Hiša brez oken: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 120 zlogov ,  pred 10 leti
brez povzetka urejanja
Najmlajšega, ki še ni shodil, je vzela usmiljena ženska s ceste, toda za te štiri, ki so venomer lačni, je hudo. Kam z njimi? Tako bodo čisto sami čakali, da se vrne mati iz bolnišnice? Če se bo? Toda na to ne mislijo, ko je vse drugo bolj važno in nujno.
 
Franc je nekakšen poglavar. Najstarejši je, najmočnejši, vsi trije se ozirajo vanj in že pravi pravcati mož je, ta paglavec, in ve in se zaveda, da je zaščitnik, in godi mu, da se mu podrede, ko naroča in ukazuje.
Franc je nekakšen poglavar. Najstarejši je, najmočnejši, vsi trije se ozirajo vanj in že pravi pravcati mož je, ta paglavec, in ve in se zaveda, da je zaščitnik, in godi mu, da se mu podrede, ko naroča in ukazuje. — Tine in Rezika, vidva po suhe veje v hosto! Pazita na gozdarja! Lomiti nikar, ker se sliši in ga tako privabita. Ne pozabita vrvi! — Prav bojim se ga! se junači Tine. Tale pipec mu potisnem med rebra. — Šema! Zbežiš ko zajec, če ga le ugledaš! — Jaz------------ — Pojdita! preseka Franc. Morda bo že kaj kostanja zrelega! Anica bo doma. Kam bi, revše? Cunje si privleče od nekje in si maši punčko, nosi jo v naročju, prepeva si lalaia, sede v travo in si napravi hišico iz paličic. — Zaspančkaj! ji pravi. Če boš pridna, ti bom nekaj prinesla. Potem gre vsa resna po svojih opravkih. Pri Andrejčevem oknu je trgovina. — Prosim moke in sladkorja! Našteva kamenčke, položi jih na okno in z rokami sname iz zraka naročeno blago. Franc poišče v drvarnici vrečo in velik železen kavelj ter se odpravi čez polje. Blizu vasi je opazil na skrivnem mestu zrela jabolka. Onadva pa sta šla skozi mesto in sta že koj pod Rožnikom zagledala gozdarja. Pa sta zavila v hrib šele zadaj za streliskim zidom. Tu sta sedla v travo. — To je pa res imenitno, če nimaš očeta in matere, meni Tine. GreŠ, kamor hočeš, in zvečer greš spat, kadar se ti poljubi! — Očeta ni prijetno imeti, pravi Rezika. Posebno kadar je pijan. Toda naš oče je imel najlepši pogreb. To> je tudi nekaj. — Takšno čelado bi zelo rad imel, zasanja Tine. Menda so pozlačene. Toda še rajši bi imel one srebrne sekirice ali pa trompeto. Na zidu opazita veliko zeleno kuščarico. — Tale je strupena in hudo> ugrizne. Pojdiva proč! pravi Rezika. — Avša, reče Tine, kaj ti pa hoče? In že vstaja, da bi jo s palico. Po stezi, s hriba navzdol, je prišel star gospod. — Kaj pa vidva, otroka? ju je vprašal in obstal pred njima. — Nič! je dejal Tine. — Po jagode sva prišla, je rekla Rezika. — Bosa je ta, se smeji gospod, jagod ni več! — Po kostanj, popravi Tine. Za večerjo. — Za večerjo bo že mama poskrbela, meni gospod. 604 — Je v bolnišnici. — Bo pa oče — — Je umrl! — O, revčka! zatarna gospod. No, pa sta pridna, pridna kaj —? — Sva! Seže v žep in da. vsakemu dinar.. Potem mahne s palico po zraku, zamaje z glavo in gre navzdol na cesto. Oba sta presenečena. Ogledujeta denar in kar nočeta verjeti, da sta ga na tako lahek način zaslužila. — Jaz sem rekla, da je mama v bolnišnici! se divi Rezika. — Jaz sem pa za očeta povedal. Potem je šele dal! pravi ponosno Tine. Fantu se čudno jasni v glavi, ko gleda denar. Nemudoma se ogleda okoli sebe in ko opazi, da prihajata po stezi mož in žena, pograbi sestro za roko in prične zdihovati in se pačiti, kakor bi jokal. Z rokavom si briše oči, nasloni se na drevo in potegne k sebi Reziko, ki ga vsa preplašena gleda in ne razume njegovega početja. Gosposka žena se je sklonila nad fanta. — Zakaj pa jokaš, fantek? ga je vprašala. Ali sta se zgubila? Ne znata domov? — Oče in mati sta nama umrla! je zatarnal Tine in še huje zatulil. — Stara pesem, je dejal gospod. Oče je v arestu, mati pa se bog ve kje candra! Gospa pa le tišči v otroka. — Kajne, da ne lažeš? ga vprašuje zaupno. — Prisežem! je zajecal Tine. Oče je zgorel, ko je pomagal gasiti tovarno. Saj je bilo v časopisih. — Ah, vidiš, to sta otroka tistega — čakaj — kako? Da, da, Andlovca. Saj sva še pogrebni sprevod videla! Potem odpre torbico, poišče nekaj drobiža in mu ga da v roko. — Uboga otroka! zastoče in si obriše solzo. Ko sta odšla po stezi, se Rezika zamisli in pravi čez čas: — Ali sva berača —? — Hitro po drva! pravi Tine, Vrže vrv čez ramo. Ves zatopljen v bogate načrte žvenklja z drobižem v žepu in se poganja v reber. Nekako čez noč je prišla jesen. Na ravnici je v dolgih, zavitih pasih cvetela ajda, nad reko se je vsako jutro gostila megla bolj in bolj. In če si pogledal v hrib, si videl sto barv, in če se je solnce uprlo v drevje, je gorelo listje v rdečem soju. 605 Stari Tomazin pa v svoji čumnati. Toplo je, solnce ga kar zaliva. Po razpokanem zidu so obešene pajčevine. Velik lesen Kristus visi nad njegovo posteljo in pod njim so pribite na zid podobice z božje poti. Vrata so odznotraj vsa prelepljena s slikami, iztrganimi iz knjig. Menda je tako mašil špranje, ki so zevale povsod, kjer so bile deske sklopljene. Na slikah pa čudoviti dogodki: cesar Franc Jožef na jesenskih manevrih, bitka pri Visu, atentat na portugalskega kralja, cesar Maksimilijan v ječi, bitka pri Četaldži... Poleg postelje sta dva velika kovčega in nekaj škatel iz bele lepenke, ki so z motvozom prevezane. Na mizo, predse, je stresel iz platnene vrečice prečudno šaro. Bog ve kje po vseh mestnih smetiščih je zbiral ta kolesca, te škatle, vijake, žeblje? Skrbno je opazoval vsak predmet posebej, ga očistil s krpo in ščetko ter vzel klešče ščipalke in pričel lomiti. Zdajle ima v rokah star, neraben, zavržen električen zvonec. Medene vijake in okove je odločil od deske in jih položil zase. Vrhno, zeleno*, poškodovano' žico obeh tuljav je odvil in vrgel v zaboj za odpadke. Spodnjo, ki je bila še dobro ohranjena, pa je spravil v posebno omarico. In ko mu je tako ostala samo še deščica, jo je še in še ogledoval, opazil še neko majhno medeno spojko, jo od-ščipnil in spustil v škatlo. Potem pa se je spravil nad razbito ogrodje budilke. Zdaj pa zdaj je vstal, narahlo odprl vrata in prisluhnil v podstrešje. Pa se je spet vrnil k delu, se ves zaglobil vanje in ga opravljal s pravcatim užitkom. V tej čudaški čumnati je živel baje že dokaj let, menda od takrat, ko mu je mnogo mlajša žena pobegnila z mladim podčastnikom. Toda le-to ni imelo nikakega vpliva na njegove sedanje navade in njegova poželenja, zakaj skopost, pobožnost in ženskarjenje mu je odgnalo' mlado ženico, in ko je zdaj tu prav za prav lastnik tega brloga in neomejen gospodar vseh teh ljudi, ki so s svojo usodo prikovani na vse te njegove razvade, ne more nihče trditi, da je kdaj izrabljal ta položaj v svoj gmotni prid. Bil je celo dober in usmiljen in dobrohoten, dokler ga ni zgrabila zamirajoča strast. Nihče ne ve za njegovo mladost. On sam je nem, nikdar ne omenja svoje žene. Sicer pa je človek, ki nobenega ne vznemirja in tudi njegove dogodivščine z ženskami so prav za prav tako neznatne, da bi se nihče ne spotikal obnje, če ne bi vpletal v vse te epizode svoje pretirane po-božnosti in se sam ne postavljal v nekakšen nemogoč, nenaraven mističen patos, tako da so nekateri že govorili, da zapada verski blaznosti. 606 Toda če si ga videl pri delu v sobi, kjer je bil sam s seboj, in opazoval njegovo čisto običajno človeško živahnost, malce zaradi visoke starosti sicer neokretno, počasno, tuintam utrujeno, zamišljeno, si upravičeno in pravilno sodil, da je ta prenapeti verski patos le krinka, s katero hoče zabrisati svoja poželenja in jih upravičevati pred javnostjo. Bil je starec. Pravi, pravcati starec. Zguban, plešast, v čeljustih samo klavrne škrbine nekdanjih zob, ščetinasta brada, žilast vrat, drsajoč korak, voščena koža, pretkan, zagoneten, skrit, nezaupljiv pogled. Kadar se mu je palilo meso*, se je potuhnil vase, nemirno copotal po čumnati in v mislih metal mreže v vse tiste kaluže, iz katerih bi se dala potegniti neoprezna riba. Meso je trohnelo, a duh je ostal mesen in požrešen. Vsa pohota mu je prešla v oči in prste. Bil je samo še igračka nezamrle spolnosti in slepo se je vdajal okrnjenemu nagonu, ki ga je kot težko breme nosil v svojo starost. Vsa njegova polomljena zunanja podoba, vsi vidni, preveč vidni znaki, da se povrača v brezspolnost, slično otroški, podoba, s katero ni moči pričarati nobenih mikov, ga je vlekla v dejanja, ki so bila po zasnovi, obliki in izvršitvi grda, zakaj vsekdar je dejanje, ki ga kdo napravi na račun revščine s tem, da vedoma izkoristi pomanjkanje, glad, obup drugega v svoj prid, prekleto umazano in sramotno. Toda Tomazinu ni bilo do globlje etike. Zla svojega početja se niti zavedal ni, kakor se zaveda vobče kaj malo ljudi svojih umazanih dejanj. Vsekdar se človek sam zase vedno izmota: ne odpušča samemu sebi, skratka, postavi se v nujno pozo, da je bilo tisto, kar je izvršil, neprepričljivo — pa mirna Bosna! Z novo umazanostjo potrdi svoj credo zase. Tako mu je ušla Polda v bolnišnico, Marije se ni upal nadlegovati, ker je vedel, da bi se pri nji osmešil, za Ivanko pa je hranil ugodno priliko. Toda tu je bil Andrejec. Vrag ti redno plačuje stanarino, točen je, zdaj vobče edini zmožni plačnik. A vendar si ga je želel proč. Saj se Andrejec ni nikdar vtikal v starčeve zadeve, toda kljub temu se ga je ' Tomazin bal, kajti vse njegove besede in vse njegovo vedenje je bilo tako vražje resno in resnično, da se ga je vedno izogibal. Imel je občutek, da mu bo vsak čas stopil pred oči, mu s prstom potrkal na čelo in dejal: Vem, kaj kaniš! Spet imaš boga na jeziku, stari grešnik! Ko vstaja od dela in odpira vrata, se ozira po nasprotni čumnati in vleče na ušesa. Toda že vse popoldne se tamkaj nič ne gane. Marijo je videl oditi zdoma. Andrejec je v službi, otrok ni doma, le Anico, ki se igra in sama s seboj govori, sliši odspodaj z dvorišča. 607 Tomazin vestno opazuje človeka. Točno ve za vse njegove brige in ko zdaj vidi, da je med Marijo in Andrejcem vez, ki ni samo prijateljstvo, temveč nekaj trdnejšega, ve, da je ostala Ivanka še bolj v zraku: nima trdnih tal, nikamor ne more, ve, da postaja Mariji v breme, četudi se tega niti ne vidi niti ne občuti, nikakršnih nad na službo nima, vsa njena skrb je strnjena res samo za košček kruha, zgolj za to. Zdaj je jesen, zima bo prišla in zima je hudič, če si lačen in če te zebe. Že če misliš na to, te sitega mraz pretrese in bi storil bog ve kaj, da ne bi zabredel v takšno prekletstvo. Vrata tamkaj so se odprla. — O, deklica, kar doma —? vprašuje začudeno Tomazin. Pa sem mislil, da sem sam v hiši! Ivanka je pustila vrata odprta in šop solnčne svetlobe je padel v mračno podstrešje. Takšen neurejen prostor je v temi pust in tajinstven, toda če je obsvetljen, navda človeka vsaktera navlaka z ostro radovednostjo, da nehote ogleduje sto stvari, ki so tu nametane, obešene in pri-slonjene. Podstrešje je prava zakladnica. Tu so1 zavržene reči, ki jih še nismo čisto zavrgli, kajti drugače bi jih vrgli v smeti. Tu je sto raznih stvari, ki jih človek še in še potrebuje. Čudni kosi železa, pločevine, žica, late, deske, vreče, preluknjani lonci, razbiti deli pohištva, vrvce, papir, razni suhi sadeži, ostanki obutev in obleke, tu zgoraj je čudovita mešanica raznih vonjav po trohnobi in razkrajanju, po gobah, po zdravilnih rožah, po bezgu in lipovem cvetju. Ivanka sede na dvignjen prag in gleda starca, ki z narejeno vnemo nateguje na tram razpeto zajčjo kožico in jo pribija z žebljički. — Pozimi daš tole v obutev, tolmači Tomazin, in ti je preklemansko toplo. Ali pa si sešiješ jopič in nobena burja te ne prepiha. — Kje je še zima! meni brezbrižno Ivanka. — Ho, kar kmalu. Prišle bodo jesenske plohe, nato bo okoli ogalov zavekal vetrček in ko boš zjutraj pogledala skozi okno, bo mrgolelo belih ptičic. Potem vohljaš okoli peči in če nimaš krme zanjo, piskaš v prste! Ivanka ga gleda, njene misli se gubajo kakor njena koža na čelu in nič prav trdnega ne more zajeti, da bi se usidrala, odpočila in nasmehnila komurkoli lepemu in dobremu. Pomanjkanje je položilo že vidno svojo šapo na njeno lice. Telo se počasi, počasi, v začetku s silnim naporom upira pomanjkljivi hrani, oči v obrazu se nekako povečajo in poglobijo, a blesk pogleda je zato na videz top, malomaren. Skozi priprta vrata Tomazinove sobe vidi na oknu vrsto velikih, debelih jabolk; pogled vrže v stran, ker povzroča ta slika neprijetnost 608 in nemarne občutke, ki se jim ne more ubraniti, pa zamiži, nasloni glavo na vrata in misli so lene, grenke, komaj se zaveda, da je tu Tomazin, ki štorklja sem in tja, preriva zaboje, pribija žeblje in izgine nato v svojo sobo. Na mah je zopet vse tiho na podstrešju. Tomazinov kot je zopet temen, le skozi razbito opeko je speljan droban solnčni žarek do debele steklenice z odbitim vratom in zeleno steklo se sveti ko smaragd. — Marija je Andrejčeva, si misli, in dasi je še vedno vsa skrbna zame in prijateljska, vendar sem jo polovico izgubila. Zdaj sem prav za prav popolnoma sama, sama na svetu... Ničesar ni več, niti upanja, niti dela, niti doma, niti ljubezni! Marija pa ima vsaj ljubezen! Drobna zavist, ta elementarna prvina vsega ženstva, grize njeno plaho srce in četudi se te zavisti noče prav zavedati, vendar gloda v nji. Na dnu srca leži, opreza in draži. Glad jo grabi, sama nase je srdita, brani se obupa in vsaktere grde misli, ta prazna tišina, zagrajena s preperelo opeko, pa jo tišči in na-skakuje, da zdajci močno pogreša Tomazinovih stopinj in njegovega ropota. To večno brezdelje, neprestano pehanje in poniževanje, da bi dobila kakršnokoli delo, jo je stisnilo v precep in jo ne izpusti. Ne more nikamor več. Včasi ji je, da bi se na noč pogreznila v mesto in da bi končala kjerkoli. Nekajkrat je šla v mraku na njivo' po krompir in po koruzne storže. Toda strah, da je ne zalotijo, ne osramote, morda celo z udarci, je silen in nihče je več ne pripravi do tega. Zdajle, čez eno uro, mora biti v gostilni „Pri sraki". Majhna obljuba. Oglasite se, morda vas najamem za poskušnjo, ji je dejal včeraj gostilničar. Vrne se v sobo in se pripravi. V zrcalcu si ravna ostrižene lase, ki ji silijo na čelo, nasmehne se svoji lepi podobi in gre z majcenim, majcenim upanjem na pot. Mimogrede potrka na Tomazinova vrata in reče: — Zdaj grem, morda bom dobila službo. — Bog s teboj, dekle, je zamrmral starec. Molil bom zate. Pa če ne bo nič —? — Nazaj bom prišla. Ali pa bom skočila v vodo! — Ojoj, ne preklinjaj! je vzkliknil Tomazin. Kaj ne veruješ v boga? Mar ne veš, da brez njegove volje niti vrabec ne pade s strehe? In v mene nič ne veruješ? Zakaj pa me ne prosiš? Saj bi ti pomagal. Ivanka ga gleda, vidi se ji dober starec in hoče mu reči dobro besedo. — Hvala, Tomazin. Saj morda le dobim službo. Če ne------------ 39 609 — Bomo že kako naredili. Moj bog, veš, da sem vedno nate mislil. No, pa si se me ogibala, kakor bi bil gobav. Mučno ji je, pa se nasmehne in mu pomahne z roko v pozdrav. — Nisem mislila tako, se opravičuje. Zbogom! Gostilna »Pri sraki" je nekakšna skrivnostna krčma, kamor se zatekajo ponočnjaki iz mesta. Zgoraj ima posebne sobe za boljšo družbo, ki tu zunaj mesta nemoteno popiva, raja in poje do zore. Javne, spodnje prostore ob policijski uri zapro, zgoraj pa je zasebno gostilničarjevo stanovanje, v katerem se krčmari na debelo. Semkaj ne more policija, tu je svetišče gostilničarjeve zasebne lastnine, tu lahko počne vsakdo, karkoli se mu poljubi, in tu lahko streže gostilničar svojim gostom vse noči. Kaj to komu mar —? Gostilničar je majhen, suhljat, plah. Takoj pošlje Ivanko k ženi, ki sedi v veliki gostilniški sobi in je zatopljena v neki feljtonski roman. Sama je v tem velikem prostoru. — Karlina, pokliče mož oprezno, prišla je! Gospa odloži časnik in se ozre po Ivanki. Močna, debela, skoraj ogromna je, ko vstane s stola. Njen obraz je lep, malce vzbočen nos ima in rožnata usteca in mehak, smehljajoč pogled. Prijazna je, dobrotna. — Da, ji reče, ko jo v naglici pregleda, toda ne znaš ničesar, kajne? Ivanka je nerodna, ne ve, kaj bi, boji se te silne gospe, ki se ji smehlja v obraz in ji hoče dobro. — Čakaj, pojdi z menoj, pa se bova pogovorili! pravi gospa. Odvede jo po stopnicah v prvo nadstropje. Hodnik je pokrit s preprogo, koraki so tihi, skrivnostni, na steni je veliko zrcalo, na koncu hodnika odpre gospa neka vrata in jo pelje v majhno sobo. — To bi bila tvoja soba! ji reče in sede na zofo ob zidu. Ivanka strmi. Njena soba —? Gleda: postelja pregrnjena z lepo oranžno prevleko, na oknu zavese iste barve, mizica, štirje okrogli stoli z blazinami, omara, velik umivalnik z zrcalom, v katerem se vsa lahko vidi, na steni velika, lepa slika gole žene z razpuščenimi lasmi, ki pravkar stopa iz vode, s stropa visi električna svetilka z modrim senčnikom ------------! — S sobo boš zadovoljna, zelo topla je. Prijetno ti bo! Gospa opazi in vidi njene začudene poglede in Ivanka zares ne more razumeti vsega tega; te sobe, vsega, kar je v nji, s preprogo pokritega hodnika, gospejnega dobrotnega smehljaja, skrivnostnega bleska v go-spejnih očeh. Preživeti eno samo noč v tej, za njene skromne pojme, razkošni sobi! 2e se vidi v postelji, na hrbtu leži, gleda v sliko in na ničesar drugega ne misli, ko na ugodje, ki ga vzbuja svežost posteljnine. 610 — Kakšno bo tvoje delo* —? Lahko! pravi gospa. Gostom boš stregla v zgornjih sobah. In če ti bo kateri všeč, dušica, ga semkaj pripelji. Jaz, veš, razumem mladost! Plača: prosto stanovanje, dobra hrana in mnogo napitnine! Premisli! Ah, vidiš, pozabila sem! In že pritisne na gumb pri vratih. Takoj prihiti natakarski vajenec. — Porcijo narezka, kruh in čašo vina! je ukazala gospa. Ko je bila jed na mizi, je gospa Ivanko zaupno pogladila po obrazu in ji dejala: — Dober tek. Medtem premisli. Kmalu se vrnem! Zdaj je bila Ivanka sama v sobi. Neurejene misli so jo naskakovale, ni mogla vsega razumeti, vendar pa se ji je zdelo, kakor da so ji nastavili past. Glad se ji je podvojil, ko se ji je nasmejalo lepo1, rdeče meso' z mize. Jedla je. Naglo, kakor bi se bala, da ji kdo ne izmakne mesa. Zapeljiva slast, slane sline in ugodje telesnega zadovoljstva so jo vse bolj osvajali. Zaželela si je tu ostati in živeti v tej mehki, udobni urejenosti nenehoma. Spila je čašo vina in misli so se zgnetle v edino željo, ohraniti si to sobo vsaj za eno samo noč. Toda istočasno se je zopet pojavila past in točno se je zavedala: To ni soba zame! Spregledala je nakane, videla je moža, ki ji ponuja denar, toda vzlic temu se je čudno nasmehnila. Ta slika, ki ji je sprva zoprna in sramotna, se že gubi v željah, zasidrati se in živeti. Nič več skrbi za kruh in delo. Nič nejasnosti. Samo živeti, živeti, živeti in udobno živeti! Kakor iz dalje je zaslišala gospejni glas. — Si zadovoljna? Sprejmeš? Spodaj že dve drugi čakata! — Da! je dejala Ivanka naglo. Ostanem! — Tak pojdi z menoj, da se oblečeš za goste. Sama se ne boš več poznala! se je smejala gospa. In dobro ti bo. Nikoli ti ne bo žal! Ko je čez dolgo časa stala na hodniku pred velikim zrcalom, je vztre-petala od silne izpremembe. Mar je to Ivanka? Drobna, suha Ivanka, delavka iz tovarne za pločevinaste izdelke? Nakodrane lase, bela polt, podčrtana s potemnelimi obrvmi in pordecenimi ustnicami, tesna črna bluza z močno izrezanim ovratnikom, kratko krilce, svilene nogavice in majhni, črni solni? — S tepli se bodo zate! je dejala gospa. Lepa si! Omamen občutek občudovanja do same sebe jo je obšel. Šla je v svojo* sobo, pogledala skozi okno in v daljavi je na polju komaj še v mraku razločila obrise hiše brez oken. Kako je temna in samotna! Kakor velik strah, ki se je vgnezdil sredi gmajne. Črna in skrivnostna. Spustila je zaveso, prižgala svetilko z modrim senčnikom, pripravila posteljo in se potopila v pričakovanje. 30* 611 Kesno zjutraj se je prebudila. Ko je odprla oči, je zagledala modro luč na stropu in v kotu pramen belega dneva, ki je prodiral skozi spuščeno zaveso. V meglenih obrisih, ki so bili spočetka polni glasbe, petja, glasov, šepetanja in čudovitih besed, se je vrtinčil prebujajoči se razum in pekoča bolečina v glavi je vse bolj naraščala. Počasi, počasi dojema posamezne predmete v sobi. Na mizi napol prazno steklenico nekega likerja in dva majhna kozarca, pepelnik, poln pepela in ugaslih cigaret, prevrnjen stol, svojo bluzo na zofi, nogavice in en šoln sredi sobe. Dvigne se in v glavi se ji trgajo nejasne slike, strah jo grabi in zopet omahne na blazino. Hoče se iztrgati iz vseh teh slik in zopet zaspati. Zaspati in se nič več prebuditi. Prespati vse to v pozabljenje in se zbuditi v hiši brez oken. Pa je vse zaman. Skozi pekoče možgane se vije kakor goreča črta zavest, vedno jasnejša. Polnoč. Gostje iz mesta. Vino, gramofon, petje, gospa v pidžami. Goreči poljubi. Ivanka nosi vino. Sedi med njimi. Pije. Poje. Da, gospod z naočniki ji poljublja vso golo roko. Tisoč luči. Pleše .. . Gospod z naočniki. . . Potem je tu v sobi sama z njim in se potaplja v opojnost njegovih besed. Poljubi gore, gore, gore. Dvignjena v slastni omami se pogreza z njegovim obrazom vred. Zdaj pa je. . . Občuti, kakor da jo je pogoltnila silna voda, da se je pogreznila v globočino in da jo je zopet reka naplavila na breg. Da zopet oživlja, da se giblje, čuti in misli. (Dalje prih.) OBZORNIK LUCIEN TESNIERE IN KRITIKE O NJEGOVI KNJIGI »OTON ZUPANČIČ" (Nadaljevanje.) V reviji »UEurope nouvelle" (29. avgusta 1931) pravi Marcel Brion v kratkem poročilu naslednje o Župančičevi pesmi: „Njegovo delo, tako važno zaradi lirične lepote, izrazne izvirnosti, je tesno priraščeno na preteklost slovenske narodne pesmi, se v njej prepaja z modernimi svojstvi in nareja iz Župančiča nacionalnega pesnika v najplemenitejšem in najpopolnejšem smislu besede." V časopisu »Jurnal de Roubaix" (7. oktobra 1931) govori (C.) L.(ooten) najprej o slovenski politični in kulturni preteklosti, oriše dobo pred svetovno vojno in omenja sedanjost Slovencev. O Župančičevi liriki in o Tesnierejevi knjigi se izraža zelo toplo in pohvalno. »Župančičev začetni lirizem", piše, 612 „Ne vem. Mislim pač, da bom izvedela, ko odrasem." Ves mesec so bili Adamsovi in Galei globoko vznemirjeni zaradi Mary Madsen. Govorili so o njej — o otrocih krize — skoraj vsak večer. »Važno je to," je govoril Peter, „da se otroci — v velikih mestih nemara po stotisočih — polagoma odvračajo' od doma in staršev, k učiteljem, stražnikom, socialnim delavcem, šoli — k občestvu. Kapitalizem s svojo krizo razdira družine in žene otroke k podzavestnemu komunizmu, vsaj k jobčestvenosti* — prisili jih, da se obračajo na občestvo. Če kaj dobijo, se ne zahvalijo. V svoji preprosti, zdravi, neposredni sebičnosti čutijo, da jim to gre, kakor jim je prej šlo od njihovih staršev. To so otroci dosti hitreje doumeli kakor starši." „Toda, kar je neposredno važno zame, je to, da imam konec zdaj za ,Mnoge ljudi'. Opisal bom v svoji povesti takega otroka, kakor je mala Mary Madsen, in ona bo dobila ob koncu knjige besedo*. Njena mlada pamet bo postala ostra ob krizi, ob lakoti leta 1930. — in kakor to dekle, bo hotela vedeti vse. Seveda vem, da pri mnogih otrocih lakota ubija pamet; mnogi dobijo tbc. in postanejo pohabljenci, toda ta Mary pripada drugi vrsti otrok — tisti, ki bodo mogoče kedaj revolucionarji." (Iz angleščine prevedla Olga Grahorjeva.) HIŠA BREZ OKEN TONE SELIŠKAR In ko je tako ležala, vsa omotična od krvave resnice, ki je grabila po vsej razmetani sobi, od zmečkanih in pohojenih nogavic na tleh pa do njenega lastnega telesa v postelji, se ji je bolj in bolj zdelo, da leži na suhem produ velike reke. Res, da je znova oživljala, a prav v tem oživljanju je bila nevarnost, da jo utegne nov val spet potegniti v vodo, iz katere ni več rešitve. Pobegnila je s postelje. Dušilo jo je. Stekla je k oknu in ga odprla. Val vlažnega jutrnjega hlada jo je zajel. Čez polje je ležala gosta megla, nikjer ni bilo videti hiše brez oken. Tam nekje, v sredi te megle je stala; čutila jo je, v sebi je vedela zanjo. Ko je odmaknila pogled od jutra, zabrisanega z meglo, se je vsa zajela v zrcalu in neznosen strah jo je zgrabil, ko je gledala ta tuji, neznani obraz pred seboj. Kakšna strašna izprememba od včerajšnjega večera do jutra! Kodri las so popustili in so se tesno sprijeli na čelu, počrnele obrvi so zgubile barvo. Na licu so bili še tu pa tam sledovi pudra in ustnice so se potegnile v nesorazmernost, ker se je rdeča barva razmazala . . . Vse to ji je 665 kazilo obraz, da je bil spačen, grd, izmučen, pokvarjen in nenaraven. Oči pa zaspane, medle, zastrašene. Naglo se je okrenila. Odprla je omaro in se napravila v staro obleko. omočila je brisačo in si umila obraz. Popravila si je lase, potem pa je previdno odprla vrata. Morda je bila ura šest. Tu zgoraj je bilo še vse tiho, luč na stropu je še vedno gorela, do zdaj še ni bilo nikogar iz sob, da bi jo ugasnil. Spodaj je skozi steklena vrata gostilniške sobe opazila malega točaja, ki je še ves zaspan čistil pepelnike na mizah. Na cesti se je potopila v meglo. Drobne kapljice so ji sedale na vroče čelo in bilo ji je dobro, ko je začutila pod nogami poljsko stezo in mokre travne bilke. Stekla je. Misli so se razbežale, le neka težka, moreča, pripaljena ost se je ugrezala vanjo. To je občutila v vsakem živcu, pa je ni mogla iz-dreti, naj se je še toliko mučila. Ost je imela nazaj zavihane zobce, in bolj ko je pulila želo, bolj je trgala dušo, bolj je krvavela. Iz megle se je hipoma dvignila hiša brez oken. Kar nenadoma je zagledala zadnjo steno, ki se je kakor široka, razpokana dlan postavila prednjo. In vodnjak in na orehu kletka z grlicama. Moj bog, ti nesrečni otroci so jo sinoči pozabili nesti v hišo. Obe grlici sta čepeli na zgornji paličici tesno druga ob drugi. Mehki, topli