Pravljice (Tomaž Iskra)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pravljice (Iskra))
Skoči na: navigacija, iskanje
Pravljice
Tomaž Iskra
Spisano: Završnica, april 2000, ilustracije Tomaž Iskra
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Princesa Jagoda[uredi]

Nekoč je živela princesa po imenu Jagoda. Že kot deklica je rada nabirala jagode. Kmalu se je poročila. Imela je postavnega lepega princa za moža. Princ Marko, tako mu je bilo ime, je svoji nevesti postavil lep grad. V gradu je princesa imela sedemnajst sob in soban in kar tri kopalnice. V vsaki so bila nameščena po tri ogledala.

Toda z leti, ko se je pogledala v katerokoli ogledalo, je videla, da iz slehernega ogledala bulji vanjo ena grda spaka. Vsa prestrašena je vsako jutro letala od enega ogledala do drugega, iz ene kopalnice v drugo ter iz ene sobane v drugo, kajti tudi tam je bilo mnogo ogledal. Povsod jo je preganjala ena spaka.

Kar naprej se je cmerila, delala pa nič. Jokala in smrkala je in bolj, ko se je gledala v ogledalih, bolj se ji je prikazovala grda spaka. Princ Marko si je vse raje nadel puško na ramo in jo mahnil s svojimi lovskimi tovariši v gozd. Domov je prihajal pozno zvečer, da mu le ni bilo treba poslušati svoje princese, kako so druge vse lepše in koliko lepih oblek imajo. Kako so lepo spletene in naličene.

Jagoda.jpg

Princ Marko je bil vsak dan bolj nejevoljen. Zvečer je raje zavil v vaško gostilno. Princesa pa je iz dneva v dan hodila po nakupih in zapravljala cekine iz zlate skrinje. Seveda se je dala peljati s kočijo z vsem spremstvom v Trst in na Dunaj. A njene prijateljice so se jo že pošteno naveličale. Nič več niso hodile na njen grad na klepet in čaj. Princesa Jagoda je od prijateljic dobila le molk. Tu in tam je kakšna prijateljica le še dejala — Ja, veš, moram na tržnico.

In je rekla druga — Joj, veš veliko dela imamo doma. Ne utegnem.

In ji je zabrusila tretja — Ja, mož me čaka doma.

Princesino hrepenenje po nekdanji lepoti je prešlo v hud obup.

Vse bolj je bila sitna tudi do svojih podložnikov in služabnikov od kuharjev, kuharic pa do konjarjev. Vse bolj in bolj je vreščala nanje. Ni bilo dneva, da ni koga zlasala ali pa kakšnemu strežniku primazala zaušnice.

Tudi polena je metala za kakšno mlado perico.

Če se ji je to zdelo premalo, je poklicala še biriča. Ta je pa mahal z bičem po služinčadi kot ponorel. Običajno se je še grozljivo drl zraven:

Naaa, naaa, naaaa bote mojo gospodarico na ... naaa ... vam že pokažem ...

Nekega lepega dne pa je princ Marko v mestu spoznal mlado prijazno gospodično. Na svojo princeso na gradu je kar pozabil. Zdaj ga še ponoči več ni bilo domov.

Princesa Jagoda pa je zapravljala cekine iz svojih zlatih skrinj.

Nazadnje ji je ostala le še ena sama.

Kuharice, strežnice in vse sobarice so se že navsezgodaj zjutraj poskrile, da jim ne bi bilo treba srečati princeso Jagode, ki je že zarana vreščala po vseh sobanah. Razmetavala je svoje obleke, razbijala je ogledala in tolkla z zlato palico naokoli.

Nekega dne pa ji je njena zlata palica, okrašena z dragimi kamni, padla skozi okno, naravnost v gnojno jamo. Vsa iz sebe je pritekla princesa Jagoda do gnojne jame. Kričala in vreščala je na valpte — Potegnite mi mojo zlato palico ven! Veeen mi jo dajte, kje ste biriči, hlapci smrdljivi ..., hočem jo ven, veeen mojo palico, je besno hlipala.

V grozi si je mašila nos in skušala nekako potegniti majhen konec palice, ki je še molel iz gnoja. Nenadoma se na obzorju pojavi jezdec. Obsijan od sončnega zahoda se skloni nad zlato palico.

Od presenečenja je princeso Jagodo vrglo nazaj. Bil je njen princ Marko.

— Tu jo imaš, ji prijazno veli.

— Oooo, je bila vsa zmedena princesa. In glej, ko se nasmehne. In potem se smeji še dolgo v noč. In nikoli več ni bila slabe volje, ne osorna.

— O, moj princ, ooo moj dragi princ. Kako da tega nisem vedela, kako da tega nisem vedela že prej! Visoko na nebu so zapele ptice. Z roko v roki sta odjezdila na svoj grad. In bila sta srečna, zelo srečna vse do konca svojega življenja.

Mavrica[uredi]

Nekoč je živel princ. Na vrhu hriba, sredi gozda, je imel grad. Z iskrim konjem se je podil. Ja, jezdil je po hribih in dolih z velikim belim konjem. Imela sta se rada. In kot veter sta vihrala skozi dez in sneg.

Nekega lepega sončnega dne jo ozre. Njo. Lepo dekle s sončnim nasmehom. Bila je svetlolasa, postavna, visoka. Ena sama moč in milina je bila. Jezdila je vranca. Slokega črnega viharnika. Ona gor pa vsa v modrem pajčolanu. In kot piš je drvela čez drn in strn. Kako je jezdila!

Pa se izza gora naredi mavrica. Taka velika in bogata. In ju prežari. In sta bila vsa v zlatu in zelenju in modrini in vijolicah in v oranžnem in kot vrtnica rdeči barvi. In ju je oblila toplota in nekaj neskončno nepojasnjeno lepo. Vsa sta bila v ognju, prežarjena z vesoljno jarko svetlobo. Čvrsto sta se držala za roke in jezdila, jezdila v mavrici čez hribe in doline. Vsa prepletena z neštetimi svetlobnimi odtenki sta prijezdila k studencu. Tam sta se osvežila in tudi studenec ju je napolnil z velikim zdravjem in močjo. Tako očiščena sta v opoju nenadne sreče jezdila naprej, čez gore in ravnine in sonce ju je spremljal na poti in luna ter zvezde ponoči. Brez predaha. Zvezde so ju vodile za deveto goro, v deveto deželo, kjer je vladal moder kralj.

V tej deželi imenovani Sonca je vladal mir in red. Tu ni bilo ne krega ne prepirov. Vsi so se imeli radi. Zelo, zelo radi. Deželani so bili vedno nasmejani in dobre volje. Še več, bili so srečni.

Čez dan so pridno obdelovali polja, njive, zvečer pa so veselo plesali in peli ob citrah, harmoniki in piščali. Poslušali so petju ptic in jih klicali po imenih. Celo pogovarjali so se z njimi:

— Na slavček proso, jej proso ...

Znali so se pogovarjati s srnicami, jeleni, zajčki, medvedi, lisicami in celo volkovi.

V deželi Sonca so vedno nalovili toliko rib iz bistrih potokov, rek in čistega morja, da so jih prišli radi še iz drugih dežel nakupovat. Nihče ni bil lačen. Oblek in obutev je bilo za vse dovolj. Pozimi nikogar ni zeblo. Vsi so imeli topel dom. Kašče so bile že na jesen polne, tako polne, da so imeli tudi kužki, mucke, putke, račke, gosi, konji, prašički in vse druge domače živali dovolj za pod zob. Kar je ostalo so vrgli v jame ob poljih in njivah ali v hleve. Tako je bilo dovolj naravnega gnojila za vsa polja, njive, sadovnjake in vrtove.

Jabolkoo.jpg

Češnje, limone in pomaranče so že spomladi in poleti obrodile. Jeseni pa so obilno natrosili v jerbase še hruške, jabolka, orehe, mandeljne in druge dobrote.

Brž, ko sta princ in princesa prišla v deželo Sonca, so jima deželani podarili najlepšo hišico. Glas o njuni neizmerni ljubezni je prispel v deželo, še predno sta prijezdila. Nastanila sta se v prelepi hišici iz najboljšega lesa na vrhu hriba. Okrog hišice pa sadovnjak in čisti potoček, da sta kakšno postrv kar z roko potegnila ven. In že je cvrčala v veliki ponvi na ognjišču.

Potem so leto za letom prijokali v luč dneva otroci. Prvi je bil Janez. In se je njuna ljubezen še naprej čutila na daleč. In videla tudi, kajti mnogo vasi in mest se je zgradilo in mnogo trgovskih pot odprlo po nasvetih modrega princa in princese. Še naprej sta se imela od vseh najrajši, princesa je rodila devet sinov in devet hčera in sta tako zivela srečno vse do konca svojih dni.

Lilo je kot iz škafa in grmelo, ko so sli najavili hudo vest. Na mejah dežele se je kopičila sovražna vojska. Polno je bilo šotorov in konjenica je strahovalno divjala po bližnjih hribih. Vse je kazalo na neizogibno katastrofo. Bližnja plemena, ki so pustošila vasi in mesta niso kazale nobenega znamenja, da se bodo pred miroljubno deželo Sonca ustavila.

Princ je šel na najvišji grič. S seboj ni vzel ne konja, ne sulico ne meča. Iz vrha gruča so se začuli le enakomerni zvoki in prečudovita melodija.

Potem je deželo nenadoma prežela nenavadna bleščava.

Sovražni konjeniki so se takoj vsi prestrašeni razbežali.

Nekega lepega dne, pa se je od vzhoda zopet prikazala tista obilna velika mavrica.

Ves dan je potovala proti zahodu. Osvetljevala je vse deželane po vrhovih gora in dolinah ter ravninah, vse do najmanjše grape. Prav vsi so bili prežarjeni s to nenavadno svetlobo. Od veselja in sreče so poskakovali v zrak in peli, še zlasti vnuki in pravnuki princa in princese. V deželo Sonca je prišla spet neznansko obilje in radost, da so bili prav vsi srečni, do konca svojih dni.

Kralj Lili[uredi]

Nekoč davno, je v lepi deželi živel mogočen kralj. Velik ni bil. Palec ped je bil. Bil je pa bister. Imel je veliko ministrov in služabnikov. A ne le v posebno lepih oblačilih.

