoliko zmotile, in odleglo mu je. Ali začelo je deževati in kdor je mogel, hitel je pod streho. Tudi Mirku ni kazalo, da bi se dalje sprehajal, kajti lilo je čimdalje bolj in že kar luže so stale po tleh. Bil je ravno na oglu, kjer so se ulice križale in premišljeval je, ali bi šel domov, ali v kavarno. V tem ga odzadaj ogovori znan, dasi hripav glas:

„Gospod Svetlin, dajte mi deset novih za kozarec tople kave!“ Mirko se ozre in vidi kraj sebe človeka, da ga je bilo groza pred njim. Smrdel je od žganja in nesnage; dolgi lasje so mu bili zmršeni; slaba raztrgana suknja ni ga mogla varovati jesenskega hlada; klobuk, s katerega je curela voda, potisnil si je na čelo, da mu nisi videl v oči; roki je imel v žepu; a iz čevlja mu je radoveden molil goli palec. Mirko ga je meril od nog do glave in že je hotel pospešiti korake. „Tako! Nečete me več poznati, ker sem revež!“ bridko zamrmlja neznan človek in povzdigne glavo. Mirka je zazeblo po vsem telesi; spoznal je svojega prijatelja. Ves osupne vsklikne:

„Ilovski! Ali si, ali nisi? Za Boga križanega! kdo te je spravil v tako bedo?“

„Kdo neki? Laž in krivica; nesramne spletke in brezdušen glavar. Pa, ne utegnem ti razlagati hudobije denašnje diužbe človeške; še sam jih izkusiš.“ Mirko seže v žep in mu stisne v pest nekoliko drobiža, Ilovski pa se zmuzne v ozke postranske ulice, in ko bi trenil ni bilo več ni duha ni sluha po njem. Kakor uklet je obstal Mirko in ni se genil z mesta. Strašne podobe so mu blodile po glavi in ničesar ni mogel jasno misliti. Nov deževni naliv ga je nekoliko zdramil in brez pravega namena je šel v kavarno k „severni zvezdi“. Na istem mestu, kjer se je pred letom seznanil s Čermakom in Ilovskim, sedel je zdaj sam in se globoko zamislil.

„Dober večer, gospod Svetlin!“ pozdravi ga Kazimir. Poskočil ves zasopen in mu sede nasproti za tisto mizo.

„Dober večer!“ odzdravi mu Mirko, „odkod pa Vi tako spehani?“

„Od kod neki? Iz dvorane. Zima se bliža, pa bi rado plesalo vse, kar le more vzdigovati nogo. Ne spominjam se, da bi bilo kdaj toliko mladine odraslo, kolikor letos. In sami deklici! Smilijo se mi; preveč bodo sedeli. Pa ubogi roditelji, kam bodo ž njimi! Celo popoludne sem se trudil in za jutri so se že druge napovedale. Prav vesel sem bil, ko se je zmračilo. Ali to vreme! Neprenehoma lije, kakor ob vesoljnem potopu. Kaj pa Vi? Nekako resni in zamišljeni ste.“

„Kaj ne bi bil! Malo prej sem srečal Ilovskega, pa kakšnega?“ potoži Mirko.

„Ilovskega!“ nasmehne se Poskočil in nadaljuje: „Čul sem o njem. Pravil mi je tu-le kavarnar, ki je tudi izgubil nekoliko desetakov.“

„Pa kaj Vam je pravil?“ radovedno vpraša Mirko.

„I kaj? To, kar vsi vemo. Saj ste ga poznali! Lehkoumen je bil zmeraj; odkar pa je postopal za Strnadovo hčerjo, ni več vedel, kako visoko bi se nosil. To stoji novcev, katerih Ilovski nikdar imel ni, pa si jih je izposojeval pri židovih za grozne obresti. Dajali so mu, dokler jih je slepil s svojo ženitvijo; kakor hitro pa se je raznesel glas, da se Strnadova Ida omoži z mladim Mtillerjem, zmanjkalo je „krede“. Zdaj jih je imel na vratu vse tiste Abrahame, Izake in Jakobe, ki so vedno bili nad njim, in nikakor se jih ni mogel odkrižati. Da bi jih vsaj nekoliko potolažil, polastil si je v pisarni nekoliko tujih novcev, katere je mislil prav kmalu povrniti, kajti pisal je nekemu strijcu in ga rotil, naj mu pomaga. Toda od strijca ni bilo odgovora, oče je pa sam siromašen in nima odkod zalagati lehkomiselnega sina. V ti zadregi je Ilovski hitro razprodal najboljšo svojo obleko in povrnil je poneverjen denar. Ah že je bilo prepozno. Glavar je zasledil njegovo nezvestobo in ga pri ti priči odpustil iz službe. Ilovski je iskal druge službe, ali nikjer je ni mogel dobiti. To mu je vzelo vse srce, in zdaj se poteplje od jedne žganjarije do druge ter s pijačo duši obup svoj. Res, tako hitro mu ni bilo treba obupati; ali kaj hočete, taki so Vam ti plitki ljudje; kakor jih sreča hitro omami, tako jih prva nesreča potare, da se nikdar več ne morejo povzdigniti. To Vam je vsa pripovest, kratka in žalostna.“

