Kelmorajn: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
odstranjenih 523 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
m (tn.)
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Kelmorajn: Obraz iz mojega dijaškega življenja
| poglavje=
| avtor= Davorin Trstenjak
| opombe=
| obdelano=14
| spisano=Preskeniral Uroš Taljat iz ''Slovenskega glasnika'', postavil Miran Hladnik, pretipkavauredila [[Uporabnik:Mojca Pipan|Mojca Pipan]]
| vir= http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/trstenjak_kelmorajntrstenjak kelmorajn.pdf
}}
 
Ko se okrepim, rečem ateju: „Sedaj pa že vem, kje je Kelmorajn. Poslušajte, ročno vam bodem prebral, kar v geografiji stoji"; in ex abrupto sem prestavil: „Kelmorajn ima 30.000 prebivavcev, višega škofa in prajzovski ,regierungsbezirk‘. Tukaj je živ ,handel'.
 
„In to je vse, kar o tem mestu v bukvah stoji?" nevoljno oče poprašajo. — „Po tem takem o sv. kraljih sopet nič? In za knjige sem moral dati tri svitle dvajsetice, dve pa za ,luntkarto', sedaj pa ni več v njih najti, kakor da je tam prajzovski ,ocvirk‘; ,,ta„ta ,ocvirk‘ je vendar tako slab, kakor tvoje knjižice", pristavijo vsa nevoljna ljuba mama.
 
Velikonočni prazniki, kterih sem se že dolgo pred močno veselil, sopet niso bili tako veseli, kakor bi lahko bili, in to je bila kriva presneta geografija in moja zamazana luntkarta, na kteri ni bilo drugega, kakor debela plava čerta, kažoča reko Rhein, o sv. treh kraljih ni bilo ne sluha ne duha.
Šesto latinsko šolo, sem izdelal v Marburgu, in vesela ti majka! Hajdi v Gradec — v filozofijo! Na dan, ko smo spričevala dobili, popevali smo po ulicah nekdaj kaj prijaznega mesta Maribora znano prestaro dijaško:
<poem>
:::: a — a — a
:::: Libera sunt tempora,
:::: Studia finita sunt
:::: Feria jam adsunt
:::: a — a — a
:::: laeta sunt nunc tempora!
 
</poem>
 
<poem>
:::: Or, or, or
:::: Vivant noster professor!
:::: Farcimina qui attulit
:::: Primam classem retilit, —
:::: Or, or, or
:::: Vivant noster professor!
 
</poem>
Prišel sem iz šeste šole domú na praznike; pa še nisem kaj vedel o sv. treh kraljih, ali dosti že o Zevsu, Hektorju, Cereri, — pa kako bi mogel kaj o njih vedeti: v šolskih bukvah ni bilo noč zapisanega, drugih pa nismo dobili v roke, k večemu kake Spiesove romane in Delrosove, ,Räuber- in Rittergeschinchten'.
 
Med tem so atej pozabili na Kelmorajn in tako so bile počitnice morne in vesele. Celi mesec so imeli krojači in črevljarji dela zadosti; dobil sem novo suknjo modro, kakor jo mlinarji nosijo, in pa najnovejšem ščavniškem kroji. Kolér mi je šterlel za dva pednja od suknje, in škrica sta se režala, kakor lape gladnega volka. Pervokrat so mi oče dali napraviti pošteepoštene hlače črez sare ali ,pantalone', kterih izprve niso mogli terpeti. Vendar vsega tega oblačila nism si upal v Gradcu obleči in se na slavni ,Luegg' postaviti; še le ko mi je graški krojač vse popravil, paradiral sem po glaciji, kakor kakošen Gubernialkonceptspraktikant.
 
Oče so me sami peljali v Gradec. Predno sva se ločila, rečem jim: „Očka, tukaj sta dva velika hrama pona bukev; tu hočem vse prebrati in poiskati, kar je pisanega o sv. treh kraljih: ali povejte mi samo, po kom ste Vi zvedeli za mesto Kelmorajn, ker ne znate brati?" Oni mi odgovoré: „Moj dedec so mi pravili, da so za cesarja očeta cesarice Marije Terezije hodili v Kelmorajn na božjo pot." — Čudna reč! Mislim si jaz, več kot 500 milj peš hoditi iz Štajerskega na božjo pot.
 
Z lepimi nauk se dragi atej poslové. Ker nas v šoli med letom niso izpraševali in je vsak dijak učenje na dva zadnja mesca odložil, bilo je dovvolj časa po bukviščih premetavati znanosti vsega svata, in Götheja, Kanta, Hegela in druge slavne možake je filosof v enem tednu prebral. Verh tega si je nakupil na ,tandelmarktu' dosti bukev, da se je mogel ponašati z ,bibliotheko', — v svinjsko kožo vezane ,Šarbohtarle‘ za kratek čas pesnike, noveliste, romanopisce, potopisce itd., ktere je prodala marsikaka družina, ko je spoznala, da človek ne živi samo ob duhu, temuč tudi o kruhu, da si je kupila kruha pa karto — za Juristen- ali Philosophenball.
 
