Pravljice (Josip Freuensfeld, 1891)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pravljice (J. Fr. Radinski))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pravljice.
J. Fr. Rádinski
Slovenski mladini spisal J. Fr. Rádinski.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Vile.[uredi]

Blizu gozda, v kterem še danes rastejo goste bukve, stala je hišica, narejena prav priprosto iz lesa in s slamnato streho pokrita. V tej hišici je živela mati z dvema otrokoma, kterima je bil umrl oče že pred dvema letoma. Deček, Branko, bil je dvanajst, a njegova sestra Milica še le devet let stara. Oba sta bila pridna in ljubezniva otroka; mati ju je neizmerno ljubila. Malone vsak dan sta hodila v les nabirat suhljádi.

Bilo je nekega lepega popoldne. Solnce je vroče pripekalo, in dan je bil tako lep, da bi ga ne bil mogel lepšega izprositi od Boga. Milica je šla v gozd, da bi si poiskala hladne sence. Počasi je stopala tja po hladnem lesovju proti viru, okoli kterega so rastle vitke jelše. Naproti ji prileti lep, bel golobček. Okoli glave ji začne frčati, a ona se niti ne zmeni zanj. Šla je dalje proti žuborečemu virčku, vedno gledajoč v tla. Tu in tam si je utrgala kako cvetlico. Nekaj stopinj pred virom postoji ter pogleda pred se.

Osupnila je.

Okoli vira so stale prekrasne devičice, držeč druga drugo za roke. Bile so to gozdne vile. Oblečene so bile v tanke haljine, in dolgi lasje so jim padali prek ram daleč po hrbtu. Plavale so nad zemljo v zraku ter se vrtele okoli vira, pevajoč s tankim glasom najmilejše pesmice. Igrale so ples, ki se imenuje „kolo“.

Kako je vse to gledala Milica! Saj tako lepih deklic še nikoli videla ni in nikoli še ni slišala tako milega petja.

Nekaj korakov je pristopila k viru. Zdajci je zašumelo listje pod njenimi nogami. Vile se ozró ter zagledajo Milico. Ustrašile so se dekleta. Najlepša izmed njih prihiti k njej ter ji reče jezno: „Zakaj nas motiš, dekletce, pri naši zabavi? Ali ne veš, da je to zeló nevarno za tebe?“

Milica pa ni razumela njenih svarečih besed, temveč še z večjim veseljem je poslušala njen mili glas ter ji zrla v prekrasno lice.

„Kako ste vendar lepe!“ vzkliknila je deklica.

„Nas ne sme gledati človeško oko!“ dejala je vila z osornim glasom, prijela deklico za roko ter jo vedla k viru. Pokropila jo je z vodo, rekoč: „Odslej mi bodi jelša, vitka jelša!“

Čudno se je zdelo v tem hipu deklici. Njeno telo se je raztegovalo kvišku, in roke so se ji razprostirale. Noge so se ji vrinile v zemljo. Rada bi bila pohitela iz gozda domú, a niti stopinje ni mogla narediti. Zdaj je sirota spoznala, da je pretvorjena v jelšo. Strepetala je od groze in strahú.

Med tem pa sta bila mati in Branko v velikem strahu zaradi nje. Vso hišo sta preiskala, klicala jo, ali nikjer je ni bilo.

„Morda je v gozdu!“ reče Branko ter se napoti z materjo iskat je. Milica ju je slišala in tudi videla, kako sta se ji približevala.

„Ondi, mati, ondi pri onem viru je večkrat posedala,“ in k viru sta hitela mati in sin.

„Milica, Milica! detice moje!“ klicala je mati v veliki bridkosti, da se je razlegalo daleč tja po gozdu; ptički so zleteli iz svojih gnezd, kakor bi hoteli vprašati ubogo mater, kaj se je zgodilo z njeno hčerko.

„Milica, Milica!“ klicala je mati, in debele solze so ji tekle po bledem licu. In vse to je videla in slišala Milica. Rada bi skočila k materi ter jo objela; rada bi glasno vzkliknila: „Mati zlata, tukaj sem! Ali me ne poznate več?“ Toda ko je odprla usta, da bi se oglasila, slišal se je samo tihoten šepet, kakor da bi zašumelo listje po drevesih. Hotela je roke razprostreti k materi, a samo veje so se zgibale. Neizrečeno žalost je občutila Milica, videč, da se mati in Branko vračata domú.

Zdaj je ostala sama v gozdu. Tudi vil ni bilo več videti. Mračiti se je začelo. Strah je bilo deklice v temnem gozdu. Kako so trepetale njene veje, in solze so ji stopile iz očij ter lile po deblu.

Po gozdu je zapihljal vetrič; okoli Milice je pihljal tako nežno.

„Danes si prišla sem, danes!“ šepetal ji je. „Jaz vem, da te včeraj še ni bilo tukaj. A ne žaluj; jaz vem, da ne boš dolgo ostala tukaj.“ Takó je govoril vetrič ter božal deklici nežno lice.

Pod njo je žuborel virček: „Jaz vem, kako si prišla semkaj. Kaj ne, vile so hudobne? Ne boj se, ne! Nekega dne te jaz poljubim, in prosta bodeš svoje nesreče.“

Nad njo so blestele svetle zvezdice; zrle so na njo. Čemu bi se bala? Razgovarjale se bomo s teboj ter ti delale kratek čas. A predno bo prišla bela žena na zemljo, zapustila boš gozd.“

Tako je Milico vse po noči tolažilo in ji lajšalo srce, dokler ni zatisnila očij v sladko spanje. O kako lepe sanje je imela! Bila je domá pri materi in bratcu. Po dnevu so prileteli ptički na njene veje. Kosi, liščeki in drugi ptički so ji žgoleli sladke pesmice ter ji pripovedovali lepe pripovedke o tujih gorkih krajih. Večkrat je priletel k njej lep, kakor sneg bel golobček.

„Nikar se ne boj, Milica,“ šepetal je deklici in takoj odletel.

Kedar je solnce zatonilo za gorami, vselej so se ji prikazale vile. O kako so bile lepe! Dasi so jo začarale, vendar jih ni mogla sovražiti. Vzdignile so se kvišku ter zrle proti zahajajočemu solncu. K njemu so stegovale svoje bele roke, kakor bi ga hotele pridržati. In pele so tako milo, tako sladko, da jih je Milica vsa očarana poslušala ter pozabila na svojo žalost. Pele so:

O sólnčice zlató,
Kaj jemlješ že slovó!
Pri nas ostani še,
Ne hódi za goré.

Ko skriješ se nam ti,
Povsód se nam zmračí,
In pride noč temnà,
Odide rádost vsà.

O malo še postój;
Mi bomo ti nocój
Zapele pésmico,
Oj pésmico sladkó!

Tako so prosile vile zlato solnčice, ali zamán. Ni jih uslišalo, ampak zašlo je za sinje goré. Milica si je mislila: Ako bi bila jaz zlato solnce, ne bila bi še utonila, nego poslušala bi rajši to rajsko petje vil.

In vse to se je ponavljalo dan za dnem, in Milica se vsega tega vendar ni naveličala. Bil ji je kratek čas. Skoro bi bila že pozabila matere in bratca.