„Prav žalostna,“ pritrdi mu Mirko in zopet se zamisli. Toda Poskočil ni mislil molčati. Pripovedoval je zdaj to, zdaj ono, in kmalu je Mirka napeljal na ves drug pogovor ter ga vprašal:

„Saj res, gospod Svetlin, ali boste pristopili h kaki plesalni dražbi? Letos utegnemo imeti prav prijetnih večerov. Danes so bili pravniki pri meni, pa so najeli dvorano za vsak ponedeljek od osmih do jednajstih zvečer. Pri povabilih bodo se posebno ozirali na želje posameznih udov, kolikor se bo dalo, in pokazali so mi popis samih odličnejših gospodičen.“

„Na to še nisem utegnil misliti“ zavrne mu Mirko. „Prav ljubo pa mi je, da ste me upozorili na pravniško družbo; ta bi mi najbolj ugajala. Morebiti da se odločim.“ Tako sta še nekoliko časa kramoljala, potem pa sta oba ob jednem vstala ter šla vsak svojo pot.

X.[uredi]

Šele ko je Mirko zvečer bil sam v sobici svoji, mogel je mirno premišljevati o tem, kar je tisti dan doživel. Leto dnij, pa tolike izpremembe! Tega nikakor ni mogel razbrati. Da se je Čermak ustrelil, to je nesreča, ki se tudi drugje pripeti; da je gospa Kolarjeva umrla, prežalostno je za siroto Elzo, ali nenaravno ni, saj je bila priletna in bolehna; da bo pa ležniva sreča tako hitro in tako grozno ukanila gizdavega Ilovskega, ki je mislil, da mu ničesar ne more izpodleteti, tega človek skoraj ne bi verjel, ko se ne bi bil prepričal na svoje oči. Pa tako je v velikem mestu: vse se brže razvija, človek nekako hitreje živi, pa se prej povzdigne in prej pade. In tisti naš tako nazivani „parni in električni“ vek je tak, da vse hiti in hiti naprej in se ne ustavi, dokler ne pade. Dolgo v noč je premišljeval te dogodbe in človeško usodo sploh. Zdaj mu svet ni bil več tuj, kakor pred letom; spoznal je temno stran njegovo ter uvidel, da je pot skozi življenje posuta s trnjem, med katerim le malokdaj najdeš dišečo rožico. Tožen in pobit je legel Mirko v posteljo, da bi se izpočil in okrepčal na duhu in na telesi. Dolgo, dolgo je ležal buden in se nemiren premetaval sem ter tja, pa nikakor ni mogel zaspati. Poskusil je po sili mižati in na nič ne misliti, a ni šlo; začel je šteti, ali naštel je do dve, do tri tisoč, spanja pa le ni bilo; jel je misliti, vse zastonj!

Ko je naposled vendar le slabo zaspal, trapile so ga grozne sanje; zdaj je bil med samimi mrliči, zdaj je bežal pred razbojnikom, ki mu je po življenji stregel, pa so mu noge odpovedale in že mu je silen, raztrgan hrust bil za petami ter z ostrim bodalom mahnil po njem. V tem zakriči in se vzbudi, in še je čutil, kako mu je od strahu utripalo srce. Sedel je in z odprtimi očmi zrl v črno noč, da bi si pregnal spanje, dasi ga je tolikanj bil potreben. In res ni več zatisnil očesa. Mislil je to in ono, dokler se ni prav živo zamislil v Almo. Spomnil se je, kako dolgo se ji je zdelo, ko ji je rekel, da se dva meseca ne bosta videla, ali zdaj so minili že trije in še ni govoril ž njo. Očital si je, da je preveč zanikern. Ali kako naj pride do nje? Že nekolikokrat se je pred njenim stanovanjem sprehajal, pa je na nobenem oknu ni ugledal; a premalo je znan z očetom, da bi smel v hišo. Zdaj mu pride na misel Poskočil, kako mu je pravil o plesalni družbi pravnikov. Ravno prav; on je tudi pravnik, pa se vpiše v to družbo ter prosi, da se Alma pozove na ples. Nikomur se to ne bode čudno zdelo, najmenj pa staršem, ki takšnega povabila celo pričakujejo, če imajo odraslo hčer. Bolj ko je ta sklep preudarjal, bolj je bil zadovoljen ž njim, in le to je želel, da bi bil že skoraj dan. Kakor hitro se je začelo daniti, vstal je Mirko, ali bil je bolj truden in zdelan nego sinoči, ko je šel spat. Glava ga je bolela, oči je imel medle in upadene, a bil je bled kot smrt. Urno se je oblekel in šel od doma. Zunaj je bril mrzel sever, toda to mu je dobro delo.