Mnogi so mu v čisto navadnih capah prišepetavali in tožili o vsaki konjski figi, ki jo je pustil zadnji žrebec sredi vaškega kolovoza. Če se je kakšen zanikrni kmetavz ali kočijaž le obregnil v njegovo imenitno kraljevsko družino ali dvorjane, odete po zadnji dunajski ali pariški modi, že je poslal biriče in valpte nad nesrečnike. Ti so jim brz vzeli mero s hlač in jih zabrisali v črne luknje ječe. Služabniki so to vedno opravljali z velikim veseljem, hudobijo in zasmehovanjem. Ko je pela gorjača nad ubogimi drvarji, kmeti, krojači in peki so jih pri tem še žaljivo in grozeče pospremili z vsemi kletvinami, kar so jim premogle njihove velike buče s štrlečimi uhlji, izza njihovih zamazanih, scefranih klobukov. Kujoni so nedolžno ljudstvo mlatili, da je z zadnjih plati vse kar frčalo. Ob tem so uživaško vpili, kričali in tuleče poniževali ter zmerjali uboge podložnike, kar so njihove umazane strasti premogle. Uboge ljudi so celo vlekli skozi vasi in jih razkazovali ljudstvu. Nekatere so priklenili na sramotilni steber. Vaški bobnar pa je hitro zbobnal kar leze in gre. Klicar se je drl in tulil na vse grlo:

Francelj in Lovro sta rekla, da ima kralj velik vamp. Pomislite, kako grdo sta rekla o našem veličanstvu, da ima njegova zala hčer tudi vamp, pomislite, kaj takega, kaj tako nezaslišanega ... Da kraljevi konj Miško šepa ... Pomislite kako grdo klevetajo, kujoni kujonasti! Ko je kralj kihnil, so kihnili takoj še vsi dvorjani za njim do zadnjega padarja.

Minister biričev se je ustil: — Taprave smo dobil’, ta prave. Velike hudodelce! Tako je! — so še v en glas vpili biriči in valpti. Inkvizitorji pa so se že režali pod rdečimi tunikami in z dlanmi kazali, kako bodo padale glave.

Iz krčme so pravkar izvlekli suhljatega kovača Miha.

Goslac1.jpg

Ta je princesi pokazal jezik!

— Tega na gavge, so v en glas grmeli biriči.

In še enega so za noge privlekli. Matjaža, ki je negoval nohte kralju.

— Ta je pa rekel kralju, da je smešen! Pomislite, samo pomislit kaj si je upal!

— Na grmado z njim! se je zaslišalo huronsko vpitje.

In že so vlekli drva in grmičevje vkup.

Kralju vse to ni bilo všeč. A biriče in inkvizitorje ter valpte je plačeval s suhim zlatom. Iz velike skrinje. Samo, da bi izvedel, kaj vse ljudstvo govori o njem in njegovih najdražjih. Tudi pri vračih in ranocelnikih ni skoparil. Ti so že vedeli kako in kdaj koga poslati v krtovo deželo, da še pisnil ni.

Tako naj se ve, kdo je najmočnejši v najlepši deželi. Kdorkoli se je uprl kralju in dvorjanom, ta dolgo ni tlačil zemlje. Tako je kralj Lili poskrbel za vse. No, skoraj za vse. Če pa kdo ni mogel plačevati davkov, tega so odgnali z bičem na njivo, na polje orat, v gozd sekat drva. Pa je tam odslužil svoje. Od zore do mraka, In od mraka do zore.

— Ljudstvo naj gara! Pa bo imelo solde..., je navadno žugal kralj kar z balkona svojega dvora . Če bi več delalo, bi imelo več soldov, če bi imelo več soldov, bi si lahko kupilo več živeža in cunj ... In se odpeljalo na morje. Kakor jaz s svojo lepo kraljico, je še imel navado pribiti kralj.

Da več od polovice ljudstva strada se kralju še sanjalo ni. Ministri so bili pa tudi tiho. Učenjaki so kazali le lepe številke Le dvorski norček je s citrami pel:

Ena zima bo prišla
do kosti vse zeblo bo
še drobtinice ne bo...

Da druga polovica njegovega cesarstva umira za nekakšno mrzlico, kralj še vedel ni.

Pa kralju Liliju ni bi bilo niti malo mar. Namreč možil je kralj svoje hčere lepe. Čez lužo je šel. V daljni deželi kaktusov mu je ta mošnji kralj lepega in bogatega snubca priskrbel. Za doto je dobil kralj tri skrinje suhega zlata. To je bilo za kralja nekaj. Na drugo se je požvizgal.

O, naši učenjaki, je vedno z zanosom govoril kralj, najboljši na svetu so. Vse prav rečejo. Nikoli se ne uštejejo. Še za en groš ne. In še tujec bo kupil pri nas, kar bo hotel, kar bo želel, ker nam oni tam prek velike luže dajo vse. Vse. Še ženine. To, da kmet za mleko svoje ne dobi dovolj, ah to malenkost je, je godel kralj.

Pa spet brž k sosedu odfrči. Ta pravi:

— Dam ti jaz še skrinje tri, a ti za to mi daš zemljo, jezero m gozd in polja dežele tvoje.

— Dobiš, dobiš reče kralj.

Rečeno, storjeno. Ministri koj vele, da listina se glavna dežele najlepše koj popravi.

A glej, na lepem najlepša in najmlajša kraljeva hči močno kihati začne.

Padarjev dvorskih dovolj okrog nje se suče, a najmlajša hči kihati jenjati noče. Groza o groza ves dvor nenadoma panika zajame. Kaj zdaj? Kaj zdaj?

Pa zve kralj, da v daljni vasi en pastir živi, ki vse ve in vse pozdravi. Brž kočijo pošlje ponj.

A glej, čudodelnik molči in ne reče nobene.

Kralj besni — hčer mi pozdravi! Obljublja slavo, mu poje hvalo, celo ponuja mu poroko, roko hčere svoje, sicer, da bo ob glavo!

Pastir molči kot grob. A končno le spregovori:

— Kralj, če ljudstvu znižaš desetino, hčer ozdravim ti.

— Drži, drži, le hčer mi hitro pozdravi, potem pa tvoja je.

— Še danes kralj!, pastir ne popusti. — Še danes daj ukaz!

— Prav, prav pastir, samo hčer mi pozdravi ...! — Ministri sem takoj!

— In vse na pargament zapiši in takoj pečat svoj pristavi!

— Bom, bom, bom ...Zdaj pa hčer mi pozdravi...!

— In klicarji in bobnarji naj še danes razglase! In biriči in valpti naj več ljudstvo ne trpimči! Reče še pastir.

— Ja, ja, ja ... Mojo hčer, mojo hčerkico mi že pozdravi.

— Naj tudi to se zapiše v glavne bukve dežele in nikdar več izbriše!

— Ne muči več me, ne muči me, mojo najmlajšo, mojo najmlajšo mi pozdravi!

— Sem jo pripeljite! veli pastir.

Kralj jo da privesti z vsemi dvorjankami vred.

Pastir gleda lepo dekle in mladenka gleda njega. Pa kar usta ji lezejo v nasmeh. In pastirjevo lice je vse vedrejše. In kraljica kihati pozabi. In pastir jo kar objame in poljubi. In vsi dvorjani v en glas:

— Aaaaaaaaaaaaaaaa ...

In kralj da svojo najmlajšo hčer za ženo. In je velika gostija v vsej deželi. Vrte se purani na ognju in hrustlja bel zdrob, ljudstvo odpira sode, je, pije in poje:

V deželi Lili nam je lepo
v deželi Lili nam je lep
da še nikoli tako,
da še nikoli tako.

In kralj zdaj že ded je. In ves vesel naprej se z mnogo vnučkov igra.

Stari goslač[uredi]

Ilustracija

Nekoč davno je v hribih živel zelo star mož. Pravili so mu Goslač. Nihče ni vedel kako se hrani. V dolino ni prišel nikdar. Tisti redki, ki so ga videli, v leseni kolibi pod visokimi gorami, so vedeli povedati, da se slišijo prelepe melodije violine, a igrati na gosli starca ni videl še noben.

Tudi so se širile govorice, tega je že zelo davno, da je starec učil igrati velike mojstre na gosli. Le—ti so se potem razkropili po širnem svetu, v velika mesta in tam nastopali z velikimi orkestri.

Pravili so še, da je bil starec silno moder in ima nekakšno moč, da pozdravi bolne, le če ga ti iskreno prosijo za pomoč. In še to je bilo slišati od redkih obiskovalcev, da uči takih modrosti in učenosti, da tudi v velikih mestih in pri imenitnih ljudeh ni bilo kaj podobnega zvedeti.

Vsi, ki so bili pri njem ali tudi nedaleč stran od njegove skromne koče, so bili čisto spremenjeni. Kajti okrog njegove kajže se je dogajalo mnogo osupljivih reči. Blizu so se pasle srne, jeleni, gamsi, kozorogi. Zraven so veselo skakljali zajčki, veverice pa še kakšen volk je polegel pred hišico, kot kakšen kuža. Celo medved ni nobenemu gozdnemu prijatelju storil nič hudega.

Kmetje so se v vaških krčmah o teh čudežnih stvareh le potihoma pogovarjali.

Mladeniči o teh bajkah niso hoteli prav nič slišati, nemalokrat so se pa vsemu na ves glas rogali, da se je vsa krčma tresla od njihovega razposajenega krohota. Če je kdo preveč govoril od starčeve kolibe so ga tako malo za poduk premikastili, da ne bi preveč močnih lovskih razdiral.

A mladi kovač Grega, ki je že večkrat slišal to zgodbo o samotarju v hribih le ni klonil pred vaškimi razgrajači in napihnjenci. Svojo sestro Anico je imel že nekaj časa hudo bolno. In nekega lepega jutra mu je nekaj reklo, da jo bo stari Goslač ozdravil.

Sestra Anica je bila že pri najboljših in najimenitnejših zdravnikih, ki so hodili v velike šole na tujem, a nihče ji ni mogel niti malo pomagati. Leta in leta je hodila v velika mesta, pregledovali so jo z najmodernejšimi aparati, poskušali so to in ono, a nič ji ni bilo bolje. Kar naprej jo je bolela glava in tudi ene noči ni mogla dobro zaspati. Ne doma, ne v bolnišnici, ne pri sorodnikih.

Tako sta se nekega lepega rosnega jutra Anica in Grega odpravila na pot v hrib k staremu Goslaču. V nahrbtnik sta naložila obilo dobrot, kanila sta namreč vse podeliti s starim samotarjem. Pot pod goro je bila dolga in strma. Hodila sta tri dni in tri noči. Šele potem sta prišla v bližino gore, kjer je bil še poleti sneg. Mnogo potokov sta že prečila, mnogo dolin, globeli, rečeno pa jima je bilo, da morata iti proti največjemu vrhu med gorami, ko je zvezda Severnica za dlan nad robom, podnevi pa sonce točno za hrbtom.

Rečeno je še bilo, da ne smeta spraševati ne gozdarjev, ne pastirjev za pot, le drobna sinička bo kazala ves čas pravo smer.