Na Miklavževo, kedar, se v Gradcu najboljši rožički prodajajo in so si filozofi po navadi kupovali oglodane cilindre, da so bili v redouti ,salonfähig' ali pa na kakošnem ,Hausballu'; grem tudi jaz na Jakominigrund in pregledujem na prodaj postavljene bukve. Perve, ktere odprem, imele so naslov: ,Reisen durch Deutschland von einem: Deutschen. Deutschland 1806.'
v svinjsko kožo vezane,Šarbohtarle‘ za kratek čas pesnike, noveliste, romanopisce, potopisce itd. , .ktere ' je prodala marsikaka družina, ko je spoznala, da človek ne živi samo ob duhu, temuč tudi o :kruhu, da si ` je kupila kruha pa karto -- za Juristen- ali -Plíilosophenball
Na Miklavževo, kedar ;; se v Gradcu najboljši rožički prodajajo in so si filozofi po navadi kupovali oglodane cilindre, da so bili v redouti ,salonff.hig ` ali pa na kakoš-nem ,Hausnallu` ; grem tudi jaz na Jakominigrund in pregledujem na prodaj postavljene bukve. Perve, ktere odprem, imele so naslov: ,Reisen durch Deutschland von einem: Deutsehen. Deutschland 1806.`
Premetovaj.e lističe, zadenem na sledeče verstice : Kedar človek prestopi nemško mejo na Štajerskem pri Arnožu, stoji na :zemlji ,Windischarjev`. Počno se pozna, da jim. manjka vsakega •višega izobraž.enja. Nesnaga, neumnost in : vraže so doma pri tem: ljudstvu, ktero je enkrat celó hodilo v Kóln na ,božjo pot nekakšnega čudo- dejnega razpela molit, dokler ni _ . cesar Karol VI. prepovedal tega.. .
in tako dalje zmirom .kosmatejše da ° ne upam častitljivim bravcem vseh verstic zapisati.
Aha . sedaj se sopet spomnim na očetov Kelmorajn, in
začnem po graških `knjižnicah popraševati po dotičnih knjigah.
Debelo so me gledali, ko prosimza Acta Sanctorum, za Bollan-
diste itd., mislé si menda na tihem, da me luna terka..: Eden mi
naravnost reče: rajši sezi po Schellingu, kakor po takošnem berilu.
Kdor : si je hotel v Gradcu znanosti nabrati, časa je bilo temu
dovolj in knjižnice vsak dan. odperte. Tam smo tudi pridno gojili
drago slovenščino, in čeravno smo bili samouki, vendar sno, nekteri
daleč dospeli. Nekoliko nas slovenskih ,akademikovi se je pobratilo
in sveto. prišegó storilo, vse žive dni skerbeti za :omiko slovenskega
naroda. O sveti čas; ko nas je rajni Stank o prekerštil, in enemu
rekel: Ti si M a rt in us ,.; kar pomenja a Martovegá: sina ali bojevnika ;
jaz pa ti rečem: :bodi Davorin in davisovražnike slovenskega
jezika, drugemu: ti si G e o r gi o s , to je poljedelec, jaz pa ti re-
čem • bodi _ =O r o s 1 a v, orji in prearjaj zapuščeno polje slovenskega
jezika,. imena smo ohranili in je rabimo še dan danes, ; ali nikdar ne
v : pobonie zavoljo- djanakili nasledkov. Logiko sem doversil,. in
 
Premetovaje lističe, zadenem na sledeče verstice: Kedar človek prestopi nemško mejo na Štajerskem pri Arnožu, stoji na zemlji ,Windischarjev'. Ročno se pozná, da jim manjka vsakega višega izobraženja. Nesnaga, neumnost in vraže so doma pri tem ljudstvu, ktero je enkrat celó hodilo v Köln na božjo pot nekakšnega čudodejnega razpela molit, dokler ni cesar Karol VI. prepovedal tega ... — in tako dalje zmirom kosmatejše da ne upam častitljivim bravcem vseh verstic zapisati.
39
pridem spet na očetov dom. Celo leto nismo se vidili, bilo je tedaj veselje veliko in serčno; oče ročno vprašajo za ,cajgnus`, in ga zaklenejo v skrinjo, rekši, da si ga dajo v nedeljo po g. farmeštru prebrati.
 
Aha — sedaj se sopet spomnim na očetov Kelmorajn, in začnem po graških knjižnicah popraševati po dotičnih knjigah. Debelo so me gledali, ko prosimza Acta Sanctorum, za Bollandiste itd., mislé si menda na tihem, da me luna terka. Eden mi naravnost reče: rajši sezi po Schellingu, kakor po takošnem berilu.
Še tisti večer jim vse povem od lepega mesta Kelmorajn, njegovih lepih cerkev itd. ; razložim jim vse legende o sv. •treh kraljih, kakor sem je bral pri patru Kohemu, in kako je njih sv. kosti cesar Friderik Rudečebradi iz Milana prenesel v Kelmorajn.
 
Kdor si je hotel v Gradcu znanosti nabrati, časa je bilo temu dovolj in knjižnice vsak dan odperte. Tam smo tudi pridno gojili drago slovenščino, in čeravno smo bili samouki, vendar sno, nekteri daleč dospeli. Nekoliko nas slovenskih ,akademikov' se je pobratilo in sveto prisego storilo, vse žive dni skerbeti za omiko slovenskega naroda. O sveti čas, ko nas je rajni Stanko prekerštil, in enemu rekel: Ti si Martinus, kar pomenja Martovega sina ali bojevnika;
Mati so spekli tolčne krapce in se od samega veselja jokali, ko so slišali vse te svete reči. No! sedaj sem pa že potolažena, da se v šolah tudi kaj lepega učite, in da več veš, kakor, v Maj- prugu, kjer o Kelmorajnu nisi drugega vedel, kakor to, da je tam nek prajzovski ocvirek.
jaz pa ti rečem bodi Davorin in davi sovražnike slovenskega jezika, drugemu: ti si Georgios, to je poljedelec, jaz pa ti rečem bodi Oros1av, orji in prearjaj zapuščeno polje slovenskega
jezika. Imena smo ohranili in je rabimo še dan danes, ali nikdar ne v pobotnicah zavoljo djanskih nasledkov. Logiko sem doveršil, in pridem spet na očetov dom. Celo leto nismo se vidili, bilo je tedaj veselje veliko in serčno; oče ročno vprašajo za ,cajgnus', in ga zaklenejo v skrinjo, rekši, da si ga dajo v nedeljo po g. farmeštru prebrati.
 
Še tisti večer jim vse povem od lepega mesta Kelmorajn, njegovih lepih cerkev itd.; razložim jim vse legende o sv. treh kraljih, kakor sem je bral pri patru Kohemu, in kako je njih sv. kosti cesar Friderik Rudečebradi iz Milana prenesel v Kelmorajn.
„Kako bi se s v. t r eh k r a l j e v Kovač veselil, ko bi mu . to vse povedal", pristavijo oče, „že dvakrat je bil v Kelmorajn".
 
Mati so spekli tolčne krapce in se od samega veselja jokali, ko so slišali vse te svete reči. No! Sedaj sem pa že potolažena, da se v šolah tudi kaj lepega učite, in da več veš, kakor, v Majprugu, kjer o Kelmorajnu nisi drugega vedel, kakor to, da je tam nek prajzovski ocvirek.
„Kaj, naš konjski vračnik je že tam bil? -- to bi vendar rad slišal, gotovo vas je s kosmato lažjo nakermil ?" začudim se jim jaz.
 
„Kako bi se sv. treh kraljev Kovač veselil, ko bi mu to vse povedal", pristavijo oče, „že dvakrat je bil v Kelmorajn".
 
„Kaj, naš konjski vračnik je že tam bil? — to bi vendar rad slišal, gotovo vas je s kosmato lažjo nakermil?" začudim se jim jaz.
 