Celo uro se je torej sprehajal in potem šele je šel k zajtrku v kavarno, a odtod na vseučilišče. Toda danes mu ni bilo mnogo do nauka, ampak iskal je pravnikov, ki so se postavili na čelo plesalne družbe. Našel je le jednega od njih, s katerim je že od prej bil znan, in ta mu je povedal, da se popoludne pri „severni zvezdi“ snidejo na dogovor. Po obedu je bil Mirko prvi v kavarni, in brž ko so njegovi vseučiliški tovariši tja prišli, vpisal se je v njihovo družbo in jih prosil, da bi povabili tudi Almo Jelekovo. Takoj so se sporazumeli, potem pa so še dolgo skupaj ostali ter se menili in veselili prihodnjega ponedeljka. Ko so odhajali, ponudil se je Mirko, da odborniku, svojemu znancu, pokaže Almino stanovanje, ker mu ni vedel povedati hišne številke. Šla sta skozi nekoliko ulic, a ko sta zopet zavila okoli ogla, zazvene jima na uho žalostni glasovi pogrebne godbe, ki človeku le še bolj para srce, namesto da bi ga utolažila. Bela tančica na križi je pomenjala samski stan; deviški venec, ki ga je na blazini nosila v belo oblečena deklica, pa je pričal, da je nemila smrt utrgala nežen ženski cvetek. Mirko je kar obstal in umolknil. Kaj, ko bi — ne tega si ne more misliti, in vendar se je tresel po vsem telesi.

„Kaj Vam je, prijatelj?“ vpraša ga sočutno, ker je takoj zapazil, kako se mu barve izpreminjajo.

„Nič,“ zavrne mu Mirko in se prime za čelo.

„Vam je li slabo?“ opomni ga preplašen spremljevalec. V tem pride pogreb bliže. Mirko se ves razdražen ozre na krsto in čita na glas:

„Alma Jelekova.“ „Joj!“ vsklikne grozno in žalostno, da je tujega človeka moralo v srce zaboleti. Prijatelj ga hitro prime izpod pazduhe, da se ne zgrudi, in srečno ga odpelje v prvo bližnjo kavarno, kjer ga posadi v kot na mehek naslanjač. Povpraševal ga je to in ono, ali Mirko mu ni dal odgovora; čisto onemogel je povesil glavo in vročica ga je obhajala. Tovariš mu ukaže prinesti mrzle vode z limonovim sokom. Hlastno je Mirko zgrabil kozarec ter ga na dušek izpil, in potem še drugi in tretji. Zdaj se je nekoliko oddehnil, namignil strežaju in mu pošepetal, naj mu prinese najnovejše domače novme. Strežaj mu jih prinese; Mirko jih s tresočo se roko prime ter išče in išče, dokler ne najde, kar je iskal. Na to jih položi na mizo in pokaže prijatelju, kje da naj čita. Bilje popis mrtvecev. Tovariš čita:

„Alma Jelekova, sedemnajst let, za sušico.“ Mirko pa je pomenljivo kimal z glavo, kakor da se mu je nekaj zjasnilo. Spomnil se je, kako je pokašljevala tisti večer na dan svete Ane, in kako se je na njenem lici večkrat pokazala tista slaba, nevarna rudečica. Prehladila se je, obležala, a jesen jo je pobrala; tako je sklepal ter se tožil na kužni velikomestni zrak, ki zaduši toliko nežnih bitij, predno se razvijejo. Oj, ko bi bila Alma mogla iti ž njim na Kranjsko, kako bi se bila pokrepcala v čistem zraku in v dišečem smrekovem gozdu! Do večera je Mirku malo odleglo in želel je iti domov; toda prijatelj ga je prigovarjal, naj bi šla prej v gostilno, kajti zdi se mu zelo slab in dobro bi bilo, da se malo okrepča. Mirko se mu uda, ali nobena stvar mu ni dišala, vsako jed je pokusil, pa jo zopet pustil; niti čiste juhe ni mogel zaužiti. Vzdignila sta se torej ter se napravila na pot proti domu. Stopivši prvi na prag, dejal je Mirko milo in tožno sam s seboj:

