Poljub (Karolina Světlá)
| Poljub. Humoreska iz gorjanskega življenja. Karolina Světlá |
| |||||||||||||||
Poldan so odzvonili in začeli so na zvon biti. Deca, ki je igrala na vesi, se za to do cela zmenila nij, možki so sicer sneli svoje čepice in pri tem tako lukali, kakor da bi se nič posebnega ne bilo pripetilo, samo ženske je dirnulo. Pustile so vse ležati in stati, pri kamnu, kjer je ravno obed skuhala, druga zopet v hlevu, kjer je dojila, tretja v čumnati, kjer je o prvem toplem solnčnem žarku zimski prah ometala in kjer koli je kaka Evina hči bila, vse so priletele v takih primerljejih na občno zbirališče pod staro lipo ... pri cerkovniku sred pogorske vesi.
Kdo je vendar tak naglo umrl? prašala je druga drugo, pa nobena nij vedela kaj gotovega povedati. Še celo to nij bilo znano, če kdo v vesi boleha. Nobena izmed gospodinj nij vedila ničesar povedati, ko so v nedeljo med mašo malo poklepetale, kakor je bil že odzdavna mili običaj in vsaj je nedelja še le predvčeranjim bila.
Ugibljejo naše gorjanke, ugibljejo, kdo bi utegnil biti rajni, naštevajo vse starce, spenjajo med tem roke in delajo pri vsaki priložnosti križe, da bi se ne mislilo, da jih je k cerkvi pod lipo gnala samo svetska zvedavost, a nikakor krščanska ljubezen; zarad tega so s svojim duhom bolj pri cerkovniku in štejejo, kolikokrat še bode na zvon bil, kakor pa da bi se bile v srcu in duhu od sveta ločile.
Glej! dvakrat je bil na plat, žena tedaj poznava tu ravno pravdo božjo; ko bi namreč bil trikrat na zvon bil, bi moža veljalo. Pod lipo tedaj novo začudenje in ugibanje, ktera je v večnost odšla in kje?
Sklenile so tedaj, počakati cerkovnika, da bi ga prišedšega iz cerkve takoj prašale o tej reči.
Naj bi še živina doma pri praznem žlebu tulila, pečenka se v ponvi posmodila, mačka v odprto kamrico smuknila, in kar ji ljubo, vse polizala, in naj bi še tudi mož pogodrnjal, da zopet dnes enkrat obeda dočakati ne more — one se ne ganejo, dokler ne pozvejo česar želijo. Vredno je nekaj take novine tople pripovedovati ... Mož pa hitro pozabi svojo jezo, ako se mu žena ž njimi prikaže in govorilo se bode po vaseh, ne samo dnes ampak še mnogo dni brez konca in kraja o nepričakovani smrti. Kdo še tega ne ve, temu je treba povedati, ker pripovedovanje je za nas gorjanke toliko, kakor ribi voda, detetu med, ptiču prostost, loki rosa. Kdor bi hotel, da bi si ne pripovedovalo, zahteval bi od nas naravnost zmot. Rajši živimo, vsi kar nas je brez kruha, brez soli, ob samem korunu, kakor brez milega sladkega pripovedanja: tega ne popustimo, s tem si polajšamo, se krepčamo, se pozdravljamo — pripovedovanje je naša spoved; ne šla bi pri nas deklica na travo, dete samo na jagode, možki na pot, za živ svet. Vse kar delamo, delamo v parih, inače nam delo ne gre izpod rok. Če pa imamo pri delu koga, s katerim moramo o vseh mogočih in nemogočih rečeh govoriti, takrat nam, gospodine, teče izpod rok delo.
Sosednje stojijo kakor na iglicah, ne morejo pričakovati cerkovnika; vendar se konečno na pragu pokaže.
„Kdo nam pa je umrl? boter“, so zavpile na-nj vse kakor iz enega grla in to tako glasno, da še slišati nij bilo ropotanja in škripanja ključev v cerkvenih dverih, ktere človeku drugod pri odpiranju in zapiranju vedno po vseh kosteh prodirajo.
„Kaj! vé še tega ne veste? se začudi; to pa je še vendar dobro, če ima človek glavo kakor jablan, ko je v cvetu in hodi celo priklonjen. Kam imamo zlati ljudje to zapisati? Jaz vam povem, da se iz tega še nekaj zgodi, videle bote, da se zgodi, če se tako neslišane reči godijo; pravim da se še staro prorokovanje o naših gorah izpolni: potonejo in na njihovem mestu nastopi jezero. Že smo vas slišale zvoniti v cerkvi, ne smete nam tu še enkrat z jezikom zvoniti, da bi si zapamtile, da ste naš cerkovnik. Kako bi se ne čudil! dozdaj ste vse, kar se je pri nas zgodilo eno uro poprej zvedele, kakor tisti, katerega se je tikalo, to sem uže sam poskusil, kako bi se tedaj ne čudil, da še ne veste, da je mlada Lukaška že pod zemljo?“
„Mlada Lukaška? Pa morebiti vendar le ne? To pa vendar ni mogoče, vsaj sem jo včeraj sama srečala.“
„Jaz sem jo tudi videla, obešala si je na plot perilo.“
„Kakor sem rekel, mlada Lukaška pojde pod zemljo, ravno poprej pa je dokončala svoje življenje in eno hčerico zapustila.“
O ti uboga sirota, kako težko se je mati ločila od tebe.
„Gotovo si še pred nekterimi dnevi nij mislila, da bo se morala podati tje, kamor se bomo vsi, kar nas tu stoji, za njo podali, drugi leto poprej, drugi leto pozneje. Zaspala je in se ne prebudi več.“
„Bodi ji zemljica lehka.“
Srečno naj od mrtvih vstane. Vseh pet P. nij imela, pa hudobna ženska tudi nij bila.
Ne bo se Lukas noge za šinjak zavil, da mu je umrla.
Gotovo da ne, ker jo je le zarad tega vzel, ker mu jegovi rajni nijso dovolili inače ravnati in ker so mu s kletvijo grozili, če jih ne posluša. Prilizovala se jim je tako dolgo, obljubovaje jim, da jim bo zvesto služila, da je dosegla, česar si je želela. Pa vsaki, kdor je Lukaša in njo videl, je moral reči: ta dva bi se ne bila smela vzeti. Lukas se je ogledoval, kakor da bi imel na treh mestih na enkrat kaj povedati in ona je poleg jega stala in z glavo kimala kakor gratovka. Nij bilo v njej nikoli pravega zdravja in prave gibčnosti. Dopolnilo se je, po čem je tako dolgo hrepenela; pa to je le kratko trpelo. Bila je rojena v revnej bajtici in si je želela delati na lepem posestvu poleg lepega moža.
„Tedaj zdaj lahko Lukas tako ravna, kakor mu srce veleva.“
Prav iz srca mu to želim; usmilil se mi je, ko sem ga videl na svate iti — bil je tako bled, kakor da bi ga bili v smrt peljali namesto k altarju. Vsak izmed nas mora želeti, da bi bil srečen in miren. Takih sosedov, kakor je on, imamo le malo. Nikogar ne žali in vsakemu stori, kar le zamore; sama vljudnost in poslušnost ga je; včasih sicer postane tudi malo besen, pa naj bo! Nobeden izmed nas nij brez napak.
Kdo bi bil mogel poprej Paluckovi Vendulki reči, da še dobi Lukaša? Prav je imela, da mu je tako dolgo zvesta ostala; zdaj bo jo tim rajši vzel. Od te dobe, ko so ga z drugo oglasili, je nij bilo več videti na nobeni muziki, na nobeni veselici in je vendar dekle kakor blisk in ogenj. Ker Lukaševa biti nij mogla, druzega nobenega imeti nij hotela.“
„Kaj so neki njegovi starši proti njej imeli? Tega si ne morem nikakor razložiti, je še precej lepa, urna in brez denarcev tudi nij. Da sta si prê v žlahti, to jim nij hotelo v glavo“.
Ravno zarad tega je nij smel vzeti. Jegovi roditelji so že bili taki staroverci; mislili so si namreč, da bi storili greh, ko bi pripustili, da bi se ta dva vzela, ker so bili njeni pradedje bratje. Celo duhovni jim nijso mogli teh misli iz glave izbiti, mislečim, da oni vse najbolje vedó. — Brž ko ne so mislili, da imajo samo oni ključe v nebeško kraljestvo“.
„To slišim zdaj prvikrat. Dostikrat sem si lase belila, zakaj bi se vendar ta dva vzeti ne smela. Dve leti je, kar sem se umožila, in kar sem vedela, da bi se rada vzela; pa nobeden mi še nij prav temeljito razložil, zakaj se nijsta vzela.“
„Z novo ženitvijo ne sme dolgo Lukas odlagati; tam kjer je hlev poln živine, hiša polna družine in v zibelki malo dete, tam ne sme gospodar biti dolgo brez gospodinje. Ko bo minulo šest tednov, bo jo naravnost k Paluckovim mahnil.
Na las tako se je zgodilo, kakor so bile botre pod lipo z cerkovnikom določile.
Zvest stari navadi ali razvadi v naših gorah se je mladi vdovec, spremljevan od vseh možkih sorodnikov po zadušnej mesi za ranjko, šest tednov po njenem pogrebu v krčmo podal in svoje žalovanje tam zapustil in zapil.
Ko je poldne bilo, se je z dostojnim obedom skazal, kakor že mora biti pri takih priložnostih.
Po obedu se prav spodobno zahvali za sprovod in pogreb in jih prosi, da bi mu še naprej prijatelji ostali. Razumeva se, razumeva, da so mu vsi brž roke podali in slovesno obljubili, proseči da bi tudi on ostal jim zvest prijatelj, kar je tudi on z možbesedo obljubil.
Po občnem objemanju in napijanju, je Lukaš vstal, svojemu svaku pokimal, ki je tudi vstal, in vsem ostalim želel, da bi se prav dobro imeli. Oba odideta ne objavivša, zakaj tako naglo odhajata; vsi so se spustili v smeh in drug druzega spogledali.
Pri vsaki hiši, kjerkoli sta mimo šla, so po celej vesi radovedneži glave molili iz oken. Če ravno nobeden nij dvomil, kam da ideta, bi vendar vsak rad na svoje oči videl, gresta li naravnost k Poluckovim v svate. Ko so sosedi videli, da sta v Poluckovo hišo stopila, so se hitro za njima podali. To je pri nas že taka navada, da se ljudje, če vidijo ženina s snubačem kam iti, jima na pete obesijo, da bi vse slišali, kako ste se obe stranki pogodile. Dostikrat se ljudje v dve stranki razdelijo, izmed kterih ena tastu pomaga, druga pa ženinu, ko bi se ne mogli pogoditi, ali pa ko bi kdo nemogoče reči tirjal.
Pri Poluckovih je bilo vedno vse čisto in snažno; lepo je skrbela Vendulka za red, kakor da bi bila iz mesta. Dnes pa je tam bilo vse posebno lepo in očiščeno, kakor o velikem cerkovnem prazniku. Nasipala je po izbici in lopi belega peska, na črne oklepe pri obrazih, povešenih v oglu nad mizo je Bog vé koliko zlatega papirja nabila in okna so se svetila, kakor da bi se bilo solnce v vse naenkrat opiralo. Ker pa praznik nij bil, je jasno, da so odličnih gostov pričakovali. Lukas je namreč Vendulki, s katero se v minulih šest tednov sešel nij, ker je moral žalovati, skrivno glas dal, kdaj in zarad česar da pride. Gotovo je hči tudi očetu to povedala, ker bi inače boter Žalobnik (tako so mu ljudje rekali, ker si je povsod vsled svoje prenapete pobožnosti na žalovanje in tarnanje kaj izmišljeval) ne bili oblekli praznične obleke, si lase prav čedno na pobožne lice vravmali in v roke škatlo prav čvrstega tobaka vzeli.