puh med perjem sta razsobili okoli vratu in povesenih glavic, da sta bili kakor dve mehki, volneni kepi. Zeblo ju je. Po dvorišču je ležalo rumeno orehovo listje in mnogo zelenih lupin divjega kostanja, ki so ga otroci nabirali, da bi ga prodali prekupčevalcu. Andrejčevo okno je bilo zastrto in po glasu, ki je prihajal iz sobe, je spoznala Marijo. Po prstih je stekla mimo vrat, na stopnicah si je sezula čevlje in se plazila čisto ob zidu na podstrešje. Srce ji je nemirno utripalo — vrata v sobo pa so bila zaklenjena. Najbrže jih je zaklenila Marija, ki jo je snoči zaman čakala, in je vzela ključ s seboj. Vsa moč je zdrknila iz nje. Zdajci se je vse sesulo vanjo, da je pocenila kakor pod težkim bremenom in sedla na prag. V notranjosti je pričela krvaveti. Oči, obrnjene naznotraj, so žgale in so jo hotele prežgati, jo z ognjenimi žeblji pribiti na vrata. Telo je gorelo in se vilo v plamenu in ves njen notranji svet se ji je zdel iztrgan, opljuvan, pohojen, onečaščen. A kaj telo! Telo je oblika, je posoda življenja, telo se obriše in je čisto. Toda vsebina, ta živa, nikdar mirujoča pijača našega življenja! To večno vrenje in kipenje, ta večna duša, ali 666 karkoli je že! Površina je bila skaljena. Noč je posegla vanjo s svojim nečistim, umazanim gobcem pohote in je lokala. Da bi bilo vse to čisto preprosto, kakor je preprosto delo v tovarni! Pa bi dejala: ti moj bog, greš, prilika se ti nudi, milijon žensk se s tem preživlja, milijon mož se napaja ob teh cenenih avtomatih ljubezni, vse je tako preprosto, nihče te ne vpraša, kako si zašla na to „spolzko pot življenja", nihče ne vrta v tvojo prošlost, ne zmeni se zanjo, kvečemu kak sentimentalen poet, ki na koncu koncev prav tako greši nad teboj kakor milijon drugih. Preprosta reč, za premnoge samo ščepec cenene romantike in nič več in nič manj. Seveda, toda za Ivanko je bil to hudič, ki se je z vsemi kremplji zapičil vanjo in je ne spusti. Skozi vrtinec te bolesti se sveti ena sama živa slika tega, kar je preživela: nekdo ji dokazuje ljubezen in govori, govori, da bi skoprnela ob vseh teh lepih besedah, da jo zamami in da se vsa opita od slasti potaplja, a zjutraj ji ostane podoba bankovca na mizi. Zavest, da je vse to zlagano, da je bila ljubezen te noči samo na jeziku, da je gospod z naočniki vedel, da govori vlačugi, zavest, da je bila zanj le vlačuga in da bi ti naočniki pogledali stran, če bi jo srečali na cesti, potem zavest, da so si jo vsi ti napiti gospodje ponoči podajali z naročja v naročje, ker so vedeli, da spada to v njeno službo, da so jo vso noč ponujali gostom kakor vino in pogačo in da so imeli vsi ti nočni gostje plačano pravico, poljubovati jo in tipati! Bolestno se krči vase in ne more pa ne more zbrati toliko moči, da bi se vsaj za trenotek otresla vseh teh morečih očitkov vesti, obžalovanja, studa, jeze in sovraštva do same sebe. Joče — ihti. Grize ustnice in lomi prste. Boli jo samota. Boli jo hlad, ki tišči skozi opeko, zaželi si človeka, dobrega človeka, da bi se naslonila nanj in da bi na ves glas zajokala. In ne vidi, da stoji Tomazin na pragu svoje čumnate, da prihaja k nji, da se sklanja čeznjo in jo dviga k sebi. Čuti le človeške roke, ki so se usmiljeno oklenile njenega telesa, in sliši šepet, ki jo greje, čuje besede, ki so kakor tolažba, ter se nemočna in smrtno ranjena nasloni nanj, ki jo vodi k sebi. Mila toplota njegove sobe, tihota in nenaravni, globoki glas starca jo medli, pada v nekakšno polspanje, kjer pozablja vse muke, hoče se ji utoniti v prostor, kjer ni ne misli ne čuvstev, kjer je samo še utrip enega samega živca, ki ji daje edino zavest, da še živi. Krčevito se oklepa njegovih besed, miži in ne vidi ničesar, in ko jo njegove roke spuste na posteljo, obrne obraz v blazino in se prepusti čudovitemu občutku: tu stoji nekdo poleg mene in bdi nad menoj! Tu bom zaspala in umrla. 667 In ko sliši skozi to polzavest božjo besedo, mistične zvoke molitve in čudovito ubranost neskončnega miru, se ji odpira pot k bogu in v blazino šepeče: — Bog je usmiljen, bog je neskončno usmiljen.. . — In neskončno dober! je govoril zamolklo starec ter gledal v strop. Kdor se k njemu povrne, mu bo odpuščeno, pa če je grešil in ubijal. Kdor pa v temi tava in ne vidi rok, ki se mu v spravo ponujajo, bo zavržen in pogubljen! V daljavi je tulila tovarniška sirena. Daleč nekje je bila stolpna ura. — Glej, jaz pa sem s teboj usmiljen! Vse vem in odpuščam ti vso dolgo noč, ki si jo v grehu preležala. Govoril sem z bogom, vso noč sva govorila in molil sem zate in te njemu priporočil. In po meni ti bo odpuščeno. On je v nebesih, jaz pa sem na zemlji. Duša tvoja je bogova, telo pa je moje! Položil ji je roko na glavo, pobožal njen vrat in uprl ves svoj bogov-ski pogled v to žensko, ki je trepetala po vsem telesu. Njegov obraz, ki je bil še pravkar zamaknjen v strop, se je premenil, skozi medlino starih zenic je udaril blesk, njegovi suhi prsti z velikimi orumenelimi nohti so dobivali podobo silnih krempljev velike ujede, voščena, nagubana koža na njegovem vratu se je nekako oživljala, postala je prava nakaza kakor vrat beloglavega jastreba, ki je zavohal mrhovino. — Moli, Magdalena Spokornica! je šepetal počasi in s čudnim naglasom. Molitev je ogenj, ki žge in očisti vse grehe tega sveta. Ivanka leži z obrazom v blazini in nič več ne čuti teže zemeljskega telesa. Hladne starčeve roke jo dvigajo v zrak in na vso moč si prizadeva spoznati, odgrniti tajinstveno meglo, ki se vse bolj spušča med razum in čuvstvo silne sproščenosti, ki ji odvzema bolečino in ki jo vso pretvarja v bitje brez telesa in lastne volje. Starec ji ni več Tomazin, ta hiša ni več hiša brez oken, mehka svetloba je kakor veliko solnce, pod katerim leži. V prividih se ji vse izpreminja v nenaravne podobe nečesa lepega, lepšega, kakor je zemlja in ljudje na njej. Magdalena Spokornica. . . Slika prelepe ženske, ležeče pred votlino*, razpuščeni gosti, lepi lasje, ogromno v usnje vezano sveto pismo, naslonjeno na belo človeško lobanjo. Lesen križ, divje skale, spodaj pod votlino prelepa pokrajina, vsa ožarjena od nebeškega solnca, visoki zeleni topoli, potok z ribami, rajske ptice, v ozadju morje z belimi jadri, od obzorja do obzorja mavrica in na nebu velik, čudovito bel oblak kakor sam božji prestol. — Nič ni hujšega, nego tavati v temi in iskati temo, izogibati se solncu in nebeški luči. Moji prsti so prsti očiščevanja in pokore. Kakršen 668 greh, takšna pokora, in nihče ne more neočiščen stopiti pod žarek njegove milosti... Zdajci je res posijal v sobo trak jesenskega solnca, oplazil njeno glavo in se spustil na strop, obvisel tam in počasi, počasi rasel na steno, se prelomil in se plazil na posteljo. Tomazinova roka je segla po njenem čelu, se pogreznila v njene lase in s sunkovito kretnjo okrenila obraz z blazine. Imela je zaprte oči, ves njen obraz je bil negiben. Komaj viden smehljaj se je izpremenil v zagonetko, v neko neskončno dobro, sladko iz-mučenost, le šepetajoče ustnice so bile edina vidna priča njenega resničnega življenja. Zvok njegovih votlih besed jo je odmikal zemlji in videla je v sebi, kako se odpira oni beli oblak pod votlino. Njene majcene grudi so komaj živele. Tomazin je plamtel in ves drgetajoč sklanjal vse niže svoj obraz. In v tem obrazu ni bilo zdaj skoraj čisto nič več človeškega. Koža mu je nabrekla, voščenina njenega bleska je morala zdaj zdaj razpokati, oči so bile uprte vanjo kakor oči potuljenega risa, ki je pred njimi v silnem strahu pocenila ptica in pozabila zleteti, na ustnicah so se mu nanizali drobni slinasti mehurčki in ko je solnce zajelo vso steno, je nenadoma stegnil roko, skrčil prste, bolestno zarenčal in z eno samo silovito kretnjo pretrgal obleko od vratu do nog. Tedaj pa je zdrknil na kolena in v nemoči svojega sprhnelega mesa je le bolščal v to razgaljeno živo mladost. Pokril jo je z odejo in se ves tegoben naslonil na zid., Tik pred zimo so se odpovedi delavstvu vedno bolj množile. Globus je skrčil obrat na tretjino, Blisk ne obratuje več, tovarna za klej je odpustila znova petdeset delavcev. V predmestne ulice je vedno bolj lezel glad. Delavci stoje na cestah in mrko gledajo predse. To je hudič, brez dela! Sam nase si jezen, kaj boš doma čepel, ko< ti žena tarna, ki nima ničesar deti v lonec, mar boš poslušal vekanje otrok, ki silijo v matere, in gledal, kako vsi tvoji venejo v žalostne, mršave okostnjake? Nekdo je oni dan pobesnel in razbil v trgovini izložbeno okno, ker mu niso hoteli dati ničesar več na upanje, drugi stiska pesti in grozi v nemem obupu vsem tem sivim stenam, za katerimi je pustil pol življenja, tretji je zaprt vase, tuhta in tareta ga prikrit srd in onemogla jeza, ko pohaja po cestah. Otroci se pode pod divjimi kostanji, klatijo> sadež in lomijo veje. Kakor izgubljene ovce se vrte po teh zapuščenih gmajnah in nič ne dobrega ne lepega jih več ne vabi domov. 669 In iz drugih krajev vro v mesto. Več in več jih je. Cela vojska, vojska obupa, glada, bataljoni umirajočih, ki kolnejo, ker jih tare pomanjkanje, nevolja, srd in sovraštvo. Andrejec ima srečo. Hej, to je vražja sreča, imeti zdaj zaslužek, imeti zavest, da dobiš ob koncu tedna nekaj drobiža, božanska zavest, če veš, da ne boš lačen in da te čaka zvečer, če že ne topla soba, vsaj kakršenkoli brlog z ležiščem, da se zlekneš nanj in zaspiš pod streho in da se potem zbudiš, zajtrku ješ, se umi ješ, oblečeš in greš spet na delo! Marija je njegova. Strnila sta vse svoje imetje v skupen sklad in tako je njuno življenje steklo skozi ves ta plamteči ogenj ljubezni v hudičevo resnično^ okrutnost teh žalostnih dni, ki se jim nista mogla nič več izogniti. Ko se odpravlja zjutraj Andrejec na delo, je Marija že onkraj pri otrocih, da jim skuha prežganko, obleče najmlajšo, potem pa Rezika že sama opravi, ter nese nato zajtrk Andrejcu in sebi. — Ti, moj mož! se mu smeji Marija čez mizo. Kako ti gospodinim? Andrejec jo ljubi. Vsak njen gib mu je ljub, saj zna iz vsega tega siromaštva pričarati sto ugodnosti in je ves čas živi vrelec dobre volje. Včasi misli na zakon. Ljudje govore, da živita divje. Morda ji je to težko? — Poroka, zakon? Kdo bi mislil na to, se smeji Marija. Kaj ni dovolj, da se ljubiva? Mar se morava res do smrti obesiti drug na drugega? — Blagoslov in vse tiste ceremonije so mi deseta briga, de Andrejec. Maram za papir, kjer je črno na belem, da si moja žena in jaz tvoj mož! Morda za slučaj otrok------------ — Ej, dragi moj, preveč gledam v svet, da bi rodila otroke v negotovost, pravi Marija. Da bi stradali z menoj vred? Preveč bi ga ljubila, da bi prenašala njegovo trpljenje. Naj nam dajo dela in kruha, naj nam narede življenje človeku primerno, pa bom rodila z veseljem in nobena žrtev za otroka mi ne bo prevelika. Andrejec se je sklonil nad prežganko in se zamislil. Za njegovim čelom je ležala neka odločna skrivnost, ki ga je v zadnjih dneh navdajala s skrbjo, da je bil nemiren. Včasi je ponoči vstal, odprl okno in prisluhnil v noč. Pričakoval je nekoga. Marija je res videla ob oknu obrise moža in opazila, da mu je Andrejec izročil zavoj, ki ga je bil vzel izpod postelje. — Nič nepoštenega ne delam, ji je takrat dejal Andrejec. Ali mi verjameš? — Verujem v najino ljubezen! mu je dejala. Nič ne vem, ničesar nočem vedeti, če mi sam ne moreš povedati. — Morda bi bila razočarana? jo je vprašal Andrejec. — Da, le za dejanje, ki bi hotelo po tvoji lastni krivdi zdrobiti najino ljubezen. — Potem, duša draga, bodi brez skrbi! Ko je bila sama, jo je zajel neprijeten nemir in kadar je pospravljala sobo, jo je tisti črni zaboj pod posteljo, zaklenjen z dvema ključavnicama, vedno navdajal s skrbjo. Ni jo gnala radovednost, ni ga poskušala odpreti, ve in pozna Andrejca, da je zaprt vase in molčeč. Ali ta zaboj je bil v neposredni zvezi z neznancem, ki je prišel tisto noč pod okno1. Vse to tajinstveno prisluškovanje, prihajanje, šepetanje je lezlo vanjo in ni se mogla otresti misli, da tiči za vsem tem nekaj hudo neprijetnega. Pa si je vsakikrat pregnala to zlo misel. — Naj bo karkoli, samo da ni ničesar, kar bi uničilo najino ljubezen! Vsak dan so pričakovali Poldo iz bolnišnice. Toliko je že okrevala, da je vstala iz postelje, in Mariji bo odvzeto s tem težko breme skrbi. Mučila se je z otroki, kolikor je le mogla, na vse mogoče načine je skušala olajšati Ivanki njeno hudo usodo, sama zase pa se je pehala po mestu za zaslužkom. Čutila se je nekako ponižano, da je zdaj Andrejcu prav za prav v breme in četudi ga je na vso moč ljubila in mu je bila kakor žena, se ji je vendarle zdelo, da je odvisna od njegove volje, da ji je nekako življenje okrnjeno in potegnjeno s črte, za katero ni nič več razvoja. Trudila se je, zaslužiti karkoli. Najti tudi zase vir dohodkov in stati na lastnih nogah v vrtincu vsega dobrega in hudega. Vsako jutro je hitela v mesto. Na borzo dela, v posredovalnico, po hišah. Ni obupala in silna vztrajnost je bila v nji. Ni se hotela vdati. To jutro je bila cesta, ki »vodi v mesto, nenavadno živahna. Delavci so se zbirali v gručah, pohajkovali so nemirno sem in tja, nekateri so na skrivnem prebirali majhne bele letake, ki so jih važno vlačili iz žepov, mahali s pestmi, vzklikali, žene so s plašnimi obrazi stale na pragih, nekatere so se spustile za možmi v gruče in napeto prisluškovale pogovorom. Pred tovarno so stale vojaške straže in nikogar niso pustile blizu. Naval delavcev je bil vedno hujši, nekateri so se posmehovali vojakom, otročad pa je z bistro radovednostjo ogledovala to nenavadno sliko od blizu. Jeklene čelade in nasajeni bajoneti so mrko podcrtavali to bojno razpoloženje predmestja. Marija se je prerila do bližnje gruče, ki se je sklanjala nad bel listič. — Da., da, to je edini odgovor vsem odpovedim, so se navduševali nekateri. Splošna stavka! Poginemo vsi ali pa nihče! Na lističu je bil natisnjen poziv vsemu delavstvu, naj stopi v splošno stavko in naj se z vsemi sredstvi bori za svoje brezposelne tovariše. 671 Ti lističi so se v rednih presledkih pojavljali že vso jesen, zdaj v tej tovarni, zdaj na cesti pa v gostilni ter so nemalo razdražili delavstvo. Na vseh teh pozivih ni bilo nobenega podpisa dovoljenih delavskih organizacij. Jasno je bilo, da jih nekdo tajno razpečava, toda naj so ugibali tako ali tako, uganiti niso mogli. Beseda je padla. Splošna stavka! Beseda se je širila kakor naraščajoča reka med vse te brezposelne, ki so se je oklenili kakor rešilne bilke. — Zakaj bi nekdo delal in jedel — drugi pa pohajkoval in stradal! Nemir je razgibal delavske naselbine, lezel v vse delavske domove in težko jih je bilo krotiti. Čez noč so> nastali na tovarniških zidovih napisi: „Dela in kruha za vse!" Drugo noč so neznanci razbili okna Globusa, govorilo se je celo, da je bil ogenj v tovarni za pločevinaste izdelke od le-teh podtaknjen, v neki temni noči so razdrli industrijski tir v tovarni za klej. Neka skrivna, tajinstvena roka je posegla v vse te gladne ljudi ter jim razpihala obup in srd. Pričelo je tleti in vsak čas bo planil ogenj in nebo bo zažarelo od krikov. Nekatere žene so se plazile za možmi, se jih oprijemale za rokave in jih prosile: — Bodi pameten, pojdi domov. Kaj pa bom brez tebe, če te ustrele? — To je čisto vseeno, so odgovarjali možje, bo vsaj vsega hitro konec! Toda mnogi so šli domov. Polegli SO' na slamnjače, strmeli v strop in čakali. Kaj? Vrag vedi! Kaj hujšega, kakor je stradanje, se ne more zgoditi! Bali so se nemirov. Prav v tej tovarni so danes odpustili mnogo delavcev. Postavili so vojaške straže. Toda vsa prizadevanja, da bi izsledili razpečevalce vznemirjujočih letakov, so bila zaman. Tisto dopoldne je izdalo Združenje industrijcev ogromno množino modrih letakov, v katerih opravičujejo odpovedi zbog splošnega nazadovanja naročil, obljubljajo podporo brezposelnim — in razpisujejo nagrado tistemu, ki preda oblastvom razpečevalce puntarskih oglasov. Vse predmestne ulice so bile nastlane s temi listki. Otroci so jih grabili na kupe, delali čolničke in jih spuščali po kanalu. Marija ni šla v mesto. Vrnila se je čez travnik in vsi ti listki so ji obračali misli k Andrejcu in k neznancu, ki je prihajal ponoči pod okno. Peklo jo je, da ji Andrejec ne zaupa vsega, težak sum jo je zajel in če je pomislila na zaboj pod posteljo, ki je bil vedno zaklenjen, se ni mogla iznebiti očitka: — Noče mi povedati vsega! Nekaj skriva pred menoj. Njive so bile prazne in opustošene. Ob vodi so se pasle krave, pastir je čepel na bregu in s trnkom lovil ribe. V borovem gozdiču daleč spredaj je v presledkih ropotala strojnica in posamezni streli pušk pešakov, 672 ki so se ondi vadili. Baterija lahkega topništva je v diru jezdila na vež-bališče. V zraku je nizko krožilo letalo, se hipoma z bobnečim ropotom pognalo v višave in izginilo nekje nad mestom. Nevidni prsti zle slutnje so ji stisnili srce in iz prvega užaljenega ponosa ženske sebičnosti se je zopet trgala vsa Marija in si mirno, brez hlastnih misli dejala: — Če ima skrivnost v sebi, je gotovo takšna, da mi jo ne more in ne sme zaupati. Tedaj nimam nobene pravice segati v ta njegov, čisto njegov svet. Zvezana sem z njim z ljubeznijo, ne z njegovo skrivnostjo. Natrgala je ob vodi nekaj vejic karminastordečih kačjih jagod, da jih bo dela v kozarec, in že je bila v dnevnih skrbeh. Kako bo Polda zmagovala, ko se bo vsak čas vrnila, kaj je z Ivanko — Moj bog, saj res, kaj vendar počne to nesrečno dekle? Njena mlač-nost, neodločnost in ves ta njen večni obup, kako> je to težko s to punco! Hotela se je že vrniti v mesto, da bi vsaj zanjo našla primeren zaslužek, pa jo je zagledala Rezika, ki je ob reki lomila suhe veje z dreves. — Marija, Marija, teci semkaj! Ivanka je šla v službo! ji je klicala zdaleč. Na mizi je pustila pismo zate. — Kam? se je čudila Marija. Tako hitro? — Komaj si ti odšla, je prišla neka velika, lepa gospa in me prosila, naj pokličem Tomazina na dvorišče. Govorila sta in šepetala, potem je šla gospa z njim na podstrešje in čez čas se je vrnila z Ivanko in jo je odpeljala, Adijo, otroci, je rekla Ivanka, in pozdravite mi Marijo! Tomazin nam je dejal, da bo zdaj Ivanka sobarica pri „Sraki" in da se ji bo dobro godilo. Marija se je zgrozila. Poznala je „Srako", bila je znana z dekleti, ki so tamkaj služile. Bolestno je pogledala v brezupno pročelje te razpokane bajte in vsa jeza se je v nji strnila na Tomazina. — To je njegovo delo! si je mislila z gotovostjo. Bog ve, kako je omrežil in zaslepil to dekle, da jo je vrgel v kremplje tisti brezvestni ženski? Hitela je domov, stekla po stopnicah na podstrešje in bušila k To-mazinu kakor živa jeza. Tomazin je čepel nad odprtim kovčegom. Naglo je zaloputnil pokrov, se pobral s tal in sedel nanj. — Kaj je z Ivanko? je planila vanj Marija. Starec je gledal v tla, da bi si vzel mir za premislek, nato pa je dejal mirno in blago: — Nisem njen oče in ne odgovarjam zanjo. Šla je k »Sraki" za sobarico in bog bodi zahval jen, da je našla kruh in streho! Čemu se razburjaš? 43 673 — Mar ne veste, kako je tam z dekleti? — Nič ne vem! je zagodel Tomazin. Krepostno dekle, kakor je Ivanka, se v vseh prilikah izogne skušnjavam. Bog je dober in jo bo čuval. Dal sem ji svoj blagoslov! — Vi in vaš blagoslov! se je raztogotila Marija. To je vaše maslo in vaši pohlepni prsti so tu kupčevali! Vi ste s svojim nesrečnim laži-bogom preslepili to revše in vaš greh je neodpustljiv. Dali bi ji rajši nekaj svojih prihrankov, če ste ji hoteli pomagati — pa ne pošiljati jo v javno hišo! Tomazin je počasi dvignil glavo, pogledal v strop in ni spremenil glasu: — Odpuščam ti, ker ne veš, kaj govoriš. Ti pa pojdi k Andrejcu, ki si mu postala priležnica, in ne vtikaj se v stvari, ki sva jih z bogom sklenila! In če ti ni prav, se pri priči poberi iz te hiše, kjer jaz zapovedujem, zakaj rečem ti, tudi tebi hočem dobro! Pojdi proč od Andrejca, ker on bo tvoja nesreča! In vedi, da z božjo pomoč jo' vse vidim in vse vem. Zdaj pa me pusti v miru, da bom zate molil. Marija je gorela od srda. Hotela mu je zakričati v obraz hudo besedo, pa jo je pretnja z Andrejcem preveč prevzela in je pobegnila v sobo nasproti. Da, na mizi je našla Ivankino pismo. Bel listek, kar tako na mizo položen: Draga Marija, je pisala Ivanka, zdaj grem v dobro službo in se ti zahvaljujem za vse dobro. Stari Tomazin je dober in sem mu hvaležna. Zbogom. Zmečkala je listek, kajti to so bile starčeve besede, ki jih je on sam narekoval; sedla je k oknu in je bila žalostna. Na večer se je vrnila Polda. Bila je še revna, slaba, bleda, zelo šibka, obraz pa ji je bil vendarle nekako zaljši. Mogoče je bela, prosojna koža zakrila gube in pege ter ji je mir, red in počitek teh tednov vrnil sen-čico njene mladosti. Topel jesenski jug je razgibal tišino okoli hiše. Ovelo listje na dvorišču se je vrtinčilo, šumelo po zraku in se zaletavalo v okno. Odtrgan žleb je škrobotal ob zidu, vrata so ječala, v kuhinji pa je bilo prijetno toplo. Polda je bila prinesla s seboj raznih dobrih reči; nekoliko mesa, kruha, sladkega peciva, žgane kave in celo nekaj drobiža. Otroci so sedeli okoli nje, ona pa je držala najmlajšo v naročju in je bila vsa zasanjana, ko jih je takole gledala. Marija je pripravljala večerjo. 674 — Danes, otroci, se bomo po gosposko najedli, se je smehljala mati. In bomo veseli! Pazi Marija, da se ti ne prežge! — Moj bog, kako ste zrasli, je govorila. Ti, France, si že kar za hlapca, pa zagorel kako! Tine, tudi ti si se potegnil; če pa tebe gledam, Rezika, se mi zdi, kakor bi sebe videla, ko sem bila tolikšna. Mala ji je zaspala v naročju. — Tebi, Marija, pa sem neskončno hvaležna, ker si jih varovala. — Ah, kaj bi, je dejala Marija. — Ne, ne, ti si jim bila dobra varuška. Nikdar ne bom pozabila. Z nočjo se je veter še bolj razpihal. Sunkovito se je zaganjal v oreh, da so veje udarjale druga ob drugo, s strehe so rožljali prepereli kosci opeke, okno se je stresalo in po ravnici je tulilo kakor tolpa volkov. — To bo jutri kostanja na tleh, je dejal Franc. Na vse zgodaj bova šla v hosto, Tine! — Tak ti pa zdaj z Andrejcem živiš? je vprašala Polda Marijo. Dober fant je, ali se bosta kmalu vzela? — Morda, se je smehljala Marija. Polda ji je hotela nagajivo požugati in dodati še kaj k vprašanju, pa si je zaradi otrok premislila. — Tudi Andrejec bo vesel, ker si se vrnila, je rekla Marija, da se izogne njeni radovednosti. — Moj bog, tudi on si je pritrgoval od ust, da si bila ti lahko v pomoč otrokom, je vzdihnila Polda hvaležno. — Saj smo ljudje in v nesreči moramo biti še bolj dobri drug z drugim, je dejala Marija. — To ni tako, jo je zavrnila Polda. Vidiš, Tomazin bi lahko, pa ni! — Saj------------je vzkliknil Franc, pa je tisti trenotek obmolčal, prebledel in se ozrl v okno. Postal je nemiren, mencal je na svojem prostoru, potem pa se je izgubil iz kuhinje, da niti opazili niso kdaj. Počasi se je plazil ob zidu do drvarnice. Nič ga ni bilo strah. Vajen vseh možnih potepov, sam nase navezan, je postal srčen in se ni bal ne noči ne tulečega vetra. Ob grmadi dračja in suhih vej, ki jih je navlekel iz hoste, je postal in zašepetal: — Stric, ali ste tu? — Pssst! se je oglasil starec tik njega. Semkaj, prav k meni se stisni! Tomazin je sedel na debeli tnali. — Te je kdo videl? ga je vprašal šepeta je. — Nihče! je dejal Franc. — Kaj si izvedel? Si pazil, kakor sem naročil? je silil vanj Tomazin. — Pa boste mož-beseda, če vam povem? je nezaupno vprašal Franc. 4 5S' 675 — Zaradi stanovanja? Vse leto vam ne bo treba plačati vinarja. Ti pa dobiš, kakor sva se dogovorila. Kučmo, suknjič in čevlje. Prave visoke škornje. Pri bogu se ti zakolnem! — Včeraj zvečer je prišel tisti mož semkaj preko brvi in oprezal okoli hiše. Čakal sem zgoraj na podstrešju, izdrl sem opeko in sem ga videl. Za obraz ne vem, ker je bila tema. Potrkal je na Andrejčevo okno, tako kakor potrka žolna na deblo. Andrejec mu je izročil velik zavoj skozi okno, oni neznanec pa je samo zašepetal — sreda — in odšel v smeri proti tovarni za klej. — Kaj misliš, da je bilo v tistem zavoju? je silil vanj Tomazin. Je bil težak? — Ne vem, morda so bile knjige. — Sreda je rekel, praviš? To je danes! — Ne vem, kaj je mislil s tem? Stric, kaj si pa vi mislite? — Jaz. Da se godi tukaj nekaj zločinskega in da je Andrejec velik lopov. To ti povem. To si pa lahko misliš, da bi te Andrejec ubil, samo če bi vedel, da poznaš ti njegovo skrivnost! Pazi se! — Andrejec ni hudoben. Kako je nam pomagal! — Saj! Taki ljudje se vedno kažejo nedolžne in dobre. Ti samo pazi! Kar sem ti obljubil, dobiš gotovo. — Ampak vi se lahko hudo motite o Andrejcu, je dejal Franc. — Vidiš ga tepca, tak hočeš za vsako ceno, da ti Andrejec prereže vrat? Jaz sem star — poznam take ptiče! Pojdi spat, jaz pa grem na četrt vina. Ampak molči ko grob! Tomazin je šel na stezo. Veter se je zaganjal vanj, on pa se je nekajkrat ozrl okoli sebe, pospešil korak in se s palico uprl proti viharju. Ura teče proti polnoči. Andrejec in Marija ležita v postelji. Burja trese okno in vrata cvilijo. Marija ne spi. Prižeta k njemu mu šepeče: — Andrejec, vsa se bojim zate.. . — Mar imaš zle slutnje? vpraša zaskrbljen Andrejec. Čemu? — Ne vem. Moj bog, jaz te tako ljubim! Ves ognjen od njene ljubezni jo tolaži s poljubi. Zunaj divja vihar. Stoče, tuli in naskakuje hišo brez oken, da se maje v svojih šibkih temeljih. Velika suha veja z oreha se je raztreščila na tleh. Marija spi. Andrejec je vstal in stoji sredi sobe. Previdno se sklanja, odpira zaboj in gleda v okno. Napeto prisluškuje. 