„Glej! prvi sneg!“ — V tem ko sta bila v gostilni, jelo je mesti in že so strehe in ulice bile pobeljene s tankim snegom. Bilo je spolzko in prijatelj je Mirku ponudil roko, da se je obesil vanjo. Počasi sta stopala dalje, a za oglom krenila v postranske ulice, kjer se jima ni bilo treba ogibati ljudem in sta tudi lehko postala, če bi Mirko težko hodil. Bilo je mirno in tiho, in malokdaj sta srečala kakega človeka. Le od neke žganjarije sta čula krik in prepir, a ko pri deta mimo, ležal je v snegu Ilovski pijan, poleg njega pa je stal mestni stražar, ki se je z nekim žganjarjem trudil, da bi ga vzdignil in ga peljal pod varno streho na gorko.

Mirko se niti zganil ni, kajti zaradi zadnjih dogo leb so mu živci že vsi otrpnili, ali v dušo se mu je vtisnil žalostni prizor, da ga ni več pozabil vse svoje žive dni. Prišedši domov je legel v posteljo in ni se več zavedel. Sprva je mirno dremal, ali kmalu je jel glasno govoriti in vpiti, da je gospodinja vsa preplašena iz tretje sobe priletela gledat, kaj mu je. Takoj je spoznala, da mu se meša in hitro je poslala po zdravnika. Le-ta je za čez noč naročil, kako ga imajo čuvati; a ko je drugo jutro zopet prišel, prepričal se je do dobrega, da ima Mirko nevarno vročinsko bolezen. Rekel je torej gospodinji, naj to kar takoj brzojavno poroči njegovim roditeljem, kajti pozneje bi utegnilo biti prepozno.

XI.[uredi]

Po trdem spanji se je vzbudil Mirko nekega dne in se prvikrat zopet zavedel. Bil je še slab, ali glava mu je bila lahka in hladna, in bistro je gledal pred se. Nič ni vedel, kaj se je ž njim godilo, in vendar se mu je zdelo, da že dolgo leži. Ozrl se je po sobi in videl je svojo mater, ki je sedela pri mizi in v kozarec vode stiskavala limonov sok. Ni mogel verjeti, da je res ona, in mislil je, da se mu sanja. Kakor hitro pa je mati čula, da se je sin obrnil, stopi k postelji in srce ji zaigra od veselja, ko vidi, da je buden in da se zaveda. Smehljaje ga poljubi in reče:

„Nu, Mirko, danes si pa dobro spal.“ Še zmeraj je Mirko strmel, potem je milo vprašal:

„Mama, kako pa to, kako ste Vi prišli sem?“

„Kako neki? Prišla sem, da ti strežem; saj ga ni skrbnejšega strežnika od materinega srca.“

„Ali sem bil bolan?“

„Bolan, bolan!“ vzdihne mati, „prav nevarno si bil bolan. Pa, hvala Bogu, zdaj si že prebolel. Le miren bodi in potrpi; kmalu se pokrepčaš. Debele solze so se pokazale na Mirkovih očeh; očital si je, da je mrzlo pozdravil predobro mater svojo. Zdaj ji poljubi roko in jame na ves glas jokati; toda mati se pripogne in z neštetimi poljubi mu ustavi solze in ga potolaži. Ko je bil Mirko zopet miren, vprašal je:

„Kaj pa oče?“ „V skrbeh so bili. Vsak dan sem jim morala poročati, kako ti je. A danes pa že tudi vedo, da nisi več v nevarnosti.“

„Ali so zdravi?“

„Zdravi so, zdravi,“ zavrne mu mati, „le opraviti imajo preveč: saj veš, gospodarstvo ni malo, in v pisarni jim se tudi nikdar ne manjka dela. Le počakaj, brž ko boš za pot, popeljeva se domov. Do po veliki noči si lehko doma in do dobrega boš okreval.“ Zdaj sta se jela pomenkovati o tem in onem; Mirko je imel toliko povpraševati, da mu je mati komaj sproti odgovarjala in morala ga je opomniti, naj nikar preveč ne govori, kajti še je slab in moglo bi mu škodovati. Zdravnik je bil tudi popolnoma zadovoljen in rekel je, da bosta čez tri tedne smela odpotovati, če ničesar vmes ne pride in če se bo Mirko ravnal po njegovem naročilu. —