Tako je preteklo več mesecev. Prišla je hladna jesen. Listje je rumenelo, ptice so se zbirale in odpotovale na topli jug. Hladni jesenski vetrovi so prepihavali po tihem gozdu, igrajoč se z ovenelim listjem. Bridko je bilo Milici pri srcu. — Žalostna premišljuje nekega dne svojo usodo. Zdajci je zašumelo listje, nekdo se je približaval. Milica pogleda in vidi — svojo mater.

Kako se je izpremenila uboga žena v tem kratkem času! Lice ji je upadlo in obledelo, lasje so ji osiveli. Prišla je k viru, zrla vanj in plakala.

„Ni je več, ni!“ vzdihnila je mati in povzdignila oči k nebesom. „Modri vladar, povej mi, kaj se je zgodilo z mojim detetom?“

Pokleknila je ter se naslonila ob vitko jelšo, ne vedoč, da je to njena lastna hčerka. Kdo popiše občutke uboge Milice? Njeno srce se je krčilo od žalosti, videč plakajočo mater, kteri pa vendar ni mogla pomagati.

Nekaj trenutkov je klečala mati.

„Ni je več, ni, moje Milice!“ vzdihnila je zopet in odšla. Tudi Branko je jokal po sestrici. — Nekaj dnij pozneje, ko je bila mati v gozdu, šel je tudi on tja. Počasi je korakal po gozdu. Zdajci sfrči nekaj nad njim. Ozre se kvišku in vidi, kako podi jastreb belega goloba. Dečku se je golob zeló usmilil.

„Vzleti k meni, golobček!“ zakliče mu deček iz vsega grla, in res mu golobček takoj vzleti na roko. Branko ga hitro skrije pod suknjo. Jastreb, videč, da mu je golobček ušel, leti dalje. Deček pritisne lepega golobčka k sebi in ga rahlo gladi z roko.

Golobček pa mu reče: „Otel si mi življenje, blagi deček. Jastreb, ki me je preganjal, je moj najhujši sovražnik. Hočem ti biti hvaležen. Jaz vem za tvojo sestrico.“

Osupel ga pogleda deček.

„Saj veš za hladni virček v tem gozdu, ondi je začarana tvoja sestrica. Poslušaj me, hočem ti povedati, kako jo moreš rešiti. Ravno zdaj je najpripravnejši čas zato, ker solnce zahaja. Vil se nama sedaj ni bati, ker so v zraku ter se poslavljajo od zahajajočega solnca. Zatorej hitiva k virčku. Jaz vzletim na jelšo, ki stoji poleg vira, a ti pojdi k viru in pokropi jelšo, na kteri bodem sedel, ter reci na glas: „Vitka jelša, vitka jelša, bôdi mi zopet Milica!“ Ne zabi teh besed. Nad seboj boš slišal petje, a Bog ne daj, da bi pogledal kvišku ter poslušal!“ Tako mu je govoril golobček.

Hitela sta k viru. Golobček vzleti na vitko jelšo, stoječo poleg vira. Komaj prihiti deček k vodici, že sliši nad seboj petje, kakoršnega še nikoli ni slišal. Pogledati je že hotel kvišku, toda v skrajnem trenutju se spomni golobčkovih besed. Hitro pokropi jelšo, rekoč: „Vitka jelša, vitka jelša, bodi mi zopet Milica!“

In glej! v tem trenutku se je začela jelša gibati in postajati manjša in manjša. Njena skorja se je izpremenila v obleko, dve veliki veji v človeški roki, manjše vejice pa v lepe lasé. Črez nekoliko je stala pred Brankom veselega obličja njegova sestrica Milica. Zdaj prileti k njima golobček ter pravi: „Bodita tiho ter bežita, bežita, da še o pravem času prideta iz gozda. In bežala sta molčé, držeč se za roke. Skoro brez vse sape sta prihitela domú. Na domačem pragu zavpije Branko: „Mati! Milica je tukaj!“

Mati je bila ravno v hiši. O, kako so ji te besede pretresle srce; pa Milica je bila že v njenem naročju.

To vam je bilo veselje brez konca in kraja. Milica je morala vse na drobno povedati, kako se ji je godilo v gozdu.

Mesec dnij so še ostali v tej hišici, potem so jo prodali in se preselili daleč od rečenega gozda. Dobro se jim je godilo. Mati je učakala še mnogo let v sreči in veselju. Milica, ki je zdaj že odrastla, pa še vselej rada pripoveduje otrokom, kako se ji je godilo v gozdu pri vilah.

2. Cvetlica življenja.[uredi]

V nekem hribovitem kraju je živela uboga vdova, ki je imela jedinega otroka, hčerko devetih let. Oče je že davno počival v hladni zemlji, in vdova si je z delom komaj toliko prislužila, da sta mogli živeti. Drugega premoženja nista imeli razun siromašne koče; dve kožici sta jima dajali mleka.

Nekega dne zboli vdova. Ležala je in že delj časa ni mogla vstati. Kozje mleko je bilo za njiju jedina hrana. Skrbno je hčerka stregla ljubi materi ter prosila milostljivega Boga, da bi jo kmalu ozdravil. Bilo je nekega popoldne, ko dekletce zopet žene kozi v hribe na pašo. Bil je lep, vroč dan. Kozi sta veselo skakali s skale na skalo in dekletce za njima. Ali čudno! danes se kozi nista ondi ustavili kakor drugekrati, nego sta šli dalje v hribovje. Dekletce tega ni zapazilo, ker je bilo v mislih domá pri ljubi materi. Kozi sta skakljali vedno dalje in dalje, kakor bi znali, da je ondi v hribih boljša paša.

Zdajci se vzdrami ubogo dekletce ter si mane oči. Gleda okoli sebe, vendar koz ni nikjer. „Kam sem vendar prišla?“ pravi sama sebi čudeč se. „V tem kraju še nisem bila nikoli.“

In tako je tudi bilo. Po teh hribih ni hodila še nikoli njena noga. Z vitkimi smrekami in hojami so bili ti kraji gosto zarasteni. Glej, ondi stoji skala; na njej ni nobenega drevesa, samo tu in tam se vidi kak grmiček. In ravno tja sta bežali njeni kozi. Deklica pohiti za njima, da bi ju vrnila, a bilo je že prepozno. Spretni živalici sta skakali od kamena na kamen, kakor bi imeli peroti. Deklica postoji pod skalo pri grmu ter gleda skakajoči kozi.

V tem hipu zasliši poleg sebe tanek glas, da bi človek mislil slišati kakega ptička. Obrne svoje oko v isto stran, odkoder je prišel glas, ter čuje: „Joj, joj! deklica, reši me, reši me! Da bi ti znala, kake bolečine trpim! O joj, joj meni!“ Deklica še vedno zre tja, odkoder prihaja ta klic, a ne vidi ničesar.

„O joj, joj!“ zopet zakliče nekdo, „ali me ne vidiš?“

„Kje si? kdo si?“ vpraša dekletce. „Jaz ne vidim nikogar.“

„Glej, tukaj sem; tukaj na tem grmu visim,“ odgovori tanek glas.

Deklica ugleda, da se res nekaj giblje na veji bližnjega grma. Pripogne glavo, da bi bolje videla. Ali kako se začudi! Na veji vidi viseti zeló majhnega človeka. Ni bil večji od palca na človeški roki. Imel pa je v primeri s svojo postavo prav dolgo brado, s ktero se je bil zamotal v veje ondotnega grma, ter je z nožicami otepal po zraku sem ter tja. Deklica ga oprosti njegovih zank, postavi ga pred se na zemljo in se mu na ves glas zasmeje.