676 Tedajci začuje odzunaj obupen krik, zalet teles drug v drugega, močan brlizg piščali in preden se Andrejec prav zave, so vrata vdrta in močna električna luč ga obsveti. Dva revolverja mu planeta pred obraz in strog mrzel glas: — Roke kvišku! Ko se Marija spne na postelji, vidi, kako dva moža oklepata roke Andrejcu. Na hodniku stoji preplašena Polda, Franca je popadla vest in ves trepeče pod odejo. In skozi vihar in temo so ju odgnali. Andrejca in Marijo. Ko so< ju na cesti ločili, je videla, da je ondi uklenjen neznanec. Andrejec je dvignil glavo in ji zaklical: — Marija, zbogom! Ljubim te. Ti si nedolžna. Tomazin je sedel pri „Sraki" in napeto opazoval kvartače pri sosednji mizi. Pred seboj je imel četrtinko> vina in nikamor se mu ni mudilo. (Konec prihodnjič.) OBZORNIK LUCIEN TESNIERE IN KRITIKE O NJEGOVI KNJIGI »OTON ŽUPANČIČ" (Konec.) V italijanski reviji »UEuropa orientate" je šele letos (zvezek V/VI, 1933) objavil svojo kritiko o Tesnierejevi knjigi dobro znani slavist in pisec zanimive knjige o Župančiču (»Ottone Župančič", Roma, 1928) Arturo Cronia. V kratkem, zelo ostrem kritičnem poročilu, ki ga ponatiskujemo v celoti, izvaja: »Zupančičeva proslava leta 1928. je imela svoj prijeten in trajen odziv tudi v kritiki in v literarni zgodovini. Ni bila to zgolj brezplodna akademija, ni bil to le izraz splošnega spoštovanja in oboževanja, ki so ga Slovenci izkazali svojemu velikemu pesniku; bila je celo močna pobuda za pisanje monografij in posameznih študij. Nenavadna in občutna vrzel, ki se je kazala v slovenski kritiki in literarni zgodovini pri Zupančičevi tako lepi pojavi, je bila naenkrat dobro in obilno izpolnjena. Njegovo delo je bilo z različnimi sintetičnimi poskusi in skrbnimi analizami dostojno prikazano. — Tesnierejeva knjiga je posnetek vseh teh spisov. Skrben, tenkovesten posnetek, toda brez izvirnosti, brez dobrega okusa in brez neposrednega uživetja v resnična umetniška dela. Strogo se drži že zastarelega sintetičnega prikazovanja in biogra-fične metode svojih prednikov ter doprinese zgolj v manj važnih in odločilnih posameznostih kakšno novo beležko, kakor na primer v biografiji sami, ki je prenapolnjena z nepotrebnimi in nevažnimi opazkami, ali v obravnavanju vplivov, kjer brez potrebe navaja nove vplivne stike, a zanemarja na drugi strani najzanimivejši in najmanj utajljivi stik z narodno pesmijo. To, kar pravi Tesniere o Župančičevem ,mladostnem lirizmu', o> njegovem ,lir,izmu bolesti in 677 polemična; njegova razpoloženost je vzlic bujni življenjski sili, ki se preliva preko vseh okoliških bregov in rase v mogočno velemesto, še vedno v jedru elegična. Praga je krasna, polna življenja, toda na njenem obrazu je neka otožnost kakor pri človeku, ki je prišel do zadnjega spoznanja. Praga se odločno bori in tako rekoč vriska v svojem tvornem razmahu, toda njena duša ni vesela. Nikdar ne more biti tako svoja, kakor so Rim ali Pariz, Berlin ali London. Navzlic odločno prevladujočemu češtvu — manjšina je tu kaj neznatna — je vendarle po svojem psihičnem karakterju mešano mesto, ki je povrh razrvano še kulturno-historično. Tragika vsega češkega naroda! Še več: nepretrgana, morda neskončna drama vse srednje Evrope, ki ne more priti iz blodnega kroga svojih nasprotij in protislovij. Velike migracije, usodna mešanja in križanja v preteklosti so iz naroda, ki ne boleha za historizmom, napravile večnega in nujnega pravdaca s preteklostjo. Kje naj se pokojno zatisne praško oko, da ne bi videlo meja svoje domovine? Nekaj ur vožnje z brzim vlakom in že si na meji: na severni, vzhodni in zahodni. Meja, to je življenjski problem srednje Evrope .... HIŠA BREZ OKEN TONE SELIŠKAR (Konec.) Sredi noči se je vračal Tomazin po travniški stezi. Nabral se ga je malce v topli sobi pri »Sraki", nerodno se je opiral ob palico in se zaganjal v veter, ki je na vso moč rohnel in zavijal preko zapuščene gmajne. Pa ni slišal ne bučanja silne sape ne čutil mraza. Le prijetna, vrtoglava samozavest ga je grabila in zaželel si je, da bi bil čimprej v svojem kraljestvu. To noč ga je vsega zajela omamna slast neomajnega gospodarja hiše brez oken, v kateri mu je dano vladati, ukazovati, milost deliti ter uživati ponižnost in vdanost svojega ljudstva. Kaj za to, če je to kraljestvo le hiša brez oken, kaj za to, če je njegovo ljudstvo le Polda s svojimi otroki! Zdaj ni več Andrejca. Odžagal je to divjo vejo, ki se je hotela razrasti v vse tajne njegovega vladanja, odrešil se je Marije, ki je obračala pogled v stvari, ki morajo ostati temne in samo zanj. Bolj ko se je bližal domu, bolj je ponehaval vihar. Noč se je zgostila, vlažen dah toplega juga se je spuščal na zemljo. Če bo popustila sapa, bo dež! je dognal starec in obračal nos po vetru. Nemarno tišči navzdol. 726 Ko je šel mimo Andrejčevega okna, ga je močno zazeblo in kar zaletel se je v vežo. Tu pa je bila še luč, Polda je še bdela. — Moj bog, ali veste, Tomazin, kaj se je zgodilo? ga je vprašala še vedno vsa zastrašena. Andrejca in Marijo so odgnali. Tomazin ni dvignil glave. Mrko je gledal predse in dejal: — Vse je v božjih rokah, Polda. Nič dobrega nisem pričakoval od Andrejca, pa tudi od Marije ne, odkar se je pohujševala z njim. Vzpel se je na stopnice in počasi, počasi tipal skozi temo. Zgoraj v sobi ga je nenadno neprijetno stresel mraz in opotekel se je na stol. Polda pa je sedla k mizi in je bila žalostna. Onkraj veže je prazno gnezdo. Neka silna, kruta roka je zagrabila vanje in zdaj je tamkaj vse tiho in črno. France pa drgeče pod odejo, se premetava, ne more zaspati. Čudna bolest ga grabi, stiska ga okoli prs in naj še tako stiska oči, zaspati ne more in ne more. Ko so ju odpeljali, je stal z materjo v veži. Neprestano vidi Andrej-čev obraz in naj se tudi z odejo pokrije čez glavo, zadaj za trepalnicami oživi njegova podoba in potem mu je, kakor da ga nekdo stiska za vrat. Vrže odejo s sebe in kamorkoli se ozira po kuhinji, povsod se vžiga njegovo obličje. Vrže se na hrbet in zastrmi v strop, pa se mu tudi tamkaj pokaže slika: najprej nejasne sence, ki se zgostijo v oči, nos, usta — da, s stropa zre nanj Andrejec in če zamiži, je še stokrat hujše. Zdi se mu, da je v tem pogledu grožnja, vse tiste Tomazinove pretnje postajajo resnične; zastoče, že čuti nož na vratu, čuti kri, ki mu polzi po koži. Ko se za hip umiri, mu leže na srce ogromna klada, ki tlači, duši, in ne more si pomagati. V njem se poraja zavest krivde. Misel, da je on sam ves v vrtincu vsega tistega, kar se je zgodilo, ga naskakuje: neznani mož, električna svetilka, vklenjene roke, praznina onkraj v sobi. Zdajci ve, da je prav za prav le on sprožil vse to grdo in da ima Andrejec vso pravico planiti semkaj in mu zadrgniti vrat. — Zaradi} nekakšnih letakov, ki jih je razpečaval med delavci? Torej ni ne tat ne razbojnik — ni nikogar ne oropal ne umoril! Tomazin pa mu ga je slikal hudobnega kakor živega hudiča. Zanj so bili vsi ti letaki nedolžni ter nejasni kakor španska vas. Dejanje, ki ga ni niti razumel niti se trudil razumeti ga. Zanj so bili le prav navaden papir, zaradi katerega ga ni mogel ter ga ni smel imenovati razbojnika in ničvredneža. Videl je mater, sedečo pri mizi, pa se je vzpel na komolec in jo vprašal: — Čemu so ga odgnali, mati? 7*7 Polda se je prestrašila nenadejanega glasu sredi noči, ki je raztresnil tišino, ozrla se je v sina, ki se ji je zdel silno spremenjen, ter mu je rekla: — Tiskal je listke za delavce, da bi pričeli stavkati. — Stavkati? — Zaradi tistih, ki so brez dela, menda, kaj jaz vem. Ne moreš spati? France je padel nazaj na blazino, zastokal in zašepetal: — Takoj bom zaspal. .. Potem Andrejec ni ubijal? je še vprašal nekako z očitkom in zijal topo v strop. — Moj bog, France, ali si nor? Kdo ti je pa to natvezel? se je zgrozila Polda. — Tomazin! je dejal France nemarno in se v istem hipu sesul v silen jok. Ni se ga mogel ubraniti. Ves čas se je premagoval, zdajci pa ga je zajela ihta in nič več ni vedel, kaj se godi z njim. Hlipal je, govoril čudne stvari, ki jih Polda sprva ni mogla razumeti, pa se je vsedla na njegovo ležišče in ga skušala pomiriti. — Kaj pa te je vendar obšlo? Saj ne bo nič hudega, kmalu se bosta vrnila. A fant se je sunkoma zravnal v postelji, njegov obraz je dobil mrke izžgane črte silnega srda, zamahnil je s pestjo v strop in zagrčal skozi stisnjene ustnice: — Čakaj, hudič stari! Potem se je naslonil na mater in se ji razodel. Ko je končal, se mu je umiril pogled, nagnil je glavo in spanec ga je zajel. Polda pa se je vsa presunjena opotekla nazaj k mizi. To odkritje reže, strašno reže v srce. Usoda onih dveh se je zdaj spela kakor železen obroč okoli dobrega v njej in bridka, nad vse bridka slutnja nekakšne nevedoma zagrešene krivde je legala vanjo, ko sta se tako, na ta žalosten način, križali usodi. Neka tretja, nepoklicana, roka, je postavila kretnice v napačno smer. Tu je France, njen lastni sin, ki je hotel materi dobro, zgoraj je starec, ki jo drži s svojimi kremplji pripeto na preperel zid te bajte, tamkaj v temnici pa sta on in ona, ki naj plačata Francetu škornje in kamižolo. . . Dva človeka, ki sta se ves čas žrtvovala za njene otroke in zanjo. Moj bog, kaj so zanjo vsi ti potiskani lističi. Ni se poglabljala v skrivnost tega papirja, v njej se je vse krivilo le od tega, da je njen France odvrl zavoro tega hudega, in kadarkoli pogleda v vezna vrata, se ji zdi, da se ji smehlja Marija, kakor bi ji hotela reči: Kaj smo vam pa storili, ljudje božji, da pošiljate biriče nad nas? 728 Vsa trudna in na smrt zagrenjena je upihnila luč in legla k Anici. Zgoraj nad njo pa je cula drsajoče starčeve stopinje. — Si ju spravil v nesrečo, prekletnik! mu je zagrozila skozi strop. Veter je potihnil. Narahlo je pričelo šumeti po odpadlem listju in droban dež je žvenkljal po šipi. . . Jutro je bilo temačno in mrko. Dež, ki je pričel rositi ponoči, je ponehal, žalostna tišina se je poveznila nad gmajno, oblaki so se pričeli grmaditi v silne kope, ki so se pozneje čez vse nebo izlili v temne, črne sklade megle. Nobena ptica ni zapela. Tišina tolikšna, da bi se človek naslonil nanjo in umrl. Zdaj pa zdaj je padel z drevesa list, se sukljal po zraku in se položil na tla kakor onemogla ptičica. Dim iz fabriških kaminov se je razprostrl nizko nad hiše in bilo je, kakor da so nevidni ribiči zgoraj za oblaki vrgli na mesto ogromne ribiške mreže. Trgale so se ob strehah hiš in razvlečene vrvi so mahadrale v ulice. Potem se je sredi jutra nenadno ulil dež. Močan, silen dež. Vsa kri-vuljasta črta reke z drevesi je za hip oživela. Ovelo listje se je v tropah vsipalo na tla, kakor bi nekdo prepodil roj velikih črnih metuljev. Debele kaplje so ga klestile z vej, listje je padalo v vodo in se gugalo na razbičani površini. Nekje so krakale vrane. Zelena ozimina je polegla pod težo moče, izorana zemlja se je mastno svetlikala v zalivajoči jo vodi. Z male vzpetine so se po stezah nabirali kalni potočki in se razlivali po polju. Opoldne je lilo v pljuskih. Na dvorišču se je natekla velika mlaka, reka je postala kalna in blatna. — To je prava povoden j! je vzdihnila Polda. Popoldne se je nebo še bolj stemnilo. Ognjeni bliski so šivali nepregledno črno plahto, bevskal je grom in treščilo je nekajkrat v bližnja drevesa. Otroci so čepeli v kuhinji pri oknu in bilo jih je strah. Kadar se je zabliskalo, so se priplazili k Poldi in niti glasno se niso upali govoriti. Franceta ni bilo. Bog ve, kam se je pobral in kje hodi? Polda pa, sama preplašena, je kar strmela v okno. Poprej je bila za trenotek v An-drejčevi sobi. Zaprla je okno in glasno zajokala, ko je na vso moč začutila praznino teh štirih sten. Pobegnila je nazaj v kuhinjo in med mrkim bobnenjem neba je venomer slišala skozi strop drsajoče Tomazinove stopinje. Zdelo se ji je, da ji stopa po glavi in da jo vedno bolj tlači v tla. Menda je starec govoril sam s seboj. Cula je zamolklo mrmranje. 729 Grmelo je in ves svod je gorel v vijoličastem ognju, se utrnil za hip in zopet zagorel, kakor bi nekdo z ogromno plamenico zamahnil od obzorja do obzorja. Močno trkanje na stropu jo je izmotalo iz potrtih misli. — Stopi, Rezika, na podstrešje, stric kliče! je dejala punci. — Strah me je! je rekla Rezika. Jaz ne grem. — Skoči pa ti, Tine, in vprašaj, kaj bi rad! Tine je šel nerad iz kuhinje. Preskočil je stopnice in stopil v Toma-zinovo čumnato. Starec, tesno zavit v kožuh, je zdaj sedel na stolu pri oknu, njegovo telo pa je trepetalo od mraza. Vse obličje mu je nekako omrtvilo, še bolj je zlezel vase, a njegov pogled je bil zameglen. Bil je ubog in reven, strt, kakor bi bil star tisoč let. Tine je stal na pragu in se ga je bal. Temačno je bilo v sobi in kadar se je nebo vžgalo1 od bliska, je bil starec kakor mrlič, ki je za trenotek stopil iz krste, da se malo posedi in se razgleda, preden poveznejo pokrov čezenj. — Bliže stopi, otrok! je dejal fantu. Bolan sem .. . Semkaj sedi, da ne bom sam! Tine se je splazil na drugi konec mize, vsak čas pripravljen, da zbeži, zakaj tu zgoraj je bilo mrzlo, pusto kakor v mrtvašnici. Dež se je ulival nenehoma, bobnelo je po strehi in slišalo se je, kakor bi nekdo s koščenimi prsti trkal na šipe. Tomazin se je zagledal v otroka in skozi otroka v dneve in leta ter je bil resnično bolan. Mrazilo ga je, v posteljo se ni upal, ker mu je naduha stiskala sapo, noge so se mu šibile, silna slabost ga je grabila in kar čez noč, ko je zaman poskušal zatisniti oči, ga je starost prelomila, stlačila v kožuh in ga vsega betežnega posadila na stol kraj okna. — Zdi se mi, da bom umrl! je dejal starec in zapičil pogled v fanta, ki je koprnel od strahu. Ampak dobro je, da si pri meni. Veš, strah me je. Fant, poglej no, ali ne stoji za mojim hrbtom bela žena s koso? Tine je zazijal v steno za starcem, lasje so se mu naježili, kajti videl je skozi grozo starčevih besed belo marogo ob zidu, morda je bila le umazana lisa na steni, videl je belo ženo, odskočil je od mize, stekel skozi vrata, se zadri na stopnicah ter na smrt zastrašen planil v kuhinjo*. — Smrt! je zastokal in se oklenil matere. Bežimo, pojdimo proč iz te hiše! Obe dekleti sta zakričali in se stisnili k materi, zgoraj na stropu pa je zopet močno potrkalo. Spet in spet. Otroci so vekali, Polda pa, vsa iz uma, ni vedela, kaj naj stori. Odprla je okno in na vso moč klicala Franceta. 730 France pa je čepel v drvarnici. Zakopal se je v suho listje ter topo gledal skozi neskončno prejo dežja in v blatne potočke, ki so hiteli na vse strani. Na vrtu je že stala široka kaluža, v njem pa je kljuvalo in strašen srd do starca se mu je vnemal v srcu. Ves je bil strt in neskončno premagan od kupčije, ki jo je bil sklenil s Tomazinom. V svoji mladostni nedolžnosti, ki ni bila nikdar vezana na solzave mehke trenotke, je vstajala črna pregrada, ki jo je hotel preskočiti, nikakor pa ne ostati na strani, na kateri je starec. Saj baš starec je bil tista pregrada. Samcati starec se mu je razpel čez srce in obstal tu kot živ mejnik, ki ga mora izdreti, polomiti, razbiti, kakorkoli uničiti. V tej pregradi ni bilo nikjer tolikšne vrzeli, da bi neopazen smuknil na prostrano polje čiste in lahke vesti — skočil venkaj v dež, zažvižgal, vzel vrv in se zagnal v hosto po suha drva. Tamkaj je bil kakor doma. Sleherni dan je hodil po prostranstvu tega neoskrunjenega sveta, se srečaval z zajci, ježi, pticami — z vsemi je bil dober in nikdar ga ni bilo strah iti mimo ljudi. Kaj so mu bili? Kaj jim je storil? Danes pa se skriva tu v listju in boji se človeških korakov. Zdi se mu, da je pripet na vrvico, ki jo drži v rokah Tomazin. Da je nečedno starčevo ščene, ki ga le-oni ščuva, da preži, cvili, laja. Da venomer teka ob pregradi, tišči v steno in nikamor ne more. Bil je žalosten in že si je mislil, da bi bilo najbolje in najlepše, tule v listju umreti. Takole mrtvega bi našli. Poprej bi si z nožem narezal žilo in s krvjo napisal slovo. In ko* je že tako videl vse, kako ga najdejo, kako so vsi presunjeni nad njegovo smrtjo, je ves ganjen in kar na jok mu gre. Tedajci pa zasliši slaboten, prestrašen materin glas. Zleze iz stelje in malomarno, brezbrižno brede po kalužah do veže. Ves je polit od dežja. Ko zagleda v kuhinji prestrašene obraze, se zdrami iz svojih mrkih misli. — Kaj pa je takšnega? vpraša presenečen. — Tomazin blede! pravi Polda. Venomer nas kliče skozi strop. Pojdi k njemu! France se srepo zarezi, pogleda v strop, otiplje v žepu nožič in gre na podstrešje. Odpre vrata in stoji na pragu. — Kaj sitnarite venomer in plašite otroke? ga vpraša srdito. Tomazin pa se ne gane. Čez čas okrene glavo. — Si prišel po škornje in kamižolo? zastoče vanj. Stopi bliže, da ne bom sam. France krčevito drži za nož v žepu in stopi k mizi. Silna togota ga tare, pa se ves strese, ko vidi tega nebogljenega starca, ki se je čez noč spremenil v bolehno, zgubano prikazen, da ni ne živ ne mrtev. 731 — Kar obdržite tisto, stric, pravi. — Saj vem! dahne Totnazin. Zdajle, ko sem bolan, vem in bog mi odpusti ta greh! — Ne bo vam ga ne! je dejal France. Vam nikoli. Starec se je stresel in široko je odpiral brezzobna usta kakor riba, ki hlipa po zraku. — Bo, je dejal čez čas odločno. K njemu se vračam. Mogočen blisk je razgnal za trenotek puščobno somračje in v tej rumenkasti svetlobi je bil starec čisto povoščenil in fantu se je zdelo, da kar pred njegovimi očmi izginja — tako neznaten in majhen je bil. Še je tiščal roko na nožu, vendar pa so prsti že popuščali, in ko je tako sedel pred starcem, ki mu je bil spodaj v drvarnici kakor pregraja čez srce, da ni mogel nikamor niti z mislijo, ga je zdaj tako silno spremenjen njegov obraz prelomil v tisti zločestni nakani, ki mu je velevala držati za nož in ga zasekati v nepredirno mejo, ki mu je preraščala voljo. Ko je gledal v to obličje, naslonjeno na zid in zraslo v sivino stene, ga je presunilo in v srcu je začutil zdajci vrzel v tej živi pregradi, neka živa nenadna radost ga je obšla, ko se je zavedal, da sedi poleg starca — in da se ga nič več ne boji. Zdaj je celo roko potegnil iz žepa — nikamor ne bo zbežal! Ta podzavestni preobrat v njegovi notranjosti pa je povzročil prav starčev obraz. Morda v tisti sekundi nebeške svetlobe, ko vidiš človeka vse bolj jasno kakor v dnevni luči. Zares je tista značilno mrka črta na obeh straneh starčevih ust nenadno izdihnila. To je bila črta, za katero se je vsekdar skril njegov smeh, da se je popačil in se skremžil v grgrajoče javkanje, kakor bi se kje zataknil. To je bila ona drzovita črta, zaradi katere so se ga ljudje izogibali. V njej je bila neka čudovita zakrknjena odločnost, ki se ni prilegala starčevi podobi obličja. Zdaj pa, ob napadu nenadne bolezni ali slabosti, je ta črta izginila. Bila je še vidna. V silnem zgrabu prstov nenadne slabosti pa je popustila krčevi-tost njegove notranje sile, ublažila se je in dobila naraven, z vsem ostalim starčevskim obrazom skladen izraz. To ni bil več Tomazin, to ni bil oni mrki, neprijazni, skrivnostni pobožnjak — ta, ki je tu sedel, je bil prav navaden betežen starec. Star, obnemogel človek, bolj mrtev ko živ. In prav gotovo je sam v sebi začutil to vidno pretvorbo svoje zle podobe. Strah ga je bilo. Nenadno je začutil, da mu je padla krinka z obraza, in z grozo je še nadalje občutil, da je nikdar več v življenju ne bo zmogel pobrati s tal. — Umrl bom, France. Veš, že čutim. Glej jo, tam zadaj stoji žena s koso, je dejal po dolgem molku. 732 — Stric, v posteljo, jaz pa pojdem po čaj! je dejal France in vesel je bil, da se ni ustrašil njegovih besed. Morda je bil radosten, ker je v njem izginilo vse tisto grdo, ki mu je potiskalo nož v roke. — Ali je ne vidiš, kako bo zdaj pa zdaj zamahnila? — Ne čenčajte, stric, neumnosti! Nikjer je ni. — Dobro poglej, fant! Čutim jo. France pa je odgrnil posteljo, nato pokleknil na tla k starčevim nogam in ga sezul. Dvignil ga je s stola, zavlekel na posteljo in zadelal z odejami. Starec se ni upiral. Smehljal se je. Ko je stal France na pragu, mu je dejal s slabotnim glasom: — Dober fant si! Tisti greh ti je bog že zdavnaj odpustil. — Kakšen greh? — V katerega sem te jaz zapeljal. France je stekel v kuhinjo po čaj. Ponoči sta se z materjo menjavala. Drugo polovico noči je ona bdela pri starcu. Jutra pa ni hotelo biti. V Poldi je bilo zdaj samo še usmiljenje do tega človeka. Čisto naravno človeško usmiljenje in trudila se je na vso moč, da bi ublažila bolniku hudo noč. Bil je miren. Le zdaj pa zdaj je spregovoril besedo, bolestno zaječal in silno hitro mislil. Gubice na čelu so se venomer spreminjale, ustnice neprestano premikale. Včasi je poprosil Poldo za kozarec vode. Boril se je. Strašno se je boril. Morda še nikoli v svojem življenju tako, kakor prav zdaj, ko je negibno ležal v postelji. Ko se je naposled le pričelo daniti, se je nenadno vzpel v postelji in prosil Poldo: — Daj, seži tamle v žep suknje! Iz globokega žepa je prinesla njena roka velik, debel pisemski ovoj. Starec je hlastno stegnil roko, podržal nekaj hipov beli ovoj med svojimi ovelimi prsti, ga položil na prša, zaječal iz dna srca in omahnil nazaj na blazino. — Vrzi tole v peč, Polda! je dahnil čez čas. Polda se je obotavljala. Velika skušnjava jo je grabila, da bi pretrgala ovoj. Da pogleda .. . — V peč! je zdajci kriknil starec na vso moč. Polda se je zgenila, odprla vratca pečice in zagnala ovoj v ogenj. 733 — Čakaj! je ukazal starec, ko je hotela vratca zapreti. Ko se je sesul plamen, ki je za hip buhnil skozi odprtino, je dejal blago in tiho: — Zdaj zapri vratca za judeževimi groši in pojdi! Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali. Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda. Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji. France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so> mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel. — Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba! Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej. In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu. Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda. Ko se je vrnil, je dejal: — Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo! — Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati. — Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho^ počakali, da se bo voda odtekla. Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar: 734 — Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina! Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop. — Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne. — Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi? — Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France. Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom. — Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo. Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari. Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili. Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil: — Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič! Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo' zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu. Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika. Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, za-drhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj. — Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala. France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo*. — Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje. — Po naše reči! je dejal in potegnil. 73* Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila. Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so> se zbali zanj. — Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše. Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto. Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo. Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil. — Tam so tvoji! je dejal nekdo. Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke. Voda pa je naraščala. Stopil je na cesto ter šel k svojim. OBZORNIK PRED PUŠKINOVO STOLETNICO (Novi teksti, viri, razprave, življenjepisi.) V pičlih treh in pol leta bomo praznovali stoletnico Puškinove smrti (29. L/10. II. 1837—1937). Val spominskih objav, ki narašča že zdaj, narekuje vprašanje o vrednosti pridobljenih novih zakladov in o pomenu dneva samega. Glede slednjega bodo priznanja soglasna. Nekdanja zahteva Majakovskega, »čemu ne ustrelite Puškina z belo gardo vred?" je odšumela kakor sama meščanska vojna. Puškin je edinstven učitelj pisane množice mladih pesnikov pod sovjeti in v emigraciji. Njegova proza je slej ko prej zgled književnega jezika in uspešno kljubuje apostolom nove, pestrejše, na ljudsko skladnjo naslonjene ruščine. Edino razočaranje pomenijo ponovni ponesrečeni poskusi, približati Puškina onemu povprečnemu ruskemu bralcu, ki pozna rusko književnost samo po Tolstem in Dostojevskem, vse njune predhodnike pa šteje med staro šaro, ki utegne zanimati »zgolj profesorje". Še pariške »Nouvelles litteraires", ki so ponovno proglašale Puškina za »oporo carskega prestola", so nedavno napovedale novo izdajo »revolucijskih pesnikov vseh dob in dežel". Puškin je označen kot prvi v njih vrsti... Slovanski čitatelji, v kolikor obvladajo izvirnik, tvorijo srečno izjemo, toda za ostale izgubi Puškin v prevodu ves liričen čar ter se zdi premalo izrazit in oseben. Tudi prevodi niso vedno najboljši. F. Bodenstedt je že leta 1854. vestno ponemčil Puškinove pravljice. Kljub temu je zamenjal K. Roellinhof leta 1920. v znanem predgovoru „luko" (lok, krivuljo, zarezo ob morski obali) z »lukom" (čebulo) in prevedel stih: „U lukomorja dub zeljonyj" z „Ein Eichbaum steht am Zwiebelmeere". Zato pa premaguje rusko puškinoslovstvo vse ovire. Še revolucija bi se lahko imela v tem oziru za srečo v nesreči: samo nasilen konec zaplenjenih 736
 