Hitro je potekel določeni čas in srečno sta se mati in sin pripeljala na domača tla. Na zadnji železniški postaji ja je čakal oče sam in vesel je bil, da so bili zopet vsi skupaj. Debel sneg je pokrival gore in doline, in pot je bila dobra za sani. Mirko je kar oživel, ko je zavit v gorak kožuh sedel na ličnih nizkih saneh in so konji žvenkljaje s kraguljci kakor blisk leteli proti prijaznemu gradiču. Tu se je od dne do dne bolj popravljal in kmalu je bil na duhu in telesi zdrav in krepak, kakor nikdar poprej. Zima je tudi jela popuščati, na solnčni strani je kopnel sneg in zrasli so beli zvončki, dišeče vijolice in rumene trobentice. V gradu so delali priprave za praznike, in imeli so veselo veliko noč, da je niti najstarejši posel ni pomnil lepše. Pa saj ni čuda; s krščanskimi spomini so praznovali tudi ozdravljenje domačega sinu, ki so ga srečno oteli smrti ter ga obudili k novemu življenju. — Vrnivši se na vseučilišče pripravljal se je Mirko za prvo državno preskušnjo, katero je dobro prebil. Na to je še dve leti ostal v P...u; ali bil je moder in resen, kakor malokdo v njegovih letih. Ni se ogibal ljudij in šel je tudi časih na kakšno veselico, pa ne da bi moralo biti Poznal je svet in nič ga ni več vznemirilo, niti mu razburilo mladega srca. V druščinah so ga radi imeli in tudi gospem in gospodičnam je bil po volji; pa dasi jo marsikatera bolj mislila nanj, nego na drage moške znance, on se ni zagledal v nobeno več. Ženske so mnogo ugibale, kaj je temu uzrok, a ko so zvedele, da je njegovo srce že ljubilo, zanimale so se še bolj zanj. Vkljub temu bi krivo sodili, ko bi mislili, da Mirku za nikogar v več ni bilo mnogo mari. Četudi ne pogostoma, rad je vendar zahajal v znano nam stanovanje pri tleh proti vrtu, kjer sta Elza in Ema udani v težko usodo še zmeraj bivali s staro svojo sorodnico. Tu je bilo vse, kakor nekdaj; vsaka stvarca je stala na istem mestu, le pod veliko očetovo podobo je v zrezljanem okviru visela fotografija rajnce matere. Toda gostje, ki so redno dohajali v ta mirni dom, bili so pač drugi.

Ema je postala učiteljica v mestni dekliški šoli, pa je po dovršenem javnem pouku nekatere deklice tudi doma urila v raznih ženskih delih, za katere v šoli ni bilo prilike. Elza je tedaj svoji sestrični pomagala, in z blagim in ljubeznivim postopanjem se je otrokom še bolj prikupila, nego resna in ostra Ema. Če so pa otroci odšli, ni bilo več nikogar, ki bi posetil zapuščeni siroti. Tem večje veselje je bilo torej, če je v nedeljo popoludne zapel nežni zvonček in je Mirko stopil čez prag. Kakor takrat, ko ga je Ilovski vpeljal v hišo, sedel je na rudečem divanu in prav živo se je zamislil v tisti čas ter se spominjal, s kakimi nadami in željami je takrat stopal v svet. Pa tudi z gospodičnama se je menil rad o preteklosti, o dobri materi, o čudnem in tožnem Čermaku in o veselem Ilovskem, ki je tudi že počival v hladnem grobu. Umrl je še tisto zimo potem, ko ga je Mirko videl nezavednega v snegu ležati.

V takšnih pogovorih jim je prijetno minevala ura za uro, in večkrat, zlasti po zimi, prehitela jih je noč, in še pri luči so kramoljali, da ne bi ničesar pozabili, kar so si že tolikokrat z drugimi besedami povedali in kar je vsak itak dobro vedel. Tudi Almo so imeli v mislih ter se tako drug druzega tolažili. Pa saj je stara resnica, da le kdor je sam kaj izkusil, razumeva nesrečo svojega bližnjega. To je bilo, kar je Mirka tolikanj vleklo tja, kajti nikomur drugemu ni mogel srčne svoje boli tako potožiti, kakor Emi in Elzi, ki sta sami čutili isto potrebo. Težko sta ga pogrešali, če se jima je kako nedeljo izneveril, in celo stara njijina čuvarica je tožila na dolg čas in ugibala, zakaj ga ni. Po četrtem vseučiliškem letu je ostal Mirko doma pri roditeljih ter se pripravljal za ostre doktorske preskušnje. Prihajal je torej le časih na kak teden v P..., in to so bili za Elzo in Emo najlepši dnevi. Kar nista se upali misliti, da bode tudi to minulo, kadar Mirko zdela in ne bosta nikogar več imeli, ki bi ju hotel poslušati o lepih preteklih časih.