Pozdravil je vdovca in svaka prav prijazno pa globoko iz dna svojega bogaboječega srca izdihnovši. Razlagal jima je neumorno o grehih tega pohujšanega sveta, po kako grešnih potih da hodimo itd. in ponudil obema stolov, da bi se vsedla, pa nijsla hotela.
„Zato je še časa dosti“ reče Lukašev svak „ko vse vravnamo, saj veste zakaj sva prišla“.
Stari Polucki je zopet vzdihnil, jako nerad se je pečal s posvetnimi marni, pa kaj mu pomaga, zdaj mora vgriznoti v trdo jabelko. Ker je gotovo želel, da bi se ta njemu sitna reč brzo končala, se tudi nij delal nevedočega, kakor to navadno očetje delajo in je hitro v začetku djal: legal bi, če bi rekel, da ničesar ne vem; Lukas hoče Vendulko.
Svak se je smejal zapazivši, da so boter Žalobnik danas proti svojemu običaju takoj reč pretresovati začeli, ker navadno inače pol ure premišljujejo, da bi ne zinili kaj na svojo škodo. Zdaj imamo na svojih gorah malo takovih ljudi, pa v starih časih je bil prê vsak tak resen in vesten. Tudi Lukaš se je nasmejal. Veselja je zaigralo jegovo srce, ko je svoje in Vendulčino ime ob enem slišal. Zdaj se mu je prvokrat zdelo, da je istina, kar se ž njim godi; šest tednov žalovanja je preživel kakor v sanjah in zdaj se še navaditi nij mogel na tak nagel zaobračaj osode svoje.
„Vidite strijc!“ je prav prijazno spregovoril k staremu, „že pred tremi leti bi se bili prav lahko sporazumeli, če bi ne bili reči zaprečili starši moji“. —
„Kako misliš“? vpraša nekako zamišljeno stari Polucki.
„I no, kako si to mislim! da bi mi Vi Vendulko ravno tak radi dali, kakor rad bi jo bil vzel“.
Znova se je zamislil stari, dolgo nij odgovoril; konečno je malo zmignol z ramani.
Na tako odpoved nij bil pripravljen Lukaš, tak kmet in sosed in spoštovan mož kakor on.
„Kaj ste imeli proti meni, v čem se Vam nijsem dopal“? je vskliknil in zarudel.
Stari se je vstrašil jegovega nemirnega glasa.
„Le ne kriči tako naglo“ krotil ga je prijazno, ne veš li, da z jezo in zlobo Boga žalimo?
„Povejte mi tedaj takoj, zakaj bi mi hčerke ne bili radi dali? Imeli ste me za zapravljivca in vetrnjaka? Morde mi je še zdaj ne daste?“
„I dam ti jo rad, dam! kako bi ti jo ne dal rad, ker se toliko za njo potrudiš?“
„In zarad ničesar druzega“?
„Le prašanja še opusti, če se tako razjeziš“.
„Ne opustim jih! Hočem vedeti, kaj se Vam na meni ne dopada in zakaj mi jo s takim veseljem ne daste, s kakoršnim bi jo vzel?“
Boter Žalobnik so dolgo premišljevali; bilo je videti, da ne vedó, kako bi jo dobro zavili, konečno so se vendar odločili za odkrito in pošteno pot v duhu uvaževaje, da po njej človek najdalje pride in da mu ne pristoja po ovinkih se loviti.
„In če imam kot kristjan golo resnico govoriti, tedaj ...“
„Kaj tedaj“?
„Tedaj ti moram priznavati, da ti kot oče svojo hčer jako rad dam in da ne vem, koga bi raji imel za zeta kakor tebe pa ... da bi ti je ne svetoval in nji tudi tebe ne“.
Stari Polucki si je pot z obraza obrisal.
Zdaj je moral Lukaš naravnost na Poluckega, nij imel nobene druge poti. V ostalem pa je bilo dobro, da je vedel, pri čem da je, pa vendar mu je moral povedati, kaj je vest jegovo tak težilo, odkar mu je hči povedala, da mu je nagnjena in zakaj. Ta trenotek je vse odločil. Nekaj je že bilo dobljenega, pa kos trdega dela ga je še čakal.
Lukaš i svak jegov sta pri teh besedah utihnila, ravno tako vsi sosedje, kar jih je prišlo v hišo. Vsak bi se bil Bog vé kaj druzega nadjal kakor tacih besed. Več let je v teh gorah šel glas, da ima rad Lukas Vendulko, povest o njujni nesrečni ljubezni, o čudovitni vztrajnosti ljubice in o žalosti ljubčeka na drugo z večnimi vezi navezanega se je povsod pripovedovala; vsak jima je želel, da bi si konečno svoja bila.
Pa vsi so se hitro spametovali. Čudili so se, kakor da bi hoteli reči: vsaj ga poznamo, v onem mora najti dlako, samo Lukas se nij vmiril in se je zopet lotil starega.
„Če mi k Vendulki ne svetujete in tudi jej ne k meni, morate tudi vedeti, zakaj ne. Mislite, da mi ni dosti vdana?“
Ne govori tako! dobro veš, da drugega pogledala nij kakor tebe, odkar živi. Ko bi ne bil vdovec postal, bi do smrti slobodna ostala. Ponujali so se ji od vseh strani čedni fantje, pa nobenega ji nijsem smel niti omeniti. —
„Kdor bi sprejemši od vas obljubo mimo moje hiše šel, ta bi gotovo cel domu ne bil prišel“, je nadaljeval Lukas tako srdito, da je stari straha nekoliko stopinj od njega stopil opominjajo ga, da naj bi ne grešil.
Celo obraz se mu je jeze razzoril; pa Lukas se je znal premagati.
„Kakor je ona meni vedno vdana bila, tako sem jo tudi jaz vedno v srcu nosil“, je govoril mladi vdovec dalje, malo se brigaje za svarila, neprenehoma, neprenehoma sem mislil na to, kako se je jokala v cerkvi na koncu, ko je bila moja poroka. Malo je manjkalo, da ne bi bil nevesti in duhovnu od oltarja utekel, k nji se podal, se je oklenil, da bi naju nobeden ne bil več ločil. Ostudila se mi je nevesta, ker mi, dobro vedoča da drugo ljubim, ni miru dala, moje roditelje omamila; ostal sem samo starim na ljubo, da bi mi ne oponašali enkrat, da sem jih po sramoti poprej v grob spravil kakor so imeli po bogu usojeno“.
„Ne omenjaj žene in roditeljev“, ga je spomnil Polucki, ne dvigaj jih iz groba s takimi besedami, da bi po noči ne prišli prašat kaj smo hoteli od njih. Mrtvi k mrtvim, živi k živim.
Saj sem ti rekel da proti tebi nimam prav nič, da si mi pošten občan, in priljubljen sosed.
Po svoji vesti sem te moral svariti, da bi mi enkrat ne oponašala, če bi se to zgodilo, kar vidim že zdaj. Prestopijva k reči. Hči mi je uže povedala, da te ne pusti, naj se ž njo zgodi, kar hoče. Ne trativa časa z malenkostmi. Poslušaj tedaj: hčerki svoji, Vendulki dam tisoč zlatov poprej ko se podate v cerkev na poroko, tukaj na to mizo ti jih naštejem do zadnjega; kar še razvun tega nevesti gre, še tudi dobi. Če si zadovoljen, je reč gotova“.
Stari Polucki je podal Lukašu roko.
Strastno jo je zgrabil rekši:
Drugih reči Vas prosil nijsem; to mi je edno, daste li hčeri kaj ali ne daste; samo za Vendulko sem prašal. Če jo konečno dobim po tolikih zaprekah, ne bom zavidal nobenemu kralju. Ljubše pa kakor vaših tisoč zlatov pa bi mi bilo, ko bi vi ne bili povedali tega, kar ste povedali. Ne mislite si, stričko, da bote imeli pokoj pred menoj, dokler mi ne poveste celo odločno vzroka, zakaj se moje ženitve z Vašo Vendulko ne veselite tako, kakor sem si mislil in želel.
Te besede je tako odkritosrčno in žalostno povedal, da je svojega tasta jako ganil.
„I no moj ljubi“, je začel Polucki zbavši, se da ne bi Lukas zopet vzkipel, če smem svoje misli izreči, bojim se, da bo med vama dosti greha“.
„Greha“? Mislite morde tako kakor moji roditelji.
Ne spodtikam se nad tem, da sta edne krvi, ker cerkev proti temu nič ne reče, pa tega se bojim da sta edne natore. Kar si naša Vendulka enkrat izmisli, tega ne pusti in ko bi se ji celi svet zoperstavljal, v vsem ima železno glavo, ne samo v ljubezni — in ti mili moj tudi nimaš kakor mi pravijo, marcipanove butice. Bojim se, da ne bi s svojimi trdimi čeli se drug na drugega pognala in da bi ne vedela, na kakovem svetu sta in da bode zlo in zlo. Zdaj ves vse, do zadnje besede si mi vse izvlekel, kar si hotel, le poglej kako mi iz mojih par lasov pot curkoma po čelu teče; hočem enkrat mir imeti pred vajino ljubeznijo, sem je že dosti skusil; pustita me tedaj, naj se te trenutke ki jih še imam preživeti, dostojno pripravljam, da svoj račun položim, ko pred Boga stopim. Tedaj vama naravnost povem, ne pridita mi več z nobeno tožbo in ne kratita mi življenja z vajinimi zaljubljenimi zapletkami. Če se med seboj ne poravnata, o tem nočem nič vedeti ni slišati. Ko bo najmanjša needinost med vama, k meni ne pridita, da bi vama sodil; dveri vama bodo v takih slučajih zaprte. Govoril sem“.
Zadnje besede je Polucki tako odločno izgovoril, da je jasno bilo, da v takih rečeh šale ne pozna. Če je kdaj ktero prav resno zinil, kar se pa pri jegovi vestnosti ni mnogokrat pripetilo, se mu je dozdevalo, da bi še bil mogel kaj boljega povedati; pri tem, kar je rekel, pa je tudi ostalo; to so vedeli sosedje.
Pričakovajé, da bo ženin z nova začel govoriti, se je močno zmotil. Lukaš se je v tak smeh spustil, da se je moral mize prijeti, in vsi drugi so se prav srčno ž njim smijali. Boter Žalobnik so pa zopet eno prav modro povedali.
„Hočete li, striček, da vam vže danas pismeno dam, da vam do smrti ne bo treba soditi med nama, tudi ne o mali reči“. Nikoli se še ni nobeni reči tako smejal, kakor o bojazni, da bi se mogel kdaj s svojo Vendulko spreti, zbog ktere je celo vas iz spanja zbudil, staremu kamenje na streho metal, in Vendulki pod oknom žvižgal, z ono Vendulko, ktere zraven ranjke pozabiti ni mogel, z ono Vendulko, ki je ponosno vsem prosilcem odrekla, ne vedoč, bode li jo kdaj osoda ž njim zvezala. In kako se je še Vendulka smejala, ko so jej oče to pravili! Kdo bi si bil mislil, da še pri taki priložnosti najde Polucki reči, ki ga vznemirujejo!
Ko je Vendulka v izbo stopila, je nehal Lukaš se smijati. Zagledavši deklico, ki je ravnokar jegova postala, je obledel, kakor prtič, s kterim si je oči zakrivala, ne sramovaje se, nego milo plakaje.
„Veruješ ali ne veruješ, Lukaše“ je rekla, podavajé ženinu roko, ktero je strastno zgrabil in vroče na srce stiskal, nikoli bi te ne bila vzela rajši kakor zdaj. Sicer se mi dozdeva, da žalim s tem tvojo ranjko, pa oče mi dokazujejo, da temu ni tako. Bog dela, kar se mu dozdeva dobro, malo brigaje se za ljudi.“
Lukaš je hotel plakajočo deklico vmiriti, da bi se ne jokala, pa jega samega so solze polile. Ni se spomnil svoje ranjke, nego premišljeval je, kako dolgo je že, odkar ni Vendulke tako ljubeznivo za roke prejemal; žaloval je, da je tako dolgo zraven neljubljene žene živel, ki je ljubila jegovo premoženje, pa ne njega.
