Podoba preblažene Device

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Podoba preblažene Device: Obraz iz življenja umetnikov.
Anonimno
Izdano: Domoljub 20. avgust 1891 (4/16), 182–188
Viri: dLib 16
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V samostanu sv. Marka v Florenciji slikal je slavni umetnik brat Giovanni Fiezole svoje nebeško lepe slike. Bil je v tej dobi lep pomladnji čas v naravi, a tudi v umetnosti. Doba ta je bila sicer zelo viharna; prepirov polno na vseh straneh in ljudstva zelo razdivjana in razbrzdana. – Toda kaj vse to moti pobožnega slikarja, ki se je skrival pred svetom v zavetju tihega samostana ter ondi slikal in molil. V svoji duši gledal in občudoval je lepe, nebeške Podobe, ki se razodevajo angeljskim nebeško-čistim srcem. Te podobe vtelesoval je na platno in z njimi je hvalil Boga in razveseljeval in blažil ljudi.

Z lepimi slikami je brat Giovanni okrasil samostan. Že je stal nad samostanskimi vratmi sv. Peter s prstom na ustih, opominjajoč vstopajoče, da je tukaj kraj tihega miru in resnega premišljevanja. Naslikan je bil že v veliki dvorani Vzveličar na križu. Ta prekrasna podoba vstvarjena med solzami ganila je tudi gledalca do solzá. Pred to podobo stal je ravno danes ponosni Kozma Medicejski, znani prijatelj in podpornik umetnikov; ta prizor ga je prevzel; nevedoč kedaj, pokleknil je pred Križanega in vstavši poljubil roko skromnemu umetnika, najbližjemu možu svojega časa. Slava in občudovanje obdajali ste ga v samotni celici, toda njega ta posvetni sijaj ni oslepil. Bil je utrjen v svojem duhu. Vedel je, da ima svoje darove od Boga, da je umetnost hčerka božja.

Toda, kaj je danes bratu umetniku? Zamišljen sloni pred obokom pri oknu kapiteljske dvorane. Neki teman oblak zagrinja umetniku sicer zmiraj jasno čelo; iz sicer vedno veselega in zadovoljnega očesa odsevala je skrita tuga. Pred seboj je imel v lepi posodi šopek cvetlic. Dobil jih je zjutraj ob vznožju Madonne, katero je prejšnje dni dovršil v neki celici.

»Kaj ti je danes, brat Giovanni, da si tako zamišljen?« S temi besedami potrka na ramo zamišljenemu umetniku njegov duhovni in telesni brat Benedetto. – »Kako, da ti je zastala roka? Kako, da ne nadaljuješ pričete slike?«

»Ne vem, kaj mi je, dragi moj Benedetto. Zdi se mi, da me je danes zadelo prvo, veliko gorjé na svetu. Kakor da bi me bila zapustila milost Gospodova! Glej, Benedetto, pogostokrat ste se čudili, ko so bile podobe na mojih slikah tako naenkrat dovršene, vse je bilo do malega natanko izdelano, nič ni bilo treba popravljati. Tedaj ste me povpraševali, kako je to mogoče. Jaz sam nisem vedel kako. A zdelo se mi je vselej, kakor da bi mi Bog sam kazal obraz Odrešenikov in obraze svetnikov božjih, ko sem slikal svoje podobe. Zdelo se mi je, da ne vodi moja roka čopiča; da me le neka notranja sila goni, izročiti platnu to, kar mi je žarelo v duši v popolni jasnosti in v najlepši svitlobi. Moj trud, moja umetnost niste torej vstvarile lepih slik, pač pa milost Gospodova. In to milost, zdi se mi, da sem danes izgubil.

Ravnokar sem narisal načrt za podobo Marijinega Oznanjenja. V angeljski milobi stoji pred menoj poslanec nebeški, ki je donesel blaženi Devici presrečno oznanilo. Jasno gledam pred seboj ono priprosto revno, a vendar tako lepo vrejeno, milo in prijazno sobico, kjer je bivala Izvoljenka nebeška. Ob njenem molitveniku klijó iz tal srebrno-bele lilije, na njem je položenih par prelepih knjig; a blažene Device, Nje ne morem zagledati. Kadar se mi zdi, da se ima prikazati, vleže se po sobi nekak mrak in vse izgine v nočni temini izpred mojih očij.

»To je poskušnja, brat Giovanni, kakeršne rade spremljajo nas ljudi v tem solznem domu. Ne obupaj! Trpi in moli!«

Tako je dejal brat Benedetto in brat Giovanni je trpel in molil. Toda minul je teden in zopet eden. V celico njegovo prihajali so slavni slikarji iz Florencije, Arnatella, Massaccio in drugi. Gledali so in strmeli občudujoč slike skromnega brata, ki je v živi krščanski veri vdihal svojim podobam ono nadzemsko, nebeško duhovitost in milobo, katere naslikati svetni umetniki niso mogli. Sedaj pa so ga našli brez dela. Čopič je ležal poleg njega; on pa je zamišljen ostal v svoji celici. Zdelo se mu je, kakor da bi bil oslepel; skušal je vedno spregledati, da bi videl podobo, po kateri je tako silno hrepenelo njegovo srce.