„Le pojdi in ga obišči", odvernejo oče, „saj mi mora spet kdo mazil prinesti, ker noben dohtar ne vé tako srečno vračiti, kakor prijatelj Gašper."
 
Ponudim se, da hočem drugo jutro sam zgodaj vstati in se podati k sv. trem Kraljemkraljem, kar je bilo očetu prav po volji.
 
== IV. ==
 
Bilo je lepo jasno jutro mesca velikega serpana, ko se zgodaj spravim na pot proti sv. trem Kraljemkraljem. Cerkev sv. treh Kraljevkraljev je že prestara podružnica farne cerkve sv. Benedikta v slovenskih goricah.
 
Ker že sv. Benedikta cerkev čez 1000 let stoji, gotovo tudi podružnica ni dosti mlajša, in to tudi poterjuje nje gotska zidava. Pot se vije skoz goričast svet, kteri je težko obložen z blagimi tertami; po goricah se že od daleč bliščé lepe snažne hiše, nikjer ni zapaziti tiste nesnage, ktero nam žolčapolni nemški potnik, oponaša. Obilno sadonosno drevje dela hladno senco, in po poletnih jutrih odmeva milo sladko žvergolenje veselih tičic od gaja do gaja; pastirček pa mu priglaša s svojo žveglico, pastirica pa s piskanjem na omanovo peró.
 
Ker že sv. Benedikta cerkev čez 1000 let stoji, gotovo tudi podružnica ni dosti mlajša, in to tudi poterjuje nje gotska zidava. Pot se vije skoz goričast svet, kteri je težko obložen z blagimi tertami ; po goricah se že od daleč bliščé lepe snažne hiše, nikjer ni zapaziti tiste nesnage, ktero nam žolčapolni nemški potnik , opo- naša. Obilno sadonosno_ drevje dela hladno senco, in po poletnih jutrih odmeva milo sladko žvergolenje veselih tičic od gaja do gaja; pastirček "pa mu priglaša s svojo žveglico , pastirica pa s piskanjem na omanovo peró.
Slovenske gorice so res prelepa Krajina, in lepo jesen, kedar glasni klopotci oznanujejo bogato tergatev, tedaj je po slovenskih goricah veselje, ki ga ni mogoče s peresom popisati.
 
V dveh dobrih urah sem prišel k sv. trem Kraljemkraljem, in ko mi pokažejo Kovačevo hišo, krenem jo kar naravnost proti njej.- Hišica je bila lesena, okoli in okoli z drevjem obsajena, tako da je čedna in bela lukala izmed drevja, kakor tica golobica, iz svojega gnjezda na košati bukvi.
Poterkam na vrata pa ne oglasi se nobena živa duša. Odprem tedaj prav rahlo hišne duri, in za mizo zagledam starega serega noža, z velikimi očali na nosu, ki je ravno ráznoverstno
perje in zeli premetaval in prebiral za pripravo raznih zdravil.
 
„Dobro srečo, stric!" pozdravim možaka, ki me skoz velika očala nevoljno pogleda, mislé kaj me motiš v í mojem važnem delu.
40
'čedna in bela lukala izmed drevja,` kakor tica golobica , iz svojeg
gnjezda na košati bukvi
Poterkam na ` vrata pa ne oglasi se nobena živa duša. JOd:-,
prem tedaj prav rahlo _hišne duri, in za mizo zagledam starega serega'' noža, z velikimi očali na nosu, ki je ravno ráznoverstno
perje ip Zeli premetaval- in prebiral za pripravo raznih ° zdravil.
,,Dóbro srečo, stric !" pozdravim možaka, ki me skoz` velika
očala nevoljno pogleda, mislé kaj me motiš v í mojem važnem delu-. ,,kaj bi rad, in odkod Si?" bilo je pei vo vprašanje. Ko . jim
poveri; ` dag. senc sin starega''.priiatelja5 in po kaj sem prlsel, tedaj
se _°stari - mož/Pic:prijazno .nasynehlja in _mi roko poda -rekoč g:~
raški štixdent, ` mar že poznaš kaj trave in zelišča in korenja?
Čuj,, ti znaš latinski, tu imam nemške bukve, pa Zelišča zrnajo po
ostem 'latinske izraze povej mi kakošn.a trava •e h osčiarris ?" — ~ 1? J ~ J Y
R.udečiča Mi. Zalije ; lice in ves v zadregi sem = stal pred starčkom.
TČi1 sem se sicer na graškem.. Joaneji botanike, ali naš uči-teli nas
je pred Učil aiiatornijo°Zelišč, 'kakor pá nomenklaturo; pred Kovačem
vendar nisem hotel ostati na sramoti; poprosim torej za bukve `' in
iz `popisa sc prepričam, dá sé hyosciainus' veli po `. slovenski :
zobrijak`.
Vložek hitro šterklja iz hiše na dvorišče, uterga 'del in mi`jo priliese,` i Ii Bila rava; kar Miioterdim.; To je dolirá žlahtna
trava, ré e `m`ó ek pž rt•o `'séni že dosti l ičnih bolezni óz€lravil.
Iz te bode tudi vraštvo za vašega, konja, le malo poterpi, dokler iz
kuhinje nazaj ne pridem.
Med tem semi re ledoval njegove kn i e. Na mizi je ležala
p gknjige. J~
a knjiga z naslóvoin i I'reiWilli anfr es-' rAn cmer 'Branata fel' Jg ~ g' g•p g . Granatapfel
i~st Bush, in ~veldhein š_eynd untér-schiedliche `Aizneimitte1 fur [én ehen' r nd '°Vieli itd. ' Na nekem' listu- je' bilo priporočéiió zdrá-
vilo za božjast ,ein, rother Hund mit Regenwixrmern gespickt‘ Iiirel f je móžek tUdi, = slovensko v pismo, in več drugih nem-
ilk ' ' n slove i k h mól Cven h 'bi e`vv V kota zak mizo je viselo veliko
razpelo, ki je bilo Ovito ž dolgim čislom (róženkrancem) , tudi slikô
svetih treh kialjev in podóbščino kolinskega doma
I bni • Der Dom -z- KoIn ‘Rbeinj ' '= Po so. stale čašice'-
lošeni pehárol i, piskrieki` itd., v ktere so bili zdravilni dtihi nj zakle-
Čéz` pol- ure pride -možek iz kuliinjé, in ko ga, po plači l
eni.
poprašam, fldgovoTrf :`= Midva se bova ' že ž očetóni pogodila;, saj . so
pgšten mož , ter .me- sprav debelo pogleda ' v znairienje .sedaj znns iti, 'ker moj časmr . je drag:
eridár mi serce začne rasti in jaz rav ' ohlevnd_ rečem °y
,,Ne #zamerite , mi, dragi -Stric.! moj očka so mi pravdi, da ste vi že
bili dvakrat'tiVakrat's K e l in o r á j rr u ; — ali bi mi ne hteli kaj' povedati
- 103 _cerkvi, ; ktere podoba tu na steni visi, o grobusvotih treh
lije in kako t!e tje., prišli.2
 