„Takšnega človeka še gotovo nisi videla, kakoršen sem jaz,“ reče ji ta prečudni pritlikavec. „Glej, jaz sem tudi človek, ali vi veliki ljudje nas imenujete palčke, ker smo komaj tako veliki kakor palci vaših rok.“

„In kako si prišel tu sem na ta grm?“ vpraša deklica tikajoč ga. Vikati ga ni hotela; „saj je manjši od mene,“ mislila si je.

„Stal sem ondi na skali,“ odgovori palček. „Pritekli pa sta tvoji kožici ravno proti meni. Teh sem se tako ustrašil, da sem skočil s skale. Priletel sem na ta grm, in brada se mi je zapletla v veje. Hvala ti lepa, deklica ljuba, da si me otela hudih bolečin. Ti nisi še bila nikoli v tem kraju in tudi ne bodeš nikoli več; ali jaz, če tudi še te niti videl nisem nikdar, vedel sem dobro, da ti prideš. Zatorej sem te pričakoval na oni skali. Znano mi je tudi, da so tvoja mati nevarno oboleli.“

Osuplo ga gleda dekletce ter ga naposled vpraša: „Kdo ti je povedal vse to?“

Palček se ji nasmeje in reče: „Palčkom je daleč na okrog vse znano. Vendar čemu bi ti vse to pravil, idi z menoj v mojo palačo, kraljevski te hočem obdarovati. Samo toliko ti povem, da je na tebi, ali si hočeš za svoje življenje dobro ali slabo izbrati.“

In šla sta k skali. Pri zeló majhni razpoklini sta nekoliko postala. Palček stopi v razpoklino ter tanko zažvižga. In glej! v tem hipu se je začela razpoklina širiti in raztezati.

„Idi za menoj!“ reče palček, in deklica stopi za njim v veliko votlino, ki je bila vsa razsvetljena. Tu in tam ugleda palčke, ki so se njenemu vodniku globoko priklanjali ter ga pozdravljali, rekoč: „Da si nam zdrav, o kralj naš dobri in ljubeznivi!“

Deklica spozna, da je palček, kterega je ona rešila, kralj vseh palčkov. Iz prve votline prideta v drugo, ki je bila še prostornejša od prve. Pri vhodu pogleda palček deklico in ji reče: „Prosim te, pazi tukaj dobro, da mi ne pohodiš kterega mojih ljudij.“

Jedva stopita v drugo votlino, začuje se iz sto in sto grl tanek glas: „Da si nam zdrav, o kralj!“ in brez števila palčkov se vsuje svojemu kralju naproti, poljubljajoč mu roki in ga izprašujoč, kje je bil, in zakaj je to dekletce privedel s seboj. — „Vse bodete zvedeli,“ reče jim prijazno kralj. „Glej, tukaj je moje stanovanje,“ reče zdaj palček, obrnivši se k deklici, „in ondi je moj sedež.“

Vsa zavzeta je gledala deklica lepoto in krasoto tega kraljevskega stanovanja. Vse se je blestelo samega zlata in srebra. Stene so bile prekrite s prekrasnim temnorudečim žametom. Posebno lep je bil kraljevski stol. Luči ni bilo videti nikjer nobene; svetili so sami kameni, ki so se, v žamet všiti, tako blesteli, da so kakor solnce razsvetljevali vso votlino.

„Idiva zdaj dalje,“ reče kralj. In šla sta v tretjo votlino. Noben palček ni šel za njima. Ta votlina je bila najmanjša od vseh. V njej ni bilo palčkov, samo neka prečudna vonjava je duhtela po njej. Po tleh je bilo vse polno cvetlic. Ali čudno! vse cvetlice so bile pokrite s steklenimi pokrivali.

Palček odvede deklico v sredo te obširne votline. Ondi so stale tri cvetlice. Pred temi se ustavi.

„Glej, tukaj vidiš množino cvetlic,“ reče palček s povzdignjenim glasom. „Vsaka cvetlica nekaj pomeni; ali najlepše in najznamenitejše izmed vseh so samo te tri cvetlice. Jedno teh hočem tebi podariti. Glej, prva je rumena kakor čisto zlato. Ako si njo izvoliš, dobila boš neizmerno bogastvo. Zlata in srebra boš imela, kolikorkoli ga poželi tvoje srce. — Glej, druga cvetlica je rudeča kakor roža, kraljica vseh cvetlic; nežna je kakor tvoja mlada lica. Ako si njo izbereš, dobila boš z njo telesno lepoto. Tvoje lice bode lepše od jutranje zore, in cvetlice te bodo zavidale zaradi čarobne krasote. Ljudje te bodo občudovali. — A tretja cvetlica, kakor sama vidiš, ni lepa. Od nje prihaja vonjava, ki je v tej votlini. Podobna je pohlevni vijolici po vašem grmovju. In dasi ni lepa, vendar je mnogo vredna, ker njena vonjava ozdravi vsakega bolnika. To so najlepše cvetlice, kar jih imam. Ako si želiš bogastva, vzemi prvo; ako si želiš telesne lepote, vzemi drugo, in ako želiš bolniku povrniti ljubo zdravje, vzemi tretjo cvetlico!“

To rekši, molčal je palček.

Deklica je gledala cvetlice. Taka zapeljiva sreča se ji še ni pripetila nikoli, zatorej ni vedela, kaj bi storila. Zdajci pa se vzdrami in zavpije: „Zlata moja mati so bolni! O, daj mi tretjo cvetlico, da mi zopet ozdravijo!“ Tako je rekla deklica. Ljubezen do ljube matere je premagala poželenje po bogastvu in telesni lepoti.

„Pravo cvetlico si si izbrala,“ odgovori ji palček. „Bal sem se že za tebe. Ako bi si bila izbrala prvo ali drugo, res bi bila bogata ali lepa, toda srečna — bi ne bila nikoli! Bog te blagoslovi za ljubezen, ki jo imaš do svoje dobre, bolne matere. Na, vzemi cvetlico in nesi jo s seboj! Ali povem ti, da, kakor hitro bodo mati zdravi, izginila bo tudi cvetlica.“

Deklica je vzela cvetlico življenja in se vrnila s palčkom v drugo votlino. Jedva pa stopi vanjo, zadoni ji od vseh stranij na ušesa: „Živela, živela, dobra, vrla deklica!“

Palčki so bili namreč utihnili, ko sta kralj in deklica stopila v tretjo votlino, ter so poslušali pri vratih, ktero cvetlico si bode izbrala. Tudi njim se je dopadla otročja ljubezen do matere, in zato so jo zdaj tako veselo pozdravili.

Kralj palčkov jo je zdaj vedel iz svojih podzemeljskih votlin. Pri izhodu iz zadnje jame se mu deklica lepo zahvali za prečudno cvetlico. In zdaj se je razpoklina zopet stisnila, da ni bilo več poznati vhoda.

Deklica, videč, da je solnce že nizko, spomni se koz. Vsa prestrašena se ozre na skalo, in glej! ondi gori sta mirno stali kozi, kakor bi čakali dekletca. Ko ju k sebi pokliče, pritekli sta k njej in se ji dobrikali. Potem se pa spustita proti domu, in deklica hiti za njima.

