Pogovor (Edmondo De Amicis)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Pogovor (Edmondo de Amicis))
Jump to navigation Jump to search
Pogovor
Edmondo De Amicis
Izdano: Proletarec, Chicago, 1908.
Viri: Proletarec, 1908, št. 27 in 28.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mati (žalostno): » . . . .Pa, Ti si socialist in ne veruješ v boga (dotakne se malega križca, ki ji visi na vratu) in ne v to, kar si poljubljal kot otrok.«

Sin: »Ali sem rekel to kedaj? Nikdar ne, draga mati. Ne pritrjujem, pa tudi ne zanikam. Upam samo. Glej, to je moja vest, in veruj mi, tudi stališče večine onih, ki se imenujejo vernike. Ako nisem trdne vere, ni to radi tega, ker sem socialist, temveč zato, ker sem človek svoje dobe. Duševna vzgoja je porodila v meni dvome; in te vzgoje mi niso dali socialisti. Poglej krog sebe: Kolikor le vidiš oseb in to oseb izmed naših prijateljev in znancev vsake starosti, katere tudi Ti sama spoštuješ, ki pa tudi gorko sovražijo socijalizem, ki pa sami nimajo vere, kar sami priznavajo ali pa pravijo, da jo imajo, živé pa tako, kakor bi je ne imeli. Socializem nikakor ne zapoveduje: ne veruj! socializem pravi: Vest bodi slobodna! — In ne zdi se ti, da ima socializem prav? Ali ni mogoče res, da le v svobodni zavesti more vzrasti in vzcveteti prava vera..«

Mati: »No. . . . če torej v nekaterem trenotku veruješ v boga, zakaj ne pomisliš, ubogi moj sin, Ti, ki hočeš premeniti svet, da je človeška družba takšna — če je takšna, kakor praviš – zato, ker tako hoče bog?«

Sin: »Nikoli, draga mati, nikoli ne morem tako misliti. Današnji svet je popolnoma drugačen kot je bil v časih. Tega menda ne tajiš. Torej prav; če se je izpremenil, je tako hotel bog. Ako je bil bog za to, da se je svet preje izpreminjal, zakaj pa bi se sedaj ne bil zato, da se izpremeni v prihodnjosti? Kdo izmed vernikov bi se upal trditi, da je sedanja oblika ljudske družbe poslednja, kokaršno si bog želi, in pa taka oblika, katero je bog določil kot neizpremenljivo. Da bi hotel bog obdržati za vedno vse nerednosti in slabosti katere so v današnji ljudski družbi?! Kdo to veruje?! Ako je to vse jasno, je zato, ker nas pusti bog delati, kakor hočemo — drugače bi tako ne imeli slobode, brez katere bi ne bilo niti zaslug, niti zakrivljenj. Prosti smo, delamo lahko vse, kar smatramo za dobro, rušimo vse, kar je slabega in zlega – predelati nam je človeško družbo tako, da bode boljša, nego je, in če to moremo, je naša dolžnost pred bogom tako delati!«

Mati: »Mogoče . . . lahko . . . ne tajim in ne zanikam . . . . Ali vaša napaka je, da je vaša ideja (misel), kakor pravijo vsi, utopija, utemeljena in ustanovljena na napačnem porazumljenju ljudske prirojenosti . . . . .«

Sin: »Ali, draga mati, ali se Ti ne zdi tudi utopija, ustanovljena na napačnem porazumljenju ljudske prirojenosti . . . .«

Sin: »Ali , draga mati, ali se Ti ne zdi tudi utopija, ustanovljena na napačnem porazumljenju ljudske prirojenosti, ideja Kristusova, ki pravi, da naj se vsi ljudje ljubijo med seboj kot bratje, da naj bogatini razdajo vse revežem in tako postanejo revni, da naj se med seboj odpuste vse žaljive, da naj se nikdo ne briga za pozemeIjske koristi? Glej, mati, ta ideja se ni uresničila niti v teku devetnajsto let! Upaš morebiti, da se kedaj uresniči?«

Mati: »O, ta stvar je čisto drugačna! Vse to, kar predpisuje evangelij, more izpolnjevati le oni, kdor hoče; pomisli le, da naj bi delali tako vsi in svet bi se izpremenil tako, kakor si želiš. Glej, sinko, k temu zadostuje naboženstvo (vero).«

Sin: »Ne , nikakor ne, draga mati. Če bi vera zadostovala zato, bi privedla ljudi na pravo pot, in tudi bi jih na tej obdržala; zakaj pa je potem treba, in to pri najbolj pobožnih narodih, toliko zakonov in take moči, da varujejo življenje in premoženje, da drže na uzdi ljudi in jih kaznujejo zaradi reda in miru? Kaj pa se to pravi? To se pravi, da vera ne zadošča. In ako ne zadošča k obdržitvi tega malo dobrega, kar obstoji, kako pa naj zadošča k izvrševanju onega boljšega za kar se mi bojujemo.«

Mati: »Ne vem . . . . Ali vsi pravijo tako; vi hočete nemogočo izpremembo, družbo, kakoršno ste si sami izmislili, kakoršna ni nikoli bila in tudi ne bode.

