Mrtva srca: Razlika med redakcijama

zelenomodremuzeleno modremu, kateremuki se mu v prečistem dnu šopirijo

rdeči biseri in mnogobarvnemnogobojne trave.

Imenitno je vprašanje, aliso soli te primere upravičene, ali ne.?

ČeAko je žensko srce vrt,

poln cvetja, resnicapa je pa tudi resnica, da se tam med cvetjem in

dišavo vije dostikrat kača, ali bolj galantnogalantneje rečeno, kačica,

vitka in mrzla!.

In čeako je to srce posoda, nasuta z biseri

in dragimi kamni, zopet je pa zopet resnično, da se med temi

dragocenosti!.

In čeako je končno to srce čisto, mirno

morje, vendar je pa tudi istina, da priplava tu semsèm med

nedolžni svoj plen!.

srce, kateroki je bilo polno tiste vzvišene deviške samozavesti. V prvem trenotku, ko se je bila po Bogomirovih

Kako vedenje je to bilo to?

Vedenje Bogomira LesovéjaLesoveja

se ni dalo opravičiti ne z moraličnega, ne s stališča ženske

Pri »prepaduPrepadu« bo! ...

Bodi! ...

Kaj njo to skrbi? ... Kaj ji hoče?

zapovedal ji je!.

očmi gledal — —... ali oči ima v resnici lepe, in visok je,

tako visok, da bi jo moral privzdigniti, čeko bi se mu hotela

okrog vratavratu okleniti —... Tu pa je stopila naša

take misli ziz male glavice, s srdom, tako da je bila prepričana,

da se ji oči blesketajo v sovražnem svitu blesketajo.

opaziti pa ni bilo moči, ker je bilo temno, a ti, bralecbravec

ponoči, v postelji.) ...

Njej kaj takega prisojevatiprisojati!

Da bi prišla, in sama prišla!

Saj si nimata ničesar povedati!. In kaj bi se govorilo, če bi ju kdo videl?

vroče glavice, kateroki jo je tedaj gospodična Ana stiskala v

Ne bo prišla, nepojde, ne!

»prepaduPrepadu«, v katerem pada nižavski potok, šumeč čezčrez

pečine, naravnost v reko, mirno Grčave tekočotekoč.

»prepadaPrepada« na leseni klopi pa sedi Bogomir LesovéjLesovej in

grozno zre in od srda stiska pesti, Časihvčasih pa gotovo, brez

dvoma gotovo, malo zakolne! ... A nje ni, prav resnično

V temno noč bo čakal, čakal brez uspeha! ...

Potem pa ji je glavica padla na mehko vzglavje,zglavje in iz

misli sejise ji je hipoma izbrisala zanimiva podoba.

pa je naša Ana zaspala, čulo se je čulo v sobi kakor ihtenje ...

jok ...

Čemu bi se bila tudi jokala? ...

»prepaduPrepadu«.

k počitku in potihnila je sapa, kateraki je med

Na večer je tako prijazen sprehodizprehod v pomirjenih

gozdih!.

K njemu ni hotela, se ve, daseveda ne!

Prav tiho izgine v gozd in koraka pod širokimi kostanji. A ne po prostorni — Bog varuj! — temveč po stranski

zdaj,sedaj pa zdajsedaj nekoliko privzdigniti dolgo obleko, da se je

rahlega, z idejamis salonskimi idejami napolnjenega srca, da bi

bilo občudovalo to krasno delce stvaritve!.

Vendar tu je moral takoj biti »prepadPrepad«!

šumenje potokapotokovo iz globokega jarka.

in videti se je morala klop, in na njejnji — tisti koprneči

drevesa ozreti se proti njemu!.

kot blisk od tod!odtod.

Glas, s katerim je te besede izgovorilizpregovoril, bil je bil mehak, iz

dadá se popisati srd njenega srca. To je bila strašna nesramnost, da je ni pričakoval na klopi, nje, ki ni hotela

v temni gozd! ...

<center>* * *</center>

Dalje in dalje hiti!.

Trnje ob stezi ji trga nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi, da se je mrak ulegal

Steza jo pripelje do precejprecèj širokega jarka. Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko izkopalo. Ozka, samo pastirjem služeča in nekdaj obe

pri goli misli skoprni, da bi tu tamondod iskala zavetja.

tik debla na mehki mah, da bi ga počakala. In čemu bi

po poti, po kateriki je po nji prišla.

Njen preganjalecpreganjavec pa je prihajal počasi za njo.

sebi nastavljeno mrežo.

stisne k staremu deblu, ki jezje z mahom obraščenoobraslo razprostiralo

si je zakrila obrazek in skoraj vdano pričakovala njega. Nočna, pogozdna tihota je bila prišla tudi v njeno

Prijazno ne bo sprejet, ta človek, kateriki jo je sam,

»Ana!« spregovoriizpregovori in zdajci obstoji pred njo.

ter zre proti sencam v logu, kakor bi ji bile te dokaj prijetnejše bile od njegovega obraza!.

Oni je držal njeninjene rokiroke.

In ko le nočeneče razburjenega obličja

obrniti proti njemu in ko čuti, da se ji tresetatresejo tite ročiciročice

In potem privzdigne to drobno osebico k sebi, ji položi

ji glavico na svojo ramo, položi prav rahlo, takisto, kakor

mehke besede, bila kmalu umirila ter se mu oklenila

okrog vrata, naslonila se naslonila z drobno glavico na njegovo

ramo, zatisnila si zatisnila oči in poslušala, karkaj ji je govoril.

čisto vdala v svojo usodo!.

In ko je prišel Bogomir LesovéjLesovej

globoko, da je moral ukloniti svojo glavo, poljubil je poljubil pri

In čeako nam

viri govorégovore resnico, oklenila je oklenila bele roke še tesneje okrog

njega!.

Pri »prepaduPrepadu« stopita torej tik roba ter zreta v dolino,

dekle po njegovih poljubih!. Tudi tu — zunaj seče —

njemu zvoné!zvone.«

tedaj, da tudi najini ljubezni zvonezvoné, Ana, tudi najini ljubezni!«

kak se le vklanjajo zlat'mu bogu.</i>