Ob smrtni postelji: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
odstranjenih 17 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| normaliziran naslov= Ob smrtni postelji
| avtor= Janko Kessler
| opombe= Sličica je bila objavljena pod psevdonimomkraticama J. K.
| izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 2. avgust ({{mp|leto|1901}}) 34/175), 1-21–2
| vir= [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AT4HB4V3 dLib]
| obdelano= 23
| dovoljenje= javna last
}}
 
»Ni še ne — Francelj, naprezi, naprezi in pripelji zdravnika, če ga imam tudi sama plačati, pa tudi gospod naj pridejo.«
 
Molče je brat ubogal, napregel kobilo in zdirjal z dvorišča.
 
»Čakaj, najprej poravnam z Bogom, potem s svetom.«
 
»I- i- i , u- u-u,« zagnali sta se hčeri v jok.
 
 
Kmalu potem so bili prišli z Bogom. Liza je bila zelo slaba, podelili so ji še papežev blagoslov in vse je bilo v kraju.
»Mene tudi ne.«
 
»Mene tudi ne.« ... prosili sta hčeri enoglasno. Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti.
 
Liza pa je z zaprtimi očmi pritrjevala — pritrjevala od slabosti. Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
 
Ko sta soseda prišla, dvignila se je nekoliko in tiho velela: »Stopite ven.«
V veži se je Mica naslonila na steber, ki drži šije, Francelj je sedel poleg nje na ognjišče in Urša se je oprla na lestvo, ki je stala v kotu.
 
»Kaj pa drugi?«
 
»Mica pa naj ima iz hiše sto, dve sto.«
 
»In Urša?«
»Saj praviš, da nočeš ničesar.«
 
»Le imejte, le imejte, bom vsaj lahko rekla, da nisem dobila ničesar po svoji materi.« In zaloputnila je vrata ter odšla. Tudi soseda sta se odpravila, nikdar nista bila pri takem testamentu.
Tudi soseda sta se odpravila, nikdar nista bila pri takem testamentu.
 
»In zakaj jočeš, Mica?« ... oglasi se bolnica; težko je govorila, sape ji je zmanjkovalo.
»Saj imaš doto ...«
 
»Prava reč, dve sto, grunt, grunt in hiša. I- i-i.«
 
»Bom pa prenaredila, če že ni drugače ...«
 
»Kaj boste prenaredili?« zarohnel je Francelj, stopivši v sobo. »Ali niste dali meni pravkar vsega, hišo in grunt? Nihče ne bo hodíl testamenta prenarejat, testament je narejen in mir besedij!«
 
»Ali niste dali meni pravkar vsega, hišo in grunt? Nihče ne bo hodil testamenta prenarejat, testament je narejen in mir besedij!«
 
»Mati, ali slišite?«
 
»Uh, taki otroci,« zgražala se je Agata, prižgala svečo ter jo potisnila starki v ledeno roko.
»Sedaj pa molimo,« priganjala je Agata.
In molili so, pravzaprav molila je ona sama.
 
»Sedaj pa molimo,« priganjala je Agata. In molili so, pravzaprav molila je ona sama.
 
Mrzla rosa je bila stopila bolnici na čelo. Obraz je nabrala v debele gube, v katerih se je zrcalila vsa njena dušna in telesna bolest, dvakrat se stresla in po njej je bilo ...
151

urejanj

Navigacijski meni