„Kaj bi rad, in odkod si?" bilo je pervo vprašanje. Ko jim povem, da sem sin starega prijatelja in po kaj sem prišel, tedaj se stari mož prav prijazno nasmehljá in mi roko podá rekoč: „Ti si
41
graški študent, mar že poznaš kaj trave in zelišča in korenja? — Čuj ti znaš latinski, tu imam nemške bukve, pa zelišča imajo po gostem latinske izraze, povej mi, kakošna trava je hyoscimus?" — Rudečiča mi zalije lice in ves v zadregi sem stal pred starčkom.Učil sem se sicer na graškem Joaneji botanike, ali naš učiteli nas je pred učil anatomijo zelišč, kakor pa nomenklaturo; pred Kovačem vendar nisem hotel ostati na sramoti; poprosim torej za bukve in iz popisa se prepričam, da se hyoscimus veli po slovenski: zobnjak.
 
Možek hitro šterklja iz hiše na dvorišče, uterga del in mijo prinese, bi li bila prava; kar mu poterdim. To je dobra žlahtna trava, reče možek, ž njo sem že dosti plučnih bolezni ozdravil.
To je dolga historija, dragi moj študent! če se ti n.e mudi, znaš me . počakati, Čez tri ure pridem nazaj ; sedaj moram nekega bolnika obiskati."
Iz te bode tudi vraštvo za vašega, konja, le malo poterpi, dokler iz kuhinje nazaj ne pridem.
Lepo se stricu zahvalim, in rečem, da jih počakam,. med tem pa hočem v bližnji soseski součenca obiskati. In tako sva se za kratek čas ločila.
 
Med tem sem pregledoval njegove knige. Na mizi je ležala debela knjiga z naslovom: Freiwillig aufgesprungener Granatapfel, dass ist Buch, in welchem seynd unterschiedliche Arzneimittel für Menschen und Vieh itd. Na nekem listu je bilo priporočeno zdravilo za božjast: ,ein rother Hund mit Regenwürmern gespickt'.
== V. ==
 
Imel je možek tudi slovensko sv. pismo, in več drugih nemških in slovenskih molitvenih bukev. V kotu za mizo je viselo veliko razpelo, ki je bilo ovito z dolgim čislom (roženkrancem), tudi sliko svetih treh kraljev sem našel in podobščino kolinskega doma z napisom: ,Der Dom zu KöIn am Rhein'. Po policah so stale čašice, lošeni peharčki, piskrički itd., v ktere so bili zdravilni duhi zaklenjeni. Čez pol ure pride možek iz kuhinje, in ko ga po plačilu poprašam, odgovori: Midva se bova že z očetom pogodila; saj so pošten mož, ter me prav debelo pogleda v znamenje: sedaj znaš iti, ker moj čas mi je drag.
,,Dober dan, Caesar, kaj dela brat?" tako pozdravim: svojega dragega šolskega tovarša, s kterim sva ,von Pick auf v šolo hodila pod dvema cesarjema : Francem, poslednjim nemškim cesarjem, in njegovim dobrotljivim sinom Ferdinandom.
 
Vendar mi serce začne rasti, in jaz prav pohlevno rečem: „Ne zamerite mi, dragi stric! Moj očka so mi pravili, da ste vi že bili dvakratv Kelmorajnu; — ali bi mi ne hteli kaj povedati o lepi cerkvi, ktere podoba tu na steni visi, o grobu svetih treh kraljev in kako ste tje prišli?
„Kaj pa še več? On bode kedaj cesar?!" zagodernjaja :mati mojega tovarša, p r o t je za njega, vsak dan bi ga svobodno s p r o t o m narezala, saj noče več na pašo goniti, od kar v Gradcu v šolo hodi; zdi se mi, da zares misli, da je kakošen cesar. Ne- marnjaku tudi jesti ne diši, samo cvertje in klobase bi jedel; jeli si tudi ti tak prevzetnjak?"
 
To je dolga historija, dragi moj študent! Če se ti ne mudi, znaš me počakati, čez tri ure pridem nazaj; sedaj moram nekega bolnika obiskati."
„Bog obvari! — Jaz žvečem suhe rumpice, na paši zobljem pečeno koruzo ; meso vidimo pri nas le na Božičevo in na _pust."
 
Lepo se stricu zahvalim, in rečem, da jih počakam, med tem pa hočem v bližnji soseski součenca obiskati. In tako sva se za kratek čas ločila.
„Ali slišiš Matek? --•tl Ti pa si tako špurav in zberljiv. `i - - Moj prijatelj, kterega smo v Gradcu v Cesara prekerstili zavoljo vojske, ki jo je imel z nekim Vlahom Friulcem, potomkom starih Galov, in ktero sem jaz v klasični latinščini popisal v svojem delu „Matecii Tepecii Caesaris bellum gallicum libri tres", ki par še ni belega sveta zagledala, ker moji rojaci latinskih bukev malokdaj beró, slovenski pa jih nečem na svitlo dati, ker slovenski bravci po navadi bolj skerbé za svoje b ra v c e, kakor za knjige, ta znoj prijatelj ni bil ravno radost matere svoje, kar jim je razodel, da hoče ,fiziko` v Zagrebu ,študirati`.
 
== V. ==
Skerbna mamka mi ročno odkrijejo svojo serčno bolest. „Slišiš, dragi moj? Matek noče več v Gradec, temuč- v Zagreb; horvaškega študenta pa jaz ne morem viditi. Vsi pridejo zaraščeni dom!, z gostimi muštacami, slišala sem pa tudi, da se horvaškil študentov branijo v Gradcu v ,pristaho ` (Priesterhaus).
 