Kdor je videl ta dva skupej stati, za roke se prijazno držeča, s solznimi očmi se žalostno, a vendar ljubeznjivo pogledavajoča, moral se je jeziti nad Poluckim, da so se mu take misli v glavi izrodile. Če ta dva nista bila vstvarjena za se, potem ni bil nikdo. Oba sta bila šibke rasti, kakor dva jasena, plamteče oči, kakor dve bujni srni, kodraste in črne lasi. Ta dva sta se morala zaljubiti, to je pripoznal vsak, kdor jih je le enkrat videl, in ta dva sta se morala vzeti, ko bi se tudi bili vsi vragovi, kar jih je med zemljo in mescem, zoperstavljali. Bilo jima je že na čelu napisano, da sta rojena za-sé. „Ker ranjko tako obžaluješ, se tem lože otroka in moža vsmiliš“ je, jima se pridruživši, spregovoril svak, vidé, da se Lukaš zastonj trudi besede najti za Vendulko. „Dosihmal je, kakor si morde slišala, moja žena včasih k Lukašu pogledala, in je to rada storila, dalje pa tega opravljati ne more, ker imamo sami veliko gospodarstvo. Tudi bi še nič ne rekel, ko bi mogla vidva čez eden teden svatbo obhajati; ker sta si pa v rodu, morata pa od škofa dovoljenje dobiti, in to trpi gotovo še dva mesca. Prosimo tedaj vse sorodnike, kar nas je od Lukaševe strani, da mu naj potrebniše reči takoj pomagaš opravljati, ker tuje osebe najeti nismo mogli“.
Vendulka je med temi besedami plakati nehala. „Zakaj delate v tej reči toliko besedi? Kakova ženska bi morala biti, ko bi skrb za Lukaševo gospodarstvo in jegovo dete drugej mogla nakladati?“ je očitala svaku. „Kaj bi si moral Lukaš in vsi drugi misliti, ko bi vam v zdajnih zadregah pomoč odrekla. Sama ne vem, kaj bi o deklici mislila, o kteri bi slišala, da je na izraženo prošnjo gizdavo rekla: ne. Gotovo bi ženinu svetovala, naj je ne vzame, ker ne pozna prave vdanosti in nježnega čuta. Grem k Lukašu gospodarit in to precej, da zamore vaša žena mirno pri svojem delu in svojih detetih doma ostati“.
Vsi, kar jih je bilo v sobi, so pohvalili goreče besede Vendulkine; nobenemu ni prišlo z daleka na misel, da bi se bil čudil želji svakovej. Zamerili bi jej bili, ko bi bila inače govorila, in vsi prijatelji od ženinove strani bi jej bili do smrti očitali, ko bi bila tuji, za denar najeti osebi prepustila, gospodarstvo oskrbovati in dete pestovali. Nevesta se sicer po naših gorah še le nekoliko tednov po ženitvi k ženinu preseli, pa ravno tako pogosto se tudi zgodi, da se vže med oglaševanjem na svoj nov dom poda, bodi si, da je tašča stara in da se hoče nekaj skrbi znebiti, bodi si, da so otroci, ki so do zdaj pomagali gospodariti, hišo zapustili, bodi si, da je kdo v rodbini posebno nevarno bolan in zahteva skrbno postrežbo. Od tega časa, ko je ženinu nevesta obljubljena, se smatra slednja bolj kot člen ženinove rodbine in pripisuje se jej dolžnost, da mu mora v vsem na pomoč biti, kakor se zvestej družici spodobi. Ženin tudi jejni žlahti pomaga, če je treba. Med mestjani te navade ni, in gotovo se bodo smejali, ko to zvedoó! Naj pa le pomislijo, da smo prosti ljudje, ki si pomoremo, kakor znamo.
Vsak je takoj rekel, da bo morala Vendulka koj po obljubi k Lukašu gospodarit iti, da bi zanemarjeno gospodarstvo zopet v red spravila; znano je bilo, da ranjka ni bila gospodinja. Ko je zbog jejne nagle smrti velik nered postal, so videli ljudje Vendulko k Lukašu hodevati; ljudje se temu tedaj niso čudili, in nevestin oče se v to zadevo mešal ni, nego je mislil, naj si to sama po svoje vredita. Za gotovo se je Polucki nadjal, da nastopijo zdaj mirni časi, ko bo se mogel pripravljati na pot iz pozemeljskega v večno življenje; poprej ni mogel mirovati zarad prevelike hčerine žalosti, ki je s silo potajena, se vendar včasih burna pokazala; tudi se ni mogel vbraniti mnogobrojnih snubačev, ki so va-nj silili, naj skuša svojo hčerko pregovoriti. Ni zastonj očital Lukašu, kakoršne nepovoljnosti je moral jemu na ljubo prestati.
V tem času so se Lukaš, Vendulka in sosedje pri Poluckem večkrat shajali. Da bi jim med razgovarjanjem lepo čas minul, je Polucki pričujočim dal večkrat nosljati; tudi je poslal hlapca, če je Vendulka Lukašu roko podala potrdujoča jegove naprave, z dvema vrčema po pivo v krčmo in v kamrico po novopečen kruh in kos sira, da bi ne rekali, da so pri Poluckovih na suhem bili. Niso se pustili dolgo prositi, segali so po ponujenem in vitežko rezali.
Tako so bili necega dne veseli vkupaj, samo Lukašu se ni ljubilo, niti jesti niti piti. Ogledoval se je po nevesti, pa zastonj, nikjer je ni videl. Ko se je Lukas na povabilo Poluckega za mizo vsedel, je zginila. Iz prva ni hotel po njej prašati, da bi se mu ostali ne smejali; ko se je pa približeval večer, se ni mogel več zdržati, je vstal, in ne brigajé se, ga li vidi kdo ali ne, se podal v lopo, da bi pogledal po njej. Kaj je imela zdaj drugod opraviti V Dekla, na ktero je naletel, in ko jo je po nevesti prašal, je obstala in z odprtimi očmi vanj zijala. Ponovil je svoje prašanje, domnevaje si, da ga razumela ni. Kam je vže čez gore in doline?“ je vender z velikim začudjenjem spregovorila. „Kam je šla?“ povprašuje dalje Lukaš, kteremu se je obnašanje deklino čudno zdelo. „Kam je šla?“ kam drugod neki za Boga kakor k vam; ko sem šla po pivo, je v kamrici svoje reči skladala, in ko sem se vračala, sem jo videla hiteti k vašemu domu, kakor na vetrnem konju.
Tudi Lukaš se je podal domu in je našel nevesto pri zibelki svojega otroka. Ravno tako milo se je jokala, kakor takrat, ko jo je po snubitvi svak ženinu nasproti pripeljal, in ko mu je zopet prijazno v lice pogledala.
Lukaš si ni upal, jej svojo preveliko radost pokazati zbog tega, da jo ima pod streho; stopil je k oknu, čakajé, da bi se vmirila. Solnce je ravno za lesi zahajalo, vse je bilo kakor pod zlatom, zapad je gorel v enem plamnu; kam koli je človek pogledal, vse je bilo krasno. Kolikokrat je stal pri istem oknu in se lesom čudil, po zimi in po letu enako zelenečim in mislil na Vendulko s tak stalno ljubeznijo, kakor je les stalno zelen. Mnogokrat je solnce tak krasno zahajalo, pa jemu se je zdelo, da je bilo druge krati s pepelom posipano. Nič se mu nij ljubilo, nič ga nij veselilo, ker je vedno moral imeti pred očmi, kar ga je mrzilo, in temu se izogibati, po čem je duša hrepenela. Dostikrat se je na tem mestu budoval nad starši, očitaje jim, da so mu pripravili tako hudo osodo in jezé se, da jih je vbogal, dobro vedoč, da roditelji jegovo nesrečo želijo.
Konečno se je Vendulka v svojem ihtenji vmirila in se od spečega deteta obrnola; tudi Lukaš se je obrnol od okna in zapazil, da je po hiši vse lepo osnaženo in da je miza vmita, da je družina že pred jegovim prihodom povečerjala. Prva skrb nove ravno v hišo ženinove prišle gospodinje je bila družina, kar je Lukaša posebno veselilo, ker je že od nekdaj na to gledal, da bi družina dobila vse, kar ji gre in ob pravem času. Kolikrat ga je malomarnost ranjke v tej zadevi zbodla! Zdaj je bilo videti, da bode pri njem od dnešnjega dne nov red, in da se novo življenje začne. In vendar so mu hoteli boter Žalobnik dopovedati, da nijsta vstvarjena za-se. Zbog enake narave. Ravno zato sta tako dobro sodila drug k drugemu, ker sta bila v vseh rečeh enacih misli.
Pričakoval je Lukaš, da Vendulka k njemu pristopi; ni si upal k njej pristopiti, bojé se, da bi jej ne prišel neušeč, ker je malo poprej vsa v solzah bila. Začela je ogledavati ognjišče, kolovrate in obleko, da bi videla, v kakem redu je vse. Zdaj se jej je približal, na kraj kamna k njej vsedel in z vso gorečnostjo svoje ljubezni v lice pogledal. Zopet k njej ni mogel besedice spregovoriti in tudi ona ne, nego gledala je, v kakovem redu so kolovrati postavljeni.
Konečno je vendar Lukaš z omolklim glasom rekel: „To je lepo, da me tako rada imaš“.
Začudila se je tem besedam, in skoro bi se bila spustila v smeh, ko bi jej ne bilo težko pri srcu zarad ranjke in nedolžnega njenega črvička.
Je-li to kaj novega, da me zato hvališ?
„Novo to ni, pa vender sem ti hotel reči, da bi se brez tvoje vernosti ne bilo združilo.
„Gotovo, gotovo“, je zamišljeno odgovorila, za naju se je vse k dobremu obrnilo, pa za ranjko ne.
To je čudna reč, da ista reč temu žalost, unemu veselje vzrokuje. Pa vender hočem otroku povrnoti, da mi je prostor poleg tebe napravila.
Ravno ko si prišel, sem detetu obljubila, da raji roko zgubim, kakor da bi se mu le en lasec skrivil.
Lukaš je z glavo pokimal. Ni vedel zakaj mu Vendulka to pravi in zakaj on pritrjuje, pa vendar jej je gledal na usta, ne zarad tega, da bi lože razumel, kar je pravila, nego ker so bila tako rudeča in vabljiva, morde je bila desetkrat lepša ko takrat, ko je njej na ljubo celo vas vznemirjal, in starega jezil, kamenje na streho metaje, ker si ni anala na vežo; bala se je, da ne bi oče prišli po njo s šibo, ktero so si vsaki večer, ko jim je v kamrico spat odhajajé lahko noč voščila, s pomenljivim pogledom k postelji prislonili. Ne, nij mogel več na ta usta samo gledati, moral je pokusiti, kako so vroča in sladka, in preje ko se je še Vendulka tega nadjala, je skočil k njej, jo objel in tako vroče poljubil, da se je čuditi, da nij okrvavela.
Vendulka se mu je jezno izvila in ga odbila od sebe s vsemi močmi. Lukaš ni bil pripravljen na to, in je komnu precej kos odbil — vsaj je znano kako močne so naše gorjanke, vsaka vzdigne svojega na kviško kakor nič, če se s fanti igrajo.
„No, te ni sram“, je vskliknila in pri tem zarudela v lice kakor večerna zarja, očevidno razkačena, ne zmedena v sramežljivosti.
„No, no, to pa je obstavljanje za eden poljub, ravno tako kakor da bi bilo danas prvi“, jo je krotil Lukaš, očitno kazajé, da bi svoj zločin rad ponovil.
„Ne rečem, da bi bilo dnes prvokrat pa takrat si bil svoboden; kdo se ima zato brigati, da sem bila zadovoljna? Pa dozdaj si še ranjkin“.
