Bore mladost: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 11 zlogov ,  pred 14 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Mirko zapazivši jo, plane iz klopi, predere versto klečavcov, in se ustavi blizo altarja, pred kterim je Rozalija pokleknila. Vidil je sveti obred, čul je iz Rozaljinih ust glasno prisego pokorščine in devištva. Skoraj omotile so ga njene besede, obraz je spremenil, in sapa mu je zastajala. Vdano in mirno je devica stopila od altarja, in proti samostanskim vratom gredé je obernila svoje mile oči po cerkvi doli. Srečal je njen pogled Mirkotove oči. Pogledala mu je v oči s pogledom pomena polnim, lahka rudečica je zaigrala na njenih licih in ustnice so se ji zganile, kot bi nekaj šeptala. En sam kratek pogled, in zaperle so se samostanske duri, in jo ločile od Mirkota za vse dolgo življenje. Strašen je bil Mirkotu ta pogled, serce mu je bilo v persih, kot bi hotlo razleteti; on pa je želel, da bi se cerkveni obok nanj zgrudil in ga zdrobil. Ni mu bilo moč dalje ostati na svetem kraju; naglih težkih korakov je pobegnil med množico, ki se mu je naglo umikala, kakor bi se ga dotakniti bala. Ko pa stopi čez cerkveni prag, globoko izdihne, kakor vjetnik, ki je rešen iz mnogoletnega zapora.
 
V pogledu jasne narave se mu je zvedrilo čelo, oko je postalo mirno in duh je zopet prosto mogel premišljevati. Mislil je na zadnji pogled nune Rozalije, kako je bil miren in svet, kako udan. Mislil je, slaba ženska je prelomila nesrečne spone, in on čverst možak, z močjo neoslabelo, bi ne mogel podreti ovér, ki ga ločijo od boljše sreče. Ta misel se mu je zdela blaga luč, ki je razsvetlila njegovo tamno bitje, da spozna in se zavé, v kolik brezen je zabredel. Pred oči so mu stopili vsi dnevi mladega življenja, goljufani upi njegove zmotane modrije, ki jih je zdaj spoznal, da so prazne in zapeljive. Kesal se je pervič v življenji, in to kesanje ga je potolažilo, pomladilo njegovo dušo. Dobrotljiva misel mu je vstala v sercu, da je še mlad, da se še more zanašati na svoje moči, in popraviti zmote in zamude. Sklenil je začeti novo življenje, novo ljubezen: življenje koristne delavnosti, in ljubezen do domovine, do zanemarjenih bratov, kterih še do zdaj ni spomnil. Čas pa bo pomagal z dobrotljivo močjo celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni, ki so mu prinesli toliko terpljenja brez veselih trenutkov. Vernil se bo na svoj grad, in zapustil ga ne bo do smerti; tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V pokoji se bo sprehajal okrog polja, prevaževal se po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Nekoristne tuge prost bo starost dočakal med poštenimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bogato obdarovala. V sercu več ne bo nosil nevarne ljubezni do ženske, ne bo mislil na zakon; temuč ljubil bo prebivavce svojega kraja, ki živé zanemarjeni v brezmiselnem pokoju. Učil jih bo poboljševati gospodarstvo, razlagal in razkazoval jim bo koristne znajdbe v obertniji in naravi; učil jih rabo pravice in jih vadil moškega čutja in proste zavednosti človekove vrednosti. Naj veče veselje mu bo vspeh svojih naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v telesnem in dušnem napredku. Kar je zdaj škodoval s praznim modrovanjem in brezdelavnim popotovanjem, popravil bo zdaj stokrat, in izbrisal bo iz spomina dan, kterega ni obračal človeštvu v korist.
Čas pa bo pomagal z dobrotljivo močjo celiti rano in lajšati spomin na pretekle dni, ki so mu prinesli toliko terpljenja brez veselih trenutkov. Vernil se bo na svoj grad, in zapustil ga ne bo do smerti; tam bo rabil svojo učenost v prid gospodarstva. V pokoji se bo sprehajal okrog polja, prevaževal se po jezeru in mirno bo spal brez težkih sanj. Nekoristne tuge prost bo starost dočakal med poštenimi ljudmi v lepi naravi, ki ga bo vsako leto bogato obdarovala. V sercu več ne bo nosil nevarne ljubezni do ženske, ne bo mislil na zakon; temuč ljubil bo prebivavce svojega kraja, ki žive zanemarjeni v brezmiselnem pokoju. Učil jih bo poboljševati gospodarstvo, razlagal in razkazoval jim ba koristne znajdbe v obertniji in naravi; učil jih rabo pravice in jih vadil moškega čutja in proste zavednosti človekove vrednosti. Naj veče veselje mu bo vspeh svojih naukov, kadar ga bodo seljani posnemali v telesnem in dušnem napredku. Kar je zdaj škodoval s praznim modrovanjem in brezdelavnim popotovanjem, popravil bo zdaj stokrat, in izbrisal bo iz spomina dan, kterega ni obračal človeštvu v korist.
 