In glej, ko sta bila že precej pod goro, je drobna sinička skakljala iz veje na vejo, tako, da se jima je vedno še pravi čas pokazala nova stezica.

In ko bo kukavica trikrat zakukala, bosta že čisto, čisto blizu, so še rekli vaški modreci. In ko sta Grega in Anica od utrujenosti zaspala na jasi za majhnim jezercem, se je iznenada oglasila kukavica:

Ku ku
ku ku
ku ku

Anica je štela:

— Trikrat, je bila vsa radostna. — Trikrat, je veselo vzkliknil Grega.

In začula sta zdaj prelepo melodijo violine. Iz violine so prihajali tako prelepi zvoki, da sta Anica in Grega vsa odrevenela. Prelepi mehki zvoki čudovite melodije gosli so ju zazibali v čarobni sen.

Zdaj sta vedela, da sta čisto blizu moža, za katerega se je pletlo toliko legend. Čudovita glasba pa je prihajala kot iz srede neba in milina zvokov se je kar naprej razlivala po vsej pokrajini.

Tako čudovitega in čarobnega večera nista doživela še nikdar doslej. Še obzorje je zažarelo oranžno ob vseh srebrnih zvezdicah. Zaspala sta v prečudovitem snu nepozabnih skrivnostnih melodij.

Zdaj se je čisto na koncu jase posvetila majcena luč. Nič kaj dosti večja od kresničke.

Kakor bi jima hotela pomežikniti v pozdrav. Napotila sta se torej proti tej majceni lučki. A postajala je z vsakim korakom vse večja in večja. In nenadoma sta zagledala obrise oken, hiše, vrat.

Vrata so se polagoma odprla in na prag se je razlila zlato rumena svetloba.

Grega in Anico je kar vleklo v notranjost.

— Dober večer!

— Dober večer! sta radovedno voščila že na pragu. Iz kolibe je zavela prijetna, omamna toplota. Tudi zadišalo je po nečem svežem.

— Dober večer, dobrodošla, kar naprej, sta začula iz notranjosti prijeten glas.

Ob naslednjem koraku sta zdaj uzrla sredi izbe suhljatega možiclja z gosto sivo brado. S prijazno a odločno kretnjo jima je pokazal naprej.

Vstopila sta v toplo zakurjeno kamro. Stari Goslač ju je takoj povabil za mizo. Na njej sta bili že dve polni skledi vročih žgancev, iz katerih se je še kadilo. In zraven še dve latvi kislega mleka ter dve veliki leseni žlici.

— Jejta, je skromno dahnil starec, — jejta, jejta ...

— Oooooooo, je vzkliknil Grega, pa sva res lačna, oooo, bova, bova.

— O, kako je prijetno toplo! — Joj, prejoj, pa glava me je nehala boleti! Joj, zdrava sem! To je čudež, to je čudež! Zdrava,sem, zdrava sem. Prav nič več me ne boli, prav zares! Tako je veselo vzklikala Anica in milo od radosti zahlipala. Starca je od sreče še v zahvalo poljubila na lice.

— Stric, kaj ste pa storili? Le kaj ste storili? Anica kar ni mogla dojeti, da se zdaj tako krasno počuti. Stari Goslač se je le nasmehnil. Nasmehnil se je na široko in toplo. Anica in Grega sta pri priči prijela za žlico. Spet so se začuli čarobni zvoki gosli. Mehki, topli od nekje zgoraj, od množice srebrnih zvezd. Starec se je pa le smehljal in smehljal in smehljal.

Skrivnost na gori[uredi]

Dedje so pravili, da je davno nekoč živel na gori star sivobradi mož. Brada mu je segala do pasu. Lasje pa do ramen. Živel je v skalni votlini. Pred dežjem, mrazom in grmenje se je namreč zatekel v svojo skalno votlino. Tam je zakuril ogenj in si pogrel močnik, kakšen zdrob ali celo kakšno divjad, če se je ujela v njegovo past.

Nihče ni vedel kako se pride v votlino. Nihče namreč nikoli ni našel vhoda do votline in samotarja.

Le redki so šli s starcem v nenavadno votlino. Ta se je ob soju jutranjega ali zadnjega sonca nenavadno lesketala. Vse mogoče barve so se prelivale v njej. Od rumene, zelene, modre do oranžne in vijolične. Pa tudi skale znotraj niso bile navadne pač pa kot nekakšna drevesa. Nekatere špice so molele s tal, druge pa iz stropa.

V votlini je bilo celo majhno jezerce. V njih so plavale ribice. A so bile nenavadne. Ob trupu so namreč imele rokice in nogice. Nekateri so jim pravili človeške ribice.

Za samotarja na gori je bilo slišati vsemogoče. Nekateri so mu pravili Leteči vihar, drugi Huda jaga. Ker se je prikazal, kadar je hotel in komur je hotel. Da lebdi v zraku so pravili. Da gre kar skozi steno, hrib ali goro. Da dvigne veliko skalo. Da izruje celo drevo. Da celo zaustavi sto mož. Da je kakor večen, saj nihče ni še preštel njegovih let. Da je celo včasih videti kot mladenič. Tako, da nihče prav ni vedel niti kdaj se je rodil, niti kdaj bo umrl. Kakor, da bi iz večnosti prišel in za vekomaj bil. A pravili so tudi, da ima rad otroke.

In je šel tako Jurček, najpogumnejši mladenič iz vasi iskat Hudo burjo.

Gora je bila strma, polna globeli. Jurček je večkrat zašel s poti in je moral velikokrat prenočiti pod krošnjami dreves sredi črne noči.

Ilustracija

Marsikatero noč je bliskalo in grmelo. Kot na sodni dan. Jurčka je tedaj postalo strah.

Tresel se je kot šiba na vodi. Z vso močjo se je stisnil in oklenil debla. Tako je nekako prebil do jutra. Zjutraj je zbral ves pogum, kar mu ga je še ostalo in nadaljeval pot na goro.

Večkrat je bil sredi belega dne tako zadihan in upehan, da ni mogel niti koraka naprej.

A govoril si je: — Če sem zmogel do sem, ko ni več nobene gore višje od te, bom zmogel pa še naprej!

In se ni dal. Ne, naš Jurček se ni dal.

In tako je koračil, koračil in prišel lučaj od vrha. Pod vrhom je bil le še ledenik.

Pred njim so se veličastno pokazali trije vrhovi. Kot tri velike glave. Prvi pred njim je bil že na dosegu nekaj korakov. Pogledal je v dolino. Res ni bilo več večjih strmin. Le vijolične meglice so se leno zarisovale po dolini v oranžnem ozadju. Takšne lepote narave se ni nikdar prej doživel. Ves začaran je nepremično strmel v prelivajoče barve.

Doli je zamaknjeno opazoval jezerca. In štel. Ena, dva, tri ... sedem. Juuh, sedem jih je, sedem, je bil radosten.

Nad jezerci, tam sredi stene je opazil res nekakšno luknjo. Pa ni bila velika.

Da bi plezal do tja!

Zamahnil je z roko in sedel na podrast.

Tišina. Povsod je bila tišina. Ena sama tišina. Blazen mir.

Le šum studenčka je zaznal. In piš vetra. In let piš orlovega leta. Zdaj ga je zagledal, kako je v letu s svojimi velikimi kremplji zgrabil bežečega zajčka. Z nepopustljivim prijemom ga je zanesel naravnost v svoje gnezdo. Tam ga je čakala orlica s svojimi mladiči. Jurček je pospešil naprej. Še bolj odločno. Zdaj je na svoje lastne oči videl, da je že pod najvišjimi gorami življenje. Da se tudi tu nekaj giblje, premika, teče, celo leti. In to zelo, zelo hitro. Nekako mu je prišlo kot veter v um, da se tu odvija življenje, uglašeno z naravo.

Tu je tako, za preživetje se plača z življenjem. Vedno je nekdo žrtev. Nič ni nejasnega. Večje živali plenijo manjše. Mama orlica in njeni mladiči se zdaj vesele kosila. A nemara bo že jutri drugače. Morda se bodo mlademu zajčku odprle oči in bo zdaj mama zajkla vesela. Jurček je komaj našel stezico proti votlini. Nehote je koračil za gamsom. A glej zlomka le nekaj korakov pred votlino ni bilo več steze. Ves utrujen se je sesedel na podrast v senco grma.

O starcu samotarju ni bilo ne duha, ne sluha. Mir. En sam ljubi mir in tišino je zaznal. Sedel je tam na skalni polici in ves zamaknjen zrl dol na tisočero barv. Pod njim so se raztegovala čudovita gorovja, kače rek, potokov, rumenih polj. Videl je množico gozdov, jas, globeli. Nebo je bilo jasno in sonce ga je toplo grelo, kakor še noben dan prej. Le par orlov in jastrebov je bilo za druščino belim, lenim oblakom.

— Eehhh, je dahnil. Dedki pa res vse mogoče čenčajo. Kakšen samotar?! Kakšen starček z brado do pasu!

— Juurrlleeeuuu ... se je zadrl proti steni.

— Juurrlleeeuuu ... je dobil takoj odgovor.

— Juurrrlleeeuuu ... se je ves presenečen ponovno zadrl v steno.

— Juurrrlleeeuuu ... je natanko isti glas zadonel nazaj.

— Stareeec!... je začuden zavpil zdaj.

— Stareeec!... je dobil isti glas.

— Samotaar! ... je še zakričal Jure.

— Samotaar! ... so ujela Jurčkova ušesa.

— Stareec, samotaaar,je zdaj zatul Jurček.

— Stareec, samotaaar, je ves zbegan lovil Jure zvok. V grozi je pričel nenadoma šepetati:

— A jaz starec, samotar?! A jaz, da sem starec samotar!

— A jaz? Jaz sem.... še vendar mlad! Mlad! Mlad. Mlad.

Zdaj je milo zahlipal.

— Ja, mlad, mlad. Imam prijatelje. Ja prijatelje Marjanco, Tončka, Bineta, Marico ... ja. In me majo radi, — me majo radi ... je nenadoma zaslišal glas.

— Ja, radi me imajo ... je zavpil.

— Ja, radi me imajo ... je donelo.

Kar naprej je vpil: — Ja, radi me majoooo ...

— Ja, radi me majoooo ...

— Čisto zaares!

— Čisto zaares!

Potem je bilo vse tiho. Jurčku so se usta razširila do ušes. Srce mu je od veselja igralo in vriskalo. Na vrhu skalne police je kar zaplesal. Potem se je na vsa usta smejal in smejal.

— Hura, hura!

— Hura, hura, je odgovorila gora.

— Ej, starec, samotar sivobradi bodi kjer si!

— Ej, starec, samotar sivobradi bodi kjer si! je Jurček dobil takoj odgovor.