Tega slišati ni hotel in se je krepko nevesti vstavljal: „Oho! pošteno sem za ranjko žaloval od pogreba do dnešne meše, in celi ta čas se po tebi prašal nisem in se ne ogledal — samo uni dan sem ti po stari Martinci povedal kar mislim — in dnes o poldne sem svojo žalost verno med prijatelji zapil in tedaj sem ž njo gotov na veke. Prašaj, koga hočeš, vsak ti pové, da sem celo svoboden“.
„Jaz nikoli drugih ne prašam, kaj imam storiti; to že vem sama, in zarad tega se tudi ne bova ljubkovala tam, kjer se še noge tvoje ranjke niso posušile in ko bi mi tudi vsi ljudje rekali, da je to dovoljena reč. Zato še imava časa dosti, ko bova svoja“.
„Res je, da si desetkrat lepši, kot pred tremi leti, ko sem tebi na ljubo zvečer po vesi ropotal, pa takrat si bila desetkrat povoljniši. Le spomni se, kako si vsakokrat zakričala, ko si me z daleka zapazila, če sem se na mrak med vrbovjem plazil poleg potoka do vašega vrta, kjer si me pričakovala, da bi me nihče ne videl. S kako radostjo si mi v naročje priletela, in zdaj pa tako obotavljanje“.
Vendulka se je prav srčno nasmejala, ko jo je ženin spomnil tistih večerov pri vrtu; pa za to pripovedovanje se ni brigala, in o drugem poljubu do cela ni hotela ničesar vedeti. Čuditi se je skoraj bilo, kako se mu je zagrozila: da si bo zapomnil, kaj mu učini, če jej takoj ne da miru.
Ko si pa vendar ni dal reči, in po nobenem nagovarjanju niti dobrem niti hudem ničesar ni opravila — ga je nagloma popadla in poprej ko je se upreti in vbraniti mogel, je bil vže skozi duri vržen; zvunaj je slišal, da je mizo k vratom tiščala, da ne bi mogel v izbo.
Precej dolgo je stal v pol zatemnelem mraku v veži, ko ga nekdo nagloma z mrzlo vodo polije. Tako si pa vender ni predstavljal dnešnjega večera, begaje za Vendulko k domu svojemu, kamor se je bila tako nagloma pred njim podala. Pa zadušil je, kar se je v njem gibati začelo, neprimerno občutljivost, in skušal se je smejati temu, kar se mu je pripetilo, če ravno kislo. Kdo se sme šaliti, če ne nevesta z ženinom? Moral bi biti velik bedak, ko bi se bil hotel jeziti; to pravico ima vedno nevesta s svojim bodočim možem se malo pošaliti.
Ne skušaje, v izbo se vrnoti podal se je Lukaš na dvor med družino s takim prijaznim obrazim, kakor da bi bil sam rad prišel iz sobe. Posmehovajé je poslušal, kako jo družina hvali, srečo jemu in sebi vošče, da je taka gospodinja k hiši prišla. Na večer se je s hlapcem podal spat na senjak, kjer je spaval, odkar mu je prva žena umrla.
Mili Lukaš danas ni bil na senjaku svojemu tovaršu všeč sosed; jegove misli mu niso dale pokoja. Vedno je mislil na to, zakaj se je Vendulka na večer tako mrzlo obnašala, kazaje v očeh najvročnejšo ljubezen. Jej je kak nevgoden vrtunec v glavo prišel. Morde je mislila, da bi jo utegnil zarad zdajne velike vdanosti pozneje, ko bi bila jegova žena, menje čislati kakor se včasih pri možeh zgodi, in mu je tedaj hotela zdaj nekoliko zabavljati? Pa kako bi ga mogla tako krivo soditi? Vedno jo je visoko čislal zarad odkritosrčnosti, in milo mu je bilo vedeti, da je v vsaki besedi, v vsakem gibljenju in migljeju sama gola resnica, nikjer niti pikice laži in prevare. Pa pokaj bi si glavo lomil zarad tega, kar se mu je tako nepričakovano pripetilo, morde sama nij vedela, zakaj tako ravna; saj je to ženska navada, da včasih kaj sklenejo in izvesti hočejo, o čemur nobenega primernega odgovora ne vedo, če jih kdo vpraša, zakaj? Prav za prav v celej reči nič posebnega nij bilo, samo za en poljub je šlo. Če ga danas poljubiti nij hotela, bo ga pa drugokrat.
„Jutre jo že obrne, dalje se ne bo zdržala“, si je mislil Lukaš, predstavljajé si v tolažbo večere v vrtu pri potoku. Za gotovo prepričan, da se zanj ona blažena doba ljubezni jutre na vsak način vrne, se je konečno vpokojil in oči zatisnil, ko je za njim v kurjaku petelin trikrat zapel naznajaje gospodinjam in deklam, da solnčice vže vstaja iz rožnatega vzglavja, naj bi tudi one vstale.
Pa naš Lukaš se je prevaril v svojej nadi, da bo se Vendulka poboljšala. Obnašala se je drugi dan kakor prvi, in tretji kakor drugi; v tem si je dosledna ostala, da poljuba pred poroko ne bo, ker bi se pohujšanje ranjki dalo, ki se je morala iz sveta pobrati, da bi Lukaš in Vendulka srečna bila. Kako prê bi se jej inače moglo zato odmeniti, in kaj druzega jej na ljubo storiti, kakor to, da se pokaže čast jejnemu spominu.
Zopet nij vedel Lukaš, kaj bi si mislil o svojej nevesti; njeno modrovanje se mu prav nič nij dopadlo; pa kako jej to misel iz glave izbiti, ker mu na nobeno besedo odgovora dolžna nij ostala?
Začel je tedaj prositi. Tudi zdaj mu nij volje izpolnila, ko je prosil za poljub dostavivši, da bi mu vsaj voljo izpolnila.
„No ti si vendar dete, Lukaš“ ga je ozmerjala, vedno mora biti mož nad žensko; zakaj pa se hočeš ponižati pod me; skoro me to mrzi pri tebi“.
Ničesar nij opravil Lukaš, naj je tudi govoril, dokazoval in silil.
Konečno si je začel misliti, da ga nalašč skuša, jo-li res tak vroče ljubi kakor pravi. Mogoče tudi, da se veseli jegove vidljive zmedenosti.
Saj je zapazila, da je nikoli tako ljubil nij, kakor zdaj, — imela je bistre oči in dobre vtipe — pa kaj bi to bilo, šaliti se za kratek čas ž njim, na skrivnem pa se jegovej ljubezni radovati in si morde misliti: s tabo smem delati, kar se mi poljubi. So taki ljudje, ki si reči želijo, ki jih z lahka doseči ne morejo, in če jih dosežejo, jih potem zametujejo. Začel se je Lukaš skoro jeziti nad Vendulko in čez teden ji je to v oči povedal, da se mu ne dozdeva več tako dobrosrčna kakor pred tremi leti.
Vendulka pa se je delala, kakor da ne bi razumela, kam meri Lukaš; nikoli od nje primernega odgovora nij dobil. Občevala je ž njim tako srčno, gledala tako ljubeznjivo, poskakovala tako radostno, da čutil se je kakor v nebesih, če se mu je prijazno nasmejala — ko se je pa k njej vsedel, hote se pogovoriti prav odkritosrčno, ž njo o tem, kar ga peče, je vedela govor hitro obrnoti na kakovo delo, ki jo čaka in prej ko si je mislil, je vstala in odšla.
V tem kratkem času, ko mu je gospodarila, je v jegovem gospodarstvu vse drugače izgledalo — vsak kot je imel drugo lice, smehljajé se delala je od ranega jutra do poznega večera, da bi popravila, kar je ranjka zanemarila — nij ji ostajalo mnogo časa za razgovarjanje; pa kar je zaljubljen Lukaš pri vsej delavnostij, skrbljivosti in marljivosti, pri vseh njenih modrih in potrebnih napravah, ki jih je storila na jegovem posestvu, tirjal, je bilo to: imeti je hotel poljub; druzega si nij želel, kaj druzega nij prosil.
Kdo bi se mu tedaj izmed nas čudil, da je konečno potrpežljivost zgubil, ker nij mogel niti z lepa niti s huda doseči, česar si je poželel. Raztogotil se je na Vendulko in vdaril z nogo ob tla.
„Ti, Vendulka, napravi enkrat konec nagajanju; če me ne primes pri tej priči okoli vrata, kakor takrat v vrtu pri potoku, pa boš videla, da ti nekaj učinim, kar te bo jezilo, koj se podam v krčmo in ne pridem poprej domu, ko zaide solnce tam za goro“.
Rudečica jo je oblila, groza jo je neprijetno dirnula; da bi pa bila željo izpolnila, na to še misliti nij bilo.
„Če zdaj v teh letih nijmaš več pameti, pa idi“ mu je kratko odgovorila in ga samega pustila.
Tega se povse nij nadjal; mislil je da raji na vse privoli, da on le doma ostane že zarad tega, da ne bi ljudje blebetali. Ne samo, da mu želje nij izpolnila, moral je tudi izvršiti svojo grozbo, če je hotel dosleden ostati. Vzel je kapico in naravnost se podal v krčmo, kamor se je poprej le takrat podaval, če se mu je poleg ranjke po Vendulki tožilo; in zdaj ga je Vendulka sama tje stirala! Odšel je: pa kipelo je vse v njem. Hotel se je za vsako ceno nad nevesto maščevati. Vračaje se iz krčme pozno domu je vse v veži nastavljene škafe in ponve pobil, da bi se le v izbi slišalo in da bi si mislila, da se ga je prav močno nalezel — in to zarad nje.
Kako bi pa ne bila spoznala Vendulka, da ji vse to nalašč dela? Najpoprej se je jezila, ko je slišala, da je v veži tak hrup in lom, kakor grom, in se je na ves glas smejala. Hotel jo je kaznovati, pa je sam sebi največ škodoval, ker je vedela, da nij pijanec in ker je to tudi vedela, da se čez eno noč to tudi ne zgodi, če nijma človek posebne nagnjenosti k temu.
Med dnevom nij niti z eno besedico zmerila jegovega večernega izleta, a bolj kakor drugekrati se mu je izogibala; bala se je, da bi je smeh ne prisilil, če bi dalje ž njim govorila o tem, kar je sinoči izvršil. Čudila bi se mu ne bila, ko bi bil šestnajstleten fant; a tak mož, spoštovan občan in pri vsem tem še vdovec! Polomi škafe in ponve zarad — poljuba! S tem pa je Lukaša bolj in bolj dražila in jezila; nerad, jako nerad je tako ravnal, a kaj mu je ostalo pri njenem ravnanju? Moral se je konečno spomniti tega, kar mu je otec povedal o njeni glavi. A Lukaš se je smejal, nehoté mu tega verjeti. Nij bil stari Polucki zastonj boter Žalobnik, kakor so si ljudje mislili. Lukaš je začel priznavati, da se za njegovimi vzdihi in dvombami marsikatera resnica skriva.
„Če se mi hoče ponositi na vsak način s svojo železno glavo, i no, jej moram tudi jaz pokazati, da nijmam marcipanove“! si je misli! jezen, ne spregovorivši ta večer niti besedice in se podal po večerji zopet v krčmo, kakor da bi bila to že dognana reč, da bo zahajal tje kadar koli se mu poljubi. A tudi ona drugi dan niti — muk — ne! Ko je to tak dalje se izvrševalo, je Lukaš razvedel, da ž njo prav nič ne opravi, dokler jej za njeno trdoglavnost ene prav skeleče ne vpihne.
„Imela si včeraj lepo zahvalo, da so me ljudje do rana še v krčmi videli“ je spregovoril smehljajé se.
„To so ti modrijani, ki se smejijo, če kdo kaj neumnega stori“!
„A oni dobro vedó, da bi med nje ne hodil, ko bi ti taka bila, kakoršna bi morala biti“.