— Tine in Rezika, vidva po suhe veje v hosto! Pazita na gozdarja! Lomiti nikar, ker se sliši in ga tako privabita. Ne pozabita vrvi!
 
— Prav bojim se ga! se junači Tine. Tale pipec mu potisnem med rebra.
 
— Šema! Zbežiš ko zajec, če ga le ugledaš!
 
— Jaz ------------
 
— Pojdita! preseka Franc. Morda bo že kaj kostanja zrelega!
 
Anica bo doma. Kam bi, revše? Cunje si privleče od nekje in si maši punčko, nosi jo v naročju, prepeva si lalala, sede v travo in si napravi hišico iz paličic.
 
— Zaspančkaj! ji pravi. Če boš pridna, ti bom nekaj prinesla.
 
Potem gre vsa resna po svojih opravkih. Pri Andrejčevem oknu je trgovina.
 
— Prosim moke in sladkorja!
 
Našteva kamenčke, položi jih na okno in z rokami sname iz zraka naročeno blago.
 
Franc poišče v drvarnici vrečo in velik železen kavelj ter se odpravi čez polje. Blizu vasi je opazil na skrivnem mestu zrela jabolka.
 
Onadva pa sta šla skozi mesto in sta že koj pod Rožnikom zagledala gozdarja. Pa sta zavila v hrib šele zadaj za streliskim zidom. Tu sta sedla v travo.
 
— To je pa res imenitno, če nimaš očeta in matere, meni Tine. Greš, kamor hočeš, in zvečer greš spat, kadar se ti poljubi!
 
— Očeta ni prijetno imeti, pravi Rezika. Posebno kadar je pijan. Toda naš oče je imel najlepši pogreb. To je tudi nekaj.
 
— Takšno čelado bi zelo rad imel, zasanja Tine. Menda so pozlačene. Toda še rajši bi imel one srebrne sekirice ali pa trompeto.
 
Na zidu opazita veliko zeleno kuščarico.
 
— Tale je strupena in hudo ugrizne. Pojdiva proč! pravi Rezika.
 
— Avša, reče Tine, kaj ti pa hoče? In že vstaja, da bi jo s palico. Po stezi, s hriba navzdol, je prišel star gospod.
 
— Kaj pa vidva, otroka? ju je vprašal in obstal pred njima.
 
— Nič! je dejal Tine.
 
— Po jagode sva prišla, je rekla Rezika.
 
— Bosa je ta, se smeji gospod, jagod ni več!
 