Ni mogel kaj, da ne bi prešerno zapel:

— Z zakrivljeno palico v roki ...

— Z zakrivljeno palico v roki ..., ga je še nekaj časa spremljal lastni napev, ko je veselo sestopal v dolino. Tako je naš Jurček razvozljal staro legendo o sivolasem samotarju. Ta je že od davnih časov vznemirjal pastirčke. In še dandanes gre marsikateri pastir na visoke gore, da se na lastna ušesa prepriča, kako je tam visoko, visoko gori.

Kožuharji[uredi]

V prelepi deželi, pod čudovitimi gorami, med lepimi jezeri in celo nekaj morja, je živelo ljudstvo, ki se je rado oblačil v kožuhe., pod čudovitimi gorami, med lepimi jezeri in celo nekaj morja, je živelo ljudstvo, ki se je rado oblačilo v kožuhe.

Popotniki, ki so od daleč pripotovali v to prelepo deželo, so ljudstvu rekli kar kožuharji.

Navadni ljudje so nosili kožuhe le od ovac. Gospoda in plemiči so nosili krzno. Zlasti carica sta se rada kazala v lisicah in kunah. Ostalo plemstvo se je razkazovalo v kožah iz daljnih dežel od krokodilov, vseh vrst kač, kuščarjev in drugih plazilcev.

Deset carjevih ministrov se je rado kazalo v kameljih kožah. Posebno samovšečen je bil minister za zaklade. Ta je hodil vsak dan po širnem svetu, v dar je dajal tudi drugim vladarjem veliko svojih kož in zanje dobival mnogo cekinov. Vedno je obljubljal, da bo pripeljal še veliko vozov svojih kož in tako je dobival na up polne vreče zlata. Te je vsakič poslal takoj z vozovi domov, rekoč tujcem bomo vrnili, bomo vrnili. To vse je dobil na up.

Kožuharji

Vse te vreče suhega zlata, srebra in cekinov so romale v carjevo palačo.

In tako je minister za cekine venomer le potoval iz ene dežele v drugo in venomer odpošiljal vozove cekinov v svojo deželo. Za vse to kožuharji prav nič ni vedelo. Le car in njegovih pet ministrov je tu in tam dolgo v noč v kleti pod gradom odpiralo velike kovane skrinje in njih oči so se prižigale kot zvezde na nebu, ko so buljile v kepe zlata, srebra, diamante, rubine, smaragde in cekine.

Ob vseh teh nasladah so uživali le car, minister biričev, minister za kočije, minister za ladje in čolne, minister za pekarije in minister za kožuhe. Ostali ministri za ranocelnike, za gozdove in polja kanale, za ribe, sploh niso imeli pojma, kakšno bogastvo se skriva pod njihovimi nogami. S temi zakladi bi lahko napolnili vse kašče krogle zemeljske.

Kožuharji pa so dneve in dneve samo delali, delali, garali in garali od zore do mraka. Veselice niso poznali. Za take stvari nikoli ni bilo časa, ne volje. V svojih skromnih kolibah in bajtah so proti večeru použili prgišče zdroba, kaše.

Množica utrujenega ljudstva se je vedno vračala šele v mraku domov. Dostikrat ni bilo mnogim ne za jesti ne za piti. Kar popadali so po pogradih, kakor snopi sena, ki so jih ves ljubi dan vlačili na kupe.

Na gradovih pa je bilo drugače. Pojedina se je začela že zjutraj. Če je kdo kmalu omagal, so ga odnesla med dišeča ležišča. Tam so ga naprej mazilile dvorske dame. Prenekatera dvorska diva je porinila spretno prst v usta utrujenemu graščaku, da je le ta rignil in tako brž izpraznil želodec. Tako olajšan je ponovno sedel za mizo in s svojo plemiško druščino veseljačil naprej. Tako so se veselice nadaljevale iz dneva v dan. Tako se je gospoda veselila, veselila in veselila, od zore do mraka, od nedelje do nedelje.

Če so pa otroci preveč nagajali, so jih guvernante takoj odpeljale v druge sobane, ali pa so jih napodile na dvorišče. Tam so jim biriči dali biče, da so tako malo za šalo udrihali po hrbtih kmetov, pastirjev in beračev.

A nekega lepega dne se je v deželi Kožuharjev začelo šušljati. Iz Doline čmrljev so prispele neugodne vesti.

Car je dal takoj poklicati ministra vseh ministrov.

— Kaj se tam doli šušlja, prvi minister? Kaj se tam doli dogaja?, je zarobantil car.

— Ne vem, vaša visokost! minister se je ves tresel. Res ne vem, presvetli car.

— Ti bom dal, ne vem, ti bom dal ... je zdajci zatulil car. Deset po podplatih, deset po podplatih jih boš dobil, je še pristavil car, od drugih, moram to slišati, od drugih ... in je takoj pomignil biriču.

— Presvetli car! Takoj pošljem prvega biriča dol! se je pošteno ustrašil minister vseh ministrov.

— Ja, tako je treba!

Naslednji dan car takoj veli poklicati prvega ministra.

— No, zdaj povej, pa hitro.

— Govori se, govori se ...

— Kaj se govori, no zini že!?

— Goovoori se!

— Zmencaj že!?

— Presvetli car, pokorno javljam, pokorno ...

— Daj pokora udpiraj usta, na dan z besedo, dajem ti ukaz!

— Aaaa, daaa ...

— Boš zinil že, o pokora ti ...!

— Da, da imate veliko zlata in srebra ...

— Da to je res.

— Da imate zelo, zelo veliko zlata, srebra, diamantov ...

— Da vse to imam cepec, pa kaj!

— Pa tudi vsi dvorjani ...

— Seveda, seveda butec butasti.

— Da pa morajo oni, pauri, a ne ...

— Pavri, pavri ja ...

— Da pa morajo oni pavri po ves dan na poljih delati in ...

— Ja pa kaj si ti mislu bumbar!

— Ja, pauri, pauri, pauri ...

— Kaj spet pauri, pauri kot pauri, a ne ...

— Ja, da nimajo kaj jesti, da samo garajo ...

— Beži, beži, po gmajnah so jagode ...

— Pa da si sosednja ljudstva lastijo kar štiri vasi!

— Kaj?!

— Ja štiri vasi, da se tam po naše nič več ne govori.

— Pa kaj! Naj si s prsti kažejo, a ne ...! je zdajci zažugal car.

— Da, da ... da vse to zlato, srebro, diamanti, ... da vse to sploh ni vaše ...

— Kaj si rekel?! je zarjovel car.

— Da k nam prihajajo tujci. Iz tujih dežel.

— Da, da seveda, se je strinjal car. — K nam prihajajo tujci ja, od vsepovsod. Od nekdaj so prihajali, se je prešerno zasmejal car.

— Sem hotel reči, vaša visokost, da vsa ta tuja ljudstva pravijo, da so dali zlato in srebro naši deželi zato, da bi posekali gmajne, zasejali polja, postavili kovačije in mline ob potokih ... a od vsega tega, pravijo, nič ni ...!

— Daj no daj ... se zasmeje car ... Ja kaj čvekaš ...?! A si ti ob pamet? A se ti je čisto zmešalo!

— Ja, vaša gnada, tudi božji pastirji hočejo gmajne nazaj! Pa polja. In celo otoček sredi jezera in cel grad na skali. Pa še tudi druge gradove in gozdove Kožuhovine.

— Čak, čak mal ... a se ti blede. Biriči biriči brž sem!, pomigne biričem. Odpeljite mi to mrhovino in pripeljite mi naslednjega ministra!

Biriči nemudoma pripeljejo naslednjega ministra.

— Tu sem, vaša ekselenca. Jaz sem minister za kovačije.

— Aha. Za kovačije, je bil car na moč radoveden. Kaj pravijo, no?!

— Nič.

— Kako, nič?!

— Nič.

— O ti kujon ti! A ti boš meni čvekal?! Car se je od jeze kar tresel.

— Torej, kaj si rekel?!

— Nič.

— Še eno tako ...!

— Nič, presvetli cesar, ker jih več ni.

— Koga ni več?! Kako? Kje?

— Ni jih več, vaša visokost. Zadnji kovač je včeraj izdihnil.

— Včeraj?!

— Ja, včeraj. Je rekel, da ne more več. Naš birič ga je malo potipal, pa je samo še z očmi zavil.

— No pa kaj, mamo še dosti pastirjev, ha, a ne!, je poskočil car, da se mu je krona poveznila na čelo. Biriči! Odpeljite ven tega smrdljivca, odpeljite brž. In pride naj naslednji!

— Visokost, jaz sem minister za krave, koze in ovce.

— No kako kaj krave?! je zanimalo carja.

— Krave crkujejo.

— Kaj blebečeš, kravar?

— Krave crkujejo. Zadnja je crknila včeraj.

— No pa kaj! Saj imamo še konje in koze, mar ne!

— Samo še enega, vaša visokost.

— Samo še enega?! A se hecaš?!

— Ne, vaša gnada!

— Da mi ga pri priči pripelješ!

— Šepa.

— Tudi šepavega! Ti kujon ti! Odpeljite mi to mrcino!

Pod cesarjevo palačo se začuje silen hrup.

— Kaj je to?! je zacvilil prestrašeno car. Kaj se dogaja? Kdo razgraja? Kdo zganja tak direndaj? Kje so vsi?! Kje so vsiii ...

Ves besen teka po vseh sobanah. Nikjer ni več nikogar.

Le v kotu zadnje sobane se stiska ves prestrašen vrtnar.

— Kje so vsi?! Kje so vsi?! ves obupan zatuli car.

— Presvetli car, visokost vaša. Vsepovsod so sami tujci. Sami tujci, o gospod! Pogleda vrtnar proti stropu.

— Sami tujci!? Se čudi zdaj car. Tujci.

— Tujci. Sami tujci, zgroženo de vrtnar. Pravijo, oni pravijo, da je zdaj ta dežela njihova. Da je vse njihovo. Carju pade žlica z rok, žlica z rok in čevelj z nog.

Kapitan[uredi]

Nekoč davno, v prelepi deželi je ob morju živel starec. Z majhno barko je vsako jutro odrinil na morje. Že zarana je vrgel mreže v morje. Opoldne je potegnil ven mreže. In za kosilo so bile že ribe v ponvi.

Ko je bil mlad se je učil loviti ribe. Odhajal pa je na vse večje in večje barke.

Kožuharji

Učil se je navigacije, kako se uporablja kompas in naprava, ki določa položaj ladje na odprtem morju. Učil se je kakšno bo vreme, kdaj pride vihar, orkan in kako se hitro izogniti največjim neurjem, morskim čerem, tokovom. Nazadnje je še sam postal kapitan. reke. Plul je po velikih morjih in daljnih deželah. S kukalom je opazoval peščene obale, visoke gore in globoke Ni se bal ne viharjev ne ledenih gora.