Vendulki je minula šala.
„Kaj ti pa zanemarjam, da tako z mano govoriš in druge ljudi o meni govoriti pustiš“.
„V vsakej hiši ima gospodar prvo besedo“, zavrne Lukaš.
Vendulka se je zamislila; kaj je neki bilo, da je Lukaš nij hotel razumeti. Vse kar je rekla, je bilo jasno kakor solnce; vsak jo je moral razumeti, samo zlohotna volja je mogla v njenih besedah kaj druzega najti. Morde so oče s svojimi dvombami in s svojo bojazljivostjo vendar prav imeli?
„Vem, da imaš dober razum in tudi dobro srce“, rekla mu je konečno „zakaj se v tej reci pred menoj zapiraš in se tako posebnega človeka delaš? Že nekaterikrat sem ti ponovila, da nijsem k tebi prišla na ljubkanje, ker je še za to časa dosti, nego da imaš v svojej hiši gospodinjo in dete mater. Menila sem tudi, da me tvoj svak nij sem poklical za kaj druzega. Ko bi bila vedela, da to tako razumite, še noge bi sem ne bila postavila.
Vendulka se je tako raztogotila, da bi bila skorej borovo bakljo va-nj zakadila.
„Zdaj pa glej! Sama priznavaš, da ti je v domu za vse drugo bolj mar kakor za mojo zadovoljnost. In to bi me ne smelo peči? To tedaj imam za to, da sem te toliko let verno v srcu nosil, tebi na ljubo niti enkrat ranjke prijazno pogledal, da sem vedno proti njej mrmal, da je tvoje mesto na mojej strani? A bodi kakoršna si bila; kar sem jaz hotel, hotela si tudi ti. Tudi bi se ne čudil, da se tako jeziš, ko bi Bog vé kaj težavnega od tebe zahteval: a samo poljuba tirjam, da mi pokažeš, da ti je mar za moje želje. Tebi ne gre za poljub nego kljubuješ mi, hoteča pokazati da ti nič nij za mé. Ko bi bil stopil h kateri bodi deklici, naj bi me poljubila samo kot znanca, bi vsaka brez obotavljanja bila to storila“.
„A jaz nijsem taka kakor vsaka“. — „Ti imaš prav, vsaka bi nježnost poplatila z nježnostjo, ti pa ljubezen z prevzetnostjo, če misliš da ljubezen druzega nij kot ljubkanje med dvema, ne veš kaj je ljubezen in tega tudi nikoli nijsi vedel. Takova ljubezen pri meni celo nič ne velja“.
„A tudi pri meni takova nič ne velja, pri katerej nij nobene dobrote in povoljnosti“. Te besede žalostno a določno izgovorivši je Lukaš šel iz hiše, zopet se spominjaje botra Žalobnika. Resnica, gola resnica je bila vsaka beseda, človek ta je bil moder in skušen in bedak ta, ki se mu je smejal.
Takrat je videla Vendulka Lukaša jako nerada odhajati. Poprej se je le togotil in mračil, danas je bil oče vedno razžaljen in je morda začel dvomiti nad njenim srcem, smatraje njeno obnašanje v istini za golo kljubovanje. S tem jo je bolj ranil, kakor z vsemi ranjko pikajočimi besedami. Kako bi je tudi ne bilo bolelo, ker je med njima tako daleč prišlo, da sta si take reči pravila in očitavala. Razjokala bi se bila skoro; Lukaševo in svoje obnašanje je dolgo in tehtno premišljevala.
„Kaj pa bi bilo“ mislila si je, opiraje težko glavo na zibelko, ko bi jutre rano prej ko odide na polje, to storila kar zahteva in potem rekla: zdaj pa mir. S tem bi morda ranjke ne žalila in tudi jemu dokazala, da sem pripravljena jemu na ljubo kaj storiti. A — ne, tega ne učinim. Kaj pa takrat, ko bi še ranjka tu bila in vse pri starem ostalo? Tudi š tem bi morali biti zadovoljni. Ne, ne, ostanem pri tem, kar sem začela in to je dobro“.
Ni zastonj rekel oče o svojej hčeri da tudi takrat ne popusti Vendulka svojih misli, ko bi se s kolom bilo ob njeno glavo.
Ker Lukaš od té dobe zgrbančeno čelo niti za trenutek pojasniti nij hotel, se k njej nij vsedel, in le samo to govoril, kar je moral, večer za večerom odhajal in vedno še le v jutro domu prihajal, se jej je precej dozdevati začelo, da nij na dobrem poti. Priznavala je, da bi ga ona ne imela na tak pot gnati, nego se potruditi, da bi dalje po njej ne taval. Sicer ne postane človek, kateri nima naklonjenosti nato, čez noč pijanec, pa lahko se tega privadi, kar je v začetku z mrzlostjo in nepovoljnostjo izvrševal.
„Pametuj Lukaš! da še imaš dete“, ga je spominjala Vendulka.
„Ti delaš kar ti hočeš, in jaz delam kar jaz hočem“.
„Da se prijazno uboga, nam je vsigdar ljubo“.
„Niti enkrat nijsem ranjke ubogal, ki me je rada imela, in zdaj bi imel tebe ubogati, ko me rada nimaš“.
„Kaj za Boga zopet blebečeš, da bi te rada ne imela! Kdo pak mi je pred tremi tedni ravno na tem mestu zagotavljal, kako ga veseli, da ga tak rada imam“?
„Takrat te še poznal nijsem, kakor te zdaj poznam, in gotovo bi se bil poprej v smrt pognal, kakor se pa dal od tebe od doma odganjati“.
Na te nespravedljive besede nij imela Vendulka kaj odgovoriti. Dozdevalo se jej je, da bi se ponižala, ko bi hotela Lukašu takovo reč vračati. Prelivaje v tajnosti britke solze se je od njega obrnila, v čem on nič druzega nij videl, kot nov dokaz njene prevzetnosti, za katero se je maščeval odhodom v krčmo; do ranega jutra je tam bil. Celo to noč je molila Vendulka, da bi Bog škofa razsvetlil, naj svoje dovoljenje podviza; vže jej je bilo tesno pri srcu zbog vednega skušanja. Koliko sta poprej tožila in plakala drug po drugem, a zdaj se je začelo med njima mračiti in to samo za istinito glupost!
In vendar Vendulka nij jenjala in tudi Lukaš se od svojega stališča ganil nij; vsak dan je postajal bolj čmeren in jezlav. Nikoli pa v teh dveh trdih glavah misel nastala nij, kaj utegne iz tega nastati. On je hotel, da bi si uvaževala jegova ljubezen in priznavala jegova pravica do nje, a ona zopet je zahtevala, da bi jo ceniti znal in priznaval, da ga ona, v razumu nadkriljuje in s tem sta se vsako uro bolj in bolj utujila in začela ravnati med seboj kakor dva nasprotnika.
O te enake nature! Grehi nijso dolgo izostali; morda jih celo boter Žalobnik nijso tak hitro pričakovali.
Konečno je Vendulka očitno in glasno zaplakala, ko je od nje sosed odšel, ki mu je od Lukaša pri kvartah zaigran korec žita odmerila.
Naslonivši se na rob kamna, plakala je Vendulka, sama seboj prevdarjaje, kaj jej je učiniti, ko se vrne Lukaš domu.
Razmišljavala je še in Lukaš je stal na pragu. Zbodlo ga je, ko jo je pri zibelki plakati videl. Težko, težko mu je djalo, da tako britko joče pod jegovo streho in spomnil se je tiste ure, ko jo je tudi tako plakati videl — bilo je to tisti večer, ko sta se ločila v vrtu pri potoku, ločeča se kakor sta mislila na veke. Začel je prevdarjati, bi-li jej pokazal, da ima več razuma mož kot žena. Tako sta se ljubila, da sta mislila, da bo ločitev njujna smrt: a zdaj je drug druzega trpinčil pred svatbo za goli nič.
„Zakaj tak plakaš“ je Lukaš nevesto tak nježno prašal, kakor že dolgo ž njo govoril nij.
„Ti umeš tedaj tudi za dragi denar igrati“.
„Česar še pred kratkim časom nijsem razumel, umem zdaj“.
„Vse to si se naučil delati meni v kljubo“.
„A kaj delaš ti meni“?
„Obnašam se poleg tebe, kakor se pošteni deklici spodobi, in gotovo bi si zaslužila, da me za to pohvališ, ne pa trpinčiš“.
„Zahvaliti tedaj bi se ti še moral, da se mi tajno posmehuješ kako plešem po tvojih notah ? Če komu poveš, kako z mano ravnaš, meniš, da ti kdo verjame? Le počakaj, spoznala boš, da jaz nijsem zaljubljen fante, ki se da po nitki voditi. Ravno, ravno tako, kakor ti pred poroko z menoj delaš, bom jaz po poroki s taboj. Na to sem že mislil in izvršim tudi, boš že videla“.
Blaga Vendulka je obledela kot smrt. Videla je precej, da iz njega govorijo same furije in najbolje bi bila storila, ko bi na vse to bila odgovorila: „Da bi le ne klepetal“. S tem bi bila vsemu konec storila. Kdor z možem, ki se kuja, po dobrem nič ne opravi, se tudi s hudim zastonj prizadeva.
„Saj vendar nikjer nij pisano, da bi se morala midva vzeti“, je rekla s trepetajočim glasom, če mi sramoto na sramoto delaš; najbolje storim, da se poberem odtod, kjer sem vse kote s solzami pokropila“.
Zdaj pa je Lukaš obledel kakor stena: „Ti si hitro gotova. Pa le poskusi in odidi, boš videla, kako te oče sprejme; in misliš — li, da bodo ženini za taboj hodili kakor poprej? Vsak bo spoznal, da nijsi taka, kakoršna si se delala; inače bi ne bila odšla ženinu, kateremu si že gospodarila.“
„Ti morda najbolje veš, sem-li se kdaj ozirala po možeh. Meni za nobenega mar nij in tudi za te ne. Odpovedala sem se ti že enkrat, odpovem se ti še drugokrat in si zarad tega ne razbijem glave“.
Lukaš je smuknil skoz duri kakor strela; zdelo se mu je, da so mu pušice razmesarile srce. Kaj bi jej le storil, da bi jo tudi tako bolelo, kakor njega njene ostre besede?
Zabredla je Vendulka, da mu je tako pikro odgovorila; a tudi on nij prav ravnal, da je, hote se maščevati, na enkrat iz krčme k svojej hiši celo tropo muzikantov prignal in ravno pod njenim oknom si pesmico za pesmico dal zaigrati; naj bi bili zaigrali, kar bi hoteli, saj jim je plačal — a on je ž njim pripeljal tudi tri deklice — razume se, da nijso bile najpoštenejše, inače bi ne bile ž njim šle, dobro vedoče, da ima nevesto — in s temi je tako plesal, da je vse brnelo.
Cela kopa zvedavih zijalcev mu je iz krčme za petami sledilo in morda v celej vesi nobeden nij doma ostal, slišaje hruš in vriš. Se ve, da so se temu smejali, kar zdaj ženin dela in uganjali so, kaj se je neki pripetilo med ženinom in nevesto. Pri odprtih oknih je slišala Vendulka vsako besedo. Studa, jeze in pomilovanja se jej je srce v nedrih obračalo. Ne; tega prenašati nij mogla in nij smela — očitno si je hotel Lukaš šalo ž nje delati — za vse, kar je zanj trpela. Ko je z muzikanti odšel, in ko je smeh in krik vtihnol, je Vendulka iz kota skočila, kamor se je bila sramovaje se skrila, poiskala po izbi svoje reči, in zvezavši jih v culico, se je naklonila nad zibelko, h katerej je bila s tako veselim srcem pristopila tisti večer, ko je prišla k Lukašu gospodarit. Poškropila jo je z vročim potokom solz.