— Po kostanj, popravi Tine. Za večerjo.
 
— Za večerjo bo že mama poskrbela, meni gospod.
 
— Je v bolnišnici.
 
— Bo pa oče —
 
— Je umrl!
 
— O, revčka! zatarna gospod. No, pa sta pridna, pridna kaj —?
 
— Sva!
 
Seže v žep in dá vsakemu dinar. Potem mahne s palico po zraku, zamaje z glavo in gre navzdol na cesto.
 
Oba sta presenečena. Ogledujeta denar in kar nočeta verjeti, da sta ga na tako lahek način zaslužila.
 
— Jaz sem rekla, da je mama v bolnišnici! se divi Rezika.
 
— Jaz sem pa za očeta povedal. Potem je šele dal! pravi ponosno Tine.
 
Fantu se čudno jasni v glavi, ko gleda denar. Nemudoma se ogleda okoli sebe in ko opazi, da prihajata po stezi mož in žena, pograbi sestro za roko in prične zdihovati in se pačiti, kakor bi jokal. Z rokavom si briše oči, nasloni se na drevo in potegne k sebi Reziko, ki ga vsa preplašena gleda in ne razume njegovega početja.
 
Gosposka žena se je sklonila nad fanta.
 
— Zakaj pa jokaš, fantek? ga je vprašala. Ali sta se zgubila? Ne znata domov?
 
— Oče in mati sta nama umrla! je zatarnal Tine in še huje zatulil.
 
— Stara pesem, je dejal gospod. Oče je v arestu, mati pa se bog ve kje candrá! Gospa pa le tišči v otroka.
 
— Kajne, da ne lažeš? ga vprašuje zaupno.
 
— Prisežem! je zajecal Tine. Oče je zgorel, ko je pomagal gasiti tovarno. Saj je bilo v časopisih.
 
— Ah, vidiš, to sta otroka tistega — čakaj — kako? Dà, dà, Andlovca. Saj sva še pogrebni sprevod videla!
 
Potem odpre torbico, poišče nekaj drobiža in mu ga dá v roko.
 
— Uboga otroka! zastoče in si obriše solzo. Ko sta odšla po stezi, se Rezika zamisli in pravi čez čas:
 
— Ali sva berača —?
 
— Hitro po drva! pravi Tine, Vrže vrv čez ramo. Ves zatopljen v bogate načrte žvenklja z drobižem v žepu in se poganja v reber.
 
<center>*</center>
 
Nekako čez noč je prišla jesen. Na ravnici je v dolgih, zavitih pasih cvetela ajda, nad reko se je vsako jutro gostila megla bolj in bolj. In če si pogledal v hrib, si videl sto barv, in če se je solnce uprlo v drevje, je gorelo listje v rdečem soju.
 
Stari Tomazin pa v svoji čumnati.
 
Toplo je, solnce ga kar zaliva.
 
Po razpokanem zidu so obešene pajčevine. Velik lesen Kristus visi nad njegovo posteljo in pod njim so pribite na zid podobice z božje poti. Vrata so odznotraj vsa prelepljena s slikami, iztrganimi iz knjig. Menda je tako mašil špranje, ki so zevale povsod, kjer so bile deske sklopljene. Na slikah pa čudoviti dogodki: cesar Franc Jožef na jesenskih manevrih, bitka pri Visu, atentat na portugalskega kralja, cesar Maksimilijan v ječi, bitka pri Četaldži ...
 
Poleg postelje sta dva velika kovčega in nekaj škatel iz bele lepenke, ki so z motvozom prevezane.
 
Na mizo, predse, je stresel iz platnene vrečice prečudno šaro. Bog ve kje po vseh mestnih smetiščih je zbiral ta kolesca, te škatle, vijake, žeblje? Skrbno je opazoval vsak predmet posebej, ga očistil s krpo in ščetko ter vzel klešče ščipalke in pričel lomiti.
Zdajle ima v rokah star, neraben, zavržen električen zvonec. Medene vijake in okove je odločil od deske in jih položil zase. Vrhno, zeleno, poškodovano žico obeh tuljav je odvil in vrgel v zaboj za odpadke. Spodnjo, ki je bila še dobro ohranjena, pa je spravil v posebno omarico. In ko mu je tako ostala samo še deščica, jo je še in še ogledoval, opazil še neko majhno medeno spojko, jo odščipnil in spustil v škatlo. Potem pa se je spravil nad razbito ogrodje budilke.
 
Zdaj pa zdaj je vstal, narahlo odprl vrata in prisluhnil v podstrešje. Pa se je spet vrnil k delu, se ves zaglobil vanje in ga opravljal s pravcatim užitkom.
 
V tej čudaški čumnati je živel baje že dokaj let, menda od takrat, ko mu je mnogo mlajša žena pobegnila z mladim podčastnikom. Toda le-tó ni imelo nikakega vpliva na njegove sedanje navade in njegova poželenja, zakaj skopost, pobožnost in ženskarjenje mu je odgnalo mlado ženico, in ko je zdaj tu prav za prav lastnik tega brloga in neomejen gospodar vseh teh ljudi, ki so s svojo usodo prikovani na vse te njegove razvade, ne more nihče trditi, da je kdaj izrabljal ta položaj v svoj gmotni prid. Bil je celó dober in usmiljen in dobrohoten, dokler ga ni zgrabila zamirajoča strast.
 
Nihče ne ve za njegovo mladost. On sam je nem, nikdar ne omenja svoje žene. Sicer pa je človek, ki nobenega ne vznemirja in tudi njegove dogodivščine z ženskami so prav za prav tako neznatne, da bi se nihče ne spotikal obnje, če ne bi vpletal v vse te epizode svoje pretirane po-božnosti in se sam ne postavljal v nekakšen nemogoč, nenaraven mističen patos, tako da so nekateri že govorili, da zapada verski blaznosti.
 