Nekega dne, ko se ga nista kar nič nadejali, pride Mirko praznično oblečen in veselega obraza stopi v sobo. Bilo je predpoludne, solnce je prijazno sijalo skozi okno, a kanarček je vriskal, da nisi razumel svoje besede. Mirko ni mogel čakati, da bi sedel, ampak kar na vratih razodene dobrim znankam, da so ga ravnokar povzdignili na doktorja. Gospodični sta mu čestitali, in Ema je bila nenavadno zgovorna, v tem ko je Elza umolknila in bila vedno v zadregi, kadar jo je Mirko kaj vprašal, dasi pravo za pravo niti sama ni vedela zakaj. Toda Mirko je bil danes tako nemiren, da tega niti zapazil ni, in videlo se mu je, da ima še nekaj na srci. Oziral se je okoli, kakor da nekoga išče, a ko je stara sorodnica prišla v sobo, obrne se proti nji in jo pozdravi:

„Klanjam se, milostiva; danes mi ne smete odreči, česar Vas bom prosil.“

„Mene? vpraša gospa malo osupla.

„Prav Vas,“ potrdi Mirko in nadaljuje: „Bilo je ravno ob tem času, ko smo bili pred leti z rajnko gospo Kolarjevo v „Zlatem dolu“. Nikdar ne bom pozabil lepega dneva in rad bi še jedenkrat šel tja, predno se za zmeraj ločim od Vaših krajev. Danes je za mene praznik, in ker je četrtek, utegnila bo tudi gospodična Ema. Vabim Vas torej, bodite danes popoludne moji gostje v „Zlatem dolu“. Zdaj pa mi oprostite, da grem, kajti imam še nekaj potov. Takoj po obedu pridem po Vas.“

Elzi se je zasvetil obraz, Ema se je zamislila, stara gospa pa ni vedela, ali bi ugovarjala, ali se zahvalila, in jecljala je nekoliko besed, katerih pa Mirko ni razumel, kajti že je vstal, vzel klobuk in se hitro poslovil, da je bilo videti, kako se mu mudi. Večjega veselja Mirko svojim gostom ne bi mogel napraviti, nego da jih je povabil v „Zlati dol“. Elza kar ni vedela, kaj bi počela od radosti in priganjala je sestrično in sorodnico, naj se podvizata, da Mirko ne bo čakal. Res so vse tri bile čisto opravljene in ravno so si natikale rokavice, ko se je Mirko v dvoprežni kočiji pripeljal čez dvorišče prav pred njihov stan ter skočil iz voza. V tem pa so bile gospa in gospodični že na vratih in le toliko so se zamudili, da je kočijaž obrnil. Hitro so drdrali iz mesta ter se po bližnji cesti čez breg peljali proti „Zlatemu dolu“. Zadaj na častnem mestu sta sedeli gospa in Ema, spredaj pa Elza in Mirko. Praznično zadovoljnost si vsem videl v očeh in tudi pogovori so bili živahni in veseli.

Prej, nego so mislili, bili so vrhu klanca in ves „Zlati dol“ se jim je pokazal v najlepšem solnčnem svitu. Kakor srebrn pas se je med zelenimi tratami vil šumljajoči potok ter gonil kolesa prijaznega mlina, ki si ga komaj spoznal od gostega sadnega drevja. Razni občutki so obhajali prijatelje v kočiji, toda čas je izlečil hude rane, in spomin na drage ranjke srca ni več paral, ampak prijetno povzdigoval. Mlinarica je radovedno hitela na prag, ko je čula, da je pred hišo obstala kočija, kajti od te strani se ni nadejala gostov, in v delavnik celo ne. Bila je nekoliko v zadregi, ali bistro njeno oko je pri kočijaži takoj zapazilo s prtom zagrnen košek, iz katerega sta moleli dve zeleni steklenici, in minula jo je vsa skrb. Bliže je stopila in pomagala gospodi z voza, v tem ko je Mirko na drugi strani skočil na cesto, vzel košek, postavil ga na tisto mizo, pri kateri so pred leti sedeli z rajnko Kolarjevo ter prosil Emo, naj bi jim bila danes gospodinja. Elza je osupnila, skoraj da je bila užaljena, ker ni tudi nji poveril nekoliko gospodinjske skrbi; ali kmalu se je potolažila in čudno prijetno ji je bilo pri srci, ko ji Mirko ponudi roko, da bi se malo v sprehodila. Šla sta sama, kajti stari gospe se ni ljubilo hoditi in ostala je pri Emi. Po tisti poti ob potoku, kakor nekdaj z Ilovskim, stopala je Elza z Mirkom in prišla sta tudi na usodni most. Tu sta nehote obstala, gledala v potok in se molče zamislila. Čez nekoliko časa vzame Mirko listnico iz žepa, odpre jo, pokaže Elzi in jo vpraša:

„Gospodična, ali poznate te-le potočnice?“

„Poznam jih,“ odgovori mu Elza v kratko in povesi oči, kakor da bi je bilo sram.

„Ali poznate tudi ta-le rumeni cvetek?“

„Dobro ga poznam,“ odgovori deklica in radovedno ga pogleda.

„Ali nimate nič zoper to, da sem ga zvezal skopaj z Vašimi potočnicami?“

„O, prav nič; saj mi niste mogli izkazati večje česti, nego da ste ga dejali ravno v moj šopek,“ rekla je Elza nekako ponosno; ali že ji je bilo žal, da je toliko povedala, in zopet se je nagnila čez most in gledala v vodo. Oba sta umolknila, kmalu pa se Mirko zopet ohrabri in jo prav ljubeznivo pozove:

„Elza!“

„Kaj?“ vpraša ga ona in se obrne.

„Ali bi hoteli iti z menoj?“

„Kam?“ čudi se Elza.

„Na Kranjsko!“

„Na Kranjsko?“ ponavlja Elza neverjetno in še bolj obstrmi.

„Na Kranjsko — ženka moja!“ potrdi Mirko jasno in glasno, prime jo strastno za roko in z uprtimi očmi zre v njo, da bi videl in slišal, kaj mu bo odgovorila. Elza je bila rudeča do ušes in tresla se je po vsem telesi. Dolgo je stala in gledala v tla; potem vzame robec iz žepa, otare si solze in tiho izpregovori:

„Šla bi!“ Mirko ji je hotel poljubiti roko, ali ona zgane ž njo z vso silo in odločno pritisne svoje ustnice na njegove. Ni mogla govoriti, nasmehnila pa se je tako presrčno, da ni trebal druzega pojasnila, in dobro je vedel, kako in kaj ona čuti za njega. Molče jo prime izpod roke in jo pelje dalje v bližnji gozdič, kamor se je Elza nekdaj branila z Ilovskim. Tu v hladni senci sta zdaj sedela na klopici in poslušala žvrgoljenje drobnega ptiča, ki je visoko nad njima sedel na tanki vejici ter vabil ženko svojo. Držala sta se za roki in si šepetala o novi sreči, dokler ju ne pride klicat mali mlinarjev deček, da je kava skuhana. Zdaj sta urno korakala nazaj proti mlinu, in čimbolj sta se mu bližala, tembolj je Elzi utripalo srce. Ema ju je že od dalej vprašala, kje sta se tako dolgo zamudila, pa ni dobila odgovora. Šele ko sta bila pred hišo, obrnil se je Mirko proti svoji nevesti in ji rekel:

„Elza! Ti povej, kaj se je nama pripetilo.“ Pa predno je Ema mogla uganiti, zakaj Mirko njeno sestrično tika, objela in poljubila jo je Elza iz vse duše in ko si je zopet obrisala nekoliko radostnih solz. Rekla ji je:

„Ema, kako sem srečna!“ Stara gospa je kar strmela predse in nikakor se ni mogla domisliti, kaj to pomenja. V tem prime Mirko Elzo za roko, stopi pred gospo in pravi:

„Milostiva! Od denašnjega dne je Elza moja nevesta. Upam, da mi je ne boste branili, če Vam jo na jesen odvedem čez hribe in doline v kranjsko deželo.“

„Kaj bi Vam jo branila,“ rekla je stara vsa ginena. „Zakaj ni Bog dal, da bi bila mati učakala tega dneva!“ Elza ji hvaležno poljubi roko, gospa pa njo v čelo; na to pa so vsi štirje posedli za mizo in bili so čim dalje bolj veseli in dobre volje, a ne da bi zapazili, kdaj je solnce šlo za goro. Jasno nebo je bilo že zdavnaj posuto z migljajočimi zvezdami, in tudi mesec se je pokazal izza gore in čarobno razsvetil „Zlati dol“, ko so se Mirko in njegovi gostje vzdignili ter peljali nazaj proti mestu.