„Dober dan, Caesar, kaj dela brat?" tako pozdravim svojega dragega šolskega tovarša, s kterim sva ,von Pick auf'' v šolo hodila pod dvema cesarjema: Francem, poslednjim nemškim cesarjem, in njegovim dobrotljivim sinom Ferdinandom.
„Ne bojte se, draga mamica, za Mateka", potolažim starko, „on bode še šentlenarski dekan. Matek ! vzemi puško in pojdiva veveric: streljat. Kaj se tako kislo deržiš, ko da bi ti bila- pura kruh snedla?" Mati se nasmeje in odidejo na svoja opravila; midva pa vzameva puške s klinov in— pod košate orehe.
 
„Kaj pa še več? On bode kedaj cesar?!" zagodernjajo mati mojega tovarša, — prot je za njega, vsak dan bi ga svobodno s protom narezala, saj noče več na pašo goniti, od kar v Gradcu v šolo hodi; zdi se mi, da zares misli, da je kakošen cesar. Nemarnjaku tudi jesti ne diši, samo cvertje in klobase bi jedel; jeli si tudi ti tak prevzetnjak?"
Lov in strelba je bila tedanjih dijakov najslajše veselje o počitnicah.Tudi potovali smo po svetu, posebno radi po gornji Avstriji, kjer je bil ubogi dijak po samostanih in pri bogatih kmetih vsikdar gostoljubno sprejet.
 
„Bog obvari! — Jaz žvečem suhe rumpice, na paši zobljem pečeno koruzo; meso vidimo pri nas le na Božičevo in na pust."
42
 
„Ali slišiš Matek? — ti pa si tako špurav in zberljiv." — Moj prijatelj, kterega smo v Gradcu v Cesara prekerstili zavoljo vojske, ki jo je imel z nekim Vlahom Friulcem, potomkom starih Galov, in ktero sem jaz v klasični latinščini popisal v svojem delu „Matecii Tepecii Caesaris bellum gallicum libri tres", ki pa še ni belega sveta zagledala, ker moji rojaci latinskih bukev malokdaj beró, slovenski pa jih nečem na svitlo dati, ker slovenski bravci po navadi bolj skerbé za svoje bravce, kakor za knjige, ta znoj prijatelj ni bil ravno radost matere svoje, kar jim je razodel, da hoče ,fiziko’ v Zagrebu ,študirati’.
Kakošen razloček med tedanjimi in sedanjimi sini Muz! Pred 30 leti še ni bilo turnerskih družeb, svoje mišice smo vadili z filistri ; nismo še imeli javnih govorov in pomagali vladati deržave, ves naš govor je bil : „Quousque tandem abutere Catilina (professor, praefecte , director) patientia nostra !" Ta govor je vsak dijak iz glave znal, in kramljal je po latinski bolje, kakor sokač (kuhar) pri kakem zagrebškem kanoniku. — Sedaj pa, ko so v Borovlinu spoznali, da Cicero ni prav latinski pisati • znal, sedaj tudi dijak kritizuje latinske klasike s svojo bogato ,Partikelweisheit`. — Glejte : ,laudatorem temporis . acti` utegne me marsikteri zaverniti, ali ,tempus actum` ,die Bute alte Zeit` je imela zlate in srebernjake ,nervum rerum gerendarum et studiosorum gambrinisantium`.
 
Skerbna mamka mi ročno odkrijejo svojo serčno bolest. „Slišiš, dragi moj? Matek noče več v Gradec, temuč v Zagreb; horvaškega študenta pa jaz ne morem viditi. Vsi pridejo zaraščeni domú z gostimi muštacami, slišala sem pa tudi, da se horvaškil študentov branijo v Gradcu v ,pristahoz‘ (Priesterhaus).
Ko se verneva z lova domú, kakó so nama postregli Matekova matka : petero loparjev je nosilo mastne gibanice, ,z verha` pa so priromale debele buče: goričana milovana.
 
„Ne bojte se, draga mamica, za Mateka", potolažim starko, „on bode še šentlenarski dekan. Matek! Vzemi puško in pojdiva veveric streljat. Kaj se tako kislo deržiš, ko da bi ti bila pura kruh snedla?" Mati se nasmeje in odidejo na svoja opravila; midva pa vzameva puške s klinov in — pod košate orehe.
Po kosilu se poslovim od prijatelja in se podam zopet k sv.. trem kraljem,
 
Lov in strelba je bila tedanjih dijakov najslajše veselje o počitnicah.Tudi potovali smo po svetu, posebno radi po gornji Avstriji, kjer je bil ubogi dijak po samostanih in pri bogatih kmetih vsikdar gostoljubno sprejet.
== VI. ==
 
Večerno solnce je čarobno obsévalo eerkvin zvonik in po dolini so se milo razlegale mične pesmice pastiric, ki so že zbirale čredico, da jo ženó proti domu. Urno stopim proti Kovaču in pod košato hruško najdem osemdesetletnega starčeka, kjer je počival in si pot s čela brisal.
 
Kakošen razloček med tedanjimi in sedanjimi sini Muz! Pred 30 leti še ni bilo turnerskih družeb, svoje mišice smo vadili z filistri; nismo še imeli javnih govorov in pomagali vladati deržave, ves naš govor je bil: „Quousque tandem abutere Catilina (professor, praefecte, director) patientia nostra!" Ta govor je vsak dijak iz glave znal, in kramljal je po latinski bolje, kakor sokač (kuhar) pri kakem zagrebškem kanoniku. — Sedaj pa, ko so v Borovlinu spoznali, da Cicero ni prav latinski pisati znal, sedaj tudi dijak kritizuje latinske klasike s svojo bogato ,Partikelweisheit’. — Glejte: ,laudatorem temporis acti’ utegne me marsikteri zaverniti, ali ,tempus actum’, die Bute alte Zeit’ je imela zlate in srebernjake ,nervum rerum gerendarum et studiosorum gambrinisantium’.
„Ravno sedaj sem prišel domit; pot me je utrudila; v Kelmorajn ne bi več mogel", tako me starček nagovori, ko pred njega stopim: „Lezi tu zraven mene na zeleno trato in poslušaj, kar ti pripovedujem o svetem Kelmorajnu."
 
Ko se verneva z lova domú, kakó so nama postregli Matekova matka: petero loparjev je nosilo mastne gibanice, ,z verha’ pa so priromale debele buče: goričana milovana.
„Za cesarja Jožefa, ko sem bil .15 let star fantič, podal sem se s svojim očetom pervokrat na božjo pot — v Kelmorajn."
 