A ta dobra ladja, a ta stara Lady me bo pripeljala v ... Krmar kurz sever—severozahod, 320 stopinj ... he, he v krčmo Love now ..., he, he, k moji Loli, ...eejj. Kakšna bjonda. Kakšna bjonda ..., najprej na polič črnega, potem na bjondo ...

Aj, aj gospod kapitan, 320 stopinj sever—severozahod ... luka New York.

Ok krmar, ok.

Kapitanu Vicku so že zbledele jokajoče besede žene Margarite: Ne pozabi na otroke, ne pozabi na otroke.

A kapitan Vicko je pozabil na pet luštnih hčera, pet malih angelčkov, ki so se igrali sredi mivke v zalivih sončnega otoka. Pozabil je na mater, ki je prala bogatim za kos kruha. Iz dneva v dan. Pred seboj je videl veliko mesto polno imenitnih restavracij, trgovin z izložbami in mladih deklet, ki so vihravo hitela po ulicah. Videl je prijatelje kapitane z drugih bark, ki so pripovedovali mastne šale in se tresli od smeha.

Šel je v svojo kajuto, si nalil šilce whiskyja, se zagledal v modrino valov in oranžno sonce, sonce na horizontu ter se zleknil na posteljo. V trenutku je zaspal.

Preko sedem morij je plula njegova barka, priplila je v majhno luko in rastovorila tovor. Kapitan je zavil v prvo krčmo naročil jedače in pijače za svoje prijatelje in pozabil na vse. In tako se je zgodilo v drugi luki, pa tretji iz poletja v poletje, dokler kapitan ni že povsem osivel.

V domačo luko ga je zaneslo zelo poredko. Pozabil je že na svojo ženo in otroke, vmes so bile dve velike vojne in kapitan za malo, da ni izgubil svojo barko s posadko vred. Prišel pa je čas, ko je bilo treba peljati staro barko na pokopališče . In tako se je nekega dne zgodilo, da je kapitan snel kapo in se poslovil od stare barke, ki mu je služila vsa ta dolga leta.

V domačem kraju ni poznal več nikogar. Hčere so šle v tujino, ženo je pa že zdavnaj pokopal.

Vsako jutro je vzel v roke košarico, noter narezal nekaj sardel in se z majhnim čolnom odpravil na morje. Starec je veslal do prvega pomola luke odvrgel prvo košarico in se odpravil dalje na odprto morje. Tako se je preživljal z ulovom in se opiral na dolgo veslo.

Ob sončnem zatonu se je vračal, zakuril ogenj in spekel ribe. Polil jih je z oljem in si pripravil še zeleno solato, paradižnik ter čebulo, ki jo je mimogrede nabral s svojega vrta.

Kapitan

Včasih se je zazrl proti večeru v sonce nad morjem in spomini so mu zavrteli kot hitre slike na kaledioskopu. Viharji, orkani, velike in majhne luke. Pogledal je na domači kraj.

Vedel je da bo še enkrat prišel sem, a v povsem drugem času. In takrat bo drugače. Vsi bodo skupaj. Vsi domači.

Potem je zapel oči. Drugi dan sko ga vnuki našli negibnega.

Na ves glas so vpili: »Dedek, dedek, naš dedek pa nič ne reče, nič ne reče ...«

Dežela smehljajev[uredi]

Nekoč v davnih časih je živel cesar Zenaj. Bil je moder in redkobeseden. Vedno se je le smehljal. In smehljali so se vsi dvorjani. In še konjar v konjušnici. Če je bilo vse dobro so se smehljali tudi vsi deželani. Pa tudi če je bilo manj dobro so se podložniki še kar smehljali.

Če je vladar povečal desetino na petnajstino dajatev, se je ljudstvo kar smehljalo, kakor da jih obsipava z orehi. Kajti, če kdo od kmetov ni plačal enega samega groša, so pridivjali biriči in ga nemudoma strpali v najtemnejšo luknjo. Pri tem so se še režali, pokali z bičem in samokresi pred njegovim nosom. Slekli so ga do golega in namazali s smolo. Kakor ponoreli so se zabavali nad vsakim njegovim jokom in vzdihom. Ni jim bilo mar tudi če je ta ali oni izdihnil. Zavili so ga v vrečo in vrgli v reko.

Dvorjani pa so kar sijali in žareli od zadovoljstva. Preštevali so cekine. Dvorne dame pa so jim pri tem opravilu z užitkom pomagale. In vsak najmanjši v inkviziciji je dobil takoj zlatnik več na svoj trud.

Dobro nagrajeni v deželi smehljajev so bili le še padarji, ki so skrbeli za rane dvorjanov. A padarjem je marsikateri bolnik kar iznenada izdihnil vpričo vse duhovščine, pa tudi rablju se je često vrv malce prezgodaj zadrgnila okrog vratu nesrečnikov ... a to ni motilo pogrebnikov, ki so takoj zatem že skakali od veselja. Nad vsakim mrličem so veselo meli roke, kajti zlatniki so koj padali v dlani. Nikoli pa niso pozabili še izpuliti zlate in srebrne verižice z negibnih teles.

Smehljaji.jpg

In so se vsi lepo zadovoljno smehljali.

Duh se je nadaljeval ... Iz roda v rod. Duh neizprosnosti in krutosti do podložnikov. Nadaljeval se je od očeta na sina. Od sina na sina. Od očeta na vnuka.

Nekega lepega dne pa je prišla v vladno palačo vest, da se bodo začele dežele na severu in zahodu združevati. V nekakšno skupnost in združbo Veličastnih dežel. Najprej jih je bilo le ducat ... Ducat bogatih.

Na dvoru je zavladala panika. Hitro so določili še nekaj grofov za zunanje ministre.

Minister za krave, prašiče in kokoši je jokal na ves glas:

»Joj prejoj nam! Mi onim na severu in zahodu ne moremo nič! Prodali nas bodo ... za drobiž!«

Takoj se še oglasi minister za vozove, kočije, brodove in golobe:

»Ja, pa cestnine in mostnine bomo morali krepko plačevatiti! V cekinih, v cekinih ... joj, v zlatih cekinih ...«

Cesar Zenaj se je kislo nasmehnil:

Pogajali se bomo, pogajali ... Trdo bo, trdo bo ... In si je zategnil pas.

In vsi dvorjani so zategnili pas.

Deželani pa vrvi okrog trupov.

In so se vsi smehljali.

Tujci so iz vseh strani lili v deželo polno lepih gora, jezer, rek in morja. Uživali so v prečudoviti pokrajini polni cvetja, čistih gozdov, strmih sotesk, kanjonov, rodovitnih polj in dišečih gajev.

»Ooooojjj, prejoj, kako lepa dežela,« se niso mogli dovolj načuditi.

In ko so videli, da se vsi smehljajo so bili še bolj začudeni. Niso mogli razumeti, da bi še kje na svetu bilo tako!

»AAA, saj tu se pa samo smehljajo!!! Poglej poglej, kaj takega pa nikjer ni!«

Še naprej so potovali po deželi, ki ni bila večja od malo večjega zaliva.

»Saj to je Dežela smehljajev!« je ušlo nekemu cesarju iz velike dežele onkraj še večjega morja. In po svetu se je razširila vest. Tam nekje za devetimi gorami je majhna dežela. Tam je radost in veselje doma. In vsi se smehljajo. Ja bili smo v Deželi smehljajev, kjer je vse zastonj. In se cedi med in mleko.

Čevljarček[uredi]

Nekoč, davno v lepi deželi je živel čevljarček. Bil je velik mojster. Vsakemu je znal po meri narediti obuvalo. Vsi so hodili k njemu: krojači, peki, kočijaži, gospodinje, perice, kuharice pa tudi grajske gospe in celo grofje. S seboj so pripeljali tudi otroke in vso bližnje in daljno sorodstvo. Sredko, tako je bilo čevljarčku namreč ime, je znal vsakemu narediti tako obuvalo, da je lahkih nog letel proti domu.

Sredko, rodil se je namreč na sredo, je imel ženo, ki jo je zelo ljubil. Metka, tako je bilo ženi ime, mu je povila kar devet otrok. Pet deklic in štiri krepke fante. Vsi so se razposajeno dan za dnem lovili po bližnjih poljih in gozdovih. Domov so nosili jagode, robide, borovnice, gobe ... Najstarejši sin pa je tu in tam ujel celo pravega živega zajčka.

Od blizu in daleč so hodili po čeveljčke in glas o dobrih in lahkih čevljih je šel v deveto deželo. Tam je živela princesa Anka. Tudi ona si je zaželela lepih čeveljčkov. Slišala je, da so vsi, ki nosijo čevlje čevljarja Sredka neizmerno srečni. Tudi princesa Anka bi bila rada srečna. Imela je že velik grad, kup lepih oblek, dragulje, da so se na daleč bleščali, jedla je najboljše jedi, spala je na najlepših ležiščih s perzijsko svilo, tekala je po najlepših perzijskih preprogah, pila je iz najboljšega kitajskega porcelana, a glej, srečna nikakor ni bila!

Čevljarček

Vse bolj in bolj je bila čez dan cmerava in z velikim zavidanjem je gledala vse druge, ki so se po vasi podili vsi razigrani in veseli, obuti v Sredkina obuvala. Vsak dan je bolj in bolj želela imeti prav take čeveljčke.

Nekega dne pa pripelje prelepa kraljeva kočija mimo čevljarčkove koče. Otroci so se veselo in razposajeno igrali in lovili po poljih okrog poti. Nenadoma je kraljična Anka, ko je to videla iz majhnega okenca kraljeve kočije, na vso moč zavpila:

»Ustavite kočijo, ustavite!«

In kočija se je ustavila.

Mlada kraljična Anka je izstopila. Vsi čevljarjevi otroci so obstali kot vkopani. Še nikoli niso videli tako imenitne kočije. Okrašene z zlatom in srebrom. In še z grbom povrhu.

»Ojjjj,« se je opogumil Miki, najmajši čevljarjev sin.

»Ojjjj,« mu je veselo zavpila kraljična Anka.

Kočijaž je prebledel. Vojščaki na konjih so okameneli. Guvernanta je pozelenela od zavisti.

»Pridi se igrat z nami,« je Miki veselo zavpil in se previdno približal kraljični.

»Že hitim, že letim,« je radostno oznanila kraljična Ana.

Otroka sta priletela drug do drugega in se pričela radovedno ogledovati.

»Naazzaaaajjj, nazaj ...,« je v grozi tulila kraljeva guvernanta.