Sedaj ni pazila na pot, nego mislila je, kako veseli bodo mati, kedar zopet ozdravijo. Solnce se je ravno skrilo za gore, ko ugleda deklica domačo hišo pred seboj. S kakim veseljem je hitela v hišo k bolni materi!

„Danes pa te dolgo ni domu, dete moje,“ reče mati s slabotnim glasom.

„O mati, mati! kaj sem vam prinesla!“ vzklikne hčerka ter položi cvetlico na materino vzglavje. Zdajci se je po vsej sobi razširjala neka čudna, prijetna vonjava. Mati je takoj čutila nekaj krepčalnega ter je z veliko slastjo uživala prijetni dub zdravilne cvetlice. Kri se ji je začela urneje prelivati po žilah, in njeno poprej obledelo lice se je začelo rudečiti.

„Ali razširja ta cvetlica tako vonjavo?“ vpraša začudjeno mati. „Glej, nekako čudno mi prihaja po vsem telesu. Zdaj že lahko diham, nobene bolečine ne čutim več. Zdi se mi, da sem zopet zdrava.“

„Glejte, mati, kako moč ima cvetlica življenja,“ pravi hčerka ter objema in poljubuje mater, ki se je čutila z vsakim trenutkom boljšo in krepkejšo. Še ni minila dobra ura, kar se je vrnila hčerka, in — mati je zdrava in krepka vstala iz postelje.

Mati in hčerka sta sedeli za mizo, na kteri je stala cvetlica. Hčerka je pripovedovala vso dogodbo s palčkom, in pozneje kakor po navadi sta šli ta večer spat.

Ko se drugo jutro vzbudita, bil je njiju prvi pogled na cvetlico. In res, kakor je palček rekel, tako se je zgodilo. Cvetlica je izginila. Ali prt na mizi vendar ni bil prazen. Mati je stopila k mizi in ostrmela. Prt je bil poln — svetlih cekinov. Prešteli sta jih, in bilo jih je trideset. Ta svota jima je odvrnila siromaštvo od hiše, in od sih dob se jima je dobro godilo ves čas njunega življenja.

3. Povodni mož.[uredi]

Bil sem še otrok. Imel sem dobro babico, ki mi je večkrat kaj lepega pripovedovala. Kedarkoli se je zmračilo, niso moji roditelji takoj prižgali luči, ampak še le tedaj, kedar je odzvonilo „zdravo Marijo“. A midva z babico sva v tem sedela na klopi pri peči. Malone vsak večer so mi pripovedovali kako novo pripovedko, ktero sem jaz z odprtimi ušesi poslušal. Mnogo teh pripovedek hranim še zdaj v spominu, in tu podam tudi tebi, predraga mi mladina, jedno tako o „povodnem možu“.

Kakih deset minut od bistre Save leži prijetna vas Poljane. Tu so živeli roditelji, ki so imeli sina jedinca, po imenu Blažka. Bil je v jednajstem letu svoje dobe. Dasi je bil Blažek drugače priden deček, imel je vendar to slabost, da se je hodil po letu vsak dan kopat. Kedar se je popoldne končala šola, takoj je šel s svojimi tovariši proti Savi. Naj bi bili njegovi roditelji še tako ostro ravnali z njim, domá bi ga ne bili mogli obdržati.

Otroci so imeli že odločeno mesto, kjer so se smeli kopati; tu je bila Sava zeló plitva. Ali Blažek se je na tem kraju vselej z nevoljo kopal. Vsakokrat je norčujoč se dejal: „Tu se naj kopljejo žabe, a ne mi; idimo rajši tja gor k oni jelši, kjer je Sava bistrejša in bolj deroča.“ Ali otroci so mu vselej z grozo in s strahom dejali: „Bog nas varuj tja blizu iti, kjer šumi vrtinec, ki ga suče — povodni mož.“ Blažek jim na te besede ni nikoli odgovoril ter je vselej ostal pri njih.

Bilo je jako vročega poletnega dne. Solnce je pripekalo s tako silo, kakor bi hotelo izsušiti vse studence in potoke. Nebo je bilo jasno kakor ribje oko. Ali glej! ondi izza modrih gorá se vzdigujejo polagoma temnosivi oblaki. Bilo je popoldne; ura v cerkvenem stolpu je odbila ravno tri. Šola se je končala. Kakor bučelni roj so se spustili otroci vsak na svoj dom. Danes ni bilo niti jednega nazaj na vaški prostor, da bi se zbrali in šli k Savi. Roditelji so jim prepovedali ter jih opomnili, da se bliža huda ura. Tudi Blažku so rekli oče, da pride kmalu blisk in grom. Ali kaj je bilo danes z Blažkom? Ves dan je bil nekako nemiren, in zdaj ga je neka skrivna moč vlekla k Savi.

Bridko mu je bilo, ko je slišal očetove ostre besede, in debele solze se mu vlijó po lepem rudečem licu. In ravno danes mora iti. Oče odidejo iz sobe, in Blažek je bil sam v sobi.

Tiho se bliža k durim, počasi jih odpre ter se ozira okrog; a nikogar ni bilo blizu. Zdaj smukne tiho iz hiše in teče skoz vas naravnost k Savi.

Kaj ga je vendar tako gnalo, tega niti sam ni znal; ali nekak skriven strah in neznano hrepenenje je čutil v svojem srcu.

Vedno je še tekel.

Zdajci mu na uho poči zamolklo šumenje deroče Save. Kako je to šumelo, da mu je pretresalo mlado telo. In pribežal je zopet v les, ki se vije ob reki Savi. Skoz ta gozd žubori bister potok, izlivajoč se v Savo.

Danes se ni brigal Blažek za vse te stvari, ampak hitel je neprestano. Listje nad njim je čudno zašumevalo, kakor bi ga hotelo svariti: „Vrni se, vrni se k ljubim roditeljem!“ Potok mu je žuborel: „Teci po tem potu nazaj, da ne bo prepozno!“

Ali njegovo uho je bilo gluho. Blažek ni videl, da so se nad gozdom zbirali sivi oblaki, iz kterih je švigal blisk za bliskom. Močneje mu je bilo šumenje Save na uho. Še nekaj korakov, in videl je pred seboj znani vrtinec. Sava je imela kalno vodo ter je bila danes mnogo večja.

Blažek je obstal pri jelši ter zrl v kalno vodo; gledal je v grozno šumeči vrtinec ter poslušal to zamolklo šumenje. Vlekel je na uho, in zdelo se mu je, da sliši besede: „Skoči, skoči, deček ljubi! prijetno je bivati v vodi.“

Ko bi znali, kako so mu pretresle te besede ubogo srce! To je bila tedaj ona neznana moč, ki ga je vlekla k Savi.

Kakor bi trenil, vrgel je raz sebe svojo suknjico ter stopil k deroči reki. V tem trenutku se je zablisnilo na otemnelem nebu in zagrmelo je, da se je stresla zemlja. — Toda bilo je zaman! — Blažek ni slišal svarečega grmenja — tudi ni videl, da ga opazuje nekdo iz vode.

Malo še je postal na bregu in — skočil je v deročo reko. Oči so se mu zaprle, in kakor v sivem mraku je videl, da se mu bliža mož prijaznega lica in milih očij; čutil je, kako ga je mož z rokama objel ter ga nesel s seboj, Bog si ga znaj, kam. Črna noč je nastala pred njegovimi očmi; ničesar ni več videl niti slišal.