XII.[uredi]

Bila je zopet jesen. Listje je odpadalo, vreme pa se je izpreminjalo ; zdaj so južni vetrovi pripodili deževnih oblakov, zdaj je zopet sever pihal in opominjal ljudi, da se treba pripraviti za zimo. Reveže je skrbela, bogatini pa so se je veselili, ker jim je obetala novih slastij in radostij. Malokdo pa se je zime tako veselil, kakor Elza; in zakaj bi se je ne veselila, saj ji bo prinesla, kar večkrat niti bogate deklice ne morejo doseči, ob jednem pa bo zapuščeno siroto rešila negotove prihodnosti. Dobila bo moža, dobrega in poštenega, ki jo bo zvesto ljubil ter skrbel zanjo, da niti oče in mati ne bi mogli bolje. Pridno sta po leti z Emo delali in se sukali, zdaj pa je bilo vse pripravljeno in že je bila skrinja zložena, ko je Mirko pisal, da pride. — Male Emine učenke so se težko ločile od dobre gospodične Elze, in še jedenkrat so prišle in ji za slovo prinesle lep spomin. Elza je bila globoko ginena in vzela je nedolžne punčike vsako posebe ter jih presrčno poljubila. V tem se vrata odpro in Mirko stopi v sobo. Otroci ga debelo pogledajo, potem pa se poslove in gredo.

„Kdo pa so ti otročiči?“ vprašal je Mirko, ki je ves domač odložil klobuk in gorenjo suknjo ter hodil po sobi semtertja.

„Emine učenke so, moje prijateljice. Večkrat so mi v naši samoti bile jedino veselje, zdaj pa sem se poslovila od njih.“

„Ali imaš še kaj potov?“

„Nimam jih več. Samo nekam bi še rada šla danes popoludne, ali želela bi, da bi šel ti z menoj.“

„Prav rad- Kam pa pojdeva?“

„K materi na grob, da bi se tudi od njih poslovila in jih prosila blagoslova z onega sveta.“

„Tako je prav, Elzica draga moja!“ rekel je Mirko in jo poljubil. Zdaj je stara gospa prišla v sobo in Mirko je je vprašal, če ne bi hotela ž njima iti na grob. Obljubila je, da pojde, in obžalovala, da ne more tudi Ema iti ž njimi. Popoludne se je pripeljal Mirko z dvoprežno kočijo, a imel je s seboj lep velik venec, da ga položi na grob gospe Kolarjeve. Elzi je to posebno dobro delo in prav lepo se je Mirku zahvalila za toliko sočutje. Prišedši na grob pokleknila je Elza in dolgo, dolgo je molila ter s hvaležnimi solzami rosila zemljo, ki je pokrivala ljubljeno mater njeno. Poleg nje je klečal Mirko in ni je motil v sveti pobožnosti. Šele, ko ju je stara gospa opomnila, da je mraz, vstala je Elza, poljubila svojega ženina in se poslovila od materinega groba. Drugo jutro je bila Elza na vse zgodaj na nogah. Dasi je bilo že vse pripravljeno za pot, bila je vendar nemirna, in zdelo se ji je, da ima še to in ono poskrbeti. Ko se je bližala napovedana ura, oblekla se je v lepo popotno obleko od temno-modrega sukna, ki je bila obšita s črno kožuhovino; na glavo si je dejala siv okrogel klobuček z dolgo tančico iste barve, a na roke si je natekniia temno-sive rokavice. Bila je ravno gotova, ko se pripelje Mirko, a za njim v drugem vozu za priče dva znanca ranjke Elzine matere. Mirko je dal Elzi prelep šopek od samih redkih cvetlic, potem pa jo peljal v prvo kočijo, kamor je sedla tudi Ema, ki je obema bila za družico. V tem sta priči šli po staro gospo, vzeli jo k sebi v voz, in odpeljali so se v cerkev. Ko so po dovršenem svetem opravilu prišli iz cerkve, jel je ravno naletavati prvi sneg. Elza je nehote zinila:

„Sneg!“ Ema pa je to besedo ujela ter popravila:

„Prvi sneg!“ Na to prime nevesto za roko in ji jasno in glasno reče:

„Predraga moja Elza! Prvi sneg je bil začetek tvojih nadlog; Bog daj, da bi bil prvi sneg tudi začetek prave in trajne sreče tvoje!“ „Bog daj!“ pritrdili so ji ostali svatje ter so nevesto in ženina na poti v srečnejšo prihodnost spremili na kolodvor.