Še oče čevljar je na pragu kar obstal. V zadregi si je dal opraviti z novimi čevlji.

Ana in Miki pa sta začutila eno samo veselje do igre. Radostno sta se pričela loviti po travnikih. In takoj nato še vsi vaški otroci zraven. Ana je bila vse bolj in bolj vesela in razigrana. Plesala je in vrtela se je z Mikom in ostalimi otroki v krogu, vsi so bili iz sebe ter razposajeno so vriskali in peli kakor na najbolj razkošni veselici.

»Joj, kako je lepo, joj, kako je lepo ...!«

Na vso moč se je vrtela in poskakovala. Od nekod se je začul ritem bobna in še zvoki piščali, kar je skupaj ustvarilo melodije, kakor bi prepevalo na tisoče slavčkov.

»Še nikoli nisem bila tako srečnaaa ...!« je od radosti razposajeno kričala mala kraljična.

Mati kraljica je osuplo s kraljem vred in skorajda zgroženo opazovala početje svoje hčere, ki se je tako brezglavo zapodila med njihove podložnike. Tudi kraljeva garda je nepremično stala kot vkopana in vsa napeta čakala na kraljevi ukaz.

A na kraljevih ustih se je prikazal le komaj zaznaven droban nasmeh.

Kraljična se je pa kar naprej vrtela s fantiči njenih let in vrtela, dvigovala ročice proti nebu in veselo naprej oznanjala:

»Oooo, kako je to lepo, ooo, kako sem srečna, o, kako sem lahka, vzletela bi kot ptica v nebo, kot ptica v nebo ...!«

Tedaj so se usta kralja le razpotegnila v širok nasmeh:

»To, viš, to je veselje, Marija!« je dejal kraljici poleg sebe in jo stisnil v objem.

»Veselje, ki radosti in požene kri. In sreča, prava sreča!«

»Ampak, saj je samo čevljarčkov otrok!« je takoj ostro ugovarjala kraljica.

»Nič zato! Nič zato!« je bil zdajci odločen kralj. »Osrečil in razveselil je mojo hčer! Zato bo čevlarjev oče Sredko od sedaj naprej dvorni čevljar!«

In tako se je tudi zgodilo. Kralj je velel nemudoma pripeljati vso družino čevljarja Sredka na svoj dvor. Tam jim je odredil prostore.

Čevljar Sredko je od tedaj naprej izdeloval obuvala tudi za vse dvorske dame, kneze, grofe in ostale imenitneže plemenitega rodu.

Dežela je postala vse bogatejša in srečnejša. Najbolj srečni pa so bili otroci. Ti so se igrali skupaj s plemenitaši.

Kraljična Ankica je Mikcu postala nevesta. Bila sta srečna in vesela kakor kralj in kraljica vse svoje žive dni. In ljudstvo jih je ob vsakem, že najmanjšem prazniku, zasipavalo s cvetjem in petjem.

Krojaček hlaček[uredi]

Nekoč v davnih časih sta v deželi mnogih jezer in gora živela kralj in kraljica. Ki sta živela v prelepem gradu na visoki skali ob jezeru z prekrasnim otočkom na sredi le—tega. Bila sta pravična, tako so živeli vsi v slogi in ljudstvo je imelo dovolj za jesti in piti.

Kmetje so orali na poljih, kar so spomladi posejali, kašče so bile polne,otročad se je veselo igrala po dvoriščih in hodila v šole, župani po vaseh, so pa še v svojih krčmah nasitili popotnike iz tujih dežel in jim nudili topla prenočišča ob ognjiščih.

Kovači so dan in noč udrihali po vročem železu in kovali. Kovali orodja za vozove, vrata, okna, kovali so verige, podkve za konje,ogrodja za skrinje in še mnoge druge reči, ki se rabijo za hleve, hiše in gradove.

Zidarji so zidali hiše, cerkve, vodnjake, kanale, mostove, vasi in mesta so tako postajala večja in lepša in v ponos deželi, kjer so si meščani na tržnicah v obilju privoščili češenj, hrušk, jabolk,jagod,medu, mleka,orehov in še mnogo drugih dobrot.

Krojaček

Kočijaži so s svojimi vozovi nenehno vozili vreče jabolk, hrušk, kostanjev, repe in krompirja na tržnice, še oni iz ladij so hitreje veslali k bregu, perice so neumorno ob rekah in potokih prale svoje plenice in rjuhe. Steklarji so dajali stekla v okna, tesarji so izdelovali majhna in velika okna ter vrata. Ključarji pa so izdelovali ključe za njih. Še čevljarji so izdelovali lepše in močnejša obuvala, da jih je bilo lepo videt v snegu in v travi.

V deželi pod visokimi gorami in lepimi jezeri nihče ni bil brez dela.

Nihče ni bil lačen ne žejen.

Vsak je z velikim zadovoljstvom opravljal svoje delo.

Toda joj prejoj!

Nekega lepega dne je zavihrala s kraljevega dvorca črna zastava.

Po mestih in trgih ter vaseh se je šepetalo:

»Nekaj je s kraljično!« je zašepetala perica pri vodnjaku.

»Kraljična je zbolela!« so se ulile solze mladi kmetici.

»Hudo je zbolela!« je pristavila žena krćmarja, ki je bila vedno zelo na tanko obveščena, kar se je dogajalo na dvoru.

»Hudo, da je zbolela?« je povlekla na uho žena kočijaža.

»Da, seveda, saj bo otrok še umrl!« krčmarka je privlekla velik robec in začela tako smrkati, da so se vse ženske v strahu razbežale.

Ni minilo še tri dni in tri noči, pa je vsa dežela govorila le še o mladi kraljični in močno se je slišalo tudi hlipanje na glavnih trgih.

Po treh dneh so bobnarji po vseh mestih in vaseh močno zabobnali vsako jutro in vsak večer. Glasniki so z gromkim glasom oznanjali:

»Njegova visokost kralj razglaša:

Moja hčerkica kraljična Marjetica je na smrt zbolela! Joče dan in noč. Pol kraljevstva in krono ter kraljično za nevesto dobi tisti, ki ozdravi mojo hčer! Če jo pa ne ozdravi, je ob glavo!«

Po vsej deželi so se tedne in tedne pogovarjali samo o kraljični Marjetici. Kdo jo bo pozdravil? Kdo ji bo pomagal?

Na dvor je prišel mlad zvezdogled. Pravili so, da je velik učenjak. Še starejši modreci so ga občudovali in ga pošiljali v hrame, kjer se je le modro in pametno pogovarjalo.

Zvezdogled je kraljični razlagal zapletene poti zvezd, kazal ji je najlepše zvezde, jutranjo zarjo in modro nebo, a kraljični ni bilo nič bolje. Kar naprej je jokala.

Kralju je bilo dovolj in zaklical je: »Biriči!!!«

Glava zvezdogleda je končala vsa krvava v košu.

Na dvor čez nekaj tednov pride najboljši ranocelnik iz dežele.

Kralj si ga je z zanimanjem ogledoval in tudi nekaj najlepših oblek mu je podarih, ko še padar splih ni še začel s svojim zdravljenjem.

Mož je na veliko ogledoval mlado kraljično z nekakšnim kukalom, veliko ni govoril, a v kup majhnih stekleničk je vlival nekakšne tekočine, različnih barv in po žličkah vlival v usta kraljične žlico za žlico.

»Zdaj bo, zdaj pa bo ...!« je venomer ponavljal najboljši ranocelnik dežele.

A kraljični so kar naprej lile solze po licih. Še bolj se je kremžila kot prej. Kralju je bilo po dveh mesecih dovolj:

»No bo kaj padar ...!« ga je nekega dne nahrulil.

»Bo, vaša visokost, bo, ... jutri bo!«

Naslednji dan ni bilo nič.

»Biriči!!«, se je zadrl kralj.

Biriči so koj pritekli.

Ranocelnikova glava se je zavalila po dvorišču.

Kraljična pa je jokala in jokala. Nihče, prav nihče ji ni mogel več pomagati. Ves dvor je bil zavit v globoko žalost.

Po deželi se je šušljalo, da tam čisto na robu dežele živi nek kovač, ki dela čudežne igračke, ki se same premikajo. Baje so zelo smešne in vsakogar do solz nasmejijo.

Kraljična je kar naprej jokala in jokala. Njena postelja je bila dan in noč premočena. Grajske perice so imele čez glavo dela.

»Pripeljite mi tega kovača!« je lepega dne ukazal kralj svoji gardi.

Kovač se je takoj znašel pred kraljem in kraljično Marjetico z vsemi igračami. Sprožil je komaj vidno vzmet na igračkah in že so se majčkene kočije začele premikati, konji so jeli poskakovati, koze meketati, celo kokoši so kokodakale v vsem sijaju in petelinček je kikirikal, kakor, da bi bil pravi. Lepi ptički so čivkali in sinička je celo pela. Pobarvane živalce iz jeklenih lističev so pele in poskakovale kakor v pravih jaslih ure in ure a glej, kraljičino čelo se ni razjasnilo. Solze po licih so lile naprej in kraljična je še bolj zajokala.

»Biriči!« Je zatulil kralj ves besen.

»Neeee, neeee mee ...!« je zastokal od groze kovač iz daljne vasi.

Bilo je že prepozno. Biriči so kovača krepko prijeli za noge in roke in odvlekli na dvorišče. Kovačeva glava se je hip zatem znašla v košari.

Dvor je spet dneve in dneve žaloval.

Nekega dne je prišlo kralju na uho, da so iz daljnih dežel prišli jezdeci, ki na konjih delajo razne vragolije. Da kar skačejo in se vrtijo na sedlu. Vodi jih jezdec, glavni med njimi, ki je še posebno vešč in ko ga ljusje gledajo, jim kar sapa zastane, pravijo mu Bumbasa.

»Pripeljite mi tega Bumbaso!« veli kralj.

Sedem jezdecev iz daljne dežele sončnega vzhoda je nemudoma prijezdilo na dvor.

Kralj jim je dal jesti, piti, veseljačili so vso noč ob bobnih in trobentah in naslednji dan se je predstava začela.

Na polju pred gradom se je nabrala množica ljudi. Prišli so iz daljnih mest, trgov in vasi. Vsi so želeli od blizu videti ta veliki spektakel. Kmetje so viseli iz vozov, vitezi so napravili velik krog na svojih krasnih konjih. Bobnarji so udarili po bobnih, glasnik je najavil:!

»Začni visoki jezde, če se kraljična nasmeji bo tvoja nevesta!«

In vzpne se jezdec na svojega lepega belega močnega konja. Bumbasa jezdi podolgem in počez, vzpenja se na konja, jezdi v stoje, napravi pravi kozolec nad konje, jezdi ob boku, da je videti le konja, jezdi tako, da gleda nazaj, tu pa tam še konj se vzpenja proti nebu, kralj skrivoma pogleduje k hčeri, že gre sonce v zaton, že se zdi, da se ji vedri čelo, da se bo celo nasmehnila, a nenadoma kraljična bruhne v hud jok.