* * *

V mehki, kakor steklo prozorni postelji se je vzbudil Blažek. Pred seboj je videl zopet onega moža s prijaznim licem. In ta neznani mož se je nagnil k njemu ter mu ljubeznivo rekel na uho: „Ne boj se me, deček, ne! Jaz te ljubim!“ To rekši, prijel je Blažka za roko ter ga lahno vzdignil iz postelje. Čudeč se je gledal deček okoli sebe, kajti vse, kar je videl, bilo je prozorno kakor steklo. Sredi sobe je stala miza, ondi ob steni visoka omara in malo dalje zopet čedna skrinjica, a vse se mu je zdelo stekleno.

Tiho je dejal Blažek samemu sebi: „Kje sem vendar?“

Zdajci ga mož zopet k sebi pritisne, govoreč mu: „Je li se ne spominjaš več, kako si skočil v silni vrtinec? Duša bi bila zapustila tvoje telo, ako bi te jaz ne bil že poprej ugledal ter bi te ne bil odnesel v svojo kristalno palačo. Poglej malo ven,“ in peljal ga je k oknu, „kako okoli te hiše buči Sava, a tukaj v hiši je vendar vse lepo mirno in tiho. Jaz vladam pod vodo in sem gospodar te lepe palače. Ljudje, hodeči po zemlji, imenujejo me povodnega moža.“

Pri zadnjih besedah se je Blažek stresel po vsem telesu, kajti slišal je pripovedovati, da je povodni mož zeló neusmiljen in hudoben.

„Ne boj se me, jaz te ljubim, zeló te ljubim,“ dejal mu je zopet povodni mož. Blažek se je zdaj nekoliko ohrabril ter je vprašal povodnega moža: „Ali ste sami tukaj?“

„Da, da! sam sem, sam!“ odgovori mu mož. „Tebe sem že večkrat videl, kedar si stal ob reki in gledal v vrtinec; vedno sem si želel tebe imeti pri sebi. Dobro sem vedel, da bodeš danes prišel k meni, in zato sem tako vesel.“

„In če me res tako zeló ljubite, ostanem pri vas,“ reče veselo Blažek; „samo to bi rad znal, ali nimate več sob kakor samo to jedino? Moji roditelji domá imajo dve; jedno večjo, drugo manjšo.“

Povodni mož se mu nasmehne, rekoč: „Pojdi z menoj!“ in vedel je dečka po dolgem hodu v drugo sobo.

„Glej, to je moja srebrna soba,“ reče mož dečku, ki se je ves osupel oziral okoli; kajti v tej sobi je bilo vse od čistega srebra. Rad bi bil Blažek v tej sobi ostal, ali povodni mož mu reče: „Idiva dalje!“ in prišla sta v sobo, kjer je bilo vse od samega čistega zlata ter se je tako blestelo, kakor bi človek gledal v solnce. „To je moja zlata soba!“ reče povodni mož.

„Tu naj ostanem,“ prosi Blažek, „tu se mi zelo dopade.“

„Lahko ostaneš,“ odgovori povodni mož; „ali poprej si moraš vse moje stanovanje ogledati.“ To rekši, vedel je Blažka dalje iz te sobe.

Duri v tretjo sobo se odpró, in Blažek bi se bil malone zgrudil od prevelikega začudjenja, ako bi ga ne bil povodni mož držal za roko.

„Glej, to je moja zadnja, demantna soba.“ Kako je Blažek vse to gledal! Sredi sobe je visela velika zala svetilnica, na kteri ni bilo sveč; namesto njih so bili sami veliki demanti, ki so razsvetljevali sobo kakor najsvetlejša luč.

Med tem ko je Blažek vse te lepote gledal, šel je povodni mož po sobi na nasprotno stran od durij. Ondi je pritisnil neko čudno pero, in zagrinjalo, kterega Blažek poprej opazil ni bil, ker je mislil, da je to stena, vzdigne se kvišku.

„Pristopi bliže k meni!“ reče Blažku povodni mož. Blažek pristopi in vidi, da še ni konec demantne sobe. A v tem drugem oddelku demantne sobe je bilo zopet nekaj še bolj čudnega. Skoz sobo je žuborel potoček, čist kakor najčistejši kristali.

„Umij se s to vodo, in slišal bodeš, česar še nisi nikoli slišal!“ Takoj se Blažek umije.

Ali glej čuda! Na uho mu je zdaj zadonelo neko nerazumno žuborenje potoka. In to tihotno žuborenje se je izpremenilo polagoma v tanko šumljanje in šepetanje dreves.

Bolj in bolj je Blažek vlekel na uho. Ta skrivnostni šepet dreves je postajal tem močnejši in se izpremenil v lepo doneč glas slavcev. A Blažek je slišal že tolikokrat slavca gostoleti, in vendar je bilo to gostolenje stokrat lepše!

Toda čuj! čuj! To otožno gostolenje se je prelilo v glasove, v mile človeške glasove! Kako krasna je ta pesen! Pa saj to ni ono šumenje potoka, ni lahni šepet dreves niti gostolenje slavčevo, nego to so razumljivi človeški glasovi! Kako čudno je bilo Blažku pri srcu; on ni vedel, da v tem, ko posluša te čarobne glasove, minevajo ure, dnevi, meseci; on vsega tega niti občutil ni!

In ti človeški glasovi so se polagoma zopet izpremenili v tiho žuborenje potoka. Blažek se pri vsem tem skoro ganil ni. Povodni mož ga vzdrami, rekoč: „Idiva zdaj, da si malo počineš; ti si truden.“

Jedva se je deček splazil za možem, tako tesno mu je bilo pri srcu. Pred očmi se mu je naredila tema, da ni opazil niti zlate niti srebrne sobe; samo oni čarodejni glasovi so mu zveneli po ušesih.

V prvo sobo prišedši, spravi se Blažek takoj v posteljo. Sladki spanec ga obide. Povodni mož se tiho približa k dečkovi postelji. Ondi postoji ter otožno zre na spečega otroka; tiho reče sam v sebi: „Kako te ljubim! ali kaj! ti si pozemsko dete, in jaz te ne morem imeti vedno pri sebi. O, že zdaj čutim, da se ti kmalu domotožje oglasi v tvojih mladih prsih, in ostaviti me moraš, jaz pa bodem potlej zopet sam, sam, kakor sem bil do sih dob.

Kakor demant se mu je zablestela solza v očesu, in počasi je odšel iz sobe. Blažek pa je sanjal. Bil je zopet v demantni sobi. Zagrinjalo se je vzdignilo samo ob sebi, in on je stopil k potoku. Tu je zopet poslušal ono čarobno izpreminjavo milih glasov.

Sedaj pa se mu je zdelo vse drugače, še vse lepše in krasnejše je bilo. Zdelo se mu je, da čuje domače glasove. V njegovi duši se vzdigne spomin na ljubi domači dom. Presladko šumljanje ga je spominjalo na oni mali potok, ki se vije skoz gozd ter se izliva v Savo. Ta šepet se mu je dozdeval šepet domačega gozda, po kterem je tolikrat tekal; in to žgolenje je bilo žgolenje milih ptičic v domačem logu.