„Moram odtod, ker sem spomin tvoje mamice previsoko spoštovala“, pošepetala je poljubovajé milo dete, „moraš ji to povedati, ko te mama obišče. Hotela sem jej za to odmeniti, ker mi je mesto napravila, da bi tu srečna bila; — krasna sreča, ki me tu čaka! — Utekam pred njim, tako rada, kakor sem k njemu prišla. Da bi vendar ta, ki za menoj pride, tako dobro s taboj siroto bila, kot sem jaz; a žalibože gotovo bo edna izmed teh, s katerimi je zunaj divjal“.
Vendulka je zbudila edno izmed dekel, jej ključe oddala, in dete priporočila.
„Kam pak zdaj po noči odhajate in zakaj mi to naročujete, saj ne odidete za vselej“? praša z začudjenjem dekla.
„Odtod odhajam na veke“ je odgovorila zamolklo Vendulka, „in se podam naravnost v službo v mesto“.
Davno je že bila Vendulka bog ve kje, ko se je dekla vzpametovala in za njo vdrla, da bi jo vzdržala in ukrotila.
Stara Martinka je vstala iz postelje in si posvetila na uro; šlo je že na ednajst, in v tem času bi morala biti v lesu.
Trgalo jo je po rokah in nogah tako, da spati ni mogla. Danas bi bila rada dala srebrno dvajsetico, da bi še mogla malo poležati; a nič ni pomagalo; čakali so na njo, morala je ven. Kaj bi jej bil rekel stari Matuš, ko bi ne prišla po blago? Govoril je enkrat nekaj o prav mikavnih rečeh, katerih zakopati ni mogel in če bi Martinka ne prišla, bi jih tudi tje donesti ne mogel, kamor grejo, ker so ga vsi stražniki cele okolice poznali, kakor slab denar.
„Oh, to pač ne gre več tako, kakor je enkrat bilo; te stare kosti tudi konečno miru zahtevajo.“ Dobro je storila, da je mislila na huda leta in si nekaj grošev prihranila; tedaj se jej ni bilo treba starosti in slabosti bati. Ko bi se pa našla kaka spretna pomočnica, na primer, ravno danas, bi jej ne bilo treba misliti na odpočitek. Pa kje tako osebo najti? Sedajne ženske niso za trpljenje, in deža se bojijo, kot da bi bile iz soli. Kamorkoli je prihajala, povsod je popraševala, bi-li vedeli o kaki močni zamolčljivi deklici ali udovi, kterej bi bilo edno, naj bo den ali noč, veter ali vrtunec, burja ali mraz; a nobeden jej ni mogel kaj gotovega povedati.
Martinka, o katerej smo tukaj govorili, je bila stara ženica in je premitnikom (Schleichhändler) onih krajev zvesto služila; bila je sestra ranjke Vendulčine matere. Ko so Vendulki mati umrli, je dete pribežalo k teti in ni hotelo nekoliko let domu, deloma iz žalosti po materi, deloma ker se mu pri očetu dopadalo ni. Martinka jo je imela kot svojo hčer; njene lastne hčerke so njej to včasih očitale.
Dolgo in dolgo se je morala stara Martinka truditi, dan za dnevom hoditi po stranskih potih, kjer malo kdo hodi, si pozimi obroče privezati na noge, da bi lože po snegu drkala, in imeti vedno pozor, da nobeden ne zasleduje, da je stražnik ne zgrabi in jej koša ne vzame.
V svojem rokodelstvu Martinka celo nič krivega ni videla; kakor ona tako so v naših gorah skorej vsi ljudje mislili. Zdaj ravno ni veliko kaj pri tem delu skupiti, a pred dvajsetimi leti je bilo mogoče, si lepih par grošev vloviti, in ne samo reveži so se tega lotili, blago skrivaj čez mejo nositi, nego celo našinci, imajoči velika posestva, se niso sramovali včasih med tihotapce iti, hoteči še bolj obogateti. Smatrali so tihotapstvo za rokodelstvo, kakor vsako drugo delo, samo za nevarniše. Domišljevali so si: „Saj ima cesar toliko kron, toliko kraljestev; saj mu malo škoduje, če kdo balo blaga čez mejo prinese in zanjo ne plača; še ne pozna se, če gosposki nekoliko krajcarjev odide in vendar si je marsikteri pri tem že opomogel.“
Martinka je bila premitnikov ali tihotapcev navajena; njen ranjki jih je dostikrat prenočil. Služila mu je za to koliba, kake pol ure za vesjo v samotni goščavi; pravili so jej: „V smrečji“. Zraven je bil tudi vrtec. Nikdo od nobene strani ni mogel videti, kje in kako se v kolibo hodi, razun, če je stal pri omenjenem vrtecu.
Ko je Martin, Martinkin mož, umrl, so premitniki jegovo ženo nagovorili, da bi ž njimi hodila, to pomeni, da bi v ponočnem času v skrite kraje k njim hodevala v les, ki se od saksonske meje do naših gor razprostira, po blago, čez mejo dovedeno, in da bi ga odnašala kam in kamor je namenjeno; od tod pa bi se naj blago zopet po zanesljivih osobah dalje spravilo, včasih celo v Prago. Martinka je to ponudbo hvaležno sprejela, in ž njimi hodé mnoga leta sebi in svojim otrokom pomagala. Vse je lepo oddala in si tudi nekaj prislužila.
Imeli so premitniki nekoliko takih nosaček, izmed katerih je vsaka na drugo stran blago nosila, a nobene tako hvalili niso, kakor Martinko. Glava vseh, stari Matuš, kateremu je pet sinov pomagalo, je pri marsikateri priložnosti rekel, da tudi on vse na klin obesi, ko bi nehala Martinka ž njimi hoditi: toliko jeze in mržnje so mu drugi vzrokovali. Vsak trenutek so kaj izvršili, česar bi ne bili smeli, eni so en del njim zaupanih reči pozgubili, drugi premalo pazili, tretji so od sebe koše vrgli domišljevaje si, da jih preganjajo; vsi ti so skoraj več škodovali, kot basnili. In kako bi to ne moglo starega Matuša jeziti? Ni imel toliko potrpežljivosti kot takrat, ko se je tega dela lotil.
Mislil je, kakor Martinka, o pravem času na stara leta, in si je nekaj prihranil; tihotapil je le za kratek čas in ker je tega že navajen bil. Bil je udovec, sine je poženil vse; pokaj bi doma sedeval in s čim si čas kratil? Hodil je tedaj rajši še po svetu.
Stara Martinka je umela svoj koš tako obličiti in zadelati, da še stražniku, ki jo je zarana sred lesa srečal, na um ni prišlo, jo na potu ustaviti in prašati, nese-li samo jabelka in jajca, ali ima kaj neznatnega na vrhu, dragocene reči pa skrite. Znala je napraviti tako pošteno lice, pozdraviti tako prijaznim glasom, molek med prsti pregibaje, da jo je vsakdor imel za maslarko ali sadjarko. Če je kdo obstal in jo ostro meril, se je tudi ona vstavila in ga prašala: hočete mi dati kaj zaslužiti? In kdo bi jej ne bil verjel? Dostikrat se je pripetilo, da je smelo stražnikom gruške in črešnje prodajala. Zavoljo tega jo je tudi stari Matuš hvalil in pravil, da je ona poslednja izmed žensk, katere kaj veljajo.
Ravno se je napravljala na pot, ko nekdo naglo na dveri potrka. Vstraši se mislé, da kdo od gosposke pride pogledat — in spozna pri svitu svoje lučice — Vendulko.
Martinka bi se bila bog ve koga poprej v tej uri nadejala kot nje, in začudila se je tako, da še spregovoriti ni mogla. A Vendulka ne čakaje tetinega pozdravljenja se je zgrudila blizo dveri na klop in globoko vzdihnila:
„Bodi bogu hvala, da še nijste odšla!“
„Povej mi za boga precej, česar pri meni v tej uri iščeš“, popraša Martinka iz svojega začudenja se zdramivši; „ti si celo spehana in še dihati ne moreš. Morda boleha Lukaševo dete in želiš kako olje od premitnikov iz Žitave? Hitro, hitro povej, stojim že kakor na žerečem oglji, davno imam že v lesu biti. Ne vem kaj si pomisli danas stari Matuš o meni; morda poreče, da sem tudi taka, kakor vse druge.“
„Ne predavajo na celem svetu leka za to bolezen, ki mene od Lukaša žene“, je Vendulka ihteča zaplakala.
„Kaj? — kaj si rekla?“
„Da je poroka z Lukašem po vodi!“
„Deklica ti zgubiš pamet.“
„Ne teta, ne, brž zapazite, da še imam svoj razum. Hotel je Lukaš z menoj ljubkovati, jaz pa zarad ranjke tega nisem pripustila; na to se je hudoval in denes na večer je prišel s celo tropo muzikašev ravno pred hišo, se saboj tri deklice pripeljal in s temi meni na sramoto in kljub tako plesal, da je vse brnelo. Na to sem pobegnola in k vam pribežala; k očetu ne morem, to veste; zagotovil me je, da ne bom shajala z Lukašem in trpinčil bi me z očitavanjem, da ga nisem poslušala. V mesto med tuje ljudi v službo se mi tudi neče; peklo bi me, ko bi ne videla naših gor in ne slišala našega golča; spomnila sem se, da potrebujete pomočnice. Zvestejše kakor sem jaz, gotovo ne dobite, in o ostalem me hitro izurite, saj veste, da nisem brez uma; meni ne bode nikjer tako dobro, kakor pri vas. Vedó sosedje, da nikdo k vam v sosede ne hodi in tako se ne raznese glas, da sem pri vas; tudi premitnikom lahko rečete, da naj molčijo in gotovo bodo molčali. Menila pa bosta oča in Lukaš, da sem v mestu in imela bosta pokoj. V ostalem pa se jih nimam bati, ker imata oba rada, če o meni nič ne slišita.“
Več ni mogla Vendulka govoriti.
„Ti pa znaš človeku strah nagnati; mislila sem, da se je med vama bog vé kaj pripetilo.“
„To nič nij?!! Niste-li ravno zdaj slišali, kako meje Lukaš pred celim svetom osramotil?“
Martinka je nezadovoljno z glavo majala, ker jo je Vendulka tako po nepotrebnem zastrašila.
„Kar ti je storil Lukaš, bi ti bil vsak storil,“ jo je tolažila tetka. „Kateremu ženinu bi bilo prav, da bi imela pri nevesti ranjka več pravico, kakor on sam. Na to nisi mislila in si odtekla? Je-li on prvi, ki se poganja za prazne reči? Si že pozabila, kar seje zgodilo, ko je prišla Mračkova k možu svojemu pred poroko gospodarit? Bil je udovec dve leti; kakor ti, tudi jegova ni pripustila, da bi ž njo govoril o posvetnih rečeh, ker se je bala, da bi jo ranjka ne strašila. In je pri Kavkovih drugače bilo? Ko je nevesta ženina na to spomnila, da bi ji v lice ne ščipal, je naravnost k krčmarju letel, in pokupivši vse pivo, kar ga je krčmar imel doma, je vse čepe iz veder izbil in pivo po vesi razlil, da bi jo mrzilo in se ji ljudje smejali. Možje so že taki, deklica; je že običaj med njimi tak, da si gospodstvo branijo na vsak način; ti jih spremenila ne boš. Katera nevesta ženinu gospodari in ranjko v časti ima, mora marsikaj prestati.