»Vitezi, garda!« zakliča kralj.

Kralj komaj se obrne, že sedem glav se zakotali v travi.

Dvor in dežela vsa žaluje, da še nikdar tako.

Mesece in mesece tako, je vse žalostno. Kar začuje tam na vasi smeh se, vrišč in radost. Prišlo še kralju je na ušesa. Da nekakšen Krojaček hlačeg zabava mlado.staro, vse živo, kar leze in gre. Nemudoma kralj pripeljati da možiclja nenavadnega. Doli pod gradom se množica nabira, dekle in hlapci se za trebuhe drže, še valpti in biriči ne morejo zadržati krohota svojega, vse je na nogah, vse vpije, poje, še kraljična k oknu se premakne. Dež, nevihta jenja, še sonce gorko posije, ptiči iz vseh gora prilete in vesel koncert narede.

Kralj in kraljica nehote vse mize v grajskem vrtu pogrniti vele in jedače ter pijače iz kleti kuharji na cele kupe ven vale.

Pred kralja mladenič v velikih hlačah se postavi.

Zdaj kraljična mlada, kar sama na dvorišče pridrvi. Jasni se ji čelo in usta na O se ji zlože. Kralj in kraljica, oba hkrati:

»Kaj pa ti?!« se zarežita.

»Oh, pojem malo,
jaz pa pojem malo,
da pojem veliko,
pojem in popijem,
kralj moj in kraljica,
da veselo je,
da veselo je,
da se poveselimo ...«

Zdaj kralj in kraljica prasneta v smeh, da že dolgo ne in glej kraljicni jok preneha.

Ljudstvo se je tako smejalo, da se je valjalo po tleh, pa ni bilo prav nič važno, če so bile tam luže ali blato.

»Poglej poglej, kakšne hlače ima ta krojaček,« se je na vso moč zariplo drl krčmar, »rumene in rdečeee ...!«

»Pa zelenee in modreee ...!« je tulila grajska kuharica

»Pa kakšne velike žepe ima, ooo?!« se je križal grajski konjar.

Krojaček hlaček pa je venomer vleče iz velikih žepov ven nekaj novega, enkrat jabolka, pomaranče, hruške in slive, z vsem tem je žonglira in tu in tam vrže kraljični kakšen sadež. Nazadnje pa je od nekod privleče še šop cvetja in dvor ves je v cvetju ...

Krojaček

Zdaj krojaček iz žepa na lepem potegne še orehe tri, vrže jih kraljični v naročje, kraljična prasne v smeh, ujame orehe in veselo meče jih v zrak. Ves dvor od krohota gromkega se trese, da tresejo se stekla v oknih, ljudstvo tuli, raja kakor ponorelo, kakor še nikoli.

Krojaček hlaček s kraljično pleše, vse živo se zabava je in pije, kralj koj še puranov, kokoši, jajc, pečenega vola, vina in pogače naroči, vse je pije in se veseli, krohoče, poje da čuje se v deveto vas in glej dežela vsa že vkup leti.

Začuje glas se bobnov, trompet in bas glasnika!« »Le vkup, le vkup kraljeva hči Marjetica se zdaj moži!

— Narod čuj, pij in jej kraljeva hči Marjetica se moži!

— »Heja di hoja, heja di hoja ...« ljudstvo raja in se veseli.

Smeh, veselje in radost je prišla v deželo lepih jezer in gora. Kralj in kraljična dobila krono sta oba. In živela sta veselo in srečno, vse do konca svojega življenja in vse ljudstvo z njim.

Srnjaček korenjaček[uredi]

Sliši se pasji lajež sredi gozda. Srnjaček beži pred pobesnelim psom grdega gobca in strašljivega pogleda. Srnjaček je dolgih urnih nog in čez sedem potokov in globeli a pasja mrcina izgubi vsako sled za mladim srnjakom Vetričem, kakor mu je dal ime gozdar Luka. Vetrič se iznenada znajde v mirni dolini, sredi trate, kjer se sliši le ptic petje in melodija potoka. Na pašniku leže samo krave, pa tudi konjem se ne da tekati naokoli, neumorno pulijo travo in tako zajtrkujejo ob prvih sončnih žarkih.

Lovec Karel pa z daljnogledom radovedno in zadovoljno opazuje Vetriča, ki se počasi umirja od razdraženega psa, a ta zgubljeno tava nekje za sosednjimi gorami. Tistega potepuškega, steklega psa bi lovec Karel moral že zdavnaj ustreliti, da ne bi več plašil divjačine po njegovem revirju. Nevestni lastniki takih psov jih ne peljejo k veterinarju in jim je vseeno, kje se potikajo njihovi štirinožci. Še huje. Pretepajo jih, da ubožci cvilijo in so vsi prestrašeni in popadljivi. Kdor pa pretepa živali, ta tudi do ljudi ni dober, ne prijazen.

Vetrič pa skaklja kar naprej po pašniku, skače čez studence, med grmi, smrekami, jelkami in nenadoma se znajde pred leseno kolibo. Za mizo uzre neko bitje, ki je čisto pri miru.

Vetrič ga opazuje.

Ilustracija

Čuti, da je to njegov prijatelj. Prav tako bitje je kot mnogi drugi, veliko, jih je na dveh nogah, a glej ta ne nosi nobene palice, ki bruha ogenj in strelo, ob njem ni nobenega bitja ob nogi, ki bi ga popadel, ugriznil, zalajal ...

Vetrič zdaj pride le na nekaj metrov in opazuje bitje, ki ga nepremično gleda.

V glavici srnjačka zašumi: »Oj, stric, prijatelj moj ... Mene ne rani!!!« kliče. »Pelji me raje k moji mamici!« 

A gozdar Luka, tako je bilo ime moškemu Abrahamovih let ni niti treni z očmi Ni hotel plašiti srnjačka in bilo mu je neznansko lepo, da lahko opazuje mlado živalco z velikimi očmi in uhlji le na nekaj metrov.

V glavi Luka, ki je skladal melodije, se je porajalo nešteto misli.

»Kmalu boš pri svoji mami in očetu, v svojem gnezdu. V svojem domu, tam na vrhu planine. Tam te ne bo več nihče preganjal! Tam te ne bo nihče strašil. Mirno se boš pasel na trati. Sesal boš mleko matere. Oče bo čuval tebe in tvojo mamo.

Vetrič je še vedno stal, gozdar Luka. ob svoji koči. se ni premaknil.

Potok je neumorno žuborel svojo večno pesem. Ptice so čebljale z vej smrek, bukev, brez, veverice so razigrano skakale okrog oken, balkona koče, družbo so jim delali polhi, kos se je lenobno sprehajal sredi trate, škorci so tolkli po deblih. sonce je močneje pošiljajo svoje zlate žarke v dolino miru.

»Domov, domov, samo domov«, je šepetalo srnjačku Vetriču.

Noge so ga urno nosile visoko na planino, tekel in tekel je, na vso moč je tekel naš srnjaček Vetrič, kar so ga nesle noge, čez globeli, studence, potoke navkreber je tekel, dolgo, dolgo in nenadoma se je znašel pred mamico. »Kje si moj mali?!« je zdaj Vetrič začul jasno glas matere. Nato se je obrnil.

»Ja kje si pa hodil?« je hotela takoj vedeti mama. »Z očkom sva bila vsa v skrbeh!! Dolgo, dolgo te ni bilo. Saj veš, da so po teh gorah risi, volkovi, medvedi, lisice . To so vsi naši sovražniki! Joj, me joj moj mali. Ubili bi te, raztrgali in pojedli. Ne pojedli, požrli, te zveri! Te zveri! Joj, te strašne zveri!« 

»Mami, mami, moja mami! Vodo sem šel pit. Samo vodo sem šel pit v dolino! Nič drugega!« 

»Saj veš, da ne smeš daleč od naju!« je bila huda mama.

Zdaj je prišel iz grmovja še oče.

»Sin moj, ne delaj več tega! Saj veš, da na vsakem koraku preži smrt. Smrt od močnejših naših daljnih sorodnikov. Ti nič ne sprašujejo, samo zamahnejo s taco! Mi moramo samo bežati, samo bežati, bežati, pred krutimi. divjimi svinjami, risi, medvedi, lisjaki ...

»Da oče, veš, izgubil sem se. Srnjaček se je ves tresel, ko se je spomnil, kako sam je bil tam v dolini.

»Drugič zakriči, zaukaj mi, zakriči, da te bomo slišali in našli!«

»Da oče.« 

Oče je zaukal, da je odmevalo po planini.

»Ubogaj, mlad si še! Mnogo se moraš še naučiti.« 

»Neki štirinožec, še manjši od mene, je tako čudne in grozne glasove delal, da sem mu komaj ušel. A neko dvonožno bitje je bilo čisto mirno, o oče?!«

»Tistemu štirinožnemu pravijo dvonožci: pes. Ta je še bolj popadljiv kot volk. Pa tudi vsi dvonožci niso prijazni. Tisti, ki nosijo nekakšne palice, ki bruhajo ??, take reči,kot jih vidimo z neba, so zelo nevarni!! Ti nas ubijajo. To nam je velikokrat povedal moj oče, tvoj ded.

»O tvoj oče?! A tako je to?« 

»Da, prav tako, prav tako ...!« je pristavila mama skrbno.

»No vidiš, no vidiš!« je zdaj začela močno hlipati mati.

»Kmalu bi te izgubila. Joj, joj, kmalu bi te izgubila. Za vedno, joj, za vedno!« 

»Ostani blizu naju!« je strogo dejal oče. »Ne hodi več v dolino in na tuje kraje!«

Mati je neusmiljeno jokala.

»Pa psi, pa psi ... ti tukaj trgajo, takoj te strgajo ...!« 

»Mami, ne bom več!« se je tresel Vetrc. »Ne bom več šel v neznano!« 

»Sine moj! Tu bodi, na tej trati, na tej planini! Pri naju. Samo še tebe imava. Samo še tebe.

Oči matere so se solzile. Neutolažljivi Vetrc se je stisnil k materi. Oče Riko je skrbno motril okolico. Sonce je leno zašlo za gorami. Vetrc je bil stisnjen med očeta in mater. Njuna toplota ga je grela. Občutil je varnost in veliko ugodje zvezde so se prižigale. Luna je posijala v dom srnjakov. Od nekje se zasliši: ku—ku, ku—ku. Ku—ku ...? in naš srnjaček je zatisnil oči.