In kaj pa ti glasovi? — Blažek je poslušal. Ali ni to oni ljubeznivi glas, kterega je največkrat slišal v življenju? Ali ni to glas premile matere? — — Da, da! to je materin glas! — Blažek še bolj vleče na uho. Čul je besede:

Dete moje, dete milo,
Jaz te kličem, a zaman!
Kam si vendar se zgubilo?
Da te iščem noč in dan.

Izprašujem gozd šumeči,
Ali on ne vé za te,
Vprašam potok žuboreči,
Vprašam ljube ptičiee.

Ali vsak mi tiho pravi:
Ni mi znano, mati, ne!
Pojdi, pojdi, tjakaj k Savi,
Nikdo drug, le ona vé.

Sava mi je zašumela:
O ne jokaj več bridkó,
Dolgo več ne boš trpela,
Skoro sin objel te bo.


Po teh besedah se Blažek vzbudi ter gleda okoli sebe. „Skoro sin objel te bo!“ zvenelo mu je še vedno po ušesih. A globoko v svojem srcu je čutil nekaj, kar je še malo poprej spalo. Vsi blagi spomini na domovino so mu bili pred očmi. Žalosten in kako žalosten je bil zdaj Blažek. Še le v tem trenutku je spoznal, koliko bridkosti je napravil svojim roditeljem, ker je tako na tihem pobegnil od njih.

Da! ta pesmica ga je ganila; v njej je slišal mili glas svoje žalujoče matere. Solze so mu pritekle iz očij, in globoko je vzdihnil: „Mati, mati!“ Vendar matere ni bilo k njemu. Med vrati se je prikazal povodni mož. Hitro je skočil Blažek iz postelje ter se oblekel.

„Čudne sanje sem imel,“ reče deček. „Svojo mater sem slišal, kako milo so me klicali ter me povsod iskali.“ Črez nekoliko še pristavi: „Uboga mati!“ in solze mu zalijó oči.

„Uboga mati!“ ponavlja z zamolklim glasom povodni mož. „Vedel sem, da pride to hrepenenje, kterega ti jaz nisem mogel zamoriti.“ Blažek pogleda moža ter vidi, da mož žaluje; potem vzdihne, rekoč: „Domú bi rad k svojim ljubim roditeljem.“

„Da, da,“ odgovori povodni mož, „jaz vem že to; zakaj li jih nisi pozabil? Saj sem ti vse storil, da bi ostal pri meni; še celó kristalni potok, kterega še nobeno človeško oko ni videlo niti slišalo njegovih glasov, še celó ta potok bil sem ti pokazal.“

Sedaj pa je še tem močneje zvenela Blažku otožna pesen po ušesih, in s solzami v očeh prosi: „K materi bi rad, ki po meni tako bridko jočejo!“

„Ne joči se ne, deček moj ljubi,“ reče z mehkim glasom povodni mož, „še danes bodeš pri svoji ljubi materi. —

Toda kaj naj jaz počnem brez tebe?“ pristavil je mož tiho ter objel dečka, poljubivši ga na nežno lice. „Počakaj me malo, skoro pridem!“ To rekši, odide.

Črez nekoliko se odpró duri, in povodni mož stopi v sobo ter reče: „Vem, da so tvoji roditelji ubogi; kedar prideš k njim, reci, da jih povodni mož pozdravlja ter jim pošlje ta demant za to, da so mu pustili samo nekoliko trenutkov uživati tako veliko srečo; kedar jim drago, naj ga prodadó, da bodete živeli srečno.“ S temi besedami dá povodni mož dečku jednega onih kamenov, ki so tako lepo blesteli v demantni sobi. Nato stopi k skrinjici ter odpre ozek predalček. Po vsej sobi se je v tem hipu razlila prijetna omamljiva vonjava, ki je storila Blažka trudnega. Omamljen sede na stol ter kmalu prav sladko zaspi. Povodni mož se mu približa, poljubi ga ter lahno vzdigne na svoje roke. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Ko Blažek oči odpre, bil je že na obali Save. Plaho se ozira okoli sebe, dasi mu je bilo vse znano. Naglo plane kvišku ter teče po poti skoz gozd. Veselo ga je pozdravljalo drevje s svojim šepetom in potok z žuborenjem.

Sedaj zagleda pred seboj domačo vas. Vse je ondi ostalo, kakor je bilo poprej. Kako je hitel po vasi proti hiši! Glasno mu je srce bílo od velikega veselja. Naglo je skočil prek domačega praga ter odprl sobine duri. Ondi pri veliki mizi je sedela njegova mati. Ni se ozrla, ko je Blažek odpri duri, misleč, da je dekla, a ko je Blažek vzkliknil: „Mati, moja mati!“ ter ji padel na prsi, oj! takrat ji je strepetalo telo, in hitro se je ozrla nanj.

„O Blažek, Blažek! je li res?“ in povzdignila je njegovo glavico ter mu zrla v solzno oko. „Moj Bog! Blažek, ti si in nihče drug!“ ihtela je od veselja. Z gorečo ljubeznijo ga je pritiskala na svoje materino srce in ga poljubovala z nebeško sladkostjo.

In jokala je solze čistega veselja. „O, kako dolgo te ni bilo; danes je ravno leto in dan, odkar si se izgubil iz materinega naročja!“

Ves osupel pogleda Blažek mater ter reče: „Zdaj še le umejem, kaj so pomenile moževe besede: „Idiva sedaj, da si malo počineš, ker si zelo truden.“ In kako bi ne bil truden!“

Še le zdaj ga je mati vprašala, kje je bil tako dolgo; v svojem prevelikem veselju ga poprej ni utegnila vprašati, niti ji je kaj takega prišlo na um, saj se je njeno dete vrnilo, in to je bilo materinemu srcu dovolj. V mraku so prišli tudi Blažkov oče domú. Tudi očetu je moral vse povedati, kako se mu je godilo pri povodnem možu.

Zopet so bili veseli Blažkovi roditelji; samo Blažek ni bil prav vesel. Šumeča Sava ga je vedno spominjala na povodnega moža. Nekega dne se odpravijo Blažkov oče v bližnje mesto ter prodajo ondi za drag denar demant, kterega je Blažek prinesel s seboj. Kmalu potem so prodali svojo staro hišo ter zapustili Poljane. Preselivši se dalje od Save v vas, živeli so vsi do sive starosti veseli in zadovoljni.

4. Potočnica.[uredi]

Na zelenem travniku blizu vasi je rastla potočnica. Saj jo tako poznate! Njeno cvetje je sinje kakor nebo, in njeni listi so podolgasto suličasti. Veselo je dvigala svojo lepo glavico kvišku. Mimo nje je žuborel bister potočič, v kterem so plavale sem ter tja hitre ribice. Dobro se je godilo potočnici. Ves dan ji je sijalo ljubo solnčice, in suše tudi nikdar ni trpela, saj jo je mimo nje žuboreči potok vedno napajal s svojo krepilno vodico.

Po travniku so letale lastovice. Potočnica je rada gledala te urne ptičice. Dvigale so se kvišku proti belim oblačkom, potém pa se spuščale dol ter švigale nad cvetlicami, iskaje muh, metuljčkov in drugih mrčesov.

Jedna lastovica pa je kaj rada letala okoli potočnice. Skoro vsak dan je priletela k njej. Tako sta se seznanili in postali prijateljici.