Toda če si ga videl pri delu v sobi, kjer je bil sam s seboj, in opazoval njegovo čisto običajno človeško živahnost, malce zaradi visoke starosti sicer neokretno, počasno, tuintam utrujeno, zamišljeno, si upravičeno in pravilno sodil, da je ta prenapeti verski patos le krinka, s katero hoče zabrisati svoja poželenja in jih upravičevati pred javnostjo. Bil je starec. Pravi, pravcati starec. Zguban, plešast, v čeljustih samo klavrne škrbine nekdanjih zob, ščetinasta brada, žilast vrat, drsajoč korak, voščena koža, pretkan, zagoneten, skrit, nezaupljiv pogled. Kadar se mu je palilo meso*, se je potuhnil vase, nemirno copotal po čumnati in v mislih metal mreže v vse tiste kaluže, iz katerih bi se dala potegniti neoprezna riba. Meso je trohnelo, a duh je ostal mesen in požrešen. Vsa pohota mu je prešla v oči in prste. Bil je samo še igračka nezamrle spolnosti in slepo se je vdajal okrnjenemu nagonu, ki ga je kot težko breme nosil v svojo starost. Vsa njegova polomljena zunanja podoba, vsi vidni, preveč vidni znaki, da se povrača v brezspolnost, slično otroški, podoba, s katero ni moči pričarati nobenih mikov, ga je vlekla v dejanja, ki so bila po zasnovi, obliki in izvršitvi grda, zakaj vsekdar je dejanje, ki ga kdo napravi na račun revščine s tem, da vedoma izkoristi pomanjkanje, glad, obup drugega v svoj prid, prekleto umazano in sramotno. Toda Tomazinu ni bilo do globlje etike. Zla svojega početja se niti zavedal ni, kakor se zaveda vobče kaj malo ljudi svojih umazanih dejanj. Vsekdar se človek sam zase vedno izmota: ne odpušča samemu sebi, skratka, postavi se v nujno pozo, da je bilo tisto, kar je izvršil, neprepričljivo — pa mirna Bosna! Z novo umazanostjo potrdi svoj credo zase. Tako mu je ušla Polda v bolnišnico, Marije se ni upal nadlegovati, ker je vedel, da bi se pri nji osmešil, za Ivanko pa je hranil ugodno priliko. Toda tu je bil Andrejec. Vrag ti redno plačuje stanarino, točen je, zdaj vobče edini zmožni plačnik. A vendar si ga je želel proč. Saj se Andrejec ni nikdar vtikal v starčeve zadeve, toda kljub temu se ga je ' Tomazin bal, kajti vse njegove besede in vse njegovo vedenje je bilo tako vražje resno in resnično, da se ga je vedno izogibal. Imel je občutek, da mu bo vsak čas stopil pred oči, mu s prstom potrkal na čelo in dejal: Vem, kaj kaniš! Spet imaš boga na jeziku, stari grešnik! Ko vstaja od dela in odpira vrata, se ozira po nasprotni čumnati in vleče na ušesa. Toda že vse popoldne se tamkaj nič ne gane. Marijo je videl oditi zdoma. Andrejec je v službi, otrok ni doma, le Anico, ki se igra in sama s seboj govori, sliši odspodaj z dvorišča. 607 Tomazin vestno opazuje človeka. Točno ve za vse njegove brige in ko zdaj vidi, da je med Marijo in Andrejcem vez, ki ni samo prijateljstvo, temveč nekaj trdnejšega, ve, da je ostala Ivanka še bolj v zraku: nima trdnih tal, nikamor ne more, ve, da postaja Mariji v breme, četudi se tega niti ne vidi niti ne občuti, nikakršnih nad na službo nima, vsa njena skrb je strnjena res samo za košček kruha, zgolj za to. Zdaj je jesen, zima bo prišla in zima je hudič, če si lačen in če te zebe. Že če misliš na to, te sitega mraz pretrese in bi storil bog ve kaj, da ne bi zabredel v takšno prekletstvo. Vrata tamkaj so se odprla. — O, deklica, kar doma —? vprašuje začudeno Tomazin. Pa sem mislil, da sem sam v hiši! Ivanka je pustila vrata odprta in šop solnčne svetlobe je padel v mračno podstrešje. Takšen neurejen prostor je v temi pust in tajinstven, toda če je obsvetljen, navda človeka vsaktera navlaka z ostro radovednostjo, da nehote ogleduje sto stvari, ki so tu nametane, obešene in pri-slonjene. Podstrešje je prava zakladnica. Tu so1 zavržene reči, ki jih še nismo čisto zavrgli, kajti drugače bi jih vrgli v smeti. Tu je sto raznih stvari, ki jih človek še in še potrebuje. Čudni kosi železa, pločevine, žica, late, deske, vreče, preluknjani lonci, razbiti deli pohištva, vrvce, papir, razni suhi sadeži, ostanki obutev in obleke, tu zgoraj je čudovita mešanica raznih vonjav po trohnobi in razkrajanju, po gobah, po zdravilnih rožah, po bezgu in lipovem cvetju. Ivanka sede na dvignjen prag in gleda starca, ki z narejeno vnemo nateguje na tram razpeto zajčjo kožico in jo pribija z žebljički. — Pozimi daš tole v obutev, tolmači Tomazin, in ti je preklemansko toplo. Ali pa si sešiješ jopič in nobena burja te ne prepiha. — Kje je še zima! meni brezbrižno Ivanka. — Ho, kar kmalu. Prišle bodo jesenske plohe, nato bo okoli ogalov zavekal vetrček in ko boš zjutraj pogledala skozi okno, bo mrgolelo belih ptičic. Potem vohljaš okoli peči in če nimaš krme zanjo, piskaš v prste! Ivanka ga gleda, njene misli se gubajo kakor njena koža na čelu in nič prav trdnega ne more zajeti, da bi se usidrala, odpočila in nasmehnila komurkoli lepemu in dobremu. Pomanjkanje je položilo že vidno svojo šapo na njeno lice. Telo se počasi, počasi, v začetku s silnim naporom upira pomanjkljivi hrani, oči v obrazu se nekako povečajo in poglobijo, a blesk pogleda je zato na videz top, malomaren. Skozi priprta vrata Tomazinove sobe vidi na oknu vrsto velikih, debelih jabolk; pogled vrže v stran, ker povzroča ta slika neprijetnost 608 in nemarne občutke, ki se jim ne more ubraniti, pa zamiži, nasloni glavo na vrata in misli so lene, grenke, komaj se zaveda, da je tu Tomazin, ki štorklja sem in tja, preriva zaboje, pribija žeblje in izgine nato v svojo sobo. Na mah je zopet vse tiho na podstrešju. Tomazinov kot je zopet temen, le skozi razbito opeko je speljan droban solnčni žarek do debele steklenice z odbitim vratom in zeleno steklo se sveti ko smaragd. — Marija je Andrejčeva, si misli, in dasi je še vedno vsa skrbna zame in prijateljska, vendar sem jo polovico izgubila. Zdaj sem prav za prav popolnoma sama, sama na svetu... Ničesar ni več, niti upanja, niti dela, niti doma, niti ljubezni! Marija pa ima vsaj ljubezen! Drobna zavist, ta elementarna prvina vsega ženstva, grize njeno plaho srce in četudi se te zavisti noče prav zavedati, vendar gloda v nji. Na dnu srca leži, opreza in draži. Glad jo grabi, sama nase je srdita, brani se obupa in vsaktere grde misli, ta prazna tišina, zagrajena s preperelo opeko, pa jo tišči in na-skakuje, da zdajci močno pogreša Tomazinovih stopinj in njegovega ropota. To večno brezdelje, neprestano pehanje in poniževanje, da bi dobila kakršnokoli delo, jo je stisnilo v precep in jo ne izpusti. Ne more nikamor več. Včasi ji je, da bi se na noč pogreznila v mesto in da bi končala kjerkoli. Nekajkrat je šla v mraku na njivo' po krompir in po koruzne storže. Toda strah, da je ne zalotijo, ne osramote, morda celo z udarci, je silen in nihče je več ne pripravi do tega. Zdajle, čez eno uro, mora biti v gostilni „Pri sraki". Majhna obljuba. Oglasite se, morda vas najamem za poskušnjo, ji je dejal včeraj gostilničar. Vrne se v sobo in se pripravi. V zrcalcu si ravna ostrižene lase, ki ji silijo na čelo, nasmehne se svoji lepi podobi in gre z majcenim, majcenim upanjem na pot. Mimogrede potrka na Tomazinova vrata in reče: — Zdaj grem, morda bom dobila službo. — Bog s teboj, dekle, je zamrmral starec. Molil bom zate. Pa če ne bo nič —? — Nazaj bom prišla. Ali pa bom skočila v vodo! — Ojoj, ne preklinjaj! je vzkliknil Tomazin. Kaj ne veruješ v boga? Mar ne veš, da brez njegove volje niti vrabec ne pade s strehe? In v mene nič ne veruješ? Zakaj pa me ne prosiš? Saj bi ti pomagal. Ivanka ga gleda, vidi se ji dober starec in hoče mu reči dobro besedo. — Hvala, Tomazin. Saj morda le dobim službo. Če ne------------ 39 609 — Bomo že kako naredili. Moj bog, veš, da sem vedno nate mislil. No, pa si se me ogibala, kakor bi bil gobav. Mučno ji je, pa se nasmehne in mu pomahne z roko v pozdrav. — Nisem mislila tako, se opravičuje. Zbogom! Gostilna »Pri sraki" je nekakšna skrivnostna krčma, kamor se zatekajo ponočnjaki iz mesta. Zgoraj ima posebne sobe za boljšo družbo, ki tu zunaj mesta nemoteno popiva, raja in poje do zore. Javne, spodnje prostore ob policijski uri zapro, zgoraj pa je zasebno gostilničarjevo stanovanje, v katerem se krčmari na debelo. Semkaj ne more policija, tu je svetišče gostilničarjeve zasebne lastnine, tu lahko počne vsakdo, karkoli se mu poljubi, in tu lahko streže gostilničar svojim gostom vse noči. Kaj to komu mar —? Gostilničar je majhen, suhljat, plah. Takoj pošlje Ivanko k ženi, ki sedi v veliki gostilniški sobi in je zatopljena v neki feljtonski roman. Sama je v tem velikem prostoru. — Karlina, pokliče mož oprezno, prišla je! Gospa odloži časnik in se ozre po Ivanki. Močna, debela, skoraj ogromna je, ko vstane s stola. Njen obraz je lep, malce vzbočen nos ima in rožnata usteca in mehak, smehljajoč pogled. Prijazna je, dobrotna. — Da, ji reče, ko jo v naglici pregleda, toda ne znaš ničesar, kajne? Ivanka je nerodna, ne ve, kaj bi, boji se te silne gospe, ki se ji smehlja v obraz in ji hoče dobro. — Čakaj, pojdi z menoj, pa se bova pogovorili! pravi gospa. Odvede jo po stopnicah v prvo nadstropje. Hodnik je pokrit s preprogo, koraki so tihi, skrivnostni, na steni je veliko zrcalo, na koncu hodnika odpre gospa neka vrata in jo pelje v majhno sobo. — To bi bila tvoja soba! ji reče in sede na zofo ob zidu. Ivanka strmi. Njena soba —? Gleda: postelja pregrnjena z lepo oranžno prevleko, na oknu zavese iste barve, mizica, štirje okrogli stoli z blazinami, omara, velik umivalnik z zrcalom, v katerem se vsa lahko vidi, na steni velika, lepa slika gole žene z razpuščenimi lasmi, ki pravkar stopa iz vode, s stropa visi električna svetilka z modrim senčnikom ------------! — S sobo boš zadovoljna, zelo topla je. Prijetno ti bo! Gospa opazi in vidi njene začudene poglede in Ivanka zares ne more razumeti vsega tega; te sobe, vsega, kar je v nji, s preprogo pokritega hodnika, gospejnega dobrotnega smehljaja, skrivnostnega bleska v go-spejnih očeh. Preživeti eno samo noč v tej, za njene skromne pojme, razkošni sobi! 2e se vidi v postelji, na hrbtu leži, gleda v sliko in na ničesar drugega ne misli, ko na ugodje, ki ga vzbuja svežost posteljnine. 610 — Kakšno bo tvoje delo* —? Lahko! pravi gospa. Gostom boš stregla v zgornjih sobah. In če ti bo kateri všeč, dušica, ga semkaj pripelji. Jaz, veš, razumem mladost! Plača: prosto stanovanje, dobra hrana in mnogo napitnine! Premisli! Ah, vidiš, pozabila sem! In že pritisne na gumb pri vratih. Takoj prihiti natakarski vajenec. — Porcijo narezka, kruh in čašo vina! je ukazala gospa. Ko je bila jed na mizi, je gospa Ivanko zaupno pogladila po obrazu in ji dejala: — Dober tek. Medtem premisli. Kmalu se vrnem! Zdaj je bila Ivanka sama v sobi. Neurejene misli so jo naskakovale, ni mogla vsega razumeti, vendar pa se ji je zdelo, kakor da so ji nastavili past. Glad se ji je podvojil, ko se ji je nasmejalo lepo1, rdeče meso' z mize. Jedla je. Naglo, kakor bi se bala, da ji kdo ne izmakne mesa. Zapeljiva slast, slane sline in ugodje telesnega zadovoljstva so jo vse bolj osvajali. Zaželela si je tu ostati in živeti v tej mehki, udobni urejenosti nenehoma. Spila je čašo vina in misli so se zgnetle v edino željo, ohraniti si to sobo vsaj za eno samo noč. Toda istočasno se je zopet pojavila past in točno se je zavedala: To ni soba zame! Spregledala je nakane, videla je moža, ki ji ponuja denar, toda vzlic temu se je čudno nasmehnila. Ta slika, ki ji je sprva zoprna in sramotna, se že gubi v željah, zasidrati se in živeti. Nič več skrbi za kruh in delo. Nič nejasnosti. Samo živeti, živeti, živeti in udobno živeti! Kakor iz dalje je zaslišala gospejni glas. — Si zadovoljna? Sprejmeš? Spodaj že dve drugi čakata! — Da! je dejala Ivanka naglo. Ostanem! — Tak pojdi z menoj, da se oblečeš za goste. Sama se ne boš več poznala! se je smejala gospa. In dobro ti bo. Nikoli ti ne bo žal! Ko je čez dolgo časa stala na hodniku pred velikim zrcalom, je vztre-petala od silne izpremembe. Mar je to Ivanka? Drobna, suha Ivanka, delavka iz tovarne za pločevinaste izdelke? Nakodrane lase, bela polt, podčrtana s potemnelimi obrvmi in pordecenimi ustnicami, tesna črna bluza z močno izrezanim ovratnikom, kratko krilce, svilene nogavice in majhni, črni solni? — S tepli se bodo zate! je dejala gospa. Lepa si! Omamen občutek občudovanja do same sebe jo je obšel. Šla je v svojo* sobo, pogledala skozi okno in v daljavi je na polju komaj še v mraku razločila obrise hiše brez oken. Kako je temna in samotna! Kakor velik strah, ki se je vgnezdil sredi gmajne. Črna in skrivnostna. Spustila je zaveso, prižgala svetilko z modrim senčnikom, pripravila posteljo in se potopila v pričakovanje. 30* 611 Kesno zjutraj se je prebudila. Ko je odprla oči, je zagledala modro luč na stropu in v kotu pramen belega dneva, ki je prodiral skozi spuščeno zaveso. V meglenih obrisih, ki so bili spočetka polni glasbe, petja, glasov, šepetanja in čudovitih besed, se je vrtinčil prebujajoči se razum in pekoča bolečina v glavi je vse bolj naraščala. Počasi, počasi dojema posamezne predmete v sobi. Na mizi napol prazno steklenico nekega likerja in dva majhna kozarca, pepelnik, poln pepela in ugaslih cigaret, prevrnjen stol, svojo bluzo na zofi, nogavice in en šoln sredi sobe. Dvigne se in v glavi se ji trgajo nejasne slike, strah jo grabi in zopet omahne na blazino. Hoče se iztrgati iz vseh teh slik in zopet zaspati. Zaspati in se nič več prebuditi. Prespati vse to v pozabljenje in se zbuditi v hiši brez oken. Pa je vse zaman. Skozi pekoče možgane se vije kakor goreča črta zavest, vedno jasnejša. Polnoč. Gostje iz mesta. Vino, gramofon, petje, gospa v pidžami. Goreči poljubi. Ivanka nosi vino. Sedi med njimi. Pije. Poje. Da, gospod z naočniki ji poljublja vso golo roko. Tisoč luči. Pleše .. . Gospod z naočniki. . . Potem je tu v sobi sama z njim in se potaplja v opojnost njegovih besed. Poljubi gore, gore, gore. Dvignjena v slastni omami se pogreza z njegovim obrazom vred. Zdaj pa je. . . Občuti, kakor da jo je pogoltnila silna voda, da se je pogreznila v globočino in da jo je zopet reka naplavila na breg. Da zopet oživlja, da se giblje, čuti in misli. (Dalje prih.) OBZORNIK LUCIEN TESNIERE IN KRITIKE O NJEGOVI KNJIGI »OTON ZUPANČIČ" (Nadaljevanje.) V reviji »UEurope nouvelle" (29. avgusta 1931) pravi Marcel Brion v kratkem poročilu naslednje o Župančičevi pesmi: „Njegovo delo, tako važno zaradi lirične lepote, izrazne izvirnosti, je tesno priraščeno na preteklost slovenske narodne pesmi, se v njej prepaja z modernimi svojstvi in nareja iz Župančiča nacionalnega pesnika v najplemenitejšem in najpopolnejšem smislu besede." V časopisu »Jurnal de Roubaix" (7. oktobra 1931) govori (C.) L.(ooten) najprej o slovenski politični in kulturni preteklosti, oriše dobo pred svetovno vojno in omenja sedanjost Slovencev. O Župančičevi liriki in o Tesnierejevi knjigi se izraža zelo toplo in pohvalno. »Župančičev začetni lirizem", piše, 612 „Ne vem. Mislim pač, da bom izvedela, ko odrasem." Ves mesec so bili Adamsovi in Galei globoko vznemirjeni zaradi Mary Madsen. Govorili so o njej — o otrocih krize — skoraj vsak večer. »Važno je to," je govoril Peter, „da se otroci — v velikih mestih nemara po stotisočih — polagoma odvračajo' od doma in staršev, k učiteljem, stražnikom, socialnim delavcem, šoli — k občestvu. Kapitalizem s svojo krizo razdira družine in žene otroke k podzavestnemu komunizmu, vsaj k jobčestvenosti* — prisili jih, da se obračajo na občestvo. Če kaj dobijo, se ne zahvalijo. V svoji preprosti, zdravi, neposredni sebičnosti čutijo, da jim to gre, kakor jim je prej šlo od njihovih staršev. To so otroci dosti hitreje doumeli kakor starši." „Toda, kar je neposredno važno zame, je to, da imam konec zdaj za ,Mnoge ljudi'. Opisal bom v svoji povesti takega otroka, kakor je mala Mary Madsen, in ona bo dobila ob koncu knjige besedo*. Njena mlada pamet bo postala ostra ob krizi, ob lakoti leta 1930. — in kakor to dekle, bo hotela vedeti vse. Seveda vem, da pri mnogih otrocih lakota ubija pamet; mnogi dobijo tbc. in postanejo pohabljenci, toda ta Mary pripada drugi vrsti otrok — tisti, ki bodo mogoče kedaj revolucionarji." (Iz angleščine prevedla Olga Grahorjeva.) HIŠA BREZ OKEN TONE SELIŠKAR In ko je tako ležala, vsa omotična od krvave resnice, ki je grabila po vsej razmetani sobi, od zmečkanih in pohojenih nogavic na tleh pa do njenega lastnega telesa v postelji, se ji je bolj in bolj zdelo, da leži na suhem produ velike reke. Res, da je znova oživljala, a prav v tem oživljanju je bila nevarnost, da jo utegne nov val spet potegniti v vodo, iz katere ni več rešitve. Pobegnila je s postelje. Dušilo jo je. Stekla je k oknu in ga odprla. Val vlažnega jutrnjega hlada jo je zajel. Čez polje je ležala gosta megla, nikjer ni bilo videti hiše brez oken. Tam nekje, v sredi te megle je stala; čutila jo je, v sebi je vedela zanjo. Ko je odmaknila pogled od jutra, zabrisanega z meglo, se je vsa zajela v zrcalu in neznosen strah jo je zgrabil, ko je gledala ta tuji, neznani obraz pred seboj. Kakšna strašna izprememba od včerajšnjega večera do jutra! Kodri las so popustili in so se tesno sprijeli na čelu, počrnele obrvi so zgubile barvo. Na licu so bili še tu pa tam sledovi pudra in ustnice so se potegnile v nesorazmernost, ker se je rdeča barva razmazala . . . Vse to ji je 665 kazilo obraz, da je bil spačen, grd, izmučen, pokvarjen in nenaraven. Oči pa zaspane, medle, zastrašene. Naglo se je okrenila. Odprla je omaro in se napravila v staro obleko. omočila je brisačo in si umila obraz. Popravila si je lase, potem pa je previdno odprla vrata. Morda je bila ura šest. Tu zgoraj je bilo še vse tiho, luč na stropu je še vedno gorela, do zdaj še ni bilo nikogar iz sob, da bi jo ugasnil. Spodaj je skozi steklena vrata gostilniške sobe opazila malega točaja, ki je še ves zaspan čistil pepelnike na mizah. Na cesti se je potopila v meglo. Drobne kapljice so ji sedale na vroče čelo in bilo ji je dobro, ko je začutila pod nogami poljsko stezo in mokre travne bilke. Stekla je. Misli so se razbežale, le neka težka, moreča, pripaljena ost se je ugrezala vanjo. To je občutila v vsakem živcu, pa je ni mogla iz-dreti, naj se je še toliko mučila. Ost je imela nazaj zavihane zobce, in bolj ko je pulila želo, bolj je trgala dušo, bolj je krvavela. Iz megle se je hipoma dvignila hiša brez oken. Kar nenadoma je zagledala zadnjo steno, ki se je kakor široka, razpokana dlan postavila prednjo. In vodnjak in na orehu kletka z grlicama. Moj bog, ti nesrečni otroci so jo sinoči pozabili nesti v hišo. Obe grlici sta čepeli na zgornji paličici tesno druga ob drugi. Mehki, topli puh med perjem sta razsobili okoli vratu in povesenih glavic, da sta bili kakor dve mehki, volneni kepi. Zeblo ju je. Po dvorišču je ležalo rumeno orehovo listje in mnogo zelenih lupin divjega kostanja, ki so ga otroci nabirali, da bi ga prodali prekupčevalcu. Andrejčevo okno je bilo zastrto in po glasu, ki je prihajal iz sobe, je spoznala Marijo. Po prstih je stekla mimo vrat, na stopnicah si je sezula čevlje in se plazila čisto ob zidu na podstrešje. Srce ji je nemirno utripalo — vrata v sobo pa so bila zaklenjena. Najbrže jih je zaklenila Marija, ki jo je snoči zaman čakala, in je vzela ključ s seboj. Vsa moč je zdrknila iz nje. Zdajci se je vse sesulo vanjo, da je pocenila kakor pod težkim bremenom in sedla na prag. V notranjosti je pričela krvaveti. Oči, obrnjene naznotraj, so žgale in so jo hotele prežgati, jo z ognjenimi žeblji pribiti na vrata. Telo je gorelo in se vilo v plamenu in ves njen notranji svet se ji je zdel iztrgan, opljuvan, pohojen, onečaščen. A kaj telo! Telo je oblika, je posoda življenja, telo se obriše in je čisto. Toda vsebina, ta živa, nikdar mirujoča pijača našega življenja! To večno vrenje in kipenje, ta večna duša, ali 666 karkoli je že! Površina je bila skaljena. Noč je posegla vanjo s svojim nečistim, umazanim gobcem pohote in je lokala. Da bi bilo vse to čisto preprosto, kakor je preprosto delo v tovarni! Pa bi dejala: ti moj bog, greš, prilika se ti nudi, milijon žensk se s tem preživlja, milijon mož se napaja ob teh cenenih avtomatih ljubezni, vse je tako preprosto, nihče te ne vpraša, kako si zašla na to „spolzko pot življenja", nihče ne vrta v tvojo prošlost, ne zmeni se zanjo, kvečemu kak sentimentalen poet, ki na koncu koncev prav tako greši nad teboj kakor milijon drugih. Preprosta reč, za premnoge samo ščepec cenene romantike in nič več in nič manj. Seveda, toda za Ivanko je bil to hudič, ki se je z vsemi kremplji zapičil vanjo in je ne spusti. Skozi vrtinec te bolesti se sveti ena sama živa slika tega, kar je preživela: nekdo ji dokazuje ljubezen in govori, govori, da bi skoprnela ob vseh teh lepih besedah, da jo zamami in da se vsa opita od slasti potaplja, a zjutraj ji ostane podoba bankovca na mizi. Zavest, da je vse to zlagano, da je bila ljubezen te noči samo na jeziku, da je gospod z naočniki vedel, da govori vlačugi, zavest, da je bila zanj le vlačuga in da bi ti naočniki pogledali stran, če bi jo srečali na cesti, potem zavest, da so si jo vsi ti napiti gospodje ponoči podajali z naročja v naročje, ker so vedeli, da spada to v njeno službo, da so jo vso noč ponujali gostom kakor vino in pogačo in da so imeli vsi ti nočni gostje plačano pravico, poljubovati jo in tipati! Bolestno se krči vase in ne more pa ne more zbrati toliko moči, da bi se vsaj za trenotek otresla vseh teh morečih očitkov vesti, obžalovanja, studa, jeze in sovraštva do same sebe. Joče — ihti. Grize ustnice in lomi prste. Boli jo samota. Boli jo hlad, ki tišči skozi opeko, zaželi si človeka, dobrega človeka, da bi se naslonila nanj in da bi na ves glas zajokala. In ne vidi, da stoji Tomazin na pragu svoje čumnate, da prihaja k nji, da se sklanja čeznjo in jo dviga k sebi. Čuti le človeške roke, ki so se usmiljeno oklenile njenega telesa, in sliši šepet, ki jo greje, čuje besede, ki so kakor tolažba, ter se nemočna in smrtno ranjena nasloni nanj, ki jo vodi k sebi. Mila toplota njegove sobe, tihota in nenaravni, globoki glas starca jo medli, pada v nekakšno polspanje, kjer pozablja vse muke, hoče se ji utoniti v prostor, kjer ni ne misli ne čuvstev, kjer je samo še utrip enega samega živca, ki ji daje edino zavest, da še živi. Krčevito se oklepa njegovih besed, miži in ne vidi ničesar, in ko jo njegove roke spuste na posteljo, obrne obraz v blazino in se prepusti čudovitemu občutku: tu stoji nekdo poleg mene in bdi nad menoj! Tu bom zaspala in umrla. 