Nič na svetu ni zastonj. Kar me pri tej reči jezi, je to, da ima tvoj oče prav; tako bi ne smela ravnati. Nisi mogla nekaj Lukašu dovoliti? Je moralo do tega priti? V ostalem pa je za vaju zdravo, da sta pri tej priložnosti spoznala, kam vaju utegne vajna trma pripeljati; da bosta pozorna v prihodnje. V vsakej reči je dvojna iskra, dobra in huda. Na to jezo med vama celo nič ne dam, enaka je poletnej nevihti, ki le kratek čas trpi, a po njej vse tem krasneje zeleni. Kdo bo ti verjel, da moreš ti biti brez njega, in on brez tebe? Le idi, da se ti v lice ne smejem. Ko bode prespal svojo besnost, bo se kesal, da je to včinil; ti pa do rana tukaj ostani in gotovo spoznaš, da mu nisi smela odreči; glave se vama vmirijo, krv potolaži, in stara ljubezen se burneje vzbudi kakor je bila poprej.“
„Nikdar, nikdar!“ je zakričala Vendulka; težko se je že premagala, da je teto tako dolgo poslušala. „Ne tajim, da sem imela Lukaša do smrti rada, pa zdaj, zdaj ga sovražim do smrti, to je huda beseda, čudim se, da to izgovorivši nisem duše izpustila. Oh ni bil še takov, kakov je zdaj, in tudi od narave takov ni; gotovo je to ranjka vzročila? Da, ona je vsega tega kriva, ona mi ga je odljudila. Sam priznava, da mu je dala vse veljati, če je rekel črno ali belo: kako bi se pri tem mož nerazvadil? Taka deklica, kakor sem jaz, ne sme možu vsega dovoliti; ona ničesar ni razumela, jaz pa razumem, vsako domače in poljsko delo, vsak krajcar za maslo in mleko si zapišem, in vsako knjigo bodisi tiskano z novimi ali starimi črkami prečitam do zadnje besede. Vsled tega govorim pametne besede. Kaj pravite, da se vmirim in do rana posedim? Morde hočete oditi in me tukaj samo pustiti? Tega mi ne včinite, ker bi zarad premišljevanja zblaznila. Ta, kateremu na ljubo sem vse može prezirala, kateri je bil v mojem srcu za bogom prvi, ta me je na smeh postavil pred vsemi ljudmi in se mi je zagrozil, da že brž po poroki uvidim, kaj bo z menoj storil. Lasi se mi na glavi jezijo če na to mislim. Teta, Vi morate me vzeti med premitnike, da se rešim svojega zla, inače me najdete mrtvo.“
Tej prosbi se Martinka upirati ni mogla.
„Za enkrat morde ne bo krivo, pa večkrat z menoj ne pojdeš,“ spregovori konečno Martinka. „Pojdi tedaj! Vzemi ta koš; danas mi moraš že ustreči, ker si me tako vstrašila; sodeča po tvojem glasu sem menila, da je že konec tebe. — Tako ravno se ne smeš držati, moraš se malo nagniti, da bo videti, da neseš kaj. Če veš, kaj bi vtegnil tak koš masla vagati, ne smeš ž njim leteti, kakor da bi perje v njem imela. Kdor s premitniki hodi, mora na vse malenkosti gledati; najneznatniša reč človeka ovadi. Tako — zdaj je dobro. Bog pomozi; s pravo nogo naprej, da se zopet zdrave vrneve. Mojih premitnikov se ne smeš bati; scer niso gizdalini, pa pravi korenjaki, posebno stari Matuš. Razume se, da ga poznaš, kako bi ga tudi ne poznala? Stoji po nedeljah in praznikih v cerkvi ravno pod prižnico, da bi prvi slišal božjo besedo. Cerkev in pridiga, to je za-nj; samo boga se boji. Zaradi tega od sobote do nedelje nič ne dela, in tudi v postu ne. To daruje nebu, da bi ono tudi nad njim svojo roko držalo; povem ti, to je človek kakor mora biti; ravno tak, kakor moj ranjki, bila bi lahko lastna brata. Uren je, kakor jegov najmlajši sin. Za njim lazi deset do dvajset jegovih ljudi, na sto korakov drug od druzega tako tiho, kot da bi bili sami duhovi iz grobov. Skače še po skalah kakor srna, sliši kakor jerebica in sluti sovrašnika na pol milje. Kedar pa kaj zapazi, hitro vsem naznani in svoje tamo zapelje, kamor se nobenemu ogleduhu ne poljubi. Hodevam jim nasproti do križanskih lesov; tam me navadno pričakuje stari Matuš.“
Med tem ste se bili obe z doma pokradli in ste prišli v visok les, kjer ni smela Vendulka nič spregovoriti, kakor je bila Martinica zapovedla, ker prê nobeden človek vedeti ne more, da se ne bi skrival posluhač med drevjem.
Stresla se je Vendulka od glave do pet, ko jo je sprejela ta mrzla in gosta tema, skoz katero ni probliskala nobena zvezdica; ko je slišala nad seboj in okoli sebe tako čudovito šumeti, zdihati in hrumeti, pa še vedela ni, odkod vsi ti tajni neslišani glasi prihajajo, komu veljajo, in so-li res to samo jele, smreke in gabri, ki se tako skrivnostno pogovarjajo, ali je to kaj druzega. Dozdevalo se jej je včasih, da je hodila po dnu jezera, in da valovje nad njeno glavo plaka. Nehoté se je spominjala pravljic, ki so se v zimskih večerih pri peči pripovedovale.
Bilo je v tem kraju nekdaj mesto, katero se je naglo v zemljo pogreznolo in tam je jezero iz globen izstopilo. Slišijo prê ljudje tam še dozdaj, kakó zvonovi zvonijo, klicaje na pomoč in osvobodjenje. Prišla je Vendulki misel, pognati se v te globine, ker je v svojih prsih gojila ljubezen do lažnjivega človeka, in srce jej je bilo v morju velike žalosti utonolo kakor zvon, ki na pomoč kliče v pogreznenem mestu.
Obšel jo je strah in groza, kakoršne še nikoli čutila ni; bila je prvokrat o polnoči v lesu.
„Oh stokrat sem rajši o polnoči v lesu sama, stokrat rajši zadnja služabnica pri premitnikih, kakor pa podkova nespravedljivega moža, ki ženo za to preganja, ker je kaj vredna,“ je z nova zaplakala. „Kako bi se na dnešnjem nemem, temnem in žalostnem potu ne spominjala radostnega leta iz očetovega doma pod ženinovo streho, da bi postala gospodinja, nad vse srečna spoštovana ljubljena in ljubeča? Nebo se mi je takrat smejalo, kakor da bi bilo posajeno s samimi rožami in vijolicami, male stezice so se vile med njimi in dozdevalo se mi je, da bom hodevala z Lukašem po samih takovih cesticah med najkrasnejšimi rožami in vonjavo razprostirajočimi vijolicami! Zdaj previdim, da sem le sanjala, da iz vsega hrepenja, iz vse ljubezni, nade in mladosti ni nič — prav nič!“
Bi se li bilo čuditi, da bi blagej Vendulki srce ne pokalo?
„Pa nočem si glave treti zaradi tega, saj me ni vreden. Kdo vé, s katero zavistnico se mi zdaj posmehuje? Ne bom nanj mislila, nočem nanj misliti, niti ednega mojega vzdiha ni vreden. On me je prevaril, se mi je nalegal, on ni tak, kakoršnega se je delal. Zdaj vender lahko dokažem, imam-li tak železno glavo, kakor tatek o meni pripovedujo. Da bi mi vender gospod bog moč dal, vztrajno pri tem ostati, kar sem zdaj ozbilno sklenila! Samo zdaj se mi naj volja izpolni! Nočem več o njem slišati, ne se ž njim sniti, nikdo mi naj ne govori več o njegovem novem snubljenju, nikdo mi naj ne hvali, kako rad bo nevesto imel. On bo jo rad imel?! Ha! To celó ni mogoče. Možje povse drugače ljubijo, kakor me ženske; to sem žalibože spoznala. On takov še ni bil, ko je bil svoboden, pozneje se je tako spremenil pri ranjki; ta ga je celega skazila. On ni kriv nego ona, ker mu je v vsem prav dala.“
Solze so oblile Vendulko. Teta se je naglo vstavila in Vendulka jej za petami korakaje se je morala tudi vstaviti. Vzela je stara Martinka nekaj iz žepa in tako zapiskala, kakor kak ptič visoko nad vejami. Pazljivo je nekaj časa poslušala, da se je ravno tako odpiskalo; vzradovala se je teta.
„Stari Matuš še čaka na me,“ je zašepetala Martinka, „vedel je, da pridem in vé, da se smé samo na me zanašati. Morave se tedaj požuriti, da ne bo čakal dolgo.“
A tako hitro je začela stopati Martinka, da se je morala Vendulka njejne suknje prijeti; inače bi jo bila zgubila; v trenutku ste dospeli do visoke obraščene skale.
Začela je Martinka po pečini plezati kakor srna; niste se dolgo na kviško trudili; goščava je mejila na ravninico, sred katere je nekaj zamigalo enako moški postavi. Bil je to stari Matuš, ki je vstal iz trave, kjer je ležal, čakaje lene nositeljke. Zaslišavši, da nekaj zašumi, je izpod svojega oblačila vzel veliko balo, zapazivši pa, da ste iz lesa namesto edne dve ženski izstopile, jo je nagloma skril. Vendulka se strahu za teto skrila. Zabliskala se je Matušu v roki pištola, ktera je ravno Vendulki na glavo nameril. Kdo vé, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ne bila Martinka naglo k njemu stopila, in mu objasnila, koga si je pripeljala na pomoč. Vendulka se je tresla po vseh udih.
Smejal se je stari promitnik Vendulki, da se je dala tako vstrašiti, podavaje je v pozdrav roko, trdo kakor rog; pa njej ni bilo za smeh, tresla se je kakor da bi bila smrti v oči gledala, in strahoma se je dotaknila roke, čemur se je zopet nasmejal stari Matuš, da je prê teta cela druga ženska, kakoršne so zdaj.
Med tem je Martinka vzela balo in jo v koš skrila in zopet vse tako napravila, da bi nikdo ne bil rekel, da je v košu kaj druzega kot maslo. Stari Matuš je pohvalno priznal, da bi se vsemu odpovedal, ko bi Martinka une ne hotela več pomagati; tudi je dodal, da dnes ni treba blaga nikamor nositi, ker pride ponj platnar iz Ribnoca, da bi ga spravil k nekej gospej, ki si je pri promitnikih nekoliko krasnih oblek naročila.
Izgovorivši to je stari Matuš tako naglo zginil, kot da bi ga bila skala, na katerej je stal, pogoltnola. Zopet se je zbala Vendulka; da se je tako naglo zgubil, se tako čudno obnašal, tako divje smejal, jo je omamilo. Ta Lukaš, ah ta Lukaš! kako daleč jo je privedel, za to, da poprej nobenega druzega pogledala ni kot njega. Kdo bi jej bil prorokoval; kam bo jo zapodil!
Mraza se je tresla, premišljevanje in žalost jo je prevzela. Bojé se, da ne bi kje cela tropa promitnikov na njo planilo in jo v ječo vleklo, se je z teto domu vrnola.
„No, kako se ti dopada promitnikom nasproti hoditi“? jo je prašala teta zbodljivo Vendulko, ko ste se odhajajé iz lesa domu vračali.
„Dobro, dobro“ je trdila Vendulka, a pri tem so jej zobje klepetali, da je bilo Bog vé kam slišati.
Lukas je tekel na čelu muzikantov v krčmo, in vse, kar je imelo v vesi zdrave noge in pljuče, je šlo za njim, da bi se tam na njegove stroške veselilo.
Rekel je Lukas, da hoče dnešnjo noč Vendulki na kljubo radostno preživeti v sredi dobrih sosedov in deklic, ki se niso obotavljale njega po zaslugi ceniti. Naročil je krčmarju, vsem, ki so ž njim prišli, pridno nalivati, kakor se spodobi milim jegovim gostom.