„Lastovica, lahkokrila ptičica,“ dejala je dostikrat potočnica, „kako urno ti švigaš po zraku. Kako si ti srečna! Jaz pa moram tukaj stati zmirom na jednem in istem mestu, niti za jeden korak se ne morem oddaljiti odtod.“

„Rés je, kar praviš,“ odgovori ptica. „Jaz moram letati ves dan, da nalovim živeža sebi in svojim mladičem. Glej, tebi pa ni treba skrbeti za živež, ti ga najdeš vedno v zemlji.“

„A rajši bi vendar bila ptica kakor cvetlica,“ pravi zopet nezadovoljna potočnica. „Kaka radost mora biti, če se dvigaš visoko v sinji zrak ter pod seboj vidiš vso zemljo.“

„V tem si pravo zadela. A ne žaluj mi, potočnica. Ker tebi ni mogoče gledati zemeljske lepote, hočem ti jo popisati, da se boš tudi ti veselila z menoj.“

Lastovica je letala dan za dnem k svoji prijateljici na travnik ter ji pripovedovala o lepoti zemlje; pripovedovala ji je o toplejših južnih krajih, kjer nikdar ne pade sneg, kjer je zmirom pomlad in leto. Pravila ji je o ondotnih cvetlicah in o rastlinah sploh, ki so mnogo večje od tukajšnjih; pravila ji je o globokem morju, črez ktero morajo leteti tja v gorko Afriko.

Tako je lastovica ves dan kratkočasila potočnico. Kedar pa se je zmračilo, poslovila se je ptica ter šla v svoje gnezdo počivat. Tiho je postalo in mirno. Potočnica pa še ni spala; takrat se je oglasil bister potok ter ji pripovedoval marsiktero mično pravljico. Prinašal ji je tudi vsak večer srčne pozdrave od njenih sestric, mimo kterih je hitel. Ob sladkem žuborenju potoka je zadremala cvetka. Obdajale so jo prelepe sanje. Sanjala je, da je lastovica in ne več cvetlica, in da leti v južne kraje. O, kako se je vsemu čudila. Vse lepše in krasnejše je bilo ondi. Videla je sinje morje, po kterem jadrajo hitre ladije; govorila je z ondotnimi cvetlicami, ki imajo lepšo obleko od naših; videla je bistronogo gazelo in urnega znoja, kako sta hitela po peščeni puščavi, ki se imenuje Sahara.

Videla je tudi ondotne ljudi, kteri se zovejo zamorci ter imajo tako črno kožo kakor oglje.

Drugo jutro so jo vzbudili solnčni žarki. In ko je k njej priletela lastovica, pravila ji je o svojih lepih sanjah. Dva meseca sta minila v veselju. Poletje je teklo k svojemu koncu. Solnce ni več pripekalo tako gorko, in vetrovi so postajali hladnejši.

„Ljuba potočnica!“ rekla je nekega dne lastovica. „Jesen je tu. Doba ločitve je prišla. Toliko časa sva živeli veseli, a zmirom ne more to biti. Jutri se zberemo na vaškem zvoniku ter se odpravimo na daljno pot.“

Prestrašila se je teh besed uboga potočnica. Na jesen in ločitev niti mislila ni.

„O, jaz vem, lastovica, da ti srce hrepeni na jug. Kako srečna si vendar ti! Jaz pa ostanem tukaj; izginem kakor rumeno listje v gozdu.“ Tako je rekla cvetka ter od žalosti povesila svoje lepo cvetje.

„Predno odletimo, prišla bom še k tebi,“ reče ptica ter odleti. Težko ji je bilo pri srcu. Tudi potočnica ni bila več vesela. Spoznala je, da bo skoro vsemu veselju konec. Ko je temna noč zakrila zemljo, cvetlica od nepokoja ni mogla zaspati. Tožila je potoku svojo bridkost.

„Tudi jaz žalujem,“ odgovoril ji je potok. Kmalu pride doba, ko se črez me razprostre ledena odeja. Stokal bom pod njo, a zaman!“

Do polnoči sta se pogovarjala. Potém pa je potočnica zadremala od samega truda. Samo dve uri je spala. Zdajci jo vzbudé človeški glasovi. Ko izpregleda, vidi v sivem jutranjem mraku pet ljudij. Bili so možje. Na rami so nosili nekaj čudnega, česar še potočnica videla ni. Imelo je dolg lesen ročaj, na koncu pa dolg zakrivljen nož. — Bila je kosa, in možje so bili kosci.

„Pri potoku bomo začeli,“ pravi jeden. Nato se postavijo v jedno vrsto, drug od drugega nekaj korakov, ter začnó kositi. Sedaj še le je potočnica spoznala, kaj to pomeni. Strepetala je po vsem životu smrtnega strahu. Črez nekoliko je bil že kosec pri njej. „Šk!“ naredila je njegova smrtonosna kosa, in potočnica je ležala na zemlji. Izgubila je zavest; še le blagodejni solnčni žarki jo vzbudé iz nezavesti. Svojega nežnega cvetja ni mogla več povzdigniti; moči so ji ginile. Spomnila se je lastovice. Bila je ravno proti zvoniku obrnjena. Videla je, kako so se zbirale ter veselo letale okrog zvonika. Ni dolgo čakala, ko prileti njena prijateljica.

Kako se je prestrašila lastovica, videč ves travnik poražen. Zletela je tja k potoku, a potočnice ni bilo nikjer. Sedla je na obrežje potoka ter klicala cvetlico, rekoč: „Cvetka moja, kje si vendar?“

„Tu ležim, tu, lastovica!“ odgovorila je s slabim glasom cvetka. Kako je že bila izpremenjena! Cvetje je obledelo in perje ovenelo.

„Cvetka, cvetka!“ vzkliknila je ptičica ter nagnila glavico k umirajoči cvetlici.

„Moje življenje je končano, lastovica!“ šepetala je potočnica. „Spominjaj se včasi mene, ko bodeš letala in gostolela po južnih, toplih krajih.“

„Ne bom te pozabila, potočnica!“ odgovori žalostno lastovica ter poljubi cvetko na velo cvetje; potem pa sfrči proti zvoniku. Kmalu nato čuje potočnica glasen vrisk drobnih ptičic. Lastovice so se dvignile, obletele zvonik, potém pa pohitele proti jugu. Vse to je videla potočnica.

Zadnjikrat je strepetala, in ležala je mrtva.

5. Sinica.[uredi]

Nekoliko let je že minilo od tega. — Bilo je v drugi polovici malega travna. Vesela pomlad se je vrnila z vso svojo krasoto. Drevje je zopet dobilo svoje zelenje; po zemlji so rastle duhteče cvetlice, in po gozdih so prepevale ptice. Mlado in staro je hitelo iz zaduhlih sob pod milo nebo dihat svežega pomladanskega zraka. Tudi jaz sem se šel izprehajat po vasi. Pridem do hiše, ki je bila obdana z gostim sadnim drerjem. Čuden glas mi poči na uho. Ustavim se ter pogledam na bližnjo črešnjo. Na njej zagledam tri sinice. Živahno so se razgovarjale. Radoveden stopim bliže ter se skrijem za debel oreh. Vlekel sem na uho.

„Hvala Bogu, da je minila zima,“ rekla je sinica, ki je bila bolj rejena od drugih dveh, in kteri se je poznalo, da že dolgo ni trpela gladú.