SeŠe tisti dan je Mirko jezdil skozi Štenge, ki se med stermimi gorami skoraj dve uri vlečejo ob šumeči Savi. Pervič v življenji se je v njih bolj natanko ozerl okoli sebe. Z nekim dopadenjem je gledal globoke prepade, gosto lesovje in šterleče skale, ki so cesto ožile in skoraj zapirale; vesel je bil, da ga od sveta loči tako dolga, tako strašna soteska. Ko pa pride v Bohinjsko dolino, najde soparen, zagaten dan. Solnce je zašlo s tamnorudečim žarom, in černi oblaki so se v debelih plastah kopičili nad dolino, ki se v večerni mrak zavija. Migljajoča brisavica, oznanivka gromonosne nevihte, je semtertje jezero kalila z malimi valovi, in šumljala v bukovji ob bregu, kot bi vsem stvaremstvarém oznanovala žugajočo nevarnost. Snežniki, v prostranem krogu okoli jezera postavljeni, zakrili so bele glave v neprezerno černobo, ktero razsvetluje redko svitanje kervavega daljnega bliska. Tako preoblokana z oblaki je bila večerna stran jezera, na jugu in jutru je vstajaja bleda luna, in posijala v soparno, megleno dolino. Mirko se ni oziral na goreče prikazni, ampak v dolgo premišljevanje vtopljen, je s svojim duhom bil še skoraj v Velesovem. Konj je počasi stopal s pobešeno glavo, kot bi gospoda ne hotel motiti v globokem premišljevanji, in bi bil spoznal gospodovo žalost. Preden je pričakoval, zagleda gospod prijazne okna svojega gradiča.
Ko pa Mirko pride k mostu pod jezerom, čuje iz grada glasno godbo; ples in ukanje mu je zadelo na ušesa, in pred, ko se je spregledal, nagovorita ga praznično oblečena možaka z venci v rokah, in ga povabita z mnogimi prikloni in pijanimi besedami na ženitvo oskerbnika Gregorja. Za gospoda, ki je ravno obžaloval zgubo svoje ljube neveste, ni bilo hujega občutka, kakor slišati tako povabilo. To je bilo zanj neusmiljena ironija. Rudečica strašne jeze, ki mu na enkrat vname vse oserčje, šine mu obraz. S silno besedo zagermi nad možema: "Potepena človeka! kdo vaju je podkupil, da me tako nečloveško dražita; poberita se iz mojega grada, daleč proč, da ne bom čul vašega šundra. Ženin naj pa precej pred me pride, in z nikomur nocoj ne bo plesal kakor z mano." Osupnjena in molče se verneta moža v grad, da prineseta neprijetno zapoved; gospod pa je divjal v svojem jadu, barvo je spreminjal in tresel se je po životu. Naglo so se godci in plesavci ukradli skozi zadnje vrata, Gregor se je pa malci streznil od veselja in vina, in pohlevno stopi pred gospoda, od strahu besede ne spregovorivši. Jezno ga Mirko napade: „Kdo vam je dovolil ves grad prevračati?"
 