Po kosilu se poslovim od prijatelja in se podam zopet k sv. trem kraljem.
„Šla sva prav sama, ker v procesijah hoditi je bilo ostro prepovedano. Moj ded so hodili še v obilni romarski družbi. Bila je . že. od nekdaj stara navada Slovencev, vsako peto leto v Koln na božji pot hoditi, častit sv. treh kraljev in pa čudotvorne božje martre. Kako se je ta božja pot začela, tega nisem mogel zvedeti; vendar je morala že več sto let biti navadna,, ker so Kolinčanje romarje, kakor so mi dedec pravili, vsikdar pri mestnih vratih slovesno sprejeli ter jim vse svetišča pokazali in v vsem lepo postregli." ,
 
== VI. ==
„Šla sva z rajnim očetom, Bog jim daj dobro ! na Celovec, Belak, Inšbruk po stari cesti v Augšburg, in od ondod dalje naprej. Skor dva mesca sva potovala sem •in tje."
 
Večerno solnce je čarobno obsévalo cerkvin zvonik in po dolini so se milo razlegale mične pesmice pastiric, ki so že zbirale čredico, da jo ženó proti domu. Urno stopim proti Kovaču in pod košato hruško najdem osemdesetletnega starčeka, kjer je počival in si pot s čela brisal.
„Poslednjokrat sem bil v Kolinu leta 1800, ko je bila znana francoska vojska. Pot je bila nevarna, vendar sem srečno prišel v
 
„Ravno sedaj sem prišel domú; pot me je utrudila; v Kelmorajn ne bi več mogel", tako me starček nagovori, ko pred njega stopim: „Lezi tu zraven mene na zeleno trato in poslušaj, kar ti pripovedujem o svetem Kelmorajnu."
43
 
„Za cesarja Jožefa, ko sem bil 15 let star fantič, podal sem se s svojim očetom pervokrat na božjo pot — v Kelmorajn."
nemški Rim. Ravno ko je zvonilo večno luč, sedem na kamnato klop poleg vrat neke velike tergovske štacune. Odkrijem se in začnem ,Angel gospodov` in pa. ,Oče naš` in ,Zdravo Marijo` po slovenski. Ko tako molim, posluša me kakih 10 let star fantič in na enkrat zbeži v štacuno in pripelje svojega očeta s seboj. Prijazni gospodar me po nemško nagovori: ,Ali razumete nemški, od kod ste?' — Rečem mu po nemški, da sem potnik romar iz Stajerskega in da sem prišel že drugokrat v Kolin k grobu sv. treh kraljev molit."
 
„Šla sva prav sama, ker v procesijah hoditi je bilo ostro prepovedano. Moj ded so hodili še v obilni romarski družbi. Bila je že od nekdaj stara navada Slovencev, vsako peto leto v Köln na božji pot hoditi, častit sv. treh kraljev in pa čudotvorne božje martre. Kako se je ta božja pot začela, tega nisem mogel zvedeti; vendar je morala že več sto let biti navadna, ker so Kolinčanje romarje, kakor so mi dedec pravili, vsikdar pri mestnih vratih slovesno sprejeli ter jim vse svetišča pokazali in v vsem lepo postregli."
„Gospodar mi reče : ,Vi ostanete danes moj gost in še več dni, če je vam ljubo ; iz serca rad Vas z vsim oskerbim` ; in potem pokliče svojega služabnika, kteri me v lepo sobo .odpelje ter mi bokal žarjavega Rajnčana prinese. Za večerjo dobim dobro pečenko in zopet bokal vina, potem pa se vležem spat, ker sem, bil močno truden. Spati vendar nisem mogel; zmirom mi je po glavi šumelo, od kod in kako je to, da me je ta gospodar tako prijazno sprejel — morebiti je tudi Slovenec ali vsaj Štajerec.`
 
„Šla sva z rajnim očetom, Bog jim daj dobro! Na Celovec, Belak, Inšbruk po stari cesti v Augšburg, in od ondod dalje naprej. Skor dva mesca sva potovala sem in tje."
„Vso noč nisem očesa stisnil. Drugi dan zgodaj vstanem, in grem pred oltar sv. treh kraljev molit, da se zahvalim Bogu, da me je obvaroval na tako težavnem poti, in da molim za gostoljubnega svojega dobrotnika. Ko pridem iz cerkve, poišče me gospodar sam v moji sobi ter mi reče: ,Vi morate najmanj en teden tu ostati . Čez teden. dni bode moja ženka, ki mi je bistrega fantiča porodila, popolnoma ozdravela, in tedaj se bode vsa naša rodbina sešla, in mi bomo praznovali prav vesele kerstitke; z menoj in z mojimi se morate tudi Vi, moj dragi, veseliti."
 
„Poslednjokrat sem bil v Kolinu leta 1800, ko je bila znana francoska vojska. Pot je bila nevarna, vendar sem srečno prišel v nemški Rim. Ravno ko je zvonilo večno luč, sedem na kamnato klop poleg vrat neke velike tergovske štacune. Odkrijem se in začnem ,Angel gospodov’ in pa ,Oče naš’ in ,Zdravo Marijo’ po slovenski. Ko tako molim, posluša me kakih 10 let star fantič in na enkrat zbeži v štacuno in pripelje svojega očeta s seboj. Prijazni gospodar me po nemško nagovori: ,Ali razumete nemški, od kod ste?' — Rečem mu po nemški, da sem potnik romar iz Štajerskega in da sem prišel že drugokrat v Kolin k grobu sv. treh kraljev molit."
„Celi teden sem imel časa dovolj mesto ogledati in vse njegove konce pregledati , tudi prijetne okolice, in vsakokrat, ko pridem domu, vselej se mi je prav lepo postreglo."
 
„Gospodar mi reče: ,Vi ostanete danes moj gost in še več dni, če je vam ljubo; iz serca rad Vas z vsim oskerbim’; in potem pokliče svojega služabnika, kteri me v lepo sobo odpelje ter mi bokal žarjavega Rajnčana prinese. Za večerjo dobim dobro pečenko in zopet bokal vina, potem pa se vležem spat, ker sem, bil močno truden. Spati vendar nisem mogel; zmirom mi je po glavi šumelo, od kod in kako je to, da me je ta gospodar tako prijazno sprejel — morebiti je tudi Slovenec ali vsaj Štajerec.’
Med tem, ko mi starček tako mično svoje romanje v Kelmo- rajn pripoveduje, prihiti iz bližnje vasi deklica po njega, naj se pašči, kolikor more, da ozdravi voliča, . kterega hudo vije.
 