Sin: »Saj tudi človeška družba taka, kot je danes, ni nikdar bila. In ta današnja, ta ne stoji, ta se nadaljuje. Draga mati. poglej le malo krog sebe, koliko je tu institucij (uredb), zakonov, mislij, navad. tendenc, o katerih, ko sem bil še jaz mlad, ni nikdo sanjal; spominjaš se še, kako se je o njih govorilo kot o extremnih mislih nekoliko ljudi, katere se komaj kedaj uresničijo. Razmišljaj o vseh teh rečeh: o delavskih organizacijah, o kooperativnih zadrugah, o obrambnih društvih, o zakonih, ki branijo delavstvo, o ljudskih sodiščih, o misli solidarnosti in enakosti; koliko izpremenjenih pravic, koliko reforem, koliko krutih bojev med delavci in gospodarji; spremljaj razvoj vseh teh reči v bodočnosti, vaška je kot k enemu cilju smerjajoča linija — vse namreč gredo k enemu cilju, ki je zboljšanje stanja ljudstva. Povprašaj le svoj razum in uvidiš, ako Ti že ta ne pove, da je v oni točki, kamor gredo vse linije, socializem, ali pa nekaj prav zelo blizu tega — od koder se prirodnim potom pride k socializmu. Vidiš, svet se izpreminja. Bodi prepričana, da bo čez sto let ves drug, kot je danes. No, kaj misliš, ali bo takrat bližje ali dalje od one socialne uredbe, kakoršno mi zahtevamo?«

Mati (zmešana): »Nisem zmožna, da bi se o tem dalje razgovarjala, drago dete . . . . Vendar — da Ti rečem, čutim odpor proti vašim idejam . . . . neki strah, ki nekaj pomeni.«

Sin: »Ta odpor in strah niso vzbudile v Tebi naše ideje, ali vzbudile so ga osebe, ki te ideje napačno razlagajo in nas obrekujejo. Pomisli v prepričanju, da so bili prvi kristjani, ki so vendar med njimi živeli, zli in pokvarjeni ljudje, zmožni sleharne nesramnosti in sleharnega zločina.«

Mati: »Ah, ne primerjaj tako, moje dete. Vzemiva in pripustiva, da se more svet zboljšati, kakor praviš; vendar se ne bo zboljšal, ako ne bo to božja volja. Od boga samega prihajajo dobre inspiracije in dobre misli. Srce pa mi pravi, da vi ne greste z njim. Kaj bi bil brez vere napredek, kultura in vse ono, kar zahtevaš.«

Sin: »Kaj bi bila vera brez dejanja, draga mati? Poglej malo naše predloge, drugega za drugim. Socializem si želi človeško družbo, v kateri bi ne mogel eden obogateti iz dela drugega, in živeti brez dela; družbo, v kateri bi vsi delali in ki bi za nobenega ne bilo dela v preobilici, ki bi ga mučilo in žalostilo; družbo, ki bi dala delavcu čas in način, da dobi novih sil, da skrbi za družino in izobrazbo duha : družbo, katera hoče, da bi prestala ona usodna potreba, ki trga matere od otrok, otroke domovanju in šoli, ki slabi in ki moralno kazi otroke in žene, podaljšajo nevednost ljudstva in sejoč smrt med slabimi. Socializem hoče, da bi ne bilo več one brezuzdne konkurence, ki je vzrok toliko nizkih strastij, toliko tesnobe in razprtij, one furije po dobičku, onega strahu pred izgubo, one borbe med ljudmi, ki se krvavo prepirajo za ped zemlje in drobtinico kruha. Socializem želi konca vsega tega, da naj se naredi prostor novi družbi, še ne razdeljeni na razred bogatih in ošabnih ter na razred zavrženih revežev, ki so jezni že pri pogledu samem na nejednakost, brezpravje in nezasluženo bedo, ki oslabi vsako pošteno vest. Socializem hoče skratka: da bi ljudje složno živeli in tvorili, kolikor je le mogoče, eno edino veliko delavsko družino, v kateri bi se egoizem boli in nejednaokst, če že ne od prirode potlačila, saj potolažila, grdi egoizem (sebičnost) zadrževal, nejednakosti zmanješevale potom vzajemne ljubezni in skupnih koristi: stradanje in obup obilice in razkošja bila bi nemogoča. Glej, draga mati, ali je tu eden izmed navedenih predlogov, ki bi nasprotoval Tvoji veri? Ali je sploh kakšen, katerega bi moglo Tvoje dobro in prijazno srce zavreči? In reci še: ali se more sploh verovati v dobrega in pravičnega boga, ne da bi pomislili, da si tudi on želi, da se tak ideal uresniči? Praviš, da dobra mnenja prihajajo od boga. Torej, mila mati, odkod imam ta nazor, ta čut, kateri skušam za trudeče in trpeče se ljudstvo, to sožalje, ki me boli, to željo po dobrem, to sovraštvo proti zlu in brezpravju, ki je uničilo mir mojemu življenju, ki mi pa proža najplemenitejše radosti v življenju . .«

Mati (ganljivo): »Da, gotovo . . . . ako Te slišim tako govoriti. No, ako si odkristosrčen (v trenotni odločitvi sname mali križek iz vratu in ga poda sinu s sladkim nasmehom) poljubi to le.«

Sin (odkritosrčno): »Ljubil je reveže, tolažil je nesrečne, pridigoval pravičnost in umrl za svoje brate. S celim srcem.« (Trikrat za seboj poljubi križek.)

Mati (s hitro kretnjo, ganjena): »Moj sin!« (ali takoj utihne, dene si roko na čelo, osupnjena je, nato žalostno) »Vendar . . . . ne vem, . . . . ne razumem . . . .«

Sin (samemu sebi z vzdihom): »Glej, to nesrečo . . . . ne razume!« (Nato pa z globoko nežnostjo in živahno): »O mati, več te ljubiti ne morem, ali ko bi mi namesto dvomov, očitanj in zadrževanja, rekla enega dne: — No, dete, da, prav imaš, soglašam s teboj, bojuj se za svoj sveti ideal, materin moj blagoslov te spremljaj . . . . — padel bi na kolena pred Te in Tvoj križ; bil bi dober kot angelj in močan kot junak!«

Mati (zakrivajo si z robcem oči): »Ne govori več . . . . sinko . . . pojdi . . . . pusti me, da razmišljam.«