Ko pa Mirko pride k mostu pod jezerom, čuje iz grada glasno godbo; ples in ukanje mu je zadelo na ušesa, in pred, ko se je spregledal, nagovorita ga praznično oblečena možaka z venci v rokah, in ga povabita z mnogimi prikloni in pijanimi besedami na ženitvo oskerbnika Gregorja. Za gospoda, ki je ravno obžaloval zgubo svoje ljube neveste, ni bilo hujega občutka, kakor slišati tako povabilo. To je bilo zanj neusmiljena ironija. Rudečica strašne jeze, ki mu na enkrat vname vse oserčje, šine mu obraz. S silno besedo zagermi nad možema: "Potepena„Potepena človeka! kdo vaju je podkupil, da me tako nečloveško dražita; poberita se iz mojega grada, daleč proč, da ne bom čul vašega šundra. Ženin naj pa precej pred me pride, in z nikomur nocoj ne bo plesal kakor z mano." Osupnjena in molčemolčé se verneta moža v grad, da prineseta neprijetno zapoved; gospod pa je divjal v svojem jadu, barvo je spreminjal in tresel se je po životu. Naglo so se godci in plesavci ukradli skozi zadnje vrata, Gregor se je pa malcimalo streznil od veselja in vina, in pohlevno stopi pred gospoda, od strahustrahú besede ne spregovorivši. Jezno ga Mirko napade: „Kdo vam je dovolil ves grad prevračati?"
„Ne zamerite, gospod", Gregor plaho odgovori, „nismo mislili, da se tako kmalu vernete, in skusili smo se majčkino zasukati v spodnji
hiši; razžaliti vas nismo hotli."
 
„Ne zamerite, gospod", Gregor plaho odgovori, „nismo mislili, da se tako kmalu vernete, in skusili smo se majčkino zasukati v spodnji hiši; razžaliti vas nismo hotli."
Na to Mirko; „Kadar jaz žalujem, ne sme veseliti se moja družina."
 
Na to Mirko;: „Kadar jaz žalujem, ne sme veseliti se moja družina."
„Malo smo zaukali, gospod. Na vaše povelje je pa zopet vse tiho." *
 
„Malo smo zaukali, gospod. Na vaše povelje je pa zopet vse tiho." *
 
„Prav tako", odgovori Mirko z merzlim posmehom. "Da boš pa bolje pomnil dan svoje neveste, boš z mano veslal na jezero. Jaz se moram ohladiti na burnih, hladnih valovih; v sobi je pretesno, prevroče."
„Plavati znam, gospod, tako dobro kakor vi, toda v viharji, ki zdaj perti, nama bo plavanje malo koristilo."
 
„Zajčja duša, da se bojiš take mlake! Meniš li, da naju hočem končati."
 
„To groze polno planjavo, ki jo mlako imenujete, dobro poznam, in vem da je vsako pomlad merliča požerla. Letos ga ni še, pa bojim se, danes ga tirja. Jaz iti ne morem."
 
„Jaz pa moram iti, nobena sila me ne vderži. Ako ti nočeš, tudi prav; vesla bo drug vzel v roke, in drug tudi tvoje račune; ti pa pojdi z berhko nevesto, daleč proč od jezera, da boš na suhem umerl."
 
„Če tako, ukažete, gospod, moram iti. Toda resnica je, raji pišem zadnje sporočilo, kakor z vami veslam."
 
"Si„Si mar hočeš izgovoriti, koliko naj pošljejo za tabo."
 
„To se tako reče; pa kakor sem sicejsicer bil neustrašen na jezeru, danes se bojim, močno bojim iz nezapopadJjiveganezapopadljivega vzroka."
 
„Urno, urno podvizaj se."
 