Vetrc se je po nekaj dneh v bližini očeta in matere pasel na veliki jasi. Pil je vodo iz potoka in se pomikal vse nižje in nižje. Nenadoma je ves prestrašen opazil, da ni v njegovi bližini nikogar. Ne očeta, ne matere. Pa tako sta mu zabičala:

»Ne hodi nikamor!«

»Ne teci nikamor!«

»Premlad si še ...!«

»Lisice so ...povsod so lisice!«

»In volkovi ...in divji prašiči!«

Zaslišal je lajež, pasji lajež.

»Ohhhh, ne ne ....!« je blisknilo po srnjačku.

»To je prav tisti pes ....« 

Da, bil je prav tisti nori, popadljivi, grdi, garjavi, stekleni pes, ki ga je gonil že pred tedni, pred katerim je komaj ušel. Želja po preživetju in smrtni strah je kar z veliko naglico premaknila hitre srnjakove noge. Vetrc je bežal. Bežal je po globelih, grmiih, čez drn in strn, čez studence in potoke, in slišal klice očeta in matere, na vso moč je dirjal čez strme skale, v obupu je slišal samo vau, vau, vau ..., tuleč, grozeč pasji lajež, do konca podivjane mrcine za seboj.

Končno je lajež le pojenjal. Spet je le za las je ušel grozni zveri z velikimi zobmi in odprtim gobcem, ki bi mu kmalu odtrgal zadnjo nogo.

Bil je dir za življenje in smrt.

Vetrcu je na vso moč razbijalo srce. Z vso močjo je razbijalo, toliko da mu ni počilo.

In glej, spet se je znašel pred tisto kolibo. Da, prav pred gozdarjevo kolibo. kot zadnjič.Tam je bil neznanski mir tam si še tisti podivjani pes ni upal.

Spet je zagledal veliko mizo, klopi in mirno bitje, ki ga je spokojno opazovalo. Začutil je mir, blaženost. Bojazen ter strah pa, kot da jih več ni, kakor da je vse to nekam izginilo!

Srnjaček Vetrc je začutil mir v srcu, začutil pa je tudi srce tega nenavadnega bitja, ki je bil zelo podoben ostalim bitjem na dveh nogah, a glej, tu bi ostal in kar ostal celo večnost. Najraje bi šel še bližje k temu bitju, ki se mu menda reče človek, tako da bi bil čisto ob njem, kakor pri očetu, h kateremu se tako rad stisne.

Neznana privlačna sila je srnjačka vlekla k človeku, ki ni mignil s prstom, še noga se ni nikamor premaknila.

Ta trenutek, vsaj tako se je zdelo Vetrcu, je bil neskončen. Podobno je doživljal mož,ki je sedel za mizo in negibno opazoval srnjačka. »Daj, varno pridi na planino!« je za hip preblisnilo gospoda Luko.

»Domov!«

Srnjaček Vetrc je zdaj slišal klic očeta! Bil je zelo oddaljen in zelo tih. A ga je zaznal. Kot blisk se je obrnil in jo ucvrl navkreber. Zdaj je že poznal vsak studenec, vsak potok, vse grape, vse globeli do vrha planine. Čez nekaj trenutkov se je že znašel pred materjo in očetom.

»Kje si pa bil?« 

Mati je bila vsa obupana, ni več mogla zadrževati solz. Skrbi so jo zalile s solzami. Oče je bil zelo žalosten in tudi v skrbeh. »Klicala sva te?! Da. Po vsem tem širnem gozdu. In se že bala, da te ni popadla kakšna zverina ali tisti divji pes tam doli v dolini!!!« »Izgubil sem se!« je zajokal srnjaček Vetrc, oče, mama, ko sem pogledal desno in levo ni bilo nikogar več! Tako sem se bal in tekel, tekel na okoli ...!«

»Še sreča, da si našel svoj dom! Da si pritekel sem, kjer smo ponavadi, kjer so še tvoji bratje in sestrice, strici in tete, pa bratranci in sestrične ...! Vidiš, koliko nas je! Kar nekaj družin bas je! In pomagamo si! Drug drugemu si pomagamo! Eden poišče dobro planoto, drugi dobro šoto, tretji varuje mladeniče, četrti opozarja na nevarnost, ki vsak hip preži iz grmovja ...!«

»Da mama.« 

»Bodi tu! Čim bližje nas!«

»Tako je nevarnost manjša!« je še pristavil oče.

In tako se je družina množila in mnogo je bilo srnjakov, košut in srnjačkov. Pasli so se iz planine na planino in bežali pred dvonožci z ognjenimi palicami iz doline.

A nastopila je za pomladjo velika suša. Sredi vročega poletja so potoki nemudoma presahnili in tudi studencev je bilo zelo malo.

Med srnjadjo in ostalimi gozdnimi živalmi je nastala velika panika.

Povsod se je slišalo le:

»Vode, vode, vode ni!«

»Vode, vode, vode ni!«

Prevladala je huda žeja.

Mlado in staro je iskalo vodo. Vodo za preživetje. In v tem neznanskem diru in vrvežu se je naš srnjaček Vetrc spet izgubil. Videl je kako bitja na dveh nogah urno in mrzlično gradijo mostove, nekakšne zajezitve, bazene, kako speljujejo še tiste preostale vode, ki so bile v nekakšna skupna zbirališča ...

Kolikor se je le dalo, se je izogibal bitjem na dveh nogah, ki so venomer nekaj kričali, tulili in mahali z drugimi udi, ki so štrleli nekoliko višje od trupa.

Ko je tako Vetrc pil vodo iz potoka je nenadoma silovito počilo. Nekaj mu je švisnilo mimo glave in v levo uho ga je zapeklo. Srnjaček Vetrc je mislil, da bo umrl od groze in strahu. Tekel je in tekel, na vso moč je tekel navkreber, za seboj pa je še slišal lajež psov. Bili so mu tik za petami, tako da je že skoraj čutil njihove gobce in ostre zobe. Na vso moč je tekel sem ter tja, v strahu in obupu, da ga ne strgajo divji psi.

Kar na lepem pa so psi nehali slediti srnjačku Vetrcu in se celo obrnili. Srnjaček je preskočil še en velik jarek presušenega potoka in se znašel na mirni samotni jasi. Hip zatem je ozrl znano kočo in gospodarja za mizo.

»Saj to je tisto bitje na dveh nogah, pri katerem sem se že enkrat znašel!« je prešinilo srnjačka.

Spet je začutil neznanski in nerazumljiv mir in spokojnost. Sploh se ni nič bal. Še najmanj pa tistega bitja, ki je nepremično sedel za mizo in ga prijazno motril.

Luka je sedel za mizo in pil svojo skodelico kave.

»A, tu si, srnjaček moj. Nič se ne boj. Še pesmico ti zapojem, glej!« In Luka je v sebi neslišno zapel pesem:

Postoj, postoj
srnjaček ti moj
nič se me ne boj
tu vse mirno je
tu ptice pojo
da še nikdar tako,
postoj, postoj
srnjaček ti moj
glej, zadaj za hišo
potoček je
in ribnik
in pij z menoj
in pij z menoj,
srnjaček ti moj,
srnjaček ti moj.

Srnjaček pa, kakor bi ga nevidna sila gnala, steče za kolibo starega gozdarja Luka.

In kaj tam vidi, potoček žubori in v ribniku mrgoli ribic, zlatih, modrih in srebrnih.

Brž napije se naš srnjaček, brž in za hip ozre se hvaležen proti Luku, Luku starem, ki kot oče njegov nekakšno toplino in prijaznost deli, kar v nedogled deli.

In tako srnjaček Vetrič odkrije oazo. Oazo sveže, pitne, krasne vode. In oazo miru. Oazo, kjer se ni treba bati, kar strah izgine! Še sam ni mogel verjeti, kaj se mu je pripetilo. »Je to res?! Je to sploh mogoče!?«

Vso pot do doma, ko je tako drvel in drvel, mu je bilo le to v mislih.

Mora povedati mamici! Mora povedati očetu! Pa bratu Mišku, Jurčku in sestrici Bambini in še teti Rjavki.

Vsem mora povedati! Vsem mora vse povedati, da se bodo napili prave, žive vode, da jih bo minil strah ..., prav tam, prav tam ...! Iznenada pa se zasliši grozljivo hud lajež. Od nekod se je vzel tisti najbolj popadljivi, garjavi pes ..., ki bi mu zadnjič kmalu odgriznil nogo.

Vetrič je bežal na vso moč navkreber. Bežal je in bežal, kar so ga nesle mlade noge. Divji pes pa tudi ni nehal. Z gromkim laježem je sledil srnjačku globoko v gozd proti planini.

Vsa dolina se je tresla od hrupnega in v srce parajočega laježa, grabežljivi in zverinski pes je hotel svoj plen.

Pasji, zverinski nagon je hotel kri, meso, požrtijo ...Vseeno mu je bilo Sultanu, tako je bilo pesjanu ime, koliko zajcev, kokoši, mladih srnic raztrga, požre, ugrabi ... Vseeno mu je bilo, če pri tem strga kožo do kosti.

A Vetrič je bil zdaj že močnejši in urnejši.

Pes ves oguljen in krvav od grmovja, ga je le s težavo dohajal.

Kar naenkrat je bilo vse tiho.

Vetrc se je ves zadihan znašel pred svojo mamico.

»Joj, ušel si! Živ si!« 

»Ooooo, hvala bogu!« je bila na moč vesela mama Nežka.

»Ja, kje je pa oče?« je bil tedaj v skrbeh Vetrič.

»Tamle je!«

Mamica Nežka je s ponosom dvignila brado in pokazal v smer za Vetrcem.

Srnjaček Veterc se nenadno obrne.

Pred njim je bil veličasten prizor. Oče je nekaj silovito čistil iz svojih rogov. To je bil zdaj že mrtvi, podivjani pes, ki se je nabodel na ostre očetove rogove. Ti so mu v hipu prebodli vrat in truplo. Končno je pasje truplo le padlo iz očetovih rogov.

»O oče, o oče, o oče!« je veselo zaklical Vetrc.

»Ta ne bo nikoli več strašil!« je skromno pripomnil oče Skala.

»Nikoli več, nikoli več, nikoli več ...!«

Mati Neža je bila vsa iz sebe.

»Tako, skupaj smo. Vsi smo skupaj!« je ponovno najavil oče. »In večerjo imamo! Pokličite še druge! Vse pokličite! Hitro, hitro! To bo gala večerja, gala pojedina! In prišli so še vsi sorodniki, bratje, bratranci, sestre, sestrične, tete, strici ...«

Na koncu pa naš srnjaček Vetrič še razkrije svojo veliko skrivnost: »Veste, tam doli v dolini je pa ena koča in ...«