Vedno je še iskal v svoji duši krivdo in zato je neprenehoma trpel in molil. Pokoril se je celo po noči in že popolno obnemoglega objemal ga je spanec. Neko noč donesel mu je spanec sladki sèn. Zdelo se mu je, da se je bližal cerkvi »Santa Maria Novella«. Že je videl skozi velika vrata lučico goreti pred altarjem Matere božje. Večerilo se je in zahajajoče solnce poslavljalo se je s svojimi žarki od podobe Marijine. Brat Giovani je iskreno molil svojo »Zdravo Marijo«, upajoč, da vendar zagleda obraz, po katerem toliko hrepeni. Tedaj pa se vstraši. Nad seboj zagleda Madonno, a obraz ji je bil pokrit z gosto tančico: pokaže mu na klečalnik pod lopo.

»Tukaj,« tak glas zdelo se mu je, da sliši, »tu boš jutri ob zgodnji uri videl obraz, katerega želim, da slikaš na moji novi podobi.« Brat Giovanni se vzbudi iz sanj. Jutranje solnce je ravnokar posvetilo skozi okno v celico. Spal je dolgo proti svoji navadi. Bilo je lepo jutro. Ptice so pele po samostanskem vrtu in rože so se čez noč okrasile z novimi cvetovi. Vse se je radovalo mladega pomladnega življenja. Tudi naš umetnik čutil se je pomlajenega. Nova nada, novo zaupanje v Boga polnila mu je plemenito srce. Ni ga zapustila milost Gospodova; bila je le bridka poskušnja. Svojim sanjam je verjel in zdele so se mu, kakor prerokba.

Ročno opravi svojo jutranjo molitev in se poda na pot proti zaznamovani cerkvi. Ljudij je bilo še malo videti po mestnih ulicah. Kolikor bolj se je bližal cerkvi, tem nemirnejše mu je bilo srce; up, in strah prevladovala sta mu dušo. Že je blizo cerkve »Santa Maria Novella«. Željno se ozira po lopi okrog. Precej zagleda na klečalniku sloneti žensko. Z rokama je zakrivala svoj obraz in čuti je bilo, da – joka in vzdihuje. – Brat Giovanni tudi poklekne, da pozdravi Marijo. Počakati hoče, da ženska opravi svojo pobožnost. Čudno se mu je pa zdelo, da na vse zgodaj zjutraj išče že tukaj pomoči v solzah. Hipoma se ženska vzdigne s kiečalnika.

»Ne zamerite, blaga žena, da vas tukaj nagovorim,« pravi slikar-umetnik, »a naznanilo se mi je v sanjah, da vas danes ob tej uri tukaj dobim. Kraljica nebeška želi, da vaš obraz nosi na podobi, katero imam naslikati.«

Ženska, ki je za trenotek pogledala umetnika, še bolj zakrije svoj obraz. Bila je dekle v najlepših letih. – »Ta obraz,« rekla je bolj tiho, »je moja največja nesreča. – Toda kdo ste, tuji mož, da kaj tacega zahtevate od mene?«

»Jaz sem brat Giovanni, upam, da mi zaupate.«

»Oj,« vsklikne dekle, »sveti mož, ki v nebesa vidi in se z angelji igra.« Globoko se je priklonila in ponižno poljubila rob njegove obleke. Tedaj pa so se vsuli zlati lasje po njenih ramenih, pokazal se je njeni lepi obraz, prava podoba nedolžnega srca in umetnik je videl, da si je Marija vredno izbrala kot svojo podobo na zemlji. Videl pa je na nedolžnem obrazu skrito globoko, nemo žalost; vzlasti so solzne oči pričale o bolesti, ki je mučila njeno dušo. – Zaupno ji zatorej reče častitljivi brat Giovanni:

»Ti trpiš, dete moje, hudo trpiš? – Ali bi ne marala meni zaupati, kar te teži. Mogoče, da ti jaz pomorem iz zadrege?«

»Predobri ste, blagi gospod,« odgovori mu Florentinka, »toda za moje bolečine ni nobenega zdravila na svetu. Smrt, ta bo prinesla hladila bolni duši. Revna sem, sirota sem. Stara vrtnarica, moja varhinja, me je vzrejevala in skrbela za-me. Pri njej sem se naučila moliti, delati, peti in vence plesti. Že kot otrok sem prodajala po mestnih ulicah šopke. Hodila sem povsod, a moj angelj varuh varoval me je vsega zlega. Ljudje so me prav radi imeli in prodala sem prav mnogo šopkov. Med drugimi je posebno rad neki mladenič kupoval šopke od mene. Bil je mlad in zelo prijazen. Videlo se mu je, da me rad vidi in tudi jaz sem ga rada imela. Lepo je govoril z menoj in obetal mi je, da me bo v zakon vzel. Jaz uboga reva sem mu verjela; nisem vedela, da je plemenitega stanu, knežji sin. Rada sem ga imela, a še rajše svojo nedolžnost. Zato mi je bilo bridko, da so celo otročaji po mestnih ulicah kričal, za menoj: Poglejte jo, potepenko, ki hoče biti kneginja! Ha, ha! Toda to še ni najhujše. Včeraj zvečer pride bogato oblečen, ponosen, star gospod z mnogimi dičnimi spremljevalci pred našo kočo. Bil je oče mojega mladega prijatelja. Bežnim glasom mi reče:

»Vlačuga! Ti si zmotila srce mojega sina tako, da se sedaj brani izbrati stanu primerno nevesto. Ako se mi takoj ne spraviš z mesta, tedaj te dam zapreti in ti pokažem, kako se godi takim potepenkam.« Sinu knežjemu pa so pripovedovali, da nisem nič vredna, in moj prijatelj to verjame. Zato bi rada umrla in v miru počivala, da bi nič več ne vedela o sami sebi, nič več o zlobnem, nezvestem svetu.«

Ko je govorila, gledal je umetnik v njen obraz in prepričan je bil, da po nedolžnem trpi grdo obrekovanje.

»Mislim, da ti bom jaz pomagal iz zadrege,« pravi umetnik. »Pojdi v miru, a ne pozabi nauka, ki ti ga dam na pot: Ni je stvari na svetu, ki bi popolno zadovoljila človeško srce; ker srce naše ni mirno, dokler se ne spočije v Bogu. Ne pozabi teh zlatih besed! Z Bogom, dete moje!«

* * *

Še tisti dan je brat Giovanni prav pridno slikal in v dveh dneh je bila dovršena slika Marijinega Oznanjenja. Angeljsko lepa stala je Marija pred poslancem božjim, nosečim ji veselo in častno sporočilo.

Precej, ko sliko dovrši, poda se umetnik k Kozmu Medicejskemu, posebnemu prijatelju in podporniku lepih umetnostij.

»Ali bi bili tako milostni, da bi prišli pogledat moje najnovejše delo?« In mogočni plemenitaž gré takoj s skromnim umetnikom v samostansko kapiteljsko dvorano. Ostrmel je, gledajoč na podobi nebeško- lep prizor, v katerem je zjedinjena nadzemska lepota s ponižnostjo in nedolžnostjo. – Tedaj pa je slikar povedal zgodovino te slike.

»Plemeniti gospod,« rekel je brat Giovanni, »prosim Vas pomagajte deklici iz zadrege. Vi to lahko storite. Ako bode bogata, ne bode reč branil oče svojemu sinu, da jo popelje kot svojo nevesto na očetov dom.«

Brez odlašanja je Kozina Medicejski uslišal umetnikovo prošnjo.

Nekega dné spet zapusti umetnik svojo celico ter se poda proti hišici, kjer je stanovala nesrečna nevesta.

»Kje je vaša deklica?« vpraša brat Giovanni staro varhinjo, ki je sedela sredi lepo cvetočih rož. »Ej, naša deklica, kmalu ne bo več naša. Vsaki dan hodi v samostan sv. Klare in pravi, da hoče tudi ona vstopiti v samostan. – Meni to ni všeč. Dokler me je potrebovala, bila je pri meni, a sedaj me zapusti, ko bi mi morala pomagati pri delu.« Stara varhinja je bila po mestu znana skopulja.

Umetnik šel je v samostan sv. Klare.

»Sedaj si bogata, draga moja,« govoril ji je brat Giovanni, ko jo je dobil pred samostanom. Plemeniti Kozma Medicejski je tvoj zagovornik pri očetu tvojega mladega prijatelja in stvar se je vredila popolno po tvoji volji.

»Častiti mož, prepozno pridete. Ljudje so sumničili mojo poštenost in tudi on, ki bi bil moral dobro poznati moje srce, verjel je tem govoricam. S takim človekom bi jaz ne mogla živeti srečno. Sedaj še-le tudi prav popolno spoznam, kako resnične so besede, katere ste mi vi govorili, ko sva se prvič videla, rekoč: Ni je stvari na svetu, ki bi zamogla popolno zadovoljiti srce človekovo, ker je srce naše vstvarjeno za Boga in ni mirno, dokler se v Bogu ne spočije ...«

Brat Giovanni občudoval je pri teh besedah milost Gospodovo, ki naravne moči tako mogočno podreja nadnaravnim namenom. Zadovoljen in srečen reče deklici:

»Ti si za-se najboljši del izvolila! Mir s teboj! Z Bogom!« In ločil se je umetnik od deklice, vrnil se domov, deklica pa je hitela v cerkev zahvalit Boga za pomoč, ki ji je bila v delež v najtežjem trenutku njenega življenja.