667 In ko sliši skozi to polzavest božjo besedo, mistične zvoke molitve in čudovito ubranost neskončnega miru, se ji odpira pot k bogu in v blazino šepeče: — Bog je usmiljen, bog je neskončno usmiljen.. . — In neskončno dober! je govoril zamolklo starec ter gledal v strop. Kdor se k njemu povrne, mu bo odpuščeno, pa če je grešil in ubijal. Kdor pa v temi tava in ne vidi rok, ki se mu v spravo ponujajo, bo zavržen in pogubljen! V daljavi je tulila tovarniška sirena. Daleč nekje je bila stolpna ura. — Glej, jaz pa sem s teboj usmiljen! Vse vem in odpuščam ti vso dolgo noč, ki si jo v grehu preležala. Govoril sem z bogom, vso noč sva govorila in molil sem zate in te njemu priporočil. In po meni ti bo odpuščeno. On je v nebesih, jaz pa sem na zemlji. Duša tvoja je bogova, telo pa je moje! Položil ji je roko na glavo, pobožal njen vrat in uprl ves svoj bogov-ski pogled v to žensko, ki je trepetala po vsem telesu. Njegov obraz, ki je bil še pravkar zamaknjen v strop, se je premenil, skozi medlino starih zenic je udaril blesk, njegovi suhi prsti z velikimi orumenelimi nohti so dobivali podobo silnih krempljev velike ujede, voščena, nagubana koža na njegovem vratu se je nekako oživljala, postala je prava nakaza kakor vrat beloglavega jastreba, ki je zavohal mrhovino. — Moli, Magdalena Spokornica! je šepetal počasi in s čudnim naglasom. Molitev je ogenj, ki žge in očisti vse grehe tega sveta. Ivanka leži z obrazom v blazini in nič več ne čuti teže zemeljskega telesa. Hladne starčeve roke jo dvigajo v zrak in na vso moč si prizadeva spoznati, odgrniti tajinstveno meglo, ki se vse bolj spušča med razum in čuvstvo silne sproščenosti, ki ji odvzema bolečino in ki jo vso pretvarja v bitje brez telesa in lastne volje. Starec ji ni več Tomazin, ta hiša ni več hiša brez oken, mehka svetloba je kakor veliko solnce, pod katerim leži. V prividih se ji vse izpreminja v nenaravne podobe nečesa lepega, lepšega, kakor je zemlja in ljudje na njej. Magdalena Spokornica. . . Slika prelepe ženske, ležeče pred votlino*, razpuščeni gosti, lepi lasje, ogromno v usnje vezano sveto pismo, naslonjeno na belo človeško lobanjo. Lesen križ, divje skale, spodaj pod votlino prelepa pokrajina, vsa ožarjena od nebeškega solnca, visoki zeleni topoli, potok z ribami, rajske ptice, v ozadju morje z belimi jadri, od obzorja do obzorja mavrica in na nebu velik, čudovito bel oblak kakor sam božji prestol. — Nič ni hujšega, nego tavati v temi in iskati temo, izogibati se solncu in nebeški luči. Moji prsti so prsti očiščevanja in pokore. Kakršen 668 greh, takšna pokora, in nihče ne more neočiščen stopiti pod žarek njegove milosti... Zdajci je res posijal v sobo trak jesenskega solnca, oplazil njeno glavo in se spustil na strop, obvisel tam in počasi, počasi rasel na steno, se prelomil in se plazil na posteljo. Tomazinova roka je segla po njenem čelu, se pogreznila v njene lase in s sunkovito kretnjo okrenila obraz z blazine. Imela je zaprte oči, ves njen obraz je bil negiben. Komaj viden smehljaj se je izpremenil v zagonetko, v neko neskončno dobro, sladko iz-mučenost, le šepetajoče ustnice so bile edina vidna priča njenega resničnega življenja. Zvok njegovih votlih besed jo je odmikal zemlji in videla je v sebi, kako se odpira oni beli oblak pod votlino. Njene majcene grudi so komaj živele. Tomazin je plamtel in ves drgetajoč sklanjal vse niže svoj obraz. In v tem obrazu ni bilo zdaj skoraj čisto nič več človeškega. Koža mu je nabrekla, voščenina njenega bleska je morala zdaj zdaj razpokati, oči so bile uprte vanjo kakor oči potuljenega risa, ki je pred njimi v silnem strahu pocenila ptica in pozabila zleteti, na ustnicah so se mu nanizali drobni slinasti mehurčki in ko je solnce zajelo vso steno, je nenadoma stegnil roko, skrčil prste, bolestno zarenčal in z eno samo silovito kretnjo pretrgal obleko od vratu do nog. Tedaj pa je zdrknil na kolena in v nemoči svojega sprhnelega mesa je le bolščal v to razgaljeno živo mladost. Pokril jo je z odejo in se ves tegoben naslonil na zid., Tik pred zimo so se odpovedi delavstvu vedno bolj množile. Globus je skrčil obrat na tretjino, Blisk ne obratuje več, tovarna za klej je odpustila znova petdeset delavcev. V predmestne ulice je vedno bolj lezel glad. Delavci stoje na cestah in mrko gledajo predse. To je hudič, brez dela! Sam nase si jezen, kaj boš doma čepel, ko< ti žena tarna, ki nima ničesar deti v lonec, mar boš poslušal vekanje otrok, ki silijo v matere, in gledal, kako vsi tvoji venejo v žalostne, mršave okostnjake? Nekdo je oni dan pobesnel in razbil v trgovini izložbeno okno, ker mu niso hoteli dati ničesar več na upanje, drugi stiska pesti in grozi v nemem obupu vsem tem sivim stenam, za katerimi je pustil pol življenja, tretji je zaprt vase, tuhta in tareta ga prikrit srd in onemogla jeza, ko pohaja po cestah. Otroci se pode pod divjimi kostanji, klatijo> sadež in lomijo veje. Kakor izgubljene ovce se vrte po teh zapuščenih gmajnah in nič ne dobrega ne lepega jih več ne vabi domov. 669 In iz drugih krajev vro v mesto. Več in več jih je. Cela vojska, vojska obupa, glada, bataljoni umirajočih, ki kolnejo, ker jih tare pomanjkanje, nevolja, srd in sovraštvo. Andrejec ima srečo. Hej, to je vražja sreča, imeti zdaj zaslužek, imeti zavest, da dobiš ob koncu tedna nekaj drobiža, božanska zavest, če veš, da ne boš lačen in da te čaka zvečer, če že ne topla soba, vsaj kakršenkoli brlog z ležiščem, da se zlekneš nanj in zaspiš pod streho in da se potem zbudiš, zajtrku ješ, se umi ješ, oblečeš in greš spet na delo! Marija je njegova. Strnila sta vse svoje imetje v skupen sklad in tako je njuno življenje steklo skozi ves ta plamteči ogenj ljubezni v hudičevo resnično^ okrutnost teh žalostnih dni, ki se jim nista mogla nič več izogniti. Ko se odpravlja zjutraj Andrejec na delo, je Marija že onkraj pri otrocih, da jim skuha prežganko, obleče najmlajšo, potem pa Rezika že sama opravi, ter nese nato zajtrk Andrejcu in sebi. — Ti, moj mož! se mu smeji Marija čez mizo. Kako ti gospodinim? Andrejec jo ljubi. Vsak njen gib mu je ljub, saj zna iz vsega tega siromaštva pričarati sto ugodnosti in je ves čas živi vrelec dobre volje. Včasi misli na zakon. Ljudje govore, da živita divje. Morda ji je to težko? — Poroka, zakon? Kdo bi mislil na to, se smeji Marija. Kaj ni dovolj, da se ljubiva? Mar se morava res do smrti obesiti drug na drugega? — Blagoslov in vse tiste ceremonije so mi deseta briga, de Andrejec. Maram za papir, kjer je črno na belem, da si moja žena in jaz tvoj mož! Morda za slučaj otrok------------ — Ej, dragi moj, preveč gledam v svet, da bi rodila otroke v negotovost, pravi Marija. Da bi stradali z menoj vred? Preveč bi ga ljubila, da bi prenašala njegovo trpljenje. Naj nam dajo dela in kruha, naj nam narede življenje človeku primerno, pa bom rodila z veseljem in nobena žrtev za otroka mi ne bo prevelika. Andrejec se je sklonil nad prežganko in se zamislil. Za njegovim čelom je ležala neka odločna skrivnost, ki ga je v zadnjih dneh navdajala s skrbjo, da je bil nemiren. Včasi je ponoči vstal, odprl okno in prisluhnil v noč. Pričakoval je nekoga. Marija je res videla ob oknu obrise moža in opazila, da mu je Andrejec izročil zavoj, ki ga je bil vzel izpod postelje. — Nič nepoštenega ne delam, ji je takrat dejal Andrejec. Ali mi verjameš? — Verujem v najino ljubezen! mu je dejala. Nič ne vem, ničesar nočem vedeti, če mi sam ne moreš povedati. — Morda bi bila razočarana? jo je vprašal Andrejec. — Da, le za dejanje, ki bi hotelo po tvoji lastni krivdi zdrobiti najino ljubezen. — Potem, duša draga, bodi brez skrbi! Ko je bila sama, jo je zajel neprijeten nemir in kadar je pospravljala sobo, jo je tisti črni zaboj pod posteljo, zaklenjen z dvema ključavnicama, vedno navdajal s skrbjo. Ni jo gnala radovednost, ni ga poskušala odpreti, ve in pozna Andrejca, da je zaprt vase in molčeč. Ali ta zaboj je bil v neposredni zvezi z neznancem, ki je prišel tisto noč pod okno1. Vse to tajinstveno prisluškovanje, prihajanje, šepetanje je lezlo vanjo in ni se mogla otresti misli, da tiči za vsem tem nekaj hudo neprijetnega. Pa si je vsakikrat pregnala to zlo misel. — Naj bo karkoli, samo da ni ničesar, kar bi uničilo najino ljubezen! Vsak dan so pričakovali Poldo iz bolnišnice. Toliko je že okrevala, da je vstala iz postelje, in Mariji bo odvzeto s tem težko breme skrbi. Mučila se je z otroki, kolikor je le mogla, na vse mogoče načine je skušala olajšati Ivanki njeno hudo usodo, sama zase pa se je pehala po mestu za zaslužkom. Čutila se je nekako ponižano, da je zdaj Andrejcu prav za prav v breme in četudi ga je na vso moč ljubila in mu je bila kakor žena, se ji je vendarle zdelo, da je odvisna od njegove volje, da ji je nekako življenje okrnjeno in potegnjeno s črte, za katero ni nič več razvoja. Trudila se je, zaslužiti karkoli. Najti tudi zase vir dohodkov in stati na lastnih nogah v vrtincu vsega dobrega in hudega. Vsako jutro je hitela v mesto. Na borzo dela, v posredovalnico, po hišah. Ni obupala in silna vztrajnost je bila v nji. Ni se hotela vdati. To jutro je bila cesta, ki »vodi v mesto, nenavadno živahna. Delavci so se zbirali v gručah, pohajkovali so nemirno sem in tja, nekateri so na skrivnem prebirali majhne bele letake, ki so jih važno vlačili iz žepov, mahali s pestmi, vzklikali, žene so s plašnimi obrazi stale na pragih, nekatere so se spustile za možmi v gruče in napeto prisluškovale pogovorom. Pred tovarno so stale vojaške straže in nikogar niso pustile blizu. Naval delavcev je bil vedno hujši, nekateri so se posmehovali vojakom, otročad pa je z bistro radovednostjo ogledovala to nenavadno sliko od blizu. Jeklene čelade in nasajeni bajoneti so mrko podcrtavali to bojno razpoloženje predmestja. Marija se je prerila do bližnje gruče, ki se je sklanjala nad bel listič. — Da., da, to je edini odgovor vsem odpovedim, so se navduševali nekateri. Splošna stavka! Poginemo vsi ali pa nihče! Na lističu je bil natisnjen poziv vsemu delavstvu, naj stopi v splošno stavko in naj se z vsemi sredstvi bori za svoje brezposelne tovariše. 671 Ti lističi so se v rednih presledkih pojavljali že vso jesen, zdaj v tej tovarni, zdaj na cesti pa v gostilni ter so nemalo razdražili delavstvo. Na vseh teh pozivih ni bilo nobenega podpisa dovoljenih delavskih organizacij. Jasno je bilo, da jih nekdo tajno razpečava, toda naj so ugibali tako ali tako, uganiti niso mogli. Beseda je padla. Splošna stavka! Beseda se je širila kakor naraščajoča reka med vse te brezposelne, ki so se je oklenili kakor rešilne bilke. — Zakaj bi nekdo delal in jedel — drugi pa pohajkoval in stradal! Nemir je razgibal delavske naselbine, lezel v vse delavske domove in težko jih je bilo krotiti. Čez noč so> nastali na tovarniških zidovih napisi: „Dela in kruha za vse!" Drugo noč so neznanci razbili okna Globusa, govorilo se je celo, da je bil ogenj v tovarni za pločevinaste izdelke od le-teh podtaknjen, v neki temni noči so razdrli industrijski tir v tovarni za klej. Neka skrivna, tajinstvena roka je posegla v vse te gladne ljudi ter jim razpihala obup in srd. Pričelo je tleti in vsak čas bo planil ogenj in nebo bo zažarelo od krikov. Nekatere žene so se plazile za možmi, se jih oprijemale za rokave in jih prosile: — Bodi pameten, pojdi domov. Kaj pa bom brez tebe, če te ustrele? — To je čisto vseeno, so odgovarjali možje, bo vsaj vsega hitro konec! Toda mnogi so šli domov. Polegli SO' na slamnjače, strmeli v strop in čakali. Kaj? Vrag vedi! Kaj hujšega, kakor je stradanje, se ne more zgoditi! Bali so se nemirov. Prav v tej tovarni so danes odpustili mnogo delavcev. Postavili so vojaške straže. Toda vsa prizadevanja, da bi izsledili razpečevalce vznemirjujočih letakov, so bila zaman. Tisto dopoldne je izdalo Združenje industrijcev ogromno množino modrih letakov, v katerih opravičujejo odpovedi zbog splošnega nazadovanja naročil, obljubljajo podporo brezposelnim — in razpisujejo nagrado tistemu, ki preda oblastvom razpečevalce puntarskih oglasov. Vse predmestne ulice so bile nastlane s temi listki. Otroci so jih grabili na kupe, delali čolničke in jih spuščali po kanalu. Marija ni šla v mesto. Vrnila se je čez travnik in vsi ti listki so ji obračali misli k Andrejcu in k neznancu, ki je prihajal ponoči pod okno. Peklo jo je, da ji Andrejec ne zaupa vsega, težak sum jo je zajel in če je pomislila na zaboj pod posteljo, ki je bil vedno zaklenjen, se ni mogla iznebiti očitka: — Noče mi povedati vsega! Nekaj skriva pred menoj. Njive so bile prazne in opustošene. Ob vodi so se pasle krave, pastir je čepel na bregu in s trnkom lovil ribe. V borovem gozdiču daleč spredaj je v presledkih ropotala strojnica in posamezni streli pušk pešakov, 672 ki so se ondi vadili. Baterija lahkega topništva je v diru jezdila na vež-bališče. V zraku je nizko krožilo letalo, se hipoma z bobnečim ropotom pognalo v višave in izginilo nekje nad mestom. Nevidni prsti zle slutnje so ji stisnili srce in iz prvega užaljenega ponosa ženske sebičnosti se je zopet trgala vsa Marija in si mirno, brez hlastnih misli dejala: — Če ima skrivnost v sebi, je gotovo takšna, da mi jo ne more in ne sme zaupati. Tedaj nimam nobene pravice segati v ta njegov, čisto njegov svet. Zvezana sem z njim z ljubeznijo, ne z njegovo skrivnostjo. Natrgala je ob vodi nekaj vejic karminastordečih kačjih jagod, da jih bo dela v kozarec, in že je bila v dnevnih skrbeh. Kako bo Polda zmagovala, ko se bo vsak čas vrnila, kaj je z Ivanko — Moj bog, saj res, kaj vendar počne to nesrečno dekle? Njena mlač-nost, neodločnost in ves ta njen večni obup, kako> je to težko s to punco! Hotela se je že vrniti v mesto, da bi vsaj zanjo našla primeren zaslužek, pa jo je zagledala Rezika, ki je ob reki lomila suhe veje z dreves. — Marija, Marija, teci semkaj! Ivanka je šla v službo! ji je klicala zdaleč. Na mizi je pustila pismo zate. — Kam? se je čudila Marija. Tako hitro? — Komaj si ti odšla, je prišla neka velika, lepa gospa in me prosila, naj pokličem Tomazina na dvorišče. Govorila sta in šepetala, potem je šla gospa z njim na podstrešje in čez čas se je vrnila z Ivanko in jo je odpeljala, Adijo, otroci, je rekla Ivanka, in pozdravite mi Marijo! Tomazin nam je dejal, da bo zdaj Ivanka sobarica pri „Sraki" in da se ji bo dobro godilo. Marija se je zgrozila. Poznala je „Srako", bila je znana z dekleti, ki so tamkaj služile. Bolestno je pogledala v brezupno pročelje te razpokane bajte in vsa jeza se je v nji strnila na Tomazina. — To je njegovo delo! si je mislila z gotovostjo. Bog ve, kako je omrežil in zaslepil to dekle, da jo je vrgel v kremplje tisti brezvestni ženski? Hitela je domov, stekla po stopnicah na podstrešje in bušila k To-mazinu kakor živa jeza. Tomazin je čepel nad odprtim kovčegom. Naglo je zaloputnil pokrov, se pobral s tal in sedel nanj. — Kaj je z Ivanko? je planila vanj Marija. Starec je gledal v tla, da bi si vzel mir za premislek, nato pa je dejal mirno in blago: — Nisem njen oče in ne odgovarjam zanjo. Šla je k »Sraki" za sobarico in bog bodi zahval jen, da je našla kruh in streho! Čemu se razburjaš? 43 673 — Mar ne veste, kako je tam z dekleti? — Nič ne vem! je zagodel Tomazin. Krepostno dekle, kakor je Ivanka, se v vseh prilikah izogne skušnjavam. Bog je dober in jo bo čuval. Dal sem ji svoj blagoslov! — Vi in vaš blagoslov! se je raztogotila Marija. To je vaše maslo in vaši pohlepni prsti so tu kupčevali! Vi ste s svojim nesrečnim laži-bogom preslepili to revše in vaš greh je neodpustljiv. Dali bi ji rajši nekaj svojih prihrankov, če ste ji hoteli pomagati — pa ne pošiljati jo v javno hišo! Tomazin je počasi dvignil glavo, pogledal v strop in ni spremenil glasu: — Odpuščam ti, ker ne veš, kaj govoriš. Ti pa pojdi k Andrejcu, ki si mu postala priležnica, in ne vtikaj se v stvari, ki sva jih z bogom sklenila! In če ti ni prav, se pri priči poberi iz te hiše, kjer jaz zapovedujem, zakaj rečem ti, tudi tebi hočem dobro! Pojdi proč od Andrejca, ker on bo tvoja nesreča! In vedi, da z božjo pomoč jo' vse vidim in vse vem. Zdaj pa me pusti v miru, da bom zate molil. Marija je gorela od srda. Hotela mu je zakričati v obraz hudo besedo, pa jo je pretnja z Andrejcem preveč prevzela in je pobegnila v sobo nasproti. Da, na mizi je našla Ivankino pismo. Bel listek, kar tako na mizo položen: Draga Marija, je pisala Ivanka, zdaj grem v dobro službo in se ti zahvaljujem za vse dobro. Stari Tomazin je dober in sem mu hvaležna. Zbogom. Zmečkala je listek, kajti to so bile starčeve besede, ki jih je on sam narekoval; sedla je k oknu in je bila žalostna. Na večer se je vrnila Polda. Bila je še revna, slaba, bleda, zelo šibka, obraz pa ji je bil vendarle nekako zaljši. Mogoče je bela, prosojna koža zakrila gube in pege ter ji je mir, red in počitek teh tednov vrnil sen-čico njene mladosti. Topel jesenski jug je razgibal tišino okoli hiše. Ovelo listje na dvorišču se je vrtinčilo, šumelo po zraku in se zaletavalo v okno. Odtrgan žleb je škrobotal ob zidu, vrata so ječala, v kuhinji pa je bilo prijetno toplo. Polda je bila prinesla s seboj raznih dobrih reči; nekoliko mesa, kruha, sladkega peciva, žgane kave in celo nekaj drobiža. Otroci so sedeli okoli nje, ona pa je držala najmlajšo v naročju in je bila vsa zasanjana, ko jih je takole gledala. Marija je pripravljala večerjo. 674 — Danes, otroci, se bomo po gosposko najedli, se je smehljala mati. In bomo veseli! Pazi Marija, da se ti ne prežge! — Moj bog, kako ste zrasli, je govorila. Ti, France, si že kar za hlapca, pa zagorel kako! Tine, tudi ti si se potegnil; če pa tebe gledam, Rezika, se mi zdi, kakor bi sebe videla, ko sem bila tolikšna. Mala ji je zaspala v naročju. — Tebi, Marija, pa sem neskončno hvaležna, ker si jih varovala. — Ah, kaj bi, je dejala Marija. — Ne, ne, ti si jim bila dobra varuška. Nikdar ne bom pozabila. Z nočjo se je veter še bolj razpihal. Sunkovito se je zaganjal v oreh, da so veje udarjale druga ob drugo, s strehe so rožljali prepereli kosci opeke, okno se je stresalo in po ravnici je tulilo kakor tolpa volkov. — To bo jutri kostanja na tleh, je dejal Franc. Na vse zgodaj bova šla v hosto, Tine! — Tak ti pa zdaj z Andrejcem živiš? je vprašala Polda Marijo. Dober fant je, ali se bosta kmalu vzela? — Morda, se je smehljala Marija. Polda ji je hotela nagajivo požugati in dodati še kaj k vprašanju, pa si je zaradi otrok premislila. — Tudi Andrejec bo vesel, ker si se vrnila, je rekla Marija, da se izogne njeni radovednosti. — Moj bog, tudi on si je pritrgoval od ust, da si bila ti lahko v pomoč otrokom, je vzdihnila Polda hvaležno. — Saj smo ljudje in v nesreči moramo biti še bolj dobri drug z drugim, je dejala Marija. — To ni tako, jo je zavrnila Polda. Vidiš, Tomazin bi lahko, pa ni! — Saj------------je vzkliknil Franc, pa je tisti trenotek obmolčal, prebledel in se ozrl v okno. Postal je nemiren, mencal je na svojem prostoru, potem pa se je izgubil iz kuhinje, da niti opazili niso kdaj. Počasi se je plazil ob zidu do drvarnice. Nič ga ni bilo strah. Vajen vseh možnih potepov, sam nase navezan, je postal srčen in se ni bal ne noči ne tulečega vetra. Ob grmadi dračja in suhih vej, ki jih je navlekel iz hoste, je postal in zašepetal: — Stric, ali ste tu? — Pssst! se je oglasil starec tik njega. Semkaj, prav k meni se stisni! Tomazin je sedel na debeli tnali. — Te je kdo videl? ga je vprašal šepeta je. — Nihče! je dejal Franc. — Kaj si izvedel? Si pazil, kakor sem naročil? je silil vanj Tomazin. — Pa boste mož-beseda, če vam povem? je nezaupno vprašal Franc. 4 5S' 675 — Zaradi stanovanja? Vse leto vam ne bo treba plačati vinarja. Ti pa dobiš, kakor sva se dogovorila. Kučmo, suknjič in čevlje. Prave visoke škornje. Pri bogu se ti zakolnem! — Včeraj zvečer je prišel tisti mož semkaj preko brvi in oprezal okoli hiše. Čakal sem zgoraj na podstrešju, izdrl sem opeko in sem ga videl. Za obraz ne vem, ker je bila tema. Potrkal je na Andrejčevo okno, tako kakor potrka žolna na deblo. Andrejec mu je izročil velik zavoj skozi okno, oni neznanec pa je samo zašepetal — sreda — in odšel v smeri proti tovarni za klej. — Kaj misliš, da je bilo v tistem zavoju? je silil vanj Tomazin. Je bil težak? — Ne vem, morda so bile knjige. — Sreda je rekel, praviš? To je danes! — Ne vem, kaj je mislil s tem? Stric, kaj si pa vi mislite? — Jaz. Da se godi tukaj nekaj zločinskega in da je Andrejec velik lopov. To ti povem. To si pa lahko misliš, da bi te Andrejec ubil, samo če bi vedel, da poznaš ti njegovo skrivnost! Pazi se! — Andrejec ni hudoben. Kako je nam pomagal! — Saj! Taki ljudje se vedno kažejo nedolžne in dobre. Ti samo pazi! Kar sem ti obljubil, dobiš gotovo. — Ampak vi se lahko hudo motite o Andrejcu, je dejal Franc. — Vidiš ga tepca, tak hočeš za vsako ceno, da ti Andrejec prereže vrat? Jaz sem star — poznam take ptiče! Pojdi spat, jaz pa grem na četrt vina. Ampak molči ko grob! Tomazin je šel na stezo. Veter se je zaganjal vanj, on pa se je nekajkrat ozrl okoli sebe, pospešil korak in se s palico uprl proti viharju. Ura teče proti polnoči. Andrejec in Marija ležita v postelji. Burja trese okno in vrata cvilijo. Marija ne spi. Prižeta k njemu mu šepeče: — Andrejec, vsa se bojim zate.. . — Mar imaš zle slutnje? vpraša zaskrbljen Andrejec. Čemu? — Ne vem. Moj bog, jaz te tako ljubim! Ves ognjen od njene ljubezni jo tolaži s poljubi. Zunaj divja vihar. Stoče, tuli in naskakuje hišo brez oken, da se maje v svojih šibkih temeljih. Velika suha veja z oreha se je raztreščila na tleh. Marija spi. Andrejec je vstal in stoji sredi sobe. Previdno se sklanja, odpira zaboj in gleda v okno. Napeto prisluškuje. 676 Tedajci začuje odzunaj obupen krik, zalet teles drug v drugega, močan brlizg piščali in preden se Andrejec prav zave, so vrata vdrta in močna električna luč ga obsveti. Dva revolverja mu planeta pred obraz in strog mrzel glas: — Roke kvišku! Ko se Marija spne na postelji, vidi, kako dva moža oklepata roke Andrejcu. Na hodniku stoji preplašena Polda, Franca je popadla vest in ves trepeče pod odejo. In skozi vihar in temo so ju odgnali. Andrejca in Marijo. Ko so< ju na cesti ločili, je videla, da je ondi uklenjen neznanec. Andrejec je dvignil glavo in ji zaklical: — Marija, zbogom! Ljubim te. Ti si nedolžna. Tomazin je sedel pri „Sraki" in napeto opazoval kvartače pri sosednji mizi. Pred seboj je imel četrtinko> vina in nikamor se mu ni mudilo. (Konec prihodnjič.) OBZORNIK LUCIEN TESNIERE IN KRITIKE O NJEGOVI KNJIGI »OTON ŽUPANČIČ" (Konec.) V italijanski reviji »UEuropa orientate" je šele letos (zvezek V/VI, 1933) objavil svojo kritiko o Tesnierejevi knjigi dobro znani slavist in pisec zanimive knjige o Župančiču (»Ottone Župančič", Roma, 1928) Arturo Cronia. V kratkem, zelo ostrem kritičnem poročilu, ki ga ponatiskujemo v celoti, izvaja: »Zupančičeva proslava leta 1928. je imela svoj prijeten in trajen odziv tudi v kritiki in v literarni zgodovini. Ni bila to zgolj brezplodna akademija, ni bil to le izraz splošnega spoštovanja in oboževanja, ki so ga Slovenci izkazali svojemu velikemu pesniku; bila je celo močna pobuda za pisanje monografij in posameznih študij. Nenavadna in občutna vrzel, ki se je kazala v slovenski kritiki in literarni zgodovini pri Zupančičevi tako lepi pojavi, je bila naenkrat dobro in obilno izpolnjena. Njegovo delo je bilo z različnimi sintetičnimi poskusi in skrbnimi analizami dostojno prikazano. — Tesnierejeva knjiga je posnetek vseh teh spisov. Skrben, tenkovesten posnetek, toda brez izvirnosti, brez dobrega okusa in brez neposrednega uživetja v resnična umetniška dela. Strogo se drži že zastarelega sintetičnega prikazovanja in biogra-fične metode svojih prednikov ter doprinese zgolj v manj važnih in odločilnih posameznostih kakšno novo beležko, kakor na primer v biografiji sami, ki je prenapolnjena z nepotrebnimi in nevažnimi opazkami, ali v obravnavanju vplivov, kjer brez potrebe navaja nove vplivne stike, a zanemarja na drugi strani najzanimivejši in najmanj utajljivi stik z narodno pesmijo. To, kar pravi Tesniere o Župančičevem ,mladostnem lirizmu', o> njegovem ,lir,izmu bolesti in 677 polemična; njegova razpoloženost je vzlic bujni življenjski sili, ki se preliva preko vseh okoliških bregov in rase v mogočno velemesto, še vedno v jedru elegična. Praga je krasna, polna življenja, toda na njenem obrazu je neka otožnost kakor pri človeku, ki je prišel do zadnjega spoznanja. Praga se odločno bori in tako rekoč vriska v svojem tvornem razmahu, toda njena duša ni vesela. Nikdar ne more biti tako svoja, kakor so Rim ali Pariz, Berlin ali London. Navzlic odločno prevladujočemu češtvu — manjšina je tu kaj neznatna — je vendarle po svojem psihičnem karakterju mešano mesto, ki je povrh razrvano še kulturno-historično. Tragika vsega češkega naroda! Še več: nepretrgana, morda neskončna drama vse srednje Evrope, ki ne more priti iz blodnega kroga svojih nasprotij in protislovij. Velike migracije, usodna mešanja in križanja v preteklosti so iz naroda, ki ne boleha za historizmom, napravile večnega in nujnega pravdaca s preteklostjo. Kje naj se pokojno zatisne praško oko, da ne bi videlo meja svoje domovine? Nekaj ur vožnje z brzim vlakom in že si na meji: na severni, vzhodni in zahodni. Meja, to je življenjski problem srednje Evrope .... HIŠA BREZ OKEN TONE SELIŠKAR (Konec.) Sredi noči se je vračal Tomazin po travniški stezi. Nabral se ga je malce v topli sobi pri »Sraki", nerodno se je opiral ob palico in se zaganjal v veter, ki je na vso moč rohnel in zavijal preko zapuščene gmajne. Pa ni slišal ne bučanja silne sape ne čutil mraza. Le prijetna, vrtoglava samozavest ga je grabila in zaželel si je, da bi bil čimprej v svojem kraljestvu. To noč ga je vsega zajela omamna slast neomajnega gospodarja hiše brez oken, v kateri mu je dano vladati, ukazovati, milost deliti ter uživati ponižnost in vdanost svojega ljudstva. Kaj za to, če je to kraljestvo le hiša brez oken, kaj za to, če je njegovo ljudstvo le Polda s svojimi otroki! Zdaj ni več Andrejca. Odžagal je to divjo vejo, ki se je hotela razrasti v vse tajne njegovega vladanja, odrešil se je Marije, ki je obračala pogled v stvari, ki morajo ostati temne in samo zanj. Bolj ko se je bližal domu, bolj je ponehaval vihar. Noč se je zgostila, vlažen dah toplega juga se je spuščal na zemljo. Če bo popustila sapa, bo dež! je dognal starec in obračal nos po vetru. Nemarno tišči navzdol. 