Tresel se je Gregor, ko je stopil v ladijo. Mirko je pred se zerl v černo globočino z očmi, v kterih se togeta še ni polegla; besedice ni spregovoril in Gregorju je voziti pustil, kjer je hotel. Gregor je čolnič dolgo časa vodil ob kraju zraven bukovega loga. Pod njim so valovi metali in oplakovali belo okroglo kamenje in blisk, ki je nastajal vedno svitleji, utrinjaiutrinjal se je na penah, plesajočih po šumnih valovih. Bolj v daljavi so se pa sivi valovi komaj odlikovali od mraka, ki je rasel pod črnimičernimi oblaki. Plaho se je Gregor okrog oziral. Mirkotu je pa prizor bil le krasota silne narave. »Glej„Glej, zakliče Mirko, „tam moli černi Kok svoje viseče stene iz valov, pelji me do njega. Tam sem po dnevi vžil toliko mirnih ur, te spodrezane skale so me vedno k sebi vlekle s čarobno močjo; naj jih obiščem tudi nocoj v stari prijaznosti. Tam v zatišji med skalami naju tudi valovi ne bodo motili, in priložnost bova imela, občudovati veličastno silo viharja in nevihte."
 
»Gospod„Gospod, h Koku se tudi po dnevi veslati ne upam, da bi pa zdaj v mraku in pred hudo uro tje veslal, raji tukaj poginem."
 
"Ne„Ne plaši se brez vzroka, saj sem tudi jaz na ladji, in nočem se končati", reče Mirko bolj mehko."
 
"Ne„Ne bojim se brez vzroka, nikomur ga nisem povedal, in tudi vam bi ga ne, ako ne bi bil v smertni sili." i
 
„Govori, časa imaš dovolj do smerti."
In govoril je Gregor tako-le: „Moram vam, sam Bog me je prisilil, danes pervič odkritoserčno govoriti. Tu pod Kokom v tisti globoki poči, pred ktero ste tolikrat ladjo ustavljali, leži potopljena podoba vaše matere, in jez sem bil tisti nesrečnež, ki sem jo potopil."
 
"Ali„Ali ti si mogel biti tako hudoben, nesrečni človek! ... Vozi, naglo vozi proti Koku, enkrat vsaj moram vediti, da sem blizo podobe svoje matere."
 
„Gospod, jaz nikakor ne vozim."
 
"Bom„Bom pa jaz, sedi na moj prostor."
 
„Tudi vi ne bote", odgovori Gregor strastno, in pri tej priči zapodi vesli med valove, da se več niste prikazale zraven ladje. „Vihar, gospod, je zdaj najin gospodar, z veslom ali brez njega se mu ustaviti ne moreva. Čujte li, kako tuli čez pečovje v Ukancu, v četertinki ure bo vihar zajel najino barko, in potem gorjegorjé nama."
 