„Vso noč nisem očesa stisnil. Drugi dan zgodaj vstanem, in grem pred oltar sv. treh kraljev molit, da se zahvalim Bogu, da me je obvaroval na tako težavnem poti, in da molim za gostoljubnega svojega dobrotnika. Ko pridem iz cerkve, poišče me gospodar sam v moji sobi ter mi reče: ,Vi morate najmanj en teden tu ostati. Čez teden dni bode moja ženka, ki mi je bistrega fantiča porodila, popolnoma ozdravela, in tedaj se bode vsa naša rodbina sešla, in mi bomo praznovali prav vesele kerstitke; z menoj in z mojimi se morate tudi Vi, moj dragi, veseliti."
„Ti presneti volič", mislim si, „ti si zopet kriv, da ne boam zvedel cele Kovačeve povesti." In res, starček je ročno za palico prijel in mi resno rekel „Moj dragi študent ! dolžnost me kliče. Bog je zapovedal bližnjemu pomagati v nesreči. V nedeljo pa pridem k vam, in vam dalje povem, kako se mi je godilo v Kolinu."
 
„Celi teden sem imel časa dovolj mesto ogledati in vse njegove konce pregledati, tudi prijetne okolice, in vsakokrat, ko pridem domu, vselej se mi je prav lepo postreglo."
Rumeno solnce se je že začelo skrivati za Pohorje, in me sililo domú. Poslovim se s serčno zahvalo. Doma so me že težko čakali in me posvarili, zakaj sem se tako -dolgo zamudil. Ko sem pa starišem povedal, da prijatelj Gašper v nedeljo k nam pride in nam bode o Kelmorajnu pripovedoval, koj so se sopet zvedrile lica vseh domačih.
 
Med tem, ko mi starček tako mično svoje romanje v Kelmorajn pripoveduje, prihiti iz bližnje vasi deklica po njega, naj se pašči, kolikor more, da ozdravi voliča, kterega hudo vije.
44
 
„Ti presneti volič", mislim si, „ti si zopet kriv, da ne bom zvedel cele Kovačeve povesti." In res, starček je ročno za palico prijel in mi resno rekel „Moj dragi študent! Dolžnost me kliče. Bog je zapovedal bližnjemu pomagati v nesreči. V nedeljo pa pridem k vam, in vam dalje povem, kako se mi je godilo v Kolinu."
== VII. ==
 
Rumeno solnce se je že začelo skrivati za Pohorje, in me sililo domú. Poslovim se s serčno zahvalo. Doma so me že težko čakali in me posvarili, zakaj sem se tako dolgo zamudil. Ko sem pa starišem povedal, da prijatelj Gašper v nedeljo k nam pride in nam bode o Kelmorajnu pripovedoval, koj so se sopet zvedrile lica vseh domačih.
Dnevi do prihoda kraljevskega Kovača .zdeli so se mi tako dolgi, ko da bi celo leto teklo. Soboto večer je sestrica mizo in klopi Čedno mila, saj smo pričakovali imenitnega gosta, kteri .. je že dvakrat v Kelmorajnu bil ; jaz pa sem nože nabrusil, in osnažil kositerne okrožnike pa majolike, ker sem dobro vedel, da bode v nedeljo boljše kosilo, kakor po navadi. Ko . pridem od velike maše domú, že najdem Kovača z očetom za mizo. Starček se mi pri- jazno nasmehljá in sproži: ,,No,. študent, danes pa bodem do konca povedal svojo historijo." — Po opravljeni molitvi sedemo vsi . domači za mizo, on • se skašlja in začne na mojo prošnjo povest tako-le nadaljevati:
 
„Prišla je druga = nedelja mojega bivanja v- Kelmorajnu. Vsi domači so bili pri. službi božji, štacuna je bila zaperta celi dan, in ob eni popoldne pride me gospodarjev fantič klicat h kosilu. Ročno grem za njim ; pa kako se začudim, ko me pripelje v veliko sobano s dragocenim pohištvom med bogato oblečene goste, kteri so mene ubozega romarja v borni suknjici gledali, kakor zajec štor po noči, : češ, da ima pred seboj kapusno glavo. — Prav po keršanski šegi vsi gostje odmolimo, in po molitvi odloči gospodar vsakemu svoj sedež, mene pa na pervo mesto posadi."
 
== VII. ==
„Sopet smo drug .druzega gledali, in nobeden ni umel gospo- darja, kam s to častjó namerja. Od kraja se je malo • govorilo, in še le ko gospodar vstane in vsakemu gostu v sreberne bokale natoči žlahnega Ranjčana, razvezali so se vsem jeziki. Na to gospodar vstane in začne blizu tako-le besedovati :" ,Častiti gostje, večidel moji rojaei ! smešno se Vam morda zdi, da sem danes pri naši častitljivi mizi na pervo mesto posadil prostega romarja: sv. treh kraljev — da bi bili zmirom zavetniki naše hiše ! --- ali danes obhajamjazkblag spomin sreče svojega prededa. Znano Vam je, da romanje sv. trem kraljem v naš nemški Rim že več sto let terpi; celó iz daljnih avstrijanskih pokrajin so v obilnih trumah prihajali romarji, kakor se bere v letopisih našega slavnega mesta. To pa menda še ni Vam vsem znano, da je tudi naš preded bil ubog romarček, kteremu in po njem nam je pomagala pobožnost k prihodnji sreči."
 
Dnevi do prihoda kraljevskega Kovača zdeli so se mi tako dolgi, ko da bi celo leto teklo. Soboto večer je sestrica mizo in klopi čedno mila, saj smo pričakovali imenitnega gosta, kteri je že dvakrat v Kelmorajnu bil; jaz pa sem nože nabrusil, in osnažil kositerne okrožnike pa majolike, ker sem dobro vedel, da bode v nedeljo boljše kosilo, kakor po navadi. Ko pridem od velike maše domú, že najdem Kovača z očetom za mizo. Starček se mi prijazno nasmehljá in sproži: „No, študent, danes pa bodem do konca povedal svojo historijo." — Po opravljeni molitvi sedemo vsi domači za mizo, on se skašlja in začne na mojo prošnjo povest tako-le nadaljevati:
 
„Prišla je druga nedelja mojega bivanja v Kelmorajnu. Vsi domači so bili pri službi božji, štacuna je bila zaperta celi dan, in ob eni popoldne pride me gospodarjev fantič klicat h kosilu. Ročno grem za njim; pa kako se začudim, ko me pripelje v veliko sobano s dragocenim pohištvom med bogato oblečene goste, kteri so mene ubozega romarja v borni suknjici gledali, kakor zajec štor po noči, češ, da ima pred seboj kapusno glavo. — Prav po keršanski šegi vsi gostje odmolimo, in po molitvi odloči gospodar vsakemu svoj sedež, mene pa na pervo mesto posadi."
„Za • cesarja Karla VI. so prišli romarji iz Kranjskega, Sta- jerskega in Koroškega poslednjokrat v večih trumah v naš veličastni Kolin Zaostal je tu 15 let star mladič, kako `? — to se ni moglo zvedeti, ali so ga nalašč tu pustili, ali je sam rad ostal."
 