726 Ko je šel mimo Andrejčevega okna, ga je močno zazeblo in kar zaletel se je v vežo. Tu pa je bila še luč, Polda je še bdela. — Moj bog, ali veste, Tomazin, kaj se je zgodilo? ga je vprašala še vedno vsa zastrašena. Andrejca in Marijo so odgnali. Tomazin ni dvignil glave. Mrko je gledal predse in dejal: — Vse je v božjih rokah, Polda. Nič dobrega nisem pričakoval od Andrejca, pa tudi od Marije ne, odkar se je pohujševala z njim. Vzpel se je na stopnice in počasi, počasi tipal skozi temo. Zgoraj v sobi ga je nenadno neprijetno stresel mraz in opotekel se je na stol. Polda pa je sedla k mizi in je bila žalostna. Onkraj veže je prazno gnezdo. Neka silna, kruta roka je zagrabila vanje in zdaj je tamkaj vse tiho in črno. France pa drgeče pod odejo, se premetava, ne more zaspati. Čudna bolest ga grabi, stiska ga okoli prs in naj še tako stiska oči, zaspati ne more in ne more. Ko so ju odpeljali, je stal z materjo v veži. Neprestano vidi Andrej-čev obraz in naj se tudi z odejo pokrije čez glavo, zadaj za trepalnicami oživi njegova podoba in potem mu je, kakor da ga nekdo stiska za vrat. Vrže odejo s sebe in kamorkoli se ozira po kuhinji, povsod se vžiga njegovo obličje. Vrže se na hrbet in zastrmi v strop, pa se mu tudi tamkaj pokaže slika: najprej nejasne sence, ki se zgostijo v oči, nos, usta — da, s stropa zre nanj Andrejec in če zamiži, je še stokrat hujše. Zdi se mu, da je v tem pogledu grožnja, vse tiste Tomazinove pretnje postajajo resnične; zastoče, že čuti nož na vratu, čuti kri, ki mu polzi po koži. Ko se za hip umiri, mu leže na srce ogromna klada, ki tlači, duši, in ne more si pomagati. V njem se poraja zavest krivde. Misel, da je on sam ves v vrtincu vsega tistega, kar se je zgodilo, ga naskakuje: neznani mož, električna svetilka, vklenjene roke, praznina onkraj v sobi. Zdajci ve, da je prav za prav le on sprožil vse to grdo in da ima Andrejec vso pravico planiti semkaj in mu zadrgniti vrat. — Zaradi} nekakšnih letakov, ki jih je razpečaval med delavci? Torej ni ne tat ne razbojnik — ni nikogar ne oropal ne umoril! Tomazin pa mu ga je slikal hudobnega kakor živega hudiča. Zanj so bili vsi ti letaki nedolžni ter nejasni kakor španska vas. Dejanje, ki ga ni niti razumel niti se trudil razumeti ga. Zanj so bili le prav navaden papir, zaradi katerega ga ni mogel ter ga ni smel imenovati razbojnika in ničvredneža. Videl je mater, sedečo pri mizi, pa se je vzpel na komolec in jo vprašal: — Čemu so ga odgnali, mati? 7*7 Polda se je prestrašila nenadejanega glasu sredi noči, ki je raztresnil tišino, ozrla se je v sina, ki se ji je zdel silno spremenjen, ter mu je rekla: — Tiskal je listke za delavce, da bi pričeli stavkati. — Stavkati? — Zaradi tistih, ki so brez dela, menda, kaj jaz vem. Ne moreš spati? France je padel nazaj na blazino, zastokal in zašepetal: — Takoj bom zaspal. .. Potem Andrejec ni ubijal? je še vprašal nekako z očitkom in zijal topo v strop. — Moj bog, France, ali si nor? Kdo ti je pa to natvezel? se je zgrozila Polda. — Tomazin! je dejal France nemarno in se v istem hipu sesul v silen jok. Ni se ga mogel ubraniti. Ves čas se je premagoval, zdajci pa ga je zajela ihta in nič več ni vedel, kaj se godi z njim. Hlipal je, govoril čudne stvari, ki jih Polda sprva ni mogla razumeti, pa se je vsedla na njegovo ležišče in ga skušala pomiriti. — Kaj pa te je vendar obšlo? Saj ne bo nič hudega, kmalu se bosta vrnila. A fant se je sunkoma zravnal v postelji, njegov obraz je dobil mrke izžgane črte silnega srda, zamahnil je s pestjo v strop in zagrčal skozi stisnjene ustnice: — Čakaj, hudič stari! Potem se je naslonil na mater in se ji razodel. Ko je končal, se mu je umiril pogled, nagnil je glavo in spanec ga je zajel. Polda pa se je vsa presunjena opotekla nazaj k mizi. To odkritje reže, strašno reže v srce. Usoda onih dveh se je zdaj spela kakor železen obroč okoli dobrega v njej in bridka, nad vse bridka slutnja nekakšne nevedoma zagrešene krivde je legala vanjo, ko sta se tako, na ta žalosten način, križali usodi. Neka tretja, nepoklicana, roka, je postavila kretnice v napačno smer. Tu je France, njen lastni sin, ki je hotel materi dobro, zgoraj je starec, ki jo drži s svojimi kremplji pripeto na preperel zid te bajte, tamkaj v temnici pa sta on in ona, ki naj plačata Francetu škornje in kamižolo. . . Dva človeka, ki sta se ves čas žrtvovala za njene otroke in zanjo. Moj bog, kaj so zanjo vsi ti potiskani lističi. Ni se poglabljala v skrivnost tega papirja, v njej se je vse krivilo le od tega, da je njen France odvrl zavoro tega hudega, in kadarkoli pogleda v vezna vrata, se ji zdi, da se ji smehlja Marija, kakor bi ji hotela reči: Kaj smo vam pa storili, ljudje božji, da pošiljate biriče nad nas? 728 Vsa trudna in na smrt zagrenjena je upihnila luč in legla k Anici. Zgoraj nad njo pa je cula drsajoče starčeve stopinje. — Si ju spravil v nesrečo, prekletnik! mu je zagrozila skozi strop. Veter je potihnil. Narahlo je pričelo šumeti po odpadlem listju in droban dež je žvenkljal po šipi. . . Jutro je bilo temačno in mrko. Dež, ki je pričel rositi ponoči, je ponehal, žalostna tišina se je poveznila nad gmajno, oblaki so se pričeli grmaditi v silne kope, ki so se pozneje čez vse nebo izlili v temne, črne sklade megle. Nobena ptica ni zapela. Tišina tolikšna, da bi se človek naslonil nanjo in umrl. Zdaj pa zdaj je padel z drevesa list, se sukljal po zraku in se položil na tla kakor onemogla ptičica. Dim iz fabriških kaminov se je razprostrl nizko nad hiše in bilo je, kakor da so nevidni ribiči zgoraj za oblaki vrgli na mesto ogromne ribiške mreže. Trgale so se ob strehah hiš in razvlečene vrvi so mahadrale v ulice. Potem se je sredi jutra nenadno ulil dež. Močan, silen dež. Vsa kri-vuljasta črta reke z drevesi je za hip oživela. Ovelo listje se je v tropah vsipalo na tla, kakor bi nekdo prepodil roj velikih črnih metuljev. Debele kaplje so ga klestile z vej, listje je padalo v vodo in se gugalo na razbičani površini. Nekje so krakale vrane. Zelena ozimina je polegla pod težo moče, izorana zemlja se je mastno svetlikala v zalivajoči jo vodi. Z male vzpetine so se po stezah nabirali kalni potočki in se razlivali po polju. Opoldne je lilo v pljuskih. Na dvorišču se je natekla velika mlaka, reka je postala kalna in blatna. — To je prava povoden j! je vzdihnila Polda. Popoldne se je nebo še bolj stemnilo. Ognjeni bliski so šivali nepregledno črno plahto, bevskal je grom in treščilo je nekajkrat v bližnja drevesa. Otroci so čepeli v kuhinji pri oknu in bilo jih je strah. Kadar se je zabliskalo, so se priplazili k Poldi in niti glasno se niso upali govoriti. Franceta ni bilo. Bog ve, kam se je pobral in kje hodi? Polda pa, sama preplašena, je kar strmela v okno. Poprej je bila za trenotek v An-drejčevi sobi. Zaprla je okno in glasno zajokala, ko je na vso moč začutila praznino teh štirih sten. Pobegnila je nazaj v kuhinjo in med mrkim bobnenjem neba je venomer slišala skozi strop drsajoče Tomazinove stopinje. Zdelo se ji je, da ji stopa po glavi in da jo vedno bolj tlači v tla. Menda je starec govoril sam s seboj. Cula je zamolklo mrmranje. 729 Grmelo je in ves svod je gorel v vijoličastem ognju, se utrnil za hip in zopet zagorel, kakor bi nekdo z ogromno plamenico zamahnil od obzorja do obzorja. Močno trkanje na stropu jo je izmotalo iz potrtih misli. — Stopi, Rezika, na podstrešje, stric kliče! je dejala punci. — Strah me je! je rekla Rezika. Jaz ne grem. — Skoči pa ti, Tine, in vprašaj, kaj bi rad! Tine je šel nerad iz kuhinje. Preskočil je stopnice in stopil v Toma-zinovo čumnato. Starec, tesno zavit v kožuh, je zdaj sedel na stolu pri oknu, njegovo telo pa je trepetalo od mraza. Vse obličje mu je nekako omrtvilo, še bolj je zlezel vase, a njegov pogled je bil zameglen. Bil je ubog in reven, strt, kakor bi bil star tisoč let. Tine je stal na pragu in se ga je bal. Temačno je bilo v sobi in kadar se je nebo vžgalo1 od bliska, je bil starec kakor mrlič, ki je za trenotek stopil iz krste, da se malo posedi in se razgleda, preden poveznejo pokrov čezenj. — Bliže stopi, otrok! je dejal fantu. Bolan sem .. . Semkaj sedi, da ne bom sam! Tine se je splazil na drugi konec mize, vsak čas pripravljen, da zbeži, zakaj tu zgoraj je bilo mrzlo, pusto kakor v mrtvašnici. Dež se je ulival nenehoma, bobnelo je po strehi in slišalo se je, kakor bi nekdo s koščenimi prsti trkal na šipe. Tomazin se je zagledal v otroka in skozi otroka v dneve in leta ter je bil resnično bolan. Mrazilo ga je, v posteljo se ni upal, ker mu je naduha stiskala sapo, noge so se mu šibile, silna slabost ga je grabila in kar čez noč, ko je zaman poskušal zatisniti oči, ga je starost prelomila, stlačila v kožuh in ga vsega betežnega posadila na stol kraj okna. — Zdi se mi, da bom umrl! je dejal starec in zapičil pogled v fanta, ki je koprnel od strahu. Ampak dobro je, da si pri meni. Veš, strah me je. Fant, poglej no, ali ne stoji za mojim hrbtom bela žena s koso? Tine je zazijal v steno za starcem, lasje so se mu naježili, kajti videl je skozi grozo starčevih besed belo marogo ob zidu, morda je bila le umazana lisa na steni, videl je belo ženo, odskočil je od mize, stekel skozi vrata, se zadri na stopnicah ter na smrt zastrašen planil v kuhinjo*. — Smrt! je zastokal in se oklenil matere. Bežimo, pojdimo proč iz te hiše! Obe dekleti sta zakričali in se stisnili k materi, zgoraj na stropu pa je zopet močno potrkalo. Spet in spet. Otroci so vekali, Polda pa, vsa iz uma, ni vedela, kaj naj stori. Odprla je okno in na vso moč klicala Franceta. 730 France pa je čepel v drvarnici. Zakopal se je v suho listje ter topo gledal skozi neskončno prejo dežja in v blatne potočke, ki so hiteli na vse strani. Na vrtu je že stala široka kaluža, v njem pa je kljuvalo in strašen srd do starca se mu je vnemal v srcu. Ves je bil strt in neskončno premagan od kupčije, ki jo je bil sklenil s Tomazinom. V svoji mladostni nedolžnosti, ki ni bila nikdar vezana na solzave mehke trenotke, je vstajala črna pregrada, ki jo je hotel preskočiti, nikakor pa ne ostati na strani, na kateri je starec. Saj baš starec je bil tista pregrada. Samcati starec se mu je razpel čez srce in obstal tu kot živ mejnik, ki ga mora izdreti, polomiti, razbiti, kakorkoli uničiti. V tej pregradi ni bilo nikjer tolikšne vrzeli, da bi neopazen smuknil na prostrano polje čiste in lahke vesti — skočil venkaj v dež, zažvižgal, vzel vrv in se zagnal v hosto po suha drva. Tamkaj je bil kakor doma. Sleherni dan je hodil po prostranstvu tega neoskrunjenega sveta, se srečaval z zajci, ježi, pticami — z vsemi je bil dober in nikdar ga ni bilo strah iti mimo ljudi. Kaj so mu bili? Kaj jim je storil? Danes pa se skriva tu v listju in boji se človeških korakov. Zdi se mu, da je pripet na vrvico, ki jo drži v rokah Tomazin. Da je nečedno starčevo ščene, ki ga le-oni ščuva, da preži, cvili, laja. Da venomer teka ob pregradi, tišči v steno in nikamor ne more. Bil je žalosten in že si je mislil, da bi bilo najbolje in najlepše, tule v listju umreti. Takole mrtvega bi našli. Poprej bi si z nožem narezal žilo in s krvjo napisal slovo. In ko* je že tako videl vse, kako ga najdejo, kako so vsi presunjeni nad njegovo smrtjo, je ves ganjen in kar na jok mu gre. Tedajci pa zasliši slaboten, prestrašen materin glas. Zleze iz stelje in malomarno, brezbrižno brede po kalužah do veže. Ves je polit od dežja. Ko zagleda v kuhinji prestrašene obraze, se zdrami iz svojih mrkih misli. — Kaj pa je takšnega? vpraša presenečen. — Tomazin blede! pravi Polda. Venomer nas kliče skozi strop. Pojdi k njemu! France se srepo zarezi, pogleda v strop, otiplje v žepu nožič in gre na podstrešje. Odpre vrata in stoji na pragu. — Kaj sitnarite venomer in plašite otroke? ga vpraša srdito. Tomazin pa se ne gane. Čez čas okrene glavo. — Si prišel po škornje in kamižolo? zastoče vanj. Stopi bliže, da ne bom sam. France krčevito drži za nož v žepu in stopi k mizi. Silna togota ga tare, pa se ves strese, ko vidi tega nebogljenega starca, ki se je čez noč spremenil v bolehno, zgubano prikazen, da ni ne živ ne mrtev. 731 — Kar obdržite tisto, stric, pravi. — Saj vem! dahne Totnazin. Zdajle, ko sem bolan, vem in bog mi odpusti ta greh! — Ne bo vam ga ne! je dejal France. Vam nikoli. Starec se je stresel in široko je odpiral brezzobna usta kakor riba, ki hlipa po zraku. — Bo, je dejal čez čas odločno. K njemu se vračam. Mogočen blisk je razgnal za trenotek puščobno somračje in v tej rumenkasti svetlobi je bil starec čisto povoščenil in fantu se je zdelo, da kar pred njegovimi očmi izginja — tako neznaten in majhen je bil. Še je tiščal roko na nožu, vendar pa so prsti že popuščali, in ko je tako sedel pred starcem, ki mu je bil spodaj v drvarnici kakor pregraja čez srce, da ni mogel nikamor niti z mislijo, ga je zdaj tako silno spremenjen njegov obraz prelomil v tisti zločestni nakani, ki mu je velevala držati za nož in ga zasekati v nepredirno mejo, ki mu je preraščala voljo. Ko je gledal v to obličje, naslonjeno na zid in zraslo v sivino stene, ga je presunilo in v srcu je začutil zdajci vrzel v tej živi pregradi, neka živa nenadna radost ga je obšla, ko se je zavedal, da sedi poleg starca — in da se ga nič več ne boji. Zdaj je celo roko potegnil iz žepa — nikamor ne bo zbežal! Ta podzavestni preobrat v njegovi notranjosti pa je povzročil prav starčev obraz. Morda v tisti sekundi nebeške svetlobe, ko vidiš človeka vse bolj jasno kakor v dnevni luči. Zares je tista značilno mrka črta na obeh straneh starčevih ust nenadno izdihnila. To je bila črta, za katero se je vsekdar skril njegov smeh, da se je popačil in se skremžil v grgrajoče javkanje, kakor bi se kje zataknil. To je bila ona drzovita črta, zaradi katere so se ga ljudje izogibali. V njej je bila neka čudovita zakrknjena odločnost, ki se ni prilegala starčevi podobi obličja. Zdaj pa, ob napadu nenadne bolezni ali slabosti, je ta črta izginila. Bila je še vidna. V silnem zgrabu prstov nenadne slabosti pa je popustila krčevi-tost njegove notranje sile, ublažila se je in dobila naraven, z vsem ostalim starčevskim obrazom skladen izraz. To ni bil več Tomazin, to ni bil oni mrki, neprijazni, skrivnostni pobožnjak — ta, ki je tu sedel, je bil prav navaden betežen starec. Star, obnemogel človek, bolj mrtev ko živ. In prav gotovo je sam v sebi začutil to vidno pretvorbo svoje zle podobe. Strah ga je bilo. Nenadno je začutil, da mu je padla krinka z obraza, in z grozo je še nadalje občutil, da je nikdar več v življenju ne bo zmogel pobrati s tal. — Umrl bom, France. Veš, že čutim. Glej jo, tam zadaj stoji žena s koso, je dejal po dolgem molku. 732 — Stric, v posteljo, jaz pa pojdem po čaj! je dejal France in vesel je bil, da se ni ustrašil njegovih besed. Morda je bil radosten, ker je v njem izginilo vse tisto grdo, ki mu je potiskalo nož v roke. — Ali je ne vidiš, kako bo zdaj pa zdaj zamahnila? — Ne čenčajte, stric, neumnosti! Nikjer je ni. — Dobro poglej, fant! Čutim jo. France pa je odgrnil posteljo, nato pokleknil na tla k starčevim nogam in ga sezul. Dvignil ga je s stola, zavlekel na posteljo in zadelal z odejami. Starec se ni upiral. Smehljal se je. Ko je stal France na pragu, mu je dejal s slabotnim glasom: — Dober fant si! Tisti greh ti je bog že zdavnaj odpustil. — Kakšen greh? — V katerega sem te jaz zapeljal. France je stekel v kuhinjo po čaj. Ponoči sta se z materjo menjavala. Drugo polovico noči je ona bdela pri starcu. Jutra pa ni hotelo biti. V Poldi je bilo zdaj samo še usmiljenje do tega človeka. Čisto naravno človeško usmiljenje in trudila se je na vso moč, da bi ublažila bolniku hudo noč. Bil je miren. Le zdaj pa zdaj je spregovoril besedo, bolestno zaječal in silno hitro mislil. Gubice na čelu so se venomer spreminjale, ustnice neprestano premikale. Včasi je poprosil Poldo za kozarec vode. Boril se je. Strašno se je boril. Morda še nikoli v svojem življenju tako, kakor prav zdaj, ko je negibno ležal v postelji. Ko se je naposled le pričelo daniti, se je nenadno vzpel v postelji in prosil Poldo: — Daj, seži tamle v žep suknje! Iz globokega žepa je prinesla njena roka velik, debel pisemski ovoj. Starec je hlastno stegnil roko, podržal nekaj hipov beli ovoj med svojimi ovelimi prsti, ga položil na prša, zaječal iz dna srca in omahnil nazaj na blazino. — Vrzi tole v peč, Polda! je dahnil čez čas. Polda se je obotavljala. Velika skušnjava jo je grabila, da bi pretrgala ovoj. Da pogleda .. . — V peč! je zdajci kriknil starec na vso moč. Polda se je zgenila, odprla vratca pečice in zagnala ovoj v ogenj. 733 — Čakaj! je ukazal starec, ko je hotela vratca zapreti. Ko se je sesul plamen, ki je za hip buhnil skozi odprtino, je dejal blago in tiho: — Zdaj zapri vratca za judeževimi groši in pojdi! Ko se je čisto zdanilo in so spodaj odgrnili okno, je Polda zakričala od presenečenja in na mah zbudila vse otroke. Lezli so na okno in gledali, gledali. Vso gmajno je zalila voda. Vse naokrog sama voda, voda. Čez noč je prestopila reka bregove in se razlila po polju. Dež pa je še vedno lil v curkih in nikjer na nebu ni kazalo, da bi se razvedrilo. Voda je bila kalna in umazana. Prav do hiše je segala, zdaj pa zdaj bo dosegla prag ter se zlila po veži in kuhinji. France je šel na dvorišče in ko je prebredel vodo do kraja hiše, je videl, da je hiša od vseh strani zalita ter da voda kar vidno narašča in vse dalje poplavlja gmajno. Po globokem rečnem toku so plavala drevesa, se zatikala z vejami ob dno, se potapljala ter se spet dvigala in prepuščala derocini. Steza, ki je vodila na cesto, je bila do malega že vsa pod vodo. Na više ležeči cesti je opazil mnogo ljudi, ki so strmeli v te silne vode. Mahali so> mu z rokami in kričali, pa jih ni razumel. — Voda narašča! je dejal, ko se je vrnil v kuhinjo. Bežati bo treba! Vse to žalostno dopoldne so čepeli vsi pri oknu, le Polda je za hip skočila na podstrešje, da postreže Tomazinu. Ko je dež malce pojenjal in se je na nebu pričelo svetlikati, so se že razveselili, da bo konec te vodne strahote. Toda že čez uro se je še bolj stemnilo in na novo se je vsul dež še bolj ko prej. In voda je naraščala! Tik pred poldnevom so začuli v veži zamolklo klokotanje in spodaj skozi špranjo kuhinjskih vrat se je počasi razlila voda po vsem podu. Tedaj je šel France še enkrat pred hišo. Steza je bila zdaj že docela pod vodo in če doseže le-ta cesto, so odrezani od sveta in zaliti. Lilo je, rečni tok sredi poplave je skrivnostno in zlohotno rohnel in vse naokoli je stala umazana, kalna, blatna voda. Ko se je vrnil, je dejal: — Nič več ne smemo čakati! Do večera lahko že vsi utonemo! — Kam, za božjo voljo, so kriknili vsi hkrati. — Na cesto! Tamkaj bomo pod kako streho^ počakali, da se bo voda odtekla. Od drvarnice, do katere je brodil vodo že do kolen, je privlekel cizo, jo zapeljal tik pred vežo in ukazoval kakor star izkušen mornar: 734 — Posteljnino in obleko na voz! Gibajta, Tine, Rezika! Mati, midva pa gor po Tomazina! Ves vdan v svojo usodo je ležal Tomazin pod kopo odej in strmel v strop. — Stric, je dejal France, voda narašča. Če ostanemo do večera tu, nas lahko pogoltne. — Hitite tedaj in se rešite, je dejal starec. Mene pa pustite tu. Kam bi? — Z nami. Na vozu vas bomo peljali! je dejal odločno France. Skozi okno je udarjal šum vode, pogoltno mrmranje tega strahotnega elementa, in vsa hiša je bila polna skrivnostnega šepetanja, ki je vse navdajal s strahom. — Pojdite, stric, ne obotavljajte se! je prosila Polda. Spodaj pri nas je že vse pod vodo. Tedaj pa ga je že France dvignil, Polda zavila v odejo in tako sta ga, fant pri glavi, mati za noge, počasi nesla po stopnicah. Le zaklenjeno skrinjico je velel vzeti s seboj, kajti France je bil namenjen, da se takoj vrne s cizo po ostale stvari. Položili so ga na posteljnino, posadili kraj njega Anico, ki je držala gajbico z grlicami, zaklenili hišo in odrinili. Mati in France sta vlekla voziček, oba otroka pa potiskala. Previdno so bredli, kjer so slutili stezo. Ponekod jim je voda že segala do pasu in z veliko težavo so rinili k cilju. Silen dež jih je močil. S ceste so vpili ljudje, nekaj mož jim je bredlo na pomoč. Ko so potegnili cizo na cesto, je nekdo pogledal starcu v obraz in kriknil: — Za pogrebom ste šli. Tale tu je mrlič! Tedaj je France postavil Tomazinovo skrinjico na tla in sedel nanjo. Hiša brez oken je stala sredi vode kakor Noetova barka. Če je gledal v smer toka, se mu je zdelo, da plava in da bo' zdaj pa zdaj izginila njegovemu pogledu. Možje so položili Tomazinovo truplo kraj ceste in nekdo je šel po stražnika. Polda je pogledala to truplo, ki so mu pokrili obraz z robcem, za-drhtela in solzica ji je obvisela v očeh, potem pa jo je ženska, ki jim je ponudila streho, potegnila za seboj. — Hitro, da se pogrejete! jih je izpodbujala. France je zmetal posteljnino in ostalo na tla, se vpregel v cizo in zabredel nazaj v vodo*. — Kam pa, fante? so ga vprašali začudeni možje. — Po naše reči! je dejal in potegnil. 73* Voda ga je izpodnašala. Sredi pota se je zdrznil. Močan stranski tok se je prevalil semkaj. Tedajci je opazil, da se je konec hiše, obrnjen k reki, nagnil in da se je streha povesila. Odzad so ga zgrabile silne roke in ga potegnile na cesto. Možje so> se zbali zanj. — Nazaj, fante! so kriknili, voda narašča. Ne prideš več do hiše. Stal je tamkaj sredi vode in se zagledal v bajto. Še je videl, kako se je sesul dimnik in kako se je stena brez oken čez pol prelomila in se sesula v vodo. Huda bol ga je stisnila, in ko je bil na cesti, ni vedel, kam bi se obrnil. — Tam so tvoji! je dejal nekdo. Pogledal je še enkrat na gmajno. Prelomljeni zidovi so štrleli iz vode kakor utopljenčeve roke. Voda pa je naraščala. Stopil je na cesto ter šel k svojim. OBZORNIK PRED PUŠKINOVO STOLETNICO (Novi teksti, viri, razprave, življenjepisi.) V pičlih treh in pol leta bomo praznovali stoletnico Puškinove smrti (29. L/10. II. 1837—1937). Val spominskih objav, ki narašča že zdaj, narekuje vprašanje o vrednosti pridobljenih novih zakladov in o pomenu dneva samega. Glede slednjega bodo priznanja soglasna. Nekdanja zahteva Majakovskega, »čemu ne ustrelite Puškina z belo gardo vred?" je odšumela kakor sama meščanska vojna. Puškin je edinstven učitelj pisane množice mladih pesnikov pod sovjeti in v emigraciji. Njegova proza je slej ko prej zgled književnega jezika in uspešno kljubuje apostolom nove, pestrejše, na ljudsko skladnjo naslonjene ruščine. Edino razočaranje pomenijo ponovni ponesrečeni poskusi, približati Puškina onemu povprečnemu ruskemu bralcu, ki pozna rusko književnost samo po Tolstem in Dostojevskem, vse njune predhodnike pa šteje med staro šaro, ki utegne zanimati »zgolj profesorje". Še pariške »Nouvelles litteraires", ki so ponovno proglašale Puškina za »oporo carskega prestola", so nedavno napovedale novo izdajo »revolucijskih pesnikov vseh dob in dežel". Puškin je označen kot prvi v njih vrsti... Slovanski čitatelji, v kolikor obvladajo izvirnik, tvorijo srečno izjemo, toda za ostale izgubi Puškin v prevodu ves liričen čar ter se zdi premalo izrazit in oseben. Tudi prevodi niso vedno najboljši. F. Bodenstedt je že leta 1854. vestno ponemčil Puškinove pravljice. Kljub temu je zamenjal K. Roellinhof leta 1920. v znanem predgovoru „luko" (lok, krivuljo, zarezo ob morski obali) z »lukom" (čebulo) in prevedel stih: „U lukomorja dub zeljonyj" z „Ein Eichbaum steht am Zwiebelmeere". Zato pa premaguje rusko puškinoslovstvo vse ovire. Še revolucija bi se lahko imela v tem oziru za srečo v nesreči: samo nasilen konec zaplenjenih 736
 
[[Kategorija: Tone Seliškar]]
2.252

urejanj

Navigacijski meni