Vedno je bil s polnim bokalom ob mizo; komej je izpustil eno deklico, je že drugo zgrabil; skoraj mu ni trebalo jih klicati k sebi, same so pritekle, in se prepirale, s katero ima plesati; vsaka je hotela biti prva pri njem, vsaka je imela zanj medene besede in ognjene poglede; malo je manjkalo, da ne bi ga same grlile; a nobena se ni bala, da bi bila s tem ranjko žalila. Ni mu bilo treba dolgo beračiti za poljub; bil bi jih dobil od vsake, koliko bi jih hotel, — pa zakaj je nehal naenkrat se šaliti ž njimi, zakaj je izstopil iz njihovega kola in na najzadniši stol v krčmi zlezel, od koder ga nobeden ni mogel spraviti k plesu? zakaj je pognal svoj maselček, kot da bi se bil napil samega pelina in zakaj se je, vstavši tako naglo podal iz krčme na polje pod sinje nebo, kot da bi pri njem gorelo?
Zbežal je Lukas in zapustil muziko in plesalke, ker se mu je vse ostudilo, ker se je v tem pustem šundru in trupu med deklicami, ki so menile, da morajo biti prav razuzdane, da bi se mu prikupile in Vendulko iz srca izrule, celo spreobrnil.
Ravno takrat, ko je občna veselost dospela do vrhunca, ko so si plesalke najbolj prizadevale, si priboriti jegovo naklonjenost, mu je prišla na misel Vendulka, katere si nikakor ni mogel več iz glave izbiti. Moral jo je primerjevati s temi, ki so ga obdavale, in pripoznati je moral, da je v njej celo druga duša, kakor v teh deklicah, če ravno je bila nagle jeze in ponosna.
Kako vroče ga je inače ljubila, kako čisto in pošteno mislila in kako celo drugače mu je davala svojo ljubezen na znanje! To, kar je od nje slišal, nobeden drug mož ni slišal; o tem je bil prepričan, da bi vsaka izmed teh prilizovalk danes temu z besedo in dušo zagotovila, kar bi jutre drugemu. Da bi nevesto razdražil, prdružil se je drugim deklicam, in glej, ravno te so ga proti svojej in jegovej volji spreobrnole; ravno one so mu dokazale, kar je moral konečno priznati, da se Vendulka nad vsemi po mišljenju in obnašanju povzdiguje, da-si ima tudi slabosti.
Dolgo se je šetal v tihej noči premišljevaje. Kako bo zdaj med njima? Globoko globoko ga je ranila s svojo pikro besedo; zaslužila bi, da bi se dolgo hudoval na-njo. Ka-li tudi nje ni peklo, kar je on učinil? Kaj mu bode rekla, če se snideta?
Mislil je Lukas, da je še blizo krčme na polji, pa se je med tem že približal svojemu posestvu. Ni tega prej zapazil, dokler ni prišel do plota svojega vrta. Tu zasliši naglo radostni glas; leti mu nekdo z doma nasproti: bila je dekla.
„Ste vi?“ zaklikne, ga spoznavši.
„Kdo drugi ima biti kot jaz?“
„Mislila sem, da se nam vrača gospodinja“.
„Gospodinja?“ prašal je s tresajočim se glasom, „kam je šla? odkod se ima vrnoti?“
Namesto odgovora je deklica plakati začela.
„Kaj pa se godi“ praša Lukas bolj in bolj vznemirjen, „zakaj pa tu stojiš in čakaš? Zakaj davno ne ležiš? Zakaj se jočeš?“
„Kako bi ne čakala in ne plakala“ vzdihne deklé „ker nam je gospodinja odšla za vselej. Take ne dobimo sem, in ko bi jo s svetilnicami kraj sveta šli iskat. Vsi smo jo hvalili, kar nas je tukaj, radi jenega dobrega srca, prijaznosti in lepega reda. Na vsacega je mislila poprej kot na se, vsakemu je rada služila. Tudi vaše dete ne dobi take matere. Že jo je poznalo to revče, smejalo se jej je, ko ga je krmila, dobro spoznavši, kdo zanj skrbi in ga miluje namesto matere. Osirotelo je z nova in mi ž njim“. —
Lukaš se je prejel plota.
„Gospodinja je odšla?“ je pravljal nekolikrati in ni mogel verjeti, da je gola resnica.
„In kako bi ne odšla?“ mu je britko očitalo dekle, „vsaka bi bila odšla, ko bi bili s tremi deklicami naenkrat pod njenim oknom plesali, da je vso donelo. I zakaj ste jej to sramoto učinili? Dobro vemo, da je prepir med vama nastal vsled neke malenkosti — če ima človek oči in ušesa, vidi in sliši, ko bi tudi ne hotel. In taka deklica je morala ravno pred svatbo v službo iti med tuje ljudi. Moralo je med tuje, v našej okolici bi se jej bil vsak smejal.“
Rekali so ljudje, da Lukas nima druge slabosti nego to, da ima kos „furije“, inače bi ga imeli za dobromislečega in usmiljenega človeka, ki nobenemu žal besede ne reče; pokazalo se je, da so ga dobro sodili.
Ni še očitanja svoje služabnice do konca slišal, ko so se mu pri njenem pripovedovanju začele take misli rojiti po glavi, kot da bi se bil iz dolgega sna prebudil, ki ga je dolgo trpinčil. Zasluge Vendulčine s tako prostimi besedami pripoznate, so ga bolj prepričale, kot najjasniši dokazi.
Lukaš ni vedel, kako je v hišo dospel, kako je pristopil k oknu, kjer je tako pogostoma postajal premišljevaje ljubezen in zvestobo svoje prve miljenke, kjer je tisti večer stal, ko je k njemu dospela in ko je mislil, da od te dobe jegovo življenje na njenej strani ne bode druzega kot blag sen — in zdaj se je vse tako skončalo! Videl je v duhu Vendulko, kako je begala pred njim žalostna v črnej temnej noči v tujino, da bi se bog vé kakovim ljudem ponudila v službo.
Zastonj je stopil od okna, da bi mu prišle druge misli; udati se jim ni hotel, omehčiti se ni pustil; nij hotel poslušati glasov govorečih v prospeh neveste —; a naj je obrnol oči v hiši, kamor je hotel, povsod so zasledile oči njeno delovanje, povsod čistoto in red v najmanjši reči. Za vse, za vse je marala Vendulka, vsega se je z ljubeznijo prijela, ničesar ni pozabila. S svetilnico bi moral iskati enake! Glej tukaj je zibelka, nad katero jo je videl nagnjeno — trgalo se mu je srce — prevzela ga je neskončna žalost. Zakaj je tukaj ni? Ker je mater jegovega deteta više cenila, kakor on sam.
„In ko bi bila desetkrat kriva,“ vzkliknil je konečno tako glasno, da je služabnica sedeča na stolu blizo zibelke na noge skočila, „ali ni toliko zaslužila, da bi jej bil prizanesel? Očitam jej trdovratnost; a takrat se mi je dopadala, ko je meni na ljubo ženinu za ženinom odrekala ne imajoča niti najmanjše nade, da bi se dobila midva! Takrat sem jo radi tega, do neba povzdigoval in nobena lastnost se mi ni tako dopadala, kakor ravno ta. Kar zdaj imenujem trdovratnost, sem takrat stalnost in vstrajnost imenoval. Ktera deklica bi mi bila odpustila, da sem drugo vzel? Da, ona me je sama priganjala k ženitvi videča, da me roditelji silijo, in vsaka bi mi očitala, da sem na svoje ljudi bolj gledal nego na njo. Ali ona, blaga kakor čisto zlato, si je bolj uvaževala mojo čast, kot svojo ljubezen. Mučil sem jo za goli nič, za sam poljub. Radi mene se jej bodo smejali vsi ljudje. Koj jutre pojdem k staremu, mu vse povem, on mora po hčer iti; če že noče k meni, naj bo vsaj doma med svojimi. Kdo bi jo radi mene zasmehoval, temu že pokažem! A kje jo ima stari iskati? Kam ga za njo pošljem?“
Dolgo je premišljeval Lukas in je s služabnico ugadal, na ktero stran se je vtegnila obrnoti; konečno mu pride na um, da bo stara Martinka to najbolje vedela. Vedno je po svetu hodevala, o marsičem slišala; zakaj bi o njej ne mogla ničesar zvedeti? V tem trenutku je zadušil v sebi vsako željo; druzega ni hotel kot to, da bi se vrnila v navadne razmere.
Vedel je, da se stara Martinka o solčnem vzhodu domu vrača; začelo je svitati, podal se je takoj na cesto, da bi mu z nova ne odšla kam.
Dospevši do smrečja ni videl in slišal okoli njenega stanovanja nič posebnega; pogledal je skoz okence v stanico, ki je bila prazna. A morala je vsekako skoraj priti, ker ni rada po dnevu z bremenom na rameh hodila; skrila ga je na kako varno mesto alj pa zaupala zvestim rokam, Morala je precej tukaj biti; nad gorami je bilo nebo kakor zlato, le malo je treba počakati in solnce se pokaže izza gor. Opre se na steber na vrtu in čaka. Skorej zasliši korake sem iz lesa; glej tam-le med drevjem se nekaj giblje, to je njena volnata kockovana obleka. A, ne ide sama, vede si neko žensko, bržkone nositeljice; pred to on ne more svojih želj jej odkriti.
Ravno se je hotel umeknoti v smrečje in tam počakati, dokler ne odide nepovoljna spremljevalka — ko ga Martinka zapazi.
„Lukas, Lukas!“ zakliče z začudenjem, „vedela sem, da drug brez druzega biti ne moreta.“
V tem trenutku zasliši vdovec krik, kakor takrat, ko je lezel po vrbovju poleg potoka do Paluckovega vrta. Da bi ga nikdo ne videl, Martinčina spremljevalka skoči izza Martinke, prileti k njemu, dve tresoči roki se mu vijete okoli vratu — in poljub stokrat vročejši kot takrat v vrtu mu na ustnicah gori.
Lukaš objame nevesto okoli pasa, jo vzdigne in brez dolgih besed v naročju domu zanese.
Kaj bi razumen človek k temu rekel? Kaj bi si o Vendulki mislil? Tako se brani, obotavlja, celo ves vzbudi raje kot da bi dala ženinu poljub, odbeži med promitnike in sredi največe jeze, ko je on ne prosi, mu sama da poljub. I no, ženska je ženska, ki se je udala svojemu srcu, ko se sama tega ni nadejala. Bog vé kako je to, sama sem si že glavo trla, pa še nijsem na to prišla, a vender bi bilo dobro, da bi se konečno razjasnilo.
A kaj bi razumen človek o takih možeh rekel in mislil kakor je Lukas, ki se je pred vsemi ljudmi o času svatbe s tem pohvalil, da mu je raji nevesta odbežala, kakor da bi ga bila poljubila pred svatbo?
Morate vedeti, kako se je s tem bahal, kako se je nasproti vsakemu hvalil, kako ga je veselilo, da se more s tem ponašati.
Uganite li, kdo je pri tej svatovini najhujši streljal? — Stari Matuš. V vsaki roki je imel samokres, in je iz obeh na enkrat streljal, tako, da sosedi, ki so se pod staro lipo postavili, svate videti hoteči, drugi dan nič niso slišali. Stari Martinki, ki je ž njim v paru šla in se mu včasi smejala, je v veče veselje ravno mimo ušes streljal.
Ker ga je Vendulka sama večkrat šaljivo naganjala, naj si tudi on vzame drugarico, je vsakokrat začel premišljevati, zakaj bi ravno on moral sam živeti, ko se drugi ženijo. Mislil si je: najbolje bo, da vzamem Martinko, da ne bi v samotnem domovanji posedoval sam, nego da bi imel k komu vsesti in mu kaj pripovedovati.
Martinka je bila s tem zadovoljna in se je takoj začela pripravljati na svatbo. Ko je med oklicovanjem Martinka sosedkam pod lipo rozolijo davala, naj jo pijejo na jeno zdravje, je morala vsaka iz kupice do zadnje kapljice vse popiti.
Izmed sosedkinj pa se tudi tega nobena branila ni, ker še kaj enacega pomnile niso, akoravno so že marsiktero svatbovanje videle. To je stalo sicer Martinko nekaj grošev, no vsaj si je s tem veliko slavo pridobila: ljudje so dolgo o tem govorili.