„Sopet smo drug druzega gledali, in nobeden ni umel gospodarja, kam s to častjó namerja. Od kraja se je malo govorilo, in še le ko gospodar vstane in vsakemu gostu v sreberne bokale natoči žlahnega Ranjčana, razvezali so se vsem jeziki. Na to gospodar vstane in začne blizu tako-le besedovati:" ,Častiti gostje, večidel moji rojaei! smešno se Vam morda zdi, da sem danes pri naši častitljivi mizi na pervo mesto posadil prostega romarja: sv. treh kraljev — da bi bili zmirom zavetniki naše hiše! — ali danes obhajamjazkblag spomin sreče svojega prededa. Znano Vam je, da romanje sv. trem kraljem v naš nemški Rim že več sto let terpi; celó iz daljnih avstrijanskih pokrajin so v obilnih trumah prihajali romarji, kakor se bere v letopisih našega slavnega mesta. To pa menda še ni Vam vsem znano, da je tudi naš preded bil ubog romarček, kteremu in po njem nam je pomagala pobožnost k prihodnji sreči."
;,Bilo je ravno zvečer, ko- je ,Zdravo Marijo` zvonilo, in ta mladič s svitlimi solzami v oččh je na glas molil v •svojem jeziku na klopi pred štacuno sedé ,Angel gospodov` in ,Oče naš` za verne duše v vicah. Prededu od materne strani se je ta pobožnost mladen-
 
„Za cesarja Karla VI. so prišli romarji iz Kranjskega, Stajerskega in Koroškega poslednjokrat v večih trumah v naš veličastni Kolin Zaostal je tu 15 let star mladič, kako? — to se ni moglo zvedeti, ali so ga nalašč tu pustili, ali je sam rad ostal."
45
 
čeva„Bilo je ravno zvečer, ko je ,Zdravo Marijo’ zvonilo, in ta mladič s svitlimi solzami v očéh je na glas molil v svojem jeziku na klopi pred štacuno sedé ,Angel gospodov’ in ,Oče naš’ za verne duše v vicah. Prededu od materne strani se je ta pobožnost mladenčeva dopadla; on vzame ga pod streho, in spomnivši se nauka Zveličarjevega, da moramo popotnike sprejemati in lačne nasititi, —njemu— njemu lepo postreže. S pomočjó nekega godbenega učitelja, ki se je iz CeškegaČeškega k nam naselil, in dekle iz Lüneburga, kjer kakor vam je znano, še sedaj po nekterih vaséh vendiški govoré, zvedeli so preded blagega spomina, da je ta mladič iz dolnjega Štajerja dom, kako se piše in kako je v Kolin prišel."
 
,,Ker„Ker je mladič na vprašanje : ali hoče tu v službi ostati, ročno svojo voljo razodel, rekši, da doma malo kruha raste, in da so mu starši že pomerli, zato ga preded v službo vzamejo."
 
„Mladič je kmalo pokazal svojo bistro glavo in pošteno serce; bil je bogaboječ, kar so naši predstarsi se bolj porajtali, kakor srebernjake, zató se je prededu prikupil in jim pomagal pri vsakem teržnem poslu. Dobro se je naučil v kratkem času nemškega jezika, pridobil si potrebnih kupčijskih, znanosti, in slednjič, ker so edino hčerko imeli, dali so pridnem mladiču svoj blagoslov in roko svoje ljubeznjive edine hčerke."
bil 'e,, bogaboječ, kimalo pokazal svojo bistro glavo in .pošteno serce;
b g abojec, kar so naši predstarsi :.se bolj porajtali, kakor srebernjake, zató se je prededu prikupil in jim pomagal pri vsakem teržnem poslu. Dobro se je naučil v kratkem času nemškega jezika, pridobil si potrebnih kupčijskih, znanosti, in slednjič, ker : so edino hčerko imeli, dali so pridnem') mladiču svoj blagoslov in roko svoje ljubeznjive edine hčerke."
 
,,Ta„Ta romar, odslej priden tergovec in moj preded po očetovem kolenu, ta je iz male kramarije našo hišo povzdignil v .veliko tergovijo, in v hvaležni spomin,. da sta mu molitev in keršanska pobožnost pomagala k sreči, naučil je svoje otroke v slovenskem jeziku moliti ,Angel gospodov`gospodov’ in pa ,Oče naš', in _ je v svoji oporoci sporočil, naj se to _ zmirom godi, dokler bode naša rodbina obstajala. Molitev, po očetu še spisano, hranimo,. in vedno: jo molimo jaz in moji otroci. Pred tednom .dni, ,pa je :mojjemoj fantič tega možaka zaslišal na tej isti klopi, na kteri so moj preded molili, moliti našo rodbinsko molitev, in mi pride tega, pravit.. Jaz pridnega romarja vzamem pod svojo streho prav iz serca vesel, da vidim ::enkrat v svojem življenji rojaka svojega prededa. Zató sem ga danes počastil in moji žlahti napravil veselo godovanje v spomin ubogega svojega pokolenja in v spomin začetka sreče naše hiše:."
 
,,Vse„Vse je stermeče poslušalo gospodarjevo pripovest, potem pa so mi vsi zdravico napili tako glasno, tako .sercnoserčno, ..kakor sem je le navajen v hiši svojega prijatelja kraljevskega župana."
 
Ko Kovač dokončá svojo povest, vprašam ga: „Ali nisi zapomnil imena te pridne rodbine ?" — „O pač, imam še listič, na kteri je gospodar sam svoje ime :zapisal, in ponudi mi, naj ga berem : Glasilo se je Wilhelm Trobiszch."
 
Leta 1856 sem na svojem potovanji po Nemškem tudi obiskal Kelmorajn. Popraševaje po tej rodbini sem zvedel, da je že leta 1817 kolinsko koleno pomerlo, eden tih potomkov pa je živel kot knjigoteržec v Lipskem. Tudi naš romar sv. treh kraljev, Kovač so še tisto leto umerli; bili so gotovo poslednji romar kelmorajnski.
Brezimni uporabnik

Navigacijski meni