„Trda zima je bila,“ reče druga. „Mnogo naših sester je moralo mrazú umreti.“

„Meni bi se bilo tudi tako zgodilo,“ odgovori na to prva. „Toda ljubi stvarnik me je čudežno obvaroval smrti. Saj vesta, bilo je tistega groznega dne, ko smo mi ptičice jokale in stokale. Ledena burja je sikala okoli hiš in po gozdih, kakor da bi morale vse stvari na svetu otrpniti. Ravno takrat sem sedela v svoji luknjici. Mislila sem, da sem varna pred mrazom. Toda kmalu je jelo tudi mene tako zebsti, da sem zletela iz luknjice v gozd, ki se razprostira zunaj te vasi. Hujše in hujše je brila burja. Ubogo drevje je vzdihovalo. Po gozdu sem se ozirala, a nijedne tovaršice nisem zazrla. Zeblo me je tako, da nisem več mogla sedeti na veji. Vzletela sem proti boru, nadejajoč se pri njem boljšega zavetja. Vsedla sem se na njegovo vejo. Bor pa je ječal: „O siničica! tišči se, tišči se k meni ter mi daj nekoliko svoje toplote; moji sokovi so že zmrznili. Hu, hu!“ — Res sem se tiščala k revnemu drevesu, a čutila sem tak mraz, da sem plaho odskočila, boječ se, da tudi meni ne bi kri obstala od prevelikega mrazú.

Globoko v srce se mi je usmilil bor, a jaz mu vendar nisem mogla pomagati. Zapustila sem ga ter letela iz stokajočega gozda. Sedaj zagledam potok. K njemu sem hitela, proseč ga zavetja. Toda potok mi žalostno odgovori: „Tičica revna, glej! Ledeni prt me odeva, in jaz stokam pod njim brez vsake pomoči. V mojih očeh je kalno. Ta grozna odeja mi ne pušča gledati bliščečih zvezdic, ne blede lune, in solnce ne more otaliti tega oklepa. Joj, joj!“

Zopet se vzdignivši, letela sem po širokem polju. Pred seboj sem zagledala grmiček; hitela sem k njemu, a besneči vihar mi je pihal ravno naproti. Jedva sem dospela tja. S trepetajočim glasom sem govorila nizkemu grmu, kterega je veter že tudi upognil na stran: „Grmič, daj mi zavetja pred ledeno burjo, sicer me bode konec!“ — Grm pa mi odgovori: „Revica! že tri tvoje sestrice so priletele k meni z isto prošnjo; glej jih tukaj!“ Tja sem se ozrla ter sem videla tri zmrzle siničice. Groza me je spreletela, in kri mi je zopet švignila po trdih udih, ko sem mislila na smrt, na smrt!“ — —

Žalostno je vzdihnila sinica ter po kratkem premolku nadaljevala:

„Zapustila sem tudi ta grmič. Zaprla sem oči ter letela, letela Bog vé kam. Divja burja mi je pevala svojo zamolklo pesen; zdelo se mi je, da je to moja mrtvaška pesen!

Dolgo časa sem se v zraku bojevala z neusmiljeno burjo za svoje življenje. Zdajci zaslišim močen glas zvoná. Ura je bíla. Odprla sem oči ter sem videla pred sabo cerkev te vasi. Tukaj sem se nadejala rešitve; vzletela sem v bližnji sadni vrt ondi na koncu te vasi. Na drevesu zagledam nekaj čudnega. Bilo je kakor majhen zaboj, v njem na navpični palčici bučno semenje. Vanj sem hotela. Jedva pa zletim na zaboj, začujem iz bližnje hiše veseli otročji krik. Poslušam.

„Glej, sinico, Tonec, glej! Sedaj bo zletela v kletko ter se ujela. Potém jo zapreva v tesno ptičnico.“

Tako je pravil deček svojemu bratu, in jaz sem vse vedela. Vzdihujé sem sfrčala iz tega kraja, kjer bi bila skoro izgubila svojo zlato svobodo. Po vasi sem letela ter dospela do te hiše. Sedla sem na tá-le hlev, ki je, kakor vidita, hišnim vratom ravno nasproti. Tožno sem gledala proti nebu, s kterega so padale mrzle snežinke.

Nekaj časa sedim na hlevu, ko se odpró vrata. Videla sem med vrati gospodinjo in njenega sinka, kteremu je bilo še le kakih deset let.

„Glej, Miroslav!“ pravi mu mati. „Kako buči zunaj vihar! Vsak je revež, ki sedaj ni v topli sobici.“

„Kje pa so sedaj ptički, ki vendar nimajo take tople sobe kakor mi?“ vpraša sinek.

„Nekteri so se poskrili v svoje luknjice, drugi v gnezda, ako jih burja še ni vrgla z vej. Danes so ptički velike sirote.“

Ko sem njiju slišala tako govoriti, bilo mi je lažje pri srcu. „Ti ljudje bodo gotovo imeli usmiljenje z menoj,“ mislila sem si ter zletevši na podstenje čivkala njima naproti. Deček me prvi zagleda ter reče materi: „Glejte, mati, ondi siničico! Kako jo vendar zebe, revico. Ko bi jo le mogel ujeti, da bi jo nesel v toplo sobo, da bi se ogrela.“

Šel je počasi proti meni ter mi prijazno govoril, rekoč: „Oj ptičica, ne boj se me ne! Ničesar žalega ti ne bom storil; ne bom te dejal v ptičnico, kakor drugi dečki delajo. Miroslav ima ptičke rad. Po sobi lahko letaš, kolikor ti je drago, in kedar bo najtrša zima minila, izpustil te bom zopet pod milo nebo.“

Prišel je do mene, in jaz sem stala pri miru. Lahno me je prijel s svojo roko, rekoč: „Kako je krotka, pa tako mrzla!“ in tiščal me je k svojemu toplemu vratu. V sobo me je nesel ter me je dolgo časa nosil sem ter tja, govoreč mi prijazne besede. Potem me je dejal na mizo; mislil je, da bom plašno vzletela. Toda jaz sem hvaležno sfrfolela okoli njega ter mu sedla na ramo. To ga je jako razveselilo.

Nato stopi dečkov oče v sobo. Sinek mu pokaže mene.

„Sinico imaš?“ pravi. „Res, krotka je. Vendar v tej zakurjeni sobi ne bo ti dolgo živela, kajti ta toplota ji ne dé dobro. Nesi jo v drugo nezakurjeno sobo, ako ji hočeš oteti življenje.“

Oče je imel prav. V isti topli sobi mi je prihajalo vedno slabeje, in po očetovih besedah je hitel deček z menoj v drugo sobo. Tukaj je bil čisto drug, svež in čvrst zrak, kterega sem dihala s slastjo v se. Prinesel mi je tudi hrane in vode.

Od tega dne sem ostala v tej hiši. Deček je skrbel za me. Vsak dan me je izpustil, da sem poletavala, kolikor sem sama hotela. Vselej pa sem se vrnila k dečku, ki je meni rešil življenje, a mi vendar ni vzel svobode. Pri njem hočem vedno ostati.

Glejta, ondi nam gre Miroslav naproti. Kako ljubko in prijazno me kliče. Pridita večkrat semkaj, vsak dan se lahko tukaj pogovarjamo. Na svidenje tedaj!“

Po teh besedah je vzletela sinica Miroslavu na ramo.

Otroci! tudi vi bodite tako usmiljenega srca, kakor je bil Miroslav.