Institutka: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 6.854 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
 
„Oho, — a izobrazba!?" — spregovoril je Tone, ki je pred leti absoloval gospodarske šole na Dunaji in Klosterneuburgu. „Ženske, ki bi ne umela mojih teženj, ne poznala mojih uzorov ter se a menoj vred ne navduševala za nje, — ženske, ki bi se znala pomenkvati le o ponvah in loncih, pa mokrih plenicah, — ki bi bila samo moja gospodinja in roditeljica mojih otrok, take ženke bi ne mogel trajno ljubiti, ker bi mi kmalu nedostalo spoštovanja do nje!"
 
„Povsem moje mnenje, gospod Tone!" — pritrdil mu je Rus. „Harmonija, dušna in telesna, pa tudi socijalna vladaj mej zakoncema, če hočeta, da ostaneta srečna! Omikanec se ne druži z nevednico, rahločutnež ne z gorjanko, konservativni, skromni kmet ne z emancipiranim aristokratskim ženiščem... svoji k svojim!"
 
Še dolgo so govorili o tem in onem, potem se je ekonom poslovi.
 
Rus je prihajal često k veletržcu na posete, kadar ni potoval za kupčijo. Po dokončanih opravkih v trgu se je vedno vstavil pri Gradnikovih, s katerimi je bil dober prijatelj; časih je ostal še celo pri kosilu. Za protiuslugo pa je navadno poslal divjo raco, zajca ali pa štiri, pet jerebic. V občevanji je bil iskren in odkritosrčen mož, v vedenji takisto neprisiljen, domač. Po zunanjem je bil majhen, a krepkoraščen; obraza je bil širokega, a prijaznega, temne polti, modrih las in očij. Nosil se je preprosto, pa ukusno.
 
Odkar je prišla Ida domov, prihajal je še večkrat k veletržcu. Babji jeziki so kmalu uganili, da se misli ženiti, ker je po materini smrti že precej časa sam in navezan le na staro kuharico, ter da gleda za Gradnikovo Ido. Gotovega ni vedel nihče povedati, zlasti od tedaj, ko je Gradnikova kuharica izbrbljala pri mesarju, da Rus skoro nič ne občuje z Ido, ki se mu celo očitno odteguje.
 
Zadnja trditev je bila resnična; Ida se je odtegovala Rusovi družbi. Nemirna je bila in v zadregi, užaljeno, ogorčeno se je čutila v njegovi prisotnosti, saj je bil časih tako strašno, tako netaktno odkritosrčen in preprost; tako hladno jo je vedno ogledoval kakor kupec, ki kupuje na semnju konja! Zdel se ji je nefin, negalanten, neuljuden flegmatik, — cel kmet.
 
****
 
Tudi danes se je po obedu hitro umaknila v kuhinjo; po storjenih opravkih je vzela šivanje v roke ter šla na vrt. Ondi je sedla pod jablano, ki se je ovočja uprav šibila ter jela šivati.
 
„Zopet pri delu gospica? — Cela gospodinja!" ogovori jo nenadoma Rus prišedši iz hišo.
 
Dvignila je glavo ter ozrši se ran v modre oči, ki so tako hladno zrlo v njo, rahlo prikimala:
 
„Mamici delam delavni predpasnik."
 
Naslonil se je na deblo jablane, stegnil roko nad svojo glavo ter prijel za debelo vejo. Tako je stal nekaj časa molče tik nje; potem pa je dejal:
 
„Gospica Ida, jaz Vas ljubim."
 
Ida se je stresla kot bi jo ošinil z bičem, zardela kot mak po vsem obrazu, pa molčala sklonivši glavo. Tudi Rus je molčal; njegovo temno zagorelo lice pa ni zardelo niti malo.
 
In zopet je odprl Rus svoja usta ter mirno nadaljeval:
 
„Vi, gospica Ida, bodete drugi mesec stara osemnajst let, jaz pa danes teden osemindvajset. To je prav. — Vaš gospod papá Vam bode dal petindvajset tisoč goldinarjev dote; moj gradič, posestvo s travniki, gozdi in njivami pa je cenjeno na sedemdeset tisoč goldinarjev. Vredno je sevé v resnici precej več! Tudi to je prav. — Vi, gospica, ste izobraženo dekle, umejete ukusno kuhati, peči, lepo šivati, — dobra gospodinja bodete; — jaz pa sem baje dober gospodar, razumem so na kupčijo, vsaj Vaš gospod oče tako govore. Tudi to je prav. — Vprašam Vas torej: je li mi dovolite, da Vas snubim pri stariših?"
 