"Tedaj„Tedaj imaš živeti še četertinko ure. Rabi te kratke trenutke in povej, kar imaš na sercu."
Gregor nadaljuje: „Kmalu po vašem rojstvu so gospod, iz kterega vzroka ne vem, vašo milo mater začeli sovražiti, in jo terpinčiti z dušnimi mukami. Vedno hudo so govorili gospod proti družini, vendar proti gospej niso govorili samo hudo in terdoserčno, ampak stavili so razžaljenje tako in izgovarjali s tako besedo, da so gospogospó morali naj bolj neusmiljeno razžaliti. Jaz sem moral skoraj vselej zraven biti, in velikokrat so me gospod nalašč poklicali, da sem priča bil nečloveškega razžalovanja. Od same žalosti so gospa večkrat zboleli, takrat jim gospod niso ne zdravnika ne zdravil poiskali, in pustili so jih brez pomoči. Ko so iz neke hude bolezni začeli nekako okrevati, pokličejo me en popoldan vaš ranjki oče, in rekó mi od stene sneti podobo vaše matere, ki je zraven očetove visela, njeni postelji nasproti. Te besede so mi rekli: „Moja mila ženica se hoče od mene in življenja ločiti, nje koščice bodo kmalu prenesene na pokopališče. Meni žalost ne bo pripustila dalj gledati njene podobe; tedaj jo nesi v jezero, da se potopi za večni čas."
morali naj bolj neusmiljeno razžaliti. Jaz sem moral skoraj vselej zraven biti, in velikokrat so me gospod nalašč poklicali, da sem priča
bil nečloveškega razžalovanja. Od same žalosti so gospa večkrat zboleli, takratnim gospod niso ne zdravnika ne zdravil poiskali, in pustili so jih brez pomoči. Ko so iz neke hude bolezni začeli nekako okrevati, pokličajo me en popoldan vaš ranjki oče, in reko mi od stene sneti podobo vaše matere, ki je zraven očetove visela, njeni
postelji nasproti. Te besede so mi rekli: Moja mila ženica se hoče od mene in življenja ločiti, nje koščice bodo kmalu prenesene na pokopališče. Meni žalost ne bo pripustila dalj gledati njene podobe; tedaj jo nesi v jezero, da se potopi za večni čas."
 
"Uperl„Uperl sem se temu, gospod pa so strahovito nad mano zarjuli, in me iz službe spoditi žugali, ako ne storim po njih volji. Moral sem podobo vzeti, in zž njonjó iti na ladjo. Gospod so skozi okno za mano gledali, in jaz sem veslal k Koku, da sem podobo samo k skali pristavil, da bi je ponoči rešil, pa kmalu potem je vihar nastal, in podobo potegnil v globočino. Ko pa pridem z ladjo nazaj, k gradu, so gospa že umerli. Končali so življenje polno terpljenja. Gospod od tiste noči niso jokali, niso ust na smeh zategnili, niso uprašali po ranjki gospej, bali so se jezero pogledati, postopali so samotno po polji in posedali v germovji za skalo na vam dobro znani klopi, kjer se ni vidilo nikamur, kakor v plavo nebo. Molčal sem do danes o tem proti vsem ljudem, ker so me gospod bogato obdarili, akoravno so sicer bili čez mero varčni."
 
„Tedaj sem se zmotil nad vsemi ljudmi, ker zmotil sem se tudi nad tabo."
 
»Pač„Pač preveč sem bil pokoren, in zdaj me grize vest. Glejte, kako visi nad mano čern oblak, ki se je izmed drugih vtergal in ponižal, da bi me pokončal."
 
Mirko se je ozerl nad-se na žugajoče, viseče oblake, nemirno se je skerčil na klopi, in plašč je tesneje pritisnil okoli telesa, kakor v merzlici. Razsvitljala je bleda luna z motno svečavo nemirno jezero, pa v hipu jo zakrije naval debelo nagnječenih oblakov, in grozna neprevidna tarna je nastala nad šumečimi valovi. Tamno je postalo tudi v Mirkotovem sercu. Zgubili so se sklepi in nameni današnjega jutra, in oblegle so ga vse tuge in zmote kratkega življenja, zdihovati je jel, vergel se je na dno ladje in med vročimi solzami je mrmral molitev proti nebu. Prosil je Boga, naj k sebi vzame življenje, ki je tako razdjano, naj konča bolečine, ki jih več nositi ne more. Komaj je izgovoril kratko molitev, kar preneha soparna brisavica na jezeru; v skalovji na levem bregu se je pa culo mogočno šumenje viharjevo bliže in bliže. En trenutek in švignil je blisk iz uterganega oblaka skozi močno černobo na ladjo, vihar je zavil valove in ladjo v vodeni vertinec. Spremljan od gromov in bliskov se je vertel čez jezero, in razlil svojo pogubno težo na cvetečo ravnino pod jezerom.
 
Tam so drugo jutro našli Mirkota in Gregorja merliča in nekaj kosov zlomljene ladje.
164

urejanj

Navigacijski meni