Počakal jo odgovora; ona pa se jo sklonilo še globočje nad materinem predpasnikom. Molčala sta zopet oba; Ida je hitela šivati, Rus pa je mirno slonel ob jablani držeč se še vedno z desnico za vejo nad glavo.
 
Le hitro Idino dihanje je razodevalo njeno razburjenost.
 
„Torej ne, gospica?" — vprašal je še jednoč ekonom, ko le ni bilo odgovora iz krepko stisnenih Idinih ust. — „Siliti ne morem, nočem; ljubim vas, menda bi Vas zato tudi osrečil; — — gospodinje mi je nujno treba, — ako nočete Vi, poiskati si bom moral drugej družico. — Ali želite, da odidem?"
 
„Da!" — odgovori čez nekaj mučnih hipov Ida. Skoro prestrašila se je te besedice, v drugem trenutku pa so je čutila nekako olajšano.
 
„Z Bogom, gospica!"
 
Poklonil se je ter naglo odšel — Tudi Ida je vstala in bledih lic izginila v svojo sobo.
 
****
 
Čmernega obraza z velikimi višnjevimi krogi pod očmi je vstala Ida naslednjega jutra. Celo noč ni mogla mirno spati, vsako uro se je prebudila iz težkih sanj. Vedno in vedno se je videla pred njim, ki jo gleda s tistimi jasnimi očmi tako presunljivo, a vendar tako mirno. Bežala je pred njim, a koleni sta ji nakrat odreveneli in zopet je stala pred njim, ki ji pripoveduje, da jo ljubi, da jo hoče za ženo. Potem pa ga zopet vidi v družbi neznane krasne ženske. — „Evo Ti moje lepe ženke, ki me ljubi, ker nisi hotela Ti!" — zdi se ji, da ji porogljivo pripoveduje. In kako blaženo se smehljata — mlada zakonca!
 
Zmučena in potrta vstala je na vse zgodaj, da ne bi več sanjala teh bedastih sanj. Naglo se obleče, umije ter začne prebirati najnovejšo številko „ Wiener Mode"; da bi šla na delo, je še prezgodaj, — vse še spi v hiši.
 
A ko gleda nekaj časi one slike, uzorce in načrte, uidejo ji misli, zopet drugam, in komaj se zavé, že se vidi zopet na vrtu pod jablano, za njo pa stoji on ter ji govori z mirnim, jasnim glasim, kakor bi sklepal kupno pogodbo za par volov: „Vi petindvajset tisoč goldinarjev, — jaz sedemdeset tisoč. To je prav!"
 
Jezna plane pokonci in zaluči časnik v kot.
 
Moj Bog, ali res ne more misliti na ničesar več, kot na tega suhoparneža, na tega predrzneža! — Kaj ji mari ta domišljavec! — Menda je mislil, da se mu bode obesila kar okoli vratu, če ji pové, da ima nekako beraško grajščinico! — Hm! „Ljubim Vas", je dejal; — je-li to mogoče? — Trikrat, štirikrat sta spregovorila par stavkov. Saj je jedva mesec dnij doma! Ljubi jo, — ta egoist! O gotovo je prav grd egoist — ta kmet! — Lepa je, izobražena kot deset milj na okoli menda nobena druga, — in on bi jo imel rad za nekako dekoracijo svoje gajbice; — ej, o kolikerih podobnih slučajih je že čitala v tistih romanih v institutu!
 
Tak prozajik! — „Vi znate dobro kuhati, jaz pa še rajše dobro jem, torej Vas vzamem". — Ona, fina gospica, pa naj bi se mu na to vrgla v naročje vsa srečna, kajne? — O ne, nikoli ne! — Koliko mož še nosi svet! Če pa ne bo nikogar boljšega, potem pa rajše ostane — stara devica...
 
Boga mi, da je moral biti baš ta njen prvi čestilec, — čestilec, o katerem je sanjala že toliko let! — Njena dekliška domišljija ga ji je naslikala kot elegantnega, vitkega mladeniča, aristokratiške zunanjosti od nog do temena, lepega kot Apolo, ponosnega kot Mart in bogatega kot Krez; — a ta?
 
Zarobljen od pete do vrha! — Kje je vsa tista poezija, katera mora objeti srečno oboževanko, ko ji s tresočim glasom, prihajajočim iz hrepenenja ginečega srca, na kolenih, v prahu pred njo šepeče čestilec: „Usmili se me, — osreči me, — sicer mi ni živeti?!"
35

urejanj

Navigacijski meni